Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 35. del

Mimo je nov teden – nekateri so še vedno prepričani, da je tedna konec v Soboto, nov teden pa se začne z Nedeljo. Verjetno so tako prepričani zato, da se jim zdi, da teden začnejo in končajo s prostim dnem. Nekaterim od nas je seveda o tem vseeno. Vsako jutro moramo vstati iz postelje in se iti obremenjevati predvsem z ljudmi in stvarmi katerih ne maramo (ker bodimo pošteni, ne maramo ničesar). Zakaj smo nekateri ljudje taki?

Ljudje smo v veliki meri odsev ljudi s katerimi preživimo veliko časa... torej, če smo obkroženi z ljudmi, ki se stalno pritožujejo, gremo lahko staviti, da bomo tudi sami postali takšni. Ker, v nasprotnem primeru, da se temu upremo (k čemur običajno pristopamo preveč 'revolucionarno'), nas bodo ljudje s katerimi se družimo, pa naj si bo to družina, prijatelji ali delovni kolektiv, začela izločevati. To običajno povzroči, da smo potem samo še bolj nesrečni, ker smo v resnici ljudje družbena bitja (kljub temu, da kot že rečeno, nekateri od nas ravno te družbe ne prenašamo najbolje), ki potrebujemo sočloveka. Če ne drugače, vsaj nekoga, ki nam prinese pošto, človeka, ki spakira stvari, ki smo jih naročili po internetu, da nam jih poštar lahko prinese, ali pa ženski glas, ki nas preko telefona opozori, da nam bodo odklopili elektriko, če se bomo še naprej pretvarjali, da smo mrtvi.

Da povzamem na kratko: če se do mene nekdo obnaša kot budala, se bom tako do njega obnašala tudi sama, saj je to očitno edini jezik, ki ga ta oseba razume. In obratno: če se do mene nekdo obnaša lepo... v večini primerov ne znam odreagirati, zato iz sebe običajno naredim budalo.

Kakšne veze ima uvodnik s tem kar sledi? Absolutno nobene. Pravijo pa, da je dober uvodnik tisti, ki bo pritegnil več bralcev. O tem, da bi moral uvodnik biti povezan z napisanim, nobena pravila o pisanju člankov, seminarskih in diplomskih nalog ali pa celo povsem običajnih blogov niso bila pretirano natančna. Ker nadaljno pisanje danes (trojni skandinavski udarec, konkretna babnica in nekaj barv) torej z uvodnikom nima nobene veze, prav tako pa ne vsebuje življenjsko pomembnih podatkov, je torej najbolje, da se zadeve enostavno lotim. Torej, nitke v preprogi tega tedna so...

341. Tokrat kar za začetek že z velikimi in težkimi pojmi. Po polovično naključnem brskanju po nenapisanem slovarju sem se spomnila, da se že nekaj časa ukvarjam s povsem nepovezano temo (verjetno je že jasno, da večino idej za razglabljanje o tujkah dobim pri poslušanju glasbe, katero večina ljudi na svetu opiše kot neumno... ampak, to je stvar kakšnega poštenega ranta na to temo. In tako sem se spomnila na besedo paroksizem. Kljub temu, da gre za domevno težko besedo (v originalu se zapisuje z x-om in y-om, kar je v našem izobraževalnem sistemu obravnavano kot nekaj kompliciranega), ta dejansko opisuje nekaj kar se dogaja vsak dan – verjetno ne vam, ste pa se z njo že soočili.

Max Slevogt - Paroksizem Destrukcije

Beseda izvira iz srednjeveške angleščine ('paroxism', prvič uporabljena v 15. Stoletju), njene prednice pa lahko zasledimo že v latinščini ('paroxysmus'), če pa jo najdemo v latinščini, pa lahko sklepamo, da ima svoj izvor že nekje v stari grščini (kot sestavljanka  besed 'paro' in 'oxynein', kar naj bi dalo besedo 'provocirati' oz. v bolj sprejemljivi različici 'vzpodbuditi'). Dandanes se uporablja predvsem v medicini, saj opisuje nenadno pojavo oz. poslabšanje simptomov bolezni (tresenje, kašljanje tudi sama bolečina) ali nenadno pojavo krčev, ki se kasneje običajno pojavljajo. Iz nekaterih javno dostopnih virov je bilo možno iz zdravniških krac npr. razbrati, da se je bolečina pojavljala v rednih paroksizmih. Če vam to kakorkoli pomaga.

V splošni uporabi je beseda redka – večinoma jo uporabljajo jeziki katerih slovnica ni tako komplicirana kot je slovenska, ti jeziki pa imajo veliko širšo skupino uporabnikov. Običajno se uporablja za opis pojave nekega čustva, katerega oseba ni mogla kontrolirati – napad smeha, besa ipd. – in še to pri večinoma negativnih čustvih. Saj veste, da tudi smeh velja za negativno čustvo, sploh, če se smejite nesreči neke druge osebe.

342. Ker je danes na vrsti trojni nordijski udarec, najprej razlaga o samem pridevniku 'nordijski'. Ta pojem ni avtomatsko zamenljiv s pridevnikom 'skandinavski', kot se to rado počne v pogovorih. Ker so prebivalci severne Evrope še malo bolj občutljivi na to, da se jih razlikuje po državah izvora (povprečni norveški uporabnik interneta se bo svetu predstavil kot 'nisem šved'). Pod 'skandinavske' štejemo prvenstveno Švedsko in Norveško (skandinavski polotok, ki sicer vsebuje tudi severni del Finske, ampak razlaga zakaj Finska ni del te elite malo kasneje), zaradi jezikovnih podobnosti pa tudi Dansko. V skupino 'nordijskih' pa štejemo tudi pripadnike jezikovno dokaj podobne Islandije in Ferskih otokov, ter Finsko, katere jezik pa izvira povsem drugje (jezikovna skupina ugrofincev tako vsebuje še madžare in estonce – finščina je tako med poligloti eden najbolj osovraženih jezikov in se je lotevajo resnično samo tisti, ki radi mučijo sami sebe), prav tako pa je večja količina populacije povsem drugega izvora (inuiti, samejci ipd.). Finska je v to skupino vključena zaradi tega, ker se švedščina govori tudi na Finskem, finščina pa ima znatno manjšino tudi na Norveškem.

Vmes me je doletelo vprašanje 'kaj pa Grenlandija?', na katerega se moram truditi odgovoriti z resnim obrazom. Grenlandija je pod Dansko jurisdikcijo, vendar gre za samoupravno območje (skupaj z Dansko so leta 1979 vstopili v Evropsko skupnost, nato pa so izstopili leta 1985, Danska pa je ostala v EU do danes). Prav tako pa se teritorialno nahaja na ozemlju, ki pripada severni Ameriki. Zemlja v veliki večini prekrita z ledom je lahko svoje ime 'zelena dežela' – kar njeno ime v resnici pomeni – lahko dobila samo od nekoga, ki je snega vajen imeti do ušes, torej od Dancev.

Gre za razlike, katerih ljudje večinoma ne registrirajo, vendar vseeno je zdaj sezona 'nordijskega' smučanja' in ne 'skandinavskega smučanja'. Če vas kdaj pot odnese tja, na hladno, se zavedajte tega, da se, kot že rečeno, Norvežani definirajo kot 'nismo Švedi'.

343. In zdaj končno trojni nordijski udarec. Za začetek zanimiva rešitev ene izmed političnih težav na Islandiji. Slovenci smo nagnjeni k temu, da, kljub temu, da smo že kot država povsem brez denarja (kaj šele kot posamezniki), pa vseeno razpisujemo referendume za vsako traparijo. Zaradi teh referendumov iz državne blagajne izgine še nekaj denarja (katerega noter sploh ni bilo), kljub temu, da so na referendumih običajno postavljena vprašanja, za katera je jasno, da ne morejo dobiti pozitivnega odgovora (zadnji izmed t.i. 'padlih referendumov' je bila predbožična katastrofa, ki je ljudi vprašala po mnenju o tem, če naj se istospolno usmerjenim parom omogoči posvojiti otroke. Jasno je bilo, da je referendum 'padel', saj je bila problematika ljudem predstavljena narobe, otrok o katerih je bilo toliko govora pa nihče niti za mnenje ni vprašal).

Zahodna obala Islandije

Torej, kako so to težavo rešili na Islandiji? Zelo preprosto. Ker so pred leti bankrotirali, so se težave lotili na izredno poceni način. Namreč, postavili so strani na družbenih omrežjih FaceBook in Twitter, kjer ljudje lahko prispevajo svoje ideje, želje in prebliske (več kot 97% populacije ima namreč internetno povezavo, kar za seboj potegne tudi dejstvo, da si bodo uporabniki interneta slej kot prej omislili tudi profil na vsaj enem izmed družbenih omrežij).

Tako so Islandci postali prvi narod v zgodovini, ko so leta 2012 s pomočjo t.i. crowdsurfinga podali začetek svoje nove ustave kar na družbenih omrežjih. Obstajali so dvomi, če bi tak način glasovanja lahko sploh imel kakšen efekt – ker referendumi take sorte niso zavezujoči – vendar pa je zaradi količine sodelujočih (več kot polovico prebivalstva) bil vzet v obzir. Ideja za tak način glasovanja se je porodila iz popolnega bankrota leta 2008, iz katerega so se z drastičnimi ukrepi izvlekli večinoma samo (domnevno so bili kot narod dolžni 4 milijarde evrov, vendar so zavrnili, da bi jim dolg pomagale plačati velika Britanija in Nizozemska, ki sta jim ponudili pomoč). Ljudje so bili naprošeni, naj posredujejo svoja mnenja in ideje o tem, kaj naj bi se z državo dogajalo, 25 prostovoljcev pa je te ideje pregledalo, združilo v skupine in posredovalo naprej (pri nas večina populacije ni sposobna izvršiti takšnega referenduma, saj je večina ljudi, ki uporablja družbena omrežja polpismena. Z mano na čelu).

Drugače pa, kaj natanko ste pričakovali od naroda, ki ima v povprečju vsaka štiri leta en vulkanski izbruh, ena izmed vulkanskih planot pri njih pa se dejansko imenuje Dimmuborgir? Če ne veste o čem je govora, bodite prepričani, da vem jaz.

344. In še ena klofuta iz nordijskih okrajev... tokrat malo bolj nenavadna. Gre za tradicijo kričanja na univerzitetnih kampusih. Za tradicijo imenovano Flogsta Scream je sicer nejasno od kje izvira, domneva pa se, da se je razvila v 70ih letih 20. Stoletja, ko so študentje univerze v švedski Uppsali med izpitnim obdobjem ponoči kričali, da bi se razbremenili (tisti, ki ste kdaj prebedeli kakšno noč zaradi učenja med prihajajočimi izpiti, veste pod kakšnim pritiskom je lahko študent). Tradicija se je tako razvila v študentskem naselju Flogsta v Uppsali, nekateri ljudje pa celo domnevajo, da se je razvila, ko je sredi sedemdesetih eden izmed študentov tam storil samomor.

Podobne tradicije (enako nejasnega izvora) poznajo tudi v drugih večjih mestih na Švedskem – Stockholm in Lund – nekaj zelo podobnega pa izvajajo tudi v Indiji, v mestu Manipal. V bistvu ne gre za nič kaj, kar bi potrebovalo veliko priprav. Iz nekdaj kričanja, ki je potekalo samo v izpitnem obdobju, se je razvila tradicija vsakodnevnega kričanja. Študenti tako sami ali družno ob desetih zvečer kričijo iz oken, balkonov in streh. Za približno idejo kako celotna stvar izgleda, imate tukaj posnetek katerega je naredil študent na izmenjavi 

Kratek prikaz krika v Flogsti

Zdaj pa si še zamislite, da nimate pojma o tem običaju, da zvečer hodite kje v bližini in nenadoma zaslišite ves ta vik in krik. Na kaj bi pomislili? Kar se tiče pa posnetka pa posebne zahvale tistemu, ki je 'odkričal' del med 0:37 do 0:50 na posnetku. Dokaz za to, da imajo ljudje še vedno smisel za humor.

345. in zadnja nordijska klofuta prihaja iz Danske. Kaj veliko ljudi povezuje s študenti (tudi s tistimi, ki so vključeni v zgornjem posnetku)? Seveda, seks. Kakšne veze ima seks z Dansko? Recimo, da imajo danci veliko bolj izpopolnjen pristop k razlaganju te tematike svojim otrokom kot pa, npr. naša zaplankana domovina oz. ljudje v njej.

Seks je sestavni del življenja – večina nas je nastala s pomočjo njega, nekatere pa je po njihovem prepričanju ustvaril bog (to zopet ni mesto za takšno debato, lahko pa da sem jo dodala na spisek stvari katere moram še prežvečiti in jih dodati med rante, ki bi se še znali zgoditi) in danci do njega pristopajo zelo odprto (otrokom ga ne predstavljajo kot nekakšno katastrofo, ki se dogaja drugim ljudem). Ko otroci vprašajo od kje pridejo otroci, jim pač povejo resnico (brez bizarnih zgodbic o ptičkih in čebelica, štorkljah in zeljnatih glavah ter podobih neumnostih), ker pa so to pač otroci, ki veliko teh stvari ne bi razumeli, če bi jim bile samo opisane z besedami, si lahko starši pomagajo s celotno serijo slikanic na to temo. Te slikanice so za naše razmere domnevno zelo nazorne in bi otrokom lahko povzročile nočne more. Pri dancih pa imajo povsem nasproten efekt, saj otroke vzgajajo s spoštovanjem do lastnega telesa, več samozavesti povezane z lastnim izgledom in predvsem spodbujajo boljše odnose med otrokom in starši (ampak, to je drugačen narod, s povsem drugačno miselnostjo, pri nas je otroke še vedno bolje opozoriti na to, da se takšne stvari ne sprašujejo, saj jih bo, ko bo dovolj star izvedel v šoli...).

Ena izmed uporabnic Reddita je podala svojo izkušnjo s tem. Povedala je kako so ji starši razložili nastanek otrok, razlike med ženskim in moškim telesom, dogajanje v telesu med puberteto in v odrasli dobi, kako izgledajo spolni odnosi, povedala pa je tudi, da ko je kot otrok starše vprašala po tem, če tudi onadva počneta kaj podobnega, sta ji odgovorila, da to počneta redno, vendar ko ona spi ali pa je ni doma. Povedala je tudi, da so zaradi takšnega pristopa k razlaganju o spolnem življenju človeka njeni starši vnaprej izvedeli, da je prišlo do te točke, da bo izgubila nedolžnost, zato so jo lahko podučili tudi o primerni kontracepciji in vseh morebitnih posledicah, ki bi jih to dejanje lahko imelo. Povedali so ji, kaj naj pravzaprav pričakuje, kako celotna stvar izgleda in naj se vanjo ne spušča, če v to ni prepričana. Tako se ni rabila skrivati pred njimi (v ZDA je zelo popularno izgubiti nedolžnost na zadnjem sedežu v avtu, ta običaj pa se je priselil tudi že k nam) in je nedolžnost izgubila tam, kjer se je počutila najbolj sproščeno in varno. V svoji postelji.

Na momente domnevam, da kar se tega tiče, pri nas resnično velja izrek Alberta Einsteina: 'Če nečesa ne znaš razložiti šestletniku, to pomeni, da tega tudi sam ne razumeš'. Dandanes je težava v tem, da že več generacij s seboj nosi kvazi-znanje, ki je zelo majhno v primerjavi s tem, kaj vse bi v resnici moralo povedati, to kvazi-znanje pa se še vedno prenaša naprej na otroke, ki imajo glede tega vedno manj pojma, se ga pa zelo ironično, lotevajo zelo hitro. Ker je seks dostopen vsepovsod (kljub temu, da gre za javni tabu) imajo otroci o njem zelo nenavadno podobo, kar pa vpliva tudi na to, kakšni ljudje se bodo razvili iz teh otrok – saj poznate tisti 'Moški je legenda, ker je podrl toliko in toliko žensk, ženska, ki pa je spala s tipom pa je kurba', kajne?

Če bi bili moški vzgojeni, da čutijo samo polovico sramu, krivde in tesnobe zaradi svojih genitalij, tako kot je to priučeno ženskam, bi si penise odrezali v puberteti (neznan).

Še ena, malce nenavadna stvar glede tega posta: ko sem iskala primerno sliko za ponazoritev povedanega, sem naletela na izredno veliko grafov, statistike, in predvsem  naštevanja 'dejstev' o istospolnih partnerjih.  Kar s samo temo ni povezano skoraj nič, zato sem se odločila, da vam enostavno montiram naslovnico ene izmed slikanic omenjenih v odlomku. Otroci ne razumejo grafov in statistike, sploh pa se tako majhni kot so ti, ki se začnejo spraševati o tem od kod prihajajo, da ravno zaradi opisovanja statistike kasneje tudi sami v veliki meri postanejo ta statistika, ker o samem seksu nimajo pojma.

346. Pa dajmo za moment ostati pri seksu oz. pri pornografiji (ta ni nujno povezana s seksom. Za nekatere je dovolj, da vidijo odkrite gležnje na ženski, za nekatere pa je dovolj, da slišijo nekaj s spolnostjo domnevno povsem nepovezanega. Npr. kitarski riff). Z nedavno študijo je bilo dokazano, da se dogajanje v človeških možganih lahko zelo spremeni med dokaj rednim gledanjem pornografskih vsebin (ki dandanes poteka večinoma na internetu).

Spolni odnosi so povezani s centrom za nagrajevanje v možganih (ženske domnevno spolne odnose pojmujemo kot sistem nagrajevanja svojih partnerjev, sploh, če ti kdaj naredijo kaj koristnega za kar jih ni potrebno opomniti vsake pol leta. To je pokazala druga študija). Pri dokaj rednem spremljanju pornografskih vsebin pa se sama struktura možganov spremeni. Ker so nam te vsebine dostopne kadarkoli bi si jih zaželeli, se nam začne količina sivih celic v možganih zmanjševati, naš center za nagrajevanje pa počasi več ne registrira, kaj naj bi dejansko bile nagrade. Pri ljudeh, ki so sami sebe opisali kot odvisne od pornografije (ne s temi besedami, ampak s pomočjo psiholoških testov. Če bi bili vprašani direktno, bi se jih pravzaprav večina zlagala, saj ima redko kdo dovolj poguma, da bi priznal, da je od nečesa odvisen, kljub temu, da je vsak človek na svetu odvisen od vsaj ene stvari, večina pa od večih, res pa je, da so nekatere med njimi bolj sprejemljive (telefoniranje, telovadba, opravljanje, branje knjig, gledanje filmov ipd.) kot druge (kajenje, pitje alkohola, hazardiranje, seks, nasilje nad drugimi – psihično, fizično ali čustveno ipd.), je bilo moč zaznati upad kontrole impulzov. Tako ljudje, ki gledajo več pornografije redkeje dejansko odreagirajo nanjo, kar pa nakazuje tudi na to, da imajo manjšo slo po dejanskih spolnih odnosih ali sploh zvezah z realnimi partnerji.

Zanimivo je tudi to, da odkritja in procenti zabeleženi pri tej raziskavi skoraj popolnoma sovpadajo s odkritji pri raziskavi o tem, kakšen vpliv imajo na človeške možgane računalniške igrice. Zato lahko od marsikaterega rednega igralca računalniških igric slišite izjavo, da noče ven, v realnost, saj ima realnost resnično zanič grafiko.

Stalna izpostavljenost določenim vsebinam (erotika, pornografija, nasilje... ) povzroči pri ljudeh (predvsem otrocih), da so na take vsebine 'bolj odporni', dokler se ne zgodi, da nanje sploh ne odreagirajo več. Po raziskavah sodeč so otroci do vstopa v šolo zaradi interneta, televizije in drugih medijev katerim so izpostavljeni že tako predozirani z vsebinami, ki so še pred nekaj leti veljale za otrokom neprimerne, da jih sploh ne ganejo več. Res pa je tudi, da je nesmiselno, ko pred nekim filmom ob desetih zvečer napišejo, da predvajane vsebine niso primerne za otroke mlajše od 12 (14 ali 16) let, saj so primerne samo za odrasle, potem pa nikogar v teh vsebinah (običajno filmih) ne vidite, da bi počel kaj, kar naj bi počeli odrasli - hodil v službo, se trudil z odplačevanjem kredita ali menjal polno plenico svojemu otroku.

347. Iz druge strani možganov pa povsem druga zgodba. Možganske sinapse so še vedno precej skrivnostne vsakemu povprečnežu, saj jih tudi strokovnjaki na tem področju ne razumejo najbolje (za tiste, ki ste slučajno pozabili, sinapsa je vezna točka med dvema nevronoma oz. možganskima celicama – nekaj malega o nevronih lahko najdete za zapisih 196, 313 in 315). Moč sinapse (torej povezave) se meri s pomočjo približnega izračuna količine sinaps in kako močne so te sinapse. Količino je tako možno preračunati v bite (vsakdo, ki je kdaj imel računalnik pa je slišal za te miniaturne količine informacij). Z več let trajajočo raziskavo so znanstveniki uspeli dokazati, da je v možganih možno shraniti okrog enega petabajta (odlomek številka 87 vam bo razložil kaj točno je to... če se vam ga ne ljubi iskati, naj vam povem, da gre za približno 1 000 000 gigabajtov), kar je približno toliko kolikor informacij vsebuje internet katerega indeksira Google (to je domnevno samo 4% interneta oz. to je internet, katerega uporabljamo vsak dan).

Možgani naj bi premogli več trilijonov  sinaps, vsaka od njih pa lahko hrani oz. posreduje do 4.7 bitov informacij (spomnite se na 8 bitne igrice, katere ste igrali v otroštvu. Za takšno igrico torej potrebujete maksimalno dve nevronski sinapsi, vendar so te igrice veljale za čudo tehnologije takrat... vaši možgani pa zaenkrat to še niso oz. se ne zavedate tega, da so. Zato je tudi ustvarjanje umetne inteligence tako počasno), kar je veliko več kot so znanstveniki domnevali do sedaj. Za manjšo, verjetno precej nerazumljeno primerjavo si oglejte podatek, da je bilo najdenih 500 sinaps v delčku možganov velikem toliko kot je ena sama rdeča krvnička (ker krvničk s prostim očesom ne vidite, si lahko predstavljate kako majhno je vse skupaj). Torej vam prostora za shranjevanje podatkov ne more kar zmanjkati, kljub temu, da ste mnogi prepričani v nasprotno. To, kako pa shranjene informacije prikličete v spomin pa je malo bolj zapletena naloga.

Nekaj napotkov kako se lotiti izboljševanja lastnega spomina. Predvsem morate zagotoviti, da imajo vaši možgani dovolj miselnih nalog (križanke, sudoku, šah ipd. ali pa tudi sistematično spraševanje samega sebe, kje ste pustili ključe, ali ste ugasnili luči ipd.). to morajo biti naloge, ki so za vas nevsakdanje oz. rutinske, saj za rutinske naloge dejansko ne potrebujete toliko možganske kapacitete, da bi jih opravili. Zato vedno priporočam, da si najdete kak nov hobi, zanimacijo ipd. s takšnim početjem naj bi se naučili nekaj novega, v začetku vam bo zagotovo predstavljalo izziv. Začnite na najbolj osnovni ravni, nato pa izboljšujte svoje sposobnosti z vedno bolj kompleksnimi primeri. Seveda pa, ker možgani delujejo na sistemu nagrajevanja, si najdite nekaj, kar vas bo zanimalo tudi po več tednih mučenja (in ja, vsaka stvar v obstoju je lahko zanimiva, če se je lotite kot nečesa zanimivega. Osebno imam sicer navado reči, da sovražim gledati filme, ker gre za velike izgube časa, katerega mi nihče ne bo povrnil, vendar pa zaradi tega ne domnevam, da nikoli več ne bom gledala kakšnega filma. Čeprav je kvaliteta le-teh vedno slabša, še vedno obstaja upanje, da bom nekoč našla film, ki mi bo v resnici všeč, kljub temu, da bom zaradi njega dve ure bližje smrti). Oglejte si kakšen film v tujem jeziku, vendar si ga oglejte brez podnapisov.

Poleg tega ne smete pozabiti na zadostne količine vode (dva do tri litre dnevno, navadne vode. Nobene svinjarije s kakršnimkoli okusom, razen s tistim veličastnim  priokusom klora. Če nima takšne, je seveda dobra tudi povsem običajna flaširana voda), dovolj spanja (odrasel človek potrebuje med 6 do 8 ur spanja, torej ne 14) in veliko interakcij z različnimi ljudmi (priznam, tukaj pa moje sposobnosti zelo šepajo. Ljudem se izogibam v velikem loku, predvsem zato, ker opisujejo najbolj očitno. Tako smo spet na začetku prejšnjega odstavka). Strokovnjaki dodajajo, da se izogibajte stresu, vendar pa je to stvar s katero se vsakdo spopada kakor ve in zna, kljub temu, da to dejansko velja za nekaj nemogočega.

348. Zdaj pa nekaj, kar si bo verjetno precej preprosto zapomniti in sicer neonsko modra lava. Ne gre za računalniško ustvarjen poseben učinek uporabljen v kakšnem filmu (čeprav sem prepričana, da bi se tudi to dalo kje najti), ampak za dejanski vulkanski izbruh v Indonezijskem Kawah Ijenu.

Kamine, ki sestavljajo goro, ki je dom vulkanu namreč vsebujejo ogromne količine žvepla, ki pri gorenju oddaja ledeno vijolične zublje, plin, ki ga oddajajo pa je izredno strupen. Kljub temu delavci že leta delajo ponoči, da bi nabrali dovolj žvepla za izvoz in s tem zvišali svoje plače (domnevno je kilogram čistega žvepla plačan s približno 5 centi ameriškega dolarja). Ponoči delajo zato, ker je žveplo takrat bolj opazno, saj ga obsvetljujejo malo prej omenjeni modri zublji, ki segajo do 9 metrov visoko. Za manjšo idejo kako izgleda modra lava, pa je tukaj trailer za dokumentarec o tem čudu: 

Ker zelo malo stvari dejansko verjamete na besedo

349. In zdaj je čas še za konkretno babnico tega tedna, ta pa tokrat prihaja iz maorske mitologije. Gre za Hine-Nui-Te-Pō (Velika ženska noči), ki velja za boginjo noči in smrti, prav tako pa je vladarica podzemlja.

Sandy Rogers - Hine-Nui-Te-Po

Vsi otroci primarnih bogov Rainuja (Bog neba) in Pape (Boginja Zemlje) so bili moški, zato je njun sin Tāne imel nemalo težav, ko si je želel najti ženo. Mati mu je pokazala, kako lahko iz zemlje ustvari človeško obliko in ji vdihne življenje. Tako je Tāne ustvaril Hine-Ahuone, se z njo poročil in jo oplodil. Rodila se jima je Hine-Ata-Uira (gospa jutranje zarje), s katero se je Tāne poročil.

Ko njenega moža nekoč ni bilo v bližini, se je Hine-Ata-Uira pričela spraševati o svojem izvoru in zgrožena ugotovila, da je njen soprog in oče njenih otrok tudi njen oče. Osramočena je pobegnila v podzemlje, vendar ji je Tāne sledil. Ko ga je končno ustavila, ga je poslala nazaj na Zemljo, naj vzgaja njune otroke, ona pa jih bo čakala v podzemlju, medtem, ko bi sčasoma polbog Māui (prinašalec smrti, znan po tem, da je vsem kakšno zagodel in tako naredil več škode kot koristi) enega za drugim ljudi poslal v podzemlje.

Tako se je Māui domislil, da bi jo zagodel tudi Hine-Ata-Uiri, ki je medtem že postala Hine-Nui-Te-Pō (ker je nekako logično, da vladarica podzemlja in sveta duhov ne more biti imenovana po jutranji zarji), zato se je nekoč, ko je spala, splazil v njeno vagino in ji hotel zlesti ven skozi usta, da bi izničil smrtnost ljudi, ti pa bi tako postali nesmrtni. Ker se je Māui dostikrat preobrazil v ptico Kererū in je mel dosti prijateljev med pticami, ga je že na samem začetku situacije izdala ptica Pīwakawaka, ki se je absurdnosti situacije tako glasno smejala, da je prebudila Hine-Nui-Te-Pō. Ta se je razjezila nad početjem polboga do te mere, da ga je spremenila nazaj v človeka in ga strla z obsidanovimi (odlomek 293 govori o tem, kaj je obsidian... ne omenja pa tega kar sledi) zobmi v svoji vagini (večkrat slišan termin za to je Vagina dentata, prepričanje, da ima notranjost vagine zobe, ki lahko moškega resno poškodujejo in celo kastrirajo, če bo imel spolne odnose z žensko. V večini primerov te zgodbe izvirajo iz mitologije – npr. Hinduistične in Šintoistične, nekatere, predvsem v južni Ameriki pa so se razvile kot obramba pred posilstvi). Tako je Māui postal prvi človek, ki je umrl, zaradi njega pa so vsi ljudje postali smrtniki, Hine-Nui-Te-Pō pa vsakega od njih pričaka na vhodu v podzemlje. Po izročilu velja, da rdeča barva v sončnem zahodu prihaja od nje, saj je ona tista, ki daje konec življenju.

350. Za konec pa nekaj zelo barvitega... oz. pomanjkanjem navdušenja pred določenimi barvami. Gre za kratko predstavitev fobij pred raznimi barvami.

Imate radi belo? Potem zagotovo nimate leukophobije. Bela kot barva, ki predstavlja za večino ljudi neko čistost, nedolžnost, neokrnjenost, za ljudi, ki imajo leukophobijo predstavlja predvsem paniko. Ker gre za iracionalen strah, je izvor te fobije težko pojasniti, domneva pa se, da so ljudje, ki to motnjo imajo, zboleli zaradi slabih izkušenj s snegom (smučarska nesreča ipd.).

Podobno kot leukophobia predstavlja strah pred belo barvo, xantophobia predstavlja strah pred rumeno, chrysophobia pred oranžno, erythrophobia pred rdečo, porphyrophobia pred vijolično, cyanophobia pred modro, chlorophobia pred zeleno in melanophobia pred črno barvo. Strah pred eno ali večimi barvami naenkrat se s skupnim imenom imenuje chromatophobia. Klinični primeri fobij pred določenimi barvami je v resnici zelo redek, se pa dostikrat dogaja, da določene barve vzbodbudijo določene občutke pri ljudeh, kar se pokaže na psihološkem odzivu. Ta npr. veliko ljudi ne mara videti krvi, zato občutijo blažjo vrtoglavico ali slabost pri rdečih barvah. Pri nekaterih primerih bolnikov z naštetimi motnjami je bilo opaženo tudi, da se bojijo slišati besedo, ki bi vsebovala barvo, katere se bojijo (pridevniki v stilu moder/ modra / modro... ali opisne besede, kot je npr. 'pozeleneti'). Ti strahovi so kot že rečeno iracionalni, večinoma pa izvirajo iz slabih izkušenj z objektom določene barve.

Ingrid Sundberg - Color Thesaurus (excerpt)

Simptomi strahu pred določeno barvo so običajno nepravilno dihanje in nepravilen srčni utrip (kot posledica hormonalnega ravnovesja, katerega povzroči strah oz. panika, katerega nekdo občuti v stiku z določeno barvo), tresenje rok, vrtoglavica, živčnost in panični napadi.

Simptomi chromatophobije so vidni tudi, če nekdo zavrača objekte določene barve iz strahu. Določene bolnice se podzavestno tako močno bojijo poroke, da zavračajo bele obleke, kar se lahko razume kot predhodno omenjena leukophobija (takšne ženske seveda obstajajo. Prav tako kot obstajajo ženske, ki na vse pretege silijo v poroko, pa tudi same ne vedo zakaj). Seveda pa chromatophobije ne smete enačiti s tem, da nekdo določene barve ne zaznava (t.i. barvno slepoto) – moški nasploh zaznavajo manj barv kot ženske in to ne zato, ker bi se jih bali, ampak enostavno zato, ker naj si velika večina njih ni hotela zakomplicirati življenja z odtenki kot so 'ksanadu' (odtenek med srednje sivo in vojaško zeleno) in 'amarantin' (temno rožnato rdeča) ali celo odtenkom z imenom 'kokvelikot' (uradno ime za makovo rdečo). Seveda obstajajo izjeme – tako moški, ki radi komplicirajo po nepotrebnem in tudi takšni, ki ločijo veliko več odtenkov kot njihovi vrstniki. Vedno pa se najdejo moški, ki nimajo pojma o barvah, pa vseeno rečejo 'da, draga'... (še nekaj o barvah si lahko preberete v odlomku 134).

Po barvitem zadnjem odlomku je čas za čim hitrejše poslavljanje, ker nimam več kaj povprečnega za povedati. Še vedno ste vabljeni, da se odzovete na prebrano – ja, vsi trije, ki berete moje umotvore, lahko pa povabite še koga, da moje javno urejanje podajanje podatkov tudi javno popljuva – napišete kritiko ali celo pohvalo, mi predstavite temo o kateri nimam pojma (in prosim, naj to ne bodo populistične traparije, o teh imate dovolj podatkov na celotnem internetu) ali pa mi samo rečete, da sem neumna, ker še vedno vztrajam pri nečem tako nepomembnem. Torej, korajžno do naslednjič!

Vrednote so kot prstni odtisi. Niti dve osebi nimata enakih, pa vseeno jih puščamo po vsem kar počnemo. (E. Presley)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 34. del

Ko že napišem svoj umotvod tega tedna, ga namestim na delovno tablo in se počutim prav nemarno zadovoljna sama s seboj... ugotovim, da nisem napisala uvodnika. Ker mi ta teden zmanjkuje časa za sproščeno dihanje, se stvar malo zaplete, ampak dejansko ni prav nič nerešljivega. Mali kiks opišemo kot veliko dogodivščino v uvodniku in zadeva zaključena. Ker sem trenutno naveličana lastnega pritoževanja... to pa je verjetno zato, ker že nekaj dni poslušam radio in se mi zraven že meša.

Kakorkoli, ta teden bo poleg tega, da so moje sposobnosti organizacije lastnega življenja - v mejah pričakovanega življenja - skoraj nične oz. moje sposobnosti so prav čudovite glede na to, da nad svojih življenjem nimam nobenega nadzora, ta teden bo govora o tem kako Valentinovo ni bilo vedno tako pocukrano (je pa sigurno bilo bolj zanimivo, preden je prejelo krščansko konotacijo... tako kot večina drugih zadev), kam shraniti več spomina kot ga je ena sama glava sposobna prenesti in kako izboljšati spomin, katerega že imamo, bi pa vseeno radi noter zbasali še kakšno veščino. Ker očitno ta teden ni bil namenjen zanimivim uvodnikom, lahko poskusim s kvalitetnimi odlomki malo prej... verjetno brez uspeha. Vseeno, tukaj je nekaj misli tega tedna.

331. Za začetek mali fenomen, katerega so zmožni naši možgani (če jih seveda na to pripravimo). Dostikrat nam strokovnjaki (od naših mam naprej) priporočajo, da se po dolgem buljenju v knjigo / računalnik / telefon /še katero hujšo nadlogo, zazremo v neko točko in nekaj trenutkov ne odmikamo pogleda. To v resnici ne spočije naših oči, ampak dejansko povzroči manjšo blokado v možganih, kar možgane, na kratko rečeno, resetira, da so prepričani v to, da so si oddahnili.

Vizualni receptorji v naših možganih so izredno občutljivi na spremembe, torej na premikanje, spremembo barve, odtenka barve ipd. Če se zazremo v neko nepremično točko in vanjo strmimo dovolj dolgo, se bo slika te točke v katero strmimo, nastane pa v naših možganih, zatemnila (nekateri celo trdijo, da bo postala črna – verjetno se moje oči premikajo prehitro, da bi do tega prišlo. Običajno zaradi tega, ker hočem na vse pretege ubežati takšnim situacijam). Logična razlaga tega je, da, ker strmimo v nepremično točko, ne prihaja do sprememb na katere so naši vizualni receptorji tako občutljivi, zato se ti malo polenijo in barv ne registrirajo več takšnih kakršne so. Zato pride do tega, da se v določenih primerih lahko v naših možganih (domnevno) naseli samo črnina. To prekinemo tako, da premaknemo celo glavo ali pa si najdemo kaj boljšega, v kar lahko strmimo.

Ker pa je bil to teden, ko so nekateri od nas strmeli v ljudi, ki jim to dejansko pustijo oz. je v nekaterih primerih celo zaželeno, da storijo, je smiselno opisati še zanimivo stvar, ki se nam lahko zgodi pri dlje trajajočem zijanju. Gre za izsledke nekaj ločenih raziskav v preteklih nekaj letih. Pri prvem je bilo okrog 50 prostovoljcev naprošenih naj sedijo v polmračni sobi in strmijo v svoj odsev v ogledalu. Potrebnih je bilo samo nekaj minut, ko so prvim prostovoljcem že zagodli njihovi možgani. Udeleženci so namreč začeli izkušati podobne efekte kot kot občutijo uživalci LSDja. Njihovi obrazi so se začeli spreminjati v živalske, obraze pošasti ali celo v obraze mrtvih sorodnikov (to je t.i. iluzija nenavadnega obraza, ki bo opisana kdaj drugič). Še bolj zanimive stvari pa so se zgodile pred kratkim, ko so prostovoljci ogledala zamenjali za dejanske druge osebe.

40 prostovoljcev so razdelili po parih in jih polovico posedli tako, da so si lahko zrli v obraze, drugo polovico pa tako, da so bili s hrbti obrnjeni eden proti drugemu in so strmeli v steno. Prostor je bil spet polmračen, svetlobe je bilo namreč dovolj, da so bili tisti, ki so si zrli v obraze sposobni razločiti fine obrazne poteze, motena je bila samo percepcija barve. Po desetih minutah so udeleženci nato izpolnili vprašalnike o tem kaj so videli. Več kot 90% udeležencev je videla, da so se obrazi njihovih 'partnerjev' v tem času popačili, deformirali, postali podobni drugim ljudem ali kreaturam, zvoki, ki so jih zaznali okrog sebe pa so bili veliko glasnejši kot so v resnici bili, barve pa so dojemali veliko bolj zatemnjene.

Udeleženci, ki so zrli v obraze so doživeli t.i. stanje disociacije, katero velikokrat povezujejo s stanjem zmanjšane senzorične stimulacije (ja, disociacija je tisto, kar naj bi domnevno doživljali ljudje, ki so v hudi depresiji ali pa imajo hudo tesnobo ali celo hude fobije, katerih ne zmorejo nadzorovati). Možna pa je tudi druga razlaga. Ko se osredotočimo na eno točko, začne periferna slika (slika okrog te točke) polagoma bledeti (t.i. Troxlerjev fenomen). Tako, ko dlje strmimo v obraz od nekoga, kjer se običajno osredotočimo na oči ali nos (ker je ta ravno središčna točka obraza, ki ga gledamo. Oči so običajno najbolj izrazita točka obraza, predstavljajo pa mejo med zgornjo in spodnjo polovico lobanje), zato stvari okrog točke v katero strmimo, začne izginjati, kar naše m ožgane prepriča v to, da se je v tem času obraz v katerega smo strmeli, spremenil.

332. in ko smo že ravno pri tem, da je bil to teden, ko so nekateri od vas zavzeto strmeli v obraz nekoga drugega, je smiselno omeniti nekaj stvari o Valentinovem – da ne bom o njem govorila sredi Avgusta, ko ljudje ne bodo imeli pojma o čem govorim.

Eden najbolj komercialnih praznikov, kar jih človeštvo trenutno pozna izhaja iz starega rimskega običaja, ki se je običajno odvijal na 15. Februarja imenovanega Lupercalia. Takrat so moški po mestih oz. naseljih hodili goli, z živalskimi kožami in vrvmi pa so šeškali ženske, saj je obstajalo verovanje, da bodo tako izboljšali plodnost v okolišu. Moški so tako enkrat na leto lahko goli tekali naokrog in šeškali ženske nekje do sredine petega stoletja našega štetja.

Ko je seveda krščanstvo začelo upravljati z delom Rimskega imperija, je hotelo takšne 'nemarne' običaje ukiniti, vendar so najprej sprejeli kompromis. Moški naj se nehajo obnašati tako nemarno, Cerkev pa bo ta praznik naredila za svoj. Tako je določila, da bo ta dan (oz. en dan prej) posvečen svetniku Valentinu, ki je na zanimiv način nasprotoval uredbam Rimskega imperija. V tretjem stoletju je cesar namreč prepovedal poroke mladih moških, če so se ti hoteli poročiti iz nepravih razlogov (da ne bo pomote, takrat so se tudi poročali iz koristoljubja, tako kot to počnejo znani in ne tako znani ljudje danes, vendar to ni bila takšna grozota kot to, da so se mladi moški poročali samo zato, da jim ne bi bilo treba v vojsko... za pomanjkanje spolnih odnosov pa je bilo že takrat jasno, da ljudi dela agresivne, kar pa je v vojski takrat bilo celo zaželeno). Valentin, takrat še običajen smrtnik se s takšno prakso ni strinjal, zato je mlade pare poročal na skrivaj. Seveda, upornike proti režimu se običajno ujame (vsaj v velikih zgodbah) in Valentin je tako za kazen ostal brez glave. In to na 14.2. Kako neizmerno romantično! Upam, da bodo kmalu naredili čokoladne odlitke s snemljivo glavo!

S praznikom zaljubljencev je velikokrat povezan tudi Kupid. Mala, debelušna nadloga, ki svoje puščice običajno ustreli v povsem napačne destinacije. Kupid je sin Venere, boginje ljubezni, znan pa je po tem, da je bil neverjetno navihan otrok, ki je ušpičil marsikatero traparijo, večinoma pa je obstreljeval ljudi s svojimi puščicami, ti pa so se posledično zaljubili eden v drugega. Kupid je samo ena izmed verzij njegovega imena (poznamo ga še pod imeni Eros in Amor).

Kljub temu, da je Kupid dejansko bil bog oz. božanstvo, pa so se mu dogajale povsem človeške reči in nekega dne se je zaljubil v žensko po imenu Psyche, ki pa je bila samo človek. To je Kupidovo mater Venero izredno razjezilo in kot vsaka prava ženska, je Psyche zavidala njeno lepoto. Kot vsaka zgledna sodobna tašča je Kupidu naročila, naj se te človeške vsiljivke znebi tako, da jo kaznuje. Vendar pa se je Kupid, že od samega začetka nagajiv in neubogljiv otrok, samo še močneje zaljubil in se s Psyche poročil. Sprejela sta kompromis, da ga Psyche ne sme pogledati v obraz, saj je on bog, ona pa ne.

Nekaj časa sta shajala, nato pa so Psyche njene sestre pregovorile v to, da vsaj malo pokuka proti božanstvu s katerim je poročena. Kupid se je razjezil, pobral njuno skupno lastnino in odšel. Zaljubljena Psyche se je podala za njim in po nesreči prišla v tempelj posvečen Veneri, razbesnjena Venera pa ji je, za to, da bi se ji maščevala, ker ji je ukradla sina, naložila kup opravkov, katere je bilo praktično nemogoče opraviti. Zadnji med njimi je bil tudi ta, da mora v podzemlje prinesti škatlo v kateri bo zbrana Proserpinina lepota (Proserpina je rimska verzija grške boginje Perzefone, ki je bila opisana v odlomku 214), škatle pa pod nobenim pogojem ne sme odpreti. Firbčna, kot vse ženske, je Psyche škatlo odprla (kako je Prozerpinino lepoto uspela zbrati v škatlo naj v tem primeru ostane uganka... da se bomo imeli o čem spraševati, ko ostanemo brez idej) in za kazen umrla. Očarani nad njeno ljubeznijo do Kupida, so bogovi rimskega panteona Psyche razglasili za boginjo (Njeno ime je grško, vendar pa je bilo v rimskih časih prevedeno v latinščino. Tako je nastala Anima, latinsko poimenovanje 'duše'). In ne, to ni bil opis konkretne babnice ta teden, za to vlogo je bila izbrana druga, ki bo omenjena kasneje.

333. Kot že rečeno, to je bil teden, ko so nekateri zrli v obraze ljubljenih, drugi od nas pa smo zrli v prazne krožnike... (ker smo pač romantični kot so lahko romantični samo lačni ljudje). Zato zdaj nekaj v kar bi rada zrla jaz. To je Bajkalsko jezero.

To jezero na jugu Sibirije naj bi domnevno vsebovali kar petino vse sveže vode na svetu (površinske), ta pa naj bi bila tudi med najbolj čistimi. To je očitno jezero, katerega tudi sam UNESCO opiše samo s presežniki: veliko je 31 722 km² (celotna Slovenija je velika 20 273 km², samo za primerjavo, jezero je tako po velikosti precej podobno Belgiji), globoko do 1640 metrov (kar ga dela tudi za najglobje jezero na svetu – vendar se domneva, da je pod najnižjo izmerjeno točko v jezeru še 7 do 11 kilometrov blatnih usedlin). Ker je povsem naravno jezero – na njegov nastanek človek ni vplival (v smislu prekopavanja in preusmerjanja strug rek ipd.), je s svojimi zavidljivimi 25 milijoni let mladosti tudi najstarejše jezero na svetu.

Vanj priteka 330 rek (najbolj prepoznavne med njimi so Selenga, Barguzin, zgornja Angara, Turka, Sarma – ja, resno - in Snezhnaya), izteka pa se v eno samo (Angara; očitno gre za spodnjo varianto, če je zgornja tista, ki priteka vanj). Kljub temu, da se vanj steka toliko rek, se voda v jezeru povsem zamenja na približno 380 let. Na njem je 27 otokov, najdaljši med njimi je 72 kilometrov dolg Oikhon (ki je tretji največji jezerski otok na svetu).

Kot že rečeno, se Bajkalsko jezero nahaja v Sibiriji, kar pomeni, da okolje okrog njega pozimi doseže povprečno temperaturo približno 19°C pod ničlo. Ta podatek sestavite z dejstvom, da velja voda v tem jezeru za eno najčistejših na svetu in dobili boste poseben fenomen značilen za ta okoliš. Gre za kristalno čist turkizni led. Pozimi so ledeni pokrovi tako debeli, da se je po njih na nekaterih mestih mogoče voziti celo z avti, led pa je povsem transparenten. Poleti, ko ledu ni, pa lahko vidimo do globine 40 metrov pod površjem.

Ker se jezero nahaja v gorskem predelu, je njegova površina približno 460 metrov nad morsko gladino. V gorah na tem koncu so znane tudi hude nevihte, kar lahko jezero razburka v 4 do 6 metrov visoke valove. Prav tako je klima v tem področju botrovala več vrstam rastlin in živali, ki jih najdemo na tem koncu – domnevno naj bi tukaj bilo okrog 1000 rastlinskih vrst in okrog 2500 živalskih vrst, vendar ker so to samo ocene, se domneva, da so številke višje. Okrog 80% teh vrst naj bi bilo endemičnih (takih, da jih lahko najdemo samo tukaj), med katerimi je najbolj znan Nerpa, ena izmed treh vrst sladkovodnih tjulnov.

334. Tudi v tem odlomku ostajam pri vodi, vendar tokrat malo drugačni. Govorila bom o Mrtvem morju. V bistvu gre za jezero, katerega pa omenja že sama Stara Zaveza Svetega pisma - Abraham naj bi bil prvi turist, ki ga je obiskal, kralj David pa se je okrog njega skrival, ko so ga preganjali. V bližini Mrtvega morja so našli tudi Kumranske zvitke, domnevno največjo arheološko najdbo 20. Stoletja. Gre za najstarejšo ohranjeno obliko hebrejskega Svetega Pisma, opisujejo pa življenje, dogodivščine in verovanja mrtvomorske sekte. Nastali naj bi okrog leta 100 pred našim štetjem. Te zvitke so odkrili leta 1947 (Izrael kot država je bil ustanovljen šele eno leto kasneje) in so kot taki prvi, saj jim je sledilo še okrog 800 rokopisov, od katerih jih ima okrog 200 svetopisemsko vsebino.

Vendar pa Mrtvo morje ni pomembo samo zaradi tega, ker so tukaj našli dele knjige v katero veruje toliko ljudi. Je namreč najbolj slana voda na Zemlji. Bolj kot gremo v globino, bolj je voda slana, na nekaterih mestih pa doseže celo 34% (običajno morje ima okrog 3% slanost – za boljšo predstavo: kilogram vode iz Mrtvega morja vsebuje kar 340 g soli in mineralov), v njej pa je raztopljenih tudi 21 izredno pomembnih mineralov (magnezij, natrij, kalcij in kalij ter njihova širša druščina), kar Mrtvo morje dejansko spremeni v največji naravni SPA na Zemlji. Trume turistov namreč prihajajo sem – na lastno željo ali pa zato, ker so jih tja napotili njihovi zdravniki – se namažejo z gostim črnim blatom, počakajo, da se to strdi, nato pa ga izperejo (kolikor je to pač možno narediti s tako slano vodo). Za tiste, ki jim packanje s takšnim blatom ne ustreza, so na obali mnogi hoteli, ki ponujajo svojim gostom SPA storitve. Sicer uporabljajo isto blato, vendar vam zanj še veliko zaračunajo. Zdravniki k Mrtvemu morju običajno napotijo ljudi, ki imajo dihalne težave, težave s sklepi (npr. artritis) ali kronične težave s kožo (psoriaza, luskavica, hude težave z aknami ali celo sovražnik vseh sodobnih žensk, celulitis).

Zaradi ekstremne slanosti vode v jezeru, ki se ponaša z imenom morje, je v njem nemogoče plavati, kljub temu, da tako slana voda bistveno izboljša človekovo plovnost (sposobnost plavanja oz. lebdenja na vodni gladini – pomislite na plavanje t.i. 'mrtvaka'), zato obiskovalci enostavno lebdijo na površju. Zaradi ekstremne slanosti vode v njej ne morejo živeti živali in rastline, zato lahko odmislite, da bi tukaj videli kakšnega delfina, ribe in prav tako ni variante, da bi se lahko tukaj zapletli v kakšno morsko travo (ker v tej vodi nobena žival, ki bi tam živela, ne more preživeti, je tudi dobilo svoje ime). Pred kratkim so sicer bile odkrite vrste bakterij, ki v tej vodi lahko živijo, vendar človeku niso nevarne, predvsem tudi ne zaradi tega, ker tako slana voda pod nobenim pogojem ni primerna za pitje.

In zakaj je ta voda tako slana? Jezero je nastalo v razpoki na Zemeljski skorji (t.i. rift nastane, ko se dve tektonski plošči na površji začneta odmikati ena od druge). Tektonske plošče si lahko predstavljamo kot kose karamele – če jih počasi vlečemo narazen se tanjšajo in šele po precej dolgem času se raztrgajo. Ker tektonski premiki še vedno potekajo, se ti dve plošči še vedno oddaljujeta ena od druge, kar povzroči, da gladina jezera upada, saj se niža dno pod njim. Po nekaterih izračunih naj bi gladina upadla tudi do 60 cm na leto, kar je izredno hitro. Po drugi strani pa se v Mrtvo morje steka več rek... nobena pa iz njega ne izteka. Edini način, kako voda izgine iz jezera je, da izhlapi. Ker se Mrtvo morje nahaja na meji med Jordanijo in Izraelom – tukaj povprečne dnevne temperature nihajo med 20°C pozimi in 40°C poleti, to pomeni, da ogromne količine vode izhlapijo, za seboj pa pustijo sve minerale in soli, ki so bile v vodi raztopljene (kot je jasno, trdne snovi ne hlapijo). Prav tako leži na najnižji točki daleč naokrog, saj je globina jezera kar 430 metrov pod morsko gladino, globoko pa je do 305 metrov (po zadnjih meritvah, opravljenih leta 2011).

335. 

Nekatere sekte zgornji pojav opisujejo kot čarovnijo, zato je pametno na tem mestu predstaviti konkretno babnico tega tedna. Tokrat bo govora o Hekate (izvorno Ἑκάτη in ker je njeno ime zapisano z zanimivimi črkami, lahko seveda sklepate, da gre za žensko, ki prihaja iz Grčije. In niti malo se ne bi zmotili pri tem). Hekate oz. v naših koncih bolj znana pod imenom Hekata (slovenščina rada postavlja –a na konec ženskega imena, celo do te mere, da ga imajo tudi nekatera moška imena... pomislite na imena Luka, Žiga ipd... ker, slovenščina) je lik iz starogrške religije in mitologije. V času njenega čaščenja so jo povezovali z raznimi stvarmi – tako je bila zavetnica magije in čarovništva (ko so ljudje to še znali ceniti), poznavalka zelišč in njihovih učinkovin, ščitila je vhode in križišča (občasno tudi pse... ker običajno so samo ti veseli, ko kdo vstopi v hišo), bila pa je tudi tista, ki je pazila svetlobo in tudi Luno, velikokrat pa se jo je povezovalo tudi z nekromancijo (klicanjem in obujanjem mrtvih, ko smo potrebovali njihov nasvet ali pomoč) in posledično z duhovi. Ker je ženska resnično imela veliko opravkov na svojih plečih, so ji potem, ko je krščanstvo že bilo v tistih krajih domače (2. In 3. Stol. našega štetja) celo priznali nekaj oblasti nad Zemljo, morjem in nebom, zaradi česar jo nekatera dela in izročila opišejo tudi kot Soterio oz. 'Odrešenico' (za tiste katerih predniki so takšne ženske pošiljali na grmado, je tukaj krasno zabeleženo, da ni vse čarovništvo, magija in jahanje metel slabo). Tako jo namreč predstavi Kaldejski orakelj oz. ohranjeni fragmenti iz le-tega. Krščanstvo jo nekajkrat predstavi kot mater angelov in dušo kozmičnega sveta. V glavnem, polno zaposlena je bila.

Izvor njenega imena ni povsem jasen, so se pa oblike njenega imena in njegove izpeljanke v stari Grčiji dostikrat dajale otrokom... običajno se tako povezuje z starogrško besedo za 'voljo' (vsaj po tem, kar vemo od Hezioda). Gre za zemeljsko božanstvo (tako so z njo v kompaniji tudi Had, Demetra in Perzefona – še enkrat si oglejte odlomka s številkami 214 in 265), ki domnevno izvira iz Anatolije, v Grčiji pa je prevzela vloge, ki sta jih opravljali Artemida (omenjena je v odlomku 209 kot nasprotnica Kalisto) in Selena. V začetku so jo upodabljali kot enojno figuro. Nato pa se je iz te razvila trojna figura – t.i. trojna Hekata – ki je predstavljala tri lunine mene – polna luna, polmesec in mlaj. Kot trojna boginja Lune se je predstavljala v treh oblikah (Selena oz. Luna na nebu, Artemida, boginja lova na Zemlji ter Perzefona uničevalka v podzemlju) in kot takšna je imela oblast nad nebom, na Zemlji in v podzemlju.

Njena rimska verzija se imenuje Trivia, ki je prevzela njene vloge in dolžnosti iz stare Grčije, dodala nekaj svojih in domnevno bila znana po tem, da rada ugrabi mlade device, da bi ji te pomagale pri njenih močeh, iz teh devic pa nato naredi nimfe. Sicer nimamo podatka o tem, da je to v originalu počela tudi Hekata, vendar, ker vas je zelo malo bilo tam, da bi lahko na lastne oči to videli in potrdili oz. ovrgli, prav tako ne moremo avtomatsko zanikati. Ampak, to je stvar katere druge zgodbe, kdaj drugič.

336. Hotela sem opisati še nekaj magičnega, da bi lepo sovpadalo z zgornjim odlomkom... pa se je stvar malce zalomila. Ideja je bila, da opišem t.i. Zmajev Dih (Dragons Breath), posebno mešanico stekla in topljenih kovin, ki je bil popularen kot del nakita v zgodnjem 19. Stoletju. Mešanica stekla in kovin ter posebne oblike brušenja so mu omogočile, da je dajal videz prelivanja barve (običajno od rdeče do modre) na različne načine in tako je zaradi živo rdečih in celo oranžnih odtenkov, ki so bili vidni na enem delu ulitka dobil svoje ime, saj je tista rdeča na modro do vijolični podlagi izgledala kot ognjena zmajeva sapa.

Do tukaj nič kaj kompliciranega... če ne bi iskala fotografijo, katero bi v dokaz svojim trditvam nalepila pod članek, med iskanjem pa naletela na celo četico raznih stvari s podobnimi imeni. Tako sem izvedela, da je Dragons breath tudi vrsta pirotehnične puške, ki dela na magnezijeve opilke, bruha pa ognjene zublje dolge do 30 metrov. Uporablja se predvsem za zabavo (kljub temu, da je večinoma njena uporaba prepovedana) zaradi impresivnega vizualnega efekta.

Poleg tega se po zmajevem dihu imenuje tudi jama v Namibiji (okrog 45 kilometrov severo zahodno od Grootfonteina), znana po največjem podzemnem jezeru, ki ne leži pod ledenikom. To jezero je veliko skoraj 2 hektarja, nahaja pa se okrog 100 metrov pod Zemljinim površjem in je tudi globoko – kolikor je zaenkrat znano – od 100 metrov naprej.

Modri zmajev dih pa je, ahem, vrsta kanadskega sira. Moder je zato, ker so mu dodane plemenite plesni (običajno Penicilium), prodaja pa se v voščenih paketih, ki so običajno črne barve. Zaenkrat ga izdeluje samo ena sirarna v Novi Scotii.

337. Ta teden je bilo večkrat objavljeno poročilo o novih spominskih karticah in ker smo nekateri od nas nagnjeni k temu, da sproti pozabljamo stvari, ki se nekim drugim ljudem zdijo pomembne, je mogoče smiselno tudi nekaj besed povedati o teh karticah (ampak samo nekaj, ker je bilo dolgih člankov za ta teden dovolj... recimo oz. pustimo se presenetiti).

Medtem, ko se nekateri od nas prerekamo s spominskimi karticami v svojih telefonih (ker s seboj ne moremo nositi celotne glasbene kolekcije in ko smo zdoma, moramo vedno slišati natanko tisto stvar, katere na spominski kartici ni), so znanstveniki našli rešitev tega neznosnega problema. S pomočjo femtosekundnega pulza laserja so uspeli na kos kvarca v velikosti kovanca, spraviti 360 TB (terabajtov) spomina, ki se bo ohranil naslednjih 14 milijard let. S pulziranjem žarkov laserja so namreč na kvarčno steklo zapisali tri plasti nanostrukturiranih pik, ki so med seboj oddaljene samo nekaj mikronov. Zdaj pa da nekaj pojmov na kratko razložimo.

Femtosekundni laserski pulz je kot rečeno laserski pulz (ker vsi laserji delujejo na principu pulziranja, ki pa se dogaja tako hitro, da človek tega ne zaznava) s hitrostjo  med nekaj femto sekundami in nekaj sto femtosekundami. Femtosekunda je 10⁻¹⁵ s ali 0,000 000 000 000 001 s (za primerjavo: to je krajši časovni interval kot tisti v katerem izgine čokolada). Kvarc je kristal silicijevega dioksida... okey, to je kremen, eden najpogostejših mineralov na Zemlji. Uporablja se ga v steklarstvu, metalurgiji, proizvodnji gradbenega materiala, kemični industriji in kot abrazivno sredstvo. Kvarc omenjen pri teh spominskih kovančkih je nastal s topljenjem kremenovega peska (pri okrog 1700°C) nastaja kremenovo steklo, ki je odporno na hitre spremembe temperature (kot vemo običajne steklene posode ne smemo iz štedilnika premestiti naravnost v zamrzovalnik, saj se ji tako zelo rado zgodi, da poči – zakaj natanko bi to pravzaprav storili? Vprašajte mojstre, ki to radi počnejo), kisline ga ne poškodujejo, prepušča pa ultravijolične žarke. Terabajti so na kratko omenjeni v odlomku številka 87, lahko pa obnovimo znanje, da so zunanje spominske enote srednejega cenovnega ranga običajno sposobne vase strpati enega (1 terabajt podatkov... kar je v številu filmov zelo malo, v pisanih dokumentih pa še veliko več kot je mojega dolgovezenja). In na koncu še časovni razpon 14 milijard let. Dejansko lahko rečemo, da so na tak način podatki shranjeni za vedno – Zemlja je stara 4,6 milijarde let, vesolje pa je staro okrog 13,8 milijard let, zatorej edino, kar se lahko razvleče na dalj časa kot ga je preteklo dosedaj, je čakanje na boljše čase.

Seveda še vedno ostajajo vprašanja, kje to stvar stakniti (po legalni poti), kako jo vtakniti v telefon in koliko generacij svojih potomcev bomo s tem obsodili na plačevanje kreditov. Vendar, to niso vprašanja za znanost, ampak za ekonomijo. Te pa tukaj ne maramo, zato vam prepuščam užitek iskanja teh podatkov.

338. Digitalni spomin smo obdelali, zato še nekaj besed o tem, kako se lahko sami naučimo nove veščine v krajšem času. Večinoma so nas prepričevali, da vaja dela mojstra, pozabili pa so omeniti še eno prilagoditev, ki bolj vzpodbudi možgane bodočega mojstra, da se nečesa hitreje nauči.

Skupino 86ih prostovoljcev so na univerzi John Hopkins hoteli naučiti kako uporabljati malo, na pritisk občutljivo napravo za premikanje kurzorja po računalniškem ekranu namestu običajne miške ali t.i. touchpada. Prostovoljce so tako razdelili na tri skupine: prva skupina (kontrolna skupina) je bila deležna 45 minutnega treninga uporabe napravice, druga skupina je bila prav tako deležna 45-minutnega treninga, nato je počakala 6 ur in vajo ponovila na enak način kot prvič. Tretja skupina je prav tako bila deležna enakega uvodnega treninga kot prvi dve, po šestih urah pa so vajo ponovili, vendar je bila tokrat ponastavljena občutljivost napravice, kar je pomenilo, da so se prostovoljci v tej skupini hitro prilagoditi novemu delovnemu okolju.

Presenetljivo je bilo, da se je tretja skupina odrezala veliko bolje kot druga, kar je znanstvenikom, ki so poskus izvedli, dalo na znanje, da, če bi se radi naučili nove veščine (v smislu igranja inštrumenta, štrikanja, igranja računalniške igrice – če to dajejo za trening bodočim kirurgom, verjetno res pomeni, da gre za veščino. Vendar vseeno ni vsakdo, ki igra računalniške igrice sposoben operiranja drugega človeka. Samo za idejo), ne moremo neprestano ponavljati eno in isto stvar, ampak se moramo vsakič zadeve lotiti malo drugače (tako, da se bomo morali prilagoditi delovanju). Dokazano pa je bilo tudi, da je nujno počakati nekaj ur (idealno je 6 ur), preden ponovimo stvar, ki smo se jo ravnokar naučili, saj se v tem času priučeno konsolidira v naše možgane in se tako shrani, da dobimo občutek, da to stvar že obvladamo.

Torej smo nekateri od nas vrgli stran več prečutih noči, ko smo se hoteli priučiti novega znanja? Ja, vsekakor. Nekateri od nas smo stran vrgli celo življenje, ko smo se zajebavali s študijem, ki nas je skoraj stal življenja. Vendar to ni stran za pritoževanje, ampak samo blog za oddajanje nakopičenih informacij.

339. Narekovaji, pogosti spremljevalci ljudi, ki pišejo,  se po madžarsko imenujejo macskaköröm oz. v nam bolj razumljivi varianti 'mačji kremplji' (ja, to je dejanski prevod zgoraj napisane besede). To velja za primere, ko gre za dvojni narekovaj, ki je na začetku in koncu postavljen zgoraj... ta varianta pa se v knjižni madžarščini ne uporablja. Zadnje čase sicer se uporablja, ni pa njihova uporaba 

izvorno pravilna. Nekateri se bodo spomnili, da so se narekovaji v šolskih spisih pisali tako, da je prvi bil spodaj, drugi (tisti, ki je naznanil konec citata oz. izjave) pa zgoraj (če je šlo za izjavo, ki je bila razdeljena na dva dela, ker je bil vmes vrinjen opisni stavek, se je drugi del začel s tremi vejicami). Madžari tega očitno niso nikoli pozabili in seveda, tudi mi, ki imamo precej podobna pravila citiranja in navajanja kot naši sosedi, ne bi smeli pozabiti pravopisa (ironično, to vam je povedal nekdo, ki o pravopisu nima niti najmanjšega pojma).

340. Za konec pa še nekaj o fobiji, katero lahko povežemo – vsaj posredno – z Valentinovim. To je t.i. philophobia oz. strah pred zaljubljenostjo in ljubeznijo do druge osebe ter dostikrat tudi pred predanostjo.

Vsak človek, ki se je nekoč nesrečno zaljubil ali bil v slabem razmerju, običajno pokaže znake filofobije pred začetkom novega razmerja, vendar se hitro prilagodi na nove občutke in strah tako tudi precej hitro izgine. Nekateri ljudje s slabimi izkušnjami v razmerjih (in dostikrat tudi v primerih, ko zaradi lastne nesamozavestnosti ali neodločnosti ne vedo, kako naprej) pokažejo skoraj paničen strah, ko je treba razmerje narediti uradno ('če se nekaj ne objavi na FaceBooku, potem to ne obstaja' je moto današnje mladine – mlade samo po srcu in malo starejše po drugih delih telesa) ali pa ga iz prijateljskega narediti za telesnega (prehod iz držanja za roke v posteljno akcijo). Nekateri imajo tudi težavo pri predanosti v smislu, da so lahko nekomu povsem zvesti, ko pa pride do omenjanja poroke pa zaradi strahu, da bodo izgubili sami sebe zaradi te poroke in novonastalega zakona, niso sposobni vztrajati v razmerju, ki je lahko pred tem trajalo več let (kakšno je moje mnenje o porokah in zakonih, na tem mestu ni pomembno).

Lahko pa gre za kronično fobijo. Nekdo se najbolj boji tega, da bi se zaljubil, bil zaljubljen, ljubil drugo osebo ipd., saj bi s tem izgubil svoj mir, svojo umirjenost (nekateri od nas namreč postanemo nemogoči, ko smo zaljubljeni... oh, ne... vsi smo taki – eni sicer bolj kot drugi). Se pa lahko takšno stanje razvije tudi iz strogega verovanja ali družbenega prepričanja, da je ljubezen slaba, saj uničuje človeka in jo kot takšno prepoveduje. Verniki lahko ljubijo samo boga / božanstva / entitete, drugih ljudi pa ne, ker temu niso namenjeni (takšne ideje se lahko razvijejo pri vseh uradnih in neuradnih religijah in verstvih, zato ne mislite da ciljam na katero določeno skupino ali pa vas napadam). Res pa je, da je filofobija uradno priznana fobija, pri kateri vam morajo pomagati strokovnjaki (če pač mislite, da jo imate ali pa vam je bilo to s strani teh istih strokovnjakov dokazano).

Valentinovo je končno mimo, ljudje so malo manj osladni, nekateri med nami pa smo še vedno sitni, ker smo takšni že po svojem ustroju. Tako bomo kmalu našli nekaj nad čimer bomo tako besni, kot smo zdaj bili nad Valentinovim. Ker smo pač talenti za iskanje stvari, ki nam bodo šle na živce. In večina teh stvari vključuje druge ljudi. Medtem, ko pa iščemo nove stvari, ki bodo nas razkurile do besa, pa lahko vi preberete kaj zanimivega, postavite kakšno vprašanje oz. daste idejo o tem, kaj bi radi prebrali tukaj gor, pokomentirate to, kar je že bilo napisano, ali pa samo rečete 'živjo' v predelu, ki je namenjen komentiranju. Kljub temu, da nekateri od nas domnevno sovražimo ljudi, smo še vedno ljudje in kot takšni radi vemo, da se nekdo zaveda našega obstoja. Torej, do naslednjič!

Inteligenca je žena, domišljija ljubica, spomin pa je služabnik (V. Hugo)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 33. del

Pravijo, da je nujno razmišljati... seveda potem kmalu rečejo tudi, da ni pametno preveč razmišljati in seveda, da sploh ne znamo razmišljati o pravih stvareh. Očitno smo nekateri takšni, ja, da nam to ne gre preveč dobro od rok - predvsem poslušanje drugih. Običajno še sami sebe ne slišimo najbolje, ali pa se gladko ignoriramo.
Minil je še en teden v ustaljenih tirnicah, brez večjih odmikov od realnosti ali mentalnih ekskurzij v neželeno (okey, to se dogaja redno, ampak to ni stvar teh zapiskov tukaj). Še vedno smo premetavali nekaj fasciklov in se v velikem loku izogibali računalniški mapi, v kateri so še stvari katere bi v bližnji prihodnosti morala premisliti. Vendar ta teden ni bil namenjen temu in zato se tudi to ni zgodilo. Mogoče naslednji teden?
Ta teden so bile misli bolj preproste in so tudi izpadle bolj kratke. povedali bomo nekaj o tem kako so Rusi dolgo dojemali pivo kot brezalkoholno pijačo, nekaj besed bomo rekli o Satanizmu, nekaj tudi o grehu, mačkah in seveda o kar nekaj konkretnih babnicah. Zato brez veze, da zavlačujem stvar na še bolj nedoločen čas, čas je vedno zdaj.

321. Rusija, dežela samih paradoksov, ki shajajo samo pri njej (verjetno poznate internetni štos o tem, da so v Rusiji vse stvari ravno obratne kot bi morale biti, kajne? Če še ne, ga pa še boste), vseeno pa je to dežela, kjer stvari potekajo tako, da se na koncu vse precej dobro izzide. Najbolj znana ruska pijača je vodka, malo bolj presenetljivo pa je dejstvo, da so pivo registrirali kot alkoholno pijačo šele leta 2011, še vedno pa se pivo podrazumeva kot bolj zdravo alternativo vodki.

V Času registriranja piva kot alkoholne pijače je v Rusiji delovalo 561 pivovarn, od tega približno 40 na nacionalni ravni, preko 180 pa jih je bilo bolj butične proizvodnje, ki so delovale samo za potrebe določenih restavracij.

Tudi v Rusiji, tako kot večinoma vsepovsod po Evropi, pivo ločujejo po barvah (svetlo, rdeče, srednje temno in temno), za razliko od drugje po svetu (večinoma v angleško govorečih deželah), kjer pivo ločujejo po procesih fermentacije (Lager in Ale). Ker, Angleži stvari zakomplicirajo tam kjer je najmanj treba, Američani pa jim seveda sledijo (še vedno so Američani samo potomci britanskih priseljencev, ne glede na to kako močno se tega otepajo).

322. V skrajni nepovezanosti s predhodnim člankom je tudi naslednji, namreč nova oblika strahu ali fobije, ki jo vzpodbujajo družbena omrežja (če še vedno razmišljate o zgornjem članku, predvsem o pivu, potem lahko svojo srečo poskusite na spletnem omrežju Untappd, kjer se lahko odkrito pohvalite s tem katero pivo ste pili in kje točno ste to storili). Gre za t.i. FoMo (okrajšava za originalno ime 'fear of missing out' oz. strah pred tem, da bi nekaj zamudili).

Glede na to, da imamo preko mobilnih telefonov in ustreznih aplikacij neprestano dostop do vsega, kar naši prijatelji in znanci objavljajo na družbenih omrežjih, da jih lahko dejansko spremljamo na vsakem koraku in skoraj neprestano vemo, kje so, v čigavi družbi in kaj natanko počnejo, razvoj takšnega strahu niti ni bilo težko predvideti. Težava je nastopila v tem, da ravno zaradi tega, ker smo izpostavljeni temu, kaj se dogaja z drugimi, sami dobivamo občutek, da smo nekaj zamudili, da nas nekdo ni hotel povabiti zraven, ko je šel novim dogodivščinam naproti, da mu enostavno ne pomenimo več toliko (mislim, da razumete na kaj ciljam, zato si nadaljevanje lahko predstavljate sami). Ljudje s to motnjo v večini primerov ne vedo, kaj točno zamujajo, vendar pa imajo grozen občutek, da zamujajo nekaj pomembnega.

Ločimo različne stopnje te težave – od zavedanja, da gre samo za težavo v naši glavi, katero lahko krotimo, preko npr. potenja, težav s spanjem, motnje hranjenja ipd. Do tega, da ljudje postanejo odvisni od družbenih omrežij (kar jim otežkoča učenje, delanje, vožnjo avtomobila in druge vsakodnevne opravke), njihova samopodoba pa postane skoraj v celoti odvisna samo od tega, kar zasledijo na družbenih omrežjih. Pogosto se ta strah povezuje s tesnobo in depresijo, kateri samo še stopnjuje.

323. Ker me vedno zanimajo stvari, ki ne peljejo nikamor, me je ta teden zanimalo tudi zakaj v pravljicah vedno dobrim junakom pomagajo živali (Pepelka je imela celo četico živali, od ptic do mišk in drugih kosmatincev, da so ji pomagale opraviti vsa ta dela, katera ji je naložila zlobna mačeha). Ena izmed možnih razlag je t.i. Fylgja.

V nordijski mitologiji (iz katere izhaja veliko zametkov za pravljice, katere otrokom pripovedujemo še dandanes) je fylgja dobri duh, ki spremlja človeka in mu dejansko prinaša srečo. Koren besede najdemo tudi v besedi, ki označuje posteljico pri porodu, zato dostikrat prevzame obliko živali, ki se je prikazala ob otrokovem rojstvu. Ti duhovi tako običajno prevzamejo obliko miši, psov, lisic, mačk, ptic ujed in mrhovinarjev, saj so te živali običajno požrle odvrženo placento.

Po nekaterih izročilih pa naj bi živali, ki spremljajo človeka, v resnici bile odraz njegove osebnosti. Če je voditelj plemena za svojega spremljevalca imel vola, ovco ali svinjo, je to pomenilo, da je po naravi krotek in prijazen, če pa ga je spremljala lisica, volk, medved, orel ali kača, pa je to pomenilo, da je njegov lastnik divji, neukročen ipd.

324. Ko smo že ravno pri živalih, ki spremljajo nekatere od nas (jaz sicer še nisem našla svoje četice živali, ki bi pospravljala namesto mene, ampak pravijo, da upanje umre zadnje), bomo podali še nekaj besed o udomačitvi mačk.

Ena najbolj priljubljenih domačih živali se je domnevno udomačila kar sama. Divje mačke iz Evrope in bližnjega Vzhoda so pred več tisočletji začele slediti človeku, saj je ta za seboj puščal smeti, ki so privabile glodalce ali pa je za seboj puščal povsem užitno hrano. Medtem, ko je človek pred cca. 10 000 leti udomačil žita in živali, ki so mu pomagale saditi in žeti ta žita, se mu je približala tudi mačka, s katero že od takrat živita v simbiozi. Mačka je obdržala nekaj svoje divje narave, saj v teoriji še vedno lovi nadležne glodalce, prav tako pa tudi človek ni postal veliko bolj vesten pri pospravljanju smeti za seboj. Ravno zaradi lova na glodalce, ki so načenjali človekove zaloge žit, je človek ponudil mački nekaj priboljškov in mačka se je odločila ostati.

Ker je ostala, se je morala znebiti strahu pred človekom in se je morala hitro privaditi na nove situacije (ti dve težavi sta verjetno bili veliko večji kot se trenutno zdita). Mačke veljajo za precej plašna bitja, hitre selitve s človekom pa v teoriji predstavljajo zanjo ogromen napor, vendar ker je prilagodljiva (in ker so običajno v igri tudi priboljški), se je skozi stoletja znebila tudi tega strahu.

Mačke so iz divjine, katera jim je bila pred tisočletji dom, prinesle svoja čutila. Njihovi vohalni receptorji se precej razlikujejo od pasjih in jih je tudi precej manj. Imajo pa mačke izrazito več receptorjev feromonov, s pomočjo katerih najdejo partnerje.  Slišijo lahko določen spekter ultrazvočnih valov in zelo dobro vidijo v poltemi (zgodaj zjutraj in ob mraku), zato so takrat tudi bolj aktivne. Prav tako pa jih je njihova dieta (katero je stoletja sestavljala samo surovo meso) pripeljala do tega, da izredno hitro razgrajujejo in procesirajo maščobe.

325. Črna mačka se običajno povezuje s čarovništvom in celo satanizmom, zato je nujno tukaj povedati nekaj stvari o tem. Da se ne bo še naprej vleklo prepričanje, da je vsakdo, ki ne veruje v boga / Boga, katerega mu hočejo vsiliti drugi, satanist. Tudi Satanizma poznamo več vrst namreč. Tukaj so samo osnovne vrste in nekaj njihovih značilnosti:

(1) Teistični Satanizem: Satana vidijo kot pravo entiteto in vanj verujejo tako kot katoliki verujejo v Kristusa. Nekateri verujejo samo v Satana, spet drugi v Satana in krščanskega Boga. V vsakem primeru je Satan tisti, katerega ukaze poslušajo in ubogajo.

(2) Častilci Hudiča: Častijo vse, kar je zlo. Žrtvovali bodo dobro in zagrešili več kaznivih dejanj, da bi ustregli zlim silam, katere vrhovni predstavnik je sam hudič.

(3) Luciferijanci: Verujejo v Luciferja, razsvetljeno in duhovno bitje, ki je veliko bolj miroljubno kot sam Satan. Svet vidijo kot razdeljen na svetlobo in temo.

(4) Demonolatorji: Verujejo v in častijo demone raje kot Satana. S pomočjo posebnih obredov in meditacije imajo možnost kontakta teh sil, da jih lahko zaprosijo za pomoč, ko jo potebujejo.

(5) Duoteizem: Verujejo, da Satan ni neka entiteta, ampak je bitje, ki ga omenja Sveto Pismo, je pa edino izmed vseh bitij v Bibliji dovolj močno, da se je uprlo Stvaritelju, ko se je ta začel obremenjevati z malenkostmi namesto da bi gledal celotno sliko.

(6) Satanizem po LaVeyu: ena danes najbolj popularnih ločin modernega Satanizma, ki vsakega posameznika postavlja na mesto Satana oz. ga predstavi kot nekoga, ki je vladar samemu sebi in zato veruje samo vase, za to pa ne potrebuje duhovnih in drugih nadnaravnih bitij, saj se zaveda česa je sposoben in tudi kako bo to dosegel. Zanimivo je to ena izmed redkih religij, ki posamezniku dopušča osebni prostor in ostro kaznuje vsakogar, ki vstopi v tuj osebni prostor brez povabila. Tudi ena redkih religij, ki močno nasprotuje človeški neumnosti.

(7) Eklektični Satanizem: Vsak posameznik si izoblikuje svoja verovanja v bitja, katera si izbere sam, te pa najde v različnih predobstoječih religijah ali pa si jih izmisli sam. Gre za ne-specifično osebno religijo (kar je včasih precej zakomplicirano razložiti nekomu, sploh če je ta nekdo odraščal v monoteističnem prepričanju).

Kardinalni grehi Satanove Cerkve

Tako. Kot rečeno, Satanizma je več vrst, tukaj so naštete samo nekatere najbolj pogoste skupine, ta odlomek pa je bil sestavljen predvsem zato, ker v današnjem svetu velja prepričanje, da vsakdo, ki ne veruje v Boga v katerega veruje večina, je satanist. Kar je seveda navadna buča. Človekova vera je njegova osebna stvar in vanjo nima pravice posegati nihče (v tem primeru je govora o veri oz. tem, kar človek veruje in ne o religiji, ki je samo sistem, ki zadnje čase propagira miselnost ene skupine in to miselnost poveličuje nad druge). Nekomu lahko povemo, kakšno je naše verovanje, mu razložimo tudi shemo po kateri naše verovanje obstaja, ne moremo pa ga prisiliti, da veruje v isto stvar kot mi. In ga pravzaprav tudi ne bi smeli siliti v kaj takšnega. Če obstaja fizična, psihična, čustvena zloraba... no, verjetno bi bil čas, da uvedemo tudi versko in tudi politično zlorabo. V glavnem, če človek z vami ne deli vseh prepričanj, je še vedno človek. Diha isti zrak, pije isto vodo in večinoma je tudi isto solato, ima iste potrebe kot jih imamo mi in nam lahko pomaga, če ga bomo za to prosili. Če hočeš biti dober človek, eden izmed predpogojev za to ne rabi biti tvoje verovanje v kateregakoli boga lai katero drugo bitje. Dober človek si ali pa nisi.

326. In ko smo že ravno pri Satanizmu, je pametno, da na kratko omenimo še apateizem. Novodobna skovanka (pragmatični ateizem ali praktični ateizem), katero ste ravnokar prebrali označuje pomanjkanje interesa v verovanje ali neverovanje v boga ali več njih. Človek, ki ga obstoj ali neobstoj Boga (ali seveda več njih) enostavno ne zanima, je po vsej verjetnosti apateist – živi kot da božanstva in čudeži ne obstajajo, naravne pojave pa opisuje s pomočjo razuma in ne s pomočjo obstoja nadnaravnih bitij. To ne pomeni, da zavrača obstoj nadnaravnih bitij, se mu pa zdijo za njegov obstoj nepotrebna in odvečna, saj mora za vse poskrbeti sam ('pomagaj si sam in bog ti bo pomagal' je bil rek, katerega so mi večkrat ponovili starši, zato je nujno tudi, da ga napišem tukaj). V večini primerov se apateisti ne spuščajo v debato o tem, ali bog obstaja ali ne, saj se jim ne zdi smiselna za njihov obstoj oz. nanje ne bo imela večjega vpliva. Tudi dokazi za in proti obstoju boga po njihovem prepričanju ne bi igrali nikakršne vloge v njihovih in večinoma tudi tujih življenjih. Apateistični agnosticizem je mnenja tudi, da ne glede na to koliko daleč gremo, da bi dokazali obstoj nekega božanstva ali več njih, to teh božanstev v bistvu sploh ne zanima, saj s človeško usodo nimajo nobene skupne točke.

Danes ločimo več vzrokov za t.i. apateizem – od tega, da nekdo nima religijske motivacije (da nekdo ne potrebuje entitete, da bi bil moralen človek), do tega, da nekdo zavrača kakršnekoli religijske in verske doktrine pri svojem razmišljanju, da je nekdo v celoti indiferenten do te problematike in celo tako daleč, da nekdo o tem sploh ni seznanjen in ga tudi ne zanima.

V nasprotju s splošnim prepričanjem apateizem ne zavrača osebne vere in religjskih doktrin kot obliko znanja, močno pa nasprotuje slepi veri, sploh pri znanstvenih raziskovanjih. Kot je bilo vidno v predhodnjem odlomku, apateizem ni oblika Satanizma in nekoga, ki noče verovati v namišljene prijatelje koga drugega, sploh če se ti vmešavajo v raziskave morebitnih zdravil, ki bi lahko eventuelno pomagala rešiti življenje nekomu, ki je resno bolan (ja, tisti, ki nasprotujete cepljenju otrok, vas gledam), ne morete avtomatsko obtožiti, da je satanist. Mnenja so različna in svojega lahko vedno izrazite, ne smete pa pričakovati, da je samo vaše mnenje pravilno za vse ljudi na svetu. Če vas kdo zavrne, ima do tega seveda vso pravico in zaradi tega ne rabite kuhati mule. Ker vam ne bo pomagala. Se je pa vedno pametno vprašati zakaj vam nekdo nekaj razlaga. Če ima svojo teorijo, jo le poslušajte, lahko, da boste izvedeli kaj, kar še ne veste. Ker se nihče ni rodil pameten.

327. In ko je ravno govora o pameti, ki nekako podrazumeva tudi inteligenco (ne gre za dva različna termina, ki opisujeta isto stvar, ampak dejansko za različna termina, ki gresta z roko v roki), je verjetno čas za konkretno babnico ta teden... glede na to, da se vrle misli tisočletij okrog tega ne morejo zediniti, jih bo nekaj. Ker konkretnih babnic ni nikoli dovolj.

Isis

Vse politeistične religije so v nekem stadiju razvoja poznale zavetnika modrosti, dostikrat tudi zavetnico, ta pa je opravljala več del naenkrat, saj je le redko bila samo zavetnica modrosti. Prav tako so različne kulture imele tudi več zavetnic (in zavetnikov) modrosti. V starem Egiptu so tako poznali Neith (boginjo lova, vojne, tkanja in modrosti) in Seshat (boginjo modrosti, znanja in pisanja, katero so kasneje povezovali tudi z arhitekturo, astronomijo, astrologijo, gradbeništvom in matematiko), ki je bila večkrat opisana kot tista, ki umrlim odpira vrata v nebesa. Kasneje se je namesto njiju uveljavila boginja Isis, zavetnica bogastva, zakona in modrosti (katero še danes časti veliko poganskih kultov, ki svoje domislice dobivajo iz raznih verskih kontekstov iz zgodovine – ta Isis nima nobene povezave s t.i. Islamsko državo, saj je njeni pripadniki ne priznavajo. Pri nas je bolj znana pod imenom Izida).

V mezopotamiji so Sumerci poznali boginjo Nidabo (ki je zavetnica pisanja, učenja in žetve), katere vloga v panteonu še ni povsem jasna. Poleg nje se omenja tudi Bekki, ki naj bi bila zavetnica vsega znanja, tudi tistega še ne odkritega. Tako kot vsebina tega znanja, je tudi o njej izredno malo znanega in jasnega (nasploh je zibelka civilizacije še izredno neraziskana, zato, če si želite kakšnega bolj intelektualnega dopusta, jo vedno lahko obiščete... lahko, da boste prišli na kakšno zanimivo idejo). V dokaj bližnji Perziji so na njeno mesto postavili Anahito, boginjo vode, ki je bila zavetnica plodnosti, ozdravitve in modrosti.

Tudi Japonci modrost velikokrat povezujejo s stvarmi, ki tečejo, njihova boginja Benzaiten je namreč zavetnica vsega, kar teče – vode, besed, govora, pisanja, glasbe ipd. Benzaiten je v bistvu japonska verzija hindujske Saraswati, zavetnice modrosti in vseh oblik umetnosti (med katere prištevajo tudi govorništvo, literaturo in glasbo). V Jainizmu so njeno vlogo razdelili med 16 boginj znanja, imenovanih Vidyadevis.

Saraswati

Nam malo bližje je izredno širok starogrški panteon, v katerem najdemo tudi več ženskih figur povezanih z modrostjo. Najbolj znana med njimi je zagotovo Atena (zavetnica modrosti, bojevanja, civilizacije, moči, strategije, rokodelstva in pravice), vseeno pa je smiselno poleg nje omeniti tudi oceanidi modrosti Eidyio in Melis, muze, ki veljajo za utelešenje modrosti in umetnosti ter Aidos, ki je bila zavetnica moralnega čuta, ljudi pa je učila tudi o sramoti, zmernosti in ponižnosti. Sicer se večkrat obravnava bolj kot utelešenje stvari, katerih zavetnica je, kot prava boginja, vendar jo poznavalci vseeno štejejo med boginje.

Etruščani so kot zavetnico modrosti prepoznali Menrvo, iz katere se je verjetno kasneje razvila rimska boginja Minerva, rimska verzija grške Atene. Poleg nje se kot zavetnici modrosti častita tudi Providentia, zavetnica previdnosti in načrtovanja, ter Egeria, vodna nimfa, ki se tistim, ki ji z vodo ali mlekom nazdravijo v njenih gozdičkih zahvali tako, da jim podari modrost in v določenih primerih tudi kakšno napoved prihodnosti oz. prerokbo.

Minerva

Malo severneje so nordijski narodi kar štiri boginje povezovali z modrostjo. To so bile Saga (katero se večkrat enači z bolj znano boginjo Frigg oz. Freyo, velikokrat pa se jo označuje kot 'tisto, ki vidi' – iz česar izhaja tudi njeno ime. Protogermanski glagol 'sja' je v korenu njenega imena, pomeni pa 'videti'), Vör (obstajajo domneve, da njeno ime izhaja iz besede za 'pozornost'  oz. 'čuječnost', zato se lahko njeno ime prevaja kot 'tista, ki pazi'), Snotra (katere ime izhaja iz besede, ki označujejo 'prebrisanost') in Gefion (ki naj bi po nekaterih teorijah zopet bila oblika boginje Frigg. Gefion je zavetnica rodovitnosti, devištva – vsakdo, ki umre kot devičnik naj bi celo postal njen bojevnik - , napovedovanja prihodnosti in pluženja. Omenjena je v Eddi in tudi v Heimskringli, domneva pa se, da ima vlogo tudi v epu Beowulf in sicer kot Grendelova mati). Na Irskem pa so pred krščanstvom na mesto modrosti postavljali Brigid, ki je bila zavetnica rodovitnosti, plodnosti, ozdravljenja, poezije in obrtništva.

Slovani sicer nismo pretirano nagnjeni k temu, da bi povezovali ženske in modrost, vseeno pa ruska mitologija, ki je bistveno vplivala tudi na južnoslovansko mitologijo in celo naš panteon, pozna Gamayun, simbol modrosti in znanja upodobljen kot ptica z žensko glavo, ki zaradi tega, ker je pač zavetnica modrosti in uporabe lastne pameti, lahko podaja prerokbe in dejansko do neke mere napoveduje prihodnost.

328. Za nekaj trenutkov naj ostanemo še pri ženskah. Z nedavno študijo je bilo dokazano, da preko 80% odraslih žensk ne moremo uvrstiti v kategorijo 'heteroseksualnih', saj so pokazale tako lezbične kot tudi biseksualne tendence (sicer je večina člankov na to temo to napačno povzela v 'ženske nikoli niso straight, ampak so v najboljšem primeru biseksualke'.

Ker je takšno stvar dejansko težko preverjati, saj so takšni eksperimenti z ljudmi moralno zelo vprašljivi, so se raziskovalci poslužili najboljšega možnega približka. Skupini 235 žensk so predvajali posnetke golih žensk in moških in kar 82%  udeleženk se je vzburilo pri posnetkih obojih (pred tem je bilo dokazano tudi, da se lezbijke močneje odzovejo na posnetke golih žensk kot na tiste golih moških in obratno). Zanimivo je, da se je med ženskami, ki so se identificirale kot strogo heteroseksualne, kar 74% udeležnek močneje odzvalo na posnetke golih žensk (pri tem so merili pulz, širjenje zenic, hitrost dihanja, telesno temperaturo in potenje ter tudi druge pokazatelje vzburjenosti).

S podobnimi raziskavami je bilo dokazano tudi, da se večina mlade populacije v zahodnem svetu ne identificira kot heteroseksualne in prav tako tudi ne kot homoseksualne, ampak, da so nekje vmes. Ker človeška spolnost že več desetletij med poznavalci ni obravnavana kot binaren pojem (kar bi lahko poenostavili v 'samo ženski spol' in 'samo moški spol') – vendar mora do takšnega obravnavanja spolnosti priti tudi v bolj splošni maniri, med ljudmi. Mlajše generacije so tako že blizu temu, da bodo na spolnost začele gledati bolj odprto kot so to počeli naši starši in stari starši.

Sicer pa so ženska telesa vedno bila bolj izpostavljena temu, da so bila razgaljena. Že od časov, ko so ženske smele med tednom pokazati samo malo golih gležnjev pa do seksualne revolucije v 60. Letih 20. Stoletja, ko je bilo moč videti vse, je bilo vedno večje povpraševanje po tem, da bi videli razgaljene ali gole ženske. Res pa je tudi, da se je golo žensko telo vedno obravnavalo kot nekaj lepega – bilo je predmet opevanja v pesnitvah, na slikah, v literaturi, v mozaikih... – moško pa niti ne tako močno. Dokazano je bilo tudi, da smo zaradi pogoste izpostavljenosti goloti – seveda, predvsem ženski – na to postali imuni (tudi večina starih mam več ne pade v nezavest, ko na kakšni reklami vidi razgaljeno žensko ali pa jo po nesreči zagleda v kakšnem časopisu). Ali smo zaradi te otopelosti ženske vzburjene ob drugih ženskah? Ali mogoče zato, ker je ženska seksualnost še vedno nekaj bolj odprtega kot moška? Ali enostavno nekateri med nami postajamo bolj odprti za kaj novega?

329. 

Peccatophilia – zaradi teme opisane zgoraj, mora biti omenjena ravno tukaj – je občutek nenormalna privlačnosti k nečemu, kar ne bi smeli početi. Peccato je namreč italijanska beseda, ki označuje 'greh' (v to skupino pa različni ljudje štejejo zelo različne stvari, v vsakem primeru pa je greh nekaj, kar se ne bi smelo početi. Sicer ima beseda 'greh' strogo versko oz. religijsko konotacijo, znano pa je tudi, da veliko ljudi danes ne veruje v boga /božanstva / entitete /(vstavite ustrezno besedo), kljub temu pa ljudje še vedno vedo, kaj točno je greh. Tisto, česar oni sami ne odobravajo... vendar ima tudi ta definicija svoje težave.

330. za konec pa še zanimiva luknja. Gre za Sawmill Sink, t.i. 'modro luknjo' na Bahamih. Na mestu nekdanjega arheološkega najdišča (kar nekako podrazumeva, da je šlo za suho luknjo na površju) se je gladina okoliških voda počasi dvigala in luknjo napolnila, s čimer je zalila tudi kosti, katere so pred tem odkrili v luknji. Med temi naj bi bili fosilni ostanki velike želve, nekaterih ptic, rastlin in celo semen, ter ostanki ogromnega plazilca iz rodu krokodilov, ki je hodil po dveh nogah, živel pa naj bi v času dinozavrov. Med temi ostanki so bile najdene tudi kosti domnevno prvih naseljencev Bahamov, saj gre za kosti stare med 1000 in 1100 let.

Modre luknje so formacije v (običajno) morski vodi. So približno okrogle oblike, od okolice pa so ločene z naravnim nasipom iz koral ali apnenca. Preko njih je dostikrat mogoč dostop do podvodnih jamskih sistemov. Najbolj znane take oblike jam so v Avstraliji (Great Barrier Reef), v Belizu, na Bahamih, v Guamu ter v Egiptu (na Rdečem morju). Njim podobne formacije imenovane cenote lahko najdemo tudi na kopnem, vendar te običajno vsebujejo pitno vodo in ne morske.

S sprehodom od Rusije do Bahamov je zaključena tudi Stromatra ta teden. Verjetno vas zopet ni naučila nič novega, po vsej verjetnosti pa vas tudi dregnila ni nikamor, kjer to ne marate in se tako zaradi nje ne mislite obremenjevati. Seveda ste še vedno povabljeni, da kakšnega izmed napisanih umotvorov pokomentirate in pokritizirate, kaj vprašate ali pa mi celo daste domačo nalogo tako, da mi priporočite kaj o čemer nimam pojma. Sicer ni res, da mi zmanjkuje idej, je pa več kot očitno, da mi počasi zmanjkuje inspiracije, da bi še pisala za nekoga, ki ga dejansko čisto nič ne zanima. Težave vsakdana, bi se temu reklo, kajne? Torej, do naslednjič!

Vsakdo dobi toliko informacij vsak dan, da je večina zaradi tega začela izgubljati zdravo pamet! (G. Stein)