sobota, 21. november 2015

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 21. del

Spet je naokrog en teden (malo manj v trenutku ko tole v resnici pišem, saj je komaj petek popoldan, skoraj dan pred dejansko objavo, jaz pa zaključujem s pisanjem Stromatre za ta teden... me pa resnično zanima okrog česa me bo jutri grabila panika... pustimo se presenetiti).
Ta teden smo se smilili sami sebi še malo bolj kot prejšnji teden, bili smo deležni zelo malo spanca, ljudje okrog nas pa so nas spravljali ob živce z nepomembnimi malenkostmi še bolj kot običajno. Vse to je očitno v člančičih ta teden, saj govorijo o Albertu Fishu, prenehanju kajenja oz. zdravilih, ki naj bi pomagala pri tem, obiskovanju pokopališč, strahu pred izgubo telefona in še nekaterih zadevah, ki te teme smiselno povežejo v ne pretirano smiselno celoto (jaz vam lahko dokažem, da je celota smiselna, vi pa meni ne morete, da ni... torej, ha!).
Kot običajno se moram zahvaliti rumenemu in rdečemu fasciklu, ker sta mi dajala ideje (ker se nihče od vas ni toliko opogumil, da bi dal kakšno, ki bi dejansko bila vredna mojega časa), mapo v računalniku, ki se pridno polni s stvarmi o katerih verjetno nikoli ne boste brali, ker vas niti stvari tukaj notri ne zanimajo, ter novo ustvarjenem elektronskem zvezku, v katerem se pa nabirajo samo kratki odlomki stvari, katerih ne smete brati.
Kakorkoli, tukaj je vaša doza 'pameti' za ta teden. Prijela se vas sigurno ne bo (kar dokazujete že enaindvajseti teden zapovrstjo).

201. Po besedah zdravnika, ki je zdravil Alberta Fisha, 'ni obstajala perverzija katere ni poizkusil in jo nato izvajal redno'.
Albert Fish se je rodil leta 1870 v Washingtonu, pri petih letih pa je bil zapuščen in je posledično večino otroštva preživel v sirotišnici. Kljub temu, da mu življenje ni dajalo dobre odskočne deske, se je leta 1898 poročil in si ustvaril življenje, ki je vsaj navzven izgledalo normalno. S soprogo sta imela šest otrok, dokler ga ta ni leta 1917 zapustila zaradi drugega moškega. Fisheve perverzije so se šele takrat začele kazati tudi navzven. Občasno je pričel v nebo kričati 'Jaz sem Kristus!', od svojih otrok pa je zahteval, da so ga šeškali dokler ni krvavel. Zbiral je literaturo o bizarnih temah – predvsem kanibalizmu – in izražal stalno potrebo po tem, da muči samega sebe. Poleg tega je odgovarjal na ženske ženitne oglase, vendar ne na način kakršnega so si te ženske želele. Običajno je ženskam odgovarjal v obsceni maniri in jim ponujal, da ga lahko našeškajo. Zaradi takih pisem je prvič zašel v težave, vendar so ga takrat obravnavali samo kot nadlogo (torej, ne preveč resno). Da je sadistični morilec, so ugotovili šele po letu 1928.
3.6. 1928 je v svojo izolirano kočo v White Plainsu, NY pripeljal takrat 12-letno Grace Budd, jo tam zadavil, obglavil, nato pa jo še z žago razrezal na pol.  Kose njenenih mišic je skuhal v golažu katerega je kasneje pojedel, njeno kri pa spil namesto vina. Njenim staršem je kasneje (domnevno šele okrog leta 1934) poslal pismo v katerem jim je razložil, da je Grace umoril, vendar z njo ni imel spolnih odnosov in je zato umrla kot devica. Ker je preslabo zbrisal svoj naslov, ki je bil pred tem napisan na kuverti v kateri jim je poslal svoje priznanje, ga je policija nemudoma našla in aretirala. Graceini starši so ga namreč poznali pod imenom Frank Howard, Grace pa naj bi z njim odšla na rojstnodnevno zabavo.
Ker je med umorom in priznanjem minilo več let, še dandanes ni točno jasno, koliko zločinov je Fish izvršil. Domnevno je v priporu priznal nadlegovanje in mučenje okrog 400 otrok ter tri umore (umor odraslega moškega v Delawareu leta 1910, umor 12-letnega dečka v letu 1917 ter mučenje umsko zaostalega dečka, ki je umrl zaradi posledic mučenja in pohabljanja v letu 1919), vendar pa ni stekla ustrezna preiskava, zato ni znano koliko žrtev je pustil za seboj. Leta 1935 je bil obsojen na smrt na električnem stolu (v primeru Budd), kar je postarani sadist opisal kot nagrado, saj naj bi to bilo edino navdušenje katerega še ni preizkusil na lastni koži.
Tako mu je bila 16.1. 1936 izpolnjena velika želja, vendar je tudi tej moral dodati nekaj drame.  Fish se je namreč izredno rad zbadal z iglami, sploh na področju med modi in anusom, dostikrat pa se mu je zgodilo, da je katera izmed igel zašla pregloboko in obtičala v podkožju.  Stotine malih iglic katere so ostale v Fishevem telesu so tako povzročile, da je po prvem poskusu izvršitve smrtne obsodbe, da je Fish zoglenel, vendar pa vseeno ostal pri zavesti. Zato je bil potreben še en električni sunek, z večjim tokom in drugačno napetostjo, da je Fish zaključil svojo zgodbo.

202. Že nekajkrat sem vas naprosila, da mi postavite kakšno vprašanje in vsaj ena oseba (hvala, mami) je to prošnjo vzela zelo resno. Ko sem se znebila njenih vprašanj na temo svojega življenja (moški, poroka, otroci, ločitev, služba, sreča ipd), mi je postavila vprašanje kdo ali kaj je erudit.
Malo sem morala pobrskati po svojem že malo šepajočem spominu, medtem pa sem podobno vprašanje zasledila še v nekaj oddajah in nekem nepomembnem pogovoru. Torej gre za ogromno dilemo in moj odrešenikov kompleks mora nemudoma podati odgovor (tako je, ta je izbezan iz tistega šepajočega spomina).
Torej, Erudit je sicer zelo redko uporabljena beseda iz slovarja tujk, ki pa opisuje človeka s širokim znanjem iz različnih področij (mati so nemudoma optožili mojo malenkost, da bi to znala biti tudi jaz, vendar sem jo pri tem gladko zavrnila). Gre za besedo francoskega izvora, koren te besede pa najdemo že v latinskem ērudiō (za tiste s šepajočim znanjem latinščine, je to beseda, ki označuje izobraževanje). Slovar slovenskega knjižnega jezika je besedo erudit poslovenil v besedo učenjak, kar pa velja za rahlejšo puhlico... učenjak je človek, ki svoje znanje pridobiva na akademski način (torej, preko izobraževalnega sistema), erudit pa lahko svoje znanje pridobi tudi na druge načine in pravzaprav sploh ni nujno, da je visoko izobražen (če smo pošteni, dandaes izobrazba ni več to, kar je bila nekoč in je daleč od tega kar bi pravzaprav morala biti... ampak moje pritoževanje preko izobraževalni sistem v naši domovinici naj ostane za kak neodvisno zapisan popizditis). Nekoč, ob svojem nastanku pa je beseda dejansko označevala človeka z visoko akademsko izobrazbo (seveda so ti časi minili že precej tega nazaj).
Prav tako pa erudit ni človek, ki ima obsežno znanje iz enega samega področja. Takega človeka lahko imenujemo ekspert ali specialist.

203. Ker imam tendence običajno izpostavljat grozote iz sveta, naj vam predstavim še Draizeov test. Gre za test, katerega je leta 1944 potrdila ameriška Food and Drug Administration (razbobnana FDA na katero se američani v serijah o policistih in odvetnikih vedno raje sklicujejo). Gre za test strupenosti, v večini primerov ličil in agentov za osebno higieno, v katerem se uporabljajo živali (običajno gre za albino zajce, saj so pri njih spremembe najhitreje opazne). Test je izveden tako, da se žival pri polni zavesti zveže v posebno napravo, ki živali onemogoča premikanje, nato pa se na njene oči ali obrito kožo vtre količina agenta, katerega je potrebno testirati. Nato se čaka določen čas, ki se z dolžino testa podaljšuje, preden se živali izpere oči ali kožo in preveri kakšne poškodbe je agent pustil na živali. Test traja tudi do 14 dni, preizkuševalci pa na živalih iščejo sledi o rdečici, solzenju / hudi suhosti, razjedah, krvavenju, motnosti vida ali slepoti (če je test potekal na očeh), ter oteklinah in / ali eritemo (večje površine pordele kože, ki je posledica popokanih kapilar v podkožju), če je test potekal na koži. Ista žival je lahko v podobnih testih uporabljena večkrat za več različnih produktov, dokler eden izmed testiranih agentov ne povzroči tako hudih poškodb, da morajo žival ubiti, ali pa pogine zaradi poškodb.
Gre za zelo kontroverzen test, katerega je napadla organizacija PETA (People for Ethical Treatment of Animals) in drugi naravovarstveniki, predvsem s predpostavko, da so zajčje ali nasploh živalske oči zelo drugačne od človeških. FDA se tega testa še vedno poslužuje, izhaja pa iz odgovora, da skupnost znanstvenikov še ni našla ustreznega testa oz. skupine testov, ki bi lahko tega nadomestil, kar pomeni tudi, da ustrezne alternative za ta test ni. Res pa je od leta 2000 OECD (Organisation for Economic  Co-operation and Development) odobrila več testov za korozivnost (kisline, baze in drugi korozivni agenti), ki ne vključujejo živali – med njimi so testi na doniranih kožnih celicah ljudi, testi na materialih, ki so podobni človeški koži ter tudi testi na HCE-T celicah (gre za celice iz človeške roženice, katere se lahko donirajo po smrti). Poleg tega obstajata še dve alternativi Draizeovemu testu na očeh – to sta test motnosti kravje roženice (BCOP test) in test izoliranega kokošjega očesa (ICE test), kot je očitno pa oba testa vključujeta živali.
Zbiranje in preučevanje podatkov iz testov izpeljanih na celicah ljudskega izvora še vedno veljajo za neverodostojne, podatki, ki jih ti testi podajo pa naj bi prav tako bili nezanesljivi. Pozitivni rezultati testov (to so eni izmed ne tako pogostih testov, katerih pozitivni rezultat pomeni nekaj slabega. V tem primeru so nekaj slabega spremembe na celicah, krvavenje, otekanje ipd...) so bili potrjeni s strani več narodnih in mednarodnih organizacij ter po njih ni bilo opravljenih več testov na živalih. Če pa so se v kakšnem primeru testi izkazali za negativne, pa so še vedno zahtevali nova testiranja in vivo (torej, na živih organizmih).

204. Ker smo že ravno pri očeh, bom na hitro predstavila izsledke precej nove raziskave (to v resnici pomeni, da izsledki te raziskave veljajo samo za izobraževalni material, v nobenem primeru pa jih ne gre uporabljati v pravne ali medicinske namene. Torej gre samo za zanimivo informacijo in za dejstvo, ki še ni dokončno znanstveno potrjeno). Univerza v Orebru na Švedskem je preučila 428 posameznikov in na podlagi barve njihovih oči ugotovila kakšno osebnost naj bi imeli.
Največ posameznikov je imelo rjavo barvo oči, ti ljudje pa naj bi bili rojeni vodje, spijejo manj alkohola kot njihova družba ter se radi ukvarjajo s športom, njihova ne pretirano dobra lastnost pa je v tem, da se večkrat strinjajo z drugimi, ker ali ne poslušajo ali pa se jim ne ljubi prerekati, težave pa imajo tudi pri iskanju notranje moči, da bi se kakšne stvari lotili. Če se stvari lotijo resno, bi jim namreč uspelo zavladati svetu.
Ljudje z modrimi očmi dostikrat dajejo vtis, da so šibki in prestrašeni, kar pa je običajno precej daleč od resnice. To so posamezniki z ogromno notranje in tudi fizične moči, se bolje znajdejo pri težavah z depresivnostjo in / ali tesnobo, prav tako pa so nagnjeni k logičnemu razmišljanju in so ambiciozni. Slaba stran teh ljudi je v tem, da nikoli niso dovolj prepričani sami vase, če pa jim na poslovnem področju uspe (ambiciozni so dovolj za kaj takšnega), postanejo brezčutni, žene pa jih samo še uspeh. Zanimivo je vedeti tudi to, da imajo vsi lastniki modrih oči danes na svetu istega prednika, ki je živel v bližini Črnega morja nekoč v časovnem obdobju pred 6000 do 10 000 leti. Modre oči so posledica mutacije gena. Večina otrok kavkazijske rase se rodi z modrimi očmi, kasneje pa se njihove oči spremenijo v končno barvo (do nekje drugega leta starosti), če pa nosijo mutirani gen za obarvanost oči pa do tega ne pride, saj se končna barva oči ne razvije, človek pa ima modre oči.
Najredkejši so bili testiranci s sivimi očmi – pri sivih očeh gre v resnici za izredno svetle odtenke modre barve, in ker je barva tako svetla, je tudi izredno redka. Njihove najpogostejše značilnosti so izredna uravnovešenost, saj običajno delujejo kot, da imajo vse pod kontrolo (tako sebe kot okolico... vendar se v njih vedno skriva en del, katerega ne morejo najbolje kontrolirati). So zelo zaščitniški (tako do sebe kot do drugih), ljudje, ki bi jim radi prišli blizu pa se morajo, da bi to dosegli pošteno nagarati.
Druga izmed redkih barv oči je t.i. lešnikova, zaradi specifične barve svojih oči pa je tem ljudem že od malega znano, da so nekaj posebnega. Ti ljudje so samostojni, samozavestni in zelo spontani, zaradi česar je občasno težko predvideti kakšne bodo njihove reakcije v določenih situacijah, saj te niso vedno enake. To so ljudje, ki zahtevajo veliko pozornosti od tistih, ki hočejo biti v njihovi bližini.

Zadnja skupina testirancev je imela zelene oči, takšne oči pa že iz starodavnih pripovedk veljajo za zapeljive in skrivnostne. Ker so zelene oči precej redke, veljajo za privlačne in seksi (prav tako se jih sicer omenja tudi pri ljubosumnosti, nekatere zgodbice pa jih omenjajo tudi pri strupih oz. strupenosti), njihovi lastniki pa so nepredvidljivi, vendar jih je v resnici težko razjeziti. Prav tako so njihovi lastniki kreativni in dobro delujejo pod pritiskom.


205. Že odkar je človek sposoben raziskovanja samega sebe in ljudi okrog sebe, se trudi definirati človeško osebnost (definirati pomeni odmejiti od vsega ostalega), ljudi z enakimi ali podobnimi značilnostmi postaviti v skupine in na podlagi tega predvidevati kakšni bodo odzivi ljudi s podobnimi značilnostmi v (običajno) neljubih situacijah. Ena izmed (kvazi)znanosti, ki se je tega lotila precej resno, je tudi grafologija. Tukaj je nekaj kratkih napotkov, kako lahko analizirate svojo ali tujo pisavo.
Najprej si oglejte pisavo nasplošno. Če je pisava majhna, imate opravka s človekom, ki ima težave s samozavestjo, je sramežljiv, veliko razmišlja in običajno nima težav s koncentracijo. V nasprotnem primeru, če je pisava velika, imate opravka z nekom, ki je rad v središču pozornosti, ima zelo rad družbo, je družaben in precej glasen.
Nato si oglejte, koliko napora morate vložiti v to, da lahko preberete kar je ta človek napisal (zato ni najbolj pametno, da analizirate lastno pisavo... razen v primeru, da mogoče ne morete brati sami za seboj...). Če je pisava težko berljiva (ker so črke različno velike, nagnjene v vseh možnih zanimivih smereh in si običajno sploh niso podobne), je njen avtor po vsej verjetnosti neroden, precej brezskrben in verjetno tudi precej len.
Nato si oglejte same črke. Če so te okrogle, gre za človeka, ki je ustvarjalen, ceni umetnost in se v njej tudi udejstvuje. Če pa so črke z ostrimi robovi, gre za človeka, ki je radoveden, inteligenten, ima zelo močan karakter in dostikrat izpade agresiven.
Veliko o nas pove tudi kako napišemo posamezne črke, pri čemer (vsaj za začetnike) najbolj izstopata i in t. Če je pika nad i-jem (katero imenujemo po latinskem titulus in ji angleško govoreči svet danes reče tittle – gre za kombinacijo besed tiny in little – kolikor pa sem zasledila, pri nas nimamo imena za ta bizarni pojav, saj se morajo ljudje obremenjevati s hujšimi težavami, npr. zakaj imajo pri sosedih nekaj, česar pri nas nimamo) postavljena zelo visoko, to nakazuje na avtorjevo domišljijo, če ni poravnana s samo črko, nakazuje na nekoga, ki prokrastinira in odlaša. Če je pika nad i-jem v normalnem razmaku od črke in je s črko povsem poravnana, potem bravo, avtor veliko preveč pozornosti usmerja v detajle (saj poznate rek, da zaradi drevesa niste opazili gozda, kajne?). Pri pikah na i-jem je pomembno tudi kako jo naredimo in kot otroci smo dostikrat delali krogce nad i. Nekaterim je to ostalo tudi kasneje, kar nakazuje na to, da so hkrati otročji in vizionarji (ker nas konvencionalno razmišljanje nikoli ne pripelje do napredka, so taki ljudje nujni. Po drugi strani pa je pravzaprav pomembno, da vas enkrat razglasijo za pametnega, nato pa lahko delate neumnosti eno za drugo).
Kar pa se tiče t-ja, je pomembno predvsem, kje postavimo prečno črtico na njem (ta črtica naj bi se imenovala glyph, vendar pa to ni povsem nujno). Če je pri malem pisanem t-ju prečna črtica postavljena v zgornji tretjini, je njen avtor nekdo, ki ima precej dobro mnenje o sebi, je optimisitčen in običajno tudi ambiciozen. Če je prečna črtica na t-ju postavljena v sredini, gre za nekoga, ki se v svoji koži dobro počuti, je prav tako optimističen in precej samozavesten.
Še za manjšo zanimivost bom izpostavila črko o. Če je v pisavi katero analizirate o večkrat narejen kot nedokončan, odprt oz. nezaključen, potem je avtor pisave družaben in zgovoren, ljudje pa si ga radi zapomnijo. V nasprotnem primeru, če je o zaprt oz. dokončan, imate opravka z nekom, ki je introvertiran, ceni privatnost in rad preveč razmišlja.
Ker ljudje uporabljamo zelo različne pisave (od malih tiskanih do pisanih črk pa tudi kakšna kombinacija tega in nam lastnih znakov nam ni povsem tuja), prav tako pa tudi različno veliko pišemo na roke (poznam ljudi, ki tudi svinčnika ne znajo več normalno držati... po drugi strani pa zdaj pretipkavam osnutek katerega sem si zapisala na roke... ker vedno vse najprej zapišem na roke, nato pa mi običajno zmanjka interesa, da bi to pretipkala), kar se močno odraža pri naši pisavi. Če so črke med seboj povezane, gre za osebo, ki je sistematična in razmišlja zelo logično.
Poleg same pisave pa so pomembna tudi mesta kjer te pisave ni, torej za razmike med besedami. Če so ti razmiki veliki, gre za osebo, ki ceni lastno svobodo, ne mara množic in ne mara, da jo nad čim zanese. Če pa so razmiki med besedami majhni, je avtor pisave nekdo, ki ne mara biti sam in se temu na vse načine izogiba, tudi do mere, da se mu dostikrat dogodi, da utesnjuje ljudi okrog sebe.
V nekaj člankih na to temo sem zasledila tudi izpostavljanje povprečne pisave, vendar mislim, da nisem povsem pravilno razumela kaj naj bi to bilo. Če veste, da je vaša pisava povprečna, potem vam lahko povem tudi, da ste dobro prilagojeni in se dobro prilagajate. Prilagodljivost je ena izmed najpomembnejših in najočitnejših lastnosti človeške osebnosti, čeprav ljudje, ki se prevečkrat prilagodijo okolici izpadejo, da so brez osebnosti, vendar je takšna miselnost običajno zmotna.
Grafologija zaenkrat še ni obravnavana kot znanost, velja pa kot pripomoček pri spoznavanju nekoga, saj niso vse njene ugotovitve za odmet. V mojem članku so zajete samo nekatere ideje, ker pa je v abecedah 25 ali celo več črk, ljudi pa je še veliko več in vsak od nas piše po svoje, nekateri pa tudi pisati več ne znajo na roke, je še veliko materiala nezajetega tukaj notri. Lahko ga najdete na internetu ali pa nekomu plačate, da analizira vašo pisavo. Pri tem naj vas opozorim, da morate pisati na bel list, ki nima črt ali karo vzorca, pisati pa morate s pisalom, ki pušča trajno sled (barvice, svinčnik ipd. Torej ne pridejo v poštev). Dejansko je nepomembno kaj pišete, ker se redko kdo obremenjuje z vsebino napisanega, ne smete pa prepisovati ali pa si pred tem narediti osnutka, kaj boste napisali.

206. Ker je do zdaj bilo nekaj velikih, naj bo zdaj še nekaj majhnih oz. kratkih. Npr., med njimi naj bo koimetromanija. Gre za domnevno značilnost čudakov, saj predstavlja željo po tem, da bi obiskovali pokopališča. Ker sem tudi sama med t.i. čudaki, ki to radi počnejo, se zamislite nad tem, kako mirna so pokopališča, mir pa nam omogoča, da spoznavamo sebe, spodbudimo svojo domišljijo in tudi najbolje spoznamo kraj v katerem smo se znašli. Torej, če se peljete skozi mesto, ki se vam zdi zanimivo, si vzemite nekaj minut in obiščite pokopališče. Tako boste mesto najbolje spoznali.

207. Ker sem ravno en teden ponosna lastnica malo manj zastarelega telefona na katerega se še vedno sovražim oglašati, naj vam predstavim tudi nomofobijo. Gre za moderno, precej razširjeno fobijo pred tem, da bi ostali brez svojega telefona. Ta oblika fobije še ni uradno registrirana, veliko ljudi, ki se z njo ukvarja, pa trdi, da gre za običajno tesnobo. Simptomi nomofobije (gre za okrajšavo angleške izjave 'no + mo(bile) + (phone) + phobia') so pretirana uporaba mobilnega telefona, ki pripelje do nizke samopodobe, saj začnejo tisti, ki za to fobijo trpijo uporabljati telefon zato, da bi v njem našli potrditev lastnega obstoja, kar pa podrazumeva tudi uporabo le-tega na neprimerne načine (za informacijo vam povem, da trenutno cveti trg selfie-palic, tudi takšnih, ki jih lahko vtaknete v kakšno odprtino na telesu... ravnokar sem prebrala naslov, da obstajajo tudi selfie palice z vgrajenim vibratorjem – do sedaj je obstajala samo dildo izvedba – ki vam omogočajo, da povsem sami objavite svoj pornografski film, če vam je neprijetno to početi pred snemalno ekipo, ki jo tak filmček običajno zahteva. Posebne aplikacije pa vam omogočijo tudi, da tak filmček oddajate v živo)...

208. Prav tako me na družbenih omrežjih že nekaj časa zasipajo z naslovi 'Prenehal sem kaditi' ipd. Ker se bom svojega mnenja o kajenju vzdržala, vam lahko povem izsledek, da večina zdravil, ki naj bi pomagala, da kajenje opustimo, vsebuje učinkovine, ki spodbujajo našo hiperseksualnost (seveda, ravno jaz moram imeti s tem neizmerno srečo), ki pa lahko postane veliko bolj moteča kot je samo kajenje. Gre namreč za nekontrolirano slo po spolnih odnosih, menjavanju posteljnih partnerjev (bodimo pošteni, dandanes zelo malo ljudi sploh še seksa v postelji) in vedno hujšo odvisnost od samega seksa in raziskovanju bolj bizarnih spolnih praks, ljudje s tem stanjem so znani tudi kot nagnjeni k varanju partnerja, znani pa so tudi primeri, da so uspeli izgovoriti na neprištevnost, nato pa s prakso nadaljevali.
Nekoč so za to stanje uporabljali naziva nymphomania (pri ženskah) in satyriasis (pri moških), te nazive pa so opustili in je sedaj večinoma v uporabi samo izraz hiperseksualnost. Zanimivo je, da imajo podobne efekte tudi nekatera zdravila proti Alzheimerjevi bolezni, Parkinsonovi bolezni, nekaterih oblikah avtizma in še nekaterih nevrodegenerativnih boleznih, ter tudi nekatere oblike metamfetaminov v ulični prodaji.
Splošno strinjanje je, da je hiperseksualnost oblika odvisnosti... zdaj pa si zamislite kaj raje počnete – kadite ali nekontrolirano seksate?

209. Ker mora vedno biti dovolj časa za konkretne ženske, naj bo tokrat na vrsti Callisto oz. Kalliste (gr. 'Najlepša'), nimfa (manjše naravno božanstvo v obliki ženske, znano po plesanju in petju), ki je bila preobražena v medveda, kot takšna pa postavljena na nebo (kot ozvezdje), od koder je postala mati Arkadijcem, preko svojega sina Arkasa.
Kot sledilka Artemide se je odločila, da bo ostala devica, vendar jo je Zevs zvabil med rjuhe tako, da se je spremenil v Artemido. Kasneje jo je prava Artemida videla nosečo med kopanjem in jo je v navalu besa spremenila v medveda. Leta kasneje, ko je Kalisto še vedno bila medved, je zatavala v prepovedano območje boga Zevsa v gozdu, kjer jo je njen lastni sin Arkas skoraj umoril. Da bi se ognil tragediji, ju je Jupiter (Zevs) spremenil v ozvezdji Ursa Major (veliki medved) in Ursa minor (mali medved). Juno (Hera), Jupitrova (Zevsova) soproga, še vedno besna nad tem, da jo je Zevs prevaral z nekim nižjim božanstvom (sicer je bil Zevs znan po tem, da se je običajno ponujal vsem ženskam, ki so bili v bližini), je zaprosila Oceana (kot pove njegovo ime, gre za božanstvo oceanov in voda), naj onemogoči obema ozvezdjema, da bi kdaj zašla (da bi se iz našega gledišča spustila pod horizont). Tako ju še danes poznamo kot cirkumpolarni ozvezdji oz. zvezdi, ki sta vidni vse leto in bi bili vidni tudi podnevi, če ju ne bi 'preglasila' sončeva svetloba.

210. Za konec pa še ena tujka (ker sem pač obsedena z velikimi besedami, za katere običajno upam, da jih drugi ne bodo razumeli), ki krasno označuje, kaj bom šla počet, ko dokončam zapis za ta teden. To je apanthropinization oz. apantropinizacija, ki označuje odmik od vseh človeških skrbi, desocializacija in odpoved svetu kot takemu.
Pojem je bil sestavljen okrog leta 1880 iz grških besed 'ap' (brez ali stran) in 'anthropin(ism)' (beseda, ki označuje premislek osredotočen na človeka) ter '-isation' (pripona, ki označuje dejavnost).
Med najbolj očitne primere tistih, ki se poslužujejo tega termina v akciji, so puščavniki, torej moja trditev, da bom šla početi ravno to, ni nujno resnična, saj apantropinizacija označuje tudi početje, ki odklanja večino stvari, ki jih ljudje počnemo, razen tistih, ki so nujne za naše preživetje in samo v meri, ki zadovolji te potrebe, torej brez pretiravanja.

Tako. Za ta teden je podatkov več kot dovolj, rumeni fascikel se več ne davi tako glasno kot se je še pred nekaj tedni (mogoče zato, ker sem nekaj listov preložila v rdeči fascikel... zdaj ima ta malo hujše težave z dihanjem), skoraj ničesar pa nisem vpisala v za to ustvarjeno računalniško datoteko... predvsem zato, ker vedno rada občudujem svojo pisavo, in tudi zato, ker vedno manj ljudi vidim, da pišejo na roke.
Še vedno ste povabljeni, da kakšno stvar komentirate, daste kakšno idejo ali pa kaj povprašate. Še vedno namreč velja, da se moramo vsak dan naučiti nekaj novega (to pa je tudi ena izmed stvari katere ne moremo prelagati na druge... in informiranost  o tem, kaj se dogaja pri sosedih, se ne šteje v vaše znanje, ampak dejansko v vašo neumnost). Seveda, če najdete temo, ki se mi bo zdela zanimiva, me lahko prepričate tudi v debato večje ali manjše širine (to je pa predvsem odvisno od tega, kako me boste prepričali v to, da je vaša tema tako zanimiva... veliko ljudi se trudi, da bi me nagovorilo, da bi se pozanimala o določenih temah... in zaenkrat so mi te teme samo zagnusili). Poskusiti ni še nikoli bil greh. Do naslednjič!

Opazil sem, da je jesen bolj stanje duše kot pa narave (F. Nietzsche)

Ni komentarjev:

Objavite komentar