Božiček je prinesel še eno Stromatro – če vanj verjamete
seveda. Če ne, vam jo pač prinaša moja malenkost, medtem, ko vršim svoje
vsakopraznično kujanje na dolge proge. Tudi tokrat bo nekaj malega govora o
božičku, predvsem o nekaterih delih njegove osebnosti, o katerih svojim otrokom
raje ne bi predavali, poleg tega pa bo pogovor tekel tudi okrog zanimivega
darila, katerega je Norveška namenila Finski, gozdu samomorov, eni izmed
valižanskih pogrebnih soban, pomoči pri predoziranju z opijati in seveda o filmu
Neverending Story. Ker imate uvodnika več kot dovolj (v mislih imam vse tri in
pol bralce, ki jih tole razbijanje glave premore), bom nehala dolgoveziti in
vam ponudila zapiske tega tedna.
251. Ker gre za eno najhujših obdobij v letu, naj se vse
skupaj začne z malo morbidnosti (pravzaprav pa je vse prepolno kičeraja in
prisilne sladkobe). Tokrat naj bo to aokigahara
ali 'gozd samomorov'. Gre za gozd pod japonsko goro Fuji, ki velja za drugo
najpopularnejšo lokacijo za takrat, ko hočete narediti samomor (prva je most Golden
Gate v San Franciscu v ameriški zvezni državi Kaliforniji). Od petdesetih let 20. Stoletja je preko 500
poslovnežev šlo v gozd, le redki pa so se vrnili. Povprečno število samomorov
je nekje med 10 in 30 letno, največ pa jih je bilo leta 2002, kar 78.
V bistvu se je zgodba t.i. gozda samomorov začela zaradi
gozda, ki je težje prehoden, ljudje pa imamo pravzaprav običajno tendenco, da
se v gozdovih izgubimo. Ljudje izgubljeni v gozdu Aokigahara imajo potem še
dodatno težavo, da jih veliko ni nikoli več znalo priti ven. Policisti so zato
po gozdu namestili znake, ki ljudem pomagajo najti pot nazaj domov, tako ali
tako.
Domačini, ki živijo v bližini gozda, so se v desetletjih odkar
gozd velja za prepoznavnega, naučili razlikovati med tremi tipi ljudi, ki vanj
vstopajo: to so navdušenci nad naravo in športniki, ki bi radi uživali v
pisanih panoramah gore Fuji, radovedneži, ki bi si radi na lastne oči ogledali
makaber, ki naj bi se odvijal v tem gozdu (ja, nekateri ljudje še vedno samomor
pojmujejo kot nekaj grozljivega... eni od teh zagotovo nismo tisti, ki smo se z
njim že hoteli pobliže spoznati) in seveda, uboge duše, ki se iz tega gozda ne
nameravajo vrniti.
Po japonskem izročilu velja, da če trupla nikoli ne
odkrijejo, to zelo razburi njegovega duha, ki nato noči prebije tako, da kriči
in joče, kar lahko celo njegovo nikoli najdeno truplo pripravi do tega, da se
začne premikati samo od sebe in se tako postavi na mesto, kjer bi ga lahko kdo
našel. Ena izmed možnih razlag je tudi v tem, da v gozdu živi veliko divjih
živali, ki trupla ali njihove posamezne dele raznašajo naokrog. Krajevni
policisti dostikrat poudarijo, da v tem ni nič lepega, domačini pa trdijo, da
jim gre dejstvo, da živijo tako blizu gozda samomorov, na živce. Letno tako
najdejo okrog 70 trupel v različnih stanjih razpadanja, katerim je tako
omogočen poslednji počitek.
252. Če smo začeli s samomorom, pa bomo nadaljevali z umorom
in ker je ravno čas za domnevno bucmastega možiclja, ki se plazi po tujih hišah
in notri pušča darila, naj bo tokrat govora o morilskih božičkih. Gre za lik v sodobni pop kulturi, ki je v
bistvu nasprotje 'doberga' božička, ki ima z njim samo skupna oblačila. Okrog
te figure je bilo napletenih že ogromno zgodb, knjig, filmov, stripov in
predvsem urbanih mitov. Gre za božička, ki terorizira vse okrog sebe (ker sem
ena izmed tistih, ki ne želi neznancev spuščati v hišo, sem domnevala, da je to
v bistvu prav tako nočem prejemati daril
od neznancev... običajno ostane pri tem, da si darilo za božič kupim sama).
Začelo se je okrog leta 1942, ko so v stripu Leading Comic
božička predstavili kot morilskega pirata. Dandanes se nam to ne zdi nič kaj
posebnega, takrat pa je šlo za skorajšnji škandal. Capitain Bigg je bil del
skupine hudobcev, ki so delovali pod okroiljem Black Star-a, za praznike pa se
je odločil, da se bo našemil (ker, če smo pošteni, tega mu dejansko nihče ni
prepovedal), svoje žrtve pa je obdaroval z nakitom, kar ga je predstavilo kot nekoga,
ki dejansko nima vseh koleščk na mestu kjer bi morali biti...
V sodobniku stripa Leading Comics, The Spirit, so prav tako
začeli eksperimentirati z izpeljavami lika ponorelega božička, vendar pa je
njihov lik, ki ga je zasnoval znameniti Will Eisner, še vedno samo malo zmeden
in ne v resnici zloben ali hudoben.
Prvi preboj, ki je
napeljeval na morilske božičke kot jih pop kultura pozna danes se je zgodil v
stripu Vault of Horror, njihov božiček pa se je že pokazal kot bolj grozljivega
in zloveščega (opomniti vas moram, da je šlo za strip, ki je bil izdan pred
nastopom kode – Comics Code Authority – ki prepoveduje določene stvari
objavljati v stripih. Ta ekipa je bila ustanovljena leta 1954, ni pa nujno, da
na njen nastanek ni vplival tudi ta strip). Nastanek CCA je morilske božičke za
skoraj 15 let poslal na hiberniranje, saj se je komisija dejansko prlevila v
neke vrste cenzuro.
Res je, da se je zgodba o tem kako je Grinch ukradel božič
izšla leta 1957, vendar v njej dejansko ne gre za prepovedano tematiko nad
katero je prežala CCA. Šele leta 1969, ko je izšel Santa Claws v zborniku Web
of Horror, je bilo jasno, da so se morilski božički vrnili. Santa Claws opisuje
zgodbo vampirja, ki mu oblačila božička prinesejo zaupanje otrok (mislim, da
posledic ne rabim natančno razlagati...), dokler ga dokončno ne ustavi pravi
božiček (gre za enega najbolj nenavadnih plot twistov v zgodovini stripov).
Medtem, ko je popularnost morilskih božičkov naraščala skozi
sedemdeseta in osemdeseta leta 20. Stoletja (80. Leta 20. Stoletja so bila
namreč najboljši čas za t.i. 'b grozljivke', saj so te nastajale po tekočem
traku). V devetdesetih letih je žanr postal dobro sprejet med vsemi gledalci
filmov (ne samo zbiralci in oboževalci), zato so si lahko njihovi ustvarjalci
privoščili vedno več. Žanr je tako vsako leto popularnejši, morilski božički pa
so vsako leto bolj okrutni in nasilni, vedno večkrat pa se pod božičkovimi
oblačili skrivajo bizarne kreature iz nočnih mor.
253. v preteklem tednu smo bili priča tudi dogodku, katerega
doživimo sicer vsako leto dvakrat, vendar je okrog njih spletenih toliko zgodb
in vraž, da so nekatere od njih pokradle tudi velike religije... preden se
preveč zapletem v kompliciranje proti religijskim sistemom, naj vam omenim, da
bom govorila o solsticiju in namesto,
da bi opisovala vse zgodbe, ki so bile okrog tega naravnega dogodka spletene v
času od nastanka prvih civilizacij, bom raje povedala kaj pravzaprav je in kaj
to pomeni.
Solsticij je astronomski dogodek, ki se dogodi vsako leto
junija in decembra označuje pa trenutek, ko je Sonce najvišje nad Zemljinim
nebesnim ekvatorjem – po domače povedano, gre za najdaljši dan in najkrajšo noč
v letu, decembra pa gre za ravno nasprotno stvar – ker je Sonce najnižje nad
Zemljinim nebesnim ekvatorjem, gre za najkrajši dan in najdaljšo noč v letu
(govorim o urah trajanja in ne o t.i. Silvestrski noči, katere naj bo večino
prebedeli).
V tem momentu je nujno poudariti, da nebesni ekvator ne
sovpada z Zemljinim ekvatorjem (navidezno črto potegnjeno tako, da je enako
oddaljena od severnega in južnega pola, ki razdvaja Zemljo na severno in južno
hemisfero). Zaradi Zemljine naravne oblikvitete (nagnjenosti), ki znaša 23,4⁰,
je tudi sam nebesni ekvator od svojega matematičnega soimenjaka nagnjen za
toliko stopinj. Ta nagnjenost pa je krivec za nastanek nekaterih zelo široko
razširjenih zgodb, ki so jih civilizacije, ki niso obvladale matematike in
astronomije (in za božjo voljo, nehajte enačiti astronomijo z astrologijo –
glejte naslednji post) niso poznale in so v momentu, ko je prišlo do enega ali
drugega izmed zgoraj opisanih dogodkov, sklepali, da se neko samovšečno
božanstvo zmrduje nad njihovim početjem. Skozi stoletja so te zgodbe, s
katerimi so večinoma strašili otroke, prerasle v legende, ki so nato rojevale
nesmisle v katere so ljudje nagnjeni verjeti še danes. Kdo je ukradel solsticij
in kaj je z njim storil... mislim, da že veste.
Torej, na kratko: za to, da lahko proslavljate noč v kateri
v vašo hišo pride neznan okrogel možicelj, ki vam domnevno prinese darila, se
morate v prvem planu zahvaliti Zemljini legi oz. nagnjenosti njene osi, ki
prebivalcem Zemlje daje možnost preživetja in opazovanja naravnih pojavov,
katere drugače ne bi opazili (če bi Zemlja stala 'naravnost').
Nasproten pojav solsticiju (solsticij je beseda grškega
izvora, ki združuje besedi sol (sonce)
in sistere (stati pri miru) in v
bistvu opisuje moment, ko Sonce doseže najvišjo / najnižjo točko na nebu, potem
pa obrne smer – iz najvišje točke gre proti najnižji in obratno) je ekvinokcij
oz. po domače 'enakonočje', ki se dogodi prav tako dvakrat na leto (marca in
septembra) in kot pove njegovo ime, označuje moment v katerem sta dan in noč
enako dolga.
254. Kot obljubljeno, moram najprej podati krajšo razlago
med astronomijo in astrologijo, saj
so ljudje dostikrat prepričani, da gre za eno in isto stvar, kar pa je, tako
kot v dosti človeških prepričanjih, čista buča.
Astronomija je naravna znanost, ki se ukvarja s stvarmi izven
Zemljine atmosfere – fizika, kemija in evolucijski procesi stvari, katere
vidimo na nebu – zvezde, planeti, asteroidi, kometi, lune, galaksije, zvezdne meglice,
ter tudi procesi, ki se dogajajo okrog teh objektov – supernove, žarčenja vidne
in nevidne svetlobe, kozmična sevanja ipd. Gre za oprijemljivo znanost, čeprav se
večine njenih objektov še ne moremo direktno dotakniti.
Po drugi strani pa je astrologija
študij o premikanju nebesnih teles – ozvezdij in samih zvezd – po nebu in
ugotavljanje, kakšno sporočilo nam preko tega premikanja želijo poslati
božanske sile, kako so ti premiki zaznamovali posameznikovo preteklost, kako se
bodo pokazali v sedanjosti in kakšne posledice bodo imeli za prihodnost.
Astrologija navkljub splošnemu prepričanju ni prava znanost, čeprav ljudje
lahko za vedeževalkine besede stran vržejo ogromne količine denarja (ironično,
v največ primerih, ko ji postavijo vprašanje o tem, če bodo zadeli jackpot pri
kakšnem lotu). Res je, da gre za opazovanje nebesnih teles, katero se odvija že
okrog 4000 let – in v tem času je logično, da je bilo moč opaziti tudi določene
nenavadne in nepričakovane premike nebesnih teles, opaženo pa je bilo tudi, da
imajo nekateri položaji nekaterih nebesnih teles lahko močan vpliv na obnašanje
in počutje neke osebe (tisti, ki trpite za meteoropatijo že veste o čem
govorim), vendar pa v nobenem primeru ne moremo trditi, da je astrologija
objektivna in oprijemljiva znanost.
Torej, na kratko: astronomija se ukvarja predvsem s tem, ali
je možno življenje na drugih planetih (letos je bilo prvič v zgodovini
izpostavljeno tudi dejstvo, da niso vse oblike življenja zasnovane na ogljiku,
tako kot čkovek, ampak da je povsem možno, da obstajajo na drugih planetih živa
bitja zasnovana na drugih elementih periodnega sistema), astrologija pa se
sprašuje kateri premik katerega ozvezdja bo ta teden iz vas naredil kretena (če
je nekdo kreten, je nesmiselno, da se izgovarja na svoj zodiakalni znak in
krivdo vali na horoskop tega tedna, saj je kreten ravno zaradi tega, ker to v
resnici verjame).
255. Kljub temu, da naj bi dnevi okrog današnjega bili
zasuti s snegom (skoraj vse 'božične popevke' govorijo v prid snegu, mrazu,
stiskanju pred kaminom ipd.), se iz kratkega obiska zamejstva vračam bolj v
stilu 'magla svuda, magla oko nas...'. zato je nujno, da vam nekaj snega
natrosim tukaj gor (saj vendar veste, da je za določeno atmosfero nujno nekoga
angažirat, ker to v gospodarstvu že spada pod storitve...) in sneg običajno
zaznamuje zimo. Po drugi strani pa je čas za eno konkretno babnico in tokrat
naj bo na vrsti Cailleach, keltska
boginja zime.
Utelešenje t.i. 'temne matere' (kar bi znalo biti razloženo
v naslednjem zapisku... ni pa nujno... odvisno od tega, koliko me bo služil
spomin), katero poznajo na Škotskem in v predelih Irske, je običajno opisana
kot starejša ženska z enim očesom, zelo slabimi zobmi in skuštranimi,
neurejenimi lasmi. Poznana je kot boginja žetve, zato se pojavlja v jeseni, s
seboj pa običajno prinese tudi nevihte, neurja, veliko vode in mraz.
Svetu vlada v zimski polovici leta, kar pomeni, da se pojavi
okrog Samhaina (tisti bolj komercialno usmerjeni ga poznate kot Halloween ali
Noč čarovnic) in Zemlji vlada do Belteana, ki nastopi 1. Maja. Z njenim
nastopom začne Zemlja vsak dan po malem umirati, zato je čas, da se poberejo
pridelki, ki jih ponuja, nato pa se jo pusti počivati. Sicer Cailleach velja za
boginjo, ki prvotno uničuje, prav tako pa je sposobna ustavriti novo življenje.
Miti govorijo o tem, da je s svojim magičnim kladivom ustvarila hribovja,
doline in jezera na Škotskem, prav tako pa jo poznajo kot zaščitnico divjih
živali, predvsem srnjadi in volkov (zato jo na veliko slikah tudi lahko vidimo
jahati velikega sivega volka). Na irskem jo poznajo kot zavetnico suverenosti
vladarjev, saj kraljem ponudi, da svoje dežele vodijo kot suvereni, neodvisni
vladarji. Nekatere zgodbe trdijo tudi, da se vedno prikaže kot grda stara
coprnica, če pa so do nje prijazni, pa se spremeni v lepotico in jih za
prijaznost bogato nagradi (in brez zamere, dekleta smo običajno takšna).
256. V predhodnjem odlomku ste se srečali s pojmom 'temna mater', zato je – ker me spomin
še služi – čas za krajšo razlago tega pojma.
Grški boginji Demetra in Perzefona (če tudi vas spomin še ne
zapušča, o eni izmed njiju je tekla beseda v odlomku 214) sta močno povezani s
časom jesenskega enakonočja. Ko je Had ugrabil Perzefono, je to sprožilo
verižno reakcijo dogodkov, ki so pripeljali do tega, da se Zemlja preko zime
zavije v temo (v smislu nerodovitnosti, mraza, bolezni ipd.) in to je čas, ko
nastopi najbolj grozljiv izmed treh aspektov trojne boginje (na kratko, ker
boste temeljite razlage deležni kdaj drugič: trojna boginja so trije obrazi ene
same boginje oz. spremljevalke vrhovnega boga v veliko poganskih kultih. Gre za
aspekte deviškosti, materinskosti in starosti (katero veliko ljudi povezuje
tudi z izgubo lepote, ženstvenosti ipd. Zato ta aspekt velja za najbolj
grozljivega, saj je ženska že izgubila svojo zunanjo lepoto, premore pa veliko
življenjske modrosti in izkušenj, ki jo opozarjajo na to, da je do zdaj
preživela ogromno), ki v bistvu predstavljajo tri časovna obdobja v življenju
ženske.
Tako temna mater oz. zadnja faza trojne boginje več ne
prihaja med ljudi s košaro polno cvetja, temveč s srpom in koso, da bo požela
kar je zasjala, ko je prišla s košaro polno cvetja.
Novodobni wiccan kulti je dostikrat povezujejo tudi z Innano,
Kali, Tiamat, Nemezo in Morrighan (odlomek 184 vas je seznanil tudi z njo...
ostale pa še pridejo na vrsto). Gre za boginje, ki naj bi dajale notranjo moč
svojim častilcem, jim pomagala, da se znebijo lastnega trpljenja, da iz
negativnih izkušenj, katere nosijo v sebi, naredijo pozitivne (v smislu naukov,
ki jih daje življenje).
Izraz temna mater je tako oznaka za mater (ker je
materinstvo še vedno na izmed prvenstvenih nalog ženske, če ne celo najbolj
izpostavljena) v jeseni svojega življenja. Ima izkušnje, veliko je preživela in
veliko se je iz tega naučila in svojo modrost je pripravljena deliti z drugimi,
prav tako pa je ni strah požeti, kar je v življenju zasjala. Če se še spomnite
predhodnega odlomka, je bilo rečeno, da se prikaže kot grda stara coprnica, če
pa so do nje prijazni, se spremeni v lepotico... no, zdaj imate tudi razlago
zakaj je takšna.
257. Čas je za teme, ki splošno veljajo za bolj lahkotne –
kar je čista traparija, ker ravno te teme znajo nekateri ljudje tako zakomplicirati,
da kmalu izgubijo tudi svojo lahkotnost. Ker je čas poneumljajočih božičnih
filmov narejenih po istem kopitu s samo manjšimi deviacijami od originalne
zgodbe, je s tem nastopil tudi čas za film, katerega ste mnogi med vami že
pozabili, če ste ga sploh kdaj videli. Govora je Neverending story (mi je zelo žal, če kakšen slavist dobiva ošpice,
ko bere katerega izmed mojih zapiskov, vendar slovenski prevodi naslovov filmov
so običajno... zelo slovenski, kar je za okus nekaterih od nas, ahem, zelo
specifično in zato tudi zelo moteče).
Film (iz leta 1984) je bil posnet po istoimenski knjigi,
katero je napisal Michael Ende (izšla je leta 1979) in je bil v času svoje
premiere najdražji nemški film, saj je bilo vanj vloženih preko 27 milijonov dolarjev
(k sreči je zaslužil preko 100 milijonov dolarjev v naslednjih nekaj letih).
Režiral ga je Wolfgang Petersen, Michael Ende pa ga je obtožil, da je iz
njegove zgodbe naredil 'obupno kozlarijo', zaradi česar je zahteval tudi, da
njegovo ime umaknejo iz špice filma, ker s tem filmom ni hotel imeti nič. Ena
izmed reči, ki so avtorja tako močno zmotile, so namreč bile sfinge, za katere
je rekel, da so prostitutke z ogromnimi oprsji, ki gole sedijo sredi puščave. To
sicer ni najdražji film, kar jih je Petersen kdaj režiral, saj je ena izmed
njegovih stvaritev tudi film Das Boot (zato se verjetno tudi ni nameraval
obremenjevati s tem, kaj si o filmu misli avtor knjige).
Ker je bila večina pomembnejših vlog dana otrokom, je
prihajalo do zapletov med snemanjem. Igralec, ki je igral Bastiana se je po
besedah režiserja fantastično odrezal v vsaki sceni, Atreyu oz. igralec, ki je
dobil njegovo vlogo pa je bil njegovo absolutno nasprotje in je iz njega bilo
skoraj nemogoče izvleči profesionalno obnašanje in zadovoljevanje standardov.
Ravno ta igralec (Noah Hathaway, zdaj sredi štiridesetih) je povedal tudi drugo
plat zgodbe. Povedal je namreč, da je bila režiserjeva angleščina izredno
omejena, še večje težave pa jim je povzročala njegov perfekcionizem, saj so
nekatere scene morali ponavljati več kot 40-krat, preden je bil vsaj delno
zadovoljen z njimi, kar je trimesečni projekt spremenilo v film, katerega so
snemali skoraj eno leto.
Zaradi režiserjevega perfekcionizma in drugih dejavnikov so
dve izmed najbolj prepoznavnih scen v filmu – Artaxovo smrt v močvirju žalosti
in predstavitev Morle, ogromne želve – snemali dva meseca. Eden izmed
dejavnikov za tako dolgo snemanje je bilo (vsaj v primeru prve scene), da konj
ne bo prostovoljno zakorakal v globoko motno in blatno vodo (ker konji sami po
sebi niso neumni), zaradi česar so ga trenerji morali trenirati 7 tednov, da je
v filmu storil ravno to. Konj, ki je igral vlogo Artaxa je zato moral vsak dan
stati na hidravlični podlagi, ki ga je natrenirala na to, da bo moral do brade
stati v blatu in ne poskusiti zbežati, odplavati ali nasploh začeti paničariti.
Veliko ljudi ta film pozna po letečem psu... in kot
običajno, gre tudi v tem primeru za navadno bučo, ki je zrasla na zeljniku
nekoga, ki filma ni precej dobro spremljal. Falkor, katerega je tudi sam
režiser opisal kot mešanico zlatega prinašalca in zmaja je v resnici je samo
režiserjeva interpretacija Zmaja sreče. Zanimivo pa je tudi to, da je eden
izmed modelov zmaja sreče, katere vidimo v filmu, bil postavljen na ogrodju
manjšega letala. Dolg je bil skoraj 13 metrov, tehtal pa je preko 90
kilogramov.
Po enormnem uspehu prvega dela, je bil nato posneti tudi
drugi del, ki pa se je bistveno oddaljil od zgodbe v knjigi. S koncem prvega
dela se namreč konča prva polovica knjige, drugi del pa naj bi po logičnem
sklepanju upodobil drugo polovico... kar pa je rahlo ušlo izpod nadzora. Ostali
so samo nekateri izmed elementov prvotne zgodbe, dodano pa je bilo veliko
novih. Kasneje je nastal še tretji del, ki pa s samo knjigo nima ničesar
skupnega.
258. Dandanes je malo stvari, ki bi bile sposobne prenesti
vso težo, ki jim je naložena (bodimo pošteni, tudi nekatere ljudi je lažje
nositi naokorg kot pa jih prenašati ko govorijo, jedo, dihajo ipd.). Ena izmed
stvari, ki to pravilo potrjuje, je tudi Bryn
Celli Ddu, predzgodovinska kamnita formacija na valižanskem otoku Anglesey.
Gre za formacijo postavljeno v neolitiku (med 4000 BC in
2500 BC), ki je služila predvsem pokopavanju umrlih. Ima izredno dobro
ohranjeno sobo za obrede pri pokopavanju, zato je ta namembnost bolj očitna (ta
prostor se je pred tem domnevno uporabljal že v mezolitiku, vendar pa še ni
jasno kakšen je bil njegov namen). Soba sledi 8 metrov dolgemu hodniku,
katerega prvi 3 metri so nepokriti, nato pa je hodnik pokrit z velikimi kamni,
sama soba pa se nahaja pod nasipom, ki se lepo spaja z gričevnato okolico.
Okoli samega nasipa je bil najprej izkopan jarek (za več
podrobnosti o tem, kaj natanko je ta jarek tam počel, si poglejte odlomek 233,
ki govori o najbolj znanem spomeniku te vrste, Stonehengeu), šele nato pa so se
okrog njega postavili monoliti (14 njih), katere so nato namerno prekrili z
materialom, katerega so uporabili za nasip.
Bryn Celli Ddu v prevodu pomeni 'nasip v temnem jarku'. Mesto
je bilo odkopano med letoma 1928 in 1929, na ogled je tako postavljen takšen
kot je bil v zadnji fazi uporabe. Za manjšo zanimivost: tudi njegov zadnji znan
način uporabe je starejši kot piramide v Gizi.
259. Trenutno smo v času, ko se nekateri izredno radi
medsebojno obdarujejo, zato me je ta teden presenetila novica, da je zdaj pa
nekdo v tem skoraj da že rahlo pretiral. Namreč, Norveška želi Finski podariti
enega izmed svojih hribov.
Res je, da Finska velja za eno najbolj nenavadnih držav v
Evropi (predvsem zaradi tega, ker sta tam možni karieri igranja zračne kitare
in gojenje severnih jelenov, česar druge evropske države svojim prebivalcem ne
morejo ponuditi) in takemu čudaku, ki dejansko ima že vse, je skoraj nemogoče
podariti nekaj, česar še nima.
Norveška je tako prišla na idejo, da bi ravno toliko
premaknila svojo mejo, da bi pod finsko jurisdikcijo padel hrib Halti. Norveška tako ne bi izgubila
veliko (površinsko gledano okrog 0,015 km²), Finska pa bi tako pridobila svoj
najvišji vrh (Halti je namreč visok okrog 1345 metrov, saj se Finska zdaj lahko
ponaša samo s pičlimi 1300 metri, hriba pa si dejansko delita isto vznožje).
Sicer gre samo za idejo, ki še ni bila izvršena, je pa hitro
postala dnevna novica na internetu, saj je pokazala, da odnosi med državami
niso nujno krvavi in se ne končajo s polovico pobitega prebivalstva neke države
(sploh v času, ko se to od posameznih držav v resnici pričakuje), temveč, da je
pomoč neke države drugi tudi izven humanitarnih okvirov. Domneva pa se tudi, da
se Rusija tej debati ne bo tako kmalu priključila.
Samo za pomislek: nekateri imamo radi praktična darila. Verjetno
sem ena izmed redkih žensk, ki si ne želi, da bi ji nekdo kupoval rože, ker
resnično ne potrebujem nečesa, kar jasno in očitno crkuje medtem, ko je v moji
oskrbi. Darila naj bi pustila trajen vtis, naj ne bi imela lastnega življenja
in se ne podarjajo zato, ker ima nekdo slabo vest, ker nima pojma kaj nekomu
drugemu podariti.
260. Po presežku sladkobe je čas še za Naloxon oz. Narcan (tisti
za domačo uporabo je po novem znan tudi pod imenom Evzio), opioidni antagonist,
katerega se uporablja za zmanjševanje efektov opiatov pri predoziranju oz. za
preprečevanje samega predoziranja. Opijati so znani po tem, da povzročijo
depresijo centralnega živčnega sistema (depresijo v smislu upadanje
produktivnosti in močno okrnjeno delovanje, kar pri predoziranjih pripelje do
tega, da se ta sistem enostavno ustavi, kar povzroči človekovo smrt), prav tako
pa tudi dihalnega sistema, Naloxon pa delovanje tako centralnega živčnega
sistema in dihalnega sistema zopet vzpodbudi s tem, da obrne delovanje opiatov
na ta sistema.
ZDA so ga odobrile leta 1971 in je danes dosegljiv kot
generično zdravilo za tiste, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od opijatov
(nalokson pomaga pri tistih, ki so primarno odvisni od opijatov zasnovanih na
morfiju ter tudi nekaterih drugih). Dosegljiv je v pršilu za v nos in v raztopini
za intravenozno uporabo. Če se vbrizga v žilo deluje v približno dveh minutah,
če je vbrizgan v mišico pa po nekje petih minutah, pri pršenju v nos pa je
običajno potrebnih več manjših odmerkov. Njegovi efekti trajajo od pol ure do
ene ure in pol. V Sloveniji je prav tako registriran, vendar se uporablja samo
v urgentnih primerih in ga ni moč dobiti na prostem trgu.
Ker moji zadnji plati sledi predoziranje s sedenjem, se je
nujno odstraniti od opisovanja stvari, ki so mi ta teden skakale po mislih.
Zakaj bi se obremenjevala z njimi? Ker je bolje to kot pa da se obremenjujem z
vremenom, zanič tv programom med prazniki, pomanjkanjem miru med prazniki, ki
mir propagirajo in seveda prazniki. Ker so prazniki še vedno nekaj groznega,
ker so se iz družinskih dni prelevili v histerične nakupovalne mrzlice,
neprestano klicarjenje po telefonih in pošiljanju osladnih sporočil z željami,
katerih ne mislite resno in nasploh, ponovno poudarjam, pomanjkanjem miru. Mir
je lahko tudi v družbi, samo brez drame in obrekovanj ter seveda, brez
omenjanja tem, ki veljajo za nezaželene (poglejte si stavek o vremenu, zanič tv
programu... ipd). Do naslednjič pa razmišljajte o čem zanimivem, vaše zbašite
kakšno zanimivo informacijo (ki ne bo v obliki božičnih ostankov ali sladkarij)
in kmalu boste spoznali, da je zunaj kopica stvari, ki vas utegne zanimati (ja,
kljub temu, da vsi okrog mene trdijo nasprotno, znam biti občasno prav nemarno
optimistična).
Ne pritožuj se nad
stvarmi na katere ne moreš vplivati ali jih spremeniti ali pa se mu nasploh
izpostavljati (osmo Satanistično pravilo na Zemlji).
Ni komentarjev:
Objavite komentar