Nova sobota je čas za novo Stromatro. Vsi trije, ki to berete,
a ni lepo, da se nekdo spomni na vas? Okey, v resnici gre za približno 2,6
človeka, ki to berejo, ampak sebe moramo predstaviti v boljši luči, da tudi
sami na situacijo ne bi gledali bolj pozitivno (pesimista prepričati v
pozitivnost je približno tako kot crknjeno kravo prepričati, da bi sama
pretekla maraton v visokih petkah.
Torej, za nami je 24. Teden našega druženja in zaenkrat
poznam samo en obraz (od teh 2,6 človeka, ki mi namenijo svoj čas). Ker vam
vsak teden dostavljam informacije, ki vam verjetno nikoli ne bodo koristile,
ker imam občutek, da vam tudi zanimive niso, se vseeno lahko odzovete da me kje
popravite (ker večino svojega znanja v bizarnih oblikah skladiščim v svoji
glavi, lahko pride do tega, da kdaj podam kakšno bučo, saj lahko pride do zmešnjave
in se določeni podtaki pomešajo), lahko pa me presenetite do te mere, da bom
skoraj padla iz stola in mi priporočite kakšno zanimivo temo za katero bi radi,
da jo spoznajo tudi drugi bralci teh zapiskov – mogoče z vašo pomočjo pridemo
do celih treh bralcev bloga!
In ja, za mano je skoraj cel teden omejevanja depresije in
anksioznosti z novimi zdravili in... efekta dejansko ne opažam – poleg tega, da
mi skoraj vsako noč uspe spati od ene do dveh ur. Še vedno sem na pragu
suicidnosti iz katere sama sebe vlečem ven s svojim lastnim kretenskim smislom
za humor. Zato ta teden nekaj o smrti, nekaj o božiču in kreaturah, ki pridejo
takrat in zelo kratek opis filma katerega sama najraje gledam za božič. Torej,
kdo čaka na koga? Vi na odlomke, ali odlomki na vas? Akcija!
231. Pa dajmo že na samem začetku razjasniti eno stvar, za
katero vsi trdite, da ste strokovnjaki... potem pa je nihče tudi registrira ne.
Torej, nekaj bomo rekli o sarkazmu.
Res je, da je sarkazem težko registrirati v virtualnih pogovorih, vendar, tudi
to se da, če se le hoče.
Grška izvorna beseda sarkasmos
(σαρκασμός), ki izhaja iz besede σαρκαςειν, katera je opisovala 'trganje
mesa, grizenje ustnice v navalu besa, posmehovanje' je dejansko prerasla v
besedo, ki danes opisuje 'ostro, nesramno ali žaljivo izjavo ali opazko, uporablja
pa se tudi za zasmehovanje ali poniževanje'. Sarkazem tako lahko vključuje tudi
dvoumnost, ni pa nujno ironičen. Samo sarkastično vrednost izjave moramo
oceniti na podlagi celotnega konteksta pogovora. Sodeč po nekaterih
jezikoslovcih, je sarkazem tesno povezan z ironijo in ga dejansko obravnavajo
kot najbolj surovo obliko ironije. Spet drugi jezikoslovci pa zanj trdijo, da
ni nujno direktno povezan z ironijo, jo pa vedno vsebuje. Bistvo sarkazma je
nekoga prizadeti, užaliti ali ponižati s pomočjo ironičnih besed.
Vsebina oz kontekst povedanega, kar zaznavamo kot sarkastično,
je močno kulturno pogojeno. Nekaj, kar se v naši kulturi pojmuje kot nesramno,
je nekje povsem sprejemljivo in tako ista izjava ne bi imela želenega učinka,
če bi jo povedali kje drugje (ena izmed nesramnih kartic na to temo bi se v
prevodu glasila 'Uporabljam sarkazem, saj se v večini svetovnih kultur smatra
za nesramno, če nekomu rečeš 'jebeni idiot!' – v tem primeru je jasno, da
nikjer na svetu ljudje ne marajo, če jih imajo za idiote).
Mislim, da je zanimivo pripomniti tudi dejstvo, da pri razumevanju
sarkazma medsebojno sodelujejo deli možganov, ki običajno ne sodelujejo (pri
formiranju vsakodnevnega govora in obnavljanju naučenega), zato je hitro
prepoznavanje neke izjave kot sarkastične v resnici znak zdravih možganov. Pri
ljudeh z določenimi nevrodegenerativnimi boleznimi in ljudeh, ki so utrpeli
določene možganske poškodbe ter tudi pri nekaterih vrstah avtizma, je moč
opaziti nerazumevanje sarkazma oz. težavo z registriranjem nečesa kot
sarkastičnega. Če ne razberete vseh sarkastičnih izjav kot takšne seveda še ne
pomeni, da je z vami kaj narobe. Če ste že običajno bolj površni, ste verjetno
tudi v dotičnem primeru, ali pa pogovora v katerem se vas nekdo trudi užaliti
(in s tem močno napreza svoje možgane) sploh ne spremljate.
V virtualnem svetu se je sarkazem v bistvu prelevil v nekaj
sebi nasprotnega in se dejansko uporablja, da bi zakril tisto, kar o
sogovorniku mislimo – seveda, če naše misli o tej osebi niso družbeno
sprejemljive. Če so, potem je uporaba sarkazma nesmiselna. Danes se sarkazem že
lahko uporablja kot tuj jezik – večina ljudi okrog nas ga namreč ne razume,
občasno pa se zgodi, da je tako dovršen, da niti sami ne vemo, ali smo v
resnici tako neumni ali pa se nam to samo dozdeva.
232. Zdaj pa k malo bolj resnim temam (lahko da bom tekom
dneva še potegnila kakšno smešno iz klobuka, ampak zaenkrat še ne vem). Tokrat
bom na kratko omenila Eda Geina, serijskega morilca (če lahko temu rečemo
serijski morilec, saj sta uradno potrjeni samo dve njegovi žrtvi).
Med svojo psihiatrično evalvacijo je Gein večkrat nakazal na
to, da je vedno imel težave z dekleti in spolnostjo (ker je odraščal z
minimalnim kontaktom z zunajim svetom, njihovo gospodinjstvo pa je vodila
izredno dominantna mati). Večkrat je poudaril, da bi ga mati obravnavala bolje,
če bi se rodil kot deklica. Prav tako ga je zanimala operacija za spremembo
spola in večina literature, ki jo je prebral v psihiatrični bolnišnici v kateri
je služil dosmrtno zaporno kazen, je bila o ženski anatomiji.
Na težavo s sprejemanjem svojega spola (v smislu gender) sta
v Geinovem življenju bistveno vplivali dve variabli. Ena je bila materina
dominantnost, strogost in vernost, zato tudi prepričanje, da bi ga mati
sprejela bolje, ne samo če bi bil ženskega spola, ampak če bi bil dobra,
bogaboječa ženska. Drugo pa je bilo pojmovanje žensk v tistem času – ženske so
takrat bile obravnavane kot ranljive, nežne in potrebne vodstva. Ker je v
Geinovem življenju, sploh v času njegovega razvoja, mati dobesedno upravljala z
njim, se je verjetno navadil tega, da ga skozi življenje nekdo vodi, mogoče pa
se je brez tega vodstva počutil tudi preveč nenadzorovanega in si je kot tak
privoščil nekatere stvari, ki se nam še danes zdijo rahlo čudaške (npr. znan je
po tem, da je na bližnjih pokopališčih izkopaval trupla, katera je potem
razkosal, iz njihovih kosti in kože pa si naredil spominke – iz človeške kože
je naredil senčnik za svetilko, iz ženskih prsnih bradavic pas, korzet narejen
iz kože ženskega torza ter seveda, sklede narejene iz človeških lobanj. To so
samo nekateri izmed teh spominkov).
233. Znameniti predzgodovinski monumentalni spomenik v
Wiltshireu, Stonehenge (katerega
poznamo danes. Pred tem sta stala še dve monumentalna spomenika na tem istem
mestu, vendar, ker je za seboj vse pustila civilizacija, ki ni bila znana po
delanju zapiskov, danes ne vemo o tem skoraj nič... tisto, kar pa so uspeli
izvedeti strokovnjaki, pa je težko potrditi ali zanikati) naj bi bil postavljen
okrog leta 2900 BC (oznaka BC pomeni 'before Christ', kar lahko prevedemo kot
'pred našim štetjem' in ne pišemo okrajšav v stilu pr.n.št. ali še huje pnš),
zdaj pa se je pojavila teorija, da je Stonehenge v bistvu 'rabljen spomenik',
saj naj bi približno 500 let prej ti isti kamni stali v Walesu, 240 kilometrov
stran od svojega trenutnega mesta.
Z analizo razpadanja ogljikovih atomov je bilo dokazano, da
so monoliti, ki sestavljajo obliko podkve v sami notranjosti Stonehengea (ki je
bil sestavljen iz 80ih skal visokih od dveh do več kot sedem metrov, od katerih
pa jih je danes vidnih samo 43) bili odlomljeni cca 3400 BC v
Craig-Rhos-y-Felinu, nekateri pa pred cca 3200 v Carn Goedogu in so najprej
stali v lokalnem monumentu v bližini kamnolomov iz katerih izhajajo kamni.
Lahko bi sicer sklepali, da so potrebovali 500 let, da so kamne odvlekli tako
daleč stran, vendar pa je to zelo malo verjetno.
Stonehenge je do svojega izgleda, kakršnega poznamo danes
potoval skozi 3 velike faze, najdeni pa so bili ostanki lukenj izkopanih za
monolitske skale, ki datirajo cca 8000 BC, domnevno pa je že od samega začetka
prostor povezan s pokopavanjem. Prva faza nastanka Stonehengea je nastala okrog
3100 BC, sestavljena pa je iz okroglega nasipa in jarka, ki v premeru znašata
približno 110 metrov. Zadnjih nekaj let se domneva, da je bil jarek izkopan, da
bi vanj postavili monolite, zato velja za verjetno najstarejši monument te
vrste.
Približno 100 let kasneje je nastala druga faza Stonehengea,
vendar pa ostanki te več niso vidni. Najdeni so bili ostanki lesene strukture,
ki je stala na tem področju, prav tako pa so bili najdeni ostanki enega
najstarejših pokopališč, na katerem so pokopavali kremirane ostanke v
(običajno) lončenih posodah. Poleg teh so bili najdeni tudi ostanki človeških
kosti iz istega obdobja, kar nam kaže na to, da so uporabljali obe vrsti
pogrebov.
Okrog leta 2600 BC je začela nastajati tretja faza
Stonehengea (ta je razdeljena na 5 podfaz, vendar, ker ni bil moj namen
opisovati sam Stonehenge, ampak samo dejstvo, da so že v tistih časih poznali
recikliranje, teh ne bom analizirala na tem mestu, verjetno pa vas tak udarec
čaka kdaj drugič). V času med 2600 BC in 1600 BC so se tukaj postavljali
monoliti, katere so nekajkrat prestavljali, dokler niso stali v podobnem stanju
kot danes, še vedno pa so se izkopavale tudi luknje v koncentričnih krogih
okrog monolitov, vendar še ni popolnoma jasno, kaj je bil njihov namen.
234. Ker je bila že zgoraj deloma načeta tema, naj se
nadaljuje še tukaj. Torej, nekaj zanimivosti o smrti. Kot so me naučili med
študijem (v najbolj suicidnih letih mojega življenja) ni 'smrt nič težkega, saj
zmore vsaka stara baba', zato osebno ne trpim za strahom pred smrtjo (v bistvu
nimam anksioznosti do lastne smrti, ker strah pred smrtjo je nekaj drugega –
mogoče bo kakšno zanimivo ime podano pod kakšno višjo številko nižje na spisku)
in je (v nasprotju s splošnim prepričanjem) ne želim nikomur (...da bi ga
obiskala prehitro. Ker, če smo pošteni, še vedno je neizbežna). Je pa smrt
nekaj najbolj vzburljivega o čemer nekateri od nas lahko poslušamo ure in ure
skupaj, o tem beremo in se v pravi družbi tudi ure in ure pogovarjamo. Sigurno
je v dosti pogledih bolj zanimiva kot življenje, saj se nihče ni vrnil nazaj,
da bi povedal, kaj je 'na drugi strani'.
Najprej: kot vsako drugo truplo, tudi človeško začne po
smrti razpadati, vonj po smrti pa tako vsebuje preko 400 kemikalij, ki oddajajo
neznosen vonj po mrhovini (katerega večina ljudi zelo težko opiše, se pa večina
strinja, da je neznosen). Zaenkrat je pet teh kemikalij, ki jih oddaja truplo
med razpadanjem lastno samo ljudem (in
jih ne delimo z drugimi živalmi), njim podobne estre (kemikalije, ki skupaj z
vodo tvorijo alkohole in kisline) pa najdemo tudi pri razpadajočem sadju. Res je,
da so nekateri t.i. 'vonj po smrti' opisali kot sladkast (na tisti najbolj
ogaben način).
Veliko starih zgodb in pripovedk vključuje dejstvo, da so truplom
rastli nohti in lasje, kar pa se je izkazalo za navadno bučo. Nohti in lasje so
mrtvi že pri živem človeku, njihov edini del, ki je dejansko živ (lasni folikel
in nohtna matrica) pa sta skrita pod kožo, za njuno delovanje pa je potrebno
hormonalno uravnavanje, ki pa se s smrtjo preneha. Nohti na nekaj dni do tednov
starih truplih izgledajo kot da rastejo predvsem zaradi dehidracije organizma,
kar povzroči, da se koža okrog nohtov skrči, zaradi česar nohti izgledajo kot
da so zrasli (podobno pa se zgodi tudi z lasmi).
Razmišljanje o smrti naj bi nas naredilo za bolj ozkogledne
in manj odprte novostim in drugačnosti. Preko 200 študij v zadnjih 25ih letih
je pokazalo, da razmišljanje o smrti povzroči pri ljudeh, da bi radi dosegli
vsaj navidezno nesmrtnost (na načine kot so poimenovanje otrok s svojim imenom,
tako kot to počnejo v ZDA, da bi nasploh radi imeli več otrok, da se bolj
ženejo za poslovnim uspehom kot pa za srečo, ter da bi radi, da si jih ljudje
zapomnijo – sami sebi želijo postaviti spomenike ipd). Prav tako pa so te iste
študije pokazale, da so ljudje, ki več razmišljajo o lastni smrti bolj odprti
do rasističnih gibanj, ne marajo uvoženih stvari ali sploh ne odobravajo uvoza
stvari, so bolj nasilni do prostitutk in celo liberalni ljudje niso tako odprti
do istospolno usmerjenih. Dokazano pa je tudi dejstvo, da veliko nevernih ljudi
začne verovati v Boga in posmrtno življenje takoj, ko so soočeni s svojo lastno
smrtjo.
235. ker je beseda tako lepo stekla o smrti, naj se
nadaljuje še malo naprej. Dolgo časa je v znanosti veljalo prepričanje, da se
lahko celice delijo v nedogled (kar se je v nekaterih pogledih dejansko jemalo
za nekaj, kar je človeku omogočalo tako močno želeno nesmrtnost), nato pa je
bilo leta 1961 končno razjasnjeno, da to ni mogoče. Ena celica gre lahko v
svojem življenju skozi 50 do 70 delitev, potem pa se njeno življenje zaključi
in ta celica ne obstaja več.
Dolžino življenja celice določajo telomeri, ponavljajoče se nukleotidne sekvence na koncu vsakega
kromosoma, ki kromosomu preprečajo, da bi se spojil s sosednjimi kromosomi ali
pa razpadel (predstavljajte si jih kot neke vrste copatke in kapice na
kromosomih, mogoče boste malo manj zmedeni). Med kopiranjem DNK pri delitvi
celice, encimi, ki omogočajo kopirajo DNK, ne morejo prekopirati vsega, zato se
telomerična sekvenca vsakič skrajša (zato od 50 do 70 delitev celice), zaključi
(oz. dopolni) pa jih telomerična reverzna transkriptaza, encim z lastnim RNK,
ki zapolni prostor, ki je ostal, ko se telomerična sekvenca ni mogla v celoti
prekopirati.
Ljudje, panični zaradi svoje lastne smrti so sicer
prepričani, da je mogoče z dolžino telomerov napovedati, kako dolgo bo
življenje trajalo, vendar pa te teorije niso zaenkrat niti ovržene in niti
potrjene. Kajti, če je to res, bo mogoče nekoč v prihodnosti manipulirati z
dolžino telomerov in tako podaljševati življenje. Zaenkrat so sami telomeri še
premalo raziskani, načrtna genetska manipulacija pa je zaenkrat še
protiustavna, ampak za tiste, ki se resnično bojite stvari, ki bo opisana v
naslednjem odstavku, vedno obstaja neko upanje.
236. kot obljubljeno s strani nekoga, ki se mora novo tujko
naučiti vsak dan, je zdaj čas za novo besedo okrog katere boste lahko
paničarili. To je thanatofobija oz.
za tiste, ki tujk ne marate, strah pred smrtjo (kot že rečeno nekaj odlomkov
nazaj, to ni isto kot tesnoba zaradi smrti, saj to občutijo skoraj vsi ljudje,
sploh ko pomislijo na svojo smrt ali smrt nekoga, ki ga imajo radi).
Gre za običajno iracionalen, vendar izredno močen strah pred
smrtjo, poslušanju o smrti ali samo razmišljanje o smrti, ki lahko povsem
ohromi posameznikovo življenje. Pacienti s to fobijo se običajno bojijo
zapustiti svoj dom, predvsem zaradi strahu, da bi se jim zunaj lahko zgodilo
kaj, kar bi jih pripeljalo do konca življenja, sama misel na smrt pa v njih
sproži napade panike.
Poznamo jo pod več drugimi imeni, ki lahko nakažejo tudi
bolj specifičen razlog česa točno povezanega s smrtjo se bolniki bojijo: strah
pred tem, da bi bili zakopani ali zaprti v krsto, strah pred umiranjem, strah
pred kremiranjem in v nekaterih primerih celo strah pred neznanim.
Kaj povzroči tako hude oblike strahu pred smrtjo? Običajno
gre za kombinacijo predispozicije (ki je lahko prenešena na nas z dedovanjem
ali pa preko vzgoje) in izkušenj, povezanih s smrtjo (smrt v družini, kateri
smo bili priča kot otrok in druge travmatične izkušnje). Že kot otroci smo
poučeni o tem, da je smrt neizogibna in nepredvidljiva, ljudje s thanatofobijo
pa zaradi internalizacije ekstremnih pogledov na smrt to doživljajo drugače od
ostalih ljudi.
237. Ker je počasi dovolj o smrti za navadne smrtnike, nekaj
malo bolj lahkotnega in času primernega. Pred kratkim so nekateri nastavljali
krožnike in pričakovali, da jim bo Miklavž prinesel sladkarije (pri nas je
običajno bila praksa, da si ponoči izpod pregrinjala molil noge in si lahko
dobil nove čevlje – letos zaradi krize pa smo dobili sladkarije), veliko
srednjeevropskih dežel pa je po izročilu eno noč pred tem obhajalo t.i.
Krampusnacht oz. 'Noč, ko pride Krampus'.
Po izročilu je Krampus
bitje, ki je pravzaprav različica Satana, torej bitje z velikimi rogovi, dlako
po vsem telesu in kopiti – veliko tradicij pa mu pripiše tudi izredno dolg
jezik – njegova naloga pa je, da obišče tiste najbolj poredne otroke okrog
božiča.
Ker njegov izvor še ni povsem znan, se ga pripisuje
poganskim predkrščanskim tradicijam, ki se je sčasoma prilagodil krščanskemu
praznovanju božiča in se vanj inkorporiral. Njegova osnovna naloga je bila, da
je porednim otrokom prinašal premog (medtem, ko so pridni otroci jedli
sladkarije, suho sadje in celo pomaranče, si poreden otrok ni mogel veliko pomagati
s premogom in je v smiljenju samemu sebi ugotovil, da bi se lahko lepše obnašal
skozi leto, da bi tudi sam bil deležen nečesa sladkega), sčasoma pa je začel
okrog nositi tudi brezove šibe, samo tako v poduk otrokom, naj bodo pridni, če
jih nočejo dobiti s tisto šibo.
238. Vsak teden si vzamem čas za vsaj eno konkretno babnico
in tokrat je na vrsti Gryla, ker je
deloma podobna Krampusu in je zdaj počasi čas, da na plano privlečemo vse, kar
čaka poredne otroke.
Gryla je mitološka velikanka, ki živi v gorah na Islandiji
je postala povezana z božičem šele v 17. Stoletju, takrat pa je prevzelo vlogo
matere Jólasveinarnir oz. božičnih fantov, ki so v sodobnih časih prevzeli
Božičkovo vlogo na Islandiji. Gryla vsako leto okrog božiča pride iz svojega
domovanja v gorah in v bližnjih mestih poišče otroke, ki so bili skozi leto
poredni (enkrat ali večkrat, ker se treudi ne delati velikih razlik med
otroci), jih odvleče v svoj dom in jih poje. Jed katero ima najrajši, je golaž
iz porednih otrok. Njen apetit je kot luknja brez dna in zgodbe pripovedujejo,
da je imela vedno dovolj hrane in nikoli ni stradala, saj so otroci vedno bili
poredni. S svojim tretjim soprogom (prva dva je požrla, ker sta jo dolgočasila,
kot trdijo legende), Leppalúðijem naj bi živela v vzhodnem Mývatnu, na
vulkanski planoti Dimmuborgir, eni najbolj popularnih naravnih turističnih
atrakcij na Islandiji (Dimmuborgir pomeni 'mračno mesto / utrdba', kraj pa je
ime prejel zaradi nenavadnih formacij, katere je ustvarila lava in spominjajo
na ostanke starega mesta. In pošteno povedano, če tega ne bi šla nekje napisat,
bi lahko sama sebi dala odpoved, ker bi se izneverila sama sebi).
Sodeč po nekaterih izročilih naj bi bila Gryla simbol
zimskega solsticija, veliko skupnega pa ima tudi s keltsko boginjo, ki je na
škotskem znana kot Cailleach Beur, na Irskem pa kot Cailleach Bhéara.
239. Čas je za še eno tujko, ob katero se spotikam že lep
čas, mislim pa da je v realnih pogovorih še nisem zasledila. Gre za angleško
besedo oneiric, ki se je razvila iz
grške besede oneiros, z njo pa
opišemo vse, kar je povezano s sanjami oz. svetom sanj. Bolj znana je beseda oneirizem,
ki opisuje izkušnje, ki so podobne sanjam, na področju psihologije pa se
uporablja za opis nenormalne zavesti stanja budnosti, ki je podoben sanjanju
oz. stanja v katerem prihaja do prividov, prisluhov in halucinacij.
Medtem, ko vsi lovite svoje sanje, nekateri izmed nas živimo
svoje nočne more. Saj vendar veste, da so nočne more prav tako vrsta sanj,
kajne?
240. in tokrat naj zaključim s filmom. Kot velika oboževalka
filmov Mela Brooksa si vsako leto, običajno za Silvestrovo, ogledam vsaj en njegov
film. Zato je tokrat čas, da vam predstavim nekaj ocvirkov iz filma Silent movie oz. v slovenskem prevodu Tišina, smejemo se!
Gre za film o tem kako režiser (katerega je upodobil Mel
Brooks, to pa je njegova prva glavna vloga v lastnem filmu), kateremu je počasi
začela upadati popularnost, in njegova dva malce čudaška prijatelja (zdaj že oba
pokojna Marty Feldman in Dom DeLuise) potujejo po Hollywoodu in iščejo slavne
zvezdnike za svoj novi film. V filmu iz leta 1976 se tako pojavijo Burt
Reynolds, James Caan, Liza Minelli, Anne Bancroft, Marcel Marceau in Paul
Newman ter seveda vsi zavrnejo vloge, ne glede na to, kako se trije prijatelji
trudijo, da bi jih prepričali v nasprotno.
Kot trdi sam naslov, gre za tihi film oz. film v katerem ni
dialogov in govora. Edini, ki je v filmu karkoli izrekel, je ironično slavni
pantomimik Marcel Marceau, ki vlogo v filmu zavrne z glasnim 'Non!'. Zaradi
tega je ta film vpisan v Guinessovo knjigo rekordov kot film z najmanj
izgovorjenimi besedami. To pa je bil tudi razlog, da so vsi zvezdniki, ki so v
filmu nastopili zahtevali manj kot 300$ na dan (ker je učenje na pamet povsem
brezvezno, vendar naš šolski sistem tega še ni ugotovil), kar je veliko manj
kot so običajno zahtevali za dan snemanja.
V filmu Brooks in prijatelja obiščejo tudi pisarne Big
Picture Studios (ki ponazarjajo MGM, znano filmsko produkcijsko hišo), katerih
emblem vsebuje rek 'Ars est Pecunia' (Umetnost je denar), kar je odprto
norčevanje iz MGMovega slogana Ars Gratia Artis (umetost zaradi umetnosti), prav
tako pa tudi izraža Brooksovo mnenje o produkcijski hiši, ki ga je večkrat
zavrnila. V filmu se na podoben način ponorčujejo tudi iz podjetja Gulf &
Western, katerega zgodbo so ponazorili s podjetjem 'Engulf & Devour'
(osvoji in požri). Gulf & Western je namreč med leti 1965 in 1970 dobesedno
požrl preko 80 podjetij, med katerimi je bilo tudi podjetje Paramount Pictures,
ki je padlo v njihove roke leta 1966.
Čeprav se film dogaja v Hollywoodu, se v eni izmed scen
prikaže newyorški horizont, orkester pa igra 'San Francisco'. Kar naenkrat se
glasba ustavi na zelo glasen in zoprn način (kar je poleg zaletavanja s kamero
v enega izmed igralcev značilno za skoraj vse Brooksove filme), nato pa
orkester zaigra 'I'll take Manhattan'.
Na trailerju za film so v filmski dvorani vidni postri za
Brooksov predhodnji film, Mladi Frankenstein, v katerem je prav tako igral
Marty Feldman (ki je prevzel vlogo Frankensteinovega pomočnika Igorja), glavno
vlogo pa je odigral Gene Wilder. Mladi Frankenstein je nastal leta 1974.
Tako, tole bo za ta teden dovolj. V malo bolj zamorjenem
tonu sem pisala zato, ker se mi v prazničnem decembru še nikoli ni dalo
pretvarjati, da sem nad tem navdušena, ker gre za ogromno potrato denarja in še
več pretvarjanja. Dogovorjeni vsakoletni prazniki so leglo laži vseh vrst in
nekatere med njimi je težje opaziti kot druge, nekatere pa so dobesedno
transparentne.
Torej, zaključujem za ta teden, fascikla nič kaj lažje ne
dihata, računalniška mapa se vztrajno polni, moja glava pa tudi nič kaj ne
zaostaja. Pred kratkim sem sicer brala raziskavo, ki je trdila, da naši možgani
niso namenjeni skladiščenju informacij, ampak so dejansko namenjeni idejam. In manj
kot je v glavi informacij, boljše ideje lahko imamo... česar pa ne odobravam
(večina ljudi, ki se trudi imeti dobre ideje... običajno nima pojma s čim se
spopada, ker nimajo začetnih informacij). Vseeno se mi zdi pomembnejše, da
imamo v glavi kvalitetne informacije, ki nam lahko koristijo, še bolje pa je,
da te informacije skladiščimo v skrajšani – dobesedno zakodirani – obliki, ki
nas prisilijo, da o njih dejansko pomislimo, saj s tem urimo tudi svoj spomin.
In seveda, nikoli ne škodi, če si zanimivosti zapisujemo. Pravzaprav je tak moj
način dela, ki lahko da je dober tudi za vas, lahko pa, da nekje v svoji glavi
nosite boljšo idejo, katere pa še niste potegnili na plano. Mogoče jo boste do
naslednje sobote.
Pišem, vendar ne tako kot govorim. Govorim, vendar ne tako kot mislim. Mislim, vendar ne tako kot bi moral misliti... in tako gre naprej v najglobljo temo (F. Kafka)
Ni komentarjev:
Objavite komentar