Nov teden, novo znanje. Osemnajsta lekcija je tako zahtevala
posebno vrsto korajže iz strani avtorice (kakšen obupen način govorjenja o
samem sebi! Tako... pretenciozen), saj so bile uvedene manjše spremembe pri
objavljanju, katere boste opazili, če boste brali naprej.
Drugače pa je vse po starem. Znanje iz rdečega in rumenega
fascikla se nabira, računalniška mapa pa prav tako nič kaj ne zaostaja, res pa
da je notri shranjenih veliko stvari, katerih ne razumem niti sama, zato jih
zaenkrat ne morem posredovati naprej – že mojster Einstein je namreč rekel: 'Če neke stvari ne znaš razložiti
šestletniku, da bi jo razumel, je tudi sam ne razumeš!'
Kot običajno je mojster imel prav (pred kratkim so dokazali
celo, da je imel prav pri teoriji o relativnosti, vendar ker moje matematično
znanje zaenkrat zelo šepa, bom razlago pustila za kakšen drug, bolj zanimiv
čas. Vas zanima kje je fotkica? Ja, pravila so zato, da se kršijo, zato bodo
fotkice danes na drugih mestih in ne na tem. Ker kot 'avtorica' tega članka
(uuughhh...) to lahko naredim. Torej direktno v akcijo!
171. Med gledanjem ene izmed sebi ljubih serij (to so tiste,
ki jih ukinejo po prvi sezoni – če se obdržijo dlje pa postanejo dolgočasne ali
pa jih ukinejo malo kasneje) sem naletela na izraz Capgrasove blodnje in čudaška kot sem, sem za ta izraz že slišala.
Sem se pa odločila, da ga predstavim vam. Ker.
Pri Capgrasovih blodnjah oz capgrasovem sindromu gre za
motnjo, pri kateri je bolnik prepričan, da je njegovega partnerja, družinskega
člana ali dobrega prijatelja (ter včasih tudi hišnega ljubljenčka... samo ti so
po naravi nepredvidljivi, zato so ti primeri redkejši) nadomestil identično
izgledajoč slepar. Gre za vrsto zmote pri identifikaciji oseb (v širšo skupino
takih zmot se prištevajo tudi zmote pri prepoznavanju krajev in predmetov,
vendar pa vse tri redko nastopijo skupaj), pojavlja pa se v akutni (enkratni),
tranzitni (prehodni) ali kronični (ponavljajoči) se obliki.
Stanje je najbolj opazno pri bolnikih s shizofrenijo, pri
tistih s poškodbo možganov in pri tistih z demenco, domnevno pa je občutno več
primerov opaziti tudi med bolniki z diabetesom, zmanjšanim delovanjem ščitnice
in migreno, prav tako pa so ga včasih povezovali s pretirano uporabo ketamina
(gre za močno sredstvo proti bolečinam, katerega vam v sodobnih državah lahko
predpiše samo zdravnik, njegova uporaba pa je strogo nadzorovana... lahko pa ga
seveda najdete na internetu, priporočam The
Onion Router). Za tem sindromov prav tako zboli občutno več žensk kot
moških, zato je, ko jo je Dr. Capgras prvič identificiral (leta 1923) javno
razglasil za 'žensko bolezen' povezano s shizofrenijo in histerijo (dandanes,
ko so moški veliko bolj histerični kot ženske bi bila takšna definicija
nesmiselna).
Primeri te bolezni so dostikrat opisani tudi v popularnih TV
serijah – med najbolj prepoznavnimi so primeri v seriji Criminal Minds
(zločinski um po slovensko) – ter tudi v filmih, med katerimi sta najbolj
opazna The invasion of Body-Snatchers (kjer se v ljudska telesa naselijo
nezemljani) in Goodnight Mommy (avstrijska grozljivka Ich Seh Ich Seh, katero
vam priporočam v ogled, dokler je še sveža. Premierno je bila predstavljena
leta 2014, uradno pa izšla v začetku leta 2015).
172. Kanadska družina Redpath je imela vse. John James
Redpath je bil dedič ogromnega bogastva, katerega je njegova družina pridobila
s sladkorjem (preden je sladkor veljal za tak bavbav kot da danes in je bil
nadomeščen s kemijo – saharin, aspartam in druga umetna sladila - ki je slaba
za vsak del vašega telesa, njeno pridobivanje pa uničuje tudi naravo, ampak
pustimo malenkosti za kdaj drugič) in tako sta z ženo Ado in petimi otroki
veljala za eno najbogatejših družin v Kanadi na prelomu 19. V 20. Stoletje.
Veljali so za vzorno družino, vsi člani so bili med seboj tesno povezani, niso
pa se preveč radi družili z drugimi ljudmi (bogataši tega tudi danes ne marajo
preveč, če smo pošteni).
13. junija 1901 je najstarejši sin, Peter (takrat star 31
let) sredi noči slišal strele v materini spalnici (mati Ada je takrat že bila
vdova), kjer je naletel na srhljiv prizor. Njegova mati in njegov mlajši brat
Clifford sta ležala na tleh v mlaki krvi, oba smrtno ranjena. Umrla sta v nekaj
minutah, njuni trupli pa so brez policijske preiskave pokopali še ne dva dni po
streljanju. Kasneje se je domnevalo, da družina, ki tudi nikoli kasneje o tem
ni želela govoriti, ni želela policijske preiskave, saj sta Ada in Clifford
veljala za bolnika. Ada je imela takrat neidentificirano bolezen, katere
simptomi so enaki bolezni katero danes imenujemo depresija, Clifford pa je bil
epileptik (epilepsija je takrat veljala za grozljivo bolezen, katere so se
ljudje bali, predvsem zato, ker je niso niti razumeli – kakšna pa je masovna
panika, pa tudi poznamo, kajne?), to pa bi družini lahko nakopalo hudo sramoto
(še enkrat vas vprašam, če veste kako izgleda masovna panika oz. histerija...).
Ada in Clifford sta bila tesno povezana od njegovega rojstva
naprej. Po očetovi smrti je prevzel skrb nad družinskimi financami, bil vzoren
študent prava, mater pa je spremljal na njenih potovanjih v New York in skrbel
zanjo, ko je imela krize zaradi depresije. Ker ni bilo odkrito, da bi kdorkoli
drug vstopal v materino spalnico, sta dejansko samo dve možnosti. Ali je Ada v
napadu hude depresije umorila svojega sina in nato sodila še sebi ali pa je
Clifford umoril lastno mater tik preden je končal svoje življenje. Danes tak
zločin velja za očiten primer umora in samomora, vendar pa v Montrealu, kjer je
družina živela, leta 1901 ni prijavljen noben samomor.
Vendar zakaj je pravzaprav prišlo do tega dogodka? Kot
rečeno, sta dve možnosti. Večina ljudi, ki se še dandanes mučijo z dogodki iz
te noči, je prišla do ugotovitve, da je Clifford umoril svojo mater nato pa
sodil še samemu sebi. Vendar nič ne nakazuje na to, če smo pošteni. Bil je Adin
verjetno najljubši otrok, bratje in sestra so ga imeli zelo radi, bil je
odličen študent in vesten uslužbenec. Obstaja tudi možnost, da je Ada umorila
Clifforda, nato pa končala tudi svoje življenje. Vendar je tudi ta možnost
resnično neverjetna. Resda je Ada bila depresivna, vendar ženske nasplošno,
tudi danes, za umore in samomore izredno redko uporabljajo strelno orožje
(takrat pa je bilo to še bolj redko). Tudi dejstvo, da je bila močno depresivna
ne gre trditvi, da je morila ona, v prid, saj v tako slabem stanju ne bi zbrala
niti dovolj moči, da bi ustrelila sina in sebe.
V času umora – samomora je bila v hiši še Amy (edina hči
Redpathovih), vendar je bila tudi ona izločena iz seznama osumljencev s pomočjo
dokazov, katere so predložili njeni bratje. Prav tako družinski finančni sklad
ni padel pod njen nadzor po Adini (in Cliffordovi) smrti, saj je bil Peter
(najstarejši sin Redpahtovih) še vedno živ. Iz seznama osumljencev so bili
izločeni tudi vsi služabniki, ki so bili takrat navzoči v hiši.
S tem primerom se še danes ukvarjajo strokovnjaki iz
različnih področij, vendar niso nič kaj bliže rešitvi te uganke. Kakšno je vaše
mnenje o tem? (in če kdo omeni nezemljane, bo na naše stroške zadel večmesečne
počitnice na kakšni fantastični kliniki za bolnike s psihiatričnimi boleznimi).
173. Za manjše izboljšanje (ali poslabšanje razpoloženja,
odvisno od vašega karakterja) bo ta članek govoril o puščavah. Nasplošno velja, da so puščave neplodno ozemlje, ki
praktično onemogočajo življenje tako živalim kot rastlinam. Zaradi takšne
definicije je povsem logično, da med puščave prištevamo tudi Antarktiko in
Arktiko. Ljudje smo sicer vajeni, da ob posnetku puščave vidimo ogromne
količine peska in vročine (ker smo tako od malega gledali na televiziji),
vendar pa take puščave zavzemajo relativno malo Zemljine površine (okrog 20%, od
česar gre okrog 2% puščavam v Severni Ameriki – Velika Basinova puščava, ki
pokriva velik del Nevade, del Kalifornije, Idaha in Utaha, je največja izmed
štirih severnoameriških puščav, sledijo pa ji še puščave Sonora, Mojave in
Chihuahua; približno 30% puščavam v Avstraliji, ki s Veliko Viktorijino puščavo
na čelu pokrivajo kar 1,3 milijone kvadratnih kilometrov površine celotne
Avstralije; ter več kot 45% v osrednji Aziji, kjer puščavi Gobi in Kyzyl Kum
zajemata skuaj prav tako 1,3 milijone kvadratnih kilometrov površine).
Peščene oz. subtropske puščave (Sahara, arabska puščava,
Kalahari, Viktroijina, sirijska ipd.) na leto prejmejo med 100 in 250
milimetrov dežja na leto (na določenih delih več, do nekje 500 milimetrov na
leto – za referenco naj vam bo številka 1462 milimetrov na leto, kar je veljalo
za povprečje med leti 2001 in 2010 v Sloveniji, sploh za tiste, ki ste lansko
leto javkali zaradi dežja, letos pa zaradi vročine) se nahajajo v notranjosti
kontinentov, kjer je sama klima precej drugačna kot na oblanih predelih.
Poleg teh poznamo še hladnejše obalne puščave (Atacama in
Namibijska), ki letno prejmejo med 5 milimetri in 85 milimetri dežja na leto in
so popolnoma neporasle, tudi zaradi ogromne količine soli v samih tleh (ker
morje je običajno slano, kar velja tudi za druge kontinente), vegetacijo pa
onemogoča tudi veter.
Poleg teh poznamo še hladno zimske puščave (Antarktika,
Arktika, Gobi, Patagonija, Karakum, Koloradska, Kyzyl Kum in Taklamakan), ki
prejmejo okrog 200 milimetrov padavin na leto, temperature pa nihajo med
povprečno -63°C do -40°C na puščavah na zemljinih polih (Arktika in Antarktika)
ter med -40°C do +50°C v drugih puščavah. Najnižja temperatura je bila
izmerjena na Antarktiki leta 1983 in je znašala -89°C. Temperatura v puščavah
tako niha, saj geografske razmere ne dopuščajo, da bi shranjevala toploto v
tleh (ker se Zemlja še od prejšnjega tedna, pa tudi pred tem se je, kljub temu,
da tega niste vedeli, segreva adiabatno).
Ko je pred nekaj dnevi nad južno Ameriko zaokrožila hurikanka
Patricia (wink-wink), pa je najbolj suho puščavo na svetu, Atacamo v Čilu,
prekrilo ogromno cvetja in drugih rastlin, ki tam niso rasle že 18 let. Sicer
je cvetje posledica dežja, ki je padel marca, vendar ga ljudje radi povezujejo
z nedavno hurikanko. Atacama na leto dobi od 1 do 15 milimetrov padavin, kar
pomeni, da se cvetje resnično pojavi samo ob resnično močnem deževju. Če ste
slučajno hoteli med dopustom videti nekaj resnično čudovitega, si lahko
ogledate cvetočo puščavo, vendar vas opozarjam, da začne cvetje veneti po prvem
tednu novembra...
174. Kamni iz Callanisha verjetno ne bi bili nič posebnega,
če ne bi bili tako ogromni in postavljeni v obliki križa. Stojijo blizu vasi
Callanish na otoku Lewis (Zunanji Hebridi, otočje pod Škotsko jurisdikcijo...
oz. kakor pravi škoti 'To je naše!').
Sestavljeni so iz kroga (katerega sestavlja 13 stoječih
kamnov, postavljenih v krogu podobno obliko. Krog ima premer več kot 13 metrov
na širokem delu – v smeri od severa proti jugu – in 12 metrov na ožjem delu – v
smeri vzhod zahod - blizu njegove sredine pa stoji skoraj 5 metrov visok, 1,3
metra širok monolit, ki je od realnega centra kroga oddaljen skoraj en meter.
Domneva se, da ljudje, ki so ga postavili niso bili slabi matematiki, ampak, da
ima položaj monolita posebno mesto oz. velja za posebno znamenje) iz katerega
izhaja pet krakov. Daljši krak, t.i. Severna Avenija je sestavljen iz dveh skoraj
vzporednih vrst kamnov, ki so ob krogu 6 metrov narazen, na severnem koncu pa
skoraj 7 metrov narazen. Krak je dolg preko 89 metrov.
Na južni strani so tri krajše vrste (tista, ki poteka iz
zahoda proti krogu je sestavljena iz petih kamnov. Njej nasprotna, se pravi
tista, ki poteka iz vzhoda proti centru iz štirih, čeprav se domneva, da jih je
včasih bilo več, in ista, ki poteka od juga proti krogu je prav tako
sestavljena iz petih).
V centru kroga je grobnica, široka skoraj šest metrov in
pol, vendar je bila izkopana kasneje. Podobne kamnite formacije najdemo tudi v
bližini, za vse pa se domneva, da so bile postavljene v neolitiku, ritualnim
namenom pa so služile v bronasti dobi. Sodeč po lokalnem izročilu (ki je
nastalo kasneje kot sama formacija) kamni predstavljajo grozljive škotske
velikane, ki se niso hoteli podvreči krščanstvu. Okrog formacije se je razvila
živopisana folklora, ki krščanstvo omenja z negativnim priokusom, kljub temu,
da ima formacija obliko križa.
175. Filmske novice, novičke, trivia in podobna nepomembna
navlaka, ki smeti človeške možgane (okey, da ne naredim krivice komu, tudi moja
glava je polna podobne navlake iz sveta čednih juncev v svetu težkega metala...
in resnično se mi vidi, da trpim zaradi tega... recimo) postaja zelo popularna
v vsakotedenskih zapiskih, torej (ker slabe publicitete ni), bom tudi danes omenila
nekaj ocvirkov, tokrat iz snemanja filma Corpse
Bride (zelo nerada uporabljam slovenske prevode filmskih naslovov, ker
imajo slovenski prevajalci tendenco bistvo celotnega filma povedati v samem
naslovu, kar popolnoma pokvari vzdušje filma. Katerega običajno sploh ne gledam
na koncu).
Corpse bride je drugi animirani film, ki je nastal s pomočjo
stop-motion tehnike pod režisersko taktirko Tima Burtona (ker je danes Halloween,
je bilo nesmiselno pričakovati, da bom opisovala snemanje filma Blondinka s
Harvarda, čeprav je tisti film veliko bolj grozljiv kot večina grozljivk – v
smislu resnih grozljivk – ki so na tržišču danes... ja, smatram ga za bolj
nagnusnega kot film Antropofago.
Ugotovite sami, kakšno je torej moje mnenje o svetu). Kaj je animacijska
tehnika stop-motion imate razloženo v zapisku številka 153, če vas spomin
zapušča s takšno hitrostjo kot mene...; Prvi tak Burtonov film je bil seveda fantastični
Predbožična nočna mora.
Lutke, ki jih uporabljajo pri takšnih filmih imajo običajno
snemljive glave, da se jim lahko enostavno zamenja glava, ko je potrebno
spremeniti izraz na obrazu, kar pa same spremembe naredi prehitre in zato sama
mimika njihovih obrazov izpade preveč 'animirana'. Ker morajo Burtonovi izdelki vedno biti nekaj
posebnega, tokrat ni bilo nič drugače. Glave lutk so namreč bile oblikovane
tako, da so na sebi imele več stopenj istega izraza, zato se jih je med
posameznimi kadri enostavno obračalo za nekaj stopinj, kar je likom dajalo
posebno živost, saj so bili njihovi izrazi bolj podobni človeškim. Že sama stop
motion animacija je naporen in precizen posel, kar pa je takšno prilagajanje
kot je tole opisano zgoraj še poslabšalo. Eden izmed animatorjev je namreč
potožil, da je imel med snemanjem filma ponavljajoče se nočne more o tem, da na
tak način spreminja izraze na svojem obrazu. Vseeno je moralo biti sestavljenih
več enakih lutk, da so lahko skrajšali čas snemanja. Victor in Nevesta sta jih
vsak dobila po 14, Victoria pa jih je imela 13.
Same lutke so merile med 25 in 28 centimetrov, posamezne
sobe v katerih so se zgodbe odvijale pa so bile tako velike, daje bilo moč
lutke upravljati brez hujšega fizičnega napora animatorjev. No, vsaj nekaj, da
se je bilo moč odkupiti za predhodnji proces prilagajanja obraznih izrazov.
Film so snemali 55 tednov (eno leto in nekaj več kot 3 tedne), med snamanjem pa
je bilo posnetih 109 440 posameznih fotografij, ki so bile nato sestavljene v
77 minut dolg film. Redko kdo je sposoben posneti (in posledično objaviti na
družbenih omrežjih) toliko fotografij lastnega dopusta ali otrok.
176. Evolucija. Dejstvo, ki dviguje vedno več prahu, tako
med znanstveniki kot med verniki ter povzroča bizarne izpade obojih, je spet
postregla s precej osupljivim dognanjem. Namreč, vsi ljudje smo prepričanja, da
je evolucija nekaj, kar traja milijone let, dokaze za njo pa najdemo samo v
fosiliziranih ostankih. Vsiljivci na poletnih piknikih so dokazali nasprotno.
Pred kratkim pa je bilo dokazano, da se ose (nadležna brenčeča
bitja, ki celo poletje letajo za vami in vas hočejo napasti) – kot večina
stvari, katere so tako popularne po svetu, so tudi te ose amerikanizirane, ose
iz EU pa ne kažejo navdušenja nad njihovim početjem – oz. posebne vrste os, ki
izigravajo parazite sadni muhi (ki je prav tako kot njeni paraziti prava
američanka) spreminjajo veliko hitreje, kot bi to pričakovali pri postopni
evoluciji o kateri nas učijo v šolah.
Brenčeče nadloge (oz. insekti) so bitja, ki na drevesu
življenja zajemajo velik del in med seboj poznajo veliko več vrst kot sesalci.
Ena izmed razlag za njihovo raznolikost je to, da se vešče prilagajajo okolju
in, ker je večina os v določenem stadiju parazitov, tudi gostitelju. Iz vrste
ene izmed ameriških os, so se v nadzorovanih pogojih razvile tri nove vrste teh
brenčečih nadlog in to dobesedno pred očmi znanstvenikov, ki so raziskovali
zakaj je insektov toliko. To vprašanje jim je prišlo na misel, ko je vrsta
sadne muhe (torej gostiteljice teh nadlog), ki običajno svoja jajčeca leže na
glog, kar naenkrat, preko noči, začela jajčeca leči na jabolka. Zaradi
nenadnega in precej nenavadnega preskoka v miselnosti samih muh, so se bile
prisiljene spremeniti tudi sitnobe, katere ta muha običajno nosi s seboj.
Spremenile so svojo spolno usmerjenost (ki je tako kot njihova raznolikost na
evolucijskem drevesu, veliko bolj pisana kot spolne preference na delu
evolucijskega drevesa katerega zajemajo sesalci), svojo prehransko piramido ter
najpomembnejše, svoja domovanja. Torej so te nadloge veliko bolj prilagodljive
kot nadloge, ki jih srečujemo med delovnim tednom...
177. Kot sem že nekajkrat poudarila, japonci so posebna
vrsta ljudi. Njihov način življenja, kultura, prehrana in predvsem pornografija
se močno razlikujejo od tega kar smo v naših koncih vajeni mi. Zato je nujno,
da vam zopet opišem malo japonsko iznajdbo iz konca 17. Stoletja imenovano Netsuke.
Ker tradicionalna japonska oblačila, t.i. kimono in kosode
nista imela žepov (ker, po japonskih prepričanjih so žepi, gumbi in zadrge greh
proti človečnosti), njihovi lastniki so pa vedno imeli kopico stvari katere so
morali nositi s seboj (denar, zdravila, tobak ipd – dokaj podobno temu, kar s
seboj nosimo evropejci in kdorkoli drug), so se izoblikovale posebne torbicam
podobne košarice (inro), katero so na
oblačila pričvrstili z verižico iz okrasnih bunkic, košarico pa je zaprti držal
ojime, poseben zaklop, katerega se je
zadrgnilo z izrezbarjeno figurico imenovano netsuke.
Gre za kombinacijo japonskih besed ne (ki pomeni 'koren' oz 'korenina') in tsuke (ki pomeni 'pričvrstiti'), in tako pomeni 'pričvrstiti na
koren', ker je mala skulptura počela točno to (za tiste, ki še vedno ne veste o
čem govorim, se spomnite na to kako se je zavezovalo torbe spalnih vreč s
pomočjo neke vrste zateznega gumba (tisti, ki poznate ime za to zadevo, mi jo
prosim izdajte in ob naslednjem srečanju vam častim kavo / pivo).
Iz praktičnih oblik so se začele razvijati prave male
skulpture oblikovane po navdihu iz življenja in folklore in danes so cenjene
predvsem zaradi svoje umetniške in ne več toliko praktične vrednosti. Narejeni
so običajno iz slonovine ali njenih nadomestkov (mroževih čekanov, oklov divje
svinje ali celo nosorogovih rogov), lesa in celo kovin (sicer je kovina
dostikrat uporabljena kot okrasje na netsukejih, pojavljajo pa se tudi primeri,
ko je celoten netsuke ulit iz kovinske zlitine) in porcelana oz. gline. Zannih je
tudi nekaj malo bolj redkih materialov za izrezovanje miniaturic, kot so čekani
mrožev, tigrov, kitov ter drugih malo redkejših živali, posebne vrste lignita, morske
korale, palminega lesa ipd. Netsuke je bil najbolj popularen v obdobju Edo
(1615 – 1868), vendar je kot sama umetnost živa še danes, figurice pa na
tržiščih v Evropi, ZDA in Japonskem dosegajo ogromne prodajne cene. Na
japonskem so večinoma plastične reprodukcije dostopne kot suvenirji iz raznih
muzejev.
178. Še nekaj kratkih, ker je moja koncentracija že odšla špegat za čim zanimivejšim...
najprej pojav imenovan Zeigarnikov efekt.
Gre za dejstvo, da ljudje velikokrat ne dokončamo zadev, katere se nam zadali
drugi, saj se nam to ne zdi smiselno ali pa se nam ne da z njimi obremenjevati.
Če pa neko stvar začnemo (npr. moja mati je ravnokar začela s frantičnem
pospravljanjem kuhinje in prepričana sem, da bo kmalu v sodelovanje vključila
tudi mene. Ona bo svoj delež dokončala z navdušenjem, jaz pa se bom samemu
odelovanju hotela na vse kriplje izogniti, tudi pod pretvezo, da na svet,
katerega ne zanima nič trosim svoje šepajoče znanje o stvareh), jo bomo po vse
verjetnosti tudi končali. Pojav ni popolnoma raziskan, lahko pa sklepamo, da
ena izmed možnih razlag leži tudi v tem, da, če smo nekaj začeli, običajno tudi
vemo, kaj hočemo s tem doseči, torej imamo pred seboj nek cilj. Če pa samo
capljamo za nekom, ki nam daje ukaze, kaj moramo narediti pa ti cilji niso
ponotranjeni in nam je zanje praktično vseeno, če v njih ni koristi za nas.
179. Še na kratko ena filmska, tokrat o filmu Shining, mojstrovini Stanleya Kubricka
iz leta 1980.
Znameniti prizor, ko iz dvigal priteče (oz. se dobesedno
ulije) kri je bil posnet v samo treh poskusih, kljub temu, da je Kubrick veljal
za pedantneža ter človeka, ki je sposoben neko sceno posneti več desetkrat, da
bi bila točno takšna kot si jo zamislil. Vendar je kljub temu, da je bila
posneta v samo treh poskusih nato bilo porabljenih več mesecev (skoraj celo
leto, če verjamemo določenim poročilom). Za postavitev scene in vse ostalo, kar
je prizor zahteval je ekipa namreč potrebovala kar 9 dni in to vsakič, ko se je
scene lotila. Vsakič, ko je kri prilila iz dvigal je Kubrick rekel 'Tole ne
izgleda kot kri'.
180. Kot šoloobvezni otroci smo si velikokrat želeli, da bi
se lahko učili brez prisile. Eden izmed takšnih načinov je t.i. hypnopaedia oz. učenje med spanjem. V
spanju smo se sposobni učiti s pomočjo avdio posnetkov (ne tako, da damo knjigo
pod blazino, kot so svoje čase bili prepričani veleumi), ki spodbujajo
delovanje možganov (ja, med spanjem še vedno uporabljamo večji delež možganov
kot med gledanjem televizije), ti pa si zapomenjo podatke, ki jih slišijo.
Izvedene so bile mnoge raziskave, vendar pa njihovi izsledki niso neizpodbitni
in se znanstveniki še vedno prerekajo, ali je tak način učenja dosegel ustrezne
rezultate ali ne.
Za zanimivost pa še to: tak način učenja je bil uporabljen v
veliko literarnih delih in oddajah na temo znanstvene fantastike, npr. Brave new World (A. Huxley), A Clockwork
Orange (A. Burghess) ter Flowers for
Algernon (D. Keyes).
Tako, domačega branja imate dovolj – glede na to, kako
nekateri radi berejo, bi moralo to zadostovati za nekaj let – materiala za
razmišljanje prav tako. Moja glava je na tem, da odpade, splošno počutje pa je
šlo v maloro v tistem momentu, ko sem izvedela, da se od zavetja svoje sobe
poslavljam za nekaj dni, čemur botrujejo 'družinski' prazniki, ki za seboj
prinesejo tudi kopico ljudi, ki se je do sedaj naučila postavljati tri možna
vprašanja - kdaj se boš do konca izšolala? Je prvo vprašanje, ki na naši strani
sproža napad suicidnosti, iz česar lahko sklepate kaj si o svojem dosedanjem
šolanju mislim v tem trenutku. Drugo vprašanje, ki spodbuja suicidnost je 'kdaj
si misliš najti partnerja?' – ker se mi ne zdi, da so v naših družinskih krogih
do tega odprti, večinoma sprašujejo kdaj si mislim najti fanta, kar pomeni, da
omemba dekleta verjetno ne pride v poštev. Problem je tudi v tem, da se mi ne
zdi smiselno, da ženska moje starosti okrog preganja fantke, saj je to lahko v
veliko primerih kaznivo ali pa samo po sebi neumno. In tretje suicidno
vprašanje, ki me poleg tega, da povzroči urgentno željo po samomoru pripelje do
tega, da bi svoj samomor rada uprizorila pred ogromnim občinstvom, je vprašanje
'kdaj misliš imeti otroke?'. Odgovor na vsa tri vprašanja je 'nikoli', za
vsakega iz svojih razlogov, ampak odgovor je enoznačen v vseh primerih. In ne
glede na to, kaj počnem sama s seboj, ustreči ne morem vsem naenkrat, saj ne
morem ustreči niti lastnemu iskanju sreče.
Jutri je dan spomina na mrtve. Poskusite ga preživeti brez
želja po lastni smrti. Če ga boste, boste namreč naslednji teden lahko prebrali
novo Stromatro. Mogoče bo tista bolj zanimiva kot je ta danes. Torej, do
naslednjič!
Če že imamo temo, naj
bo vsaj ekstravagantna! (J. Kenyon)
Ker enostavno ne morem iz svoje kože, je vseeno tukaj še ena fotkica za vse tri zveste bralce
Ta je ukradena iz aplikacije za učenje tujih jezikov in vas opozarja, da ste se ravnokar naučili nekaj novega.
