STROMATRA, 4.del: Neznanka

Mislim, da bo s sledečim zapisom postalo jasno zakaj pravzaprav ne maram komuniciranja, ki ne pušča trajnih sledi. Mogoče. Nujno pa ni.

Torej, zopet se je zgodilo čudo in Patricija je odšla od doma. Ne daleč, ker Patricija nikoli več ne bo šla nikamor daleč. Ker je nagnjena k pretiranemu dramatiziranju, kar bo razložila nekoliko kasneje. Vendar ne tisto o dramatiziranju, ampak tisto o odhajanju od doma.

Kot že rečeno, odšla sem od doma. Nekam, kjer so se nahajali ljudje, veliko njih. In ljudi praviloma ne maram ( eden izmed razlogov je bil opisan včeraj). Majhni ljudje govorijo o drugih ljudeh. Povprečni ljudje govorijo o stvareh. Veliki ljudje pa govorijo o idejah. In ker so mi ljudje okrog mene zelo hitro začeli presedat, večinoma zaradi njihove zlagane narejenosti (kolikokrat lahko ženska reče drugi, da ima lepe čevlje? Resno sprašujem. Sama sem namreč kraljica nizkega vzdrževanja in sem trenutno navdušena nad tem, da si ne rabim kupiti novih kavbojk, ker so mi še vedno prav tiste iz srednje šole. Samo malo jih bo treba pokrpat...), zato me je tudi tokrat rešila skodelica kave. Kava ne govori neumnosti. Kava razume.

Tokrat ne bom govorila o kavi. Tokrat je bil moj namen govoriti o anonimnosti. Povod, da sem se odločila pisati o tem pa je bil trinajsti rojstni dan plošče, ki mi je obrnila življenje na glavo. V trenutku, ko sem jo slišala prvič, če smo pošteni, nisem bila prepričana ali me je slučajno nekaj povozilo, me skloftalo ali pa z menoj naredilo še kaj hujšega. In ja, kot že rečeno, nagnjena sem k dramatiziranju.

Nekaj tednov pred tem sem se srečala s težko pričakovano prelomnico v svojem življenju. Dopolnila sem tistih težko pričakovanih 18 let in si tudi uradno pričela domišljati, da sem od sedaj naprej neustavljiva. Sedaj bodo ovire same padale pred menoj, sedaj bom za vsa svoja dejanja odgovarjala sama, sedaj mojim staršem ne bo treba več hoditi na govorilne ure in se potem v trikratni dozi dret name, da v šoli popuščam. Sedaj bom lahko začela voziti avto. Kot rečeno, neustavljiva. Nepremagljiva. 'Nemogoče' je samo velika beseda, katero uporabljajo mali ljudje, ki se jim zdi lažje živeti v svetu, kakršen jim je bil dan kakor, da bi raziskali lastne moči s katerimi bi ga lahko spremenili. 'Nemogoče' ni dejstvo, ampak je samo mnenje. 'Nemogoče' ni dokončno, ampak je samo izziv. 'nemogoče' je potencial, je priložnost. 'Nemogoče' je začasno. 'Nemogoče' je nič.

Poletne počitnice so minile v znaku 'ne gre se zajebavat z mano, ker sem polnoletna' in kot bi mignil jih je bilo konec. Novo šolsko leto. Vendar tokrat z lastnim prevozom. In okrog 7.9. (kar se tiče datumov, sem zelo precizna. Sploh, ko gre za datume na katere so izšle določene plošče. Tale je ena izmed njih) sem spoznala Jane Doe, album skupine Converge. Skupino sem poznala že prej in večinoma sem jih obravnala kot nekaj povprečnega. Simpatično, energično bostonsko underground skupino, ki v naše kraje še nikoli ni zašla.

Tako sem spoznala Jane. Ne spomnim se natanko kako sem ploščo dobila v roke, spomnim pa se, da mi jo nekdo presnel na avdio kaseto (ker v avtu nisem imela CD predvajalnika. Pri nas smo bolj kot da ne 300 let za leseno žlico kar se tehnološkega razvoja tiče). Ime  samo, Jane Doe, mi je bilo znano iz določenih serij na programu Discovery, uporabljali so namreč, ko niso mogli določiti identitete ženskega trupla. Tetka Wiki vam bo povedala, da je to ime dokaj pogosto uporabljano v glasbeni industriji, kot naslov pesmi (Alicia Keys je napisala eno takšno, pa Within Temptation ter tudi Minami Takashi) ali naslov filma oz. serije ter tudi kot ime risane junakinje iz risanke Camp Lazslo – tisti, ki ste gledali Cartoon Network v njegovih najboljših časih, bi se morali tega spomniti, ni pa nujno.

Vendar, nobena druga neznanka ni name naredila takšnega vtisa, da bi o njej pisala še 13 let kasneje. Vse od prvega takta uvodne pesmi Concubine pa do zadnjega takta pesmi Jane Doe 45 minut in 22 sekund kasneje, je plošča spominjala na klofuto. Vendar ne tisto vzgojno okrog ušes, na katero pozabimo nekaj ur kasneje oz. ko nas področje kamor je priletela neha boleti. Šlo je za mentalno klofuto. Med vodilnimi temami, o katerih govori plošča, je namreč čustvena otopelost katero povzročajo spremembe v odnosih.

Zanimivo je, da je večina plošča opisana skozi ženske oči. Vendar pripovedovalka ne zvrne vse krivde za svoje zlomljeno srce na svojega nekdanjega partnerja, ampak prevzame del krivde tudi nase (priporočam pesem Homewrecker). Za vsako razpadlo zvezo sta kriva dva, kar je jasno podano tudi v dejstvu, da plošča niha od umirjenih kitarskih zvokov do shizofreničnih napadov, katere je očitno doživljal kar cel bend skupaj (Fault and Fracture). Kolikor bo zvenelo čudno, plošča je dejansko panoramski pogled na dva človeka katerih življenji sta se ravnokar sesuli zaradi zlomljenega srca. In za vse to sta si kriva sama.

Se pa ena izmed teh pesmi razlikuje od ostalih. Gre za uvodno pesem Concubine. Kratka, na prvi pogled skupaj zmetan skupek kričečih vokalov, shizofreničnih kitar in bobnarja z epileptičnim napadom. Vendar ni zaradi tega drugačna od preostanka plošče, ampak zaradi vsebine. To je edina pesem na plošči, ki ne govori med propadom zveze dveh zaljubljencev, ampak govori o propadu prijateljstva zaradi droge (Concubine je namreč eden izmed slengovskih izrazov za Sweet lady H ali heroin). Vendar pa je napisana na tak način, da bi dejansko lahko pomenila karkoli. V moji glavi vedno zveni kot tista glasba, ki spremlja konec sveta. Zato je moja najljubša pesem na celi plošči.

Da se vrnem nazaj na prvo začrtano temo za tokrat, anonimnost. Potem, ko sem končno ugotovila, da je biti odrasel navadno sranje, saj si iznenada kriv vsega kar gre narobe v svetu. Ker je pavza med pisanjem tega do sedaj in tega, kar sledi trajala nekaj več kot 4 ure, saj je zajemala kuhanje kosila, prebavljanje kosila, pospravljanje kuhinje in sortiranje večje prikolice gradbenega materiala za na odpad, moram priznati, da nimam pojma, kaj sem hotela pisat. Zato bo nadaljevanje takšno kakršno bo. Moje misli so podobne čarovnikovemu klobuku. Nikoli ne vem kaj bo naslednja stvar katero bom našla notri.

Torej, anonimnost. Očitno je preveč, če hočem imeti povsem povprečno življenje, s povprečno družino, povprečno nastanitvijo, povprečno službo v kateri bom na povsem povprečen način prezirala svoje nadrejene, imela povprečne konjičke, katere bom opravljala povsem povprečno... da se ne rabim zagovarjat za vsako svoje dejanje. Da se ne rabim neprestano klatit okrog zdravnikov (na žalost, nekateri ljudje so še vedno prepričani, da sem si za svojo bolezen kriva sama, drugi ljudje pa so prepričani, da sem zaradi svoje bolezni nesposobna samostojnega življenja in moram biti pod neprestanim nadzorom). In nato pripadniki te druge skupine ljudi takoj ko srečajo koga iz prve skupine ljudi, tudi povedo, da sem kronični bolnik... in o tem ne maram govoriti, ker nisem pohabljena, kužna, nemarna ali karkoli drugega.

Zaradi tega ne maram ljudi. Pred kratkim sem srečala znanko, ki me je, preden je sploh nakazala na to, da hoče speljat kakšen spodoben pogovor, nemudoma vprašala, kako je z mojo boleznijo. Vse lepo in prav, samo prosim, če me takšnih stvari ne sprašujete v vrsti pred bankomatom. Kjer je bilo zraven prisotnih še vsaj deset ljudi. In to na teritoriju, na katerem ljudje še niso vsi do zadnjega obveščeni o tem, da sem očitno potujoča biološka bomba.

Ljubica, kako bi se počutila, če bi te vpričo teh ljudi vprašala, če še varaš moža? Verjetno ne bi skakala do stropa od navdušenja. Vendar sem očitno preveč dobro vzgojena, da bi se tako nizkih vprašanj posluževala v javnosti. Če pomislim, te stvari me ne zanimajo in hkrati tudi ne brigajo. Torej tudi tebe ne briga moja bolezen, saj nate nima nobenega vpliva. Brez agresivnih napadov sem skupaj spackala krajši dialog s to 'znanko', opravila svoje na bankomatu in se zradirala iz te scene.

Ni minilo niti pol ure, ko sem zamišljeno capljala po trgovini z otroško opremo in iskala primerno darilce za malega bratranca (kadar mu grem na obisk, mu običajno privlečem kakšno malenkost, ampak takšno iz bolj praktične strani – tako smo pri nas pač vzgojeni), ko je mimo mene pritrampolinala druga znanka, ki pa je pred seboj rinila voziček z nekajmesečnim nadebudnežem.

'Joj, kako fino! Kdaj imaš rok?'

'Oh, ne, ne... nisem noseča...'

'A že imaš?'

'Ne, ne...' Tale debata mi je presedla vrh glave preden si sploh odprla usta.

'Ja, kaj pa čakaš?' da bo celotna scena izpadla še slabše, se je oglasil še tisti mali nadebudnež v njenem vozičku. Oglasil s polnimi pljuči. Zanimivo koliko kričanja lahko preposlušam za sproščanje, otroški jok oz. dretje pa je še vedno ena izmed stvari katerih se bojim. Znanka se ob svojega otroka niti obregnila ni, ampak so jo še vedno zanimali moji razlogi zakaj jaz nimam svojih otrok.  Hkrati pa je izgledalo, da je ta tema zanimala tudi vse ostale ljudi, ki so se znašli v tej isti trgovini. Samo da zberem dovolj 'jajc' pa te bom vprašala kako si svojemu soprogu, kateremu si pred župnikom, polno cerkvijo in bojda tudi bogom obljubila večno zvestobo in vse ostale pritikline, razložila, da si po štirih letih zakona z njim rodila otroka, ki je podoben tipu, ki ti popravlja avto. Ženska se je v tem času spustila v fantastičen monolog na temo, kakšen blagoslov so otroci. Po mojem skromnem mnenju si je zaslužila Oskarja. Ker večjega kupa sranja nisem slišala odkar sem nehala obiskovat predavanja na fakulteti. Vseeno sem se spet odločila, da se tako primitivno nizko ne bom spuščala, ker nobena od stvari o katerih ta ženska govori, nima veze z mano. Prav tako nobene veze z mano nimajo stvari, ki jih vem o njej.ki me niti zanimajo ne. Nekako sem uspela debato o sebi, v katero pravzaprav nisem bila niti vključena, odrezavo zaključiti pod pretvezo, da se mi mudi.

Ne sprašujte me o mojih otrocih, ampak se spomnite na dve skupini ljudi, katere sem omenila malo prej. Druga skupina ljudi opisuje predvsem moje starše. Torej, ko bom končno zbrala dovolj korajže, da se spravim tega frdamanega otroka katerega bi mi na vse kriplje radi podtaknili, bo moja mama morala biti nekje v bližini. Verjetno me bo držala za roko in me opozarjala, da sem se celotne stvari lotila narobe. Seveda razmnoževanje podrazumeva tudi partnerja, ki mora še vedno biti moškega spola... to pa je tema kakšne druge debate. Ker da bi našla partnerja, sem pa še vedno preveč anonimna.

Zdaj si znate celotno stvar predstavljati malo bolje. Celotna stvar nima prevelikega smisla. Vendar zakaj o teh dveh nepovezanih stvareh ravno danes? Včeraj je Jane Doe, plošča, katero sem na hitro opisala nekaj odstavkov nazaj, praznovala svoj 13. rojstni dan. In plošča, ki je dejansko povzročila tudi dejstvo, da sem se odločila preživeti vse sranje v katero me tlačijo ljudje v katere se nočem vtikat. Plošča, zaradi katere sem se odločila, da se bom tem ljudem najbolje maščevala tako, da preživim. Razumeti morate, da je za nekoga, ki je hotel umreti na najbolj gnusen način, katerega bi si lahko povzročil sam, to bila ogromna odločitev. Ena najtežjih. Ena izmed tistih, ki jih bom vse življenje nosila s seboj. Vendar pa bom živela. Če bi vztrajala pri prvotni odločitvi, bi se vsa stvar zaključila že leta nazaj. Ne bi se rabila zagovarjati pred ljudmi, ki svoj nos vtikajo vsepovsod samo zato, da se ne bi soočili s svojimi težavami. Ne bi rabila razlagati ljudem, da nisem kužna, lomljiva ali retardirana in da mi ne morejo pomagati njihovi zvarki za 49,99€ na mesec.

Iz Vrtinca totalne perspektive izhaja podoba celotnega vesolja z načelom ekstrapoliranja analize zadev. Da razložimo – vsak kos materije v vesolju je na nek način povezan z vsakim drugim kosom materije v vesolju, v teoriji pa je to mogoče ekstrapolirati vse stvarstvo – vsako sonce, vsak planet s svojimi orbitami, njegovo sestavo ter njegovo gospodarsko in socialno zgodovino – iz, recimo, majhnega kosa rožičeve potice (D. Adams) Torej, v nadaljnjo vednost: v mojem življenju se ne dogaja nič in o nič je zelo težko ure in ure čvekat po telefonu ali pa me sredi mesta spraševat, če sem še diabetik. Nič od tega namreč ni povezano z vami in se vas kot takšno ne tiče. Pustite mi tistih nekaj metrov na katerih sem lahko anonimna. ker takrat, ko končno uspem za nekaj minut pobegniti nadzoru staršev mi res ni veliko do tega, da svojo anamnezo podajam nekomu drugemu. To ne pomeni, da se nihče več ne sme obregniti vame, ravno nasprotno. Kljub temu, da ste prepričani, da sem samo vreča bolezni in da je to vse česar sem sposobna, bi vas lahko presenetilo kaj vse me še zanima. Kajti radovednosti ne pozdravi nobeno zdravilo.

Do konca svojih dni bom očitno sanjala o anonimnosti – da bom lahko šla od doma po ulici in da me ne bo nemudoma nekdo vprašal, kako to, da sem šla iz hiše (ker ravno takšna vprašanja me spodijo nazaj v hišo), me opomnil, da se ne razmnožujem in seveda me spomnil tudi na to, da sem tempirana bomba, polna bolezni zaradi katerih lahko crkne celotna populacija 200 kilometrov okrog mene. Verjetno bom tudi do konca svojih dni sanjala o tem, da ne bo moja bolezen edino po čemer me bodo ljudje poznali (ker vsi, ki slišijo moje ime, avtomatsko poznajo mojo družinsko anamnezo)... je pa res, da drugega nimam, ker zaradi takšnih ljudi sovražim sama sebe.

Ampak vseeno... upanje domnevno umre zadnje in še to ne umre zaradi tega, ker bi se nalezlo moje bolezni. Nekoč se bom lahko sredi noči usedla v avto in se peljala na morje gledat sončni vzhod. Sama. Ali pa z nekom, ki mi ne bo šel na živce tako kot ljudje, ki iz mene delajo kriplja. Nekoč bom lahko jedla čokolado, ne da bi me nekdo neprestano spraševal, če se počutim v redu ali imam tako nizek sladkor, da bom omedlela.  Nekoč se bom po svojem stanovanju lahko sprehajala v spodnjem perilu. Zaradi udobja. Ker oblačila so precenjena. Še vedno upam, da bom nekoč imela dovoljenje, da sem lahko povsem povprečen človek.

P.S.: Jane Doe, vse najboljše za tvoj rojstni dan. Ljubica, hvala ti za vse.

P.P.S.: nekatere izmed zadev opisanih tukaj notri so rahlo karikirane. No, pošteno povedano, zelo karikirane. Ampak, če lahko drugi širijo laži o meni, potem si pravico do laganja o njih jemljem tudi jaz. Ker mi dejansko ne dajete druge možnosti. Kakršni ste vi do mene, takšna sem jaz do vas. Hvala na razumevanju in na pozornosti.