Ko že napišem svoj umotvod tega tedna, ga namestim na delovno tablo in se počutim prav nemarno zadovoljna sama s seboj... ugotovim, da nisem napisala uvodnika. Ker mi ta teden zmanjkuje časa za sproščeno dihanje, se stvar malo zaplete, ampak dejansko ni prav nič nerešljivega. Mali kiks opišemo kot veliko dogodivščino v uvodniku in zadeva zaključena. Ker sem trenutno naveličana lastnega pritoževanja... to pa je verjetno zato, ker že nekaj dni poslušam radio in se mi zraven že meša.
Kakorkoli, ta teden bo poleg tega, da so moje sposobnosti organizacije lastnega življenja - v mejah pričakovanega življenja - skoraj nične oz. moje sposobnosti so prav čudovite glede na to, da nad svojih življenjem nimam nobenega nadzora, ta teden bo govora o tem kako Valentinovo ni bilo vedno tako pocukrano (je pa sigurno bilo bolj zanimivo, preden je prejelo krščansko konotacijo... tako kot večina drugih zadev), kam shraniti več spomina kot ga je ena sama glava sposobna prenesti in kako izboljšati spomin, katerega že imamo, bi pa vseeno radi noter zbasali še kakšno veščino. Ker očitno ta teden ni bil namenjen zanimivim uvodnikom, lahko poskusim s kvalitetnimi odlomki malo prej... verjetno brez uspeha. Vseeno, tukaj je nekaj misli tega tedna.
331. Za začetek mali fenomen, katerega so zmožni naši
možgani (če jih seveda na to pripravimo). Dostikrat nam strokovnjaki (od naših
mam naprej) priporočajo, da se po dolgem buljenju v knjigo / računalnik /
telefon /še katero hujšo nadlogo, zazremo v neko točko in nekaj trenutkov ne
odmikamo pogleda. To v resnici ne spočije naših oči, ampak dejansko povzroči
manjšo blokado v možganih, kar možgane, na kratko rečeno, resetira, da so
prepričani v to, da so si oddahnili.
Vizualni receptorji v naših možganih so izredno občutljivi
na spremembe, torej na premikanje, spremembo barve, odtenka barve ipd. Če se
zazremo v neko nepremično točko in vanjo strmimo dovolj dolgo, se bo slika te
točke v katero strmimo, nastane pa v naših možganih, zatemnila (nekateri celo
trdijo, da bo postala črna – verjetno se moje oči premikajo prehitro, da bi do
tega prišlo. Običajno zaradi tega, ker hočem na vse pretege ubežati takšnim
situacijam). Logična razlaga tega je, da, ker strmimo v nepremično točko, ne
prihaja do sprememb na katere so naši vizualni receptorji tako občutljivi, zato
se ti malo polenijo in barv ne registrirajo več takšnih kakršne so. Zato pride
do tega, da se v določenih primerih lahko v naših možganih (domnevno) naseli
samo črnina. To prekinemo tako, da premaknemo celo glavo ali pa si najdemo kaj
boljšega, v kar lahko strmimo.
Ker pa je bil to teden, ko so nekateri od nas strmeli v
ljudi, ki jim to dejansko pustijo oz. je v nekaterih primerih celo zaželeno, da
storijo, je smiselno opisati še zanimivo stvar, ki se nam lahko zgodi pri dlje
trajajočem zijanju. Gre za izsledke nekaj ločenih raziskav v preteklih nekaj
letih. Pri prvem je bilo okrog 50 prostovoljcev naprošenih naj sedijo v
polmračni sobi in strmijo v svoj odsev v ogledalu. Potrebnih je bilo samo nekaj
minut, ko so prvim prostovoljcem že zagodli njihovi možgani. Udeleženci so
namreč začeli izkušati podobne efekte kot kot občutijo uživalci LSDja. Njihovi
obrazi so se začeli spreminjati v živalske, obraze pošasti ali celo v obraze
mrtvih sorodnikov (to je t.i. iluzija nenavadnega obraza, ki bo opisana kdaj
drugič). Še bolj zanimive stvari pa so se zgodile pred kratkim, ko so
prostovoljci ogledala zamenjali za dejanske druge osebe.
40 prostovoljcev so razdelili po parih in jih polovico
posedli tako, da so si lahko zrli v obraze, drugo polovico pa tako, da so bili
s hrbti obrnjeni eden proti drugemu in so strmeli v steno. Prostor je bil spet
polmračen, svetlobe je bilo namreč dovolj, da so bili tisti, ki so si zrli v
obraze sposobni razločiti fine obrazne poteze, motena je bila samo percepcija
barve. Po desetih minutah so udeleženci nato izpolnili vprašalnike o tem kaj so
videli. Več kot 90% udeležencev je videla, da so se obrazi njihovih
'partnerjev' v tem času popačili, deformirali, postali podobni drugim ljudem
ali kreaturam, zvoki, ki so jih zaznali okrog sebe pa so bili veliko glasnejši
kot so v resnici bili, barve pa so dojemali veliko bolj zatemnjene.
Udeleženci, ki so zrli v obraze so doživeli t.i. stanje
disociacije, katero velikokrat povezujejo s stanjem zmanjšane senzorične
stimulacije (ja, disociacija je tisto, kar naj bi domnevno doživljali ljudje,
ki so v hudi depresiji ali pa imajo hudo tesnobo ali celo hude fobije, katerih
ne zmorejo nadzorovati). Možna pa je tudi druga razlaga. Ko se osredotočimo na
eno točko, začne periferna slika (slika okrog te točke) polagoma bledeti (t.i.
Troxlerjev fenomen). Tako, ko dlje strmimo v obraz od nekoga, kjer se običajno
osredotočimo na oči ali nos (ker je ta ravno središčna točka obraza, ki ga
gledamo. Oči so običajno najbolj izrazita točka obraza, predstavljajo pa mejo
med zgornjo in spodnjo polovico lobanje), zato stvari okrog točke v katero
strmimo, začne izginjati, kar naše m ožgane prepriča v to, da se je v tem času
obraz v katerega smo strmeli, spremenil.
332. in ko smo že ravno pri tem, da je bil to teden, ko so
nekateri od vas zavzeto strmeli v obraz nekoga drugega, je smiselno omeniti
nekaj stvari o Valentinovem – da ne
bom o njem govorila sredi Avgusta, ko ljudje ne bodo imeli pojma o čem govorim.
Eden najbolj komercialnih praznikov, kar jih človeštvo
trenutno pozna izhaja iz starega rimskega običaja, ki se je običajno odvijal na
15. Februarja imenovanega Lupercalia. Takrat so moški po mestih oz. naseljih
hodili goli, z živalskimi kožami in vrvmi pa so šeškali ženske, saj je
obstajalo verovanje, da bodo tako izboljšali plodnost v okolišu. Moški so tako
enkrat na leto lahko goli tekali naokrog in šeškali ženske nekje do sredine
petega stoletja našega štetja.
Ko je seveda krščanstvo začelo upravljati z delom Rimskega
imperija, je hotelo takšne 'nemarne' običaje ukiniti, vendar so najprej
sprejeli kompromis. Moški naj se nehajo obnašati tako nemarno, Cerkev pa bo ta
praznik naredila za svoj. Tako je določila, da bo ta dan (oz. en dan prej)
posvečen svetniku Valentinu, ki je na zanimiv način nasprotoval uredbam
Rimskega imperija. V tretjem stoletju je cesar namreč prepovedal poroke mladih
moških, če so se ti hoteli poročiti iz nepravih razlogov (da ne bo pomote,
takrat so se tudi poročali iz koristoljubja, tako kot to počnejo znani in ne
tako znani ljudje danes, vendar to ni bila takšna grozota kot to, da so se
mladi moški poročali samo zato, da jim ne bi bilo treba v vojsko... za
pomanjkanje spolnih odnosov pa je bilo že takrat jasno, da ljudi dela
agresivne, kar pa je v vojski takrat bilo celo zaželeno). Valentin, takrat še
običajen smrtnik se s takšno prakso ni strinjal, zato je mlade pare poročal na skrivaj.
Seveda, upornike proti režimu se običajno ujame (vsaj v velikih zgodbah) in
Valentin je tako za kazen ostal brez glave. In to na 14.2. Kako neizmerno
romantično! Upam, da bodo kmalu naredili čokoladne odlitke s snemljivo glavo!
S praznikom zaljubljencev je velikokrat povezan tudi Kupid.
Mala, debelušna nadloga, ki svoje puščice običajno ustreli v povsem napačne
destinacije. Kupid je sin Venere, boginje ljubezni, znan pa je po tem, da je
bil neverjetno navihan otrok, ki je ušpičil marsikatero traparijo, večinoma pa
je obstreljeval ljudi s svojimi puščicami, ti pa so se posledično zaljubili
eden v drugega. Kupid je samo ena izmed verzij njegovega imena (poznamo ga še
pod imeni Eros in Amor).
Kljub temu, da je Kupid dejansko bil bog oz. božanstvo, pa so
se mu dogajale povsem človeške reči in nekega dne se je zaljubil v žensko po
imenu Psyche, ki pa je bila samo človek. To je Kupidovo mater Venero izredno
razjezilo in kot vsaka prava ženska, je Psyche zavidala njeno lepoto. Kot vsaka
zgledna sodobna tašča je Kupidu naročila, naj se te človeške vsiljivke znebi
tako, da jo kaznuje. Vendar pa se je Kupid, že od samega začetka nagajiv in
neubogljiv otrok, samo še močneje zaljubil in se s Psyche poročil. Sprejela sta
kompromis, da ga Psyche ne sme pogledati v obraz, saj je on bog, ona pa ne.
Nekaj časa sta shajala, nato pa so Psyche njene sestre
pregovorile v to, da vsaj malo pokuka proti božanstvu s katerim je poročena.
Kupid se je razjezil, pobral njuno skupno lastnino in odšel. Zaljubljena Psyche
se je podala za njim in po nesreči prišla v tempelj posvečen Veneri,
razbesnjena Venera pa ji je, za to, da bi se ji maščevala, ker ji je ukradla
sina, naložila kup opravkov, katere je bilo praktično nemogoče opraviti. Zadnji
med njimi je bil tudi ta, da mora v podzemlje prinesti škatlo v kateri bo
zbrana Proserpinina lepota (Proserpina je rimska verzija grške boginje
Perzefone, ki je bila opisana v odlomku 214), škatle pa pod nobenim pogojem ne
sme odpreti. Firbčna, kot vse ženske, je Psyche škatlo odprla (kako je Prozerpinino
lepoto uspela zbrati v škatlo naj v tem primeru ostane uganka... da se bomo
imeli o čem spraševati, ko ostanemo brez idej) in za kazen umrla. Očarani nad
njeno ljubeznijo do Kupida, so bogovi rimskega panteona Psyche razglasili za
boginjo (Njeno ime je grško, vendar pa je bilo v rimskih časih prevedeno v
latinščino. Tako je nastala Anima, latinsko poimenovanje 'duše'). In ne, to ni
bil opis konkretne babnice ta teden, za to vlogo je bila izbrana druga, ki bo
omenjena kasneje.
333. Kot že rečeno, to je bil teden, ko so nekateri zrli v
obraze ljubljenih, drugi od nas pa smo zrli v prazne krožnike... (ker smo pač
romantični kot so lahko romantični samo lačni ljudje). Zato zdaj nekaj v kar bi
rada zrla jaz. To je Bajkalsko jezero.
To jezero na jugu Sibirije naj bi domnevno vsebovali kar
petino vse sveže vode na svetu (površinske), ta pa naj bi bila tudi med najbolj
čistimi. To je očitno jezero, katerega tudi sam UNESCO opiše samo s presežniki:
veliko je 31 722 km² (celotna Slovenija je velika 20 273 km², samo za
primerjavo, jezero je tako po velikosti precej podobno Belgiji), globoko do
1640 metrov (kar ga dela tudi za najglobje jezero na svetu – vendar se domneva,
da je pod najnižjo izmerjeno točko v jezeru še 7 do 11 kilometrov blatnih
usedlin). Ker je povsem naravno jezero – na njegov nastanek človek ni vplival
(v smislu prekopavanja in preusmerjanja strug rek ipd.), je s svojimi
zavidljivimi 25 milijoni let mladosti tudi najstarejše jezero na svetu.
Vanj priteka 330 rek (najbolj prepoznavne med njimi so
Selenga, Barguzin, zgornja Angara, Turka, Sarma – ja, resno - in Snezhnaya),
izteka pa se v eno samo (Angara; očitno gre za spodnjo varianto, če je zgornja
tista, ki priteka vanj). Kljub temu, da se vanj steka toliko rek, se voda v
jezeru povsem zamenja na približno 380 let. Na njem je 27 otokov, najdaljši med
njimi je 72 kilometrov dolg Oikhon (ki je tretji največji jezerski otok na
svetu).
Kot že rečeno, se Bajkalsko jezero nahaja v Sibiriji, kar
pomeni, da okolje okrog njega pozimi doseže povprečno temperaturo približno
19°C pod ničlo. Ta podatek sestavite z dejstvom, da velja voda v tem jezeru za
eno najčistejših na svetu in dobili boste poseben fenomen značilen za ta
okoliš. Gre za kristalno čist turkizni
led. Pozimi so ledeni pokrovi tako debeli, da se je po njih na nekaterih
mestih mogoče voziti celo z avti, led pa je povsem transparenten. Poleti, ko
ledu ni, pa lahko vidimo do globine 40 metrov pod površjem.
Ker se jezero nahaja v gorskem predelu, je njegova površina
približno 460 metrov nad morsko gladino. V gorah na tem koncu so znane tudi
hude nevihte, kar lahko jezero razburka v 4 do 6 metrov visoke valove. Prav
tako je klima v tem področju botrovala več vrstam rastlin in živali, ki jih
najdemo na tem koncu – domnevno naj bi tukaj bilo okrog 1000 rastlinskih vrst
in okrog 2500 živalskih vrst, vendar ker so to samo ocene, se domneva, da so
številke višje. Okrog 80% teh vrst naj bi bilo endemičnih (takih, da jih lahko
najdemo samo tukaj), med katerimi je najbolj znan Nerpa, ena izmed treh vrst sladkovodnih tjulnov.
334. Tudi v tem odlomku ostajam pri vodi, vendar tokrat malo
drugačni. Govorila bom o Mrtvem morju.
V bistvu gre za jezero, katerega pa omenja že sama Stara Zaveza Svetega pisma -
Abraham naj bi bil prvi turist, ki ga je obiskal, kralj David pa se je okrog
njega skrival, ko so ga preganjali. V bližini Mrtvega morja so našli tudi Kumranske zvitke, domnevno največjo
arheološko najdbo 20. Stoletja. Gre za najstarejšo ohranjeno obliko hebrejskega
Svetega Pisma, opisujejo pa življenje, dogodivščine in verovanja mrtvomorske
sekte. Nastali naj bi okrog leta 100 pred našim štetjem. Te zvitke so odkrili
leta 1947 (Izrael kot država je bil ustanovljen šele eno leto kasneje) in so
kot taki prvi, saj jim je sledilo še okrog 800 rokopisov, od katerih jih ima
okrog 200 svetopisemsko vsebino.
Vendar pa Mrtvo morje ni pomembo samo zaradi tega, ker so
tukaj našli dele knjige v katero veruje toliko ljudi. Je namreč najbolj slana
voda na Zemlji. Bolj kot gremo v globino, bolj je voda slana, na nekaterih mestih
pa doseže celo 34% (običajno morje ima okrog 3% slanost – za boljšo predstavo:
kilogram vode iz Mrtvega morja vsebuje kar 340 g soli in mineralov), v njej pa
je raztopljenih tudi 21 izredno pomembnih mineralov (magnezij, natrij, kalcij
in kalij ter njihova širša druščina), kar Mrtvo morje dejansko spremeni v
največji naravni SPA na Zemlji. Trume turistov namreč prihajajo sem – na lastno
željo ali pa zato, ker so jih tja napotili njihovi zdravniki – se namažejo z
gostim črnim blatom, počakajo, da se to strdi, nato pa ga izperejo (kolikor je
to pač možno narediti s tako slano vodo). Za tiste, ki jim packanje s takšnim
blatom ne ustreza, so na obali mnogi hoteli, ki ponujajo svojim gostom SPA
storitve. Sicer uporabljajo isto blato, vendar vam zanj še veliko zaračunajo.
Zdravniki k Mrtvemu morju običajno napotijo ljudi, ki imajo dihalne težave,
težave s sklepi (npr. artritis) ali kronične težave s kožo (psoriaza,
luskavica, hude težave z aknami ali celo sovražnik vseh sodobnih žensk,
celulitis).
Zaradi ekstremne slanosti vode v jezeru, ki se ponaša z
imenom morje, je v njem nemogoče plavati, kljub temu, da tako slana voda
bistveno izboljša človekovo plovnost (sposobnost plavanja oz. lebdenja na vodni
gladini – pomislite na plavanje t.i. 'mrtvaka'), zato obiskovalci enostavno
lebdijo na površju. Zaradi ekstremne slanosti vode v njej ne morejo živeti
živali in rastline, zato lahko odmislite, da bi tukaj videli kakšnega delfina,
ribe in prav tako ni variante, da bi se lahko tukaj zapletli v kakšno morsko
travo (ker v tej vodi nobena žival, ki bi tam živela, ne more preživeti, je
tudi dobilo svoje ime). Pred kratkim so sicer bile odkrite vrste bakterij, ki v
tej vodi lahko živijo, vendar človeku niso nevarne, predvsem tudi ne zaradi
tega, ker tako slana voda pod nobenim pogojem ni primerna za pitje.
In zakaj je ta voda tako slana? Jezero je nastalo v razpoki
na Zemeljski skorji (t.i. rift nastane, ko se dve tektonski plošči na površji
začneta odmikati ena od druge). Tektonske plošče si lahko predstavljamo kot
kose karamele – če jih počasi vlečemo narazen se tanjšajo in šele po precej
dolgem času se raztrgajo. Ker tektonski premiki še vedno potekajo, se ti dve
plošči še vedno oddaljujeta ena od druge, kar povzroči, da gladina jezera
upada, saj se niža dno pod njim. Po nekaterih izračunih naj bi gladina upadla
tudi do 60 cm na leto, kar je izredno hitro. Po drugi strani pa se v Mrtvo
morje steka več rek... nobena pa iz njega ne izteka. Edini način, kako voda
izgine iz jezera je, da izhlapi. Ker se Mrtvo morje nahaja na meji med
Jordanijo in Izraelom – tukaj povprečne dnevne temperature nihajo med 20°C
pozimi in 40°C poleti, to pomeni, da ogromne količine vode izhlapijo, za seboj
pa pustijo sve minerale in soli, ki so bile v vodi raztopljene (kot je jasno,
trdne snovi ne hlapijo). Prav tako leži na najnižji točki daleč naokrog, saj je
globina jezera kar 430 metrov pod morsko gladino, globoko pa je do 305 metrov
(po zadnjih meritvah, opravljenih leta 2011).
335.
Nekatere sekte zgornji pojav opisujejo kot čarovnijo,
zato je pametno na tem mestu predstaviti konkretno babnico tega tedna. Tokrat
bo govora o Hekate (izvorno Ἑκάτη in ker
je njeno ime zapisano z zanimivimi črkami, lahko seveda sklepate, da gre za
žensko, ki prihaja iz Grčije. In niti malo se ne bi zmotili pri tem). Hekate
oz. v naših koncih bolj znana pod imenom Hekata (slovenščina rada postavlja –a
na konec ženskega imena, celo do te mere, da ga imajo tudi nekatera moška
imena... pomislite na imena Luka, Žiga ipd... ker, slovenščina) je lik iz
starogrške religije in mitologije. V času njenega čaščenja so jo povezovali z
raznimi stvarmi – tako je bila zavetnica magije in čarovništva (ko so ljudje to
še znali ceniti), poznavalka zelišč in njihovih učinkovin, ščitila je vhode in
križišča (občasno tudi pse... ker običajno so samo ti veseli, ko kdo vstopi v
hišo), bila pa je tudi tista, ki je pazila svetlobo in tudi Luno, velikokrat pa
se jo je povezovalo tudi z nekromancijo (klicanjem in obujanjem mrtvih, ko smo
potrebovali njihov nasvet ali pomoč) in posledično z duhovi. Ker je ženska
resnično imela veliko opravkov na svojih plečih, so ji potem, ko je krščanstvo
že bilo v tistih krajih domače (2. In 3. Stol. našega štetja) celo priznali
nekaj oblasti nad Zemljo, morjem in nebom, zaradi česar jo nekatera dela in
izročila opišejo tudi kot Soterio oz. 'Odrešenico' (za tiste katerih predniki
so takšne ženske pošiljali na grmado, je tukaj krasno zabeleženo, da ni vse
čarovništvo, magija in jahanje metel slabo). Tako jo namreč predstavi Kaldejski orakelj oz. ohranjeni
fragmenti iz le-tega. Krščanstvo jo nekajkrat predstavi kot mater angelov in
dušo kozmičnega sveta. V glavnem, polno zaposlena je bila.
Izvor njenega imena ni povsem jasen, so se pa oblike njenega
imena in njegove izpeljanke v stari Grčiji dostikrat dajale otrokom... običajno
se tako povezuje z starogrško besedo za 'voljo' (vsaj po tem, kar vemo od
Hezioda). Gre za zemeljsko božanstvo (tako so z njo v kompaniji tudi Had,
Demetra in Perzefona – še enkrat si oglejte odlomka s številkami 214 in 265),
ki domnevno izvira iz Anatolije, v Grčiji pa je prevzela vloge, ki sta jih
opravljali Artemida (omenjena je v odlomku 209 kot nasprotnica Kalisto) in
Selena. V začetku so jo upodabljali kot enojno figuro. Nato pa se je iz te
razvila trojna figura – t.i. trojna Hekata – ki je predstavljala tri lunine
mene – polna luna, polmesec in mlaj. Kot trojna boginja Lune se je
predstavljala v treh oblikah (Selena oz. Luna na nebu, Artemida, boginja lova
na Zemlji ter Perzefona uničevalka v podzemlju) in kot takšna je imela oblast
nad nebom, na Zemlji in v podzemlju.
Njena rimska verzija se imenuje Trivia, ki je prevzela njene vloge in dolžnosti iz stare Grčije,
dodala nekaj svojih in domnevno bila znana po tem, da rada ugrabi mlade device,
da bi ji te pomagale pri njenih močeh, iz teh devic pa nato naredi nimfe. Sicer nimamo podatka o tem, da
je to v originalu počela tudi Hekata, vendar, ker vas je zelo malo bilo tam, da
bi lahko na lastne oči to videli in potrdili oz. ovrgli, prav tako ne moremo
avtomatsko zanikati. Ampak, to je stvar katere druge zgodbe, kdaj drugič.
336. Hotela sem opisati še nekaj magičnega, da bi lepo
sovpadalo z zgornjim odlomkom... pa se je stvar malce zalomila. Ideja je bila,
da opišem t.i. Zmajev Dih (Dragons
Breath), posebno mešanico stekla in topljenih kovin, ki je bil popularen kot
del nakita v zgodnjem 19. Stoletju. Mešanica stekla in kovin ter posebne oblike
brušenja so mu omogočile, da je dajal videz prelivanja barve (običajno od rdeče
do modre) na različne načine in tako je zaradi živo rdečih in celo oranžnih odtenkov,
ki so bili vidni na enem delu ulitka dobil svoje ime, saj je tista rdeča na
modro do vijolični podlagi izgledala kot ognjena zmajeva sapa.
Do tukaj nič kaj kompliciranega... če ne bi iskala
fotografijo, katero bi v dokaz svojim trditvam nalepila pod članek, med
iskanjem pa naletela na celo četico raznih stvari s podobnimi imeni. Tako sem
izvedela, da je Dragons breath tudi vrsta pirotehnične puške, ki dela na
magnezijeve opilke, bruha pa ognjene zublje dolge do 30 metrov. Uporablja se
predvsem za zabavo (kljub temu, da je večinoma njena uporaba prepovedana)
zaradi impresivnega vizualnega efekta.
Poleg tega se po zmajevem dihu imenuje tudi jama v Namibiji
(okrog 45 kilometrov severo zahodno od Grootfonteina), znana po največjem
podzemnem jezeru, ki ne leži pod ledenikom. To jezero je veliko skoraj 2
hektarja, nahaja pa se okrog 100 metrov pod Zemljinim površjem in je tudi
globoko – kolikor je zaenkrat znano – od 100 metrov naprej.
Modri zmajev dih pa je, ahem, vrsta kanadskega sira. Moder je
zato, ker so mu dodane plemenite plesni (običajno Penicilium), prodaja pa se v
voščenih paketih, ki so običajno črne barve. Zaenkrat ga izdeluje samo ena
sirarna v Novi Scotii.
337. Ta teden je bilo večkrat objavljeno poročilo o novih
spominskih karticah in ker smo nekateri od nas nagnjeni k temu, da sproti
pozabljamo stvari, ki se nekim drugim ljudem zdijo pomembne, je mogoče smiselno
tudi nekaj besed povedati o teh karticah (ampak samo nekaj, ker je bilo dolgih
člankov za ta teden dovolj... recimo oz. pustimo se presenetiti).
Medtem, ko se nekateri od nas prerekamo s spominskimi
karticami v svojih telefonih (ker s seboj ne moremo nositi celotne glasbene
kolekcije in ko smo zdoma, moramo vedno slišati natanko tisto stvar, katere na
spominski kartici ni), so znanstveniki našli rešitev tega neznosnega problema.
S pomočjo femtosekundnega pulza laserja so uspeli na kos kvarca v velikosti
kovanca, spraviti 360 TB (terabajtov) spomina, ki se bo ohranil naslednjih 14
milijard let. S pulziranjem žarkov laserja so namreč na kvarčno steklo zapisali
tri plasti nanostrukturiranih pik, ki so med seboj oddaljene samo nekaj
mikronov. Zdaj pa da nekaj pojmov na kratko razložimo.
Femtosekundni
laserski pulz je kot rečeno laserski pulz (ker vsi laserji delujejo na
principu pulziranja, ki pa se dogaja tako hitro, da človek tega ne zaznava) s
hitrostjo med nekaj femto sekundami in nekaj sto femtosekundami.
Femtosekunda je 10−15 s ali 0,000 000 000 000 001 s (za primerjavo: to je krajši časovni
interval kot tisti v katerem izgine čokolada). Kvarc je kristal silicijevega dioksida... okey, to je kremen, eden
najpogostejših mineralov na Zemlji. Uporablja se ga v steklarstvu, metalurgiji,
proizvodnji gradbenega materiala, kemični industriji in kot abrazivno sredstvo.
Kvarc omenjen pri teh spominskih kovančkih je nastal s topljenjem kremenovega
peska (pri okrog 1700°C) nastaja kremenovo steklo, ki je odporno na hitre
spremembe temperature (kot vemo običajne steklene posode ne smemo iz štedilnika
premestiti naravnost v zamrzovalnik, saj se ji tako zelo rado zgodi, da poči –
zakaj natanko bi to pravzaprav storili? Vprašajte mojstre, ki to radi počnejo),
kisline ga ne poškodujejo, prepušča pa ultravijolične žarke. Terabajti so na kratko omenjeni v
odlomku številka 87, lahko pa obnovimo znanje, da so zunanje spominske enote
srednejega cenovnega ranga običajno sposobne vase strpati enega (1 terabajt
podatkov... kar je v številu filmov zelo malo, v pisanih dokumentih pa še
veliko več kot je mojega dolgovezenja). In na koncu še časovni razpon 14
milijard let. Dejansko lahko rečemo, da so na tak način podatki shranjeni za
vedno – Zemlja je stara 4,6 milijarde let, vesolje pa je staro okrog 13,8
milijard let, zatorej edino, kar se lahko razvleče na dalj časa kot ga je
preteklo dosedaj, je čakanje na boljše čase.
Seveda še vedno ostajajo vprašanja, kje
to stvar stakniti (po legalni poti), kako jo vtakniti v telefon in koliko
generacij svojih potomcev bomo s tem obsodili na plačevanje kreditov. Vendar,
to niso vprašanja za znanost, ampak za ekonomijo. Te pa tukaj ne maramo, zato
vam prepuščam užitek iskanja teh podatkov.
338. Digitalni spomin smo obdelali, zato
še nekaj besed o tem, kako se lahko sami naučimo nove veščine v krajšem času. Večinoma so nas prepričevali, da vaja dela mojstra, pozabili pa so omeniti še eno
prilagoditev, ki bolj vzpodbudi možgane bodočega mojstra, da se nečesa hitreje
nauči.
Skupino 86ih prostovoljcev so na univerzi John Hopkins hoteli naučiti kako uporabljati malo, na pritisk občutljivo
napravo za premikanje kurzorja po računalniškem ekranu namestu običajne miške
ali t.i. touchpada. Prostovoljce so tako razdelili na tri skupine: prva skupina
(kontrolna skupina) je bila deležna 45 minutnega treninga uporabe napravice,
druga skupina je bila prav tako deležna 45-minutnega treninga, nato je počakala
6 ur in vajo ponovila na enak način kot prvič. Tretja skupina je prav tako bila
deležna enakega uvodnega treninga kot prvi dve, po šestih urah pa so vajo
ponovili, vendar je bila tokrat ponastavljena občutljivost napravice, kar je
pomenilo, da so se prostovoljci v tej skupini hitro prilagoditi novemu
delovnemu okolju.
Presenetljivo je bilo, da se je tretja
skupina odrezala veliko bolje kot druga, kar je znanstvenikom, ki so poskus
izvedli, dalo na znanje, da, če bi se radi naučili nove veščine (v smislu
igranja inštrumenta, štrikanja, igranja računalniške igrice – če to dajejo za
trening bodočim kirurgom, verjetno res pomeni, da gre za veščino. Vendar vseeno
ni vsakdo, ki igra računalniške igrice sposoben operiranja drugega človeka.
Samo za idejo), ne moremo neprestano ponavljati eno in isto stvar, ampak se moramo
vsakič zadeve lotiti malo drugače (tako, da se bomo morali prilagoditi
delovanju). Dokazano pa je bilo tudi, da je nujno počakati nekaj ur (idealno je
6 ur), preden ponovimo stvar, ki smo se jo ravnokar naučili, saj se v tem času priučeno
konsolidira v naše možgane in se tako shrani, da dobimo občutek, da to stvar že
obvladamo.
Torej smo nekateri od nas vrgli stran več
prečutih noči, ko smo se hoteli priučiti novega znanja? Ja, vsekakor. Nekateri od
nas smo stran vrgli celo življenje, ko smo se zajebavali s študijem, ki nas je
skoraj stal življenja. Vendar to ni stran za pritoževanje, ampak samo blog za
oddajanje nakopičenih informacij.
339. Narekovaji, pogosti spremljevalci
ljudi, ki pišejo, se po madžarsko
imenujejo macskaköröm oz. v nam bolj
razumljivi varianti 'mačji kremplji' (ja, to je dejanski prevod zgoraj napisane
besede). To velja za primere, ko gre za dvojni narekovaj, ki je na začetku in
koncu postavljen zgoraj... ta varianta pa se v knjižni madžarščini ne
uporablja. Zadnje čase sicer se uporablja, ni pa njihova uporaba
izvorno
pravilna. Nekateri se bodo spomnili, da so se narekovaji v šolskih spisih pisali
tako, da je prvi bil spodaj, drugi (tisti, ki je naznanil konec citata oz.
izjave) pa zgoraj (če je šlo za izjavo, ki je bila razdeljena na dva dela, ker
je bil vmes vrinjen opisni stavek, se je drugi del začel s tremi vejicami). Madžari
tega očitno niso nikoli pozabili in seveda, tudi mi, ki imamo precej podobna
pravila citiranja in navajanja kot naši sosedi, ne bi smeli pozabiti pravopisa
(ironično, to vam je povedal nekdo, ki o pravopisu nima niti najmanjšega
pojma).
340. Za konec pa še nekaj o fobiji,
katero lahko povežemo – vsaj posredno – z Valentinovim. To je t.i. philophobia oz. strah pred
zaljubljenostjo in ljubeznijo do druge osebe ter dostikrat tudi pred
predanostjo.
Vsak človek, ki se je nekoč nesrečno
zaljubil ali bil v slabem razmerju, običajno pokaže znake filofobije pred
začetkom novega razmerja, vendar se hitro prilagodi na nove občutke in strah
tako tudi precej hitro izgine. Nekateri ljudje s slabimi izkušnjami v razmerjih
(in dostikrat tudi v primerih, ko zaradi lastne nesamozavestnosti ali
neodločnosti ne vedo, kako naprej) pokažejo skoraj paničen strah, ko je treba
razmerje narediti uradno ('če se nekaj ne objavi na FaceBooku, potem to ne
obstaja' je moto današnje mladine – mlade samo po srcu in malo starejše po
drugih delih telesa) ali pa ga iz prijateljskega narediti za telesnega (prehod
iz držanja za roke v posteljno akcijo). Nekateri imajo tudi težavo pri
predanosti v smislu, da so lahko nekomu povsem zvesti, ko pa pride do omenjanja
poroke pa zaradi strahu, da bodo izgubili sami sebe zaradi te poroke in
novonastalega zakona, niso sposobni vztrajati v razmerju, ki je lahko pred tem
trajalo več let (kakšno je moje mnenje o porokah in zakonih, na tem mestu ni
pomembno).
Lahko pa gre za kronično fobijo. Nekdo se
najbolj boji tega, da bi se zaljubil, bil zaljubljen, ljubil drugo osebo ipd.,
saj bi s tem izgubil svoj mir, svojo umirjenost (nekateri od nas namreč postanemo
nemogoči, ko smo zaljubljeni... oh, ne... vsi smo taki – eni sicer bolj kot
drugi). Se pa lahko takšno stanje razvije tudi iz strogega verovanja ali
družbenega prepričanja, da je ljubezen slaba, saj uničuje človeka in jo kot
takšno prepoveduje. Verniki lahko ljubijo samo boga / božanstva / entitete,
drugih ljudi pa ne, ker temu niso namenjeni (takšne ideje se lahko razvijejo
pri vseh uradnih in neuradnih religijah in verstvih, zato ne mislite da ciljam
na katero določeno skupino ali pa vas napadam). Res pa je, da je filofobija
uradno priznana fobija, pri kateri vam morajo pomagati strokovnjaki (če pač
mislite, da jo imate ali pa vam je bilo to s strani teh istih strokovnjakov
dokazano).
Valentinovo je končno mimo, ljudje so
malo manj osladni, nekateri med nami pa smo še vedno sitni, ker smo takšni že
po svojem ustroju. Tako bomo kmalu našli nekaj nad čimer bomo tako besni, kot
smo zdaj bili nad Valentinovim. Ker smo pač talenti za iskanje stvari, ki nam
bodo šle na živce. In večina teh stvari vključuje druge ljudi. Medtem, ko pa
iščemo nove stvari, ki bodo nas razkurile do besa, pa lahko vi preberete kaj
zanimivega, postavite kakšno vprašanje oz. daste idejo o tem, kaj bi radi
prebrali tukaj gor, pokomentirate to, kar je že bilo napisano, ali pa samo
rečete 'živjo' v predelu, ki je namenjen komentiranju. Kljub temu, da nekateri
od nas domnevno sovražimo ljudi, smo še vedno ljudje in kot takšni radi vemo,
da se nekdo zaveda našega obstoja. Torej, do naslednjič!
Inteligenca je žena, domišljija ljubica, spomin pa je služabnik (V. Hugo)
Ni komentarjev:
Objavite komentar