sreda, 10. september 2014

STROMATRA, 5. del: Imamo resen problem, saj je vedno več prebivalstva predebelega, hkrati pa so popularne ozke kavbojke...

Dostikrat sem prišla do spoznanja, da nisem za med ljudi, ker mi kaj hitro začnejo najedat. Edina stvar, ki pa sem jo ugotovila še večkrat kot svojo ljudomržnjo, pa je dejstvo, da ne prenesem glasbe, ki se vrti na mestih z veliko ljudmi. Ker sem pred kratkim bežala iz trgovine z oblačili, saj je bila glasba pregrozna (če imaš občutek, da ti glasba, ki nekje igra, pritiska na levo sence, zvija desni gleženj in iz tvojega želodca vleče zadnji zaužit obrok po poti po kateri je le-ta vstopil v tvoj organizem, ne moreš trditi, da ti je glasba všeč), ljudje pa so se pred mojimi očmi pričeli razmnoževati z delitvijo na polovice, ki so potem vsaka zase skakljale naokrog in najedale še malo bolj... čas je bil za pobeg nekam na varno. V tako grozljivih primerih pomaga samo kava...
Zbežala sem iz nakupovalnega centra in se v strahu, da me bo grozljiva glasba našla zavlekla v skrajni kot bara pred vhodom. Tudi tukaj je bilo slišati glasbo, vendar ta ni bila tako grozljiva. Iz rok naveličane natakarice je na mizico priromala skodelica v velikosti vedra in mi ponudila nekaj miru... vendar ne za dolgo.
Iz  dobro skritega zvočnika se je kmalu razlegel glas slovenske popevkarice, ki je jamrala o tem, da so ji pretesne kavbojke. Glas, ki prestraši mrtve. Torej si lahko predstavljate, kaj dela z živimi. Upam, da dotični popevkarici končno dajo Nobelovo nagrado za veleumna besedila, da bo enkrat za vselej utihnila.  Vsa sreča, da je zmogla koncentracije za samo nekaj več kot dveminutno pesem (ali kakršenkoli šok je že bil to), nato pa se je stanje malo umirilo, saj so sledila radijska poročila. Če se veseliš poslušati črno kroniko na radiu, to pove dosti o glasbi, ki se trenutno vrti na naših radijih.
Vendar pa mi je domnevna popevkarica dala nekaj za misliti. Kavbojke. Mimo sta se prihihitali dve najstnici. V kavbojkah. Iz nasprotne smeri je prišel mlad moški. V kavbojkah. Tudi natakarica je bila v kavbojkah. Tudi jaz sem v kavbojkah. Očitno so postale sinonim za uniformo. Uniformo v času, ko so vsi proti uniformam in zagovarjajo pravico posameznika, da se izraža na sebi lasten način, tudi skozi oblačila. Ko je ljudem končno bila dana pravica, da se oblačijo kakor se sami hočejo, ko so nekoč tako cenjene zadeve iz tujine postale dostopne tudi pri nas, ko imamo vse, kar je nekoč imel samo 'razviti' zahod... smo postali vsi enaki. V kavbojkah.

Zanimivo je videti, da so kavbojke oz. denim in jeans, tkanini iz katerih izdelujejo kavbojke, danes produkt sodelovanja držav iz celega sveta. Največ bombaža, iz katerega tkejo jeans in denim, prihaja iz Indije in Kitajske. V Bangladešu je največ šivalnic za mednarodne znamke specializirane za izdelke iz teh dveh tkanin. Največ popularnih znamk kavbojk izhaja iz ZDA. Oh, šarmi sodobne ekonomije...
Vendar zakaj denim in zakaj jeans? Kakšna je razlika med njima? Tako kot večina stvari, ki so bile k nam 'prinešene' iz novega sveta, sta obe tkanini evropskega izvora. Prve zapise o jeansu najdemo v italijanski Genovi (od koder tudi ime) iz časov Genovske republike (za obnovitev zgodovine – ta je obstajala med 1005 in 1797 / 1815). Šlo je za mehkejšo bombažno tkanino, običajno obarvano modro, niti iz katerih se je tkalo blago pa so barvali pred tkanjem. Vendar takrat ljudje niso nosili hlač na polovici zadnjice ali krilc, ki so bila tako kratka, da so razkrivala kakšne tampone uporabljajo njihove lastnice, ampak so iz njih izdelovali oblačila za navadne ljudi (dandanes bi se temu reklo tudi 'narodna noša') oz. delavska oblačila.
Ker pa Francozi nikoli niso hoteli zaostajati za večnimi rivali Italijani, so si tudi oni izmislili nekaj podobnega. Denim oz. v tistih časih serge de Nimes (keper iz Nimesa – keper je vrsta tkanine, če je slučajno minilo dlje odkar ste kaj zašili) je trša tkanina, pletena zelo gosto, ki je tradicionalno barvana z indigo modro barvo, ki se je uporabljala za delavske halje in kombinezone. Vendar pa je za razliko od jeansa denim barvan, ko je že stkan. Tkanini se razlikujeta v samo nekaj malenkostih – npr. jeans je mehkejši, kar pa mu občutno zmanjša življenjsko dobo in s tem zniža ceno, denim pa je trši, odpornejši in kot tak dražji. Kar pa je praktično vseeno, saj se večina ljudi s tem sploh ne obremenjuje. Njegove tesno prilegajoče kavbojke so jasno pokazale, da je Francoz. (F. Pascal)
Torej so ljudje že v srednjem veku bili skrajno cool, saj so na njivo hodili v kavbojkah. In niti vedeli niso, kaj so to kavboji! Torej, zakaj kavbojke? Kot je že ustaljena praksa, tudi te so zrasle na zeljniku enega izmed Evropejcev, ki so se podali v novi svet. Nemec levi Strauss se je podal v New York, kjer naj bi se pridružil starejšima bratoma in jima pomagal pri njunih trgovskih poslih. Nekaj let kasneje se je preselil v San Francisco in odprl svojo trgovino z mešanim blagom, kjer mu je pristopil krojač iz iste ulice, Jacob Davis ter ga povabil k sodelovanju. Ker so takrat okrog že krožile hlače iz zgoraj navedenih tkanin, sta si morala izmisliti nekaj, da bi jih izboljšala. Torej sta na mesta, kjer so takšne hlače najbolj obremenjene (žepi, stranski šivi in stičišče leve in desne strani mesta, kjer danes najdemo zadrgo, v tistih časih pa smo našli gumbe) pritrdila zakovice. Leta 1873 prejmeta celo certifikat za patent (če ste že tako firbčni, najdete ga pod številko 139,121), vendar samo za izboljšavo zapiranja žepov. Dostikrat sem rekel, da si želim, da bi izumil kavbojke. Najbolj spektakularno, praktično, sproščeno in nonšalantno oblačilo. Kavbojke imajo karakter, skromnost, spolno privlačnost in preprostost. Vse, kar hočem pri svojih oblačilih (Y. Saint-Laurent)
Ker je bila cena takšnih hlač sprejemljiva, hkrati pa so bile hlače precej trpežne, so jih začele uporabljati skupine, ki so se bolj udejstvovale v fizičnem delu (kmetje, živinorejci oz. kavboji in rudarji). Med izobraženci so bile nezaželene, ženskam pa večinoma ni padlo na pamet, da bi se stlačile v kakšne. Tako so kavbojke ostale relativno iste do nekje 1913, ko so jim namesto zapenjanja z gumbi našili popolnoma nov izum, zadrgo. Ker je kroj ostal enak, so moške kavbojke imele zadrgo spredaj, ženske pa na levi strani in do sredine petdesetih let 20. Stoletja se noben veliki veleum ni preveč vtikal vanje.
Petdeseta pa so bila revolucionaren čas na skoraj vseh področjih človeških življenj. Ženske so se pričele upirati moškim, otroci staršem, subkulture družbi. Ena izmed najstniških subkultur – greaserji (Slovenci tudi v tem primeru ne premoremo spodobnega prevoda... gre za najstniško subkulturo katero prikazuje film Briljantina, torej lahko ime greaserji prevedemo kot tisti s pomado na laseh, kar pa po običaju zveni še bolj trapasto kot če bi enostavno rekli greaserji) z glavnima akterjema Marlonom Brandom in Jamesom Deanom postavi nove modne smernice, katerim zapovedujejo kavbojke za oba spola. Ponavadi so kavbojke pridružene t.i. t-shirtom ter majicam brez rokavov, usnjenim jaknam ali celo jaknam iz denima ter vojaškim škornjem in zdaj že legendarnim All-Starkam. Sicer so greaserji ameriška subkultura (zavladali so predvsem severovzhodu in jugu Združenih Držav), vendar pa so se njihovi približki razvili tudi na drugih kontinentih. Vse te subkulture popularizirajo rock'n'roll, doo wop in rockabilly glasbo. Katy je poskočila, njene nizko rezane kavbojke so izgledale kot da ji bodo zlezle iz shujšanih bokov. Pri nekaterih dekletih je to bilo seksi. Pri Katy te je delalo živčnega. (S. Zarr)
Vendar je vsaka nova stvar starejšim običajno sumljiva. Kavbojke so zaradi širokega kroja, ki je bil znak najstniške upornosti, prepovedane na določenih javnih mestih, npr. šolah, pisarnah in restavracijah. Splošno sprejemanje oz. odobravanje kavbojk je sprožil šele butik Limbo v newyorškem East Villageu, kjer so se domislili, da bi kavbojke lahko pred prodajo oprali, da bi dobile bolj oguljen videz. Pred tem takšno pranje ni bilo v navadi, saj so se izdelki iz jeansa in denima prodajali v surovi obliki, novi ponosni lastnik pa jih je moral najprej oprati, kar je lahko vodilo tudi do določene zadrege, saj se tekstilni izdelki pri pranju radi skrčijo. Ozke kavbojke so dobre samo v primeru, da imate ozke gene. (M. Dunn)
Tehniko pranja med proizvodnjo so tako povzele tovarne – že takrat so bile med najbolj znanimi na svetu Levi's, Lee in Wrangler – ki pa so v velike tovarniške pralne stroje dodale tudi nekaj posebnih, zelo poroznih vulkanskih kamnov, ki so s pomočjo trenja tkanino zgulili še malo bolj, predvsem pa je tkanina postala mehkejša in s tem udobnejša za nošenje. Postopki so se razlikovali samo po tem, kdaj se tkanina pere: ko je stkana ali ko je že sešita v končni izdelek (zanimivo, že takrat je bilo kaznivo dejanje oprati oblačilo takrat ko ga ima nekdo oblečenega...). Do sredine sedemdesetih so tako temne kavbojke iz surovega denima pričele izgubljati na popularnosti, nove, t.i. stone washed kavbojke pa so postale najprej modni hit, nato pa obvezen del garderobe.
Ampak, saj vemo, da takrat, ko nekaj postane splošno sprejemljivo, ni več zanimivo in je treba najti nekaj novega, še bolj čudnega. Tako so na začetku osemdesetih iznašli nov postopek obdelovanja izdelkov iz jeansa in denima, t.i. Acid wash, ko so v tovarniške pralne stroje dodajali varekino. Tak postopek obdelave je bil pobran od surferjev, katerih kavbojke so bile izpostavljene slanemu zraku in soncu, zaradi česar so zbledele. Ker pa je varekina do tkanine izredno agresivna, so jo zamenjali s kalijevim permanganatom (KMnO⁴). Prav tako so vulkanske kamne zamenjali z drugimi predmeti, med katerimi so bili celo marmor, mivka in steklena volna.
Podobno surferjem so na začetku osemdesetih punkerji svoje kavbojke polivali z raztopino varekine in vode, ki je na tkanini pustila vzorec podoben kamuflažnemu ali pa so raztopino nanesli samo na določen del tekstilnega izdelka (punkerji so recimo izpuščali prostor okrog šivov, ki je moral ostati temnejši) ali pa so izdelek samo poškropili z raztopino. Tako je vsak izdelek bil unikaten... vendar se je jeans pričel spreminjati v uniformo. Res pa je tudi, da dandanes jeans ni več samo moder, ampak ga najdemo v skoraj vseh barvah, ki si jih lahko zamislimo. Prav tako lahko najdemo kroj, ki nam bo najbolj ustrezal, pri tem nam lahko pomaga tudi majhen procent elastana v samem materialu. Nekatere od nas moramo kakšen gram (no, v redu kilogram ali še bolje tono) odveč prikriti, nekatere mršave srečnice pa bi rade poudarile obline katerih nimajo.
V času, ko sem se skrivala pred grozljivo glasbo, kakršno najdemo samo tam kjer najdemo veliko ljudi, sem naštela nekaj več kot 90 ljudi v kavbojkah in drugih izdelkih iz jeansa. V malce več kot 40 minutah, ko sem si sestavljala zapisnik za svoje pametovanje do tukaj. Krojev in oblik kavbojk je več kot preveč saj mere oz. dimenzije niso splošno določene, ampak si jih vsak izmed proizvajalcev določi sam. Vendar pa vseeno lahko določimo nekaj osnov: 
-        Skinny kavbojke (ponovno Slovenci ne premoremo spodobnega prevoda te besede, saj izraz 'koščene kavbojke' ni ravno privlačen). Tak kroj kavbojk je popularen že od petdesetih, ko so jih nosile ženske kot sta Marilyn Monroe in Audrey Hepburn. V sedemdesetih so jih nosili člani rock skupin kot so Rolling Stones, v osemdesetih pa so se zaradi navdušenja nad aerobiko nosile v kombinaciji z gamašami. Tesne hlačnice so enake širine po celotni dolžini in kot takšen je ta kroj primeren samo za vitka in drobna dekleta, ki bi težko napolnila kakšen drug kroj hlač. Torej odpade približno tretjina populacije, ki takšne hlače nosi. Tudi jaz.
-        Ravne kavbojke (ja, Slovenci imamo dokaj primeren izraz za takšen kroj). Tradicionalen kroj, ki je praktično ostal nespremenjen odkar sta jih Strauss in Davis predstavila svetu. So tudi eden redkih krojev kavbojk, katerega se lahko nosi na formalnem delovnem mestu, vendar pa morajo biti temne, brez tovarniških raztrganin ali obrabe in seveda, primerno visoke. Tudi v tem primeru so hlačnice enake širine po celotni dolžini, vendar niso tesne, ampak udobne. To je seveda odvisno od posameznika... kar pa lahko sproži nadaljnja pogajanja. Takšen kroj ima to prednost, da je primeren za vsakogar, toliko bolj, ker se krasno sklada z vsemi ostalimi deli garderobe.
-        Bootcut kavbojke (iiiin, spet smo brez primernega izraza) Kroj, katerega hlačnice se pod kolenom začnejo rahlo širiti, tako da je obseg hlačnice okrog gležnja za 3 do 5 centimetrov večji kot okrog stegna. Kot pove že ime, ta kroj je prilagojen ljubiteljem škornjev, saj jih lažje obujejo potem, ko so hlače že oblekli. Nekoč so bili časi, ko sem nosila škornje precej drugačne od teh, ki jih nosim danes, takšen kroj kavbojk pa je bil za moje finančne razmere predrag. To je vodilo v dejstvo, da sem morala najprej obuti škornje in šele nato obleči kavbojke. Ker je takšno zadevo precej težko izvesti – predvsem zaradi tega, ker je širina podplata večja od širine hlačnice in... nikoli ni bil lep pogled. Pri tem kroju je očitna razlika med moško in žensko varianto. Moška varianta ima precej manjšo razliko med obsegom hlačnice okrog stegna in okrog gležnja, ženska pa ne, saj se pri ženski varianti oprijete hlačnice pod koleni opazno razširijo. Takšne hlače so predvsem primerne za dekleta z oblinami, saj vizualno zmanjšajo razliko med obsegom stegna in obsegom meč.
-        Kavbojke na zvonec (tokrat prevod imamo, vendar je rahlo trapast) takšen kroj kavbojk je v prodajo prvič prišel po koncu prve svetovne vojne, ko so ga začeli nositi mornarji. Zanje je bil bolj praktičen, saj so jih lažje zavihali, z njimi pa je malce olajšano tudi plavanje, v primeru, da je to potrebno. Ponovno so postale popularne konec šestdesetih, vendar pa so se rahlo razlikovale od svojega 'obujenega' naslednika v devetdesetih. Prve so namreč bile do kolen udobne, tiste v devetdesetih pa zelo ozke. Obseg hlačnic okrog gležnja je lahko majhen (dostikrat jih štejejo med bootcut kroje) do popolnoma pretiranih (to je odvisno od proizvajalca in seveda od lastnika).
-        Široke kavbojke (Hmmm...) da bi se kavbojke uvrščale med tiste s širokimi hlačnicami, mora obseg hlačnice presegati 50 cm po celotni dolžini hlačnice. Zelo široke hlačnice tako prekrivajo čevlje in se vlečejo po tleh (Baggy fit). Popularne so postale v devetdesetih s subkulturami skaterjev, raverjev in hip hopom. Zaradi širine celotnih hlač, so le- te dostikrat zlezle zelo nizko okrog bokov in pokazale elastiko na spodnjicah tistega, ki jih je nosil. Sredi devetdesetih je bil to obvezni modni dodatek. Redko kdo od teh, ki je to nosil pa je vedel, da je to v resnici znak katerega so uporabljali v ameriških moških zaporih. Ker je nagovarjanje na spolne odnose med moškimi v zaporu prepovedano in se kaznuje s podaljšanjem kazni, so zaporniki, ki so bili pripravljeni nuditi spolne usluge drugim moškim, to nakazali tako, da so hlače na svoji uniformi nosili nižje kot ostali.
-        Kavbojke na korenček (v tem primeru tudi imamo prevod in to celo direkten, zveni pa točno tako kot ta kroj izgleda. Torej, smešno) kroj kavbojk zelo popularen v osemdesetih. Zaznamujejo ga visok pas, široke okrog bokov, iz stegen pa se postopoma ožajo proti gležnjem. Kljub oznaki 'mom jeans' so ga nosili pripadniki obeh spolov. Pred nekaj leti so postale ponovno popularne, predvsem po zaslugi subkulture hipsterjev. Na kratko opisano so to kavbojke, katere bi lahko videli na svoji stari mami.
-        Boyfriend kavbojke (hlače, ki izgledajo kot da jih je ženska vzela iz fantove omare) Gre za zmotno mišljenje, da so to dejansko moške kavbojke katere nosijo ženske. To so ženske kavbojke, ki pa morajo na ženski izgledati kot da so moške. Gre za sproščen kroj, običajno imajo ravne hlačnice, katere so zavihane okrog gležnjev. Na lastnici morajo izgledati malo prevelike, ne smejo pa biti preširoke okrog pasu,saj so običajno nižjega kroja in ne smejo zlesti še nižje. To je ženski kroj kavbojk in jih moški ne morejo nositi. Na žalost, fantje...
-        Kavbojke z visokim pasom: točno to, kar pove ime. Takšen kroj je bil popularen od štiridesetih do osemdesetih let 20. Stoletja in trenutno doživlja svojo vrnitev. Višina pasu je odvisna od proizvajalca, saj se lahko končajo na pasu ali pa tik pod oprsjem in na vseh vmesnih mestih.
-        Kavbojke z nizkim pasom: izredno popularna novodobna pogruntavščina. Tudi v tem primeru je to odvisno od proizvajalca. Nekatere so spuščene na boke, nekatere (extreme low rise) pa še nižje, kar se običajno izkaže za zelo nepraktično. Popularne postanejo konec devetdesetih in nekaj časa si je zasluge za to lastila Mariah Carey, vendar pa so viri okrog tega neusklajeni, jaz pa v osje gnezdo ne mislim drezat. Takšen kroj je primeren za zelo drobne ženske, saj poudarijo mesta katera malo obilnejša dekleta ne maramo poudarjati. Če takšne hlače obleče dekle moje kilaže, ji neizogibno sledi posmeh zaradi nastalega 'muffin topa' (takrat, ko se salo, katerega nosimo okrog trebuha nagrmadi na pasu, saj ga nič ne potiska na kakšno bolj primerno mesto.
Moje znanje o kavbojkah polagoma pojenja, zmanjkuje mi tudi kave v vedru pred menoj, ljudi v kavbojkah pa sem nehala šteti, ker jih je bilo absolutno preveč. In končno je začela igrat pesem, ki mi je dejansko všeč. Lahko vam povem še, da ene kavbojke v svoji življenjski dobi porabijo okrog 3756 litrov vode (od tkanja blaga do barvanja, šivanja in prevoza do trgovine ter potem še od trgovine do lastnika), da se je vaših kavbojk dotaknilo vsaj 273 ljudi preden ste jih kupili (dostikrat se vprašam, kaj je narobe z ljudmi, ki vsa oblačila operejo preden jih prvič oblečejo. Potem pomislim, da sem obsedena s čistočo in se spomnim na zgornji podatek). Nekaj pametnjakovičev je razglabljalo celo o tem, da bi kavbojke prali manjkrat, da bi jih lahko dlje uporabljali. V zgodnjih osemdesetih so bili punkerji in surferji primer takšnih ekstremov, saj obstajajo dokazi, da nekateri med njimi svojih kavbojk niso oprali tudi po šest mesecev. Da bi se znebili bakterij, ki povzročajo neprijeten vonj dolgo neopranih oblačil, so jih nekateri zamrzovali, spet drugi pekli v pečici (10 minut pri 110°C). Sama vztrajam pri pranju. Na žalost Zemlja in okoljevarstveniki.
Čas je, da grem počet kaj bolj koristnega. Recimo, da grem domov. Tam lahko požrem kanto nečesa z ogromno kalorijami. Da se maščujem dotični slovenski popevkarici, ki je jamrala, da so ji preozke kavbojke. In to bom naredila v svojih najljubših strganih kavbojkah.

Moje kavbojke so tako tesne, da v njihove žepe ne morem spraviti niti enega samega krika. Zato moram svoje orgazme nositi na dlani. (J. Kintz)

P.S.: res je, da sem izvirnik svojega današnjega zapisa pisala pod vplivom zoprne glasbe, vendar sem ga urejala in dopolnjevala z glasbo, ki mi je veliko bližje kot jamranje o preveč kilogramih. Torej, tokrat gre zahvala skupinam Nero di Marte, Horn of The Rhino, The Dillinger Escape Plan in pevki Meg Myers. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar