Cel dan
številke. 1.5., 10 let od vstopa Slovenije v EU, BDP je padel za 3 odstotkovne
točke, zaslužimo v povprečju 390€ več kot pred desetimi leti, vendar za ta
denar lahko kupimo približno za četrtino manj, trošarine na tobačne izdelke so
se zvišale za nekaj procentov, zato škatlica cigaret stane približno 20 centov
več, Pahor in Janša si že 8 let izmenjujeta oblast, edina stalnica, je stranka
DeSUS, ki je na istem mestu kot pred desetimi leti tudi danes.
To je samo
kratek povzetek povzetkov, katere že cel dan poslušam pa radiu in televiziji.
Še kot otrok sem morala ta dan prav tako prebiti zunaj, vendar so takrat po
radiu vrteli kaj bolj zanimivega, kot povzetke zadnjih desetih let našega
blamiranja v EU (da ne bo pomote, pridružitev EU sem nasprotovala takrat, ja,
pred desetimi leti, in ji prav tako nasprotujem danes... ampak mene pravzaprav
ne posluša nobeden, ker nisem manager, nimam mesta v državnem zboru in ne
poznam nikogar, ki bi to bil oz. imel). Recimo, da sem se kot otrok veselila 1.
Maja oz t.i. Praznika dela, saj je to pomenilo, da bom imela starše v bližini,
delalo se ne bo preveč, je pa stalnica bil roštilj in komentiranje stanja v
državi (v tistih časih smo bili še del Jugoslavije in ne EU). Nekaj let kasneje
sem bila vesela, če se prvi maj ni zgodil za vikend, saj je to pomenilo, eden
oz. dva dni manj pri smrtno dolgočasnih predavanjih v smrtno dolgočasni šoli...
kakorkoli. Danes je prvi maj. Praznik dela. Pa se sploh spomnete od kdaj nosi
to ime? Zakaj ravno tako ime? Seveda se ne, saj te prav tako hodili v smrtno dolgočasne
šole, kjer so se vršila smrtno dolgočasna predavanja.
Torej, kot
prvo: Verjetno so vas učili, da je praznik dela socialistični ali še huje,
komunistični praznik. Kar je seveda brca v temo. Aktivneje se je začelo delati
na pravicah delavcev po letu 1872 (pred tem recimo niso poznali 8 urnega
delavnika, norme, minimalne plače ipd, kar se finim ljudem vašega kova zdi samo
po sebi umnevno) iz strani kanadskega delavskega gibanja, katerega ideje so se
preko obrtnikov razširile tudi v ZDA (ja, že takrat so vam grenili življenje).
Leta 1886 na magični datum 1.5. so napetosti med industrialci in delavci
dosegle vrelišče, saj so trume zatiranih delavcev na trgu Haymarket v Chicagu
pričele stavkati (da bi se uzakonil 8-urni delavnik, med drugim). Do konca
protestov, 4. 5. Je umrlo 11 civilistov (nekateri zaradi tega, ker niso hoteli
tvegati aretacije zaradi upiranja oz. stavke), 8 policistov, več deset (pripadnikov
obeh strani) pa je bilo ranjenih. Nekatere zahteve delavcev so bile nato
uveljavljene, izgredi pa so se ponovili še leta 1894 in 1919.
S tem so
bili postavljeni temelji za kasnejši praznik dela. Vsak narod oz. skupina
delavcev ga je obeležila po svoje. Kot uradni praznik ga je priznala takratna
Sovjetska zveza, kateri so sledile druge države. V obdobju hladne vojne so
prokomunistične države proslavljale z velikimi vojaškimi paradami, države, ki
so komunizmu nasprotovale, pa so raznovanje praznika dela prestavili na drug
datum (ZDA, velike pobudnice vsega in seveda tudi največje izdajalke vsega,
praznik dela praznjujejo na prvi ponedeljek v septembru. Ker si seveda ne
morejo deliti istega praznika s Sovjetsko zvezo in drugimi komunističnimi
'hudobci', sploh pa ne na isti datum! One so vendar ZDA!)
Različni
režimi in vlade so s praznikom dela počeli vse mogoče. Predvojna Nemčija je
sicer pustila 'dan dela', hkrati pa prepovedala vse shode socialistov in komunistov,
proste delavske zveze in neodvisne delavske organizacije (2.5. 1933... en dan
pred tem so namreč kresovali in niso imela časa za sprejemanje zakonov in
predpisov). Nekaj let pred tem (1929) je prišlo do enega najbolj krvavih
obračunov znotraj levice. Zgodil se je t.i. Krvavi Maj (Blutmai), ki je za
seboj pustil preko 30 smrtnih žrtev, preko 80 težko poškodovanih, preko 10
tisoč izstreljenih nabojev in enkratne pogoje za vzpon nacistične stranke.
Desetletje po
koncu druge svetovne vojne je končno klonila še rimsko katoliška Cerkev in za (pa
menda ja ne) prvega maja razglasila dan sv. Jožefa delavca. Vendar ne zaradi
tega, ker v cerkev hodijo samo pridni in delavni ljudje, ampak zato, ker se jim
je kurjenje kresov zdelo preveč pogansko in so (ker so tako storili tudi z
vsemi drugimi prazniki, ki so v izvoru poganski) mu morali dodati nekaj
svojega, da bi s tem izpadli bolj verodostojni (dejstvo, da je RKC večino
svojih 'praznikov' pokradla poganskim verstvom vam lahko opišem v katerem
drugem zapisku, ampak imam občutek, da vam – kako pa to, da tega danes še nisem
rekla??? – gladko dol maha za vse skupaj).
V drugi
polovici 20. Stoletja, sploh proti koncu osemdesetih let in naprej (teh časov
se spomnite, kajneda? Seveda se. Vsi, ki si mislite, da se jih ne spomnite to
počnete samo zato, da bi se jaz počutila stara v vaši družbi. To je bilo
takrat, ko smo vsi nosili futbalerke, blazinice na ramenih in so nas doma
čakali Marantzi) so se v ZDA in Veliki Britaniji začeli na prvega maja (oz. tam
nekje) odvijati nasilni protesti med pripadniki protikapitalističnih gibanj in
(običajno) policisti. Podobno se dogaja tudi v Nemčiji, kjer so proteste v
drugi polovici osemdesetih let 20. Stoletja na ta dan začenjali radikalni
levičarji, ki so se prav tako spopadli s policisti. V zgodnjih devetdesetih so
podobne proteste začeli tudi skrajni desničarji, ti pa za spremembo niso
napadli policistov ampak kar radikalne levičarje, ki so tam protestirali pred
njimi. Dandanes lako sklepamo, da so prav tako, kot ste vi izgubili znanje o
nastanku prvega maja oz. praznika dela, demonstranti, ki na današnji dan
uprizarjajo vse mogoče, kar se pridnim delavcem ne spodobi, pozabili zakaj to
pravzaprav počnejo in jim je prešlo že kar v navado.
In pri nas?
Prvi maj je izgovor za nedelo, roštiljanje in prevelike količine alkohola. Ampak,
glej ga zlomka, to pri nas počnemo na vsak drug praznik... in navaden dan. Če le
imamo denar. In v dostih primerih tudi, če ga nimamo. Pri tem nas EU ne bo
podpirala. Do sedaj nas ni nikoli in nas tudi v prihodnje ne bo. Ampak ja, dol
vam maha. Svoje pivo imate in tudi veste kje je najbližji žar.
In veste še
kaj? Ko smo leta 2004 s pomočjo premiera Antona Ropa in predsednika Evropske
komisije Romana Prodija ob velikem pompu (ob polnoči so bile preobremenjene vse
GSM linije, kar je rezultiralo v tem, da sem sporočilo, katerega so mi poslali
ob polnoči, prejela šele nekaj čez tretjo uro zjutraj) kot vzorna učenka
vstopili v EU, je lilo kot iz škafa. Tako kot danes. Torej se ni dejansko
spremenilo popolnoma nič.
Če sem začela s številkami, potem naj z njimi
še končam. Leto ima 365 dni. Vsak dan prespite 8 ur, kar skupaj znese 122 dni.
Tako vam ostane še 243 dni. Vsak dan 8 ur počivate, kar pomeni naslednjih 122
dni. Tako vam ostane še 121 dni. 52 dni v letu so nedelje, ko itak nič ne
delate, kar pomeni, da vam za delo ostane le še 69 dni. Naslednjih 52 dni so
sobote, ko spet ne delate, tako, da vam ostane še 17 dni. Vsak dan imate vsaj
pol ure pavze, kar letno nanese za celih 7 dni. Tako vam ostane le še 10 dni.
Najmanj 9 dni v letu je različnih praznikov in tako vam ostane le še en sam,
samcat delovni dan. To je prvi maj, praznik dela, ko spet ne delate. Vendar, odkar smo v EU, to počnete
tudi uradno, saj je možnost, da dejansko imate službo, izredno majhna. Ampak
ja, dol vam visi.
