Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 33. del

Pravijo, da je nujno razmišljati... seveda potem kmalu rečejo tudi, da ni pametno preveč razmišljati in seveda, da sploh ne znamo razmišljati o pravih stvareh. Očitno smo nekateri takšni, ja, da nam to ne gre preveč dobro od rok - predvsem poslušanje drugih. Običajno še sami sebe ne slišimo najbolje, ali pa se gladko ignoriramo.
Minil je še en teden v ustaljenih tirnicah, brez večjih odmikov od realnosti ali mentalnih ekskurzij v neželeno (okey, to se dogaja redno, ampak to ni stvar teh zapiskov tukaj). Še vedno smo premetavali nekaj fasciklov in se v velikem loku izogibali računalniški mapi, v kateri so še stvari katere bi v bližnji prihodnosti morala premisliti. Vendar ta teden ni bil namenjen temu in zato se tudi to ni zgodilo. Mogoče naslednji teden?
Ta teden so bile misli bolj preproste in so tudi izpadle bolj kratke. povedali bomo nekaj o tem kako so Rusi dolgo dojemali pivo kot brezalkoholno pijačo, nekaj besed bomo rekli o Satanizmu, nekaj tudi o grehu, mačkah in seveda o kar nekaj konkretnih babnicah. Zato brez veze, da zavlačujem stvar na še bolj nedoločen čas, čas je vedno zdaj.

321. Rusija, dežela samih paradoksov, ki shajajo samo pri njej (verjetno poznate internetni štos o tem, da so v Rusiji vse stvari ravno obratne kot bi morale biti, kajne? Če še ne, ga pa še boste), vseeno pa je to dežela, kjer stvari potekajo tako, da se na koncu vse precej dobro izzide. Najbolj znana ruska pijača je vodka, malo bolj presenetljivo pa je dejstvo, da so pivo registrirali kot alkoholno pijačo šele leta 2011, še vedno pa se pivo podrazumeva kot bolj zdravo alternativo vodki.

V Času registriranja piva kot alkoholne pijače je v Rusiji delovalo 561 pivovarn, od tega približno 40 na nacionalni ravni, preko 180 pa jih je bilo bolj butične proizvodnje, ki so delovale samo za potrebe določenih restavracij.

Tudi v Rusiji, tako kot večinoma vsepovsod po Evropi, pivo ločujejo po barvah (svetlo, rdeče, srednje temno in temno), za razliko od drugje po svetu (večinoma v angleško govorečih deželah), kjer pivo ločujejo po procesih fermentacije (Lager in Ale). Ker, Angleži stvari zakomplicirajo tam kjer je najmanj treba, Američani pa jim seveda sledijo (še vedno so Američani samo potomci britanskih priseljencev, ne glede na to kako močno se tega otepajo).

322. V skrajni nepovezanosti s predhodnim člankom je tudi naslednji, namreč nova oblika strahu ali fobije, ki jo vzpodbujajo družbena omrežja (če še vedno razmišljate o zgornjem članku, predvsem o pivu, potem lahko svojo srečo poskusite na spletnem omrežju Untappd, kjer se lahko odkrito pohvalite s tem katero pivo ste pili in kje točno ste to storili). Gre za t.i. FoMo (okrajšava za originalno ime 'fear of missing out' oz. strah pred tem, da bi nekaj zamudili).

Glede na to, da imamo preko mobilnih telefonov in ustreznih aplikacij neprestano dostop do vsega, kar naši prijatelji in znanci objavljajo na družbenih omrežjih, da jih lahko dejansko spremljamo na vsakem koraku in skoraj neprestano vemo, kje so, v čigavi družbi in kaj natanko počnejo, razvoj takšnega strahu niti ni bilo težko predvideti. Težava je nastopila v tem, da ravno zaradi tega, ker smo izpostavljeni temu, kaj se dogaja z drugimi, sami dobivamo občutek, da smo nekaj zamudili, da nas nekdo ni hotel povabiti zraven, ko je šel novim dogodivščinam naproti, da mu enostavno ne pomenimo več toliko (mislim, da razumete na kaj ciljam, zato si nadaljevanje lahko predstavljate sami). Ljudje s to motnjo v večini primerov ne vedo, kaj točno zamujajo, vendar pa imajo grozen občutek, da zamujajo nekaj pomembnega.

Ločimo različne stopnje te težave – od zavedanja, da gre samo za težavo v naši glavi, katero lahko krotimo, preko npr. potenja, težav s spanjem, motnje hranjenja ipd. Do tega, da ljudje postanejo odvisni od družbenih omrežij (kar jim otežkoča učenje, delanje, vožnjo avtomobila in druge vsakodnevne opravke), njihova samopodoba pa postane skoraj v celoti odvisna samo od tega, kar zasledijo na družbenih omrežjih. Pogosto se ta strah povezuje s tesnobo in depresijo, kateri samo še stopnjuje.

323. Ker me vedno zanimajo stvari, ki ne peljejo nikamor, me je ta teden zanimalo tudi zakaj v pravljicah vedno dobrim junakom pomagajo živali (Pepelka je imela celo četico živali, od ptic do mišk in drugih kosmatincev, da so ji pomagale opraviti vsa ta dela, katera ji je naložila zlobna mačeha). Ena izmed možnih razlag je t.i. Fylgja.

V nordijski mitologiji (iz katere izhaja veliko zametkov za pravljice, katere otrokom pripovedujemo še dandanes) je fylgja dobri duh, ki spremlja človeka in mu dejansko prinaša srečo. Koren besede najdemo tudi v besedi, ki označuje posteljico pri porodu, zato dostikrat prevzame obliko živali, ki se je prikazala ob otrokovem rojstvu. Ti duhovi tako običajno prevzamejo obliko miši, psov, lisic, mačk, ptic ujed in mrhovinarjev, saj so te živali običajno požrle odvrženo placento.

Po nekaterih izročilih pa naj bi živali, ki spremljajo človeka, v resnici bile odraz njegove osebnosti. Če je voditelj plemena za svojega spremljevalca imel vola, ovco ali svinjo, je to pomenilo, da je po naravi krotek in prijazen, če pa ga je spremljala lisica, volk, medved, orel ali kača, pa je to pomenilo, da je njegov lastnik divji, neukročen ipd.

324. Ko smo že ravno pri živalih, ki spremljajo nekatere od nas (jaz sicer še nisem našla svoje četice živali, ki bi pospravljala namesto mene, ampak pravijo, da upanje umre zadnje), bomo podali še nekaj besed o udomačitvi mačk.

Ena najbolj priljubljenih domačih živali se je domnevno udomačila kar sama. Divje mačke iz Evrope in bližnjega Vzhoda so pred več tisočletji začele slediti človeku, saj je ta za seboj puščal smeti, ki so privabile glodalce ali pa je za seboj puščal povsem užitno hrano. Medtem, ko je človek pred cca. 10 000 leti udomačil žita in živali, ki so mu pomagale saditi in žeti ta žita, se mu je približala tudi mačka, s katero že od takrat živita v simbiozi. Mačka je obdržala nekaj svoje divje narave, saj v teoriji še vedno lovi nadležne glodalce, prav tako pa tudi človek ni postal veliko bolj vesten pri pospravljanju smeti za seboj. Ravno zaradi lova na glodalce, ki so načenjali človekove zaloge žit, je človek ponudil mački nekaj priboljškov in mačka se je odločila ostati.

Ker je ostala, se je morala znebiti strahu pred človekom in se je morala hitro privaditi na nove situacije (ti dve težavi sta verjetno bili veliko večji kot se trenutno zdita). Mačke veljajo za precej plašna bitja, hitre selitve s človekom pa v teoriji predstavljajo zanjo ogromen napor, vendar ker je prilagodljiva (in ker so običajno v igri tudi priboljški), se je skozi stoletja znebila tudi tega strahu.

Mačke so iz divjine, katera jim je bila pred tisočletji dom, prinesle svoja čutila. Njihovi vohalni receptorji se precej razlikujejo od pasjih in jih je tudi precej manj. Imajo pa mačke izrazito več receptorjev feromonov, s pomočjo katerih najdejo partnerje.  Slišijo lahko določen spekter ultrazvočnih valov in zelo dobro vidijo v poltemi (zgodaj zjutraj in ob mraku), zato so takrat tudi bolj aktivne. Prav tako pa jih je njihova dieta (katero je stoletja sestavljala samo surovo meso) pripeljala do tega, da izredno hitro razgrajujejo in procesirajo maščobe.

325. Črna mačka se običajno povezuje s čarovništvom in celo satanizmom, zato je nujno tukaj povedati nekaj stvari o tem. Da se ne bo še naprej vleklo prepričanje, da je vsakdo, ki ne veruje v boga / Boga, katerega mu hočejo vsiliti drugi, satanist. Tudi Satanizma poznamo več vrst namreč. Tukaj so samo osnovne vrste in nekaj njihovih značilnosti:

(1) Teistični Satanizem: Satana vidijo kot pravo entiteto in vanj verujejo tako kot katoliki verujejo v Kristusa. Nekateri verujejo samo v Satana, spet drugi v Satana in krščanskega Boga. V vsakem primeru je Satan tisti, katerega ukaze poslušajo in ubogajo.

(2) Častilci Hudiča: Častijo vse, kar je zlo. Žrtvovali bodo dobro in zagrešili več kaznivih dejanj, da bi ustregli zlim silam, katere vrhovni predstavnik je sam hudič.

(3) Luciferijanci: Verujejo v Luciferja, razsvetljeno in duhovno bitje, ki je veliko bolj miroljubno kot sam Satan. Svet vidijo kot razdeljen na svetlobo in temo.

(4) Demonolatorji: Verujejo v in častijo demone raje kot Satana. S pomočjo posebnih obredov in meditacije imajo možnost kontakta teh sil, da jih lahko zaprosijo za pomoč, ko jo potebujejo.

(5) Duoteizem: Verujejo, da Satan ni neka entiteta, ampak je bitje, ki ga omenja Sveto Pismo, je pa edino izmed vseh bitij v Bibliji dovolj močno, da se je uprlo Stvaritelju, ko se je ta začel obremenjevati z malenkostmi namesto da bi gledal celotno sliko.

(6) Satanizem po LaVeyu: ena danes najbolj popularnih ločin modernega Satanizma, ki vsakega posameznika postavlja na mesto Satana oz. ga predstavi kot nekoga, ki je vladar samemu sebi in zato veruje samo vase, za to pa ne potrebuje duhovnih in drugih nadnaravnih bitij, saj se zaveda česa je sposoben in tudi kako bo to dosegel. Zanimivo je to ena izmed redkih religij, ki posamezniku dopušča osebni prostor in ostro kaznuje vsakogar, ki vstopi v tuj osebni prostor brez povabila. Tudi ena redkih religij, ki močno nasprotuje človeški neumnosti.

(7) Eklektični Satanizem: Vsak posameznik si izoblikuje svoja verovanja v bitja, katera si izbere sam, te pa najde v različnih predobstoječih religijah ali pa si jih izmisli sam. Gre za ne-specifično osebno religijo (kar je včasih precej zakomplicirano razložiti nekomu, sploh če je ta nekdo odraščal v monoteističnem prepričanju).

Kardinalni grehi Satanove Cerkve

Tako. Kot rečeno, Satanizma je več vrst, tukaj so naštete samo nekatere najbolj pogoste skupine, ta odlomek pa je bil sestavljen predvsem zato, ker v današnjem svetu velja prepričanje, da vsakdo, ki ne veruje v Boga v katerega veruje večina, je satanist. Kar je seveda navadna buča. Človekova vera je njegova osebna stvar in vanjo nima pravice posegati nihče (v tem primeru je govora o veri oz. tem, kar človek veruje in ne o religiji, ki je samo sistem, ki zadnje čase propagira miselnost ene skupine in to miselnost poveličuje nad druge). Nekomu lahko povemo, kakšno je naše verovanje, mu razložimo tudi shemo po kateri naše verovanje obstaja, ne moremo pa ga prisiliti, da veruje v isto stvar kot mi. In ga pravzaprav tudi ne bi smeli siliti v kaj takšnega. Če obstaja fizična, psihična, čustvena zloraba... no, verjetno bi bil čas, da uvedemo tudi versko in tudi politično zlorabo. V glavnem, če človek z vami ne deli vseh prepričanj, je še vedno človek. Diha isti zrak, pije isto vodo in večinoma je tudi isto solato, ima iste potrebe kot jih imamo mi in nam lahko pomaga, če ga bomo za to prosili. Če hočeš biti dober človek, eden izmed predpogojev za to ne rabi biti tvoje verovanje v kateregakoli boga lai katero drugo bitje. Dober človek si ali pa nisi.

326. In ko smo že ravno pri Satanizmu, je pametno, da na kratko omenimo še apateizem. Novodobna skovanka (pragmatični ateizem ali praktični ateizem), katero ste ravnokar prebrali označuje pomanjkanje interesa v verovanje ali neverovanje v boga ali več njih. Človek, ki ga obstoj ali neobstoj Boga (ali seveda več njih) enostavno ne zanima, je po vsej verjetnosti apateist – živi kot da božanstva in čudeži ne obstajajo, naravne pojave pa opisuje s pomočjo razuma in ne s pomočjo obstoja nadnaravnih bitij. To ne pomeni, da zavrača obstoj nadnaravnih bitij, se mu pa zdijo za njegov obstoj nepotrebna in odvečna, saj mora za vse poskrbeti sam ('pomagaj si sam in bog ti bo pomagal' je bil rek, katerega so mi večkrat ponovili starši, zato je nujno tudi, da ga napišem tukaj). V večini primerov se apateisti ne spuščajo v debato o tem, ali bog obstaja ali ne, saj se jim ne zdi smiselna za njihov obstoj oz. nanje ne bo imela večjega vpliva. Tudi dokazi za in proti obstoju boga po njihovem prepričanju ne bi igrali nikakršne vloge v njihovih in večinoma tudi tujih življenjih. Apateistični agnosticizem je mnenja tudi, da ne glede na to koliko daleč gremo, da bi dokazali obstoj nekega božanstva ali več njih, to teh božanstev v bistvu sploh ne zanima, saj s človeško usodo nimajo nobene skupne točke.

Danes ločimo več vzrokov za t.i. apateizem – od tega, da nekdo nima religijske motivacije (da nekdo ne potrebuje entitete, da bi bil moralen človek), do tega, da nekdo zavrača kakršnekoli religijske in verske doktrine pri svojem razmišljanju, da je nekdo v celoti indiferenten do te problematike in celo tako daleč, da nekdo o tem sploh ni seznanjen in ga tudi ne zanima.

V nasprotju s splošnim prepričanjem apateizem ne zavrača osebne vere in religjskih doktrin kot obliko znanja, močno pa nasprotuje slepi veri, sploh pri znanstvenih raziskovanjih. Kot je bilo vidno v predhodnjem odlomku, apateizem ni oblika Satanizma in nekoga, ki noče verovati v namišljene prijatelje koga drugega, sploh če se ti vmešavajo v raziskave morebitnih zdravil, ki bi lahko eventuelno pomagala rešiti življenje nekomu, ki je resno bolan (ja, tisti, ki nasprotujete cepljenju otrok, vas gledam), ne morete avtomatsko obtožiti, da je satanist. Mnenja so različna in svojega lahko vedno izrazite, ne smete pa pričakovati, da je samo vaše mnenje pravilno za vse ljudi na svetu. Če vas kdo zavrne, ima do tega seveda vso pravico in zaradi tega ne rabite kuhati mule. Ker vam ne bo pomagala. Se je pa vedno pametno vprašati zakaj vam nekdo nekaj razlaga. Če ima svojo teorijo, jo le poslušajte, lahko, da boste izvedeli kaj, kar še ne veste. Ker se nihče ni rodil pameten.

327. In ko je ravno govora o pameti, ki nekako podrazumeva tudi inteligenco (ne gre za dva različna termina, ki opisujeta isto stvar, ampak dejansko za različna termina, ki gresta z roko v roki), je verjetno čas za konkretno babnico ta teden... glede na to, da se vrle misli tisočletij okrog tega ne morejo zediniti, jih bo nekaj. Ker konkretnih babnic ni nikoli dovolj.

Isis

Vse politeistične religije so v nekem stadiju razvoja poznale zavetnika modrosti, dostikrat tudi zavetnico, ta pa je opravljala več del naenkrat, saj je le redko bila samo zavetnica modrosti. Prav tako so različne kulture imele tudi več zavetnic (in zavetnikov) modrosti. V starem Egiptu so tako poznali Neith (boginjo lova, vojne, tkanja in modrosti) in Seshat (boginjo modrosti, znanja in pisanja, katero so kasneje povezovali tudi z arhitekturo, astronomijo, astrologijo, gradbeništvom in matematiko), ki je bila večkrat opisana kot tista, ki umrlim odpira vrata v nebesa. Kasneje se je namesto njiju uveljavila boginja Isis, zavetnica bogastva, zakona in modrosti (katero še danes časti veliko poganskih kultov, ki svoje domislice dobivajo iz raznih verskih kontekstov iz zgodovine – ta Isis nima nobene povezave s t.i. Islamsko državo, saj je njeni pripadniki ne priznavajo. Pri nas je bolj znana pod imenom Izida).

V mezopotamiji so Sumerci poznali boginjo Nidabo (ki je zavetnica pisanja, učenja in žetve), katere vloga v panteonu še ni povsem jasna. Poleg nje se omenja tudi Bekki, ki naj bi bila zavetnica vsega znanja, tudi tistega še ne odkritega. Tako kot vsebina tega znanja, je tudi o njej izredno malo znanega in jasnega (nasploh je zibelka civilizacije še izredno neraziskana, zato, če si želite kakšnega bolj intelektualnega dopusta, jo vedno lahko obiščete... lahko, da boste prišli na kakšno zanimivo idejo). V dokaj bližnji Perziji so na njeno mesto postavili Anahito, boginjo vode, ki je bila zavetnica plodnosti, ozdravitve in modrosti.

Tudi Japonci modrost velikokrat povezujejo s stvarmi, ki tečejo, njihova boginja Benzaiten je namreč zavetnica vsega, kar teče – vode, besed, govora, pisanja, glasbe ipd. Benzaiten je v bistvu japonska verzija hindujske Saraswati, zavetnice modrosti in vseh oblik umetnosti (med katere prištevajo tudi govorništvo, literaturo in glasbo). V Jainizmu so njeno vlogo razdelili med 16 boginj znanja, imenovanih Vidyadevis.

Saraswati

Nam malo bližje je izredno širok starogrški panteon, v katerem najdemo tudi več ženskih figur povezanih z modrostjo. Najbolj znana med njimi je zagotovo Atena (zavetnica modrosti, bojevanja, civilizacije, moči, strategije, rokodelstva in pravice), vseeno pa je smiselno poleg nje omeniti tudi oceanidi modrosti Eidyio in Melis, muze, ki veljajo za utelešenje modrosti in umetnosti ter Aidos, ki je bila zavetnica moralnega čuta, ljudi pa je učila tudi o sramoti, zmernosti in ponižnosti. Sicer se večkrat obravnava bolj kot utelešenje stvari, katerih zavetnica je, kot prava boginja, vendar jo poznavalci vseeno štejejo med boginje.

Etruščani so kot zavetnico modrosti prepoznali Menrvo, iz katere se je verjetno kasneje razvila rimska boginja Minerva, rimska verzija grške Atene. Poleg nje se kot zavetnici modrosti častita tudi Providentia, zavetnica previdnosti in načrtovanja, ter Egeria, vodna nimfa, ki se tistim, ki ji z vodo ali mlekom nazdravijo v njenih gozdičkih zahvali tako, da jim podari modrost in v določenih primerih tudi kakšno napoved prihodnosti oz. prerokbo.

Minerva

Malo severneje so nordijski narodi kar štiri boginje povezovali z modrostjo. To so bile Saga (katero se večkrat enači z bolj znano boginjo Frigg oz. Freyo, velikokrat pa se jo označuje kot 'tisto, ki vidi' – iz česar izhaja tudi njeno ime. Protogermanski glagol 'sja' je v korenu njenega imena, pomeni pa 'videti'), Vör (obstajajo domneve, da njeno ime izhaja iz besede za 'pozornost'  oz. 'čuječnost', zato se lahko njeno ime prevaja kot 'tista, ki pazi'), Snotra (katere ime izhaja iz besede, ki označujejo 'prebrisanost') in Gefion (ki naj bi po nekaterih teorijah zopet bila oblika boginje Frigg. Gefion je zavetnica rodovitnosti, devištva – vsakdo, ki umre kot devičnik naj bi celo postal njen bojevnik - , napovedovanja prihodnosti in pluženja. Omenjena je v Eddi in tudi v Heimskringli, domneva pa se, da ima vlogo tudi v epu Beowulf in sicer kot Grendelova mati). Na Irskem pa so pred krščanstvom na mesto modrosti postavljali Brigid, ki je bila zavetnica rodovitnosti, plodnosti, ozdravljenja, poezije in obrtništva.

Slovani sicer nismo pretirano nagnjeni k temu, da bi povezovali ženske in modrost, vseeno pa ruska mitologija, ki je bistveno vplivala tudi na južnoslovansko mitologijo in celo naš panteon, pozna Gamayun, simbol modrosti in znanja upodobljen kot ptica z žensko glavo, ki zaradi tega, ker je pač zavetnica modrosti in uporabe lastne pameti, lahko podaja prerokbe in dejansko do neke mere napoveduje prihodnost.

328. Za nekaj trenutkov naj ostanemo še pri ženskah. Z nedavno študijo je bilo dokazano, da preko 80% odraslih žensk ne moremo uvrstiti v kategorijo 'heteroseksualnih', saj so pokazale tako lezbične kot tudi biseksualne tendence (sicer je večina člankov na to temo to napačno povzela v 'ženske nikoli niso straight, ampak so v najboljšem primeru biseksualke'.

Ker je takšno stvar dejansko težko preverjati, saj so takšni eksperimenti z ljudmi moralno zelo vprašljivi, so se raziskovalci poslužili najboljšega možnega približka. Skupini 235 žensk so predvajali posnetke golih žensk in moških in kar 82%  udeleženk se je vzburilo pri posnetkih obojih (pred tem je bilo dokazano tudi, da se lezbijke močneje odzovejo na posnetke golih žensk kot na tiste golih moških in obratno). Zanimivo je, da se je med ženskami, ki so se identificirale kot strogo heteroseksualne, kar 74% udeležnek močneje odzvalo na posnetke golih žensk (pri tem so merili pulz, širjenje zenic, hitrost dihanja, telesno temperaturo in potenje ter tudi druge pokazatelje vzburjenosti).

S podobnimi raziskavami je bilo dokazano tudi, da se večina mlade populacije v zahodnem svetu ne identificira kot heteroseksualne in prav tako tudi ne kot homoseksualne, ampak, da so nekje vmes. Ker človeška spolnost že več desetletij med poznavalci ni obravnavana kot binaren pojem (kar bi lahko poenostavili v 'samo ženski spol' in 'samo moški spol') – vendar mora do takšnega obravnavanja spolnosti priti tudi v bolj splošni maniri, med ljudmi. Mlajše generacije so tako že blizu temu, da bodo na spolnost začele gledati bolj odprto kot so to počeli naši starši in stari starši.

Sicer pa so ženska telesa vedno bila bolj izpostavljena temu, da so bila razgaljena. Že od časov, ko so ženske smele med tednom pokazati samo malo golih gležnjev pa do seksualne revolucije v 60. Letih 20. Stoletja, ko je bilo moč videti vse, je bilo vedno večje povpraševanje po tem, da bi videli razgaljene ali gole ženske. Res pa je tudi, da se je golo žensko telo vedno obravnavalo kot nekaj lepega – bilo je predmet opevanja v pesnitvah, na slikah, v literaturi, v mozaikih... – moško pa niti ne tako močno. Dokazano je bilo tudi, da smo zaradi pogoste izpostavljenosti goloti – seveda, predvsem ženski – na to postali imuni (tudi večina starih mam več ne pade v nezavest, ko na kakšni reklami vidi razgaljeno žensko ali pa jo po nesreči zagleda v kakšnem časopisu). Ali smo zaradi te otopelosti ženske vzburjene ob drugih ženskah? Ali mogoče zato, ker je ženska seksualnost še vedno nekaj bolj odprtega kot moška? Ali enostavno nekateri med nami postajamo bolj odprti za kaj novega?

329. 

Peccatophilia – zaradi teme opisane zgoraj, mora biti omenjena ravno tukaj – je občutek nenormalna privlačnosti k nečemu, kar ne bi smeli početi. Peccato je namreč italijanska beseda, ki označuje 'greh' (v to skupino pa različni ljudje štejejo zelo različne stvari, v vsakem primeru pa je greh nekaj, kar se ne bi smelo početi. Sicer ima beseda 'greh' strogo versko oz. religijsko konotacijo, znano pa je tudi, da veliko ljudi danes ne veruje v boga /božanstva / entitete /(vstavite ustrezno besedo), kljub temu pa ljudje še vedno vedo, kaj točno je greh. Tisto, česar oni sami ne odobravajo... vendar ima tudi ta definicija svoje težave.

330. za konec pa še zanimiva luknja. Gre za Sawmill Sink, t.i. 'modro luknjo' na Bahamih. Na mestu nekdanjega arheološkega najdišča (kar nekako podrazumeva, da je šlo za suho luknjo na površju) se je gladina okoliških voda počasi dvigala in luknjo napolnila, s čimer je zalila tudi kosti, katere so pred tem odkrili v luknji. Med temi naj bi bili fosilni ostanki velike želve, nekaterih ptic, rastlin in celo semen, ter ostanki ogromnega plazilca iz rodu krokodilov, ki je hodil po dveh nogah, živel pa naj bi v času dinozavrov. Med temi ostanki so bile najdene tudi kosti domnevno prvih naseljencev Bahamov, saj gre za kosti stare med 1000 in 1100 let.

Modre luknje so formacije v (običajno) morski vodi. So približno okrogle oblike, od okolice pa so ločene z naravnim nasipom iz koral ali apnenca. Preko njih je dostikrat mogoč dostop do podvodnih jamskih sistemov. Najbolj znane take oblike jam so v Avstraliji (Great Barrier Reef), v Belizu, na Bahamih, v Guamu ter v Egiptu (na Rdečem morju). Njim podobne formacije imenovane cenote lahko najdemo tudi na kopnem, vendar te običajno vsebujejo pitno vodo in ne morske.

S sprehodom od Rusije do Bahamov je zaključena tudi Stromatra ta teden. Verjetno vas zopet ni naučila nič novega, po vsej verjetnosti pa vas tudi dregnila ni nikamor, kjer to ne marate in se tako zaradi nje ne mislite obremenjevati. Seveda ste še vedno povabljeni, da kakšnega izmed napisanih umotvorov pokomentirate in pokritizirate, kaj vprašate ali pa mi celo daste domačo nalogo tako, da mi priporočite kaj o čemer nimam pojma. Sicer ni res, da mi zmanjkuje idej, je pa več kot očitno, da mi počasi zmanjkuje inspiracije, da bi še pisala za nekoga, ki ga dejansko čisto nič ne zanima. Težave vsakdana, bi se temu reklo, kajne? Torej, do naslednjič!

Vsakdo dobi toliko informacij vsak dan, da je večina zaradi tega začela izgubljati zdravo pamet! (G. Stein)