Sobota dopoldan je, jaz pa že pišem uvodnik za današnjo
Stromatro. Jasno je namreč, da uvodnike vedno pišem tik pred objavo svojih
pametovanj, s katerimi že 22. Teden zapored svojo okolico prepričujem v to, da sem
povsem prisebna. Kakorkoli, Stromatra ni eden izmed mojih ventilov za smiljenje
sami sebi, je samo zapisek o tem o čem sem razmišljala skozi teden (potem, ko
sem odštela neprimerne vsebize z nepirmernimi ljudmi, ker so pač nepirmerne),
ker se trudim ne preveč razmišljati o vsakodnevnih zadevah, pri tem pa mi
pomagajo rumeni fascikel, rdeči fascikel (oba se že precej močno davita zaradi
svoje vsebine, očitno pa še nikjer ni videti, da se bo ta nehala nabirati v
njih. Listi shranjeni v njih dveh pa so vedno bolj sumljivi, z vedno bolj
sumljivimi madeži... nekoč bom uspela razjasniti tudi te uganke) in
računalniška mapa, v kateri se nabirajo krajše zabeležke o zanimivih temah,
kopica povezav na internetu, kjer je potrebno stvari še premisliti in sestaviti
v smiselne zapise. Ta teden se je vsem trem naštetim pametnjakovičem pridružila
še posebna mapica v telefonu, kamor se zapisuje teme, ki jih še nisem
prežvečila. Zakaj vam to razlagam? Ker bi vas rada prepričala tudi v to, da
znam uporabljat telefon, kljub temu, da se sovražim oglašat na klice ljudi in
potem poslušat njihovo jamranje (imam svojega povsem dovolj, hvala). Takšni ljudje
potem s svojim govorjenjem kradejo prostor v mojem spominu (ki je že tako
precej omejen), od njih ne dobim koristnih informacij o katerih bi lahko
razmišljala malo širše kot sem sposobna zdaj ali pa izvedela kaj, kar še nisem
vedela (in ne, večinoma me ne zanima kaj se dogaja po raznih soseskah. Če me že
zanimajo neki ljudje, mi ljudje, ki hočejo z mano - oz meni, ker jaz v teh
primerih ne pridem do besede ali pa sploh nimam pojma, kaj se dogaja - govoriti
po telefonu, ne morejo o teh drugih, veliko bolj zanimivih ljudeh dati nobenih
podatkov, saj za te ljudi večinoma nikoli niso slišali) in to uporabila za kaj
koristnega – zdaj ali kasneje, za kar spet potrebujem svoj, že tako precej
majhen spomin.
Da ne bo izpadlo, da se poslužujem jamranja, naj vam na
hitro predstavim o čem sem uspela razmišljati ta teden. Govora bo hormonu
zaradi katerega se zaljubljamo, ogledali si bomo, kaj čez nekaj milijonov let
čaka naš sosednji planet Mars oz. njegovo luno Phobos, spoznali dve konkretni
babnici – od katerih je ena ta teden praznovala – in si pogledali nekaj zanimivih
besed, kateri v večini vokabularjev še nisem zasledila. Seveda pa bo vse
podprto z mojim večnim pritoževanjem nad neumnostjo (svojo in tisto pri drugih)
in nezainteresiranostjo. Ker ste ravno to, vsi trije, ki blog berete, čakali
cel teden.
211. Najprej nekaj besed o oksitocinu. Zakaj je to tako pomembna tema, da jo moram
omeniti? Gre za hormon, ki se proizvaja
v hipotalamusu (gre za možgansko žlezo, katere naloga je, da povezuje živčni
sistem preko hipofize z endokrinim sistemom – če boste pridni, vam morda nekoč
povem še kaj o vseh teh velikih pojmih), se skladišči v delu hipofize, nato pa
vpliva na naše zaljubljanje, povezovanje, intimnost in to pri obeh spolih.
Ogromne količine se ga sprostijo pri porodu, kar olajša hude porodne krče in
omogoči laktacijo (nastajanje mleka v prsih). Možno ga je dobiti kot zdravilo
proti hudim materničnim krčem, za zaustavitev poporodnih krvavitev ipd.
Pomaga pa tudi pri premagovanju strahov. Izpeljan je bil
eksperiment, kjer so testnim subjektom kazali fotografije, približno 70% fotografij
pa je spremljal občuten vendar ne nevaren impulz električne energije v dlan.
Polovici testnih subektov so nato dali oksitocin v obliki nosnega pršila in jim
pokazali iste fotografije še enkrat, tokrat brez električnega šoka. Tisti, ki
so dobili pršilo so bili v manjši meri prestrašeni oz. so pokazali manj strahu
tudi pri fotografijah, katere so v poskusni seriji spremljali električni sunki,
pokazali pa so tudi, da so deli v njihovih možganih, ki so zadolženi za
ustvarjanje prestrašenosti in strahu manj aktivni pod vplivom oksitocina. S pomočjo
te raziskave je bilo obujeno tudi upanje, da bo moč zdravila z oksitocinom
mogoče nekoč uporabljati za blaženje tesnobe pri ljudeh, ki trpijo za njo.
Po drugi strani pa je bilo v drugi raziskavi dokazano, da
oksitocin vpliva na to, kako moški dojemajo svojo mater (in je posledično lahko
vzrok za t.i. mommy issues). Moški, ki so s svojimi materami imeli dober odnos
skozi otroštvo, so se pod vplivom oksitocina zavedali spominov, kako močno so
bili povezani s svojo materjo v otroštvu. Po drugi strani pa so se moški, ki z
materjo niso imeli tako dobrega odnosa, pod vplivom oksitocina matere
spominjali kot brezbrižne, hladne, kljub temu, da matere niso nujno bile take.
Lažje so se namreč spomnili negativnih trenutkov, katere so doživeli z matero
kot otroci, spomin pa jim jjo je zagodel tako, da je nekatere negativne
elemente teh spominov še okrepil.
212. Američani so ta četrtek slavili svoj najprepoznavnejši
praznik, Zahvalni dan. Gre za spomin na čas, ko so prvi beli priseljenci v
takrat novodkriti deželi pred zimo začeli umirati od lakote (ker jim je
ekonomija že takrat šla precej slabo), pri čemer so jim pomagali rdečekoži
domačini, ki so celo leto garali okrog svoje ozimnice, nato pa so belcem (ki so
večino časa po tistem, ko so prišli v novoodkriti svet, domorodce silili v
sprejemanje krščanstva, nekatere tudi tako, da so jih skrajšali za dolžino
glave ali iznajdli kakšen drug eksotičen način usmrtitve) del svojih pridelkov
podarili, da bi ti lahko preživeli zimo. Belci so se seveda zahvalili Bogu,
podarjeno hrano požrli in nato naprej trpinčili domorodce s sprejemom
krščanstva.
Zaščitni znak Zahvalnega dne je seveda pečen puran in vsaka
družina v ZDA ima svoj skrivni recept, ki se po tihem prenaša iz roda v rod. Kljub
temu je bila leta 1981 ustanovljena Butterballova Turkey Talk Line, kjer za to
usposobljeni posamezniki odgovarjajo na vprašanja o peki puranov. V letu
ustanovitve je delalo 6 gospodinj, ki so v času praznikov odgovorile na
približno 11 000 vprašanj o peki puranov. Danes je na liniji zaposlenih preko
50 ljudi, vsako leto odgovorijo na približno 100 000 vprašanj. Prav tako imajo
profile na velikih družbenih omrežjih, za lažje sporazumevanje z njimi pa so
sedaj uvedli tudi posebno linijo za špansko govoreče klicatelje. Pred nekaj
leti je Puranova linija zaposlila tudi prvega moškega, ki odgovarja na
zastavljena vprašanja.
Med klice sodijo tudi panični napadi ljudi, ki so svojega
purana pozabili odtajati, zabeleženi pa so tudi bolj bizarni klici, npr. tisti,
ko je neka ženska svojega purana hotela razsoliti v pralnem stroju, ali pa
obupan klic družine, katere čivava je zlezla v purana, nato pa ni mogla več ven
(resno, ta ideja ni iz mojega zeljnika, ampak gre za zabeležen klic o katerem
so vam pri Butterballu pripravljeni povedati. Ker tako kot druge vroče linije
varujejo osebne podatke klicateljev, vam bodo klic samo opisali, ne bodo pa vam
povedali kdo ga je opravil. Ker je to pač nemoralno).
213. Ta teden je med drugim praznovala Lucy, ena izmed
najstarejših odkritih človekovih prednic, ki je že hodila po dveh nogah, njena
glava pa je še vedno bližje nehomonidnim opicam (iz katerih se v evoluciji ni
razvil moderni človek, ki se je domnevno dokončno izoblikoval med približno 200
000 leti). Ona je eden izmed dokazov za to, da so se človekovi predniki najprej
postavili na dve nogi (in niso več uporabljali vseh štirih za hojo), šele nato (kasneje
v razvoju človekovih prednikov) pa so se jim povečali možgani. Pred tem je
namreč prepričanje, da so se najprej začeli razvijati možgani in posledično so
se naši predniki postavili na dve nogi. Vseeno pa se domneva, zaradi položaja
njenih dolgih rok (ki so posatvljene bližje lobanji – torej je imela krajši
vrat, roke pa je lahko dvignila visoko nad glavo), da je še vedno lahko plezala
po drevesih bolje kot današnji povprečen človek, vseeno pa je bila primernejša
za hojo po dveh nogah kot pa za plezanje.
Lucy sodi v rod človekovih prednikov imenovanih
Avstralopitek, ker pa je rod vseboval več različnih vrst opic iz katerih se je
eventualno (pred približno 2,8 milijoni let) razvil rod Homo, iz katerega smo nastali tudi ljudje, kakršni se poznamo danes
(torej Homo sapiens sapiens), ni
povsem jasno kako direktno smo povezani s samo Lucy. Ko so odkrili ostanke njenega
okostja, je prevladalo mnenje, da je naša neposredna prednica. Novejše
raziskave kažejo, da je samo ena izmed možnih prednic in sploh ni nujno, da je
v direktni linijo povezana z nami.
Leta 2010 so odkrili kamnito orodje za rezanje in za pomoč
pri prehranjevanju z mesom, katero naj bi bilo staro približno 3,4 milijone let
(kar pomeni, da je za približno 800 000 let starejše od kamnitega orodja, ki je
pred tem veljalo za najstarejše). Sicer tega orodja niso našli na področju kjer
je Lucy živela, vendar pa se lahko domneva, da so tudi njeni bližnji sodobniki že
poznali kamnite pripomočke, ki so jim olajšali življenja.
Lucy je tako posebna tudi zato, ker so skoraj 40% njenega okostja
našli izredno dobro ohranjenega, kar jim je omogočilo, da so naredili izredno
dobro rekonstrukcijo njenega izgleda. Ko so jo po temeljiti rekonstrukciji
peljali na šestletno turnejo po ZDA, so jo vrnili v njeno rodno Etiopijo, kjer
nosi ime Dinkinesh oz. 'Čudovita si'.
Njeno prvo ime po odkritju je bilo AL 288-1, vendar so jo v ekipi, ki je
preiskovala območje kjer so jo pred 41. Leti našli ugotovili, da je ime Lucy
(po takratnem hitu skupine The Beatles 'Lucy in the Sky with Diamonds') veliko
bolj simpatično.
214. Ker vsak teden opišem eno ali dve konkretni babnici
(prva ta teden je bila čudovita Lucy v zgornjem odlomku), naj bo druga Perzefona oz. kot navajajo nekateri
viri, Kora. Perzefona je hči
starogrškega boga neba, neviht, strel, zakonodaje, reda in pravice ter kralja
Olimpa Zevsa in boginje žetve Demetre. Velja za vladarico podzemlja,
spoštovanja vredno princeso podzemlja, ki udejanja na ljudeh, ki so v podzemlje
prišli po smrti, vsa prekletstva, ki so jih prinesli s seboj (oz. jih nagradi
ali kaznuje, odvisno od tega kakšno navlako so prinesli s seboj).
Ugrabil naj bi jo Had, kralj/bog podzemlja, v mitu o njeni
ugrabitvi pa je preko tega opisano njeno poosebljenje v vegetacijo. Ker zelejnje
spomladi vzklije, po žetvi (v jeseni) pa ga več ni do naslednje pomladi, se
Perzefono običajno povezuje s pomladjo in rodovitnostjo zelenja (podobne mite
lahko zasledimo na Orientu in tudi v minojski Kreti). Zaradi te povezave s
pomladjo je dostikrat predstavljena kot boginja rodovitnosti in običajno
nastopa skupaj s svojo materjo Demetro (lahko ju zasledimo že pred olimpskim
panteonom v Elevzinskih misterijih, ki naj bi bili zasnovani na starih
poljedelskih kultih). Ker je, sodeč po starogrški mitologiji, svojemu očetu
Zevsu (ki se je preobrazil v njenega soproga Hada) rodila sina Dionizija, se jo
dostikrat omenja tudi v zvezi z incestom.
Njeni zaščitni znaki so granatno jabolko, žitna zrna, srnjad in seveda (ker tole pišem
jaz, je to dejstvo nujno omeniti) nepogrešljivi netopirji.
215. Čas je za malo lahkotnejše teme... ali pa tudi ne. Schroedingerjeva
mačka ni ena izmed lažjih tem. Ali pa. Vseeno, naj vam predstavim za kaj gre.
Schroedingerjeva mačka je miselni eksperiment, ki gre nekako
tako: mačko, stekleniško strupa in radioaktivno substanco zapakiramo v
neprepustno škatlo, v katero je nameščen tudi detektor radioaktivnosti. Ko
detektor zazna radioaktivno sevanje (ko prvi atom radioaktivne snovi razpade),
razbije stekleničko strupa in tako usmrti mačko (da ne bi trpela neznosnih muk,
katere povzroči radioaktivno sevanje). Tako so prišli do domneve, da je ve
nekem momentu mačka živa in mrtva hkrati (ker ne vemo, ali je prišlo do razpada
radioaktivnega atoma ali ne, ne moremo vedeti ali je mačka živa ali ne) – t.i.
kvantna superpozicija oz. trenutek obeh možnosti kar nam zastavlja vprašanje,
kdaj se kvantna superpozicija preneha in se realnost sproži v eni izmed možnih
smeri. Če pogledamo v škatlo, je mačka ali živa ali pa mrtva, nikoli pa oboje
hkrati.
Miselni eksperiment je poimenovan po Erwinu Schroedingerju,
dobitniku Nobelove nagrade, ki je zasnoval veliko temeljnih idej kvantne
teorije, poleg tega pa se je ukvarjal tudi s termodinamiko, mehaniko,
elektrodinamiko in kozmologijo, vse pa je gledal iz zelo filozofskega stališča.
Do tega eksperimenta je prišel leta 1935, ko je pod vprašaj postavil
apliciranje kvantne mehanike na vsakodnevne predmete.
S tem bi lahko bilo razjasnjeno tudi vprašanje, zakaj mačke
vedno rinejo v škatle. Vse to počnejo v spomin na Schroedingerjevo mačko (in
ja, to bi lahko bila še ena izmed vrlih idej iz mojega zeljnika. Ali pa ne.
Vprašajte mačko). Jaz osebno bi popraskala po zunanji strani škatle. Mačka, če
je živa, bo popraskala nazaj ali pa se začela premetavati po škatli, če pa je
že poginila, ji tudi moje praskanje po škatli ne bi prišlo do živega. Najbolj
preproste ideje so zelo dobre. So pa tudi običajno najbolj napačne.
216. Ker sem že ravno omenila kozmologijo (nekaj vrstic
nazaj) in ker gre za meni eno izmed bolj ljubih tem, naj vam povem, da je Mars,
rdeči sosed naše Zemlje, na tem, da v nekaj letih (domnevno okrog 20 do 40
milijonov let, tako da boste to predstavo verjetno zamudili) postane zelo
drugačen na pogled.
Marsova luna, Phobos se svojemu planetu vedno bolj
približuje (ravno nasprotno od naše lune, ki se od zemlje vsako leto oddalji za
približno 4 centimetre), saj jo Mars dobesedno vleče nase, kar pa bi lahko
pripeljalo do tega, da se nepravilen objekt s povprečnim polmerom 11 kilometrov,
ki je že zdaj precej razpokan in poln lukenj, razdrobi na manjše dele, katere
pa bo še vedno privlačilo Marsovo gravitacijsko polje.
Sicer so bile prvotne domneve, da bo Mars svoj satelit
potegnil nase, kar bo povzročilo, da se bo Phobos zaletel v Mars, nove domneve
pa kažejo na malo drugačno sliko. Phobos naj bi se razdrobil in okrog Marsa
ustvaril planetarni obroč, podobne kot jih imajo Saturn, Jupiter, Uran in
Neptun. Obroč naj bi okrog Marsa krožil od enega do 100 milijonov let – zelo velik
časovni razpon, vendar je tukaj nujno razumeti, da bi večje kose Mars prej
potegnil nase, ti pa bi se vanj zaleteli (tako kot je bilo sprva pričakovano od
celotnega Phobosa) in na njem pustili jajčaste kraterje. Manjši kosi bi se
proti planetu premikali drugače in bi zato potrebovali dlje časa, da bi se v 'luninum
dežju' (teoretični pojav podoben meteornemu dežju) nato končno spustili na
Mars. Domnevno pa bi Deimos, Marsova druga luna medtem ostala nepoškodovana in kot
takšna dočakala tudi konec Marsovega obroča.
217. Ker sama nisem zaprisežen bralec romanov, se mi redko
zgodi, da preberem kakšnega res dobrega. Tako sem pred nekaj leti dobesedno
pogoltnila fantastičen roman Otrok 44
mladega angleškega avtorja Roba Toma Smitha. Roman, ki se začne z enim
najboljših uvodnih stavkov, kar sem jih v življenju slišala ('Marija se je
odločila, da bo umrla') je zgodaj na svoji poti začel dobivati razne nagrade,
kar pa je pripeljalo do tistega najbolj groznega in hkrati najbolj
neizogibnega. Po njem so morali namreč posneti katastrofalno kretenski film (se
opravičujem komurkoli je bil film všeč, ampak knjigi ne seže niti do nohta na
mezincu leve noge). Kar zadevo še poslabša je tudi to, da je film poln zelo
motečih napak.
Zgodba se dogaja leta 1953, noben od policistov pa ne nosi
svojih redov, medalj ali trakov na uniformah, kljub temu, da so na videz vsi
dovolj stari, da bi bili veterani druge svetovne vojne (kar je v Stalinistični
Rusiji bil časten naziv). Podobno težavo v filmu pokaže tudi general Mihail
Nesterov, insignija na njegovi uniformi pa pokaže samo čin polkovnika, na
hlačah pa nima dveh širokih rdečih črt (kljub temu, da so bili na uniformah
vseh ostalih vidni pravilni čini in redovi). Poleg tega vojska uporablja avtomatske
puške AKM, ki so se začele proizvajati šele leta 1959 (uporabljati bi morali
bolj prepoznavne in še danes bolj opevane AK47 oz. po domače 'Kalašnike',
kakršne je vojska takrat uporabljala).
Zgoraj opisani težavi se ni mogel izogniti niti glavna
zvezda zgodbe / filma, Lev Demidov. Svojo Zlato zvezdo, najvišji naziv
Sovjetske Unije, ki se mora nositi na levi strani prsi, nad vsemi ostalimi
nazivi in medaljami, on seveda nosi na desni strani.
V filmu so poleg tega prikazani prizori, ki so povsem nesmiselni.
Npr. Lev in Raisa stojita pred železniško postajo na kateri v ruščini piše
Centralna postaja Moskva, čeprav Moskva nima centralne postaje – ima 8 večjih
železniških postaj iz katerih vlaki vozijo v različne smeri. Prav tako mati
umrlega dečka trdi, da je bil Lev dečkov krstni boter, kar pa je bilo v času
Sovjetske Unije povsem nemogoče. Lev namreč ne bi mogel doseči svojega naziva,
če bi njegovi nadrejeni ugotovili, da je kakorkoli povezan s čimerkoli, kar že
samo od daleč spominja ne religijo (film je poln še drugih napak, katere me
verjetno ne bi tako hudo motile, če res ne bi šlo za izredno dobro knjigo in
verjetno tudi zato, ker filmov nasplošno ne maram).
218. In zdaj je res končno čas za nekaj kratkih. Monotropija je koncept katerega je
zasnoval J. Bowlby in opisuje, da se je mati zmožna povezati samo z enim
dojenčkom naenkrat. Ta teorija je dostikrat prisotna pri opisovanju primerov
mater z dvojčki, od katerih je eden iz porodnišnice ali kasneje bolnišnice odšel prej kot drugi - zaradi bolezni ali
drugega razloga – kjer so matere same poudarile, da so imele občutek, da enega
izmed otrok zanemarjajo – če so odšle domov, so imele občutek, da so zanemarile
tistega, ki je ostal v bolnišnici, če pa so ostale v bolnišnici, so poudarile,
da imajo občutek, da zanemarjajo tistega, ki je doma (eden izmed dobrih
pokazateljev za to je tudi dejstvo, da matere dvojčkov te velikokrat oblačijo v
enaka oblačila, jim obuvajo enake čevlje, jih strižejo na enak način... v
veliko primerih bi matere rade, da bi dvojčka izgledala kot eden - takšno
početje lahko resno okrne dejstvo kako bo eden od njiju dojemal samega sebe
kasneje v življenju, vendar je to ideja za kdaj drugič). Dokaj podobno je tudi,
ko imajo starši zelo hitro enega otroka za drugim. Eden od teh otrok bo vedno
trdil, da ga mati ni imela tako rada kot sorojenca.
V kemiji pa monotropija označuje odnos med dvema oblikama
iste substance (opisana sta bila beli / nestabilni in rdeči / stabilni fosfor),
saj ni povsem jasen oz. določljiv moment prehoda iz nestabilnega v stabilnega,
ta prehod pa se ne more vrniti v prvotno stanje (torej iz stabilnega ne moremo
zopet ven dobiti nestabilnega).
219. Ta teden nas je napadla prva pošiljka snega, ki se je
nekje obdržal malo dlje kot drugod. To je torej čas za chionofile. To so ljudje, ki obožujejo mrzlo vreme in sneg. Vendar se
ne rabite za chionofila razglašati vsi, ki imate sneg in mrzlo vreme za izgovor
pri odhajanju iz toplega zavetja doma (takšna nas je večina). Če imate radi
mrzlo, sneženo vreme zato, ker se vam zdi romantično gledanje ven, pitje nečesa
vročega in pritiskanje zadnje plati na kaj toplega (radiator, kamin,
partnerja...), potem niste chionofili, ampak ste nekaj drugega za kar še nisem
našla imena (ali pa ga sploh še niso izumili, ker gre za večino ljudi in kot
takšno ne potrebuje imena, saj gre za nekaj človeškega).
220. Uitwaaien (izgovori
se nekako 'aut-vwaj-ehn' in kot je pri nizozemskih besedah je zapisana
izgovarjava še malo bolj nenavadna kot zapis same besede) – glagol nizozemskega
izvora, ki opisuje tisti trenutek (nekaj minutk, ur, dni) zase, da bi se
umirili oz. prečistili in uredili misli, ali pa se samo odmaknili od
vsakodnevnega vrveža in si vzeli čas zase. Za nekatere je to sprehod, lahko po
gozdu, parku, zakotnih mestnih uličicah, za nekatere je to kratka vožnja z
avtom, brez da s seboj peljemo še kopico ljudi, ki sitnarijo zaradi malenkosti
kot je npr. naša prehitra vožnja, za nekatere je pa dobesedno dovolj, da
spijejo kavo v miru. Namen takšnega početja je dobesedno resetiranje možganov,
ki postajajo vedno bolj prenapolnjeni s stvarmi, ki nas vedno bolj
obremenjujejo. Da se izognemu kratkemu stiku, se občasno lahko poslužimo
početja zaznamovanega s to nizozemsko besedo, ki v prevodu pomeni 'hoditi v
vetru oz. hoditi skozi veter'.
Verjetno niti meni ne bi škodilo, da se poslužim kakšnega
uitwaainena in si malo ohladim glavo nekje zunaj. Zijanje v računalnik in
pisanje o stvareh katere nikogar ne zanimajo lahko nekoga pripravi do tega, da
postane siten, kar bo okolica tudi opazile. Če ne prej, ko pride do katastrofe.
Takrat pa sigurno.
Še vedno je na vas, da iztegnete jezike in kakšno stvar
popravite, pokomentirate, vprašate... možnosti imate veliko, zakaj pa jih ne
uporabljate, pa je vaša težava. In
verjemite, tudi jaz vsak teden potrebujem ogromno količino korajže, da se
spravim k pisanju. Do naslednjič!
Nisem rekel, da mi je
všeč. Rekel sem, da me fascinira. Med tem, da mi je nekaj všeč in tem, da me
nekaj fascinira, je ogromna razlika! (O. Wilde)
Ni komentarjev:
Objavite komentar