Po temeljitem premisleku nad svojim početjem – torej zapisovanjem
stvari katere v obliki čudnih kod nosim v spominu, ki naj ne bi bil temu
namenjen – sem prišla do ugotovitve, da sem preživela tudi hujše stvari kot to,
da so ljudje nezainteresirani za vse, kar se jih ne tiče – z izjemo stvari,
katerih večinoma ne razumejo (ker velja volilni molk, ne smem govoriti o čem se
gre). Imam pač to težavo, da me zanima preveč stvari, saj ne morem neprestano
razmišljati o sebi in o tem, kako krivično se mi zdi vse skupaj.
Premišljevanje je stvar, katero počnejo vsi ljudje, pa če se
tega dejansko zavedajo ali ne. Na dan naj bi skozi človeške možgane šlo med 15
000 in 50 000 mislimi, večine od njih se ne zavedamo sploh, se pa lahko
vgnezdijo v našo podzavest in nam kdaj kasneje dajo dobro idejo (gledam
predvsem sebe, ker se najboljših odgovorov na kretenska vprašanja spomnim pol
ure po tistem, ko sem jih potrebovala) ali pa nam povzročijo manjše ali večje
težave.
Zakaj izpostavljam podzavest? Ker se moram pohvaliti, da sem
prvič v svojem življenju preživela teden brez nočnih mor, ki se niso hotele
vrniti niti, ko sem jim podarila vse tisto, kar imajo najraje (prepire,
opominjanje na to, da prihajajo t.i. družinski prazniki, zanič glasbo in
razmišljanje o tem, da vidre dremajo na vodi, medtem pa se držijo za tačke, da
se ne bi preveč oddaljile ena od druge. Seveda so to bitja, ki posiljujejo
mladičke tjulnov do smrti), sem pa se zato soočila z nekaj resnično bizarnimi
sanjami, katere bi utegnila kdaj razložiti. Čeprav so na tem mestu nepomembne.
Ta teden bo seveda v znamenju možiclja, ki domnevno prinaša
darila otrokom (tudi tistim malo večjim), o človeških očeh, porcelanastih
punčkah, eno najlepših in najbolj žalostnih ljubezenskih zgodb ter severnem
siju. Ne bo govora o temah katere ljudje premlevajo vsak dan, ker so, no,
obrabljene. In pred vsem zato, ker pišem stvari iz svojega spomina in ne
tujega. Tako, to je uvodnik, če ste tista dva in pol junakov, ki to berete, še
vedno zainteresirani, pa sodelujte še naprej.
241. Pred naslednjo soboto bo okrog sveta potoval možicelj z
belo brado in v rdečih oblačilih ter nekaterim od vas prinesel darila... da bi
malo razjasnil kdo je ta možicelj (katerega danes poznate po imenu božiček), od
kje bo krenil in kaj je njegov namen, vam bom predstavila enega izmed njegovih
predhodnikov. Stric, iz katerega se je razvil današnji božiček se je imenoval Joulupukki in če ni razvidno iz
njegovega imena, prihaja iz ene izmed najbolj nenavadnih evropskih držav,
Finske.
Joulupukki se je razvil iz poganskih tradicij na nordijskem
območju, nanj pa so vplivale tudi šamanske kulture inuitov, od katerih je
potegnil tudi svoj razpoznavni znak, oblačila iz živalskih kož. Njegovo originalno ime v direktnem prevodu
pomeni 'kozel', zato njegovo glavo krasi par rogov, njegov obraz zakriva maska,
oblečen pa je v narobe obrnjen krznen plašč, ki je skozi stoletja postal
podoben tistemu, ki ga nosi njegov ruski prijatelj Dedek Mraz (ki se v
originalu imenuje ded Moroz).
Naloga tega moža, njegove soproge in njegovih pomagačev je,
da celo leto spremljajo otroke in pazijo na to, da se ti lepo obnašajo, saj jim
edino to zagotovi, da jim bo ob solsticiju prinesel darila (ker se pogani
običajno požvižgajo na to, da nekateri praznujejo božič... aja, saj res. Božič
takrat, ko je nastal ta običaj, še sploh ni obstajal). V zahvalo za darila so
mu otroci odpeli kakšno pesmico (te pa so takrat že obstajale!).
Tudi ta figura se je razvijala in konkretno spremenila skozi
čas. Sodeč po pripovedkah iz daljnega severa, je Joulupukki bil grozljiva
figura, ki je domnevno med letom sedel na tronu narejenem iz otroških lobanj in
nikoli ni nikomur odrekel batin s svojo šibo, če jih je ta otrok zaslužil, ker
med letom ni bil priden. Bil je zaščitnik plodnosti (nekateri bi lahko dobili
čudne asociacije... ampak, to smo samo nekateri), danes pa gre za figuro bolj
vesele in sproščene narave, ki pa še vedno lahko kaznuje vaše otroke (in s tem
tudi vas, ker imate nevzgojene otroke).
Zanimivost te kreature je v tem, da sever Laponske zapusti s
svojimi snežnimi jeleni, ki pa vedno potujejo po tleh. Ker si tudi v času, ko
so nastajale pravljice nihče ni mogel zamisliti jelene, ki letijo, ker je to
navadna traparija.
242. za nekaj trenutkov vas bom še zadržala pri predhodnji
temi. Praznovanje božiča, kakršno poznamo danes, je svojo podobo dobilo konec
19.stoletja v ZDA, takrat pa se je izoblikovala podoba Božička (Oče Božič,
Santa Claus – glej naslednji odlomek, ipd.). ta je po izročilu starejši možakar
z gosto belo brado, njegovo bolj okroglo in debelušno postavo pa prekrivajo
rdeča oblačila z belo obrobo.
Dokončna podoba Božička
je svoj obraz dobila v 30. Letih 20. Stoletja, ko jo je Haddon Sundblom narisal
kot zaščitni znak Coca Cole. Ta podoba je ostala nespremenjena do danes in zato
je vsem jasno, da prihaja za nekatere najlepši, za druge od nas pa najbolj
depresiven del leta, ko se začnejo vrteti Coca Coline reklame po televiziji
(kar nastopi takoj po prvem novembru, torej skoraj dva meseca pred čisto
prezgodaj).
Kljub temu, da je Sondblom bil rojen v ameriški zvezni
državi Michigan, lahko trdimo, da ima njegova stvaritev povsem nordijske
korenine, način življenja in oblačila, saj je Sondblomov oče bil iz Finske,
mati pa je bila švedinja.
243. In še en z božičem povezan odlomek – ja, tudi meni je
tema skrajno zoprna, se mi pa dozdeva, da glede na pretirano božično vzdušje
vsepovsod za to nikomur ni mar. Kot je bilo obljubljeno v predhodnjem odlomku,
bo tukaj omenjen Santa Claus. Pri
njem gre v bistvu za kombinacijo cerkvenega Sv. Nikolaja, ki je otrokom
prinašal darila, in poganskega Joulupukkija, ki je otroke nalomil po zadnji
plati, če niso bili pridni. Še ena zanimivost okrog njega je tudi ta, da je
svoje ime, ki ga danes uporabljajo angleško govoreče dežele (te pa svoje
veleumne ideje običajno vsilijo tudi vsem drugim ljudem na svetu) dobil od še
enega izmed svojih možnih predhodnikov, Sinterklaasa
oz. nizozemskega imena za Sv. Nikolaja.
Ameriški tisk je njegovo amerikanizirano ime prvič omenil
leta 1773. Kmalu za tem je mož, ki se je razvil iz zgoraj opisane kombinacije
izgubil svojo škofovsko opravo, ki jo je nosil do takrat. Predstavljati so ga
začeli kot debelušnega mornarja v zelenem plašču in z fajfo, potem ko ga je
tako opisal Washington Irving v svoji knjig Zgodovina New Yorka, ki pa je
njegov izgled ustvaril bolj v posmeh kot pa da bi ga jemali resno.
244. In počasi je dovolj z božičem... ker je bilo dovolj že
kmalu po prvem novembru. Zato zdaj ena ljubezenska zgodba (ja, resno, tudi v
mojem pisanju se najde kaj absolutno osladnega). Tokrat bo reč o azerbajdžanski
zgodbi, ki je dala idejo za nenavadni skulpturi.
Vsaka kultura na svetu pozna zgodbo v maniri Romea in Julije
(ki so dejansko obstajale veliko preden je nastal opis najbolj znanih ljubimcev
v zgodovini) in tudi v Azerbajdžanu imajo tako zgodbo. Zgodba iz dvajsetih let
20. Stoletja govori o Aliju in Nino
(preden pride do kakšne katastrofe z domnevnim kršenjem volilnega molka, naj
povem, da je Nino gruzijsko žensko ime). Ali je potomec mešane družine islamske
vere in šolan v Rusiji, Nino pa je gruzijska princeska, vzgojena v katoliški
veri. Seveda se morata ravno ta dva zaljubiti, pretrpeti mnoge muke in se nato
nikoli več srečati.
Zgodba o Aliju in Nino je pravzaprav zgodba, ki opisuje
odnose med žensko in moškim, med starimi in mladimi ljudmi, med zahodom in
vzhodom, med krščanstvom in islamom, vse skupaj pa se dogaja v nekaj dneh, ko
se je pripravljala in dokončno dogodila Oktobrska Revolucija.
Po tem se glavna junaka nikoli več ne srečata in mnoga srca
tako za vedno ostanejo zlomljena, kar je navdihnilo gruzijsko kiparko Tamaro
Kvesitadze, da je ustvarila t.i. 'Kip ljubezni'. Gre za približno 7 metrov
visoki skulpturi moškega in ženske, sestavljena iz kovinskih trakov (ki
verjetno ponazarjajo spone, ki nas držijo v svetu v katerem smo vzgojeni in pri
mišljenju v katerem smo vzgojeni), ki se enkrat na dan začneta premikati eden
proti drugemu in v nekaj minutah preideta eden skozi drugega in zaključita
svojo zgodbo (in ja, srca še vedno ostajajo zlomljena. Da bo s tem občutkom še
huje, je tukaj dokaz v obliki filmčka). Ali in Nino, Kip ljubezni
245. Da je mrzlo izveš, ko stopiš ven in je zunaj mrzlo.
Vendar je 'mrzlo' lahko tudi precej relativen pojem... tako je bilo tudi v (ameriški
folk) pesmi Fair Charlotte, ki je dala navdih za izdelavo porcelanastih punčk,
zelo popularnih na prelomu 19. In 20. Stoletja v ZDA.
Te punčke so se v času svoje največje popularnosti
izdelovale v Nemčiji. Ulite so bile v enem modelu, zato niso imele premičnih
udov in glave (kakor kasnejše celuloidne punčke), nekatere pa so bile narejene
tako, da so imele glaziran sprednji del in neglaziran lončevinast hrbet, kar
jim je omogočalo, da so 'plavale mrtvaka', če so bile dane v kad z vodo (za kar
so jih otroci radi uporabljali).
Velike so bile od enega inča (2,54 cm) do preko 18 inčev
(približno 45 cm), manjše verzije od enega inča pa so se uporabljale kot amuleti, nekatere tradicije navajajo pa tudi,
da so jih gospodinje vmešale v testo za torte ali drugo pecivo in spekle, kar
naj bi tistemu, ki ga je dobil v svojem kosu peciva prineslo srečo. Te so se
imenovale punčke za peni in so si jih lahko privoščili vsi otroci.
In kakšno vezo ima vse skupaj z mrazom? Te punčke so se
imenovale Frozen Charlotte, kot že
rečeno po ameriški folk pesmi Fair Charlotte. Pesem namreč opisuje dekle, ki si
ni hotelo nadeti toplih oblačil, ko je odšla na pot s sankami, saj bi tako
zakrila svojo lepo obleko... in tako je zmrznila (če vas je slučajno pretirano
raznežila predhodnja zgodba). Sicer ni jasno ali je avtor pesmi, Seba Smith v
pesmi opisal resnični dogodek ali je bila pesem samo zato, da bi prestrašila
otroke v to, da se morajo toplo obleči. V vsakem pogledu je bila za tiste čase
gromozanski hit in zato so tudi trde, nepremične punčke prejele tak vzdevek.
 |
| To je samo ena izmed kasnejši verzij, ta pa se v mali trugi nosi okrog vratu. |
Seveda niso samo punčke tako nečimrne, da hočejo pokazati
svoje lepe oblekice. Obstajajo tudi moške verzije teh punčk, t.i. Zmrznjeni
Charliji, da so fantki pa je jasno po njihovih fantovskih frizurah. Kakšne posledice
jih doletijo, ko hočejo tudi sami pokazati svoje oblekice z naborki tako kot
deklice, mi zaenkrat še ni jasno...
246. nekatere od nas pa mraz spomni tudi na nekaj veliko
lepšega, enega najlepših naravnih fenomenov, kar jih je svet videl. Gre za
polarno svetlobo oz. Auroro Borealis.
Človeštvo jo opazuje že zelo dolgo, saj je prvi pisan dokument o tej magični
svetlobi iz 567 BC (če ste od prejšnjič pozabili gre za okrajšavo za 'pred
našim štetjem'), ko so opis nenavadne svetlobe na glineno ploščo zapisali
astronomi kralja Nebukadnezarja II. V Babiloniji. Prvič pa naj bi bile omenjene
okrog 30 000 let BC, saj so sliko, ki naj bi Auroro prikazovala našli v neki
votlini.
Ker spremljajo človeštvo že ves čas, so se okrog njih
napletle tudi legende. Nekateri severnoameriški inuiti jih imenujejo
'nogometaši', saj naj bi šlo za prikaz tega kako duše umrlih igrajo nogomet na
nebu z mroževo lobanjo. Spet drugi inuiti poznajo svetlobo po bolj grozljivi
strani, saj naj bi jim napovedovala njihovo usodo, najhuje pa je, če ugledajo
na nočnem nebu svetlobo rdeče barve (da ne bo pomote zaradi prepričanja, da je
svetloba lahko samo zelena, je pa res, da je največkrat možno videti ravno
zeleno), zaradi tega pa imajo do nje spoštovanje, saj naj bi bila pomočnik
njihovih šamanov.
Vendar tudi za Auroro obstaja znanstven dokaz oz. opis tega,
kako do nje pride. Večino dogajanja se zgodi na meji med zgornjo atmosfero in
magnetosfero, ko molekule kisika in dušika naletijo oz. se zaletijo v hitro
premikajoče elektrone, pri trku pa poberejo nekaj elektronove energije
(znanstveniki to opišejo kot 'vzburjenje'... tudi vi lahko postanete vzburjeni,
ko se zaletite v koga, kajne?). Višek energije, ki jo imajo pa se nato izloči v
obliki fotona (svetlobne energije) in ker je teh trkov ogromno, jih lahko
vidimo kot enega najlepših naravnih fenomenov.
Še enden izmed razlogov da pozimi obiščete katero izmed najsevernejših
držav Evrope in ker sem danes radodarna s filmčki, vas bom skušala prepričati s
tem:
247. Iz dežel, kjer vidijo magično svetlobo iz zgornjega
odlomka pa prihaja tudi konkretna babnica tega tedna, Huldra. Gre za mlado dekle, lepo in prijazno, vendar po srcu divje
iz z, ermh, dolgim kravjim repom, katerega skriva za hrbtom, ko slučajno sreča
človeka. Je spogledljiva (zato je običajno upodobljena bolj pomanjkljivo
oblečena), vendar po naravi ni niti dobra niti hudobna.
Njena zgodba se je dokončno izoblikovala, ko so se
prebivalci severnih dežel srečali s krščanstvom. Domnevno naj bi Adam in Eva
imela veliko otrok in nekega dne jih je Eva kopala, ko je prišel bog. Ker so
bili nekateri otroci še umazani, jih je poskrila, da jih ne bi takšne videl.
Bog jo je vprašal, če nima več otrok in Eva mu je odgovorila, da ne, zato ji je
bog rekel 'potem naj tisto, kar je skrito tudi ostane skrito' in umazani otroci
s Huldro vred so postali bitja, ki živijo pod zemljo (de underjordiske), ki še
danes mimoidoče vabijo, da se jim pridružijo pod površjem (tam kjer je
krščanstvo postavilo pekel... nekatere kulture imajo za to pač drugačne
razlage). Huldi občasno uspe uiti izpod površja, zato da se nato pomankljivo
oblečena sprehaja po gozdu.
Preden je dobila krščansko konotacijo, je bila trol ženskega
spola (torej, trola ali kakorkoli se temu reče...) in je moškim dobro
opravljene spolne usluge nagrajuje, tiste, ki pa se niso tako dobro odrezali,
pa nagradi s smrtjo. Občasno se tudi poroči s kakšnim moškim in če se ta v
zakonu do nje grdo obnaša, se bo spremenila v grdo staro coprnico. Torej, čisto
običajna ženska. Znana je tudi po tem, da slabim materam krade otroke in jih
zamenjuje s svojimi, ki imajo podobne moči kot ona. Torej, postanejo prave
nadloge, ki staršem nakopljejo veliko težav (verjetno tudi s tem, da okrog
tekajo goli, kar na starše običajno meče slabo luč).
248. Dekle iz predhodnega odlomka je po izročilu svetlolaso
in ima modre oči. Bilo je dokazano, da imajo vsi ljudje istega prednika, ki je
pred 6000 do 10 000 leti živel v bližini Črnega morja. Pred tem so naši
predniki imeli rjave oči. Pri skupnem predniku je prišlo do mutacije gena, ki
je preprečil razvoj rjave obarvanosti šarenice (za več iz te teme glej zapis
števila 205).
Dokazano je, da imajo vsi ljudje modre oči – dojenčki se
običajno rodijo s svetlimi očmi, ki so po odtenku najbližje modrim – nato pa do
drugega leta dobijo svojo končno barvo oči, katera jim je določena z geni
katere prejmejo od staršev. Zaenkrat je dokazano, da pride pri ljudeh z modro
barvo oči do mutacije na genu, ki nosi zapis o količini melanina – gre za pigment rdečkaste, rjave ali črne barve (kar
lahko sklepamo tudi iz njegovega imena – melas oz. izvorno μέλας je grško ime
za črno), ki pri človeku določa barvo oči, las in kože. Nastaja z encimsko
oksidacijo tirozina v posebnih celicah imenovanih melanociti. Manjša količina
teh celic povzroči svetlejšo obarvanost in obratno večja količina povzroči
temnejšo barvo oči, las in kože.
Pri človeku nastaja več vrst melanina, najbolj pogosta sta
temen evmelanin in svetlejši feomelanin, razmerje med njima dvema pa določa
tudi obarvanost človeka. Ker na količino obeh vplivajo tudi drugi dejavniki –
npr. izpostavljenost soncu, toplota, klima ipd. – so zato ljudje na severu
svetlejši, ljudje, ki so dlje izpostavljeni soncu (dlje je mišljeno kot nekaj
tisočletij in tudi dlje) pa se tako morajo prilagoditi razmeram v katerih
živijo, zato njihovi organizmi tvorijo večjo količino evmelanina. Dokler to ni
bilo razjasnjeno, so nekateri sklepali, da so tisti z drugo barvo kože tudi
manjvredni (dobro veste kdo od vas ima takšno mnenje in dobro veste tudi kaj si
o vas mislimo nekateri drugi).
249. Človeške oči so nekaj resnično fascinantnega. Nekateri
celo trdijo, da v njih lahko vidimo globino človekove duše ali njegovo
življenjsko zgodbo. Opisujejo jih pesmi, slike in filmi, okrog njih pa se je
razvilo mnogo zgodb in urbanih mitov. Eden izmed teh je tudi, da lahko oči
spreminjajo svojo barvo.
Del tega je res. Znani so primeri, ko nekogaršnje oči
spremenijo barvo v določenem času v življenju – pri tem najbolj izstopajo
najstništvo in nosečnost – ko pri nekaterih ljudeh oči malce potemnijo (česar
večina ljudi sploh ne opazi, saj večina ljudi zelo slabo ločuje barve med
seboj... še vedno se spomnim primera iz otroštva, ko sem nosila vijolično
majico – ko sem še počela takšne neumnosti – nekdo pa je rekel, da imam na sebi
rdečo majico. Banalno, ampak absurdno). Velikokrat pa se nam zdi, da so oči
nekoga barvo spremenile zaradi njegovega počutja in volje.
Kako dojemamo barvo oči nekoga je predvsem odvisno od
okolice, torej samega očesa, širine zenice, barve oblačil, ki jih ta oseba nosi
in tudi od same dnevne svetlobe. V očeh nekoga, ki je slabe volje ali celo
jezen kapilare nabreknejo in malo bolj izstopijo, zato so njegove oči videti
bolj zelene, zaradi samega kontrasta (če še pomnete tovariši, arterije so
rdeče, rdeči kontrastna barva pa je zelena). Pri bolnikih se nam zdi, da so
njihove oči svetlejše, saj so tudi sami bolj svetle, nedoločljive, celo
sivkaste barve (za tiste, ki to opazite. Kot že rečeno, velika večina ljudi ima
s tem težave). Ko je človek žalosten ali izredno srečen, pa se poveča njegova
zenica, kar povzroči, da se njegovo oko dojema kot temnejše. Seveda to velja za
oko, ki ne trpi za kakšno boleznijo (glavkom, mrena, ipd.)
250. Za konec pa še ena tujka – tokrat iz inata ne mislim
opisovati populističnih tem iz filmov in umorov – in za tokrat je bila izbrana
beseda gibigianna. Gre za italijansko
besedo, ki opisuje igro svetlobe na vodni gladini, izza oblakov ali odseva od
ogledala ali druge odbojne površine (se spomnite t.i. 'zajčkov', ki smo jih kot
otroci delali z urami? Ko smo bili prisiljeni v to, da jih nehamo usmerjati
drugim v oči, niso bili več zanimivi). V prenesenem pomenu pa ta beseda opisuje
tudi žensko, ki okolico šarmira s svojo eleganco. Pojem elegance je danes malo
preveč pokvečen in popačen, da bi nekateri to pravilno razumeli, zato moram
poudariti, da to ni ženska, ki okrog hodi napol gola, odkrite dele telesa pa
prekrije z ogromnimi količinami in plastmi šminke. Gibigianna je ženska, ki
šarmira s svojo urejenostjo, načinom govora in gestikuliranjem – tukaj ni mesta
za vreščanje, kriljenje in huronski smeh, ki že meji na histerijo. To so
ženske, kakršne so opisovali pesniki starega kova.
Zdaj sem že resnično naveličana svojega početja, prepričana
v to, da me zaradi glavobola dejansko pobira, moja koncentracija pa je ušla že
pred časom. Zato se od vas poslavljam za ta teden, pred tem pa vam želim lepe
praznike. Pridružite se mi naslednji teden (trmasta sem dovolj, da bom po vsej
verjetnosti tudi naslednji teden napisala kakšen podoben zmazek in ga objavila v
nikogaršnje veselje... ker), če seveda preživim prihajajoče praznike, na katere
sem se pripravljala celo leto pa so me še vedno doleteli nepripravljeno. Letos se
lahko vsaj izgovarjam na zdravila. Torej, do naslednjič!
Božič naredi vse dvakrat bolj žalostno (D. Coupland)
Ni komentarjev:
Objavite komentar