Neinspirirani, naveličani in utrujeni smo se spravili
napisat nov Tepih, se vmes nekajkrat zapletli, navlekli kopico neuporabnih
podatkov in spet zaman skušali sami sebi dokazati, da nismo spet tako neumni. Kakšen
je bil poskus česarkoli od tega, boste seveda ocenili sami.
Moje življenje se počasi spreminja v čakanje naslednjega
obiska pri zdravnikih do naslednjega, kljub temu, da vem, da z mano ni nič
narobe. Ker sovražim obiskovanje zdravnikov – predvsem zato, ker domnevno moje
življenje ne ustreza njihovi ideji tega, kakšno življenje naj bi nekdo v mojih
letih živel – to postaja sila nadležno, dolgočasno, zoprno in odvečno. Od
neprestanih izobraževanj o tem kaj je zdrava prehrana, koliko gibanja, kakšna
zdravila za katero stanje se jemlje v katerem primeru ipd. Je bilo koristnih
sila malo zadev. Njihova ideja o tem, kako naj bi življenje izgledalo v bistvu
nima popolnoma nič skupnega z realnostjo. Pa je šlo samo za fizično zdravje. Seveda,
noben od teh zdravnikov noče enega samega dne preživeti z mojo glavo, ki
povzroča vse te težave. Ker dobro vedo, da tega niso sposobni.
Težava mojega žvljenja je v tem, da že dolgo vem, da obstaja
bistvena razlika med življenjem in obstajanjem. Jaz sem zaradi vsega omejena
samo na obstajanje in seveda, to se mi ne zdi niti najmanj smiselno, občasni
vpogledi v to, kako izgleda živeti življenje pa me samo opomnijo na to, kako
brezvezno je samo obstajanje. Vse moje življenje se odvija samo v moji glavi,
ki je sposobna narediti fantastičen scenarij vsega, kar se bo v določenem
trenutku zgodilo... potem pa ljudje okrog mene niti pod razno ne sodelujejo ali
pa se vsaj približno držijo scenarija...
Preden se tole nadaljuje v kombinacijo poslovilnega pisma in
hudega smiljenja samemu sebi, naj povem, da sem nekaj stvari o katerih sem ta
teden hotela predebatirati z ljudmi okrog sebe, zaradi njihovega
ne-sodelovanja, morala napisati sem. Tukaj imam vsaj občutek, da govorim z
nekom, ki razume – pa čeprav večino časa govorim sama s sabo. Pač, vsakdo kdaj
potrebuje mnenje eksperta, zato za nasvet vpraša samega sebe – ker je od
bralcev bore malo odzivov. Brez nesmiselnega in nekoherentnega nakladanja,
tokrat kar brez objave o tem, kaj vas čaka v nadaljevanju. Saj imate radi
presenečenja, kajne? Vseeno, da vas slučajno ne bi 'kap', imate tukaj astrofotografijo nečesa, kar bo kasneje omenjeno v enem izmed pametovanj, samo prebrati ga morate.
311. Verjetno ni pametno, da v času, ko se vsi bojijo možnih
(nekateri tudi povsem nemogočih) terorističnih napadov, načenjam temo, ki je s
tem popolnoma nepovezana... vsaj za tiste, ki si tega ne znajo zamisliti.
Kemija, namreč. V bistvu samo eden izmed elementov na tako močno osovraženem
periodnem sistemu, katerega ste sovražili že za časa srednje šole. Gre za Polonij.
Večina vas je seznanjena z njim od nekje leta 2006, ko je
ruski agent Aleksander Litvinenko umrl zaradi zastrupitve z radioaktivnim Polonijem.
Da ne bo pomote (večina od vas se verjetno tudi tega dogodka ne spomni več), Polonij
je izredno strupena substanca, katero je mogoče zlorabiti na veliko različnih
načinov in z njeno pomočjo narediti ogromno škode. Zaradi 1 grama polonija
lahko umre 50 milijonov ljudi, nevarno zboli pa še 50 milijonov ljudi. Torej,
kaj so značilnosti tega grozljivega strupa?
Polonij je radioaktivni kemijski element (najdete ga pod
številko 84, ker ima toliko protonov v jedru atoma... ups, nekoga je zaneslo...
krajša razlaga v naslednjem odlomku), ki nastaja med razpadanjem Urana (še
enega radioaktivnega kemijskega elementa, ta pa se skriva pod številko 92). Pri
razpadanju ene tone Urana lahko nastane do 100 mikrogramov (0,0001 grama)
Polonija, kar pomeni, da je tudi izredno
redek (po poplavi kvazikriminalnih novel, filmov in detektivskih nadaljevank,
ki so sledile Litvinenkovemu umoru bi človek dejansko sklepal, da ga prodajajo
na tone na vsaki tržnici... masovna histerija, ste kdaj slišali za to? Ja, kaže
se tudi na hudo populističen način. Na žalost). V svojem osnovnem stanju je
Polonij trdna kovina srebrne barve, njegovo razpolovna doba je 138 dni (kaj
točno to je... ja, naslednji odlomek bo mogoče malo bolj razjasnil stvari...),
potem pa postane Svinec (z atomsko številko 82). Je eden redkih elementov, ki med
razpadanjem oddaja alfa žarke (v nasprotju z večino ostalih radioaktivnih
elementov, ki oddajajo gama žarke), ki imajo izredno visoko energetsko
vrednost, vendar pa niso sposobni potovati daleč (za razliko od gama žarkov).
Zaradi tega se njihova radiacija izniči v samem zraku že po nekaj centimetrih,
lahko pa se izognejo vsem Geigerjevim števcem (to so števci za merjenje
radiacije).
Kot že rečeno, v zraku ne 'preživi' več kot nekaj
centimetrov, človeškemu telesu pa postane nevaren, ko pride v notranjost – če ga
pogoltnemo, vtaknemo v kakšno telesno odprtino ali pa v organizem vstopi skozi
rano na koži (skozi samo kožo ne more priti v telo, saj je ta zanj predebela). Predvsem je nevaren jetrom, kostnemu mozgu in drugim mehkim delom
organom, zastrupitev z njim pa je vidna po hudem bruhanju, izpadanju las in
močnem upadu števila belih krvničk. Če je zastrupitev ugotovljena zelo hitro,
se domneva, da je možno pomagati s kelatorji – s snovmi, ki vežejo strupeno
sestavino nase, bolnik pa jo potem izloči po naravni poti ali pa mu pri tem
pomaga za to izurjeno zdravstveno osebje – preden ga začne organizem
absorbirati. V nasprotnem primeru pride do smrti zaradi akutne radiacijske
bolezni, nastop same smrti pa je odvisen od količine zaužitega Polonija
(Litvinenko je umrl zaradi zastrupitvijo s 26 mikrogrami Polonija, 22 dni po
zaužitju le-tega).
Polonij danes proizvajajo samo še v nekdanjem jedrskem
reaktorju v mestu Sarov (pod Niženovgorodsko oblastjo) v Rusiji, približno 720
kilometrov od Moskve. Do 70. Let 20. Stoletja so ga izdelovali tudi V ZDA in
Veliki Britaniji, vendar so proizvodnjo zaradi toksičnosti (khm-khm... ker je
šlo za čase hladne vojne, naj ostane pri tej trditvi... gre za zgodovino,
katero ti narodi še pišejo) ukinili. Danes ga je možno kupiti (ker je danes
možno kupiti vse), vendar se prodaja v tako minimalnih količinah, da bi
potrebovali cca. 15 000 naročil, da bi se z njim zastrupili. Drugače pa ga
imate nekaj tudi v telesu (res je, da gre za izredno minimalne količine), tega
pa ste pridobili po zraku, po vodi in tudi z uživanjem bio in eko zelenjave ter
sadja, saj se strupeni izmuzljivec (tako kot karkoli drugega) skriva tudi v
zemlji.
312. Ker opažam, da se ljudje izogibajo čemurkoli, kar ima
vezo s čimerkoli, kar so menda nekoč slišali v šoli in ker tega takrat niso imeli
časa razumeti, se mi zdi nujno, da nekatere zanimive stvari razložim. Pošteno
povedano, vem kako sovražite kemijo, zato se mi zdi smotrno vztrajati v tem, da
nekatere njene najosnovnejše stvari razložim. Ker sem trma.
Kot obljubljeno v prejšnjem odstavku, je v tem momentu čas,
da razložim nekaj stvari v zvezi s periodnim
sistemom elementov, eden izmed povodov za to pa je bila objava izvora
elementov na periodnem sistemu, katero je pred kratkim objavila NASA. Ker gre
za stvar, katera se meni zdi zanimiva, večini mojih sogovornikov pa ne, moram
pač o tem pisati tukaj.
Zanimivo je namreč to, da nam v šoli nikoli niso povedali od
kje elementi izhajajo. Najlažja elementa
na periodnem sistemu (Vodik in Helij) naj bi izhajala iz samega velikega poka
(in pristaši kreacionizma se v napadu studa obrnejo stran), saj ni drugega
omembe vrednega izvora teh elementov. Kozmični žarki (visoko energetski
radiacijski žarki, ki nastajajo v veliki meri v supernovah velikih zvezd izven
našega osončja) so povzročili nastanek Litija, Berilija in Bora. Poznamo 24
elementov, katere je ustvaril človek (t.i. sintetični elementi z atomskimi
števili od 95 do 118 so tisti, katerih v naravi ne najdemo, so zelo nestabilni,
njihova razpolovna doba pa je med nekaj mikrosekundami pa do nekaj milijonov
let. Ti elementi so radioaktivni in hitro razpadejo v lažje elemente), ostali
elementi (90 njih) pa prihaja iz velikih in malih zvezd (radiacije, ki jo te
oddajajo) in supernov (ekplozije zvezd, ki delce z ogromno hitrostjo pošiljajo
po vesolju). Zaenkrat so to samo ugibanja, saj človeštvo še nima toliko pojma o
vesolju, da bi pravzaprav čemurkoli lahko reklo, da je nekaj zagotovo tako, kot
si misli posameznik.
Seveda nove kemijske elemente zdaj uradno odkrivajo že skoraj vsak dan... za enega izmed njih poteka peticija, da bi ga poimenovali po nedavno preminulem glasbeniku Lemmyju. Verjetno niste niti pričakovali, da bi vam prepovedala to peticijo podpisati, kajne? Jaz sem namreč jo že. Človek, ki je pomagal zasnovati heavy metal, kakršnega poznamo danes, si zasluži mesto med trdimi kovinami (oh, bog, še eden izmed povsem zgrešenih poskusov kako nasmejati ljudi s tem, da si pameten...)
Nekaj vrstic nazaj sem omenila lažje in težje elemente. Se spomnite
nadležnih oznak na periodnem sistemu, za katerega ste pri urah kemije v šoli
vedno ugotavljali, da ste ga pozabili doma ali pa ste ga imeli in niste imeli
pojma kaj z njim početi? Nenavadna razpredelnica v nekaj različnih barv, v
vsakem polju pa je bila vpisana kombinacija črk ter nekaj številk, za vse
skupaj pa so trdili, da je osnova kemije, kemija pa je vse okrog nas. Ne da bi
vas hotela imeti za neracionalne ali bognedaj neumne, vendar je nujno povedati,
kaj te kombinacije pravzaprav pomenijo. Črke v polju predstavljajo kratico
imena elementa v latinščini (npr. H predstavlja Vodik, torej po latinsko Hydrogenium
– če me spomin ne vara je vodik osnovni element v molekuli vode, hydra pa med
drugim pomeni voda... nekako tako naj bi izgledal nastanek imena za najlažji
element najden v naravi... zlo na kratko, seveda). Številka nad to kratico
ponazarja relativno atomsko maso oz.
povprečno maso enega atoma (torej skupno maso vseh protonov in nevtronov v
jedru atoma. Ker so atomi sila majhne stvari, je njihova masa (v nekaterih
primerih tudi teža, ki pa ni vedno ustrezen pojem) izražena v atomskih enotah
mase, ki je definirana kot 1/12 mase izotopa atoma Ogljika 12, ki ima po
definiciji atomsko težo 12 (te enote so brezrazsežnostne in kot take nimajo
enot oz. uporabljajo enoto 1. Nastajajo večinoma kot zmnožek / seštevek večih
elementov v aritmetični formuli, zaradi česar se uporabljene enote izničijo.
Enota za merjenje mase atoma se imenuje Dalton).
Številka pod kratico pa je t.i. vrstno število oz. atomsko število, ki označuje število protonov v jedru atoma
elementa (ker je atom električno nevtralen, to pomeni, da v elektronski
ovojnici atoma ravno toliko tudi elektronov, ki so negativno nabiti, medtem, ko
so protoni nabiti pozitivno).
Možno je, da imajo atomi enako vrstno število in različno
število nevtronov v jedru, to pa so t.i. izotopi.
Naravni materiali so mešanica različnih izotopov, zato se vedno jemlje njihova
povprečna atomska masa.
V jedro atoma je možno vcepiti dodatne protone, s tem pa se
prvotni atom bistveno spremeni. Prav tako je mogoče, da število protonov v
jedru atoma upada – to je t.i. razpolovna
doba atoma. Različni atomi imajo različni razpolovni čas (kot že omenjeno
od nekaj mikrosekund do nekaj milijonov let), v tem času pa število protonov v
jedru atoma upade na polovico začetne vrednosti – ker je nemogoče trditi, da je
atom razpadel na pol in je ostalo samo pol atoma (atomi tega namreč ne počnejo),
takšna sprememba bistveno vpliva na vrednost atoma. Atom, če ostane cel,
spremeni vsebino (kot rečeno Polonij razpade na Svinec) in tako postane nekaj
drugega v po svojem razpolovnem času. Če pa atom dokončno razpade, pa se tudi
dokončno izniči. Atomi torej so ali pa jih ni, nikoli pa niso samo napol. Pri
ljudeh je seveda situacija precej drugačna.
313. Ker je šlo za težko temo, katero ste že pozabili iz
časov svojega srednješolskega šolanja (meni so bile te stvari že v osnovni šoli
povsem narobe razložene, zato jih moram občasno obnavljati s pomočjo sredstev,
ki jih moderno šolstvo večinoma ne zajema – razmišljanje, interpretiranje,
spraševanje, brskanje po enciklopedijah ipd. – ker moderno šolstvo sigurno ne
more temeljiti na samostojnem razmišljanju) ali pa ste jih že takrat enostavno
preslišali... je zdaj čas za še eno težko temo, vendar se bom tokrat malo
intenzivneje potrudila, da bi stvar opisala na kratko. Ponovno, ker s to temo
nisem zaželena na družinskih shodih in kofetkanju, se moram posluževati svojih
javnih pametovanj, da jih obelodanim.
Položite eno svojo dlan na svoje čelo, drugo pa na zatilje. Zdaj
objemate najpomembnejši organ v svojem telesu, katerega pa občasno rahlo
zanemarite. To so vaši možgani. Velikokrat
vidimo fotografije in skice možganov in vedno gre za nagubane sivkaste gmote,
ki se navzven ne zdijo pretirano brihtne.
Zakaj so možgani tako nagubani?
V bistvu je stvar zelo preprosta. Nagubana površina pomeni
več prostora za nevrone (možganske celice), več nevronov pa pomeni tudi boljše
kognitivne funkcije – človeški možgani so namreč še vedno edina stvar, ki je
sposobna preučevati samo sebe. Količina nagubanosti je odvisna od dveh
parametrov: hitrosti razmnoževanja možganskih sivih celic in njihovo debelino. To
je v veliki meri odvisno od genetike, saj preko starševskih genov dobimo
predispozicije za to kako hitro se nevroni razmnožujejo in kako hitro najdejo
svojo destinacijo. Ker se možganski korteks (zunanja plast možganov oz. sive
celice) razvija in množi hitreje kot bela možganovina, je posledica tega
nagubanost površine. Pri zarodkih se začnejo možgani gubati okrog 20 tedna
nosečnosti, dokončno izoblikovanje pa je pri nekje letu in pol starosti (to je
tudi razlaga, zakaj imajo otroci tako nesorazmerno velike glave).
Vsi sesalci imajo podobno obliko možganov, vendar pa nimajo
vsi nagubanih možganov. Kot rečeno, gube povečajo prostor za procesiranje
informacij, zato so opazne šele višje pri evolucijskem razvoju. Vendar pa so
tudi stanja s preveč gubami (polymicrogyria) in preglobokimi gubami
(pachygyria) zelo resna in običajno vodijo do splošnega zaostajanja pri
razvoju, blage do resne umske zaostalosti, težave z govorom in požiranjem,
težave z dihanjem in k napadom. Človeški možgani očitno še niso tako raziskani,
da bi lahko vedeli kolikšna nagubanost je ravno pravšnja, če pa imate o tem
kakšno idejo pa sem jo pripravljena slišati, saj sem vedno odprta za kvalitetne
predloge.
314. Skrajni čas je, da kot lovec na znanje (khm-khm) omenim
tudi lovca, ki ta mesec preži na vas, vi pa sploh ne veste, da je kje v
bližini. Gre za ozvezdje Orion,
katerega je moč opaziti vsako leto v drugi polovici Januarja in prvi polovici
Februarja, ko je najbolj očiten na nočnem nebu (do sredine Februarja si ga
lahko ogledate na kakšen jasen večer, okrog devetih, ne glede na to, kje na
svetu se nahajate).
Orion, pomembnejše ozvezdje v bližini nebesnega ekvatorja,
vidno po vsem svetu, je svoje ime prejel po grškem mitološkem lovcu Orionu,
ljudje pa so ga opazili že veliko prej, saj so skico, ki ga prikazuje našli v
jami v Nemčiji leta 1979. Skica naj bi bila stara med 32 000 in 38 000 let. Okrog
tega ozvezdja se je spletlo ogromno mitologije v različnih kulturah, najdemo pa
ga tudi v sodobni pop kulturi – filmi iz sage Gospodar prstanov, Blade Runner,
Možje v črnem ter v znanstveno fantastični seriji Haven lahko najdete reference
nanj (nekatere bolj bežne kot druge, ampak vseeno), pristaši bolj glasbenih
zadev pa verjetno poznate instrumentalni komad Orion skupine Metallica (osebno
se spomnim še ene glasbene reference, ampak je na tem mestu ne bom omenjala, da
ne bo kdo prišel do ugotovitve, da potrebujem pomoč ljudi, ki so za to
usposobljeni).
Samo ozvezdje je sestavljeno iz 7 velikih zvezd in 81
manjših zvezd, med katerimi sta najsvetlejši Rigel (modro beli zvezdni velikan, ki naj bi oddajal 120 000-krat
več svetlobe kot naše Sonce)in Betelgeza
(rdeči zvezdni velikan, ena izmed najbolj redkih vrst zvezde na nočnem nebu
– domnevno se pojavi ena takšna na približno milijon drugih zvezd – se pa zanjo
domneva tudi, da bo nekega dne eksplodirala). Medtem, ko Betelgeza predstavlja Orionovo
desno ramo, Rigel predstavlja njegovo levo koleno.
Znan je tudi izraz Orionov
pas, s pomočjo katerega je najlažje locirati ozvezdje Orion na nočnem nebu.
Gre za tri zvezde (Alnitak, Alnilam in Mintaka) postavljene tako, da je
mednjimi lahko skorajda potegnemo ravno črto. Alnitak je v bistvu sistem treh
zvezd (nekateri trdijo, da gre za sistem štirih zvezd, vendar so to zaenkrat
samo teorije), ki rotirajo ena okrog druge, Alnilam je ogromni modri velikan,
Mintaka pa je sistem dveh zvezd, ki rotirata ena okrog druge približno vsakih 5
dni.
315. Na družbenih omrežjih zadnje čase velikokrat naletim na
izraz karma, ki je v tem momentu že
tolikokrat zlorabljen in uporabljen narobe (omenjen je bil tudi v odlomku s
številko 282)... kot običajno prevzemam odgovornost nase, da vam ta pojem vsaj
malo razložim. Pa če se s tem strinjate ali pa ne.
Karma je v zahodni družbi bolj ali manj razumljena kot
abstrakten koncept, ki naj bi izhajal iz starih vzhodnjaških miselnosti – tukaj
vstopijo prve napačne reference, ki večinoma prihajajo od ljudi, ki stare
vzhodnjaške miselnosti uporabljajo kot način hujšanja pred poletjem. Če gre za 'miselnost'
je nekako očitno, da to ni stvar, ki iz vašega telesa v 14 dneh sname tistih
nadležnih nekaj kilogramov, katere ste pridobili, ko se te miselnosti niste
imeli časa držati (khm, prazniki ipd.). Če je 'miselnost, potem je to stvar, ki je pri vas navzoča
večino vašega življenja), zahodni svet pa si jo bolje predstavlja kot nepisan
zakon vzroka in posledice ter medtem, ko to nekateri vidijo kot nespremenljiv
kozmični zakon, ga nekateri vidimo kot osnovno zakonitost logike.
Karma oz. zakon vzroka in posledic je možno strniti na 12
preprostih zakonitosti, ki nam lahko olajšajo vsakodnevno mučenje z življenjem
(odvisno kako se stvari lotimo seveda... ker iz vsega skupaj lahko naredimo
popolno katastrofo).
(1) Veliki zakon: Tisto, kar poseješ, boš žel (vse kar si
mislimo ali kar naredimo, ima svoje posledice – dobre ali slabe. Če želimo
pozitiven efekt, moramo delovati pozitivno)
(2) Zakon ustvarjanja: Vse, česar si želimo, ustvarimo s
pomočjo udeleževanja (ali po domače: 'stvari ne padajo iz lufta')
(3) Zakon ponižnosti: Če nečesa nočemo sprejeti, to ne
pomeni, da bo ta stvar izginila (če se posvečamo samo negativnim stranem neke
stvari / dogodka ipd., bomo seveda iz nje potegnili samo negativne posledice)
(4) Zakon rasti: Če si želimo spremembe, moramo za to
delovati sami (nadzor imamo lahko samo nad samimi seboj)
(5) Zakon odgovornosti: Odgovorni smo za lastna življenja
(in ne tuja. Če pride do težave, moramo na odgovoren način poiskati ustrezno
pot zase, da bomo težavo rešili).
(6) Zakon povezanosti: V vesolju je vse povezano med seboj
(zato je pomemben vsak korak, ki ga storimo)
(7) Zakon osrediščenosti: Naša koncentracija je lahko
omejena samo na eno stvar naenkrat (če okrog sebe sejemo negativizem, ne moremo
duševno zrasti je uradna razlaga... po domače povedano, 'nikoli ne delajte več
stvari naenkrat, ker bodo vse narejene bolj na približno').
(8) Zakon gostoljubnosti: Izražanje naše nesebičnosti kaže
na naše resnične namere (vse kar delamo, naj je razvidno iz našega delovanja - ker dejanje težko lažiramo, besede pa so večinoma namenjene laganju)
(9) Zakon spremenljivosti: Zgodovina se ponavlja, če njeega
končnega izzida ne spremenimo (brez natolcevanja na politične zdrahe je to
izjavo možno povzeti v 'če boš
neprestano ponavljal isto napako, ne moreš pričakovati različnih končnih izzidov').
(10) Zakon 'tukaj in zdaj': Sedanjost je vse kar imamo
(kljub temu, da dogodke iz preteklosti obžalujemo, jih ne moremo popraviti,
medtem pa ko jih obžalujemo, gredo mimo nas priložnosti v sedanjosti, ki bi
lahko spremenile našo prihodnost).
(11) Zakon potrpežljivosti in nagrajevanja: Brez
potrpežljivosti ni mogoče doseči ničesar, kar bi dejansko imelo kakšno vrednost
(nagrajeni smo lahko samo za stvari, za katere smo delali z vsemi pravimi
namerami. Take stvari trajajo dolgo, da pridejo do želenih posledic. Sploh pa
je v prvo veliko bolje narediti prav, kot potem še tisočkrat ponavljati neko
stvar, katere že v prvo nismo hoteli narediti).
(12) Zakon pomembnosti in inspiracije: Najboljša nagrada je
tisto, kar prispeva k večji celoti (končni rezultat je brez vrednosti, če ni
pustil želenih posledic oz. če si nekaj naredil zanič, ne moreš pričakovati, da
boš zaradi tega lahko šel na dopust, brez da bi te vmes klicali, da pridi nazaj
in stvar popravi).
Mogoče se vam vse skupaj zdi malo preveč preprost koncept
nekega teoretičnega pametovanja, vendar ga poskusite spraviti v prakso. Stvari
tudi približno niso tako preproste kot delujejo na prvi pogled.
Vsako dejanje ima svoje posledice, ki so lahko želene oz.
načrtovane, nepredvidene ali neželene. Vendar zaradi tega, ker ne moremo
predvideti kakšne bodo posledice naših dejanj tudi ne moremo določiti kakšna bo
naša prihodnost. V to mešanico dodamo še dejstvo, da je človek rojen s svobodno
voljo (vsaj v teoriji... če svoje ne zna na razumljiv način uporabljati, potem
je to njegov problem, ne problem družbe) in prihodnost nam lahko predstavlja
samo še presenečenje. Jasno pa je, da bomo posledice neumnih stvari, katere smo
naredili danes, čutili še čez nekaj desetletij (ker se npr. nevroni ne
obnavljajo, med povprečnim pijančevanjem pa jih izgubimo okrog enega
milijona... bomo čez nekaj desetletji že tako brez miselnih sposobnosti, da
nam bo za vse skupaj že pravzaprav vseeno). Naj bo Karma in njeni zakoni ena
izmed konkretnih babnic ta teden. Lahko, da še kakšna pride.
316. Še kakšna malo lažja tema, npr. Xibalba. Hiter prevod besede mehiškega izvora pomeni 'prostor
strahov' in označuje podzemlje v mitologiji starih Majev. Na tem mestu vladajo
bogovi smrt in njihovi pomočniki. Vstop v to grozljivo podzemlje je
predstavljala jama v Cobanu v Gvatemali (nekateri pa so vhod v podzemlje
odkrili tudi v podzemnem svetu v Belizeju). Obe jami še danes nosita ime
Xibalba oz. Shibalba. Današnji potomci Majev, ki so s to kulturo seznanjeni
malo bolj kot smo običajni smrtniki, vidijo Mlečno cesto kot pot, ki vodi na podzemno
sodišče, kateremu predseduje Hun-Came (ena Smrt), kateremu pomaga njegov
podrejeni Vucub-Came (sedem Smrti) ter 10 njunih pomočnikov, demonov, ki
nadzorujejo različna trpljenja v človeškem življenju in v veliki meri prinašajo
smrt oz. njene posledice.
Ti demoni vedno delujejo v parih in tako Xiquiripat (Leteče kraste oz. garje) in
Cuchumaquic (Zbrana Kri) uničujeta
človeško kri oz. povzročata njene bolezni, Ahalpuh
(demon gnoja) in Ahalgana (Zlatenica)
povzročata otekanja pri živih, pri mrtvih pa povzročita, da začne truplo
nabrekati, Chamiabac (kostna palica)
in Chamiaholom (palica z lobanjo)
trupla spreminjata v okostnjake. Najbolj zanimiva sta verjetno para Ahalmez (demon pometanja – ja, resno)
in Ahaltocob (demon zabadanja), ki
se skrivata v nepometenih delih prebivališč in ljudi zabodeta do smrti, ter Xic (krila) in Patan (nekaj podobnega nahrbtniku oz. vreči s trakom – mogoče se
zdi ta prispodoba malo nenavadna, ampak, ko ugotoviš, kaj pravzaprav počne, se
zdi povsem smiselno), ki povzročita, da človek umre zaradi bruhanja krvi med
sprehodom po cesti.
Majevska mitologija še ni povsem pojasnjena, vendar pa je
jasno, da so že poznali osnove forenzike, različnim stanjem, katerih niso znali
razložiti pa so v resnici dali razumljive prispodobe. Tako lahko razumemo
zadnji par omenjen v zgodnjem odstavku kot tista dva, ki povzročata smrti
ljudi, ki se nezavarovani oz. sami sprehajajo po poteh katere v resnici ne
poznajo. Ker je Majevska kzltura kri videla kot tisto, ki človeku omogoča
življenje, je torej nekaj najbolj grozljivega, ko človek začne kri bruhati (ali
odvajati skozi druge naravne odprtine v telesu), saj to pomeni, da njegovo
življenje uhaja in ga bo potemtakem tudi kmalu izgubil.
Pa vseeno, bodite brez strahu. Popol Vuh (Knjiga Ljudi je
zbirka mitoloških in zgodovinskih pripovedk kraljestva K'iche' v zahodni
Gvatemali) navaja tudi, da sta jih premagala herojska dvojčka, ki sta namesto,
da bi se borila z njimi fizično, se raje poslužila svoje pameti in jih dejansko
premagala v znanju in humorju. Osramočeni bogovi in njihovi pomočniki so se
vrnili nazaj v svojo votlino, kjer prebivajo še danes in še vedno delajo razne
zdrahe, ne zahtevajo pa več človeškega žrtvovanja kot so ga takrat, ko so
vladali svetu.
317. In kaj sodi zraven podzemlja? Nyx, seveda. Gre za starogrško mitiološko personifikacijo Noči, ki
je nastala iz Kaosa, skupaj z Erebusom (personifikacijo teme) pa sta bila
starša dvema izmed primarnih božanstev – Aethru (svetloba) in Hemeri (dan). Nyx
je nato sama imela še otroke z imeni Moros (Usoda), Ker (Uničenje), Thanatos
(Smrt), Hypnos (Spanje), Oneiroi (Sanje – poglej ga zlomka, to smo obravnavali
v odlomku s številko 239), Momus (Krivda), Oizys (Bolečina), Nemesis
(Maščevanje), Apate (Prevara), Philotes (Prijateljstvo – kako se je to znašlo
tukaj vmes je seveda jasno samo grški mitologiji), Geras (Staranje) in Eris
(Prepir oz. Nered – za obnovitev znanja poiščite odlomek s številko 276).
Nekatera izročila trdijo, da je nekatere izmed teh otrok imela z vrhovnim bogom
Zevsom, vendar sama na to, tako kot vsaka prava dama, še ni podala odgovora,
saj dobre mame lahko za svoje otroke skrbijo same, ker znajo biti t.i. očetje
sila neresni (Zevs zagotovo sodi med te).
 |
| Gustave Moreau - Nyx |
Kasneje se zelo malokrat pojavlja v mitologiji, prav tako pa
tudi nima svojega kulta. Se pa dostikrat pojavlja v ozadju kakšnega kulta in
tudi kakšne zgodbe, kulti z njenim imenom pa so običajno posvečeni več božanstvom naenkrat. O njej sta se dosti razpisala samo Heziod v Teogoniji in
Orfej, ki ji je posvetil celotno pesnitev, ki pa je na žalost ohranjena samo v
fragmentih. Vsepovsod je opisana kot ženska neopisljive lepote in neverjetnih
moči, po izročilu naj bi se je bal celo Zevs (mogoče pa samo nista dorekla kako
bo s preživnino za njune otroke in je vse skupaj izpadlo precej narobe).
318. In ker smo že ravno govorili o noči, je mogoče
smiselno, da omenimo tudi Nyctophobijo
oz. strah pred nočjo. Precej pogost pojav, za katerega pa si osebno nisem na
jasnem, ali je posledica tega, da so starši otroke strašili s temo, namišljenih
pošasti, ki naj bi v naših otroštvih prežale izpod postelje ali celo sodobne
pop kulture – sploh sodobne grozljivke se večinoma dogajajo ponoči ali na
mračnih mestih (pri ugotavljanju tega od kje ta strah izvira mi seveda lahko
pomagate s svojimi idejami).
Kaj je pravzaprav nyctofobija? Kot rečeno, gre za strah
pred nočjo, kar poudarja samo ime strahu, vendar v bistvu ne gre za strah pred
nočjo, ampak za strah pred temo. Kljub temu, da se strah pred temo običajno
pripisuje otrokom, je tudi vedno več odraslih, ki se bojijo teme. Tukaj je
govora o zunanji temi oz. o temi v prostoru. Če se vam tista zdi grozna, očitno
teme ne nosite v sebi, saj bi je drugače že bili navajeni (ali tudi ne, to je
samo moje opažanje).
Strah pred temo se tako kaže v tem, da se ljudje bojijo
večera ali noči, ker je temno, da nočejo biti v temnih prostorih, saj jih zaradi
teme pograbi panika, zelo težko dihajo, zelo visoko jim naraste pulz, začne se
jim vrteti, potijo se in običajno tudi trepetajo. Med najbolj popularnimi in
uspešnimi načini, ki tak strah ublažijo, je terapija z izpostavljanjem,
običajno skupaj z zdravili, ki ublažijo same simptome, dostikrat pa se
pacientom predpiše tudi različne načine sproščanja.
319. Že nakj časa razmišljam o tem, da bi predstavila besedo
'Vesania', latinsko besedo za norost,
vendar se je ta podvig izkazal za rahlo zgrešenega (v bistvu sem našla samo
dejstvo, da v latinščini ta beseda pomeni to... potem pa sem dobila ven kup
navlake, ki je sicer opisoval nekaj zanimivega... ampak za tukaj gor
neprimernega. Ker se še vedno trudim pisati zapiske, ki ne bodo omejeni
striktno na pop kulturo). Zato samo nekaj besed o sami norosti.
 |
| Francisco Goya - Norišnica |
Beseda norost običajno opisuje vrsto psihičnih obolenj, ki
se ponavadi kažejo kot kršenje družbenih norm (čeprav je veliko teh obolenj do
družbenih norm v resnici indiferentnih), ko oseba postane nevarna sebi ali
drugim (čeprav niso vsa stanja, ki do tega pripeljejo obravnavana kot norost).
V medicini se izraz več ne uporablja, saj je zaradi jasnosti zahtevano, da se
posamezna obolenja (psihične nestabilnosti), ki so nekoč sodila v to skupino,
danes poimenujejo s svojimi imeni, ko pa se govori o duševnih in psihičnih
težavah na splošno, pa se običajno uporablja termin psihopatologija.
Znano je, da se norosti po angleško reče med drugim tudi
'insanity', beseda pa ima latinski koren '-sanus-', ki v osnovi pomeni 'zdrav', s
pomočjo izreka 'Zdrav um v zdravem telesu (mens sana in corpore sano)' pa lahko
predpostavimo, da gre za slabo zdravje možganov (ne kot organa ampak kot dela
telesa v katerem se odvija razmišljanje, čustvovanje ipd.).
V grško-rimskem obdobju je glede tega vladala zelo
progresivna miselnost (Hipokrat je večkrat omenil, da presežek črnega žolča
lahko vpliva na možgane in povzroči norost). Mentalne bolezni so tako običajno
videli in razumeli kot neravnovesje med telesnimi substancami, kar so poskusili
zdraviti z rastlinskimi pripravki (tudi v filmu Feliks Langus je njegova ljuba
mati njegove blodnje poskušala odpraviti s čajčki, kar kaže na to, da so
podobni poskusi zdravljenja navzoči še dandanes). Rimljani so že poznali
koncept psihosomatskih bolezni, prav tako pa so zagovarjali humano zdravljenje
mentalnih in psihičnih bolnikov.
Seveda je srednji vek za nekaj časa prekinil to progresivno
miselnost, bolezni pa pripisal obsedenosti z raznimi demoni in bolnike tako
niso več zdravili za to usposobljeni zdravniki, ampak izganjalci duhov. V tem
pogledu je medicina zelo nazadovala in celo povsem zastala za več stoletij.
Bolnike so običajno izolirali od družbe, za njihovo zdravljenje in vključitev
nazaj v družbo pa se običajno niso preveč brigali. Šele od 15. Stoletja naprej se je
tako postopoma vračalo humano zdravljenje različnih motenj iz tega področja, vendar pa so
med te motnje prištevali tudi depresijo, epilepsijo in celo govorne napake. Iz
tega časa sicer izhajajo prvi prototipi prisilnih jopičev in vezanja bolnikov
na posteljo.
Danes samo še nekatere države uporabljajo termin 'norost'
pri obrambi nekoga, ki je zagrešil umor ali poskus umora, drugače pa je tudi na
sodiščih to besedo nespametno uporabljati. V sodobni družbi je tako ostala samo
kot beseda, katero se uporablja pri poniževanju tuje miselnosti, verovanja,
čustev, želja ter tudi političnega prepričanja.
320. Za konec pa še simpatična beseda, tokrat iz Islandije. To
je hoppipola, označuje pa nekoga, ki
skače po lužah. Ker sama to izredno rada počnem, ljudje pa me običajno postrani
gledajo, ko se tega resno lotim, je bilo pač nujno, da jo zapišem pod odlomek o
norosti. Vendar to sama ne jemljem kot neko obliko norosti, ampak kot dejstvo,
da še imam nekaj otroka v sebi. Obstaja namreč ogromna razlika med 'imeti
otroka v sebi' in 'biti otročji'. Kateri ste vi, pa boste sami najbolje
uganili.
Čas je, da torej skočim v kakšno lužo, spijem še kakšno
kavo, za vas pa je čas, da preštudirate o tem, kaj ste danes prebrali. Vaše ideje,
kritike in želje so vedno dobrodošle, res pa je, da ne mislim tukaj gor
objavljati zapiskov o popularnih in cenenih temah. Za to so drugi blogi, lahko
pa, da vas bom v doglednem času poskusila presenetiti tudi na tem področju
(wink-wink) in takrat se le pretvarjajte, da ste presenečeni. Torej, do
naslednjič!
Noben veliki um ni
nikoli obstajal brez vsaj malo norosti v sebi! (Seneka)
Ni komentarjev:
Objavite komentar