Spet je naokrog en teden (malo manj v trenutku ko tole v
resnici pišem, saj je komaj petek popoldan, skoraj dan pred dejansko objavo,
jaz pa zaključujem s pisanjem Stromatre za ta teden... me pa resnično zanima
okrog česa me bo jutri grabila panika... pustimo se presenetiti).
Ta teden smo se smilili sami sebi še malo bolj kot prejšnji
teden, bili smo deležni zelo malo spanca, ljudje okrog nas pa so nas spravljali
ob živce z nepomembnimi malenkostmi še bolj kot običajno. Vse to je očitno v
člančičih ta teden, saj govorijo o Albertu Fishu, prenehanju kajenja oz.
zdravilih, ki naj bi pomagala pri tem, obiskovanju pokopališč, strahu pred
izgubo telefona in še nekaterih zadevah, ki te teme smiselno povežejo v ne
pretirano smiselno celoto (jaz vam lahko dokažem, da je celota smiselna, vi pa
meni ne morete, da ni... torej, ha!).
Kot običajno se moram zahvaliti rumenemu in rdečemu
fasciklu, ker sta mi dajala ideje (ker se nihče od vas ni toliko opogumil, da
bi dal kakšno, ki bi dejansko bila vredna mojega časa), mapo v računalniku, ki
se pridno polni s stvarmi o katerih verjetno nikoli ne boste brali, ker vas
niti stvari tukaj notri ne zanimajo, ter novo ustvarjenem elektronskem zvezku,
v katerem se pa nabirajo samo kratki odlomki stvari, katerih ne smete brati.
Kakorkoli, tukaj je vaša doza 'pameti' za ta teden. Prijela
se vas sigurno ne bo (kar dokazujete že enaindvajseti teden zapovrstjo).
201. Po besedah zdravnika, ki je zdravil Alberta Fisha, 'ni
obstajala perverzija katere ni poizkusil in jo nato izvajal redno'.
Albert Fish se je rodil leta 1870 v Washingtonu, pri petih
letih pa je bil zapuščen in je posledično večino otroštva preživel v
sirotišnici. Kljub temu, da mu življenje ni dajalo dobre odskočne deske, se je
leta 1898 poročil in si ustvaril življenje, ki je vsaj navzven izgledalo
normalno. S soprogo sta imela šest otrok, dokler ga ta ni leta 1917 zapustila
zaradi drugega moškega. Fisheve perverzije so se šele takrat začele kazati tudi
navzven. Občasno je pričel v nebo kričati 'Jaz sem Kristus!', od svojih otrok
pa je zahteval, da so ga šeškali dokler ni krvavel. Zbiral je literaturo o
bizarnih temah – predvsem kanibalizmu – in izražal stalno potrebo po tem, da
muči samega sebe. Poleg tega je odgovarjal na ženske ženitne oglase, vendar ne
na način kakršnega so si te ženske želele. Običajno je ženskam odgovarjal v
obsceni maniri in jim ponujal, da ga lahko našeškajo. Zaradi takih pisem je
prvič zašel v težave, vendar so ga takrat obravnavali samo kot nadlogo (torej,
ne preveč resno). Da je sadistični morilec, so ugotovili šele po letu 1928.
3.6. 1928 je v svojo izolirano kočo v White Plainsu, NY
pripeljal takrat 12-letno Grace Budd, jo tam zadavil, obglavil, nato pa jo še z
žago razrezal na pol. Kose njenenih
mišic je skuhal v golažu katerega je kasneje pojedel, njeno kri pa spil namesto
vina. Njenim staršem je kasneje (domnevno šele okrog leta 1934) poslal pismo v
katerem jim je razložil, da je Grace umoril, vendar z njo ni imel spolnih
odnosov in je zato umrla kot devica. Ker je preslabo zbrisal svoj naslov, ki je
bil pred tem napisan na kuverti v kateri jim je poslal svoje priznanje, ga je
policija nemudoma našla in aretirala. Graceini starši so ga namreč poznali pod
imenom Frank Howard, Grace pa naj bi z njim odšla na rojstnodnevno zabavo.
Ker je med umorom in priznanjem minilo več let, še dandanes
ni točno jasno, koliko zločinov je Fish izvršil. Domnevno je v priporu priznal
nadlegovanje in mučenje okrog 400 otrok ter tri umore (umor odraslega moškega v
Delawareu leta 1910, umor 12-letnega dečka v letu 1917 ter mučenje umsko
zaostalega dečka, ki je umrl zaradi posledic mučenja in pohabljanja v letu 1919),
vendar pa ni stekla ustrezna preiskava, zato ni znano koliko žrtev je pustil za
seboj. Leta 1935 je bil obsojen na smrt na električnem stolu (v primeru Budd),
kar je postarani sadist opisal kot nagrado, saj naj bi to bilo edino navdušenje
katerega še ni preizkusil na lastni koži.
Tako mu je bila 16.1. 1936 izpolnjena velika želja, vendar
je tudi tej moral dodati nekaj drame.
Fish se je namreč izredno rad zbadal z iglami, sploh na področju med
modi in anusom, dostikrat pa se mu je zgodilo, da je katera izmed igel zašla
pregloboko in obtičala v podkožju. Stotine
malih iglic katere so ostale v Fishevem telesu so tako povzročile, da je po
prvem poskusu izvršitve smrtne obsodbe, da je Fish zoglenel, vendar pa vseeno
ostal pri zavesti. Zato je bil potreben še en električni sunek, z večjim tokom
in drugačno napetostjo, da je Fish zaključil svojo zgodbo.
202. Že nekajkrat sem vas naprosila, da mi postavite kakšno
vprašanje in vsaj ena oseba (hvala, mami) je to prošnjo vzela zelo resno. Ko
sem se znebila njenih vprašanj na temo svojega življenja (moški, poroka,
otroci, ločitev, služba, sreča ipd), mi je postavila vprašanje kdo ali kaj je erudit.
Malo sem morala pobrskati po svojem že malo šepajočem
spominu, medtem pa sem podobno vprašanje zasledila še v nekaj oddajah in nekem
nepomembnem pogovoru. Torej gre za ogromno dilemo in moj odrešenikov kompleks
mora nemudoma podati odgovor (tako je, ta je izbezan iz tistega šepajočega
spomina).
Torej, Erudit je
sicer zelo redko uporabljena beseda iz slovarja tujk, ki pa opisuje človeka s
širokim znanjem iz različnih področij (mati so nemudoma optožili mojo
malenkost, da bi to znala biti tudi jaz, vendar sem jo pri tem gladko
zavrnila). Gre za besedo francoskega izvora, koren te besede pa najdemo že v
latinskem ērudiō (za tiste s
šepajočim znanjem latinščine, je to beseda, ki označuje izobraževanje). Slovar
slovenskega knjižnega jezika je besedo erudit poslovenil v besedo učenjak, kar
pa velja za rahlejšo puhlico... učenjak je človek, ki svoje znanje pridobiva na
akademski način (torej, preko izobraževalnega sistema), erudit pa lahko svoje
znanje pridobi tudi na druge načine in pravzaprav sploh ni nujno, da je visoko
izobražen (če smo pošteni, dandaes izobrazba ni več to, kar je bila nekoč in je
daleč od tega kar bi pravzaprav morala biti... ampak moje pritoževanje preko
izobraževalni sistem v naši domovinici naj ostane za kak neodvisno zapisan
popizditis). Nekoč, ob svojem nastanku pa je beseda dejansko označevala človeka
z visoko akademsko izobrazbo (seveda so ti časi minili že precej tega nazaj).
Prav tako pa erudit ni človek, ki ima obsežno znanje iz
enega samega področja. Takega človeka lahko imenujemo ekspert ali specialist.
203. Ker imam tendence običajno izpostavljat grozote iz
sveta, naj vam predstavim še Draizeov
test. Gre za test, katerega je leta 1944 potrdila ameriška Food and Drug Administration
(razbobnana FDA na katero se američani v serijah o policistih in odvetnikih
vedno raje sklicujejo). Gre za test strupenosti, v večini primerov ličil in
agentov za osebno higieno, v katerem se uporabljajo živali (običajno gre za
albino zajce, saj so pri njih spremembe najhitreje opazne). Test je izveden
tako, da se žival pri polni zavesti zveže v posebno napravo, ki živali
onemogoča premikanje, nato pa se na njene oči ali obrito kožo vtre količina
agenta, katerega je potrebno testirati. Nato se čaka določen čas, ki se z
dolžino testa podaljšuje, preden se živali izpere oči ali kožo in preveri
kakšne poškodbe je agent pustil na živali. Test traja tudi do 14 dni,
preizkuševalci pa na živalih iščejo sledi o rdečici, solzenju / hudi suhosti,
razjedah, krvavenju, motnosti vida ali slepoti (če je test potekal na očeh),
ter oteklinah in / ali eritemo (večje površine pordele kože, ki je posledica
popokanih kapilar v podkožju), če je test potekal na koži. Ista žival je lahko
v podobnih testih uporabljena večkrat za več različnih produktov, dokler eden
izmed testiranih agentov ne povzroči tako hudih poškodb, da morajo žival ubiti,
ali pa pogine zaradi poškodb.
Gre za zelo kontroverzen test, katerega je napadla
organizacija PETA (People for Ethical Treatment of Animals) in drugi
naravovarstveniki, predvsem s predpostavko, da so zajčje ali nasploh živalske
oči zelo drugačne od človeških. FDA se tega testa še vedno poslužuje, izhaja pa
iz odgovora, da skupnost znanstvenikov še ni našla ustreznega testa oz. skupine
testov, ki bi lahko tega nadomestil, kar pomeni tudi, da ustrezne alternative
za ta test ni. Res pa je od leta 2000 OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development) odobrila več
testov za korozivnost (kisline, baze in drugi korozivni agenti), ki ne
vključujejo živali – med njimi so testi na doniranih kožnih celicah ljudi,
testi na materialih, ki so podobni človeški koži ter tudi testi na HCE-T
celicah (gre za celice iz človeške roženice, katere se lahko donirajo po
smrti). Poleg tega obstajata še dve alternativi Draizeovemu testu na očeh – to sta
test motnosti kravje roženice (BCOP test) in test izoliranega kokošjega očesa
(ICE test), kot je očitno pa oba testa vključujeta živali.
Zbiranje in preučevanje podatkov iz testov izpeljanih na
celicah ljudskega izvora še vedno veljajo za neverodostojne, podatki, ki jih ti
testi podajo pa naj bi prav tako bili nezanesljivi. Pozitivni rezultati testov (to
so eni izmed ne tako pogostih testov, katerih pozitivni rezultat pomeni nekaj
slabega. V tem primeru so nekaj slabega spremembe na celicah, krvavenje,
otekanje ipd...) so bili potrjeni s strani več narodnih in mednarodnih
organizacij ter po njih ni bilo opravljenih več testov na živalih. Če pa so se
v kakšnem primeru testi izkazali za negativne, pa so še vedno zahtevali nova
testiranja in vivo (torej, na živih
organizmih).
204. Ker smo že ravno pri očeh, bom na hitro predstavila
izsledke precej nove raziskave (to v resnici pomeni, da izsledki te raziskave
veljajo samo za izobraževalni material, v nobenem primeru pa jih ne gre
uporabljati v pravne ali medicinske namene. Torej gre samo za zanimivo
informacijo in za dejstvo, ki še ni dokončno znanstveno potrjeno). Univerza v
Orebru na Švedskem je preučila 428 posameznikov in na podlagi barve njihovih
oči ugotovila kakšno osebnost naj bi imeli.
Največ posameznikov je imelo rjavo barvo oči, ti ljudje pa naj bi bili rojeni vodje, spijejo
manj alkohola kot njihova družba ter se radi ukvarjajo s športom, njihova ne
pretirano dobra lastnost pa je v tem, da se večkrat strinjajo z drugimi, ker
ali ne poslušajo ali pa se jim ne ljubi prerekati, težave pa imajo tudi pri
iskanju notranje moči, da bi se kakšne stvari lotili. Če se stvari lotijo
resno, bi jim namreč uspelo zavladati svetu.
Ljudje z modrimi
očmi dostikrat dajejo vtis, da so šibki in prestrašeni, kar pa je običajno
precej daleč od resnice. To so posamezniki z ogromno notranje in tudi fizične
moči, se bolje znajdejo pri težavah z depresivnostjo in / ali tesnobo, prav
tako pa so nagnjeni k logičnemu razmišljanju in so ambiciozni. Slaba stran teh
ljudi je v tem, da nikoli niso dovolj prepričani sami vase, če pa jim na
poslovnem področju uspe (ambiciozni so dovolj za kaj takšnega), postanejo
brezčutni, žene pa jih samo še uspeh. Zanimivo je vedeti tudi to, da imajo vsi
lastniki modrih oči danes na svetu istega prednika, ki je živel v bližini
Črnega morja nekoč v časovnem obdobju pred 6000 do 10 000 leti. Modre oči so
posledica mutacije gena. Večina otrok kavkazijske rase se rodi z modrimi očmi,
kasneje pa se njihove oči spremenijo v končno barvo (do nekje drugega leta
starosti), če pa nosijo mutirani gen za obarvanost oči pa do tega ne pride, saj
se končna barva oči ne razvije, človek pa ima modre oči.
Najredkejši so bili testiranci s sivimi očmi – pri sivih očeh gre v resnici za izredno svetle
odtenke modre barve, in ker je barva tako svetla, je tudi izredno redka. Njihove
najpogostejše značilnosti so izredna uravnovešenost, saj običajno delujejo kot,
da imajo vse pod kontrolo (tako sebe kot okolico... vendar se v njih vedno
skriva en del, katerega ne morejo najbolje kontrolirati). So zelo zaščitniški
(tako do sebe kot do drugih), ljudje, ki bi jim radi prišli blizu pa se morajo,
da bi to dosegli pošteno nagarati.
Druga izmed redkih barv oči je t.i. lešnikova, zaradi specifične barve svojih oči pa je tem ljudem že
od malega znano, da so nekaj posebnega. Ti ljudje so samostojni, samozavestni
in zelo spontani, zaradi česar je občasno težko predvideti kakšne bodo njihove
reakcije v določenih situacijah, saj te niso vedno enake. To so ljudje, ki
zahtevajo veliko pozornosti od tistih, ki hočejo biti v njihovi bližini.
Zadnja skupina testirancev je imela zelene oči, takšne oči pa že iz starodavnih pripovedk veljajo za
zapeljive in skrivnostne. Ker so zelene oči precej redke, veljajo za privlačne
in seksi (prav tako se jih sicer omenja tudi pri ljubosumnosti, nekatere
zgodbice pa jih omenjajo tudi pri strupih oz. strupenosti), njihovi lastniki pa
so nepredvidljivi, vendar jih je v resnici težko razjeziti. Prav tako so
njihovi lastniki kreativni in dobro delujejo pod pritiskom.
205. Že odkar je človek sposoben raziskovanja samega sebe in
ljudi okrog sebe, se trudi definirati človeško osebnost (definirati pomeni
odmejiti od vsega ostalega), ljudi z enakimi ali podobnimi značilnostmi
postaviti v skupine in na podlagi tega predvidevati kakšni bodo odzivi ljudi s
podobnimi značilnostmi v (običajno) neljubih situacijah. Ena izmed
(kvazi)znanosti, ki se je tega lotila precej resno, je tudi grafologija. Tukaj je nekaj kratkih
napotkov, kako lahko analizirate svojo ali tujo pisavo.
Najprej si oglejte pisavo nasplošno. Če je pisava majhna,
imate opravka s človekom, ki ima težave s samozavestjo, je sramežljiv, veliko
razmišlja in običajno nima težav s koncentracijo. V nasprotnem primeru, če je
pisava velika, imate opravka z nekom, ki je rad v središču pozornosti, ima zelo
rad družbo, je družaben in precej glasen.
Nato si oglejte, koliko napora morate vložiti v to, da lahko
preberete kar je ta človek napisal (zato ni najbolj pametno, da analizirate
lastno pisavo... razen v primeru, da mogoče ne morete brati sami za seboj...).
Če je pisava težko berljiva (ker so črke različno velike, nagnjene v vseh
možnih zanimivih smereh in si običajno sploh niso podobne), je njen avtor po
vsej verjetnosti neroden, precej brezskrben in verjetno tudi precej len.
Nato si oglejte same črke. Če so te okrogle, gre za človeka,
ki je ustvarjalen, ceni umetnost in se v njej tudi udejstvuje. Če pa so črke z
ostrimi robovi, gre za človeka, ki je radoveden, inteligenten, ima zelo močan
karakter in dostikrat izpade agresiven.
Veliko o nas pove tudi kako napišemo posamezne črke, pri
čemer (vsaj za začetnike) najbolj izstopata i in t. Če je pika nad i-jem
(katero imenujemo po latinskem titulus
in ji angleško govoreči svet danes reče tittle
– gre za kombinacijo besed tiny in little – kolikor pa sem zasledila, pri nas
nimamo imena za ta bizarni pojav, saj se morajo ljudje obremenjevati s hujšimi
težavami, npr. zakaj imajo pri sosedih nekaj, česar pri nas nimamo) postavljena
zelo visoko, to nakazuje na avtorjevo domišljijo, če ni poravnana s samo črko,
nakazuje na nekoga, ki prokrastinira in odlaša. Če je pika nad i-jem v
normalnem razmaku od črke in je s črko povsem poravnana, potem bravo, avtor
veliko preveč pozornosti usmerja v detajle (saj poznate rek, da zaradi drevesa
niste opazili gozda, kajne?). Pri pikah na i-jem je pomembno tudi kako jo
naredimo in kot otroci smo dostikrat delali krogce nad i. Nekaterim je to
ostalo tudi kasneje, kar nakazuje na to, da so hkrati otročji in vizionarji
(ker nas konvencionalno razmišljanje nikoli ne pripelje do napredka, so taki
ljudje nujni. Po drugi strani pa je pravzaprav pomembno, da vas enkrat
razglasijo za pametnega, nato pa lahko delate neumnosti eno za drugo).
Kar pa se tiče t-ja, je pomembno predvsem, kje postavimo
prečno črtico na njem (ta črtica naj bi se imenovala glyph, vendar pa to ni povsem nujno). Če je pri malem pisanem t-ju
prečna črtica postavljena v zgornji tretjini, je njen avtor nekdo, ki ima
precej dobro mnenje o sebi, je optimisitčen in običajno tudi ambiciozen. Če je
prečna črtica na t-ju postavljena v sredini, gre za nekoga, ki se v svoji koži
dobro počuti, je prav tako optimističen in precej samozavesten.
Še za manjšo zanimivost bom izpostavila črko o. Če je v
pisavi katero analizirate o večkrat narejen kot nedokončan, odprt oz.
nezaključen, potem je avtor pisave družaben in zgovoren, ljudje pa si ga radi
zapomnijo. V nasprotnem primeru, če je o zaprt oz. dokončan, imate opravka z
nekom, ki je introvertiran, ceni privatnost in rad preveč razmišlja.
Ker ljudje uporabljamo zelo različne pisave (od malih
tiskanih do pisanih črk pa tudi kakšna kombinacija tega in nam lastnih znakov
nam ni povsem tuja), prav tako pa tudi različno veliko pišemo na roke (poznam
ljudi, ki tudi svinčnika ne znajo več normalno držati... po drugi strani pa
zdaj pretipkavam osnutek katerega sem si zapisala na roke... ker vedno vse
najprej zapišem na roke, nato pa mi običajno zmanjka interesa, da bi to
pretipkala), kar se močno odraža pri naši pisavi. Če so črke med seboj
povezane, gre za osebo, ki je sistematična in razmišlja zelo logično.
Poleg same pisave pa so pomembna tudi mesta kjer te pisave
ni, torej za razmike med besedami. Če so ti razmiki veliki, gre za osebo, ki
ceni lastno svobodo, ne mara množic in ne mara, da jo nad čim zanese. Če pa so
razmiki med besedami majhni, je avtor pisave nekdo, ki ne mara biti sam in se
temu na vse načine izogiba, tudi do mere, da se mu dostikrat dogodi, da
utesnjuje ljudi okrog sebe.
V nekaj člankih na to temo sem zasledila tudi izpostavljanje
povprečne pisave, vendar mislim, da
nisem povsem pravilno razumela kaj naj bi to bilo. Če veste, da je vaša pisava
povprečna, potem vam lahko povem tudi, da ste dobro prilagojeni in se dobro
prilagajate. Prilagodljivost je ena izmed najpomembnejših in najočitnejših
lastnosti človeške osebnosti, čeprav ljudje, ki se prevečkrat prilagodijo
okolici izpadejo, da so brez osebnosti, vendar je takšna miselnost običajno
zmotna.
Grafologija zaenkrat še ni obravnavana kot znanost, velja pa
kot pripomoček pri spoznavanju nekoga, saj niso vse njene ugotovitve za odmet.
V mojem članku so zajete samo nekatere ideje, ker pa je v abecedah 25 ali celo
več črk, ljudi pa je še veliko več in vsak od nas piše po svoje, nekateri pa
tudi pisati več ne znajo na roke, je še veliko materiala nezajetega tukaj
notri. Lahko ga najdete na internetu ali pa nekomu plačate, da analizira vašo
pisavo. Pri tem naj vas opozorim, da morate pisati na bel list, ki nima črt ali
karo vzorca, pisati pa morate s pisalom, ki pušča trajno sled (barvice,
svinčnik ipd. Torej ne pridejo v poštev). Dejansko je nepomembno kaj pišete,
ker se redko kdo obremenjuje z vsebino napisanega, ne smete pa prepisovati ali
pa si pred tem narediti osnutka, kaj boste napisali.
206. Ker je do zdaj bilo nekaj velikih, naj bo zdaj še nekaj
majhnih oz. kratkih. Npr., med njimi naj bo koimetromanija.
Gre za domnevno značilnost čudakov, saj predstavlja željo po tem, da bi
obiskovali pokopališča. Ker sem tudi sama med t.i. čudaki, ki to radi počnejo,
se zamislite nad tem, kako mirna so pokopališča, mir pa nam omogoča, da
spoznavamo sebe, spodbudimo svojo domišljijo in tudi najbolje spoznamo kraj v
katerem smo se znašli. Torej, če se peljete skozi mesto, ki se vam zdi
zanimivo, si vzemite nekaj minut in obiščite pokopališče. Tako boste mesto
najbolje spoznali.
207. Ker sem ravno en teden ponosna lastnica malo manj
zastarelega telefona na katerega se še vedno sovražim oglašati, naj vam
predstavim tudi nomofobijo. Gre za
moderno, precej razširjeno fobijo pred tem, da bi ostali brez svojega telefona.
Ta oblika fobije še ni uradno registrirana, veliko ljudi, ki se z njo ukvarja,
pa trdi, da gre za običajno tesnobo. Simptomi nomofobije (gre za okrajšavo
angleške izjave 'no + mo(bile) + (phone) + phobia') so pretirana uporaba
mobilnega telefona, ki pripelje do nizke samopodobe, saj začnejo tisti, ki za
to fobijo trpijo uporabljati telefon zato, da bi v njem našli potrditev
lastnega obstoja, kar pa podrazumeva tudi uporabo le-tega na neprimerne načine
(za informacijo vam povem, da trenutno cveti trg selfie-palic, tudi takšnih, ki
jih lahko vtaknete v kakšno odprtino na telesu... ravnokar sem prebrala naslov,
da obstajajo tudi selfie palice z vgrajenim vibratorjem – do sedaj je obstajala
samo dildo izvedba – ki vam omogočajo, da povsem sami objavite svoj
pornografski film, če vam je neprijetno to početi pred snemalno ekipo, ki jo
tak filmček običajno zahteva. Posebne aplikacije pa vam omogočijo tudi, da tak
filmček oddajate v živo)...
208. Prav tako me na družbenih omrežjih že nekaj časa
zasipajo z naslovi 'Prenehal sem kaditi' ipd. Ker se bom svojega mnenja o
kajenju vzdržala, vam lahko povem izsledek, da večina zdravil, ki naj bi
pomagala, da kajenje opustimo, vsebuje učinkovine, ki spodbujajo našo hiperseksualnost (seveda, ravno jaz
moram imeti s tem neizmerno srečo), ki pa lahko postane veliko bolj moteča kot
je samo kajenje. Gre namreč za nekontrolirano slo po spolnih odnosih,
menjavanju posteljnih partnerjev (bodimo pošteni, dandanes zelo malo ljudi
sploh še seksa v postelji) in vedno hujšo odvisnost od samega seksa in
raziskovanju bolj bizarnih spolnih praks, ljudje s tem stanjem so znani tudi
kot nagnjeni k varanju partnerja, znani pa so tudi primeri, da so uspeli
izgovoriti na neprištevnost, nato pa s prakso nadaljevali.
Nekoč so za to stanje uporabljali naziva nymphomania (pri ženskah) in satyriasis (pri moških), te nazive pa so
opustili in je sedaj večinoma v uporabi samo izraz hiperseksualnost. Zanimivo
je, da imajo podobne efekte tudi nekatera zdravila proti Alzheimerjevi bolezni,
Parkinsonovi bolezni, nekaterih oblikah avtizma in še nekaterih
nevrodegenerativnih boleznih, ter tudi nekatere oblike metamfetaminov v ulični
prodaji.
Splošno strinjanje je, da je hiperseksualnost oblika
odvisnosti... zdaj pa si zamislite kaj raje počnete – kadite ali nekontrolirano
seksate?
209. Ker mora vedno biti dovolj časa za konkretne ženske,
naj bo tokrat na vrsti Callisto oz. Kalliste (gr. 'Najlepša'), nimfa (manjše
naravno božanstvo v obliki ženske, znano po plesanju in petju), ki je bila
preobražena v medveda, kot takšna pa postavljena na nebo (kot ozvezdje), od
koder je postala mati Arkadijcem, preko svojega sina Arkasa.
Kot sledilka Artemide se je odločila, da bo ostala devica,
vendar jo je Zevs zvabil med rjuhe tako, da se je spremenil v Artemido. Kasneje
jo je prava Artemida videla nosečo med kopanjem in jo je v navalu besa
spremenila v medveda. Leta kasneje, ko je Kalisto še vedno bila medved, je
zatavala v prepovedano območje boga Zevsa v gozdu, kjer jo je njen lastni sin
Arkas skoraj umoril. Da bi se ognil tragediji, ju je Jupiter (Zevs) spremenil v
ozvezdji Ursa Major (veliki medved) in Ursa minor (mali medved). Juno (Hera),
Jupitrova (Zevsova) soproga, še vedno besna nad tem, da jo je Zevs prevaral z
nekim nižjim božanstvom (sicer je bil Zevs znan po tem, da se je običajno
ponujal vsem ženskam, ki so bili v bližini), je zaprosila Oceana (kot pove
njegovo ime, gre za božanstvo oceanov in voda), naj onemogoči obema ozvezdjema,
da bi kdaj zašla (da bi se iz našega gledišča spustila pod horizont). Tako ju
še danes poznamo kot cirkumpolarni
ozvezdji oz. zvezdi, ki sta vidni vse leto in bi bili vidni tudi podnevi, če ju
ne bi 'preglasila' sončeva svetloba.
210. Za konec pa še ena tujka (ker sem pač obsedena z
velikimi besedami, za katere običajno upam, da jih drugi ne bodo razumeli), ki
krasno označuje, kaj bom šla počet, ko dokončam zapis za ta teden. To je apanthropinization oz.
apantropinizacija, ki označuje odmik od vseh človeških skrbi, desocializacija
in odpoved svetu kot takemu.
Pojem je bil sestavljen okrog leta 1880 iz grških besed 'ap'
(brez ali stran) in 'anthropin(ism)' (beseda, ki označuje premislek osredotočen
na človeka) ter '-isation' (pripona, ki označuje dejavnost).
Med najbolj očitne primere tistih, ki se poslužujejo tega
termina v akciji, so puščavniki, torej moja trditev, da bom šla početi ravno
to, ni nujno resnična, saj apantropinizacija označuje tudi početje, ki odklanja
večino stvari, ki jih ljudje počnemo, razen tistih, ki so nujne za naše
preživetje in samo v meri, ki zadovolji te potrebe, torej brez pretiravanja.
Tako. Za ta teden je podatkov več kot dovolj, rumeni
fascikel se več ne davi tako glasno kot se je še pred nekaj tedni (mogoče zato,
ker sem nekaj listov preložila v rdeči fascikel... zdaj ima ta malo hujše
težave z dihanjem), skoraj ničesar pa nisem vpisala v za to ustvarjeno
računalniško datoteko... predvsem zato, ker vedno rada občudujem svojo pisavo,
in tudi zato, ker vedno manj ljudi vidim, da pišejo na roke.
Še vedno ste povabljeni, da kakšno stvar komentirate, daste
kakšno idejo ali pa kaj povprašate. Še vedno namreč velja, da se moramo vsak
dan naučiti nekaj novega (to pa je tudi ena izmed stvari katere ne moremo
prelagati na druge... in informiranost o
tem, kaj se dogaja pri sosedih, se ne šteje v vaše znanje, ampak dejansko v
vašo neumnost). Seveda, če najdete temo, ki se mi bo zdela zanimiva, me lahko
prepričate tudi v debato večje ali manjše širine (to je pa predvsem odvisno od
tega, kako me boste prepričali v to, da je vaša tema tako zanimiva... veliko
ljudi se trudi, da bi me nagovorilo, da bi se pozanimala o določenih temah... in
zaenkrat so mi te teme samo zagnusili). Poskusiti ni še nikoli bil greh. Do
naslednjič!
Opazil sem, da je jesen bolj stanje duše kot pa narave (F. Nietzsche)
Ni komentarjev:
Objavite komentar