Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 22. del

Sobota dopoldan je, jaz pa že pišem uvodnik za današnjo Stromatro. Jasno je namreč, da uvodnike vedno pišem tik pred objavo svojih pametovanj, s katerimi že 22. Teden zapored svojo okolico prepričujem v to, da sem povsem prisebna. Kakorkoli, Stromatra ni eden izmed mojih ventilov za smiljenje sami sebi, je samo zapisek o tem o čem sem razmišljala skozi teden (potem, ko sem odštela neprimerne vsebize z nepirmernimi ljudmi, ker so pač nepirmerne), ker se trudim ne preveč razmišljati o vsakodnevnih zadevah, pri tem pa mi pomagajo rumeni fascikel, rdeči fascikel (oba se že precej močno davita zaradi svoje vsebine, očitno pa še nikjer ni videti, da se bo ta nehala nabirati v njih. Listi shranjeni v njih dveh pa so vedno bolj sumljivi, z vedno bolj sumljivimi madeži... nekoč bom uspela razjasniti tudi te uganke) in računalniška mapa, v kateri se nabirajo krajše zabeležke o zanimivih temah, kopica povezav na internetu, kjer je potrebno stvari še premisliti in sestaviti v smiselne zapise. Ta teden se je vsem trem naštetim pametnjakovičem pridružila še posebna mapica v telefonu, kamor se zapisuje teme, ki jih še nisem prežvečila. Zakaj vam to razlagam? Ker bi vas rada prepričala tudi v to, da znam uporabljat telefon, kljub temu, da se sovražim oglašat na klice ljudi in potem poslušat njihovo jamranje (imam svojega povsem dovolj, hvala). Takšni ljudje potem s svojim govorjenjem kradejo prostor v mojem spominu (ki je že tako precej omejen), od njih ne dobim koristnih informacij o katerih bi lahko razmišljala malo širše kot sem sposobna zdaj ali pa izvedela kaj, kar še nisem vedela (in ne, večinoma me ne zanima kaj se dogaja po raznih soseskah. Če me že zanimajo neki ljudje, mi ljudje, ki hočejo z mano - oz meni, ker jaz v teh primerih ne pridem do besede ali pa sploh nimam pojma, kaj se dogaja - govoriti po telefonu, ne morejo o teh drugih, veliko bolj zanimivih ljudeh dati nobenih podatkov, saj za te ljudi večinoma nikoli niso slišali) in to uporabila za kaj koristnega – zdaj ali kasneje, za kar spet potrebujem svoj, že tako precej majhen spomin.

Da ne bo izpadlo, da se poslužujem jamranja, naj vam na hitro predstavim o čem sem uspela razmišljati ta teden. Govora bo hormonu zaradi katerega se zaljubljamo, ogledali si bomo, kaj čez nekaj milijonov let čaka naš sosednji planet Mars oz. njegovo luno Phobos, spoznali dve konkretni babnici – od katerih je ena ta teden praznovala – in si pogledali nekaj zanimivih besed, kateri v večini vokabularjev še nisem zasledila. Seveda pa bo vse podprto z mojim večnim pritoževanjem nad neumnostjo (svojo in tisto pri drugih) in nezainteresiranostjo. Ker ste ravno to, vsi trije, ki blog berete, čakali cel teden.

211. Najprej nekaj besed o oksitocinu. Zakaj je to tako pomembna tema, da jo moram omeniti?  Gre za hormon, ki se proizvaja v hipotalamusu (gre za možgansko žlezo, katere naloga je, da povezuje živčni sistem preko hipofize z endokrinim sistemom – če boste pridni, vam morda nekoč povem še kaj o vseh teh velikih pojmih), se skladišči v delu hipofize, nato pa vpliva na naše zaljubljanje, povezovanje, intimnost in to pri obeh spolih. Ogromne količine se ga sprostijo pri porodu, kar olajša hude porodne krče in omogoči laktacijo (nastajanje mleka v prsih). Možno ga je dobiti kot zdravilo proti hudim materničnim krčem, za zaustavitev poporodnih krvavitev ipd.

Pomaga pa tudi pri premagovanju strahov. Izpeljan je bil eksperiment, kjer so testnim subjektom kazali fotografije, približno 70% fotografij pa je spremljal občuten vendar ne nevaren impulz električne energije v dlan. Polovici testnih subektov so nato dali oksitocin v obliki nosnega pršila in jim pokazali iste fotografije še enkrat, tokrat brez električnega šoka. Tisti, ki so dobili pršilo so bili v manjši meri prestrašeni oz. so pokazali manj strahu tudi pri fotografijah, katere so v poskusni seriji spremljali električni sunki, pokazali pa so tudi, da so deli v njihovih možganih, ki so zadolženi za ustvarjanje prestrašenosti in strahu manj aktivni pod vplivom oksitocina. S pomočjo te raziskave je bilo obujeno tudi upanje, da bo moč zdravila z oksitocinom mogoče nekoč uporabljati za blaženje tesnobe pri ljudeh, ki trpijo za njo.

Po drugi strani pa je bilo v drugi raziskavi dokazano, da oksitocin vpliva na to, kako moški dojemajo svojo mater (in je posledično lahko vzrok za t.i. mommy issues). Moški, ki so s svojimi materami imeli dober odnos skozi otroštvo, so se pod vplivom oksitocina zavedali spominov, kako močno so bili povezani s svojo materjo v otroštvu. Po drugi strani pa so se moški, ki z materjo niso imeli tako dobrega odnosa, pod vplivom oksitocina matere spominjali kot brezbrižne, hladne, kljub temu, da matere niso nujno bile take. Lažje so se namreč spomnili negativnih trenutkov, katere so doživeli z matero kot otroci, spomin pa jim jjo je zagodel tako, da je nekatere negativne elemente teh spominov še okrepil.

212. Američani so ta četrtek slavili svoj najprepoznavnejši praznik, Zahvalni dan. Gre za spomin na čas, ko so prvi beli priseljenci v takrat novodkriti deželi pred zimo začeli umirati od lakote (ker jim je ekonomija že takrat šla precej slabo), pri čemer so jim pomagali rdečekoži domačini, ki so celo leto garali okrog svoje ozimnice, nato pa so belcem (ki so večino časa po tistem, ko so prišli v novoodkriti svet, domorodce silili v sprejemanje krščanstva, nekatere tudi tako, da so jih skrajšali za dolžino glave ali iznajdli kakšen drug eksotičen način usmrtitve) del svojih pridelkov podarili, da bi ti lahko preživeli zimo. Belci so se seveda zahvalili Bogu, podarjeno hrano požrli in nato naprej trpinčili domorodce s sprejemom krščanstva.

Zaščitni znak Zahvalnega dne je seveda pečen puran in vsaka družina v ZDA ima svoj skrivni recept, ki se po tihem prenaša iz roda v rod. Kljub temu je bila leta 1981 ustanovljena Butterballova Turkey Talk Line, kjer za to usposobljeni posamezniki odgovarjajo na vprašanja o peki puranov. V letu ustanovitve je delalo 6 gospodinj, ki so v času praznikov odgovorile na približno 11 000 vprašanj o peki puranov. Danes je na liniji zaposlenih preko 50 ljudi, vsako leto odgovorijo na približno 100 000 vprašanj. Prav tako imajo profile na velikih družbenih omrežjih, za lažje sporazumevanje z njimi pa so sedaj uvedli tudi posebno linijo za špansko govoreče klicatelje. Pred nekaj leti je Puranova linija zaposlila tudi prvega moškega, ki odgovarja na zastavljena vprašanja.

Med klice sodijo tudi panični napadi ljudi, ki so svojega purana pozabili odtajati, zabeleženi pa so tudi bolj bizarni klici, npr. tisti, ko je neka ženska svojega purana hotela razsoliti v pralnem stroju, ali pa obupan klic družine, katere čivava je zlezla v purana, nato pa ni mogla več ven (resno, ta ideja ni iz mojega zeljnika, ampak gre za zabeležen klic o katerem so vam pri Butterballu pripravljeni povedati. Ker tako kot druge vroče linije varujejo osebne podatke klicateljev, vam bodo klic samo opisali, ne bodo pa vam povedali kdo ga je opravil. Ker je to pač nemoralno).

213. Ta teden je med drugim praznovala Lucy, ena izmed najstarejših odkritih človekovih prednic, ki je že hodila po dveh nogah, njena glava pa je še vedno bližje nehomonidnim opicam (iz katerih se v evoluciji ni razvil moderni človek, ki se je domnevno dokončno izoblikoval med približno 200 000 leti). Ona je eden izmed dokazov za to, da so se človekovi predniki najprej postavili na dve nogi (in niso več uporabljali vseh štirih za hojo), šele nato (kasneje v razvoju človekovih prednikov) pa so se jim povečali možgani. Pred tem je namreč prepričanje, da so se najprej začeli razvijati možgani in posledično so se naši predniki postavili na dve nogi. Vseeno pa se domneva, zaradi položaja njenih dolgih rok (ki so posatvljene bližje lobanji – torej je imela krajši vrat, roke pa je lahko dvignila visoko nad glavo), da je še vedno lahko plezala po drevesih bolje kot današnji povprečen človek, vseeno pa je bila primernejša za hojo po dveh nogah kot pa za plezanje.

Lucy sodi v rod človekovih prednikov imenovanih Avstralopitek, ker pa je rod vseboval več različnih vrst opic iz katerih se je eventualno (pred približno 2,8 milijoni let) razvil rod Homo, iz katerega smo nastali tudi ljudje, kakršni se poznamo danes (torej Homo sapiens sapiens), ni povsem jasno kako direktno smo povezani s samo Lucy. Ko so odkrili ostanke njenega okostja, je prevladalo mnenje, da je naša neposredna prednica. Novejše raziskave kažejo, da je samo ena izmed možnih prednic in sploh ni nujno, da je v direktni linijo povezana z nami.

Leta 2010 so odkrili kamnito orodje za rezanje in za pomoč pri prehranjevanju z mesom, katero naj bi bilo staro približno 3,4 milijone let (kar pomeni, da je za približno 800 000 let starejše od kamnitega orodja, ki je pred tem veljalo za najstarejše). Sicer tega orodja niso našli na področju kjer je Lucy živela, vendar pa se lahko domneva, da so tudi njeni bližnji sodobniki že poznali kamnite pripomočke, ki so jim olajšali življenja.

Lucy je tako posebna tudi zato, ker so skoraj 40% njenega okostja našli izredno dobro ohranjenega, kar jim je omogočilo, da so naredili izredno dobro rekonstrukcijo njenega izgleda. Ko so jo po temeljiti rekonstrukciji peljali na šestletno turnejo po ZDA, so jo vrnili v njeno rodno Etiopijo, kjer nosi ime Dinkinesh oz. 'Čudovita si'. Njeno prvo ime po odkritju je bilo AL 288-1, vendar so jo v ekipi, ki je preiskovala območje kjer so jo pred 41. Leti našli ugotovili, da je ime Lucy (po takratnem hitu skupine The Beatles 'Lucy in the Sky with Diamonds') veliko bolj simpatično.

214. Ker vsak teden opišem eno ali dve konkretni babnici (prva ta teden je bila čudovita Lucy v zgornjem odlomku), naj bo druga Perzefona oz. kot navajajo nekateri viri, Kora. Perzefona je hči starogrškega boga neba, neviht, strel, zakonodaje, reda in pravice ter kralja Olimpa Zevsa in boginje žetve Demetre. Velja za vladarico podzemlja, spoštovanja vredno princeso podzemlja, ki udejanja na ljudeh, ki so v podzemlje prišli po smrti, vsa prekletstva, ki so jih prinesli s seboj (oz. jih nagradi ali kaznuje, odvisno od tega kakšno navlako so prinesli s seboj).

Ugrabil naj bi jo Had, kralj/bog podzemlja, v mitu o njeni ugrabitvi pa je preko tega opisano njeno poosebljenje v vegetacijo. Ker zelejnje spomladi vzklije, po žetvi (v jeseni) pa ga več ni do naslednje pomladi, se Perzefono običajno povezuje s pomladjo in rodovitnostjo zelenja (podobne mite lahko zasledimo na Orientu in tudi v minojski Kreti). Zaradi te povezave s pomladjo je dostikrat predstavljena kot boginja rodovitnosti in običajno nastopa skupaj s svojo materjo Demetro (lahko ju zasledimo že pred olimpskim panteonom v Elevzinskih misterijih, ki naj bi bili zasnovani na starih poljedelskih kultih). Ker je, sodeč po starogrški mitologiji, svojemu očetu Zevsu (ki se je preobrazil v njenega soproga Hada) rodila sina Dionizija, se jo dostikrat omenja tudi v zvezi z incestom.

Njeni zaščitni znaki so granatno jabolko,  žitna zrna, srnjad in seveda (ker tole pišem jaz, je to dejstvo nujno omeniti) nepogrešljivi netopirji.

215. Čas je za malo lahkotnejše teme... ali pa tudi ne. Schroedingerjeva mačka ni ena izmed lažjih tem. Ali pa. Vseeno, naj vam predstavim za kaj gre.

Schroedingerjeva mačka je miselni eksperiment, ki gre nekako tako: mačko, stekleniško strupa in radioaktivno substanco zapakiramo v neprepustno škatlo, v katero je nameščen tudi detektor radioaktivnosti. Ko detektor zazna radioaktivno sevanje (ko prvi atom radioaktivne snovi razpade), razbije stekleničko strupa in tako usmrti mačko (da ne bi trpela neznosnih muk, katere povzroči radioaktivno sevanje). Tako so prišli do domneve, da je ve nekem momentu mačka živa in mrtva hkrati (ker ne vemo, ali je prišlo do razpada radioaktivnega atoma ali ne, ne moremo vedeti ali je mačka živa ali ne) – t.i. kvantna superpozicija oz. trenutek obeh možnosti kar nam zastavlja vprašanje, kdaj se kvantna superpozicija preneha in se realnost sproži v eni izmed možnih smeri. Če pogledamo v škatlo, je mačka ali živa ali pa mrtva, nikoli pa oboje hkrati.

Miselni eksperiment je poimenovan po Erwinu Schroedingerju, dobitniku Nobelove nagrade, ki je zasnoval veliko temeljnih idej kvantne teorije, poleg tega pa se je ukvarjal tudi s termodinamiko, mehaniko, elektrodinamiko in kozmologijo, vse pa je gledal iz zelo filozofskega stališča. Do tega eksperimenta je prišel leta 1935, ko je pod vprašaj postavil apliciranje kvantne mehanike na vsakodnevne predmete.

S tem bi lahko bilo razjasnjeno tudi vprašanje, zakaj mačke vedno rinejo v škatle. Vse to počnejo v spomin na Schroedingerjevo mačko (in ja, to bi lahko bila še ena izmed vrlih idej iz mojega zeljnika. Ali pa ne. Vprašajte mačko). Jaz osebno bi popraskala po zunanji strani škatle. Mačka, če je živa, bo popraskala nazaj ali pa se začela premetavati po škatli, če pa je že poginila, ji tudi moje praskanje po škatli ne bi prišlo do živega. Najbolj preproste ideje so zelo dobre. So pa tudi običajno najbolj napačne.

216. Ker sem že ravno omenila kozmologijo (nekaj vrstic nazaj) in ker gre za meni eno izmed bolj ljubih tem, naj vam povem, da je Mars, rdeči sosed naše Zemlje, na tem, da v nekaj letih (domnevno okrog 20 do 40 milijonov let, tako da boste to predstavo verjetno zamudili) postane zelo drugačen na pogled.

Marsova luna, Phobos se svojemu planetu vedno bolj približuje (ravno nasprotno od naše lune, ki se od zemlje vsako leto oddalji za približno 4 centimetre), saj jo Mars dobesedno vleče nase, kar pa bi lahko pripeljalo do tega, da se nepravilen objekt s povprečnim polmerom 11 kilometrov, ki je že zdaj precej razpokan in poln lukenj, razdrobi na manjše dele, katere pa bo še vedno privlačilo Marsovo gravitacijsko polje.

Sicer so bile prvotne domneve, da bo Mars svoj satelit potegnil nase, kar bo povzročilo, da se bo Phobos zaletel v Mars, nove domneve pa kažejo na malo drugačno sliko. Phobos naj bi se razdrobil in okrog Marsa ustvaril planetarni obroč, podobne kot jih imajo Saturn, Jupiter, Uran in Neptun. Obroč naj bi okrog Marsa krožil od enega do 100 milijonov let – zelo velik časovni razpon, vendar je tukaj nujno razumeti, da bi večje kose Mars prej potegnil nase, ti pa bi se vanj zaleteli (tako kot je bilo sprva pričakovano od celotnega Phobosa) in na njem pustili jajčaste kraterje. Manjši kosi bi se proti planetu premikali drugače in bi zato potrebovali dlje časa, da bi se v 'luninum dežju' (teoretični pojav podoben meteornemu dežju) nato končno spustili na Mars. Domnevno pa bi Deimos, Marsova druga luna medtem ostala nepoškodovana in kot takšna dočakala tudi konec Marsovega obroča.

217. Ker sama nisem zaprisežen bralec romanov, se mi redko zgodi, da preberem kakšnega res dobrega. Tako sem pred nekaj leti dobesedno pogoltnila fantastičen roman Otrok 44 mladega angleškega avtorja Roba Toma Smitha. Roman, ki se začne z enim najboljših uvodnih stavkov, kar sem jih v življenju slišala ('Marija se je odločila, da bo umrla') je zgodaj na svoji poti začel dobivati razne nagrade, kar pa je pripeljalo do tistega najbolj groznega in hkrati najbolj neizogibnega. Po njem so morali namreč posneti katastrofalno kretenski film (se opravičujem komurkoli je bil film všeč, ampak knjigi ne seže niti do nohta na mezincu leve noge). Kar zadevo še poslabša je tudi to, da je film poln zelo motečih napak.

Zgodba se dogaja leta 1953, noben od policistov pa ne nosi svojih redov, medalj ali trakov na uniformah, kljub temu, da so na videz vsi dovolj stari, da bi bili veterani druge svetovne vojne (kar je v Stalinistični Rusiji bil časten naziv). Podobno težavo v filmu pokaže tudi general Mihail Nesterov, insignija na njegovi uniformi pa pokaže samo čin polkovnika, na hlačah pa nima dveh širokih rdečih črt (kljub temu, da so bili na uniformah vseh ostalih vidni pravilni čini in redovi). Poleg tega vojska uporablja avtomatske puške AKM, ki so se začele proizvajati šele leta 1959 (uporabljati bi morali bolj prepoznavne in še danes bolj opevane AK47 oz. po domače 'Kalašnike', kakršne je vojska takrat uporabljala).

Zgoraj opisani težavi se ni mogel izogniti niti glavna zvezda zgodbe / filma, Lev Demidov. Svojo Zlato zvezdo, najvišji naziv Sovjetske Unije, ki se mora nositi na levi strani prsi, nad vsemi ostalimi nazivi in medaljami, on seveda nosi na desni strani.

V filmu so poleg tega prikazani prizori, ki so povsem nesmiselni. Npr. Lev in Raisa stojita pred železniško postajo na kateri v ruščini piše Centralna postaja Moskva, čeprav Moskva nima centralne postaje – ima 8 večjih železniških postaj iz katerih vlaki vozijo v različne smeri. Prav tako mati umrlega dečka trdi, da je bil Lev dečkov krstni boter, kar pa je bilo v času Sovjetske Unije povsem nemogoče. Lev namreč ne bi mogel doseči svojega naziva, če bi njegovi nadrejeni ugotovili, da je kakorkoli povezan s čimerkoli, kar že samo od daleč spominja ne religijo (film je poln še drugih napak, katere me verjetno ne bi tako hudo motile, če res ne bi šlo za izredno dobro knjigo in verjetno tudi zato, ker filmov nasplošno ne maram).

218. In zdaj je res končno čas za nekaj kratkih. Monotropija je koncept katerega je zasnoval J. Bowlby in opisuje, da se je mati zmožna povezati samo z enim dojenčkom naenkrat. Ta teorija je dostikrat prisotna pri opisovanju primerov mater z dvojčki, od katerih je eden iz porodnišnice ali kasneje bolnišnice  odšel prej kot drugi - zaradi bolezni ali drugega razloga – kjer so matere same poudarile, da so imele občutek, da enega izmed otrok zanemarjajo – če so odšle domov, so imele občutek, da so zanemarile tistega, ki je ostal v bolnišnici, če pa so ostale v bolnišnici, so poudarile, da imajo občutek, da zanemarjajo tistega, ki je doma (eden izmed dobrih pokazateljev za to je tudi dejstvo, da matere dvojčkov te velikokrat oblačijo v enaka oblačila, jim obuvajo enake čevlje, jih strižejo na enak način... v veliko primerih bi matere rade, da bi dvojčka izgledala kot eden - takšno početje lahko resno okrne dejstvo kako bo eden od njiju dojemal samega sebe kasneje v življenju, vendar je to ideja za kdaj drugič). Dokaj podobno je tudi, ko imajo starši zelo hitro enega otroka za drugim. Eden od teh otrok bo vedno trdil, da ga mati ni imela tako rada kot sorojenca.

V kemiji pa monotropija označuje odnos med dvema oblikama iste substance (opisana sta bila beli / nestabilni in rdeči / stabilni fosfor), saj ni povsem jasen oz. določljiv moment prehoda iz nestabilnega v stabilnega, ta prehod pa se ne more vrniti v prvotno stanje (torej iz stabilnega ne moremo zopet ven dobiti nestabilnega).

219. Ta teden nas je napadla prva pošiljka snega, ki se je nekje obdržal malo dlje kot drugod. To je torej čas za chionofile. To so ljudje, ki obožujejo mrzlo vreme in sneg. Vendar se ne rabite za chionofila razglašati vsi, ki imate sneg in mrzlo vreme za izgovor pri odhajanju iz toplega zavetja doma (takšna nas je večina). Če imate radi mrzlo, sneženo vreme zato, ker se vam zdi romantično gledanje ven, pitje nečesa vročega in pritiskanje zadnje plati na kaj toplega (radiator, kamin, partnerja...), potem niste chionofili, ampak ste nekaj drugega za kar še nisem našla imena (ali pa ga sploh še niso izumili, ker gre za večino ljudi in kot takšno ne potrebuje imena, saj gre za nekaj človeškega).

220. Uitwaaien (izgovori se nekako 'aut-vwaj-ehn' in kot je pri nizozemskih besedah je zapisana izgovarjava še malo bolj nenavadna kot zapis same besede) – glagol nizozemskega izvora, ki opisuje tisti trenutek (nekaj minutk, ur, dni) zase, da bi se umirili oz. prečistili in uredili misli, ali pa se samo odmaknili od vsakodnevnega vrveža in si vzeli čas zase. Za nekatere je to sprehod, lahko po gozdu, parku, zakotnih mestnih uličicah, za nekatere je to kratka vožnja z avtom, brez da s seboj peljemo še kopico ljudi, ki sitnarijo zaradi malenkosti kot je npr. naša prehitra vožnja, za nekatere je pa dobesedno dovolj, da spijejo kavo v miru. Namen takšnega početja je dobesedno resetiranje možganov, ki postajajo vedno bolj prenapolnjeni s stvarmi, ki nas vedno bolj obremenjujejo. Da se izognemu kratkemu stiku, se občasno lahko poslužimo početja zaznamovanega s to nizozemsko besedo, ki v prevodu pomeni 'hoditi v vetru oz. hoditi skozi veter'.

Verjetno niti meni ne bi škodilo, da se poslužim kakšnega uitwaainena in si malo ohladim glavo nekje zunaj. Zijanje v računalnik in pisanje o stvareh katere nikogar ne zanimajo lahko nekoga pripravi do tega, da postane siten, kar bo okolica tudi opazile. Če ne prej, ko pride do katastrofe. Takrat pa sigurno.

Še vedno je na vas, da iztegnete jezike in kakšno stvar popravite, pokomentirate, vprašate... možnosti imate veliko, zakaj pa jih ne uporabljate, pa je vaša težava.  In verjemite, tudi jaz vsak teden potrebujem ogromno količino korajže, da se spravim k pisanju. Do naslednjič!

Nisem rekel, da mi je všeč. Rekel sem, da me fascinira. Med tem, da mi je nekaj všeč in tem, da me nekaj fascinira, je ogromna razlika! (O. Wilde)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 21. del

Spet je naokrog en teden (malo manj v trenutku ko tole v resnici pišem, saj je komaj petek popoldan, skoraj dan pred dejansko objavo, jaz pa zaključujem s pisanjem Stromatre za ta teden... me pa resnično zanima okrog česa me bo jutri grabila panika... pustimo se presenetiti).

Ta teden smo se smilili sami sebi še malo bolj kot prejšnji teden, bili smo deležni zelo malo spanca, ljudje okrog nas pa so nas spravljali ob živce z nepomembnimi malenkostmi še bolj kot običajno. Vse to je očitno v člančičih ta teden, saj govorijo o Albertu Fishu, prenehanju kajenja oz. zdravilih, ki naj bi pomagala pri tem, obiskovanju pokopališč, strahu pred izgubo telefona in še nekaterih zadevah, ki te teme smiselno povežejo v ne pretirano smiselno celoto (jaz vam lahko dokažem, da je celota smiselna, vi pa meni ne morete, da ni... torej, ha!).

Kot običajno se moram zahvaliti rumenemu in rdečemu fasciklu, ker sta mi dajala ideje (ker se nihče od vas ni toliko opogumil, da bi dal kakšno, ki bi dejansko bila vredna mojega časa), mapo v računalniku, ki se pridno polni s stvarmi o katerih verjetno nikoli ne boste brali, ker vas niti stvari tukaj notri ne zanimajo, ter novo ustvarjenem elektronskem zvezku, v katerem se pa nabirajo samo kratki odlomki stvari, katerih ne smete brati.

Kakorkoli, tukaj je vaša doza 'pameti' za ta teden. Prijela se vas sigurno ne bo (kar dokazujete že enaindvajseti teden zapovrstjo).

201. Po besedah zdravnika, ki je zdravil Alberta Fisha, 'ni obstajala perverzija katere ni poizkusil in jo nato izvajal redno'.

Albert Fish se je rodil leta 1870 v Washingtonu, pri petih letih pa je bil zapuščen in je posledično večino otroštva preživel v sirotišnici. Kljub temu, da mu življenje ni dajalo dobre odskočne deske, se je leta 1898 poročil in si ustvaril življenje, ki je vsaj navzven izgledalo normalno. S soprogo sta imela šest otrok, dokler ga ta ni leta 1917 zapustila zaradi drugega moškega. Fisheve perverzije so se šele takrat začele kazati tudi navzven. Občasno je pričel v nebo kričati 'Jaz sem Kristus!', od svojih otrok pa je zahteval, da so ga šeškali dokler ni krvavel. Zbiral je literaturo o bizarnih temah – predvsem kanibalizmu – in izražal stalno potrebo po tem, da muči samega sebe. Poleg tega je odgovarjal na ženske ženitne oglase, vendar ne na način kakršnega so si te ženske želele. Običajno je ženskam odgovarjal v obsceni maniri in jim ponujal, da ga lahko našeškajo. Zaradi takih pisem je prvič zašel v težave, vendar so ga takrat obravnavali samo kot nadlogo (torej, ne preveč resno). Da je sadistični morilec, so ugotovili šele po letu 1928.

3.6. 1928 je v svojo izolirano kočo v White Plainsu, NY pripeljal takrat 12-letno Grace Budd, jo tam zadavil, obglavil, nato pa jo še z žago razrezal na pol.  Kose njenenih mišic je skuhal v golažu katerega je kasneje pojedel, njeno kri pa spil namesto vina. Njenim staršem je kasneje (domnevno šele okrog leta 1934) poslal pismo v katerem jim je razložil, da je Grace umoril, vendar z njo ni imel spolnih odnosov in je zato umrla kot devica. Ker je preslabo zbrisal svoj naslov, ki je bil pred tem napisan na kuverti v kateri jim je poslal svoje priznanje, ga je policija nemudoma našla in aretirala. Graceini starši so ga namreč poznali pod imenom Frank Howard, Grace pa naj bi z njim odšla na rojstnodnevno zabavo.

Ker je med umorom in priznanjem minilo več let, še dandanes ni točno jasno, koliko zločinov je Fish izvršil. Domnevno je v priporu priznal nadlegovanje in mučenje okrog 400 otrok ter tri umore (umor odraslega moškega v Delawareu leta 1910, umor 12-letnega dečka v letu 1917 ter mučenje umsko zaostalega dečka, ki je umrl zaradi posledic mučenja in pohabljanja v letu 1919), vendar pa ni stekla ustrezna preiskava, zato ni znano koliko žrtev je pustil za seboj. Leta 1935 je bil obsojen na smrt na električnem stolu (v primeru Budd), kar je postarani sadist opisal kot nagrado, saj naj bi to bilo edino navdušenje katerega še ni preizkusil na lastni koži.

Tako mu je bila 16.1. 1936 izpolnjena velika želja, vendar je tudi tej moral dodati nekaj drame.  Fish se je namreč izredno rad zbadal z iglami, sploh na področju med modi in anusom, dostikrat pa se mu je zgodilo, da je katera izmed igel zašla pregloboko in obtičala v podkožju.  Stotine malih iglic katere so ostale v Fishevem telesu so tako povzročile, da je po prvem poskusu izvršitve smrtne obsodbe, da je Fish zoglenel, vendar pa vseeno ostal pri zavesti. Zato je bil potreben še en električni sunek, z večjim tokom in drugačno napetostjo, da je Fish zaključil svojo zgodbo.

202. Že nekajkrat sem vas naprosila, da mi postavite kakšno vprašanje in vsaj ena oseba (hvala, mami) je to prošnjo vzela zelo resno. Ko sem se znebila njenih vprašanj na temo svojega življenja (moški, poroka, otroci, ločitev, služba, sreča ipd), mi je postavila vprašanje kdo ali kaj je erudit.

Malo sem morala pobrskati po svojem že malo šepajočem spominu, medtem pa sem podobno vprašanje zasledila še v nekaj oddajah in nekem nepomembnem pogovoru. Torej gre za ogromno dilemo in moj odrešenikov kompleks mora nemudoma podati odgovor (tako je, ta je izbezan iz tistega šepajočega spomina).

Torej, Erudit je sicer zelo redko uporabljena beseda iz slovarja tujk, ki pa opisuje človeka s širokim znanjem iz različnih področij (mati so nemudoma optožili mojo malenkost, da bi to znala biti tudi jaz, vendar sem jo pri tem gladko zavrnila). Gre za besedo francoskega izvora, koren te besede pa najdemo že v latinskem ērudiō (za tiste s šepajočim znanjem latinščine, je to beseda, ki označuje izobraževanje). Slovar slovenskega knjižnega jezika je besedo erudit poslovenil v besedo učenjak, kar pa velja za rahlejšo puhlico... učenjak je človek, ki svoje znanje pridobiva na akademski način (torej, preko izobraževalnega sistema), erudit pa lahko svoje znanje pridobi tudi na druge načine in pravzaprav sploh ni nujno, da je visoko izobražen (če smo pošteni, dandaes izobrazba ni več to, kar je bila nekoč in je daleč od tega kar bi pravzaprav morala biti... ampak moje pritoževanje preko izobraževalni sistem v naši domovinici naj ostane za kak neodvisno zapisan popizditis). Nekoč, ob svojem nastanku pa je beseda dejansko označevala človeka z visoko akademsko izobrazbo (seveda so ti časi minili že precej tega nazaj).

Prav tako pa erudit ni človek, ki ima obsežno znanje iz enega samega področja. Takega človeka lahko imenujemo ekspert ali specialist.

203. Ker imam tendence običajno izpostavljat grozote iz sveta, naj vam predstavim še Draizeov test. Gre za test, katerega je leta 1944 potrdila ameriška Food and Drug Administration (razbobnana FDA na katero se američani v serijah o policistih in odvetnikih vedno raje sklicujejo). Gre za test strupenosti, v večini primerov ličil in agentov za osebno higieno, v katerem se uporabljajo živali (običajno gre za albino zajce, saj so pri njih spremembe najhitreje opazne). Test je izveden tako, da se žival pri polni zavesti zveže v posebno napravo, ki živali onemogoča premikanje, nato pa se na njene oči ali obrito kožo vtre količina agenta, katerega je potrebno testirati. Nato se čaka določen čas, ki se z dolžino testa podaljšuje, preden se živali izpere oči ali kožo in preveri kakšne poškodbe je agent pustil na živali. Test traja tudi do 14 dni, preizkuševalci pa na živalih iščejo sledi o rdečici, solzenju / hudi suhosti, razjedah, krvavenju, motnosti vida ali slepoti (če je test potekal na očeh), ter oteklinah in / ali eritemo (večje površine pordele kože, ki je posledica popokanih kapilar v podkožju), če je test potekal na koži. Ista žival je lahko v podobnih testih uporabljena večkrat za več različnih produktov, dokler eden izmed testiranih agentov ne povzroči tako hudih poškodb, da morajo žival ubiti, ali pa pogine zaradi poškodb.

Gre za zelo kontroverzen test, katerega je napadla organizacija PETA (People for Ethical Treatment of Animals) in drugi naravovarstveniki, predvsem s predpostavko, da so zajčje ali nasploh živalske oči zelo drugačne od človeških. FDA se tega testa še vedno poslužuje, izhaja pa iz odgovora, da skupnost znanstvenikov še ni našla ustreznega testa oz. skupine testov, ki bi lahko tega nadomestil, kar pomeni tudi, da ustrezne alternative za ta test ni. Res pa je od leta 2000 OECD (Organisation for Economic  Co-operation and Development) odobrila več testov za korozivnost (kisline, baze in drugi korozivni agenti), ki ne vključujejo živali – med njimi so testi na doniranih kožnih celicah ljudi, testi na materialih, ki so podobni človeški koži ter tudi testi na HCE-T celicah (gre za celice iz človeške roženice, katere se lahko donirajo po smrti). Poleg tega obstajata še dve alternativi Draizeovemu testu na očeh – to sta test motnosti kravje roženice (BCOP test) in test izoliranega kokošjega očesa (ICE test), kot je očitno pa oba testa vključujeta živali.

Zbiranje in preučevanje podatkov iz testov izpeljanih na celicah ljudskega izvora še vedno veljajo za neverodostojne, podatki, ki jih ti testi podajo pa naj bi prav tako bili nezanesljivi. Pozitivni rezultati testov (to so eni izmed ne tako pogostih testov, katerih pozitivni rezultat pomeni nekaj slabega. V tem primeru so nekaj slabega spremembe na celicah, krvavenje, otekanje ipd...) so bili potrjeni s strani več narodnih in mednarodnih organizacij ter po njih ni bilo opravljenih več testov na živalih. Če pa so se v kakšnem primeru testi izkazali za negativne, pa so še vedno zahtevali nova testiranja in vivo (torej, na živih organizmih).

204. Ker smo že ravno pri očeh, bom na hitro predstavila izsledke precej nove raziskave (to v resnici pomeni, da izsledki te raziskave veljajo samo za izobraževalni material, v nobenem primeru pa jih ne gre uporabljati v pravne ali medicinske namene. Torej gre samo za zanimivo informacijo in za dejstvo, ki še ni dokončno znanstveno potrjeno). Univerza v Orebru na Švedskem je preučila 428 posameznikov in na podlagi barve njihovih oči ugotovila kakšno osebnost naj bi imeli.

Največ posameznikov je imelo rjavo barvo oči, ti ljudje pa naj bi bili rojeni vodje, spijejo manj alkohola kot njihova družba ter se radi ukvarjajo s športom, njihova ne pretirano dobra lastnost pa je v tem, da se večkrat strinjajo z drugimi, ker ali ne poslušajo ali pa se jim ne ljubi prerekati, težave pa imajo tudi pri iskanju notranje moči, da bi se kakšne stvari lotili. Če se stvari lotijo resno, bi jim namreč uspelo zavladati svetu.

Ljudje z modrimi očmi dostikrat dajejo vtis, da so šibki in prestrašeni, kar pa je običajno precej daleč od resnice. To so posamezniki z ogromno notranje in tudi fizične moči, se bolje znajdejo pri težavah z depresivnostjo in / ali tesnobo, prav tako pa so nagnjeni k logičnemu razmišljanju in so ambiciozni. Slaba stran teh ljudi je v tem, da nikoli niso dovolj prepričani sami vase, če pa jim na poslovnem področju uspe (ambiciozni so dovolj za kaj takšnega), postanejo brezčutni, žene pa jih samo še uspeh. Zanimivo je vedeti tudi to, da imajo vsi lastniki modrih oči danes na svetu istega prednika, ki je živel v bližini Črnega morja nekoč v časovnem obdobju pred 6000 do 10 000 leti. Modre oči so posledica mutacije gena. Večina otrok kavkazijske rase se rodi z modrimi očmi, kasneje pa se njihove oči spremenijo v končno barvo (do nekje drugega leta starosti), če pa nosijo mutirani gen za obarvanost oči pa do tega ne pride, saj se končna barva oči ne razvije, človek pa ima modre oči.

Najredkejši so bili testiranci s sivimi očmi – pri sivih očeh gre v resnici za izredno svetle odtenke modre barve, in ker je barva tako svetla, je tudi izredno redka. Njihove najpogostejše značilnosti so izredna uravnovešenost, saj običajno delujejo kot, da imajo vse pod kontrolo (tako sebe kot okolico... vendar se v njih vedno skriva en del, katerega ne morejo najbolje kontrolirati). So zelo zaščitniški (tako do sebe kot do drugih), ljudje, ki bi jim radi prišli blizu pa se morajo, da bi to dosegli pošteno nagarati.

Druga izmed redkih barv oči je t.i. lešnikova, zaradi specifične barve svojih oči pa je tem ljudem že od malega znano, da so nekaj posebnega. Ti ljudje so samostojni, samozavestni in zelo spontani, zaradi česar je občasno težko predvideti kakšne bodo njihove reakcije v določenih situacijah, saj te niso vedno enake. To so ljudje, ki zahtevajo veliko pozornosti od tistih, ki hočejo biti v njihovi bližini.

Zadnja skupina testirancev je imela zelene oči, takšne oči pa že iz starodavnih pripovedk veljajo za zapeljive in skrivnostne. Ker so zelene oči precej redke, veljajo za privlačne in seksi (prav tako se jih sicer omenja tudi pri ljubosumnosti, nekatere zgodbice pa jih omenjajo tudi pri strupih oz. strupenosti), njihovi lastniki pa so nepredvidljivi, vendar jih je v resnici težko razjeziti. Prav tako so njihovi lastniki kreativni in dobro delujejo pod pritiskom.

205. Že odkar je človek sposoben raziskovanja samega sebe in ljudi okrog sebe, se trudi definirati človeško osebnost (definirati pomeni odmejiti od vsega ostalega), ljudi z enakimi ali podobnimi značilnostmi postaviti v skupine in na podlagi tega predvidevati kakšni bodo odzivi ljudi s podobnimi značilnostmi v (običajno) neljubih situacijah. Ena izmed (kvazi)znanosti, ki se je tega lotila precej resno, je tudi grafologija. Tukaj je nekaj kratkih napotkov, kako lahko analizirate svojo ali tujo pisavo.

Najprej si oglejte pisavo nasplošno. Če je pisava majhna, imate opravka s človekom, ki ima težave s samozavestjo, je sramežljiv, veliko razmišlja in običajno nima težav s koncentracijo. V nasprotnem primeru, če je pisava velika, imate opravka z nekom, ki je rad v središču pozornosti, ima zelo rad družbo, je družaben in precej glasen.

Nato si oglejte, koliko napora morate vložiti v to, da lahko preberete kar je ta človek napisal (zato ni najbolj pametno, da analizirate lastno pisavo... razen v primeru, da mogoče ne morete brati sami za seboj...). Če je pisava težko berljiva (ker so črke različno velike, nagnjene v vseh možnih zanimivih smereh in si običajno sploh niso podobne), je njen avtor po vsej verjetnosti neroden, precej brezskrben in verjetno tudi precej len.

Nato si oglejte same črke. Če so te okrogle, gre za človeka, ki je ustvarjalen, ceni umetnost in se v njej tudi udejstvuje. Če pa so črke z ostrimi robovi, gre za človeka, ki je radoveden, inteligenten, ima zelo močan karakter in dostikrat izpade agresiven.

Veliko o nas pove tudi kako napišemo posamezne črke, pri čemer (vsaj za začetnike) najbolj izstopata i in t. Če je pika nad i-jem (katero imenujemo po latinskem titulus in ji angleško govoreči svet danes reče tittle – gre za kombinacijo besed tiny in little – kolikor pa sem zasledila, pri nas nimamo imena za ta bizarni pojav, saj se morajo ljudje obremenjevati s hujšimi težavami, npr. zakaj imajo pri sosedih nekaj, česar pri nas nimamo) postavljena zelo visoko, to nakazuje na avtorjevo domišljijo, če ni poravnana s samo črko, nakazuje na nekoga, ki prokrastinira in odlaša. Če je pika nad i-jem v normalnem razmaku od črke in je s črko povsem poravnana, potem bravo, avtor veliko preveč pozornosti usmerja v detajle (saj poznate rek, da zaradi drevesa niste opazili gozda, kajne?). Pri pikah na i-jem je pomembno tudi kako jo naredimo in kot otroci smo dostikrat delali krogce nad i. Nekaterim je to ostalo tudi kasneje, kar nakazuje na to, da so hkrati otročji in vizionarji (ker nas konvencionalno razmišljanje nikoli ne pripelje do napredka, so taki ljudje nujni. Po drugi strani pa je pravzaprav pomembno, da vas enkrat razglasijo za pametnega, nato pa lahko delate neumnosti eno za drugo).

Kar pa se tiče t-ja, je pomembno predvsem, kje postavimo prečno črtico na njem (ta črtica naj bi se imenovala glyph, vendar pa to ni povsem nujno). Če je pri malem pisanem t-ju prečna črtica postavljena v zgornji tretjini, je njen avtor nekdo, ki ima precej dobro mnenje o sebi, je optimisitčen in običajno tudi ambiciozen. Če je prečna črtica na t-ju postavljena v sredini, gre za nekoga, ki se v svoji koži dobro počuti, je prav tako optimističen in precej samozavesten.

Še za manjšo zanimivost bom izpostavila črko o. Če je v pisavi katero analizirate o večkrat narejen kot nedokončan, odprt oz. nezaključen, potem je avtor pisave družaben in zgovoren, ljudje pa si ga radi zapomnijo. V nasprotnem primeru, če je o zaprt oz. dokončan, imate opravka z nekom, ki je introvertiran, ceni privatnost in rad preveč razmišlja.

Ker ljudje uporabljamo zelo različne pisave (od malih tiskanih do pisanih črk pa tudi kakšna kombinacija tega in nam lastnih znakov nam ni povsem tuja), prav tako pa tudi različno veliko pišemo na roke (poznam ljudi, ki tudi svinčnika ne znajo več normalno držati... po drugi strani pa zdaj pretipkavam osnutek katerega sem si zapisala na roke... ker vedno vse najprej zapišem na roke, nato pa mi običajno zmanjka interesa, da bi to pretipkala), kar se močno odraža pri naši pisavi. Če so črke med seboj povezane, gre za osebo, ki je sistematična in razmišlja zelo logično.

Poleg same pisave pa so pomembna tudi mesta kjer te pisave ni, torej za razmike med besedami. Če so ti razmiki veliki, gre za osebo, ki ceni lastno svobodo, ne mara množic in ne mara, da jo nad čim zanese. Če pa so razmiki med besedami majhni, je avtor pisave nekdo, ki ne mara biti sam in se temu na vse načine izogiba, tudi do mere, da se mu dostikrat dogodi, da utesnjuje ljudi okrog sebe.

V nekaj člankih na to temo sem zasledila tudi izpostavljanje povprečne pisave, vendar mislim, da nisem povsem pravilno razumela kaj naj bi to bilo. Če veste, da je vaša pisava povprečna, potem vam lahko povem tudi, da ste dobro prilagojeni in se dobro prilagajate. Prilagodljivost je ena izmed najpomembnejših in najočitnejših lastnosti človeške osebnosti, čeprav ljudje, ki se prevečkrat prilagodijo okolici izpadejo, da so brez osebnosti, vendar je takšna miselnost običajno zmotna.

Grafologija zaenkrat še ni obravnavana kot znanost, velja pa kot pripomoček pri spoznavanju nekoga, saj niso vse njene ugotovitve za odmet. V mojem članku so zajete samo nekatere ideje, ker pa je v abecedah 25 ali celo več črk, ljudi pa je še veliko več in vsak od nas piše po svoje, nekateri pa tudi pisati več ne znajo na roke, je še veliko materiala nezajetega tukaj notri. Lahko ga najdete na internetu ali pa nekomu plačate, da analizira vašo pisavo. Pri tem naj vas opozorim, da morate pisati na bel list, ki nima črt ali karo vzorca, pisati pa morate s pisalom, ki pušča trajno sled (barvice, svinčnik ipd. Torej ne pridejo v poštev). Dejansko je nepomembno kaj pišete, ker se redko kdo obremenjuje z vsebino napisanega, ne smete pa prepisovati ali pa si pred tem narediti osnutka, kaj boste napisali.

206. Ker je do zdaj bilo nekaj velikih, naj bo zdaj še nekaj majhnih oz. kratkih. Npr., med njimi naj bo koimetromanija. Gre za domnevno značilnost čudakov, saj predstavlja željo po tem, da bi obiskovali pokopališča. Ker sem tudi sama med t.i. čudaki, ki to radi počnejo, se zamislite nad tem, kako mirna so pokopališča, mir pa nam omogoča, da spoznavamo sebe, spodbudimo svojo domišljijo in tudi najbolje spoznamo kraj v katerem smo se znašli. Torej, če se peljete skozi mesto, ki se vam zdi zanimivo, si vzemite nekaj minut in obiščite pokopališče. Tako boste mesto najbolje spoznali.

207. Ker sem ravno en teden ponosna lastnica malo manj zastarelega telefona na katerega se še vedno sovražim oglašati, naj vam predstavim tudi nomofobijo. Gre za moderno, precej razširjeno fobijo pred tem, da bi ostali brez svojega telefona. Ta oblika fobije še ni uradno registrirana, veliko ljudi, ki se z njo ukvarja, pa trdi, da gre za običajno tesnobo. Simptomi nomofobije (gre za okrajšavo angleške izjave 'no + mo(bile) + (phone) + phobia') so pretirana uporaba mobilnega telefona, ki pripelje do nizke samopodobe, saj začnejo tisti, ki za to fobijo trpijo uporabljati telefon zato, da bi v njem našli potrditev lastnega obstoja, kar pa podrazumeva tudi uporabo le-tega na neprimerne načine (za informacijo vam povem, da trenutno cveti trg selfie-palic, tudi takšnih, ki jih lahko vtaknete v kakšno odprtino na telesu... ravnokar sem prebrala naslov, da obstajajo tudi selfie palice z vgrajenim vibratorjem – do sedaj je obstajala samo dildo izvedba – ki vam omogočajo, da povsem sami objavite svoj pornografski film, če vam je neprijetno to početi pred snemalno ekipo, ki jo tak filmček običajno zahteva. Posebne aplikacije pa vam omogočijo tudi, da tak filmček oddajate v živo)...

208. Prav tako me na družbenih omrežjih že nekaj časa zasipajo z naslovi 'Prenehal sem kaditi' ipd. Ker se bom svojega mnenja o kajenju vzdržala, vam lahko povem izsledek, da večina zdravil, ki naj bi pomagala, da kajenje opustimo, vsebuje učinkovine, ki spodbujajo našo hiperseksualnost (seveda, ravno jaz moram imeti s tem neizmerno srečo), ki pa lahko postane veliko bolj moteča kot je samo kajenje. Gre namreč za nekontrolirano slo po spolnih odnosih, menjavanju posteljnih partnerjev (bodimo pošteni, dandanes zelo malo ljudi sploh še seksa v postelji) in vedno hujšo odvisnost od samega seksa in raziskovanju bolj bizarnih spolnih praks, ljudje s tem stanjem so znani tudi kot nagnjeni k varanju partnerja, znani pa so tudi primeri, da so uspeli izgovoriti na neprištevnost, nato pa s prakso nadaljevali.

Nekoč so za to stanje uporabljali naziva nymphomania (pri ženskah) in satyriasis (pri moških), te nazive pa so opustili in je sedaj večinoma v uporabi samo izraz hiperseksualnost. Zanimivo je, da imajo podobne efekte tudi nekatera zdravila proti Alzheimerjevi bolezni, Parkinsonovi bolezni, nekaterih oblikah avtizma in še nekaterih nevrodegenerativnih boleznih, ter tudi nekatere oblike metamfetaminov v ulični prodaji.

Splošno strinjanje je, da je hiperseksualnost oblika odvisnosti... zdaj pa si zamislite kaj raje počnete – kadite ali nekontrolirano seksate?

209. Ker mora vedno biti dovolj časa za konkretne ženske, naj bo tokrat na vrsti Callisto oz. Kalliste (gr. 'Najlepša'), nimfa (manjše naravno božanstvo v obliki ženske, znano po plesanju in petju), ki je bila preobražena v medveda, kot takšna pa postavljena na nebo (kot ozvezdje), od koder je postala mati Arkadijcem, preko svojega sina Arkasa.

Kot sledilka Artemide se je odločila, da bo ostala devica, vendar jo je Zevs zvabil med rjuhe tako, da se je spremenil v Artemido. Kasneje jo je prava Artemida videla nosečo med kopanjem in jo je v navalu besa spremenila v medveda. Leta kasneje, ko je Kalisto še vedno bila medved, je zatavala v prepovedano območje boga Zevsa v gozdu, kjer jo je njen lastni sin Arkas skoraj umoril. Da bi se ognil tragediji, ju je Jupiter (Zevs) spremenil v ozvezdji Ursa Major (veliki medved) in Ursa minor (mali medved). Juno (Hera), Jupitrova (Zevsova) soproga, še vedno besna nad tem, da jo je Zevs prevaral z nekim nižjim božanstvom (sicer je bil Zevs znan po tem, da se je običajno ponujal vsem ženskam, ki so bili v bližini), je zaprosila Oceana (kot pove njegovo ime, gre za božanstvo oceanov in voda), naj onemogoči obema ozvezdjema, da bi kdaj zašla (da bi se iz našega gledišča spustila pod horizont). Tako ju še danes poznamo kot cirkumpolarni ozvezdji oz. zvezdi, ki sta vidni vse leto in bi bili vidni tudi podnevi, če ju ne bi 'preglasila' sončeva svetloba.

210. Za konec pa še ena tujka (ker sem pač obsedena z velikimi besedami, za katere običajno upam, da jih drugi ne bodo razumeli), ki krasno označuje, kaj bom šla počet, ko dokončam zapis za ta teden. To je apanthropinization oz. apantropinizacija, ki označuje odmik od vseh človeških skrbi, desocializacija in odpoved svetu kot takemu.

Pojem je bil sestavljen okrog leta 1880 iz grških besed 'ap' (brez ali stran) in 'anthropin(ism)' (beseda, ki označuje premislek osredotočen na človeka) ter '-isation' (pripona, ki označuje dejavnost).

Med najbolj očitne primere tistih, ki se poslužujejo tega termina v akciji, so puščavniki, torej moja trditev, da bom šla početi ravno to, ni nujno resnična, saj apantropinizacija označuje tudi početje, ki odklanja večino stvari, ki jih ljudje počnemo, razen tistih, ki so nujne za naše preživetje in samo v meri, ki zadovolji te potrebe, torej brez pretiravanja.

Tako. Za ta teden je podatkov več kot dovolj, rumeni fascikel se več ne davi tako glasno kot se je še pred nekaj tedni (mogoče zato, ker sem nekaj listov preložila v rdeči fascikel... zdaj ima ta malo hujše težave z dihanjem), skoraj ničesar pa nisem vpisala v za to ustvarjeno računalniško datoteko... predvsem zato, ker vedno rada občudujem svojo pisavo, in tudi zato, ker vedno manj ljudi vidim, da pišejo na roke.

Še vedno ste povabljeni, da kakšno stvar komentirate, daste kakšno idejo ali pa kaj povprašate. Še vedno namreč velja, da se moramo vsak dan naučiti nekaj novega (to pa je tudi ena izmed stvari katere ne moremo prelagati na druge... in informiranost  o tem, kaj se dogaja pri sosedih, se ne šteje v vaše znanje, ampak dejansko v vašo neumnost). Seveda, če najdete temo, ki se mi bo zdela zanimiva, me lahko prepričate tudi v debato večje ali manjše širine (to je pa predvsem odvisno od tega, kako me boste prepričali v to, da je vaša tema tako zanimiva... veliko ljudi se trudi, da bi me nagovorilo, da bi se pozanimala o določenih temah... in zaenkrat so mi te teme samo zagnusili). Poskusiti ni še nikoli bil greh. Do naslednjič!

Opazil sem, da je jesen bolj stanje duše kot pa narave (F. Nietzsche)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 20. del

In končno ste ga dočakali – ja, tisti trije zvesti bralci (dva in pol je sicer veliko bolj smiselna razlaga tega) – dvajseti del Stromatre. Kar pomeni, da mineva že dvajseti teden odkar sem začela riniti z glavo skozi zid in prepričevati ljudi v to, da dejansko nekaj vem. Kot večina mojih drugih početij tudi to ni najbolj smiselno, ampak bolje, da ima človek nekaj kot pa da bi se načrtno smilil samemu sebi in s tem moril tudi ljudem okrog sebe.

Za mano je skoraj peklenski teden – dejansko nič slabši od ostalih, verjetno pa je bila moja navdušenost nad njim slabša kot do zdaj. Glava je skuhala nekaj povsem absurdnih idej, katerih nisem uspela do konca dešifrirati, ker me je neprestano kdo opominjal na stvari katere bi pravzaprav morala takrat početi. Posledično je nastala napol skuhana zmeda idej, ki vključujejo veliko barve, razredčila, avtomobilskih gum, drv in peska v čevljih (poleg vseh ostalih stvari). Kakorkoli, čas je novo dozo znanja iz moje strani (ker si še vedno predstavljam, da sem pri pameti... torej, v upanju, da bo svet pametnejši, je tukaj tole...

191. Memento – in ja, tokrat začenjam naravnost s filmom (še vedno sem človek, ki sovraži filme, ker se da čas izgubljat na kakšen bolj kreativen način... in zato, ker imam izredno slabo koncentracijo zadnje čase). Torej, Memento je film izpod režiserske taktirke Christopherja Nolana, kratko zgodbo, na kateri je film zasnovan pa je napisal Jonathan Nolan (Christopherjev brat), nosila pa je naslov Memento Mori. Film je izšel leta 2000, v njem pa najpomembnejše vloge igrajo Guy Pearce, Joe Pantoliano in Carrie-Anne Moss. Film se vrti okrog moškega, ki hoče rešiti umor svoje žene, kljub temu, da ima okvaro hippocampusa (Anterogradna amnezija – glej naprej, številke odlomka pa ne povem, ker boste skočili tja, brez da bi prebrali nabirko tega tedna do konca). Da bi si stvari olajšal, se domisli nenavadnega načina, kako si bo stvari zapomnil. Iznajde poseben, sebi lasten sistem kam pospravlja stvari, da jih bo kasneje še našel. Namesto, da bi se pogovarjal z ljudmi po telefonu (ker telefonski pogovori so zapravljanje časa, saj vam lahko tam ljudje ure in ure lažejo, vi pa tega ne morete ugotoviti), se z ljudmi pogovarja iz oči v oči, tako da si lahko ogleda njihove odzive pri raznih izjavah. Stvari skrbno fotografira s polaroidnim fotoaparatom, zapiše pa si tudi natančne opise dogodkov, da mu kaj ne bi ušlo iz spomina, saj bi takšni lapsusi lahko resno ogrozili njegovo raziskavo. Najpomembnejša dejstva pa si da tetovirati po sebi, da jih lahko vedno nosi s seboj, če bi jih slučajno potreboval.

Film dejansko pripoveduje dve zgodbi. Prva je tista s katero se protagonist (Leonard, ki ga igra Guy Pearce) spopada vsak dan po svoji nesreči, ko je izgubil možnost ustvariti nove spomine, zadnja stvar, katere se spomni pa je to, da mora najti morilca svoje soproge. Druga zgodba pa presenetljivo kaže dogodke v obratni vrstni smeri in vsakič razkrije malo več. Prva zgodba je posneta v barvah, druga pa v črno beli tehniki (na DVDju, ki dejansko vsebuje dva DVDja, si lahko na drugem ogledate zgodbo v kronološkem vrstnem redu, seveda potem, ko ste rešili vsa vprašanja in sekvence filma postavili v pravilen vrstni red – preko tega dela ne morete, saj so do pravilnih rešitev onesposobljene komande predvajalnika naprej, nazaj in preskoči poglavje... ker nikoli ne škodi malo pomisliti).

Leonardu pri reševanju pomagata natakarica Natalie in moški pod krinko, ki sam sebe imenuje Teddy... za kaj več pa si pač oglejte film.

Film je požel ogromen uspeh, kljub temu, da gre za precej komplicirano zgodbo. Nominiran je bil za dve nagradi Oscar in 48 drugih nagrad in dejansko je prejel 48 nagrad.

192. Ta teden smo obeležili 101. Rojstni dan avstrijske igralke Hedy Lamarr, vendar se tokrat nismo osredotočali na jeno lepoto ali igralske sposobnosti. Splošno znano dejstvo je namreč, da je ikona črno-belih filmov sodelovala pri nastanku tega, kar danes imenujemo internet. Seveda ona ni svojih selfijev, foodijev in fotografij otrok objavljala na družbenih omrežjih, ampak je s sodelavcem iznašla domiseln način, kako manipulirati radijske frekvence, da sporočila zavezniške vojske ne bi prišla pod roke nacistom v drugi svetvni vojni.

Sodelavca, Hedy in izumitelj George Anthiel sta patent prejela leta 1941, možnosti njune iznajdbe pa so bile odkrite šele veliko kasneje. Njun izum se danes smatra za hrbtenico brezžične komunikacije, saj deluje na principu širokega spektra. Tako kot večina izumiteljic iz tistega časa, je tudi Hedy prejela zelo malo slave za svoj izum. Kot običajno, veliki postanejo popularni šele po svoji smrti. Vseeno pa upam, da ste se ikoni starih filmov zahvalili v spoštljivi maniri, na kar vas je opozoril tudi Google. Brez nje bi namreč še vedno hodili po ulici, kazali slike svojih otrok, mačka ali dopusta popolnim neznancem in kričali 'Ti je všeč? Ti je všeč? A TI JE VŠEČ???'

193. In ker smo že ravno pri 'badass women', naj vam na tem mestu predstavil še eno zanimivo večno damo. Ajatar (tudi Ajataro, Ajattara in Aiatar) je lik iz finske in baltske mitologije, glede na to, da doji kače pa je podobna tudi babilonski Tiamat (ki bo predstavljena kdaj drugič). Gre za t.i. hudičevo mater, zlega duha, ki prinaša bolezen in nesrečo, vsakdo, ki jo pogleda pa hudo zboli in kmalu tudi umre. Običajno se manifestira kot kača ali zmaj, mitologija pa jo običajno prikazuje kot napol žensko in napol orla. Njeno ime naj bi bilo izpeljano iz finskega glagola ajaa, ki pomeni 'truditi se'. Eno izmed njenih imen je tudi Taratta.

V knjigi Ronja, razbojnikova hči jo je deloma predstavila Astrid Lindgren. Prikazala jo je kot hudobno letečo nadlogo z žensko glavo. Ker, saj veste, ženske smo kot angeli. Če pa nam kdo polomi krila, se naučimo letati na metlah.

194. Fermijev paradoks vprašanje, katerega je zastavil nobelovec  Enrico Fermi v petdesetih letih 20. Stoletja in se glasi 'Če so nezemljani vsakodnevni pojav, zakaj nismo z njimi vzpostavili kontakta?'

Za možne rešitve t.i. paradoksa vprašanja, ki je vedno bolj zanimivo (čeprav je po mojem še zelo daleč preden bo človek sploh tega sposoben s svojim načinom razmišljanja, tehnologijo in znanostjo), velja več tisoč teorij, ki se medsebojno razlikujejo samo po niansah ali pa so si povsem nasprotne. Po teoriji Iana Crawforda, astronoma iz univerze v Londonu, v mlečni cesti (če ste se kdaj slučajno spraševali od kje ime hudo popularni sladici iz vašega otroštva... tako je ime galaksiji katere precej nepomemben del je zemlja in njeni prebivalci) živi največ ena civilizacija, ki je sposobna koloniziranja celotne galaksije. Če je civilizacija enega planeta kolonizirala dva druga, čez nekaj desetletij pa sta ta dva kolonizirana planeta kolonizirala vsak dva nova, bi v roku 5 do 50 milijonov let bila kolonizirana celotna mlečna cesta. Sicer se marsikomu to zdi zelo dolgo obdobje, vendar je glede na starost vesolja in same galaksije to samo nekaj momentov. Civilizacije, ki so obstajale dolgo časa nazaj pa bi vseeno morale za seboj pustiti kakšno sled, mogoče pa je tudi, da je ljudje še nismo sposobni najti (slišati, videti, doumeti)... vendar pa si lahko zastavite vprašanje: katera opcija je bolj grozljiva? Tista, da smo ljudje sami v vesolju, ali tista, da nismo?

195. in ker smo že ravno v vesolju (brez skrbi, zraven imam tudi primeren soundtrack), vam lahko opišem tudi meglico imenovano Boomerang – seveda pa je ime dobila po svoji nenavadni obliki. Gre za zvezdno meglico, ki je okrog 5000 svetlobnih let stran od Zemlje. Nahaja se okrog umirajočega belega škrata (da ne boste mislili, da vas hočem prepričat v obstoj pravljičnih bitij s katerimi bi vam kasneje razložila delovanje vsega v obstoju... gre za vrsto zvezde, ki že izgublja svojo moč, zaradi česar se je strnila v manjši primerek, od sebe pa oddaja manjše količine toplotne energije. Večina zvezd v mlečni cesti je namreč takšnih. Ker je njihova masa premajhna, da bi postale ogromne nevtronske zvezde, postajajo vedno manjši, zadnji stadij njihovega obstoja pa je v belih škratih), ki predstavlja najhladnejšo točko v vesolju (ker se z večino vesolja še ne tikamo, lahko trdimo tudi, da gre za najhladnejšo točko v nam znanem vesolju), ki domnevno znaša nekje okrog absolutne ničle (okrog 272°C pod ničlo). Zvezda od sebe še oddaja kisik in ogljik, mešanica plinov pa se hitro ohlaja, ko zapuščajo okolje zvezde (na podoben način, vendar brez zvezdic in vesolja, delujejo vaši hladilniki).

Običajno je, da so zvezdne meglice v obliki metuljčka, kakršni so nekoč krasili ovratnike urejenih moških, danes pa jih najdemo predvsem na hipsterjih in nekaterih primerkih, ki so malo stran od povprečja, do česar pride, ko plini zelo hitro izhajajo iz zvezde in se širijo v vesolje. Čeprav se je za meglico Boomerang izkazalo, da njeni procesi ne potekajo na tak način, saj so plini hladnejši in se raztezajo povsem drugače. Prav tako je težko razbrati obliko neke meglice samo na osnovi nekaj fotografij iz ene perspektive, zato je bilo kasneje dokazano, da se meglice dejansko razširja v vesolje, vendar je to prikrito s pomočjo zvezdnega prahu, ki meglico obdaja.

196. No, končno, da vam postrežem s razlago iz prvega odlomka danes (tistega o filmu Memento), zato bo na tem mestu govora o anterogradni amneziji. Gre za obliko amnezije (pojav pri katerem oseba izgubi spomin popolnoma ali delno – do določene starosti, določenih dogodkov ipd.) pri katerem bolnik ne more ustvariti novih spominov, saj se podatki iz senzoričnega in kratkoročnega spomina ne morejo shranjevati v dolgoročni spomin, zato jih nemudoma pozabi, ko več niso del kratkoročnega spomina. Takšna oblika amnezije lahko nastopi po poškodbi (npr. udarec v glavo) ali tudi po zastrupitvah (npr. pri dolgotrajnem alkoholizmu), stradanju in podhranjenosti, kapi , anoksii (stanje, ko človeško telo dlje časa ne dobi kisika in celice v možganih pričnejo odmirati – in celice v možganih se obnavljajo veliko počasneje kot drugje na telesu, samo tako, za informacijo) ter tudi drugih stanjih. Zaradi narave takšne poškodbe, ki povzroči to in tudi druge vrste amnezije, je amnezijo nemogoče zdraviti s farmakološkimi sredstvi (možganski nevroni so že bili izgubljeni, zdravila pa jih ne morejo nadomestiti ali vzpodbuditi njihovo novo nastajanje). Pacienti in njihovi bližnji se običajno poslužujejo načina, kjer do sekunde natančno organizirajo svoj dan, da česa ne bi spregledali oz. pozabili, načinov za pomoč pa je več z vsakim bolnikom.

197. sodeč po novi študiji, naj bi bili otroci vzgojeni v vernih družinah bolj nesramni in naj bi premogli manj empatije. Znanstveniki iz sedmih univerzitetnih raziskovalnih centrov po svetu so preučevali večje število otrok vzgojenih v vernih družinah (več svetovnih religij, posebej so bile izpostavljene monoteistične religije) ter otrok iz družin, ki se niso definirale kot verne. Tako so v nekaj letih uspeli dokazati, da vzgajanje v veri močno negativno vpliva na otrokov altruizem.

Testirani so bili otroci med petim in dvanajstim letom in izkazalo se je, da so tisti otroci, ki so dlje izpostavljeni verskim vsebinam (po domače rečeno, starejši otroci) pokazali hujše obnašanje do drugih otrok, prav tako pa so druge otroke večkrat kritizirali.

Študija je pokazala ravno nasprotno od tega, kar so dejansko hoteli dokazati. Medtem, ko se skoraj 6 milijard ljudi na svetu identificira kot 'vernih', je bilo vseeno dokazano, da religija oz. osebna vera ni predpogoj za človekovo moralnost – več kot polovica ljudi v ZDA je namreč prepričana, da brez vere človek ne more biti moralen, prav tako 70% prebivalcev bližnjega vzhoda in skoraj 75% prebivalstva v Afriki.

198. Ste že kdaj stali pred ogromno sliko v muzeju ali galeriji in imeli občutek, da boste omedleli? Stendhalov sindrom, hiperkulturemija ali Florentinski sindrom je mogoče razlaga za ta neljubi dogodek. Gre za psihosomatsko bolezen, ki se kaže v hitrem bitju srca, zmedenostjo, celo halucinacijah pri posameznikih, ki so izpostavljeni neopisljivi lepoti umetniškega dela ali veliko umetninam. Isti izraz se občasno uporablja tudi pri podobnem pojavu, ko je nekdo izpostavljen lepoti narave kakršne ni vajen.

Res je, da je lepota oz. njeno dojemanje subjektiven način dojemanja sveta, zato naj bi bila skrivnost tega stanja v t.i. razbobnanosti umetniškega dela (nekdo bo npr. leta in leta, od ranega otroštva dalje poslušal o famozni Mona Lizi in ko jo bo končno videl, bo dobil občutek, da bo omedlel, če ne celo kar umrl. Eden izmed nazivov Stendhalovega sindroma je tudi 'umiranje v lepoti'). Tako naj bi šlo izključno za moč sugestije.

Sindrom je ime dobil po H. M. Beyleu, francoskem avtorju bolj poznanem po psevdonimu Stendhal, ki je podobno stanje opisoval v svojem delu Napoli in Firence: Potovanje iz Milana do Reggie, kjer je opisal svojo norost nad Firencami in njenimi umetniškimi deli.

199. Leta 1966, na prečudovit dan v predmestju avstralskega mesta Adelaide, so izginili Beaumontovi otroci, devetletna Jane, sedemletna Arnna in štiriletni Grant. Otroci so domnevno odšli z avtobusom v bližnji Glenelg Beach, kamor so pogosto hodili, vendar pa jih po tem odhodu nihče več ni videl.

Kasneje so priče povedale, da naj bi otroke videle na plaži z visokim svetlolasim moškim, Jane pa naj bi kupila prigrizke z denarjem katerega niso imeli, ko so odšli od doma. Poštar jih je nekaj ur kasneje videl kako so hodili po poti do doma, vendar domov niso nikoli prišli. Okrog tega primera kroži ogromno teorij (od tega, da je otroke nori znanstvenik spremenil v t.i. človeško stonogo, do tega, da so jih ugrabili razni kulti), vendar pa primer še danes, skoraj 50 let odkar se je pripetil, ostaja nerazrešen in buri duhove, ne samo v Avstraliji, kjer so po izgunotju Beaumontovih otrok ljudje postali bolj zaščitniški in paranoični okrog svojih otrok, ter tudi drugje po svetu, kjer se taki primeri dogajajo vsak dan.

200. Dvajseti teden zapovrstjo bo kmalu mimo, primerno se mi zdi objaviti še ime za precej pogost pojav dandanes (katerega opazite sploh, če ste pokonci zelo zgodaj zjutraj, tako kot nekateri neprespani ljudje na tej strani). Gre za t.i. komorebi. Beseda japonskega izvora opisuje kako svetloba pada skozi drevesne liste. Pogost pojav s komorebijem oz. njemu precej podoben pojav je tudi psithurism, ki označuje zvok drevesnih listov, ko med njimi piha veter.

Tako, za ta teden imate dovolj. Sicer nisem nagnjena k opravičevanju, vendar vseeno se mi zdi pošteno, da nekaj zadev razjasnim. Tokratna Stromatra je nastajala zelo hitro, ker je nekatere od nas doletelo vse delo, za katerega cel teden nismo niti vedeli, da ga imamo, kar je povzročilo precej več težav, kot so sprva sklepali ljude, ki so nam to delo naložili. Članki so opisani na kratko (če smo pošteni, redko kdo od vas bere kaj kar je napisano na dolgo – izjema so hit knjige, katere je nujno prebrati, če hočete biti v trendu), možne so pravopisne napake (te pa so ostale noter zato, da bi se dalo videti kdo je pravzaprav sploh prebral spisek ta teden – občasni testi koncentracije namreč blagodejno vplivajo na vašo koncentracijo, s koncentracijo pa ima večina nas precejšnje probleme... kakorkoli, to je to za ta teden. Še vedno ste vabljeni, da kakšno stvar pripomnete, daste idejo ali se domislite zanimive teme o kateri bi lahko pisala – sicer imam svojih idej še dovolj, lahko pa, da se med njimi skriva tudi kakšna vaša ideja pa tega niti vi niti jaz še ne vemo. Torej, razmislite do naslednjič, možno je, da se naslednji teden zopet srečamo!

Scanje v lastne čevlje še nikogar ni ogrelo za dolgo (islandski)

Stromatra, 16.del: Odzven Kaosa, 19. del

Da bi se izognila vsemu drugemu početju, gledanju poneumljajočega TV programa ali debatiranju o praznih temah, vam spet ponujam nekaj delov svojega spomina, katerega podpirata dva izmed mojih fasciklov (tako je, to sta rumeni in rdeči) in ena do vratu napolnjena računalniška mapa. Ta teden smo po 'mukah in naukah' preteklih dni, ki nas niso naučili ničesar (če odštejemo dejstvo, da mleti klinčki krasno ublažijo zobobol oz. razbolele čeljusti) za vas (ja, vse tri, ki to berete) izbrali nekaj iz področja alergij, spolnosti, grozljivke Krog, Teksaških poljih smrti in tudi o spanju, saj nam tega kritično primanjkuje. Poleg tega bo govora tudi o nekaj porednih babnicah iz mitologije, vendar, da bi jih spoznali, si poglejte naprej, da vam ne bom že takoj na začetku povedala katere so.

181. Živimo v času, ko smo vsi alergični na čisto vse okrog nas. V naslednjih sto letih ne bo nobene potrebe po tem, da bi sploh še uporabljali orožje, ampak bomo sovražnike pokončali tako, da bomo nanje metali kepe mačje dlake, arašide in seveda po njih zlivali mleko. Vendar kaj sploh so alergije?

Alergične reakcije so običajno posledice neprilagojenega odziva organizma na beljakovine, ki so podobne tistim katere nosimo v telesu, vendar so škodljive. Večina teh beljakovin je v resnici podobna proteinom (ker sem večinoma nora na tujke, naj vas opozorim, da so beljakovine v resnici proteini. Vaša življenja bodo tako veliko lažja) katere najdemo v parazitih (zajedalcih – za tiste, ki ne marate tujk). Imunoglobulin E (brez zamere, ampak ta nima slovenskega prevoda, ki bi bil vsaj za silo smiseln) predstavlja skupino protitelesc v našem imunskem sistemu, ki so zaslužna za to, da te tujke, ki se pretvarjajo, da so naši prijatelji prepoznajo in napadejo. Ta del imunskega sistema pri sesalcih se je razvil kot hiter odgovor na invazijo parazitskih črvov in členonožcev.

Zakaj je to pravzaprav pomembno? S tem je namreč dokazano, da določeni alergeni (npr. pelod) vsebujejo beljakovine, ki so sorodne tistim katere nosimo v sebi. Narejena je bila primerjava 2712 IgE (kot nagradno vprašanje pri katerem ob pravilnem odgovoru ne dobite nagrade: poskusite ugotoviti kateri besedi ustreza kratica IgE) in več sto znanih beljakovin iz parazitskih črvov in členonožcev. Testiranje je tako pripeljalo do 2445 živalskih proteinov, ki kažejo sorodnost z alergenimi proteini. Nato je skupina raziskovalcev testirala skupino 222 ljudi v vasi Namoni ob Viktorijinem jezeru v Ugandi. Zakaj ravno pri njih? Vaščani te vasice so znani po tem, da so nagnjeni k shistosomiazi, katero povzroča parazitski črv. Njihova kri je bila testirana nemudoma po tretmaju z zdravili za to bolezen in tudi pet tednov kasneje.

Mogoče se vam zdijo podatki malo nepovezani, vendar je bilo s to raziskavo dokazano, da protein v cvetnem prahu (kriminalec po imenu BetV1, najhujši alergen v cvetnem prahu) postane tarča IgE pri ljudeh s shistosomiazo. Ker ste zdaj že prepričani, da ste mrtvi, če boste še kdaj vdihnili molekulo zraka, ki bi lahko bila v kontaktu z molekulo zraka iz Ugande, naj vas potolažim. S to raziskavo je bilo dokazano, da parazite in druge alergene sestavlja več enakih proteinov. Torej je povsem možno, da ste alergični na nekaj, alergično reakcijo pa pri vas sproži tudi nekaj povsem drugega.

Seveda, to ne razloži zakaj smo dobesedno alergični na nekatere ljudi in njihovo obnašanje.

182. Ker je poročanje zopet izredno popularno med ljudmi (kljub temu, da se dandaes redko kdo še pravzaprav zaveda tega, kaj pomenita poroka in posledično zakon), je nujno povedati tudi nekaj o njem. Na porokah nevesta običajno stoji na levi strani, to pa zaradi precej zanimive tradicije, ki izvira še iz časov, ko je veljal t.i. 'zakon z ujetjem'.

Nevesto je takrat nekdo ujel in jo hitro za tem poročil. Nevesta je tako morala stati na njegovi levi strani, saj je moral moški desno roko imeti prosto, saj je v desni roki običajn o držal svoj meč. Z mečem je tako lahko branil svojo nevesto pred tem, da bi mu jo poskusil speljati kdo drug. Ženske so takrat bile namenjene predvsem rojevanju otrok oz. produkciji naslednika. Te poroke običajno niso stale več tisoč evrov, zanje ni bilo potrebno vzeti kredita in si nakopati dolgov za naslednjih 30 let. Prav tako se je redko kateri končal z ločitvijo. Kakšno je vaše mnenje o tem, mi seveda lahko servirate, imejte pa na umu, da jaz osebno podpiram vse oblike zakonov, ki ne vključujejo mene.

183. Ker je filmski post postal skoraj neizogiben (kar je za nekoga, ki filme sovraži zelo mučno. Sicer to utrjuje karakter, ampak tudi umor utrjuje karakter, samo v vednost), je tokrat na vrsti 'morilski posnetek' iz filma Krog, uradne predelave japonskega hororja iz leta 1998, ki je povzročil pravo evforijo s svojo ameriško predelavo leta 2002.

Celotna zgodba se vrti okrog posnetka na VHS kaseti (še pomnete, tovariši?), ki vam napove vašo smrt 7 dni po tem ko ste posnetek videli. Več mesecev preden je nastopila premiera filma, so ta 'morilski posnetek' uporabljali za reklamo, vendar prvi mesec v njej ni bilo niti ene omembe samega filma ali njegove premiere . V prvem tednu po premieri so na izbrane sedeže v določenih kinematografih dajali t.i. 'morilske posnetke', kasete, ki so vsebovale kopijo posnetka o katerem je govora. Seveda, to so počeli samo v ZDA in Kanadi (domneva se, da zato, ker so tam ljudje sposobni zagnati večjo masovno histerijo... vendar je to samo domneva).

Sam posnetek si lahko ogledate na DVDju. Ko zaigra vstopni meni na DVDju, pritisnite 'look here' in pojdite navzdol. Kurzor bo izginil. Nato pritisnite 'enter', kar bo onesposobilo vaš daljinski upravljalnik. Ko bo posnetek začel igrati, ga tako ne morete ustaviti, prevrteti ali dati na premor ter ste prisiljeni celotno stvar videti do konca (razen seveda, če televizije in DVD predvajalnika ne izklopite... ampak domnevam, da niste tako panični... Kajne?). Po koncu posnetka se predvajanje vrne na meni, vašemu daljinskemu upravljalniku pa bodo povrnjene komande, ko boste zaslišali, da je telefon dvakrat zazvonil. Podobno je bilo tudi z VHS kaseto. Ko je bila prevrtena povsem na začetek, ste si na njej lahko ogledati ta posnetek, na koncu filma pa so bile vključene tudi dodatne scene, ki so razložile nekaj zadev iz filma. Ko ste videli posnetek na začetku kasete, je telefon dvakrat zazvonil, šele nato pa ste lahko videli predogled filma.

V ZDA so po v 24 urah po premieri prodali več kot 2 milijona kopij DVDja in film Krog je bil leta 2010 razglašen za najbolje prodajano grozljivko v zgodovini. Do leta 2010 je namreč zaslužil preko 250 milijonov dolarjev.

184. Ker smo pri nas ravno v elementu, da bi govorili o konkretnih babnicah (v prejšnjem odlomku je bila bežno omenjena zvezda filma Krog, Samara Morgan), zato je tukaj čas, da spoznate tudi Morrigan, lik iz irske mitologije, ki ga nekateri obravnavajo kot boginjo, vendar pa to ni povsem nujno. Tisti, ki jo obravnavajo kot boginjo, trdijo, da je boginja bojevanja, konfliktov in suverenosti. V umetniških delih je njena navzočnost običajno ponazorjena kot vrana, ki leta nad bojevniki, občasno pa je upodobljena tudi kot jegulja, volkulja ali krava.

Po svoji vsebini in namembnosti jo je moč primerjati z germanskimi Valkirami, njeno upodabljanje v obliki krave pa nakazuje tudi na premožnost dežele katero brani (dekleta, če vam nekdo reče, da ste krave, mu torej bodite za to hvaležne... recimo). Dostikrat je upodobljena v trojici boginj, ki naj bi bile sestre (članstvo v tej trojici je spreminjajoče, skupaj z Morrigan so notri tudi Badb, Macha, Nemain in Anand –ki naj bi bila zamenjava za Morrigan -  ter včasih tudi Fea).

Oblike njenega imena so različne, od The Morrigan, ki pomeni 'fantomska kraljica' do samo Morrigan, ki pomeni 'Velika kraljica', prav tako pa so različni zapisi njenega imena: Morrignu, Morrigna, Morrighan pa do tipično irskega Mór-ríoghain. Tudi danes gre za precej popularno ime v določenih delih sveta, njegova moderna oblika je namreč med drugimi tudi Morgan.

185. Pa na brzino si lahko vzamemo čas za še eno mogočno babnico, tokrat za indijsko Siddha Lakshmi. Gre za uničujočo manifestacijo hindujske boginje Durge in velja za zaščitnico in voditeljico kraljev iz dinastije Malla, ki je vladala Nepalu med leti 1201 in 1769.

Njeno ime se začne s pojmom iz sanskrita, Siddha, ki nakazuje na to, da je izpopolnila umetnost doseganja zastavljenih ciljev, zaradi česar je privlačna vsem, ki se trudijo doseči zastavljene cilje. Pri tem jim daje moč, tako psihično kot fizično, ter jih vodi do uspešnega zaključka zastavljenega.

186. Spanje je na naši strani izredno ogrožena vrlina, ker se že nekaj časa borim s tem, da ne morem spati takrat, ko bi morala, povsem preprosto pa zaspim takrat, ko tega ne bi smela početi. Mogoče je pametno, da vam predstavim nekaj ocvirkov o samem spanju.

Človeško telo je ustvarjeno za dva štiriurna cikla spanja in ne za enega osem (ali več) – urnega, katerega se ljudje običajno poslužujejo. Samo spanje je sestavljeno iz približno dve ure dolgih intervalov, ki so sestavljeni iz treh faz t.i. non REM spanja, REM spanja in zbujanja (za tiste, ki ste slučajno pozabili, to nista fazi v kateri ne poslušate skupino REM in fazo, v kateri jih poslušate, ampak gre za faze spanja v katerih ne premikate oči in fazo v kateri jih premikate. REM je namreč okrajšava za 'rapid eye movement' oz. hitro premikanje oči.

Kot rečeno, je spanje setsavljeno iz treh non REM faz, katerim sledi faza REM in nato še zbujanje. Prve tri faze (non REM) predstavljajo lahek spanec, v katerem se telesne funkcije pričnejo upočasnejvati, upade mišični tonus, možgani pa gredo iz aktivnih alfa valov v počasnejše in širše theta valove. To je čas, ko zaspimo, podobno pa se ta faza pojavi na koncu vsakega REM cikla. Zato se nam lahko zgodi, da se večkrat ponoči zbudimo. Večina ljudi se tega zjutraj niti ne spomni.

Tej fazi sledi druga non REM faza, v kateri se človek več ne zaveda okolice in vedno težje ga je zbuditi. Alfa valove občasno zmoti kakšen sunek večje možganske aktivnosti, kjer postanejo hitrejši in bolj nepravilni (alfa valovi imajo frekvenco od 8 – 13 hertzov, theta valovi pa od 4 do 7 hertzov. Občasni sunki aktivnosti imajo vrednost med 12 in 14 hertzov, lahko pa dosežejo tudi do 16 hertzov, ker pa gre za sunke, so le-ti kratkotrajni in neboleči).

V tretji non REM fazi nastopijo delta valovi (med 0.5 in 2 hertzi), ki zavzemajo od 20% do preko 50% vzorca na EEG (elektroencefalogramu, zapisu možganskih valov). V tej fazi je človek neodziven za okolico, je pa to tudi čas, ko lahko nastopijo nočni strahovi, nezmožnost zadrževanja urina (sploh pri majhnih otrocih) ter hoja in / ali govorjenje v spanju.

Po tej fazi nastopi REM faza, kjer človek hitro premika oči, njegov pulz postane neenakomeren, zaniha pa mu tudi telesna temperatura. V tej fazi spanja sanjamo. Možganska aktivnost je zelo podobna tisti, katero izkušamo v popolni budnosti, vendar je človeka v tej fazi skoraj nemogoče zbuditi. V tej fazi je poraba kisika v telesu višja kot v stanju budnosti, saj se telo v tej fazi regenerira – zato tukaj tudi sanjamo. Sanjanje je proces, ki nam pomaga lastne možgane prečistiti nepomembnosti iz tega, kar smo doživeli v dnevu, ki je za nami, preko sanjanja pa se ustvarjajo tudi novi spomini. Odrasel človek doseže REM fazo na približno vsakih 90 minut.

Po fazi REM nastopi kratkotrajno zbujanje, kjer se, če nameravamo spati naprej, obrnemo oz. poiščemo boljši položaj v postelji, včasih zazehamo (zehanje je poseben postopek, ki nam pomaga ohladiti možgane, ki so se pregreli v predhodnji fazi), nekateri celo odprejo oči, vendar tega kasneje ne ohranijo v spominu, ker gre za refleksni premik, ki nam pomaga ohraniti vlažne oči in preprečuje zlepljenje oči. Če pa je to zaključek našega spalnega cikla, se v tej fazi začnemo tudi pretegovati (ti gibi so izredno podobni prenameščanju na postelji) s čimer obudimo mišice, ki so med spanjem izgubile veliko tonusa.

Ljudje, ki sami sebe dojemajo kot osamljene imajo bolj nepravilen spalni ritem, prav tako pa so njihovi spalni vzorci veliko bolj razdrobljeni kot pri tistih, ki se nimajo za osamljene. Mad spanjem so človeški možgani veliko bolj aktivni kot v stanju budnosti, saj skrbijo za regeneracijo telesa, za ustvarjanje novih spominov in seveda urejajo podatke katere so prejeli v toku dneva.

Zadnja stvar o kateri premišljujemo preden zaspimo je običajno tudi tista o kateri sanjamo. Res je da se sanj večinoma ne spomnimo (če se človek zbudi v roku 5 minut po koncu REM faze, se bo sanj spomnil približno, če pa se zbudi več kot 10 minut kasneje se sploh ne bo zavedal, da je sanjal – sanjamo namreč v vsaki REM fazi). Pa še ena zanimivost: če spite na trebuhu, ste nagnjeni k sanjam z erotično in seksualno tematiko – ne glede na to, ali tako spite vedno ali samo občasno.

187. Ker so bili predhodnji posti malo daljši, je zdaj čas za še nekaj kratkih in simpatičnih. Za začetek naj bo hippopotomonstrosesquipedaliophobija oz. zelo ironično, strah pred dolgimi besedami. Gre za danes zelo pogosto fobijo, tisti, ki za tem stanjem trpijo pa se morajo spopasti s tem, da je že ime njihovega stanja izredno dolga beseda. Tisti, ki je stanje poimenoval (kar še ni popolnoma razjasnjeno kdo je to pravzaprav bil) velja za kretena in zelo krutega človeka.

188. Popularno je razlikovanje različnih osebnosti oz. različnih načinov in vzgibov s pomočjo katerih ljudje gradijo svojo osebnost. Najstarejše takšno razlikovanje je zasnovano na  študijah dr. Howarda Gardnerja, ki jih je naštel 9 – to so lingvistična, njeni pripadniki pa vse gradijo okrog besed; logično – matematična, katere pripadniki so dobri v računanju in sklepanju; prostorska, njeni pripadniki se dobro znajdejo v prostoru v katerega so postavljeni, prav tako so dobri v organiziranju stvari (pomislite na vsakodnevno igranje tetrisa z opranim perilom, umazano posodo, parkiranjem avta ipd.); telesno – kinestetična, katere pripadniki so dobri pri športnem udejstvovanju, imajo hitre reflekse in zelo dobro delajo z rokami (obrtniki in fizični delavci); glasbena, katere pripadniki imajo zmožnost ustvarjanja, reprodukcije in spoštovanja do glasbe in zvoka, vedo, kaj se lepše sliši skupaj ter znajo to uporabiti tudi v vsakodnevnem življenju (npr. slišijo iz katere smeri ponoči prihaja avto z neprižganimi lučmi in se mu znajo umakniti preden jih ta avto povozi); interpersonalna, katere pripadniki imajo močen socialni čut, zanimajo jih ljudje okrog njih, kako potekajo njihova življenja, parv tako pa jih znajo tudi dobro posnemati (v to skupino sodijo namreč tudi igralci in politiki – tisti kar jih še je poštenih); intrapersonalna, katere pripadniki so usmerjeni vase, radi spoznavajo sami sebe, način svojega življenja in veliko razmišljajo o tem, kaj so jih naučile njihove izkušnje, med njimi so dobri psihologi in filozofi; naturalistična, katere pripadniki so v stiku z naravo na pristen način (ta je verjetno najbolj redka oblika osebnosti danes, ker to niso običajni pripadniki 'zelenih'), ter so dobri vrtnarji, lovci in kuharji; ter na koncu še eksistencialna, katere pripadniki so globoki misleci, ki se sprašujejo o svetu, lastnem obstoju ter vsem, kar ta obstoj potegne za seboj ter nasplošno o vsem povezanim s človeštvom.

Na tej teoriji so bile zgrajene kasnejše teorije o razlikovanju osebnosti in vrst inteligence, vendar teh devet tipov ostaja temelj za vse ostale, ki so bila vključene v seznam. V opombo tudi dejstvo, da je človek redko kdaj zaznamovan s enim čistim tipom osebnosti, saj gre večkrat za kombinacijo večih.

189. Ker nekateri od nas velikokrat spimo na trebuhu in imamo zelo moče možganske beta valove, je pametno, da omenimo nekaj zadev o spolnosti (zakaj spanje na trebuhu, ste prebrali zgoraj, o beta valovih pa se bomo pogovarjali kdaj kasneje, ko boste za to bolj zainteresirani).

Statistike kažejo, da je samo okrog 44% ljudi na svetu spolno potešenih in zadovoljenih. Ker je v določenih državah spolnost obravnavana veliko bolj odprto kot pri nas, te države v resnici na delovnih mestih vzpodbujajo spolne odnose (ne med zaposlenimi, ki tako varajo svoje partnerje in zakonce, da ne bo pomote). Nizozemska, Nemčija in Švica npr. hendikepiranim osebam izplačujejo dodatek k prihodkom, da si ti lahko plačajo storitve v tem okviru (po domače rečeno prostitutke in prostitute – to je uradni naziv za moškega, ki prodaja svoje telo v zameno za denar).

Največrat imajo spolne odnose v Grčiji (87% populacije vsaj enkrat na teden), najmanj pa, presenetljivo na Tajskem (presenetljivo pa zato, ker Tajska velja za eno izmed držav z izredno močno turistično spolno prakso). Po anketah za najboljše ljubimce veljajo španci, za najslabše pa nemci (izprašane so bile samo ženske, saj smo znane po tem, da veliko bolj kompliciramo). Kar se spolnosti tiče, so najbolj potešeni Nigerijci, saj za več kot 20% odstopajo od povprečja (67% populacije trdi, da so spolno zadovoljeni). Smisel spolnega odnosa naj bi bil orgazem (pred kratim sem že omenila, da ga francozi imenujejo la petite Mort oz. 'mala smrt'), katerih imajo največ v Italiji, Španiji in Mehiki, najmanj pa na kitajskem (čeprav lahko tam naredijo vse, jim tole očitno ne gre preveč dobro od rok). Dokazano pa je bilo tudi, da je za doseganje orgazmov in nasploh spolne potešenosti ključni faktor vzajemno spoštovanje partnerja (pa naj gre za partnerski ali zakonski odnos ter tudi za posteljne avanture za eno noč).

V momentu, ko ste tole brali, je spolne odnose imelo 65000 ljudi na svetu, saj dnevno seksa 100 milijonov parov. Žalostno je predvsem to, da ste medtem, ko so se nekateri zabavali z enim najbolj popularnih početij sodobnega sveta, vi brali klavrno napisan članek o tem.

190. Teksaška polja smrti je naziv za nekaj več kot 100 000 m² veliko področje na območju Calderjevega naftnega polja v Teksasu. Polje se začne približno 1,5 km stran od meddržavne ceste št. 45, ki je znana tudi pod vzdevkom Highway of Hell, saj se na njen zgodi ogromno prometnih nesreč s smrtnim izzidom.

Od začetka 70. Let 20. Stoletja do sredine 90. Let je FBI na tem področju odkril več kot 30 žrtev, večinoma žensk med 10 in 25 let starosti, ki so bile pretepene, posiljene in zadavljene, zanimivo pa je bilo tudi, da so vse žrtve imele podobno pričesko. Sklepalo se je, da so vse žrtve istega serijskega morilca, mad najbolj jasnimi osumljenci pa je bil Edward Harold Bell, vendar ga zaradi pomanjkanja dokazov nikoli niso obsodili.

Leta 2012 so s pomočjo DNK analize dokazali, da je Kevin Edison Smith leta 1996 pretepel, posilil in umoril Krystal Jean Baker, eno izmed žrtev najdenih v bližini. Smith je bil obsojen na dosmrtno ječo v primeru Baker, ni pa nikoli bilo ugotovljeno, če je povezan ali odgovoren za kateri koli drug umor na tem področju. Več kot 30 primerov brutalnih umorov tako do dandanes ostaja nerešenih, o njih pa je bilo posnetih več dokumentarcev in filmov.

Tako, za ta teden je to dovolj. Spet sem do konca izčrpala svoje možgane, prilegla bi se mi kava in tudi nekaj momentov stoje, saj me od tega stola resno bolijo širši deli telesa. Upam, da ste izvedeli kaj novega, zanimivega ali šokantnega, vedno pa ste dobrodošli, da me opozorite na napake, da mi daste kakšno mnenje o čem kar ste prebrali ali pa me poprosite, da za vas raziščem kakšno interesantno tematiko... ker sicer zelo slabo delam po naročilu, ker se ljudje vedno vrtijo  okrog istih tem, ki so že rahlo dolgočasne in prežvečene, kar bi moralo biti tudi dober način, da malce potrenirate svoje možgane in vzpodbudite svojo domišljijo. Do naslednjič!

Moja samota ni odvisna od prisotnosti oz. odsotnosti ljudi. Ravno nasprotno, saj sovražim tistega, ki mi ukrade mojo samoto brez, da bi mi v zameno ponudil pravo druženje. (F. Nietzsche)