Stromatra, 19. del: Vzhajanje črne mavrice

Ker je miselnost okrog določenih stvari v moji domovini še vedno ekstremno ozkogledna, vase zaljubljena in nevajena tega, da kdaj o čem razmisli sama, ampak se po razlago zateče na mesta, ki za to niso primerna, se čutim dolžno, da nekaj kratkih pojmov razjasnim na ne pretirano kratek način. Ker pač nobene stvari ne znam izpeljati na kratko. To, kar je zapisano v tem spisu, je samo moje mnenje, v zelo zelo skrajšani obliki. Če mislite, da je vaše mnenje boljše, potem, prosim zapišite tudi razloge zakaj je vaše mnenje boljše. Če ne drugega, nekateri od nas se moramo vsak dan naučiti nekaj novega, dobrih razlag pa smo vedno veseli. Hvala za vaš čas.

Tako je. Približuje se čas še enega referenduma, kateri v Sloveniji, zaplankani deželi na drugi strani alp, očitno rastejo na lokalnem grmovju in zanje nikoli ne zmanjka denarja, čeprav je ogromno otrok v tej deželi lačnih, obubožani ljudje, ki so svoje življenje namenili svojemu delu, s katerim bi lahko vzdrževali svoje družine, pa so vrženi na cesto, ker ne morejo več finančno podpirati razvajenega državnega vrha.

Kot že rečeno, pred napadom slabih živcev na zanič politiko v svoji domovini, naj vas opomnim na to, da bomo malo pred božičem spet greli stole na lokalnih volilnih enotah in obkroževali za oz. proti za redefinicijo novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Glede na to, da ljudje dejansko nimajo pojma kaj to pomeni, se čutim moralno odgovorno, da podam svoje mnenje o tem.

Sama sem oseba, ki odobrava vse zakonske zveze, ki ne vključujejo mene, saj sem mnenja, da je zakon, kot institut, že zdavnaj izgubil svoj pomen. Ker pa je miselnost naše domovine postavljena na religijskih temeljih, ki jo še vedno vlečejo nazaj v srednji vek, so poročenim parom omogočene določene stvari, ki neporočenim (po domače 'koruznikom') in samskim niso, kar pa samo zadevo o zakonskih zvezah še malo bolj zaplete.

Še vedno je ogromno ljudi mnenja, da dva ne morete oz. ne smeta imeti otrok, dokler se ne poročita (to, da so nekoč do prvega spolnega odnosa morali čakati do prve poročne noči, je danes dostikrat pozabljeno. Osebno poznam take pare, ki krasno shajajo, pa čeprav so se dokončno, telesno spoznali šele ko so že bili poročeni, po drugi strani pa poznam pare, ki krasno shajajo, dobro vzgajajo svoje otroke in še nikoli niso niti pomislili na to, da bi se poročili, saj se vseeno zavedajo svojih dolžnosti v razmerju). Poleg tega je poroka eden izmed načinov, kako zadovoljiti malomeščansko miselnost večine ljudi okrog nas. Da nas bodo videli kako smo nobel, ker bo na naši poroki več denarja vrženega v zrak – to da bomo še deset let odplačevali kredit za to poroko jim pač ne bomo povedali! To se jih ne tiče. Naj vidijo samo, da smo boljši od njih.

Ne razumite me narobe. Če se dva želita poročiti, ker bi rada do konca svojih življenj živela skupaj, potem imata vso pravico do tega. Če sta sama prepričana v to, da to hočeta (da ne gre slučajno za najedanje kakšne mame ali bodoče tašče, da ne gre za idejo, ki je opisana zgoraj – neporočeni ne smejo imeti otrok in podobne floskule, in da seveda ne gre za eno izmed popularnih idej, da moramo uprizoriti poroko za svojo okolico, ker smo to videli po tvju in se nam je zdelo super – nevesta se tako lahko cel dan pretvarja, da je princeska, ženin pa se cel dan pretvarja, da je pravi zanjo – saj bomo edino tako lahko dokazali, da smo sposobni nekaj uprizoriti za narodov blagor), potem seveda jima to nikakor ne sme biti odvzeto. Kolikor slišim je lahko zakon zelo lep, če je sklenjen med dvema, ki se ljubita, spoštujeta in hočeta zgraditi skupno prihodnost, mogoče pa se jima bodo pri tem pridružili tudi njuni otroci.

Idejo, da sta v zakonu lahko samo moški in ženska, je med ljudmi razširila religija, ki se je razvijala tisočletja, povzročila nemalo hude krvi in uničenih življenj, nato pa zablokirala človeško miselnost za nekaj tisoč let – pri nekaterih je vsak dan huje, nekateri od nas pa se trudimo vsak dan malo bolj razmišljati sami zase. Seveda je nujno omeniti tudi, da je dandanes na svetu registriranih približno 4200 religij, velika večina od njih pa se vrti okrog tega kdo je človek, odkod je prišel in kam gre. Nekatere izmed teh so bolj odprte za ideje, do katerih niso prišle same, druge pa spet ne in kot take obsojajo vse, kar ni zraslo na njihovem zeljniku.

Predvsem mi je znana katoliška religija, sistem izoblikovan okrog večih raznih spisov, ki so jih pisali ljudje o katerih ne vemo nič, ker nimamo nobenih zapisov o tem kdo in kaj so bili, med verniki te religije pa veljajo za svetnike. Ti spisi teh svetnikov so bili združeni v knjigo imenovano Sveto Pismo, ena izmed uvodnih zgodb tega monolitskega dela, ki je nastajalo več sto, če ne celo tisoč let pa je tudi zgodba o tem, da je Bog ustvaril človeka – Adama, ki je očitno bil moški, nato pa mu je odvzel rebro in mu iz njega ustvaril družico – Evo, ki pa naj bi bila ženska. Da se tokrat izognem vprašanju, kdo je Bog, kaj je njegov namen in zakaj se je tega sploh poslužil, bom izpostavila dejstvo, da, če je Bog Adamu odvzel rebro, je to rebro v sebi nosilo Adamov DNK material – moški nosijo zapis XY, ki pa se ne da pretovriti v zapis XX, kakršnega imajo ženske – domnevno pa gre lahko v drugo smer, kar pomeni, da se teoretično lahko XX spremeni v XY – kar lahko na kratko povzamemo, da Bog ni bil sposoben narediti ženske iz moškega rebra, ampak je moral Adamu ustvariti prijatelja. Torej nista bila Adam in Eva, ampak sta po vsej verjetnosti bila Adam in Evan. Kako je potem prišlo do tega, da je eden od njih rodil tri sinove, je izven mojih logičnih funkcij... zaenkrat.

Nemoralno pa je nekomu, ki si želi poroke, zakona in družine s svojim partnerjem to prepovedati, ker to nasprotuje naši religiji. Kot že rečeno je moje prepričanje takšno, da podpiram vse vrste zakonskih skupnosti dokler te ne vključujejo mene, enostavno zato, ker je zakonska skupnost postala predvsem manipulacijsko sredstvo za množice, tudi s pomočjo splošne zakonodaje.

Nekoč je bil zakon med dvema sklenjen tako, da je moški ugledal dekle, ki bi mu lahko rodila potomca, jo ugrabil od družine, jo po hitrem postopku poročil (neveste zato namreč tradicionalno stojijo na levi strani, saj mora ženinova desnica biti prosta, če bi moral uporabiti svoj meč, ko bi mu nekdo hotel nevesto speljati), nato pa mu je morala čimhitreje dostaviti potomca. Dobri moški so tako dobivali sinove, tisti ne tako dobri pa hčere. Ker je vseh bila ena sama dobrota skupaj, smo ženske sčasoma izumrle, na svetu pa so ostali samo ultramočni  moški potomci ultramočnih moških iz pradavnine. Za obstoj ogrožene manjšine žensk smo odgovorne samo ženske, saj smo me tiste, ki odločamo kakšnega otroka bomo spravile na svet in se s tem maščevale svojim soprogom, ker nam niso pustili kupiti novega para čevljev, kljub temu, da so ti bili na razprodaji. Kar je seveda navadna traparija.

Zakaj razlagam nekaj povsem nepovezanega? Ker se imam za holista, se pa bom potrudila zadevo čim jasneje in čim hitreje razjasniti, ker je povezanost zelo preprosta. Spol otroka je določen v momentu, ko semenčica (katere donator je moški, nosi pa enega izmed kromosomov X ali Y) vstopi v jajčece (katerega donator je ženska, jajčece pa v vsakem primeru nosi kromosom X), saj semenčica nosi osnovo za DNK zapis otroka, ki se ima možnost razviti. Povprečna ejakulacija vsebuje okrog 25 milijonov spermijev, tako da je nemogoče vedeti, katera bo prva prišla do jajčeca oz kateri ga bo uspelo oploditi. Gre za igro na srečo ogromnih dimenzij, ki v nekaterih pogledih spominja na rusko ruleto. (Kar se tiče nosečnosti, urgiranja pri neželenih nosečnostih, poroda in vzgoje otrok, bo opisano v drugem zapisku, ker je ta vsebina preširoka, da bi jo tlačila v že tako preširok zapisek).

V času človeške evolucije se je izoblikovalo mnenje, da je človeški spol binaren pojav (torej, moški in ženski spol). Vendar pa je stvar malo bolj komplicirana, ker smo ljudje, kot vrhunec dveh do štirih milijonov let evolucije precej kompleksna bitja in nas ni vedno preprosto razumeti.

Slovenski vokabular na tem področju malce šepa, zate se moram poslužiti tujih izrazov. Za človeka se običajno že pred rojstvom ve, kakšnega spola bo. Sex so namreč biološke danosti otroka, za katerega je na nas, da ga vzgojimo v človeka. Seks tako zajema zunanje značilnosti in notranje organe namenjene reprodukciji (dejstvo, da se oboje, tako testisi pri moških in ovariji pri ženskah, razvijejo iz skupnega začetka je tukaj nujno omeniti, vendar pa ne bom šla v podrobnosti. Vsak zarodek se najprej oblikuje v celoto, ki je v osnovi sicer brezspolna. Če ta celota v sebi nosi kromosoma XY, se zametki maternice in ovarijev spustijo iz telesa navzven ter tako nastanejo penis in moda. To se zgodi zelo zgodaj pri razvoju samega zarodka in sama tranzicija gre običajno brez večjih težav). Seks je torej oznaka za to, kateri komplet organov za reprodukcijo smo prejeli (obstaja tudi možnost oz. več takšnih kombinacij, da se otrok rodi kot t.i. interseks, kar pomeni, da ima nejasno določene anatomske dispozicije ipd). Do tukaj je šlo vse dokaj gladko, zdaj pa se stvar malce zaplete.

Interseks pomeni, da je nekdo rojen nejasnega oz. nedoločljivega spola (v smislu bioloških danosti. To ni bolezen, okvara ali kaj podobnega. Nekdo se je kot takšen rodil. Nekateri izmed vas ste se rodili kot kreteni, pa večina ne dela čisto nič na tem, da bi to spremenila). Podoben temu pojmu je pojem Transseksualec, ki dejansko označuje osebe rojene v telesu napačnega spola. Ljudje, ki se s tem identificirajo, se dostikrat poslužujejo postopkov SRS (gre za operacijo za spremembo spola, predvsem na genitalijah, ta pa zajema tudi hormonsko terapijo in številne preglede pri psihologih, psihiatrih in drugih zdravnikih, ki ugotovijo, če taka oseba to potrebuje in da ne gre samo za trenutno idejo). V skupino transseksualcev prištevamo tudi tiste, ki so v procesu MTF ali FTM (gre za tranziciji iz moškega v žensko – male to female -  oz. iz ženske v moškega – female to male – s pomočjo zgoraj omenjene operacije SRS, hormonske terapije ipd).

Za razliko od predhodno omenjenega seksa, nam lahko gender povzroči malo več težav (poleg tega, da tudi besedo gender angleško slovenski slovar prevaja kot 'spol', prav tako kot besedo seks). Gender je splošna oznaka za to, kar družba in kultura priznavata kot 'moško' ali 'žensko'. Tisočletja že veljajo stvari, ki jih počnejo moški in stvari, ki jih počnejo ženske, če pa se zgodi, da bi moški in ženska kakšno izmed teh stvari sporazumno zamenjala... pa seveda pride do katastrofe (pomislite na to, kako se počutite, da vam avto popravlja ženska, da vam poročno torto naredi moški, da vam ženska naredi drva ali pa, da vam moški prekroji obleko oz. zarobi hlače). To idejo, da so moške vloge različne od ženskih poudarjajo skoraj vse znane kulture na svetu, redko katera pa iz tega dela takšen problem.

Mogoče na celotno stvar gledam drugače kot večina, vendar v spominu imam enega izmed dogodkov iz srednješolskih let. Vsako jutro sem šla na avtobus, katerega je vozil šofer in čez njegovo vožnjo se ni nihče pritoževal. Ko se je nekega dne dogodilo, da je taisti avtobus peljala ženska, prav tako šoferka, ki je prav tako vozila po isti cesti, se držala istih predpisov, ki veljajo v prometu in nas prav tako pripeljala na isto postajo, kjer smo izstopili vsako jutro, je bilo to jutro slišati 'Oh, bog, komaj smo preživeli! Si videl kako je vozila?', česar pri šoferju moškega spola nikoli nismo slišali. Novica o tem, da nas je vozila ženska in da smo komaj ubežali smrti se je razširila po šoli in ob koncu pouka je med nekaterimi že vladala panika. Nasplošno velja prepričanje, da smo ženske slabše voznice, da nimamo pojma o moških stvareh kot so zidanje, mehanika, fizična dela... ampak, če smo pošteni, tudi t.i. 'božja beseda' vedno prihaja iz človeških ust. Gre samo za to, kako nam je privzgojeno, da neko stvar vidimo. Ali koliko smo odprti do razlik od tega, kar nam ni lastno.

Nekako nam je logično, da so tisti, ki urinirajo stoje moški, ženske pa moramo za isti opravek sleči skoraj polovico oblačil, ki jih imamo v povprečju na sebi. Vseeno pa smo opravili isto stvar. Res je, da gre za biološko nujo, vendar je danes biološko nujno tudi jesti in ker nas je večina klavrnih lovcev, pojma pa nimamo niti o tem na katerih drevesih rastejo sendviči, moramo hoditi v službo, da bi lahko nekomu plačali, da nam naredi sendvič ali vsaj proda surovine za to, da ga naredimo sami. Prav tako je ves čas mojega odraščanja veljalo prepričanje, da 'če imaš službo, katero imaš rad, nikoli v življenju ne delaš'. Danes, ko moja malenkost ne odrašča več, ker je že postarano ženšče, ekonomska situacija v svetu pa je izredno klavrna, pa se moramo posluževati tudi del in služb, katerih ne maramo in nam po zgledu družbe enostavno ne pritičejo, ker so to dela, ki jih opravlja drugi spol. Ker se na tak način spreminjajo kulture, miselnost pa glede tega pošteno zaostaja (še vedno imam prijatelje, ki trdijo, da se nečesa ne morejo naučiti, ker so to ženska opravila, po drugi strani pa veliko mojih znank nima pojma o tem, kako se zamenja guma na avtu ali električna varovalka ter se niti ne obremenjujejo s tem), dostikrat pridemo tudi do prepričanja, da so na svetu samo moški in ženske, drugih variant pa ni.

Spol človeka tako ne more biti binaren koncept, saj meje med enim in drugim niso vedno jasno začrtane. To ni bolezen, to ni defekt, ni malfunkcija in ni čudaštvo. Vsakdo od nas ima svojo osebnost, na izgradnjo katere je vplivalo ogromno dejavnikov. Osnovne linije naše osebnosti se oblikujejo že pred našim rojstvom – npr. to kako bomo dojemali in izražali lastno veselje, srečo, empatijo in sramežljivost – nanje pa potem vpliva tudi to kakšna je bila naša vzgoja – stroga, permisivna, odprta ipd. – pomembno pa je tudi v kakšni družbi odraščamo, s kakšnimi ljudmi se družimo in tudi od tega koliko smo sposobni razmišljati z lastno glavo.

Če bi ljudje še vedno razmišljali tako kot so npr. v vstopu v srednji vek, bi še vedno bili v srednjem veku, če smo pošteni. Večina napredka, ki ga lahko človeštvo pokaže dandanes, je posledica deviantnega, različnega in drugačnega razmišljanja – od tehnološkega pa do miselnega 'napredka'. Seveda ni vsaka deviacija dobra, čeprav se nam v nekem momentu zdi takšna, sigurno pa ni dobro vztrajati v načinih razmišljanja, ki so se že za večkrat izkazali za napačne.

Antropologi in sociologi poleg jasnih oz. precej jasnih spolov (moškega in ženskega – v smislu genderja, torej družbene vloge in kulturološkega pojmovanja spola) prepoznajo tudi tretji, četrti, peti in še nekatere, vendar je pojem težko razumljiv v okvirih zahodne misli.

Kar se tiče genderja, ki je v osnovi zelo širok pojem, ki pokriva pojme kot so agender (nekdo, ki ne pripada nobenemu genderju), androgen (nekdo, katerega gender ni moč jasno določiti – lahko, da so takšne njegove biološke danosti, lahko pa, da se tako predstavlja), bigender (najkrajši možen prevod je 'dvospolen', vendar tak človek ne kaže nujno značilnosti moškega in ženske), cisgender (ko se seks in gender skladata. Gre v bistvu za to, da nekdo, ki je moškega spola po bioloških in anatomskih danostih, sam sebe pojmuje in predstavlja kot moškega. Enako velja za nekoga, ki je ženskega spola po bioloških in anatomskih značilnostih, ter samo sebe pojmuje in predstavlja kot žensko), transgender (ko se seks in gender ne skladata. Ko se nekdo rodi z biološkimi in anatomskimi značilnostmi moškega, pa se počuti in predstavlja kot ženska ali obratno), transvestit (tudi crossdresser, drag king / queen ipd. Nekdo, ki se oblači v oblačila nasprotnega spola), poleg tega pa pojem gender zajema tudi pojem genderqueer, ki označuje, da je nekdo dejansko pripadnik nobenega / obeh in drugih genderjev, kar se tiče binarnega genderja (tudi pri genderju namreč še vedno velja binarni koncept, sestavljen iz moškega in ženskega).

To je za moje pojme najkrajša možna razlaga razlike med seksom, kot biološkimi / anatomskimi danostmi in genderjem, kot tem, kako se nekdo dojema v družbi oz. kako ga vidijo drugi (oz. to je najkrajša razlaga, kar sem jih sposobna podati jaz), sledi pa še nekaj zadev, katere je nujno razjasniti, preden vas spet obtožim, da ste ozkogledni in ne razmišljate sami zase, prav tako pa za svoje sovraštvo nikoli ne najdete kvalitetnih razlogov.

Vsakdo od nas se je rodil kot človek in ima kot tak pravico in dolžnost, da si ustvari svojo osebnost, si zada cilje, katere bi rad dosegel in iz sebe naredi največ kar lahko. Pravico ima posegati samo v svoje lastno življenje, ter pogojno v življenja ljudi, ki mu dopustijo, da vstopi v njihovo življenje (odnos med starši in otroci, med možem in ženo, med družinskimi člani, med prijatelji, med sodelavci... ipd.). Tudi nekdo s komer si delimo svoje življenje (pa naj bo partner ali zakonec, v civilnem ali cerkvenem zakonu, ali pa kot že rečeno 'koruznik') nam nima pravice narekovati kako naj živimo svoje življenje, če vemo, da nam njegov način škodi. Naša dejanja naj drugim nikoli ne bi škodila, zato bi morali najprej pospraviti pred svojim pragom.

Kdo sem vendar jaz, da bi nekomu prepovedal nekoga ljubiti?

In če smo že ravno pri tem – poseganju v tuja življenja (tako kot to počnejo nekateri izmed naših 'znancev', sodelavcev, medijev, verskih voditeljev, politikov – vse, ki so nas prepričali, da smo neumni, če ne sledimo njim), zakaj ne bi vprašali otrok, katerih njihove družine niso hotele ali pa niso mogle imeti in so kot taki prisiljeni živeti v ustanovah, ki jim ne omogočajo zdravega otroštva, kaj si želijo... ali si res želijo bivanja v teh ustanovah, ki jih v veliko primerih dojemajo samo kot številko, ali si želijo vsaj nekoga, ki bi jih vzel za svojega člana družine? Otroci nas namreč lahko naučijo veliko stvari – kako vedno biti radoveden, kako biti vesel brez očitnega razloga in predvsem, kako se boriti za tisto, kar resnično hočemo.

Slišala sem tudi komentar, da je nesprejemljivo dati otroke v posvojitev homoseksualnemu paru. Moram pa priznati, da pojma nimam zakaj. Ljudje v homoseksualnih parih so se morali boriti, da so prišli do lastne identitete, jo dokazovati (kljub temu, da je večina sil bila proti njim... in če smo pošteni, je popolnoma nesmiselno, da bi kdorkoli moral dokazovati kaj je. To je njegova identiteta in se kot takšna ne tiče nikogar drugega), prav tako pa so se za svojo ljubezen morali boriti. To pa je nekaj, na kar heteroseksualni pari zelo hitro pozabijo, ker jim tega dejansko – v večini primerov - ni potrebno početi. Ko se naučiš za nekaj boriti in se za to tudi boriš, to potem tudi spoštuješ, saj veš koliko krvi, znoja in solz je bilo potrebnih za to, da si to dosegel.

Glede na slovensko miselnost je bolje, da otrok živi v ustanovi, ki gleda na to, da se ga bo čimprej znebila ali pa v družini, ki je za to neprimerna (zloraba substanc, alkohola ali članov družine), kot pa, da mu nekdo pokaže kako v resnici izgleda imeti družino, ki se je borila za to, da je dobila novega člana. Pa tudi, zakaj točno bi družine vedno morale imeti očeta in mater? Koliko ljudi mora svoje otroke vzgajati samostojno, ker jih partner zapustil, se od njih ločil ali pa umrl? Kaj je s takimi otroki narobe? 

V koliko primerih je moral eden izmed staršev z otroki bežati od drugega starša (običajno je mati tista, ki bo svoje otroke varovala pred očetom), da so vsi ohranili življenje, saj je bilo to v nevarnosti, če bi še naprej ostali pri staršu od katerega so bežali (na žalost, poznam več primerov, da so možje / očetje nasilni v družinah, vsekakor pa to ne pomeni, da tudi žene / matere niso nasilne do svojih soprogov). V koliko primerih se je otrok vrnil iz šole domov in našel enega izmed staršev pijanega na tleh? V postelji z nekom, ki ni bil njegov zakonec? (toliko o svetosti zakona) V koliko primerih, se je otrok bal vrniti domov, ker je vedel, da bo zaradi neke banalnosti tepen ali lačen?

Zakoni o posvojitvah bi morali biti napisani tako, da 'Nekoga lahko pojmujemo za dobrega starša po njegovih kapacitetah, da je dober starš in ne potem, da je heteroseksualno usmerjen' (Ameriška Akademija Pediatrov)

Če bi se ljudje samo malo več ukvarjali s podobami sestradanih otrok, zlorabljenih ljudi, sestradanih in poškodovanih živali, vojnih območij - za kar so vse krivi sami, vendar si tega nočejo priznati - in se zato malo manj obremenjevali s tem kdo spi s kom, bi bil svet veliko lepši. Vendar ljudje nikoli nočejo poznati resnice, da bi videli kaj so storili, saj bi ta lahko uničila njihove iluzije, ki jih imajo o realnosti, katere si niso zgradili sami.

Opozarjajo me na to, da se naše mnenje o nekom izoblikuje iz naših izkušenj z njim. Priznati moram, da imam več slabih izkušenj z ljudmi, ki so mi prodajali dobroto kot s tistimi, ki so mi podali pogled na resnični svet. Pa tudi, če imam slabo izkušnjo z eno osebo, to še ne pomeni, da bom imela slabo izkušnjo z vsemi, ki so tej osebi podobni.