Moje spanje je bolj zanikrne sorte. Ko dejansko najdem čas
za spanje, se začnejo moji možgani tako glasno pogovarjati sami s seboj (oz. z
vsemi osebami, katerih življenje bi morala živeti pa ga ne), da mi to uspe le
redko. Kadar zaspim, se mi običajno tudi zgodi, da padem v nezavest ali doživim
nekaj podobnega epileptičnemu napadu. Če se to slučajno ne zgodi, potem pa
sanjam. Moje sanje pa so izredno nadležne in mi nato ne pustijo zaspati še
nekaj dni.
Pred leti, ko je bilo moje izobraževanje bolj aktivne sorte,
sem prebirala nekaj na temo kloniranja in notri je bil vključen stavek 'možno bo klonirati ljudi brez glav, da se
bodo njihovi organi uporabljali za rezervne dele'. Nič kaj posebnega takrat
(mislim, da sem zraven celo jedla). Danes, 15 let kasneje, pa se mi samo ob
pomisli na kaj podobnega obrača želodec. In še to ne v dobrem smislu.
Pred kratkim sem se v spanju spet spomnila zgornje trditve,
zato o kloniranju razmišljam malo bolj kot običajno. Torej, če 'kloniranje'
razumem pravilno, gre za identično kopijo eno- ali večceličnega organizma,
torej za duplikat DNKja in vsega kar se iz njega razvije. Verjetno najbolj znan
klon do danes je ovca Dolly (čeprav za
moje pojme ostaja sporno, kako lahko ovci nekdo reče, da je klon, saj so si
vendar vse podobne).
Torej, kloniranje. Nekoč (neke znanstvenofantastične serije trdijo, da bo to tam nekje v 24. Stoletju)
bo torej možno komercialno klonirati ljudi (prvi
komercialni klon je že bil ustvarjen. Gre za mačko Little Nicky, ki je luč
sveta ugledala leta 2004). Ključna beseda pri tem seveda ni klonirati,
ampak 'komercialno', kar podrazumeva denar. Kar se tiče denarja, lahko
sklepamo, da če je že danes nepravično porazdeljen, bo s tem v 24. Stoletju še
huje. In kloniranje si bodo lahko privoščili samo tisti, ki imajo že tako
preveč. V tem pogledu so kloni nepotrebni, kajne?
Vendar pa to ni edini problem kloniranja. Če je kloniranje
kopiranje DNK zapisa, ki je vsaki stvari lasten in s tem unikaten (po drugi strani pa si ljudje 50% svojega
DNKja delimo z bananami... in nekateri od nas nikoli nismo prerasli te faze)
– dokaj. Forenzične serije namreč trdijo, da se človeški DNK zapisa ponovi
vsakih 10 milijard rojstev, ampak TVju že ne gre preveč verjet – potem lahko
znanost napreduje do te mere, da bo sposobna klonirat samo del DNK zapisa. Kar
bo super za zdravljenje prenosljivih in kongenitalnih bolezni (moja malenkost bo takrat že podlegla vsem
boleznim katere že ima), vendar bo spet na voljo samo tistim, ki bodo že
tako imeli preveč. In tisti, ki že tako imajo preveč, znajo to, česar imajo
preveč izkoriščati za precej nemarne posle.
Lahko si bodo npr. popravili kljukast nos, ki ga že stoletja
prenašajo iz roda v rod, lahko bodo poravnali krive noge, da bodo trdneje stali
na zemlji (vsaj navidezno, saj imajo ti
ljudje glavo običajno v oblakih) ali pa sebe in svoje potomce odrešili
smrčanja. Prav tako pa si bo možno skopirati del DNKja nekoga drugega in si s
tem nadeti njegov nos, oči, levi prstanec in verjetno celo posluh.
Obeta se nam torej pravi genetski inženiring. Tisti, ki bodo
imeli preveč vsega, si bodo lahko sestavljali naraščaj, kot nekakšno
futuristično verzijo lego kock (za
sekundo se bom ustavila na podobnem problemu: ker sem prisiljena k temu, da
živim v delnem sožitju z boleznijo katere mi takrat nihče ni mogel predvideti,
imam zaradi nje tudi izredno malo možnosti na svet spraviti relativno zdravega
otroka. Ker nimam želje na svet spraviti otroka, ki bo zaradi svojega
zdravstvenega stanja prikrajšan za kopico stvari, ki se drugim otrokom zdijo
povsem naravne – tekanje po sveže pokošeni travi, poslušanje glasbe, gledanje
nočnega neba, okušanje kislih bonbonov in božanje domačega psa – sem nekako
obupala tudi nad idejo o lastnem razmnoževanju, saj znanost še ni napredovala v
tej meri, da bi tak genetski inženiring že bil mogoč pri nekomu moje branže. Po
drugi strani pa me je moj DNK zapis že zdavnaj 'zajebal' in mi to pravzaprav
onemogočil. Ker si genetskega zapisa še ne moremo zbirati sami, smo nekateri od
nas prišli na svet ravno takšni kakršni nočemo biti. Jaz osebno sem vedno
hotela biti malo višja, veliko tanjša, izrazitejše oblike in z obrazom, ki ne
bo podoben preveč napihnjenemu balonu. Kakorkoli...). Torej, mlad par z veliko preveč financ bo prišel
na kliniko, ki se bo ukvarjala s tem, si po katalogu pogledal kakšni otroci so
trenutno popularni v svetu, se odločil za določene dele in lastnosti, katere bi
po njunem mnenju moral njun otrok imeti, plačal in devet mesecev kasneje bo na
svet prijokal točno takšen otrok, kakršnega so starši naročili. Kar bo od
rojstva otroka vzelo še zadnje presenečenje. Nisem zagovornik tega, da se v
tretjem mesecu nosečnosti izve, katerega spola bo otrok, ko bo prišel na svet.
To kar si naredil, to imaš in s tem živi. Bolj smiselno je, da se ob rojstvu
izve za to ali je otrok deček ali deklica – drugih možnosti je dejansko bolj
malo (po drugi strani pa so starši Roberta Pattinsona vedeli, da bodo dobili
sina, pa so še vedno pustili starejšima hčerama, da ga oblačita v svoja
oblačila, mu natikata predpasnik in ga obravnavata kot svojo sestro Klavdijo. To
je verjetno tudi vplivalo na to, da je nato igral vampirja, ki okrog trosi
bleščice.
Očitno sem se rahlo izgubila... aha, kloniranje. Vprašanje glede
tega, ki še ostaja ni finančno, komercialno, biološko... ampak je moralno. Smo
ljudje sposobni živeti s takšnim napredkom znanosti? Če moramo nemudoma iti v
vojno, ko nekdo reče nekaj, kar nam ni po godu? Spet se bom vrnila v čas
svojega malo bolj aktivnega šolanja, ko sem predelovala primer Eluane Englaro
(22-letna Italijanka, ki je zaradi hude prometne nesreče padla v trajno vegetativno
stanje. Da bi ji skrajšal muke, je njen oče zaprosil, če jo lahko odklopi od
aparatov, ki so jo vzdrževali pri življenju, kar pa mu je država dvakrat
zavrnila. Končno so mu to dovolili leta 2009, ko je bila Eluana že 17 let v
komi in je bilo jasno, da si nikoli več ne bo opomogla oz. nikoli več to ne bo
Eluana, kakršno so poznali do prometne nesreče. 2.2. 2009 so jo preselili na
privatno kliniko in jo odklopili od sistema, ki jo je hranil. Umrla je sedem
dni kasneje, dejansko zaradi podhranjenosti oz. izstradanosti) in primer neke družine, ki je med pričakovanjem četrtega
otroka izvedela, da je s to nosečnostjo ogroženo materino življenje (mati se je
žrtvovala tako, da je omogočila otroku, da je preživel, ona pa je umrla. Po eni
strani vredno vse hvale, vendar pa dejstvo, da je s tem zavrgla vse svoje otroke, ki potrebujejo
svojo mamo, in tudi svojega partnerja, kateremu je prepustila njune štiri
otroke. Kaj je botrovalo njeni odločitvi? Med drugim tudi to, da je kot
pripadnica katoliške vere nasprotovala abortusu... zanimivo bi bilo slišati
tudi, kaj si o njenem samomoru mislijo avtoritete, ki so razglasile, da je
abortus greh in isto pravzaprav, v vseh ostalih primerih trdijo tudi za
samomor). Resda gre za mejne oz. skrajne primere, vendar dokler jih ne bomo
sposobni rešiti mirno, brez kravala kakršnega smo ljudje sposobni narediti
zaradi stvari, ki se nas ne tičejo, znanost ne bi smela napredovati do te mere,
da bi se lahko kopirali.
Vendar vseeno. Moji možgani so še vedno na ravni prismojene
12-letnice, ki je sposobna vse ure, ko ne spi ali dela kaj drugega, preživeti
tako, da sestavlja skupaj lastnosti ljudi, katere ji dejansko ni dano v resnici
poznati. Se še spomnite filma Dvojčka?
Ko sta Arnold Schwarzenegger in Danny DeVito igrala brata dvojčka, katera so naredili
v laboratoriju, ko so skombinirali genetski material najbolj pametnih,
nadarjenih, najboljših športnikov ipd. Vse najboljše lastnosti so dale Arnolda,
vse lastnosti, ki se posebnežem oprostijo, ker so pač posebneži, pa so dale
Dannyja (ta je bil nagnjen k alkoholizmu, laganju, zapravljanju in k
nezvestobi). Če bo znanost napredovala do te mere, da se bodo ljudje lahko
kopirali in izpostavljali samo tiste lastnosti, ki so jim pri njih samih všeč,
potem bo možno tudi dobiti lastnosti iz kataloga, ki bodo po vsej verjetnosti
povzete po znanih osebnostih.
V mojem primeru – ker je to moj zapisek, je v njem moje
mnenje. Če imate svojega, ki je od mojega bolj precizen, bolj preučen in nasploh
boljši, ga objavite, da se ljudje ne bodo smejali samo mojim pisarijam.
Zaenkrat lahko človeka pripeljemo do znanja, ne moremo pa ga prisiliti, da bi
mislil – so žrtve za kloniranje že izbrane (in tudi, če jih v resnici naštejem,
ne boste imeli pojma o kom govorim, zato bodo naštete samo njihove lastnosti):
od enega odnos do tekočih problemov, od drugega odnos do samega sebe, od
tretjega praktičnost, spet od naslednjega umetniška žilica, kar se tiče risanja
in potem od drugega tudi tista, ki se tiče pisanja. Od naslednjega smisel za
humor, od enega zobje, od drugega roke, od tretjega glas... in lahko bi
naštevala v nedogled, kar pa dejansko nima smisla.
Lahko pa na tem mestu izpostavim še eno zanimivost:
donorseksualizem (ker mislim, da Slovenci še nismo tako pametni, da bi iznašli
besedo, ki bi to dejansko opisala, sem se morala poslužiti transkripta angleške
besede). In kaj to je? Donorseksualnost najbolje opiše dejanski primer. Gre za
38 letnega Trenta Arsenaulta iz Kalifornije (le kje drugje bi še lahko našli
ljudi s tako nenavadnimi idejami? Ah, saj res...), ki je, brez tega, da sploh
kdaj poljubil žensko, postal 'oče' več kot šestnajstim otrokom. Odločil se je
ostati devičnik, ko je na rutinskem sistematskem pregledu izvedel, da je
njegova sperma vsebuje štirikrat več semenčic kot sperma povprečnega moškega. S
tem, da se je odločil ostati devičnik, si je namreč omogočil tudi to, da ne bo
zbolel za katero izmed mnogih spolno prenosljivih bolezni, nadeja pa se tudi,
da bo za časa svojega življenja pomagal več kot stotim parom, ki ne morejo
imeti svojih otrok, vendar si ne morejo privoščiti drage terapije (za njegove
usluge se odloča vedno več lezbičnih parov, ki prihajajo k njemu celo iz
Evrope). Sicer proti takšnemu razdajanju samega sebe nimam nič, vendar ne vem
niti tega, če bi se za kaj takšnega odločila.
Da zaključim s tem zapiskom, ki se je pravzaprav razvil v
popolnoma nepričakovano smer (to povem jaz, ki nikoli ničesar ne pričakujem, pa
sem še vedno razočarana). Kloniranje nam bo verjetno omogočilo daljše
življenje, z manj boleznimi (idiotizem štejem med eno izmed neozdravljivih
bolezni), višjo inteligenco, boljšimi fizičnimi sposobnostmi, več talenti...
vendar pa nas bo hkrati oropalo nekaterih stvari, ki se nam zdijo samoumnevne.
Verjetno bomo otroke delali samo še v laboratorijih in bo s tem izginilo
standardno razmnoževanje, naši potomci bodo seveda naravnost popolni in s tem
ne bodo prav nič podobni svojim staršem. Ne bo več malih razlik med nami (jaz
recimo imam manjši razmik med zgornjo in spodnjo čeljustjo, tako da se mi zobje
ne dotikajo, ko sem utrujena škilim na desno oko in malce slabše slišim na levo
uho. Po nekaterih izračunih ima vsak od nas na svetu 6 naravnih kopij – ki se
od nas razlikujejo po prstnih odtisih, DNK zapisu in nekaterih drugih
malenkostih. Torej nekje na svetu obstaja ne ena, ne dve, ampak kar 6 ubogih
par, ki pa nimajo razmika med zgornjo in spodnjo čeljustjo, ne škilijo na eno
oko in dejansko dobro slišijo na obe ušesi. Ker se mi zdi, da je za njih dovolj
velika kazen že v tem, da so podobni meni... oz. jaz njim). Če bom kdaj
dočakala takšen napredek znanosti, ki ga ne bodo ustavile oz. blokirale razne
skupnosti, religije in skupine, bi rada, da je moj otrok podoben vsaj desetim
ljudem. Vendar ne bo. Podoben bo meni. In vsemu, kar mu bom prinesla s seboj. Tudi
več kot dvema milijonoma let evolucijskega razvoja, katerega vsak od nas nosi s
seboj. Vendar pa bo moj otrok od mene boljši. Imel bo več možnosti. In verjetno
najbolj ubrisano mamo na svetu.
Za konec pa še en podatek, ki je za vas ekstremno pomemben:
ljudje smo deuterostomi. Kar dejansko pomeni, da ko se v maternici prične
oblikovati zarodek, embrio, se najprej izoblikuje anus. Seveda, nekateri ljudje
tega nikoli ne prerastejo. Verjetno vas bo večina takoj pomislila name, vendar
pa sem ena tistih, ki mi dol visi. Tako kot vam.
