'Kdo je to?' mlada ženska skoraj napade svojega partnerja.
'Ah, sodelavka...'
'In ti se za mojim hrbtom pogovarjaš z njo?' mladenka je
zdaj že prav očitno, in seveda tudi glasno, slabe volje.
'Saj sem jo samo pozdravil, ko sva se ravno srečala...' mlad
moški je samo nekaj minut nazaj deloval podoben trodelni omari. Zdaj je podoben
samo še shirani senci politega kužka. Pred svojim dekletom se je porazgubil
tako fizično kot tudi karakterno, njegov glas postaja vedno bolj tih. Dekle mu
sedaj odrecitira mantro o tem, da ga ne misli več prenašati z njegovo nezvestobo,
s tem, da se bo spogledoval z vsako fračo, ki bo prišla mimo. Da s takim
obnašanjem kali njen notranji mir, katerega je ona hotela tudi zanj, pa se je
odločil, da ne bo sodeloval. Da je sedaj ugotovila, da on to počne nalašč, samo
da bi jo nerviral, da bi jo spravil ob živce, da bo zaradi tega na koncu še
zbolela in da bo vsega tega kriv on sam.
'Vendar ne mislim zdaj znoreti zaradi tega. Ne boš me
spravil iz tira. O tem bova govorila doma.' Dekle si nadane skisan nasmešek ko
se ozre okrog sebe. Fanta prime za roko in ga odvleče nekam kjer ju bo
spremljalo manj oči.
Seveda je dejstvo, da dekle ne misli ponoreti v javnosti
slišala večja skupina ljudi, ki se je v tistem trenutku nahajala v večjem
pohištvenem salonu. Če pomislim, da tole čemur sem bila med drugim priča tudi
jaz, ni bil izpad živcev, si nočem niti zamisliti kaj ubogega fanta čaka doma. Nič, rabim kavo. Vreča termo-putza lahko
počaka še nekaj minut.
Kakšno minuto kasneje se sesedem na nižji stolček malega
barčka pri izhodu iz salona. Takšne scene
me vedno spravijo ob živce. Vsakršno nepotrebno vpitje mi pride do živega pa
najsi nekdo vpije name, na meni bližnjo osebo ali na popolnega neznanca. Vpitje
dobro prenašam samo v glasbi, pa še to ne vsakega. Mimo mojih uhljev spet
priplava pogovor. Tokrat med dvema mlajšima ženskama, ki sta se v momentu moje
zamišljenosti usedli za sosednjo mizico.
'Enostavno ne morem verjet! Mislim, da skriva telefon pred
mano!'
'Prasec!'
'Verjetno si spet dopisuje s kakšno prijateljico...'
'Nikoli si ne bi zanj mislila, da je tako pokvarjen! Ampak
očitno je, vsi so taki!'
Tukaj bom prekinila moje prisluškovanje. Situacije teh žensk
ne poznam, vendar se mi kljub vsemu zdi malo pretirano vse skupaj. Najprej me
je prijelo, da bi prvo vprašala zakaj bi hotela stikat po tujem telefonu. Kolikor
poznam sebe še po lastnem telefonu nočem stikat. In v večini primerov ignoriram tako klice kot sporočila in elektronsko
pošto. Ker mi v večini primerov ljudje preko njih govorijo stvari, ki me ne
zanimajo ali še slabše, se me sploh ne tičejo.
Z vztrajnim ignoriranjem žensk za sosednjo mizico se lotim
svoje kave. Kava je moj najboljši
prijatelj. Kava razume. Kava ne ugovarja. Kava ne dramatizira. Ne, Patricija,
ti dramatiziraš, ne vtikaj se v druge ljudi.
'Tadeja, daj no...' Velik moški skoraj teče za majhno žensko
s srednje veliko torbo.
'izgini!' mu v odgovor zasika ženska, 'kar pojdi nazaj k
tisti-karkoli-že-je!'
'Saj sem ji samo vrata odprl!' Moški z rokami bežno pokaže
na mlado mamico, ki pred seboj rine voziček, poleg tega pa je vsa otovorjena z
opremo, ki jo za vsebino vozička – otroka – potrebujete. Majhna ženska se obrne
proti njemu in ga, zopet pred očmi javnosti, ki se trenutno nahaja pred
salonom, jasno in glasno zmenja z ničvrednežem, ženskarjem, prascem in še
nekaterimi drugimi barvitimi besedami, ki so primerne mojem vokabularju, vašem
pa ne. In na koncu sledi neizogibno vprašanje: 'Kdo je ona? In zakaj bi ji
moral ravno ti odpreti vrata?'
'Ne vem kdo je ona...' moški se prime za glavo, vendar mu
ženska ne dovoli nikakršnega obotavljanja.
'Ne laži, dobro vem, da veš! Prepričana sem, da je tudi tist
pankrt tvoj!' Jebemti, tole je pa
eskaliralo na brzino!
'Tadeja, daj no... ne vem kdo je ta ženska in tudi otrok ni
moj! Samo vrata sem ji odprl...'
'Aja? Zakaj pa?' Majhna ženska se je pred mojimi očmi začela
spreminjat v pošast. V Torquemado. Moški
bo kriv, ker se je tako odločila. Ker v parih sta vedno dve osebi. Ena ima
vedno prav, druga pa je moški.
'Saj si videla, da je imela velik voziček pred seboj in
polne roke stvari. Vrata sem ji odprl zato, da se ne bi rabla mučiti sama.'
'Samo sranje te je skupaj in lažeš kolikor si dolg in
širok!'
Zopet sem se odločila, da razpletu zgodbe ne bom
prisluhnila. Ni moj problem. Ampak v
takšnih primerih sem srečna, da sem samska. In v takšnih primerih se zavem,
da sem zanič lažnivka. Še sama sebi ne
znam lagat.
Kakšnih 15 minut kasneje mi starejši trgovec pomaga naložiti
nakupljen gradbeni material v pritljažnik mojega avta in lahko grem domov.
Vendar začnem kaj hitro premišljevat o scenah katerih sem bila priča v zadnje
pol ure.
Od nekdaj so me učili, da, če imaš nekoga resnično rad, si
nanj tudi ljubosumen. V mejah normale. Ampak
tole ni bilo v mejah normale. To je bolezensko. Te ženske več niso ljubosumne,
te ženske so posesivne.
Da ne bo pomote, niso samo ženske takšne. Srečala sem že
dovolj parov, da lahko trdim, da je to ena izmed redkih stvari, v kateri so si
moški in ženske enakopravni. Ljubosumje.
Iz navadne besede je v času mojega življenja zrasel zelen
demon. Tak, ki živi v naših glavah, srcih
in jetrih ter nas razjeda. Razjeda do te mere, da lahko kmalu po tem, ko se v
nas naseli, naredimo kakšno hudo neumnost. Vendar to je nekaj, kar dejansko
živi v nas. Vsakdo od nas je bil v nekem momentu svojega življenja ljubosumen. Na
mlajšega sorojenca, ko je le-ta privekal na svet. Na sosedove otroke, ker so
imeli boljše igrače. Na prvo simpatijo v šoli oz. na tisto osebo, ki ji je bila
bolj všeč. Na tiste, ki so dobivali boljše ocene, ki so prej naredili izpit za
avto ali na tiste, ki so se uspeli vpisati na boljšo fakulteto kot mi. Na tiste,
ki so prej dosegli cilje, katere smo si zastavili zase (ali pa so nam jih
zastavili drugi). Kakorkoli, ne glede na to na koga in zaradi česa smo bili v
danem momentu ljubosumni, bili smo ljubosumni.
Vendar v večini
primerov zaradi tega nismo premierno uprizorili celovečerne drame 'Zavistneži'
v naključnem trgovinskem centru ali na kakšni drugi zanimivi lokaciji. Vprašala
sem se, kaj je te ljudi pripeljalo do takšnega reagiranja. Imajo ti ljudje težave z zaupanjem? So bolj občutljivi? Ali morda niso
prepričani vase? Ali so tako vzgojeni? Ali verjemajejo v teorije zarote? Ali...
ne vem. Vsak od njih ima svoj razlog in večine jaz, s svojo malo pametjo
sploh ne bi razumela. Hudiča, večinoma si jih tudi zamisliti ne morem, kaj
šele, da bi jih razumela.
Ali je kdo kdaj
razvozljal, zakaj slovenci veljamo za 'zavisten' narod? Zavist je nekaj
podobnega ljubosumju... recimo. Vendar zakaj? Od kje? Kako? Je to bolezensko
stanje? Je to drugačne odzivanje nevronov na dražljaje? Je to pretirana
občutljivost? Kdo lahko pravzaprav določi, kaj je pretirano oz. kaj je
normalno? Normalno je iluzija. Kar je
normalno za pajka, je kaos za muho (C. Addams). Koncentracija mi je padla do te mere, da bi se morala nehat ukvarjat s
tem in gledat na cesto.
Vendar so se te misli prikradle nazaj v mojo glavo, ko sem
se ponoči ukvarjala s svojo staro poletno znanko, nespečnostjo. Poskusila sem
si zamisliti sama sebe v takšnih situacijah, na obeh straneh. Bi brskala po tujem telefonu? Verjetno ne,
še po svojem ne maram. Bi hotela vedeti, zakaj je moj partner nekomu odprl
vrata, pomagal zložiti stvari v avto ali zakaj je nekoga pozdravil? Verjetno ne,
to nekako enačim z dobro vzgojo. Tako so vzgajali mene in upam, da bom nekega
dne tako vzgojila svoje otroke. Mlajši pozdravi starejšega, moški žensko, moški
pomaga ženski zložiti stvari v avto ali kakorkoli.
Nisem človek, ki hoče
delat scene. Ne maram pozornosti, ljudje naj se brigajo zase, tako kot se moram
jaz zase. Torej, svojega partnerja verjetno ne bi zmerjala s kurbirjem, ker je
pridržal vrata ženski z vozičkom. Nekako mi to ne gre skupaj. Ampak, to sem
samo jaz.
Kaj pa, če bi mene
nekdo napadel na tak način? Hotel pregledat moj telefon in me obtožil, da sem
cipa, ker sem pozdravila sodelavca? Tukaj se je stvar malce zapletla. Cenim svojo zasebnost (verjetno zato, ker je
imam zelo malo), vendar nimam ničesar skrivati. Torej moj telefon je na
razpolago ljudem, ki jih poznam. Za klice, sporočila, elektronsko pošto, katero
aplikacij in seveda tudi zato, da ga vržem v njihovi smeri. Rada ciljam v kolena ali trebuh. Vendar to je problem katerega
drugega primera.
Torej, telefon je na razpolago ljudem, ki jih poznam. Kar je
seveda rahlo neumno, če sklepamo, da imajo do našega telefona dostop vsi, ki
znajo prižgati računalnik. Patricija, ne
verjameš v teorije zarote. Imaš 'večje' probleme.no, ampak dano vam je na
znanje, da ne skrivam ničesar. Sploh pa ne pred sebi bližnjimi ljudmi. Drugi pa
naj se vame ne vtikajo, tako kot se jaz vanje ne.
Če bi me res nekdo obtožil, da sem cipa ali še kaj bolj
barvitega? No ja, to je njegovo mnenje o meni. Očitno sem na njem pustila tak
vtis. In če je v to prepričan, potem o meni ve nekaj, kar jaz ne vem. In po
pravici rečeno, to ni moja stvar. Tukaj nisem
zato, da bi se prilizovala vsem ljudem, ki jih srečam. Prav tako nisem
tukaj zato, da bi se pretvarjala, da sem nekdo, ki nisem. Ja, imam to nesrečo, da nikoli ne bom tisto, kar si najbolj želim,
ampak o tem morda kdaj drugič.
Naslednje jutro sem, zalimana in neprespana, še vedno
razmišljala o ljubosumnosti. Kaj nas je
pripeljalo do tega? Zakaj so nekateri ljudje bolj ljubosumni kot drugi? Ob takšnih
vprašanjim me kmalu spreleti srh. Je možno,
da je 'pretirana ljubosumnost' kot jo opisujejo naključni mimoidoči stvar
evolucije? Vendar, ali je to zaradi tega, ker je pri nekaterih evolucija toliko
napredovala ali ker je toliko zaostala? Na to vprašanje si nisem znala
odgovoriti niti nekaj ur kasneje, ko sem na družbenem omrežju opazila slike iz
poroke.
Nisem pristaš porok, vendar sem vesela, če se ljudje
poročijo iz ljubezni (ker danes poznamo še kup drugih razlogov za sklenitev
zakona). Po drugi strani pa je šlo za poroko dveh ljudi, katerih nikoli v
življenju nisem poznala. Na družbenih
omrežjih imamo navadni smrtniki namreč dostop do zasebnega življenja svojih
najljubših igralcev, glasbenikov, športnikov, politikov in drugih nenavadnih
smrtnikov ter Kim Kardashian. Pa vseeno sem ob pogledu na srečni par
doživela napad ljubosumja. Vendar, ker se imam očitno še toliko v oblasti,
nisem naredila scene. Za nekaj sekund sem prenehala dihati, občutila manjši
zastoj srca, temu pa je sledila manjša vtroglavica. Spravi se v red, trapa. Odrasla ženska, ki fantazira o glasbeniku? Saj nisi
resna. Upam, da bosta srečna. Njun zakon je namreč še ena izmed tistih
stvari, ki se me ne tičejo. Prav tako pa njun zakon ni ena izmed tistih stvari,
ki bi me morali spraviti v obup. Ko imaš
nekoga resnično rad, mu boš pustil, da bo srečen. S teboj ali s kom drugim. Ne
zato, ker se ne bi hotel boriti, temveč zato, ker nimaš pravice nekomu uničiti
življenje za svoje lastno dobro.
In pravzaprav, če res pride do tega, da nekoga obdržimo
poleg sebe na vse pretege, tudi s tem, da smo mu uničili življenje, kaj ne bo
to tudi nas naredilo nesrečne? To potem ni mogla biti prava ljubezen. Zakon ali skupno življenje je v tem pogledu
ena redkih stvari, kjer dva minusa ne dasta plus. Res je, da nekateri od nas
dobijo občutek, da takšnega udarca s strani ljubljene osebe ne bomo
preživeli... vendar, nekoč smo grozili, da ne bomo preživeli božiča, če ne bomo
dobili večjega darila kot naš mlajši brat. Da ne bomo preživeli, če ne pojemo
še ene čokolade. Da ne bomo preživeli, če bo naša simpatija za roko držala
tisto zoprno trapo iz paralelke. Da nas bo pobralo, če si ne bomo pri priči
kupili novih superg. In, da vam podam še svojo najboljšo izmišljotino iz tega
področja: 'Mami, resno ti povem, da bom umrla, če bom šla jutri v šolo! Tisti
ljudje tam so zmešani, verjetno imajo jebolo!'
(moja malenkost v starosti 8 let – ostale šolske neprigode bodo verjetno na
sporedu kdaj drugič). Moja vrla mati je bruhnila v smeh in me naslednje jutro
zopet, kljub vsemu mojemu upiranju odvlekla v šolo, kljub temu, da sem trdila,
da so moji sošolci okuženi z jebolo in me zato zajebavajo. Prepričevala sem jo
tudi, da bodo s to grozljivo boleznijo okužili mene in da bom potem doma počela
še večje neumnosti kot sicer in na koncu bom umrla in vsega bo kriva ona, ker
me je vpisala v šolo v katero nočem hoditi. Dala mi je na znanje, da se zaveda
te odgovornosti, da pa bo težavo reševala, ko bo do nje prišlo. 'Do takrat pa
lahko jemlješ dodatne vitamine, ne bodo ti škodili.'
Ljubosumje. Vsakdo od nas ga pozna in ga izraža. Vendar vsakdo
na svoj način. Nekateri ljudje so sposobni bolečino, ki jo neljuba situacija
povzroči prenesti bolje, ker se zavedajo, da jih krepi bolečina in ne sreča. In
ljubosumje je ena izmed teh neljubih situacij. Gre za človeški občutek, vendar
pa nas njegovo izražanje dostikrat postavi nižje kot živali. Človek je edina žival, ki je, kadar ni
lačna, pije kadar ni žejna in se ljubi vsepovsod (anon). Ter seveda, je
ljubosumen na vse druge ljudi, ki dihajo isti zrak kot njegov partner v velikih
pohištvenih centrih.
P.S.: Tale umotvor je nastajal skoraj 6 tednov, bil že nekajkrat napisan in posledično tudi zbrisan. tokrat končno dosega moje že tako nizke standarde o lastnih objavah, ampak, če lahko vsi nekaj pišejo, potem lahko tudi jaz. za obtožbe, vprašanja, predloge in prepire pa veste kje me najdete.
P.P.S.: Tole vam pa priporočam za spremljavo ob branju za bolj hollywoodski občutek...
Ni komentarjev:
Objavite komentar