In končno ste ga dočakali – ja, tisti trije zvesti bralci
(dva in pol je sicer veliko bolj smiselna razlaga tega) – dvajseti del
Stromatre. Kar pomeni, da mineva že dvajseti teden odkar sem začela riniti z
glavo skozi zid in prepričevati ljudi v to, da dejansko nekaj vem. Kot večina
mojih drugih početij tudi to ni najbolj smiselno, ampak bolje, da ima človek
nekaj kot pa da bi se načrtno smilil samemu sebi in s tem moril tudi ljudem
okrog sebe.
Za mano je skoraj peklenski teden – dejansko nič slabši od
ostalih, verjetno pa je bila moja navdušenost nad njim slabša kot do zdaj. Glava
je skuhala nekaj povsem absurdnih idej, katerih nisem uspela do konca
dešifrirati, ker me je neprestano kdo opominjal na stvari katere bi pravzaprav
morala takrat početi. Posledično je nastala napol skuhana zmeda idej, ki
vključujejo veliko barve, razredčila, avtomobilskih gum, drv in peska v čevljih
(poleg vseh ostalih stvari). Kakorkoli, čas je novo dozo znanja iz moje strani
(ker si še vedno predstavljam, da sem pri pameti... torej, v upanju, da bo svet
pametnejši, je tukaj tole...
191. Memento – in
ja, tokrat začenjam naravnost s filmom (še vedno sem človek, ki sovraži filme,
ker se da čas izgubljat na kakšen bolj kreativen način... in zato, ker imam
izredno slabo koncentracijo zadnje čase). Torej, Memento je film izpod
režiserske taktirke Christopherja Nolana, kratko zgodbo, na kateri je film
zasnovan pa je napisal Jonathan Nolan (Christopherjev brat), nosila pa je naslov
Memento Mori. Film je izšel leta 2000, v njem pa najpomembnejše vloge igrajo
Guy Pearce, Joe Pantoliano in Carrie-Anne Moss. Film se vrti okrog moškega, ki
hoče rešiti umor svoje žene, kljub temu, da ima okvaro hippocampusa
(Anterogradna amnezija – glej naprej, številke odlomka pa ne povem, ker boste
skočili tja, brez da bi prebrali nabirko tega tedna do konca). Da bi si stvari
olajšal, se domisli nenavadnega načina, kako si bo stvari zapomnil. Iznajde
poseben, sebi lasten sistem kam pospravlja stvari, da jih bo kasneje še našel. Namesto,
da bi se pogovarjal z ljudmi po telefonu (ker telefonski pogovori so
zapravljanje časa, saj vam lahko tam ljudje ure in ure lažejo, vi pa tega ne
morete ugotoviti), se z ljudmi pogovarja iz oči v oči, tako da si lahko ogleda
njihove odzive pri raznih izjavah. Stvari skrbno fotografira s polaroidnim
fotoaparatom, zapiše pa si tudi natančne opise dogodkov, da mu kaj ne bi ušlo
iz spomina, saj bi takšni lapsusi lahko resno ogrozili njegovo raziskavo.
Najpomembnejša dejstva pa si da tetovirati po sebi, da jih lahko vedno nosi s
seboj, če bi jih slučajno potreboval.
Film dejansko pripoveduje dve zgodbi. Prva je tista s katero
se protagonist (Leonard, ki ga igra Guy Pearce) spopada vsak dan po svoji
nesreči, ko je izgubil možnost ustvariti nove spomine, zadnja stvar, katere se
spomni pa je to, da mora najti morilca svoje soproge. Druga zgodba pa
presenetljivo kaže dogodke v obratni vrstni smeri in vsakič razkrije malo več.
Prva zgodba je posneta v barvah, druga pa v črno beli tehniki (na DVDju, ki
dejansko vsebuje dva DVDja, si lahko na drugem ogledate zgodbo v kronološkem
vrstnem redu, seveda potem, ko ste rešili vsa vprašanja in sekvence filma
postavili v pravilen vrstni red – preko tega dela ne morete, saj so do
pravilnih rešitev onesposobljene komande predvajalnika naprej, nazaj in
preskoči poglavje... ker nikoli ne škodi malo pomisliti).
Leonardu pri reševanju pomagata natakarica Natalie in moški
pod krinko, ki sam sebe imenuje Teddy... za kaj več pa si pač oglejte film.
Film je požel ogromen uspeh, kljub temu, da gre za precej
komplicirano zgodbo. Nominiran je bil za dve nagradi Oscar in 48 drugih nagrad
in dejansko je prejel 48 nagrad.
192. Ta teden smo obeležili 101. Rojstni dan avstrijske
igralke Hedy Lamarr, vendar se tokrat nismo osredotočali na jeno lepoto ali
igralske sposobnosti. Splošno znano dejstvo je namreč, da je ikona črno-belih
filmov sodelovala pri nastanku tega, kar danes imenujemo internet. Seveda ona
ni svojih selfijev, foodijev in fotografij otrok objavljala na družbenih
omrežjih, ampak je s sodelavcem iznašla domiseln način, kako manipulirati
radijske frekvence, da sporočila zavezniške vojske ne bi prišla pod roke
nacistom v drugi svetvni vojni.
Sodelavca, Hedy in izumitelj George Anthiel sta patent
prejela leta 1941, možnosti njune iznajdbe pa so bile odkrite šele veliko
kasneje. Njun izum se danes smatra za hrbtenico brezžične komunikacije, saj
deluje na principu širokega spektra. Tako kot večina izumiteljic iz tistega
časa, je tudi Hedy prejela zelo malo slave za svoj izum. Kot običajno, veliki
postanejo popularni šele po svoji smrti. Vseeno pa upam, da ste se ikoni starih
filmov zahvalili v spoštljivi maniri, na kar vas je opozoril tudi Google. Brez
nje bi namreč še vedno hodili po ulici, kazali slike svojih otrok, mačka ali
dopusta popolnim neznancem in kričali 'Ti je všeč? Ti je všeč? A TI JE VŠEČ???'
193. In ker smo že ravno pri 'badass women', naj vam na tem
mestu predstavil še eno zanimivo večno damo. Ajatar (tudi Ajataro, Ajattara in Aiatar) je lik iz finske in
baltske mitologije, glede na to, da doji kače pa je podobna tudi babilonski
Tiamat (ki bo predstavljena kdaj drugič). Gre za t.i. hudičevo mater, zlega
duha, ki prinaša bolezen in nesrečo, vsakdo, ki jo pogleda pa hudo zboli in
kmalu tudi umre. Običajno se manifestira kot kača ali zmaj, mitologija pa jo
običajno prikazuje kot napol žensko in napol orla. Njeno ime naj bi bilo
izpeljano iz finskega glagola ajaa,
ki pomeni 'truditi se'. Eno izmed njenih imen je tudi Taratta.
V knjigi Ronja,
razbojnikova hči jo je deloma predstavila Astrid Lindgren. Prikazala jo je
kot hudobno letečo nadlogo z žensko glavo. Ker, saj veste, ženske smo kot
angeli. Če pa nam kdo polomi krila, se naučimo letati na metlah.
194. Fermijev paradoks
vprašanje, katerega je zastavil nobelovec
Enrico Fermi v petdesetih letih 20. Stoletja in se glasi 'Če so
nezemljani vsakodnevni pojav, zakaj nismo z njimi vzpostavili kontakta?'
Za možne rešitve t.i. paradoksa vprašanja, ki je vedno bolj
zanimivo (čeprav je po mojem še zelo daleč preden bo človek sploh tega sposoben
s svojim načinom razmišljanja, tehnologijo in znanostjo), velja več tisoč
teorij, ki se medsebojno razlikujejo samo po niansah ali pa so si povsem
nasprotne. Po teoriji Iana Crawforda, astronoma iz univerze v Londonu, v mlečni
cesti (če ste se kdaj slučajno spraševali od kje ime hudo popularni sladici iz
vašega otroštva... tako je ime galaksiji katere precej nepomemben del je zemlja
in njeni prebivalci) živi največ ena civilizacija, ki je sposobna koloniziranja
celotne galaksije. Če je civilizacija enega planeta kolonizirala dva druga, čez
nekaj desetletij pa sta ta dva kolonizirana planeta kolonizirala vsak dva nova,
bi v roku 5 do 50 milijonov let bila kolonizirana celotna mlečna cesta. Sicer se
marsikomu to zdi zelo dolgo obdobje, vendar je glede na starost vesolja in same
galaksije to samo nekaj momentov. Civilizacije, ki so obstajale dolgo časa
nazaj pa bi vseeno morale za seboj pustiti kakšno sled, mogoče pa je tudi, da
je ljudje še nismo sposobni najti (slišati, videti, doumeti)... vendar pa si
lahko zastavite vprašanje: katera opcija je bolj grozljiva? Tista, da smo
ljudje sami v vesolju, ali tista, da nismo?
195. in ker smo že ravno v vesolju (brez skrbi, zraven imam
tudi primeren soundtrack), vam lahko opišem tudi meglico imenovano Boomerang – seveda pa je ime dobila po
svoji nenavadni obliki. Gre za zvezdno meglico, ki je okrog 5000 svetlobnih let
stran od Zemlje. Nahaja se okrog umirajočega belega škrata (da ne boste
mislili, da vas hočem prepričat v obstoj pravljičnih bitij s katerimi bi vam
kasneje razložila delovanje vsega v obstoju... gre za vrsto zvezde, ki že
izgublja svojo moč, zaradi česar se je strnila v manjši primerek, od sebe pa
oddaja manjše količine toplotne energije. Večina zvezd v mlečni cesti je namreč
takšnih. Ker je njihova masa premajhna, da bi postale ogromne nevtronske
zvezde, postajajo vedno manjši, zadnji stadij njihovega obstoja pa je v belih
škratih), ki predstavlja najhladnejšo točko v vesolju (ker se z večino vesolja
še ne tikamo, lahko trdimo tudi, da gre za najhladnejšo točko v nam znanem
vesolju), ki domnevno znaša nekje okrog absolutne ničle (okrog 272°C pod ničlo).
Zvezda od sebe še oddaja kisik in ogljik, mešanica plinov pa se hitro ohlaja,
ko zapuščajo okolje zvezde (na podoben način, vendar brez zvezdic in vesolja,
delujejo vaši hladilniki).
Običajno je, da so zvezdne meglice v obliki metuljčka,
kakršni so nekoč krasili ovratnike urejenih moških, danes pa jih najdemo
predvsem na hipsterjih in nekaterih primerkih, ki so malo stran od povprečja,
do česar pride, ko plini zelo hitro izhajajo iz zvezde in se širijo v vesolje.
Čeprav se je za meglico Boomerang izkazalo, da njeni procesi ne potekajo na tak
način, saj so plini hladnejši in se raztezajo povsem drugače. Prav tako je
težko razbrati obliko neke meglice samo na osnovi nekaj fotografij iz ene
perspektive, zato je bilo kasneje dokazano, da se meglice dejansko razširja v
vesolje, vendar je to prikrito s pomočjo zvezdnega prahu, ki meglico obdaja.
196. No, končno, da vam postrežem s razlago iz prvega
odlomka danes (tistega o filmu Memento), zato bo na tem mestu govora o anterogradni amneziji. Gre za obliko
amnezije (pojav pri katerem oseba izgubi spomin popolnoma ali delno – do določene
starosti, določenih dogodkov ipd.) pri katerem bolnik ne more ustvariti novih
spominov, saj se podatki iz senzoričnega in kratkoročnega spomina ne morejo
shranjevati v dolgoročni spomin, zato jih nemudoma pozabi, ko več niso del
kratkoročnega spomina. Takšna oblika amnezije lahko nastopi po poškodbi (npr.
udarec v glavo) ali tudi po zastrupitvah (npr. pri dolgotrajnem alkoholizmu),
stradanju in podhranjenosti, kapi , anoksii (stanje, ko človeško telo dlje časa
ne dobi kisika in celice v možganih pričnejo odmirati – in celice v možganih se
obnavljajo veliko počasneje kot drugje na telesu, samo tako, za informacijo)
ter tudi drugih stanjih. Zaradi narave takšne poškodbe, ki povzroči to in tudi
druge vrste amnezije, je amnezijo nemogoče zdraviti s farmakološkimi sredstvi
(možganski nevroni so že bili izgubljeni, zdravila pa jih ne morejo nadomestiti
ali vzpodbuditi njihovo novo nastajanje). Pacienti in njihovi bližnji se
običajno poslužujejo načina, kjer do sekunde natančno organizirajo svoj dan, da
česa ne bi spregledali oz. pozabili, načinov za pomoč pa je več z vsakim
bolnikom.
197. sodeč po novi študiji, naj bi bili otroci vzgojeni v
vernih družinah bolj nesramni in naj bi premogli manj empatije. Znanstveniki iz
sedmih univerzitetnih raziskovalnih centrov po svetu so preučevali večje
število otrok vzgojenih v vernih družinah (več svetovnih religij, posebej so
bile izpostavljene monoteistične religije) ter otrok iz družin, ki se niso
definirale kot verne. Tako so v nekaj letih uspeli dokazati, da vzgajanje v
veri močno negativno vpliva na otrokov altruizem.
Testirani so bili otroci med petim in dvanajstim letom in
izkazalo se je, da so tisti otroci, ki so dlje izpostavljeni verskim vsebinam
(po domače rečeno, starejši otroci) pokazali hujše obnašanje do drugih otrok,
prav tako pa so druge otroke večkrat kritizirali.
Študija je pokazala ravno nasprotno od tega, kar so dejansko
hoteli dokazati. Medtem, ko se skoraj 6 milijard ljudi na svetu identificira
kot 'vernih', je bilo vseeno dokazano, da religija oz. osebna vera ni predpogoj
za človekovo moralnost – več kot polovica ljudi v ZDA je namreč prepričana, da
brez vere človek ne more biti moralen, prav tako 70% prebivalcev bližnjega
vzhoda in skoraj 75% prebivalstva v Afriki.
198. Ste že kdaj stali pred ogromno sliko v muzeju ali
galeriji in imeli občutek, da boste omedleli? Stendhalov sindrom, hiperkulturemija
ali Florentinski sindrom je mogoče
razlaga za ta neljubi dogodek. Gre za psihosomatsko bolezen, ki se kaže v
hitrem bitju srca, zmedenostjo, celo halucinacijah pri posameznikih, ki so
izpostavljeni neopisljivi lepoti umetniškega dela ali veliko umetninam. Isti
izraz se občasno uporablja tudi pri podobnem pojavu, ko je nekdo izpostavljen
lepoti narave kakršne ni vajen.
Res je, da je lepota oz. njeno dojemanje subjektiven način
dojemanja sveta, zato naj bi bila skrivnost tega stanja v t.i. razbobnanosti
umetniškega dela (nekdo bo npr. leta in leta, od ranega otroštva dalje poslušal
o famozni Mona Lizi in ko jo bo končno videl, bo dobil občutek, da bo omedlel,
če ne celo kar umrl. Eden izmed nazivov Stendhalovega sindroma je tudi
'umiranje v lepoti'). Tako naj bi šlo izključno za moč sugestije.
Sindrom je ime dobil po H. M. Beyleu, francoskem avtorju
bolj poznanem po psevdonimu Stendhal, ki je podobno stanje opisoval v svojem
delu Napoli in Firence: Potovanje iz
Milana do Reggie, kjer je opisal svojo norost nad Firencami in njenimi
umetniškimi deli.
199. Leta 1966, na prečudovit dan v predmestju avstralskega
mesta Adelaide, so izginili Beaumontovi otroci, devetletna Jane, sedemletna
Arnna in štiriletni Grant. Otroci so domnevno odšli z avtobusom v bližnji
Glenelg Beach, kamor so pogosto hodili, vendar pa jih po tem odhodu nihče več
ni videl.
Kasneje so priče povedale, da naj bi otroke videle na plaži
z visokim svetlolasim moškim, Jane pa naj bi kupila prigrizke z denarjem
katerega niso imeli, ko so odšli od doma. Poštar jih je nekaj ur kasneje videl
kako so hodili po poti do doma, vendar domov niso nikoli prišli. Okrog tega
primera kroži ogromno teorij (od tega, da je otroke nori znanstvenik spremenil
v t.i. človeško stonogo, do tega, da so jih ugrabili razni kulti), vendar pa
primer še danes, skoraj 50 let odkar se je pripetil, ostaja nerazrešen in buri
duhove, ne samo v Avstraliji, kjer so po izgunotju Beaumontovih otrok ljudje
postali bolj zaščitniški in paranoični okrog svojih otrok, ter tudi drugje po
svetu, kjer se taki primeri dogajajo vsak dan.
200. Dvajseti teden zapovrstjo bo kmalu mimo, primerno se mi
zdi objaviti še ime za precej pogost pojav dandanes (katerega opazite sploh, če
ste pokonci zelo zgodaj zjutraj, tako kot nekateri neprespani ljudje na tej
strani). Gre za t.i. komorebi. Beseda
japonskega izvora opisuje kako svetloba pada skozi drevesne liste. Pogost pojav
s komorebijem oz. njemu precej podoben pojav je tudi psithurism, ki označuje zvok drevesnih listov, ko med njimi piha
veter.
Tako, za ta teden imate dovolj. Sicer nisem nagnjena k
opravičevanju, vendar vseeno se mi zdi pošteno, da nekaj zadev razjasnim.
Tokratna Stromatra je nastajala zelo hitro, ker je nekatere od nas doletelo vse
delo, za katerega cel teden nismo niti vedeli, da ga imamo, kar je povzročilo
precej več težav, kot so sprva sklepali ljude, ki so nam to delo naložili.
Članki so opisani na kratko (če smo pošteni, redko kdo od vas bere kaj kar je
napisano na dolgo – izjema so hit knjige, katere je nujno prebrati, če hočete
biti v trendu), možne so pravopisne napake (te pa so ostale noter zato, da bi
se dalo videti kdo je pravzaprav sploh prebral spisek ta teden – občasni testi
koncentracije namreč blagodejno vplivajo na vašo koncentracijo, s koncentracijo
pa ima večina nas precejšnje probleme... kakorkoli, to je to za ta teden. Še
vedno ste vabljeni, da kakšno stvar pripomnete, daste idejo ali se domislite
zanimive teme o kateri bi lahko pisala – sicer imam svojih idej še dovolj,
lahko pa, da se med njimi skriva tudi kakšna vaša ideja pa tega niti vi niti
jaz še ne vemo. Torej, razmislite do naslednjič, možno je, da se naslednji
teden zopet srečamo!
Scanje v lastne čevlje še nikogar ni ogrelo za dolgo (islandski)
Ni komentarjev:
Objavite komentar