Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 35. del

Mimo je nov teden – nekateri so še vedno prepričani, da je tedna konec v Soboto, nov teden pa se začne z Nedeljo. Verjetno so tako prepričani zato, da se jim zdi, da teden začnejo in končajo s prostim dnem. Nekaterim od nas je seveda o tem vseeno. Vsako jutro moramo vstati iz postelje in se iti obremenjevati predvsem z ljudmi in stvarmi katerih ne maramo (ker bodimo pošteni, ne maramo ničesar). Zakaj smo nekateri ljudje taki?

Ljudje smo v veliki meri odsev ljudi s katerimi preživimo veliko časa... torej, če smo obkroženi z ljudmi, ki se stalno pritožujejo, gremo lahko staviti, da bomo tudi sami postali takšni. Ker, v nasprotnem primeru, da se temu upremo (k čemur običajno pristopamo preveč 'revolucionarno'), nas bodo ljudje s katerimi se družimo, pa naj si bo to družina, prijatelji ali delovni kolektiv, začela izločevati. To običajno povzroči, da smo potem samo še bolj nesrečni, ker smo v resnici ljudje družbena bitja (kljub temu, da kot že rečeno, nekateri od nas ravno te družbe ne prenašamo najbolje), ki potrebujemo sočloveka. Če ne drugače, vsaj nekoga, ki nam prinese pošto, človeka, ki spakira stvari, ki smo jih naročili po internetu, da nam jih poštar lahko prinese, ali pa ženski glas, ki nas preko telefona opozori, da nam bodo odklopili elektriko, če se bomo še naprej pretvarjali, da smo mrtvi.

Da povzamem na kratko: če se do mene nekdo obnaša kot budala, se bom tako do njega obnašala tudi sama, saj je to očitno edini jezik, ki ga ta oseba razume. In obratno: če se do mene nekdo obnaša lepo... v večini primerov ne znam odreagirati, zato iz sebe običajno naredim budalo.

Kakšne veze ima uvodnik s tem kar sledi? Absolutno nobene. Pravijo pa, da je dober uvodnik tisti, ki bo pritegnil več bralcev. O tem, da bi moral uvodnik biti povezan z napisanim, nobena pravila o pisanju člankov, seminarskih in diplomskih nalog ali pa celo povsem običajnih blogov niso bila pretirano natančna. Ker nadaljno pisanje danes (trojni skandinavski udarec, konkretna babnica in nekaj barv) torej z uvodnikom nima nobene veze, prav tako pa ne vsebuje življenjsko pomembnih podatkov, je torej najbolje, da se zadeve enostavno lotim. Torej, nitke v preprogi tega tedna so...

341. Tokrat kar za začetek že z velikimi in težkimi pojmi. Po polovično naključnem brskanju po nenapisanem slovarju sem se spomnila, da se že nekaj časa ukvarjam s povsem nepovezano temo (verjetno je že jasno, da večino idej za razglabljanje o tujkah dobim pri poslušanju glasbe, katero večina ljudi na svetu opiše kot neumno... ampak, to je stvar kakšnega poštenega ranta na to temo. In tako sem se spomnila na besedo paroksizem. Kljub temu, da gre za domevno težko besedo (v originalu se zapisuje z x-om in y-om, kar je v našem izobraževalnem sistemu obravnavano kot nekaj kompliciranega), ta dejansko opisuje nekaj kar se dogaja vsak dan – verjetno ne vam, ste pa se z njo že soočili.

Max Slevogt - Paroksizem Destrukcije

Beseda izvira iz srednjeveške angleščine ('paroxism', prvič uporabljena v 15. Stoletju), njene prednice pa lahko zasledimo že v latinščini ('paroxysmus'), če pa jo najdemo v latinščini, pa lahko sklepamo, da ima svoj izvor že nekje v stari grščini (kot sestavljanka  besed 'paro' in 'oxynein', kar naj bi dalo besedo 'provocirati' oz. v bolj sprejemljivi različici 'vzpodbuditi'). Dandanes se uporablja predvsem v medicini, saj opisuje nenadno pojavo oz. poslabšanje simptomov bolezni (tresenje, kašljanje tudi sama bolečina) ali nenadno pojavo krčev, ki se kasneje običajno pojavljajo. Iz nekaterih javno dostopnih virov je bilo možno iz zdravniških krac npr. razbrati, da se je bolečina pojavljala v rednih paroksizmih. Če vam to kakorkoli pomaga.

V splošni uporabi je beseda redka – večinoma jo uporabljajo jeziki katerih slovnica ni tako komplicirana kot je slovenska, ti jeziki pa imajo veliko širšo skupino uporabnikov. Običajno se uporablja za opis pojave nekega čustva, katerega oseba ni mogla kontrolirati – napad smeha, besa ipd. – in še to pri večinoma negativnih čustvih. Saj veste, da tudi smeh velja za negativno čustvo, sploh, če se smejite nesreči neke druge osebe.

342. Ker je danes na vrsti trojni nordijski udarec, najprej razlaga o samem pridevniku 'nordijski'. Ta pojem ni avtomatsko zamenljiv s pridevnikom 'skandinavski', kot se to rado počne v pogovorih. Ker so prebivalci severne Evrope še malo bolj občutljivi na to, da se jih razlikuje po državah izvora (povprečni norveški uporabnik interneta se bo svetu predstavil kot 'nisem šved'). Pod 'skandinavske' štejemo prvenstveno Švedsko in Norveško (skandinavski polotok, ki sicer vsebuje tudi severni del Finske, ampak razlaga zakaj Finska ni del te elite malo kasneje), zaradi jezikovnih podobnosti pa tudi Dansko. V skupino 'nordijskih' pa štejemo tudi pripadnike jezikovno dokaj podobne Islandije in Ferskih otokov, ter Finsko, katere jezik pa izvira povsem drugje (jezikovna skupina ugrofincev tako vsebuje še madžare in estonce – finščina je tako med poligloti eden najbolj osovraženih jezikov in se je lotevajo resnično samo tisti, ki radi mučijo sami sebe), prav tako pa je večja količina populacije povsem drugega izvora (inuiti, samejci ipd.). Finska je v to skupino vključena zaradi tega, ker se švedščina govori tudi na Finskem, finščina pa ima znatno manjšino tudi na Norveškem.

Vmes me je doletelo vprašanje 'kaj pa Grenlandija?', na katerega se moram truditi odgovoriti z resnim obrazom. Grenlandija je pod Dansko jurisdikcijo, vendar gre za samoupravno območje (skupaj z Dansko so leta 1979 vstopili v Evropsko skupnost, nato pa so izstopili leta 1985, Danska pa je ostala v EU do danes). Prav tako pa se teritorialno nahaja na ozemlju, ki pripada severni Ameriki. Zemlja v veliki večini prekrita z ledom je lahko svoje ime 'zelena dežela' – kar njeno ime v resnici pomeni – lahko dobila samo od nekoga, ki je snega vajen imeti do ušes, torej od Dancev.

Gre za razlike, katerih ljudje večinoma ne registrirajo, vendar vseeno je zdaj sezona 'nordijskega' smučanja' in ne 'skandinavskega smučanja'. Če vas kdaj pot odnese tja, na hladno, se zavedajte tega, da se, kot že rečeno, Norvežani definirajo kot 'nismo Švedi'.

343. In zdaj končno trojni nordijski udarec. Za začetek zanimiva rešitev ene izmed političnih težav na Islandiji. Slovenci smo nagnjeni k temu, da, kljub temu, da smo že kot država povsem brez denarja (kaj šele kot posamezniki), pa vseeno razpisujemo referendume za vsako traparijo. Zaradi teh referendumov iz državne blagajne izgine še nekaj denarja (katerega noter sploh ni bilo), kljub temu, da so na referendumih običajno postavljena vprašanja, za katera je jasno, da ne morejo dobiti pozitivnega odgovora (zadnji izmed t.i. 'padlih referendumov' je bila predbožična katastrofa, ki je ljudi vprašala po mnenju o tem, če naj se istospolno usmerjenim parom omogoči posvojiti otroke. Jasno je bilo, da je referendum 'padel', saj je bila problematika ljudem predstavljena narobe, otrok o katerih je bilo toliko govora pa nihče niti za mnenje ni vprašal).

Zahodna obala Islandije

Torej, kako so to težavo rešili na Islandiji? Zelo preprosto. Ker so pred leti bankrotirali, so se težave lotili na izredno poceni način. Namreč, postavili so strani na družbenih omrežjih FaceBook in Twitter, kjer ljudje lahko prispevajo svoje ideje, želje in prebliske (več kot 97% populacije ima namreč internetno povezavo, kar za seboj potegne tudi dejstvo, da si bodo uporabniki interneta slej kot prej omislili tudi profil na vsaj enem izmed družbenih omrežij).

Tako so Islandci postali prvi narod v zgodovini, ko so leta 2012 s pomočjo t.i. crowdsurfinga podali začetek svoje nove ustave kar na družbenih omrežjih. Obstajali so dvomi, če bi tak način glasovanja lahko sploh imel kakšen efekt – ker referendumi take sorte niso zavezujoči – vendar pa je zaradi količine sodelujočih (več kot polovico prebivalstva) bil vzet v obzir. Ideja za tak način glasovanja se je porodila iz popolnega bankrota leta 2008, iz katerega so se z drastičnimi ukrepi izvlekli večinoma samo (domnevno so bili kot narod dolžni 4 milijarde evrov, vendar so zavrnili, da bi jim dolg pomagale plačati velika Britanija in Nizozemska, ki sta jim ponudili pomoč). Ljudje so bili naprošeni, naj posredujejo svoja mnenja in ideje o tem, kaj naj bi se z državo dogajalo, 25 prostovoljcev pa je te ideje pregledalo, združilo v skupine in posredovalo naprej (pri nas večina populacije ni sposobna izvršiti takšnega referenduma, saj je večina ljudi, ki uporablja družbena omrežja polpismena. Z mano na čelu).

Drugače pa, kaj natanko ste pričakovali od naroda, ki ima v povprečju vsaka štiri leta en vulkanski izbruh, ena izmed vulkanskih planot pri njih pa se dejansko imenuje Dimmuborgir? Če ne veste o čem je govora, bodite prepričani, da vem jaz.

344. In še ena klofuta iz nordijskih okrajev... tokrat malo bolj nenavadna. Gre za tradicijo kričanja na univerzitetnih kampusih. Za tradicijo imenovano Flogsta Scream je sicer nejasno od kje izvira, domneva pa se, da se je razvila v 70ih letih 20. Stoletja, ko so študentje univerze v švedski Uppsali med izpitnim obdobjem ponoči kričali, da bi se razbremenili (tisti, ki ste kdaj prebedeli kakšno noč zaradi učenja med prihajajočimi izpiti, veste pod kakšnim pritiskom je lahko študent). Tradicija se je tako razvila v študentskem naselju Flogsta v Uppsali, nekateri ljudje pa celo domnevajo, da se je razvila, ko je sredi sedemdesetih eden izmed študentov tam storil samomor.

Podobne tradicije (enako nejasnega izvora) poznajo tudi v drugih večjih mestih na Švedskem – Stockholm in Lund – nekaj zelo podobnega pa izvajajo tudi v Indiji, v mestu Manipal. V bistvu ne gre za nič kaj, kar bi potrebovalo veliko priprav. Iz nekdaj kričanja, ki je potekalo samo v izpitnem obdobju, se je razvila tradicija vsakodnevnega kričanja. Študenti tako sami ali družno ob desetih zvečer kričijo iz oken, balkonov in streh. Za približno idejo kako celotna stvar izgleda, imate tukaj posnetek katerega je naredil študent na izmenjavi 

Kratek prikaz krika v Flogsti

Zdaj pa si še zamislite, da nimate pojma o tem običaju, da zvečer hodite kje v bližini in nenadoma zaslišite ves ta vik in krik. Na kaj bi pomislili? Kar se tiče pa posnetka pa posebne zahvale tistemu, ki je 'odkričal' del med 0:37 do 0:50 na posnetku. Dokaz za to, da imajo ljudje še vedno smisel za humor.

345. in zadnja nordijska klofuta prihaja iz Danske. Kaj veliko ljudi povezuje s študenti (tudi s tistimi, ki so vključeni v zgornjem posnetku)? Seveda, seks. Kakšne veze ima seks z Dansko? Recimo, da imajo danci veliko bolj izpopolnjen pristop k razlaganju te tematike svojim otrokom kot pa, npr. naša zaplankana domovina oz. ljudje v njej.

Seks je sestavni del življenja – večina nas je nastala s pomočjo njega, nekatere pa je po njihovem prepričanju ustvaril bog (to zopet ni mesto za takšno debato, lahko pa da sem jo dodala na spisek stvari katere moram še prežvečiti in jih dodati med rante, ki bi se še znali zgoditi) in danci do njega pristopajo zelo odprto (otrokom ga ne predstavljajo kot nekakšno katastrofo, ki se dogaja drugim ljudem). Ko otroci vprašajo od kje pridejo otroci, jim pač povejo resnico (brez bizarnih zgodbic o ptičkih in čebelica, štorkljah in zeljnatih glavah ter podobih neumnostih), ker pa so to pač otroci, ki veliko teh stvari ne bi razumeli, če bi jim bile samo opisane z besedami, si lahko starši pomagajo s celotno serijo slikanic na to temo. Te slikanice so za naše razmere domnevno zelo nazorne in bi otrokom lahko povzročile nočne more. Pri dancih pa imajo povsem nasproten efekt, saj otroke vzgajajo s spoštovanjem do lastnega telesa, več samozavesti povezane z lastnim izgledom in predvsem spodbujajo boljše odnose med otrokom in starši (ampak, to je drugačen narod, s povsem drugačno miselnostjo, pri nas je otroke še vedno bolje opozoriti na to, da se takšne stvari ne sprašujejo, saj jih bo, ko bo dovolj star izvedel v šoli...).

Ena izmed uporabnic Reddita je podala svojo izkušnjo s tem. Povedala je kako so ji starši razložili nastanek otrok, razlike med ženskim in moškim telesom, dogajanje v telesu med puberteto in v odrasli dobi, kako izgledajo spolni odnosi, povedala pa je tudi, da ko je kot otrok starše vprašala po tem, če tudi onadva počneta kaj podobnega, sta ji odgovorila, da to počneta redno, vendar ko ona spi ali pa je ni doma. Povedala je tudi, da so zaradi takšnega pristopa k razlaganju o spolnem življenju človeka njeni starši vnaprej izvedeli, da je prišlo do te točke, da bo izgubila nedolžnost, zato so jo lahko podučili tudi o primerni kontracepciji in vseh morebitnih posledicah, ki bi jih to dejanje lahko imelo. Povedali so ji, kaj naj pravzaprav pričakuje, kako celotna stvar izgleda in naj se vanjo ne spušča, če v to ni prepričana. Tako se ni rabila skrivati pred njimi (v ZDA je zelo popularno izgubiti nedolžnost na zadnjem sedežu v avtu, ta običaj pa se je priselil tudi že k nam) in je nedolžnost izgubila tam, kjer se je počutila najbolj sproščeno in varno. V svoji postelji.

Na momente domnevam, da kar se tega tiče, pri nas resnično velja izrek Alberta Einsteina: 'Če nečesa ne znaš razložiti šestletniku, to pomeni, da tega tudi sam ne razumeš'. Dandanes je težava v tem, da že več generacij s seboj nosi kvazi-znanje, ki je zelo majhno v primerjavi s tem, kaj vse bi v resnici moralo povedati, to kvazi-znanje pa se še vedno prenaša naprej na otroke, ki imajo glede tega vedno manj pojma, se ga pa zelo ironično, lotevajo zelo hitro. Ker je seks dostopen vsepovsod (kljub temu, da gre za javni tabu) imajo otroci o njem zelo nenavadno podobo, kar pa vpliva tudi na to, kakšni ljudje se bodo razvili iz teh otrok – saj poznate tisti 'Moški je legenda, ker je podrl toliko in toliko žensk, ženska, ki pa je spala s tipom pa je kurba', kajne?

Če bi bili moški vzgojeni, da čutijo samo polovico sramu, krivde in tesnobe zaradi svojih genitalij, tako kot je to priučeno ženskam, bi si penise odrezali v puberteti (neznan).

Še ena, malce nenavadna stvar glede tega posta: ko sem iskala primerno sliko za ponazoritev povedanega, sem naletela na izredno veliko grafov, statistike, in predvsem  naštevanja 'dejstev' o istospolnih partnerjih.  Kar s samo temo ni povezano skoraj nič, zato sem se odločila, da vam enostavno montiram naslovnico ene izmed slikanic omenjenih v odlomku. Otroci ne razumejo grafov in statistike, sploh pa se tako majhni kot so ti, ki se začnejo spraševati o tem od kod prihajajo, da ravno zaradi opisovanja statistike kasneje tudi sami v veliki meri postanejo ta statistika, ker o samem seksu nimajo pojma.

346. Pa dajmo za moment ostati pri seksu oz. pri pornografiji (ta ni nujno povezana s seksom. Za nekatere je dovolj, da vidijo odkrite gležnje na ženski, za nekatere pa je dovolj, da slišijo nekaj s spolnostjo domnevno povsem nepovezanega. Npr. kitarski riff). Z nedavno študijo je bilo dokazano, da se dogajanje v človeških možganih lahko zelo spremeni med dokaj rednim gledanjem pornografskih vsebin (ki dandanes poteka večinoma na internetu).

Spolni odnosi so povezani s centrom za nagrajevanje v možganih (ženske domnevno spolne odnose pojmujemo kot sistem nagrajevanja svojih partnerjev, sploh, če ti kdaj naredijo kaj koristnega za kar jih ni potrebno opomniti vsake pol leta. To je pokazala druga študija). Pri dokaj rednem spremljanju pornografskih vsebin pa se sama struktura možganov spremeni. Ker so nam te vsebine dostopne kadarkoli bi si jih zaželeli, se nam začne količina sivih celic v možganih zmanjševati, naš center za nagrajevanje pa počasi več ne registrira, kaj naj bi dejansko bile nagrade. Pri ljudeh, ki so sami sebe opisali kot odvisne od pornografije (ne s temi besedami, ampak s pomočjo psiholoških testov. Če bi bili vprašani direktno, bi se jih pravzaprav večina zlagala, saj ima redko kdo dovolj poguma, da bi priznal, da je od nečesa odvisen, kljub temu, da je vsak človek na svetu odvisen od vsaj ene stvari, večina pa od večih, res pa je, da so nekatere med njimi bolj sprejemljive (telefoniranje, telovadba, opravljanje, branje knjig, gledanje filmov ipd.) kot druge (kajenje, pitje alkohola, hazardiranje, seks, nasilje nad drugimi – psihično, fizično ali čustveno ipd.), je bilo moč zaznati upad kontrole impulzov. Tako ljudje, ki gledajo več pornografije redkeje dejansko odreagirajo nanjo, kar pa nakazuje tudi na to, da imajo manjšo slo po dejanskih spolnih odnosih ali sploh zvezah z realnimi partnerji.

Zanimivo je tudi to, da odkritja in procenti zabeleženi pri tej raziskavi skoraj popolnoma sovpadajo s odkritji pri raziskavi o tem, kakšen vpliv imajo na človeške možgane računalniške igrice. Zato lahko od marsikaterega rednega igralca računalniških igric slišite izjavo, da noče ven, v realnost, saj ima realnost resnično zanič grafiko.

Stalna izpostavljenost določenim vsebinam (erotika, pornografija, nasilje... ) povzroči pri ljudeh (predvsem otrocih), da so na take vsebine 'bolj odporni', dokler se ne zgodi, da nanje sploh ne odreagirajo več. Po raziskavah sodeč so otroci do vstopa v šolo zaradi interneta, televizije in drugih medijev katerim so izpostavljeni že tako predozirani z vsebinami, ki so še pred nekaj leti veljale za otrokom neprimerne, da jih sploh ne ganejo več. Res pa je tudi, da je nesmiselno, ko pred nekim filmom ob desetih zvečer napišejo, da predvajane vsebine niso primerne za otroke mlajše od 12 (14 ali 16) let, saj so primerne samo za odrasle, potem pa nikogar v teh vsebinah (običajno filmih) ne vidite, da bi počel kaj, kar naj bi počeli odrasli - hodil v službo, se trudil z odplačevanjem kredita ali menjal polno plenico svojemu otroku.

347. Iz druge strani možganov pa povsem druga zgodba. Možganske sinapse so še vedno precej skrivnostne vsakemu povprečnežu, saj jih tudi strokovnjaki na tem področju ne razumejo najbolje (za tiste, ki ste slučajno pozabili, sinapsa je vezna točka med dvema nevronoma oz. možganskima celicama – nekaj malega o nevronih lahko najdete za zapisih 196, 313 in 315). Moč sinapse (torej povezave) se meri s pomočjo približnega izračuna količine sinaps in kako močne so te sinapse. Količino je tako možno preračunati v bite (vsakdo, ki je kdaj imel računalnik pa je slišal za te miniaturne količine informacij). Z več let trajajočo raziskavo so znanstveniki uspeli dokazati, da je v možganih možno shraniti okrog enega petabajta (odlomek številka 87 vam bo razložil kaj točno je to... če se vam ga ne ljubi iskati, naj vam povem, da gre za približno 1 000 000 gigabajtov), kar je približno toliko kolikor informacij vsebuje internet katerega indeksira Google (to je domnevno samo 4% interneta oz. to je internet, katerega uporabljamo vsak dan).

Možgani naj bi premogli več trilijonov  sinaps, vsaka od njih pa lahko hrani oz. posreduje do 4.7 bitov informacij (spomnite se na 8 bitne igrice, katere ste igrali v otroštvu. Za takšno igrico torej potrebujete maksimalno dve nevronski sinapsi, vendar so te igrice veljale za čudo tehnologije takrat... vaši možgani pa zaenkrat to še niso oz. se ne zavedate tega, da so. Zato je tudi ustvarjanje umetne inteligence tako počasno), kar je veliko več kot so znanstveniki domnevali do sedaj. Za manjšo, verjetno precej nerazumljeno primerjavo si oglejte podatek, da je bilo najdenih 500 sinaps v delčku možganov velikem toliko kot je ena sama rdeča krvnička (ker krvničk s prostim očesom ne vidite, si lahko predstavljate kako majhno je vse skupaj). Torej vam prostora za shranjevanje podatkov ne more kar zmanjkati, kljub temu, da ste mnogi prepričani v nasprotno. To, kako pa shranjene informacije prikličete v spomin pa je malo bolj zapletena naloga.

Nekaj napotkov kako se lotiti izboljševanja lastnega spomina. Predvsem morate zagotoviti, da imajo vaši možgani dovolj miselnih nalog (križanke, sudoku, šah ipd. ali pa tudi sistematično spraševanje samega sebe, kje ste pustili ključe, ali ste ugasnili luči ipd.). to morajo biti naloge, ki so za vas nevsakdanje oz. rutinske, saj za rutinske naloge dejansko ne potrebujete toliko možganske kapacitete, da bi jih opravili. Zato vedno priporočam, da si najdete kak nov hobi, zanimacijo ipd. s takšnim početjem naj bi se naučili nekaj novega, v začetku vam bo zagotovo predstavljalo izziv. Začnite na najbolj osnovni ravni, nato pa izboljšujte svoje sposobnosti z vedno bolj kompleksnimi primeri. Seveda pa, ker možgani delujejo na sistemu nagrajevanja, si najdite nekaj, kar vas bo zanimalo tudi po več tednih mučenja (in ja, vsaka stvar v obstoju je lahko zanimiva, če se je lotite kot nečesa zanimivega. Osebno imam sicer navado reči, da sovražim gledati filme, ker gre za velike izgube časa, katerega mi nihče ne bo povrnil, vendar pa zaradi tega ne domnevam, da nikoli več ne bom gledala kakšnega filma. Čeprav je kvaliteta le-teh vedno slabša, še vedno obstaja upanje, da bom nekoč našla film, ki mi bo v resnici všeč, kljub temu, da bom zaradi njega dve ure bližje smrti). Oglejte si kakšen film v tujem jeziku, vendar si ga oglejte brez podnapisov.

Poleg tega ne smete pozabiti na zadostne količine vode (dva do tri litre dnevno, navadne vode. Nobene svinjarije s kakršnimkoli okusom, razen s tistim veličastnim  priokusom klora. Če nima takšne, je seveda dobra tudi povsem običajna flaširana voda), dovolj spanja (odrasel človek potrebuje med 6 do 8 ur spanja, torej ne 14) in veliko interakcij z različnimi ljudmi (priznam, tukaj pa moje sposobnosti zelo šepajo. Ljudem se izogibam v velikem loku, predvsem zato, ker opisujejo najbolj očitno. Tako smo spet na začetku prejšnjega odstavka). Strokovnjaki dodajajo, da se izogibajte stresu, vendar pa je to stvar s katero se vsakdo spopada kakor ve in zna, kljub temu, da to dejansko velja za nekaj nemogočega.

348. Zdaj pa nekaj, kar si bo verjetno precej preprosto zapomniti in sicer neonsko modra lava. Ne gre za računalniško ustvarjen poseben učinek uporabljen v kakšnem filmu (čeprav sem prepričana, da bi se tudi to dalo kje najti), ampak za dejanski vulkanski izbruh v Indonezijskem Kawah Ijenu.

Kamine, ki sestavljajo goro, ki je dom vulkanu namreč vsebujejo ogromne količine žvepla, ki pri gorenju oddaja ledeno vijolične zublje, plin, ki ga oddajajo pa je izredno strupen. Kljub temu delavci že leta delajo ponoči, da bi nabrali dovolj žvepla za izvoz in s tem zvišali svoje plače (domnevno je kilogram čistega žvepla plačan s približno 5 centi ameriškega dolarja). Ponoči delajo zato, ker je žveplo takrat bolj opazno, saj ga obsvetljujejo malo prej omenjeni modri zublji, ki segajo do 9 metrov visoko. Za manjšo idejo kako izgleda modra lava, pa je tukaj trailer za dokumentarec o tem čudu: 

Ker zelo malo stvari dejansko verjamete na besedo

349. In zdaj je čas še za konkretno babnico tega tedna, ta pa tokrat prihaja iz maorske mitologije. Gre za Hine-Nui-Te-Pō (Velika ženska noči), ki velja za boginjo noči in smrti, prav tako pa je vladarica podzemlja.

Sandy Rogers - Hine-Nui-Te-Po

Vsi otroci primarnih bogov Rainuja (Bog neba) in Pape (Boginja Zemlje) so bili moški, zato je njun sin Tāne imel nemalo težav, ko si je želel najti ženo. Mati mu je pokazala, kako lahko iz zemlje ustvari človeško obliko in ji vdihne življenje. Tako je Tāne ustvaril Hine-Ahuone, se z njo poročil in jo oplodil. Rodila se jima je Hine-Ata-Uira (gospa jutranje zarje), s katero se je Tāne poročil.

Ko njenega moža nekoč ni bilo v bližini, se je Hine-Ata-Uira pričela spraševati o svojem izvoru in zgrožena ugotovila, da je njen soprog in oče njenih otrok tudi njen oče. Osramočena je pobegnila v podzemlje, vendar ji je Tāne sledil. Ko ga je končno ustavila, ga je poslala nazaj na Zemljo, naj vzgaja njune otroke, ona pa jih bo čakala v podzemlju, medtem, ko bi sčasoma polbog Māui (prinašalec smrti, znan po tem, da je vsem kakšno zagodel in tako naredil več škode kot koristi) enega za drugim ljudi poslal v podzemlje.

Tako se je Māui domislil, da bi jo zagodel tudi Hine-Ata-Uiri, ki je medtem že postala Hine-Nui-Te-Pō (ker je nekako logično, da vladarica podzemlja in sveta duhov ne more biti imenovana po jutranji zarji), zato se je nekoč, ko je spala, splazil v njeno vagino in ji hotel zlesti ven skozi usta, da bi izničil smrtnost ljudi, ti pa bi tako postali nesmrtni. Ker se je Māui dostikrat preobrazil v ptico Kererū in je mel dosti prijateljev med pticami, ga je že na samem začetku situacije izdala ptica Pīwakawaka, ki se je absurdnosti situacije tako glasno smejala, da je prebudila Hine-Nui-Te-Pō. Ta se je razjezila nad početjem polboga do te mere, da ga je spremenila nazaj v človeka in ga strla z obsidanovimi (odlomek 293 govori o tem, kaj je obsidian... ne omenja pa tega kar sledi) zobmi v svoji vagini (večkrat slišan termin za to je Vagina dentata, prepričanje, da ima notranjost vagine zobe, ki lahko moškega resno poškodujejo in celo kastrirajo, če bo imel spolne odnose z žensko. V večini primerov te zgodbe izvirajo iz mitologije – npr. Hinduistične in Šintoistične, nekatere, predvsem v južni Ameriki pa so se razvile kot obramba pred posilstvi). Tako je Māui postal prvi človek, ki je umrl, zaradi njega pa so vsi ljudje postali smrtniki, Hine-Nui-Te-Pō pa vsakega od njih pričaka na vhodu v podzemlje. Po izročilu velja, da rdeča barva v sončnem zahodu prihaja od nje, saj je ona tista, ki daje konec življenju.

350. Za konec pa nekaj zelo barvitega... oz. pomanjkanjem navdušenja pred določenimi barvami. Gre za kratko predstavitev fobij pred raznimi barvami.

Imate radi belo? Potem zagotovo nimate leukophobije. Bela kot barva, ki predstavlja za večino ljudi neko čistost, nedolžnost, neokrnjenost, za ljudi, ki imajo leukophobijo predstavlja predvsem paniko. Ker gre za iracionalen strah, je izvor te fobije težko pojasniti, domneva pa se, da so ljudje, ki to motnjo imajo, zboleli zaradi slabih izkušenj s snegom (smučarska nesreča ipd.).

Podobno kot leukophobia predstavlja strah pred belo barvo, xantophobia predstavlja strah pred rumeno, chrysophobia pred oranžno, erythrophobia pred rdečo, porphyrophobia pred vijolično, cyanophobia pred modro, chlorophobia pred zeleno in melanophobia pred črno barvo. Strah pred eno ali večimi barvami naenkrat se s skupnim imenom imenuje chromatophobia. Klinični primeri fobij pred določenimi barvami je v resnici zelo redek, se pa dostikrat dogaja, da določene barve vzbodbudijo določene občutke pri ljudeh, kar se pokaže na psihološkem odzivu. Ta npr. veliko ljudi ne mara videti krvi, zato občutijo blažjo vrtoglavico ali slabost pri rdečih barvah. Pri nekaterih primerih bolnikov z naštetimi motnjami je bilo opaženo tudi, da se bojijo slišati besedo, ki bi vsebovala barvo, katere se bojijo (pridevniki v stilu moder/ modra / modro... ali opisne besede, kot je npr. 'pozeleneti'). Ti strahovi so kot že rečeno iracionalni, večinoma pa izvirajo iz slabih izkušenj z objektom določene barve.

Ingrid Sundberg - Color Thesaurus (excerpt)

Simptomi strahu pred določeno barvo so običajno nepravilno dihanje in nepravilen srčni utrip (kot posledica hormonalnega ravnovesja, katerega povzroči strah oz. panika, katerega nekdo občuti v stiku z določeno barvo), tresenje rok, vrtoglavica, živčnost in panični napadi.

Simptomi chromatophobije so vidni tudi, če nekdo zavrača objekte določene barve iz strahu. Določene bolnice se podzavestno tako močno bojijo poroke, da zavračajo bele obleke, kar se lahko razume kot predhodno omenjena leukophobija (takšne ženske seveda obstajajo. Prav tako kot obstajajo ženske, ki na vse pretege silijo v poroko, pa tudi same ne vedo zakaj). Seveda pa chromatophobije ne smete enačiti s tem, da nekdo določene barve ne zaznava (t.i. barvno slepoto) – moški nasploh zaznavajo manj barv kot ženske in to ne zato, ker bi se jih bali, ampak enostavno zato, ker naj si velika večina njih ni hotela zakomplicirati življenja z odtenki kot so 'ksanadu' (odtenek med srednje sivo in vojaško zeleno) in 'amarantin' (temno rožnato rdeča) ali celo odtenkom z imenom 'kokvelikot' (uradno ime za makovo rdečo). Seveda obstajajo izjeme – tako moški, ki radi komplicirajo po nepotrebnem in tudi takšni, ki ločijo veliko več odtenkov kot njihovi vrstniki. Vedno pa se najdejo moški, ki nimajo pojma o barvah, pa vseeno rečejo 'da, draga'... (še nekaj o barvah si lahko preberete v odlomku 134).

Po barvitem zadnjem odlomku je čas za čim hitrejše poslavljanje, ker nimam več kaj povprečnega za povedati. Še vedno ste vabljeni, da se odzovete na prebrano – ja, vsi trije, ki berete moje umotvore, lahko pa povabite še koga, da moje javno urejanje podajanje podatkov tudi javno popljuva – napišete kritiko ali celo pohvalo, mi predstavite temo o kateri nimam pojma (in prosim, naj to ne bodo populistične traparije, o teh imate dovolj podatkov na celotnem internetu) ali pa mi samo rečete, da sem neumna, ker še vedno vztrajam pri nečem tako nepomembnem. Torej, korajžno do naslednjič!

Vrednote so kot prstni odtisi. Niti dve osebi nimata enakih, pa vseeno jih puščamo po vsem kar počnemo. (E. Presley)