Zmazek tega tedna je nastal že v sredo, ko me je pograbila
panika, da sem začela pozabljat. Namreč, pozabila sem jesti. Nič kaj
nenavadnega sicer, to pozabim velikokrat, ampak tokrat me je nepričakovano
pograbila panika, ko sem to ugotovila. Prav tako nič nenavadnega. Napade panike
nam dostavljajo na kilograme, lično zapakirane v pvc vrečke polne frustracij.
Težava je v pozabljanju. To je ena izmed stvari, katere se
bojim. Ne da bi pozabila kakšno stvar iz danes na jutri, stvar katero moram
narediti v naslednjih nekaj urah – tukaj je hujše vprašanje prokrastinacije. Neka
stvar me lahko mori, ker vem, da jo moram narediti, pa se mi je npr. ne zdi
smiselno narediti, ker v njej ne vidim smisla, koristi ali praktične vrednosti,
je pa problem da se je ne morem spraviti narediti. Lahko bi se izgovarjala na
slabo koncentracijo... pa se ne bom. Lena sem, zato hočem največ stvari
narediti takrat, ko sem malo manj lena.
Vendar sem pozabila jesti, sem pa zato napisala večino
današnjih pametovanj. Seveda jih je veliko osredinjenih k temu, kako se ljudje
s tem spopadamo. Vključenih je zelo malo, če sploh kaj natolcevanj na moje NSFW
misli, ker teh skoraj nikoli ne pozabim. Obsedenost s spolnostjo? Ah, kje pa. Samo
hudo pomanjkanje. Vendar je to problem katerega drugega zapisa, ki je mogoče že
v nastajanju, vendar luči sveta ne bo ugledal še nekaj časa.
Res je, da ima vsak dogodek, situacija ali misel več perspektiv.
Pravijo, da človek, ki vsaj zmerno razume več tujih jezikov, lahko situacije
vidi iz več različnih perspektiv. Prav tako ima tak človek manj težav s
pozabljanjem. Situacije lahko premisli iz različnih zornih kotov in najde
rešitev, ki se mu zdi najbolj ustrezna. Težava je torej v razmišljanju. Jasno je
namreč, da danes ljudje večinoma ne razmišljajo iz različnih zornih kotov, na
njihove oči pa so nataknjene plašnice, da ne bi slučajno neke stvari videli
drugače kot jo vidijo ljudje okoli.
Torej me je v resnici strah, da bi razmišljala drugače kot
ljudje okrog mene. Kljub preziru, ki ga čutim do človeštva in vsega
nesmiselnega, kar je človeštvo sposobno storiti, sem še vedno človek. Saj je
vendar vsak samomorilec v resnici morilec. Stvar je samo v tem, koga umori. Vendar
je tudi to stvar nekega drugega pametovanja, ki je v nastajanju malo dlje kot
tisti o hudem pomanjkanju zadovoljevanja bioloških potreb. Tokrat je tok mojih
misli ta teden, kot že rečeno, namenjen pozabljanju, času in nekaj minornih
temah, zaključi pa se s čohanjem kosmatih zadev, ki v znak hvaležnosti običajno
ugriznejo, ali pa se spravijo spat na našo glavo, medtem, ko npr. beremo knjigo,
torej mačkom.
301. Človek in vse, kar ta ustvari, je minljivo. Zato se
človeku od nekdaj zdi nujno shranjevati stvari za potomce in druge, ki ga bodo
preživeli. Grajenje hiš, oporoke, posesti, nakit, poročne obleke... in celo
krediti, leasingi in drugi dolgovi, ki jih nekdo ni poplačal pred svojim
odhodom (tistim dokončnim odhodom. Če greste v trgovino še ne rabite pisati oporoke...
razen v primeru hude tesnobe, pa tudi takrat ni nujno).
Zaradi zavedanja lastne minljivosti (ali pa, če temu
direktno rečemo 'samovšečnosti') je bila postavljena t.i. kripta civilizacije. Gre za sobo skrito za jeklenimi vrati, katera
so bila zapečatena leta 1940, najdemo jo na univerzi Oglethorpe v Atlanti v
ZDA. Guinessova knjiga rekordov jo je leta 1990 opisala kot 'prvi uspešni
poskus shranjevanja kulture za zanamce in morebitne obiskovalce Zemlje'.
Idejo o tem je dobil Thornwell Jacobs, predsednik
profesorjev na univerzi, ko je ugotavljal – med odpiranjem egipčanskih piramid
– da so stare civilizacije za seboj pustile malo uporabnega materiala, po
katerih bi jih nekdo uspel razvozlati (če smo pošteni, egipčanski hieroglifi še
niso v celoti raztolmačeni, da o tem kako so živele civilizacije, ki niso znale
pisati oz. pisave niso uporabljale, sploh ne razglabljamo). Zato je zbral
tehnološki napredek človeštva do leta 1936, ko je začel sestavljati koncept
vsebine kripte.
Kripto bo možno odpreti šele leta 8113. Zakaj šele takrat?
Jacobs je tudi do te nenavadne letnice prišel s pomočjo egipčanov. Ugotovil je,
da je prvi fiksni datum zabeležen v letu 4241 BC, ko je bil 'iznajden'
egipčanski koledar. Do leta 1936 je tako od prvega datuma v zgodovini preteklo
natanko 6177 let. Število let, ki so pretekla je prištel k letnici v kateri je
živel in dobil leto 8113.
Kripta je locirana v stari opečnati zgradbi (ta del ZDA je
znan predvsem po montažnih hišah, zato so opečnate zgradbe dobesedno znak
prestiža), v prostoru kjer je nekoč bil bazen. To pomeni, da ima vodotesne
temelje. Šest metrov dolga, tri metre široka in tri metre visoka soba je v
bistvu do polovice zakopana v zemljo, pod njo pa je še več kot pol metra debel
beton. Strop na sobi je debelejši od dveh metrov, tako da gre za pravi bunker.
Soba je napolnjena z dušikom, da se prepreči staranje atrefaktov shranjanih v
njej. Med temi artefakti je preko 640 000 strani mikrofilmov in preko 800
literarnih del, ki so se Jacobsu zdela pomembna (med njimi so Sveto Pismo,
Koran, Homerjeva Iliada in Dantejeva Božanska komedija). Med temi je pristal
tudi originalni izvod scenarija za film 'V vrtincu', ki je bil ogromen hit, ko
se je gradila in oblikovala kripta. V kripti so shranjeni predmeti z uporabno
vrednostjo (pisalni stroj, blagajna, radio), zanimivi predmeti (zobna nitka in
plastične igrače), vsebina ženske torbice in celo posebej konzervirana
steklenica piva Budweiser.
Pred sobo je nameščen jezikovni integrator oz. naprava, ki
tiste, ki vstopajo, uči govoriti angleško, da bodo razumeli kaj so v sobi
pravzaprav našli.
Kripto obiskujejo izbranci vsakih deset let, vendar pa je
vseeno bila do leta 1970 že skoraj pozabljena. Na 50. Obletnico originalnega zapečatenja,
leta 1990 je bilo na univerzi Oglethorpe ustanovljeno društvo, ki preučuje
možnosti shranjevanja artefaktov v t.i. časovne kapsule, še vedno pa kripta
ostaja najbolj izpopolnjena verzija.
302. Še en izviren način opisovanja civilizacije zanamcem
ali možnim prišlekom iz druge strani vesolja, sta tudi zlati plošči, ki sta
leta 1977 odšli v vesolje z obema ploviloma Voyager (ki je bežno omenjen v
odlomku številka 13). Gre za fonografski plošči (po domače rečeno so to plošče
za gramofon) na katerih je shranjejo tehnološko znanje ljudi. Plošči tako
vsebujeta črno-bele in barvne fotografije matematičnih in fizikalnih enačb,
osončja in planetov, človeške anatomije in reproduktivnih zmožnosti in DNKja.
Zabeležene so tudi anatomske značilnosti nekaterih živali, rastlin in
geografskih reliefov. Na ploščah je 116 fotografij, ki so zakodirane v analogno
obliko in sestavljene iz 512 vertikalnih črt (tisti, ki se spomnite ogromnih
analognih televizorjev boste že vedeli o čem govorim).
Na ploščah so shranjeni delčki del Bacha, Mozarta,
Beethovna, Stravinskega pa vse do znamenite pesmi 'Johnny B Goode' Chucka
Berryja (ta je povzročila nemalo kontroverznosti, saj se je poznavalcem zdela
'otročja', na kar jim je Carl sagan odgovoril, da je na svetu veliko otrok).
Poleg glasbe pa je zabeležena tudi ena ura možganskih valov Ann Druyan, ki je
razmišljala o različnih temah – o zgodovini, civilizaciji in tem s kakšnimi
težavami se ta spopada ter o tem, zakaj se ljudje zaljubljamo in kako se ob tem
počutimo.
303. Zanimivo je, da zgoraj omenjeni plošči ne vsebujeta
fotografij golih ljudi, temveč samo diagrama človeškega telesa, ki prikazuje
zunanje organe. NASA je namreč dobila več groženj in zmrdovanj nad tem, da bi v
vesolje pošiljali goloto (kar je samo po sebi hudo absurdno, saj smo pod
oblačili vsi goli in takrat je med nami zelo malo razlik).
Je pa golota odkrito vključena na ploščah vesoljskih plovil
Pioneer 10 in Pioneer 11, ki sta v vesolje poletela leta 1972 oz. 1973. V
bistvu gre za plaketi, na katerih je vgraviran položaj našega Sonca z 14imi
pulsarji v relativni 'okolici', s pomočjo katerega bi nas mogoči obiskovalci
lahko locirali in prišli na obisk. Ker risba zemljevida pulsarjev ni gola, z
njo ni bilo večjih težav.
Večja težava je nastopila pri tem, da sta na plaketi
narisani silhueti golega moškega in ženske, ki sta kljub temu, da ne počneta
nič nečednega, vzbudili močno nasprotovanje temu, da bi to 'poslali v vesolje,
saj nas kaže v primitivni luči' (če smo pošteni: v primeru, da nas obiščejo
kateri izmed naših galaktičnih sosedov, jim nimamo za pokazati povsem ničesar,
saj se še vedno, kljub temu, da naša plovila potujejo po vesolju, streljamo
zaradi razpadlih dinozavrov, katere naj bi tankali v avtomobile, ki niti po
zraku ne letijo). Obe figuri sta
narisani pred plovilom, zraven ženske figure je možno razbrati povprečno višino
ženske (ki je znašala okrog 168 cm), moški pa ima dvignjeno dlan v pozdrav. Ker
se domneva, da tega večina vesoljcev ne bo videla na tak način, lahko iz
položaja moške roke sklepajo, da se človek lahko premika, v kakšnih načinih se
lahko premika in predvsem dejstvo, da ima palce katere lahko uporablja (to je
še vedno tisto, kar nas ločuje od večine primatov. To da s premičnimi palci
brskamo po telefonih namreč ni tehnološki ali evolucijski napredek). To jim da
lahko tudi idejo, da se je človek precenil pri tem kar počne, saj bi moral
veliko stvari dognati in rešiti preden se je sploh podal v vesolje (na pamet mi
pade tudi to, da bi do začetka lanskega leta morali iznajti lebdeče rolke in
superge, ki se vežejo same... seveda, navadni smrtniki tega še nimamo).
 |
| Živjo, Carl! |
304. ker se že tri odlomke govori o pozabljanju in o tem,
kako je to možno preprečiti (predvsem pa tudi zato, ker se večini ljudi okrog
mene zdi, da morajo storiti nekaj 'večjega', da jih bodo pomnili tudi kasnejši
rodovi... in posledično naredijo še večjo neumnost kot so jo naredili nekaj
trenutkov pred tem), je smiselno, da omenim athazagorafobijo.
Ogromno ljudi dandanes jo ima, vendar ker ne vedo, da ima ta stvar ime ali pa
tega ne znajo izgovoriti, se s tem ne obremenjujejo.
Athazagorafobija je v bistvu izredno pogost strah pred tem,
da bomo pozabljeni ali neopaženi ter tudi pred tem, da bi nekaj pozabili. Ker
so fobije običajno kombinacija zunanjih (npr. travm ali psihične, fizične ali
emocionalne zlorabe) in notranjih vzrokov (hormonsko neravnovesje, pomanjkanje
določenih elementov v telesu zaradi enolične prehrane ipd.), tudi v tem primeru
ni nič drugače. Lahko pa je tudi pokazatelj oz. simptom druge mentalne bolezni
– opažena je bila namreč pri ljudeh z OCD in ljudeh s hudo narcisistično motnjo.
Ker je strah pred tem, da bi nas nekdo pozabil običajen pri
ljudeh, je treba tukaj poudariti, da je pri ljudeh z athazagorafobijo ta strah
že skoraj morbiden in predvsem razširjen na široko skupino ljudi. Medtem, ko se
nekateri od nas bojimo tega, da nas v spominu ne bodo ohranili tisti, ki jih
imamo najrajši, se bolniki z athazagorafobijo bojijo, da jih bodo pozabili
ljudje, ki jih naključne srečujejo na ulici, neznanci, zaposleni v trgovinah,
katere obiskujejo in celo ljudje s katerimi so v bežnem kontaktu preko
družbenih omrežij. Smisel njihovega življenja je v tem, da so opazni in
prepoznavni v množici, saj jih mora v spominu ohraniti vsak človek, ki ga
srečajo.
Simptomi so za to fobijo, ki je pogosta pa vendar ne dovolj
raziskana, precej podobni simptomom drugih fobij: tesnoba, vrtoglavica,
slabost, znojenje, omedlevica, otežkočeno dihanje, hiperventilacija in
depresija (zato je lahko tudi sama motnja simptom druge večje osebnostne
motnje). Je pa s pomočjo usposobljenega terapevta možno to fobijo odpraviti oz.
so prognoze za njeno zdravljenje zelo dobre.
305. nekatere stvari je nujno pozabiti (kot že rečeno, naši
možgani niso namenjeni kopičenju informacij, ampak so namenjeni temu, da bi z
njimi prišli do kakšne dobre ideje... to, kam ga gremo zvečer žurat običajno ni
ena od teh dobrih idej), da pa bi nekaj pozabili, pa rabimo svoj čas. Problem
nastane, saj je bilo z nedavno zaključeno raziskavo dokazano, da čas v resnici sploh ne obstaja. Vsaj
tako trdijo nekatere teorije v fiziki.
Čas je nekaj (eni trdijo, da je to entiteta, eni, da je
dimenzija, eni pa, da je to tisto, česar jim manjka...) kar je direktno
povezano s sposobnostjo naših možganov, da se zavedajo sami sebe (žalostno kot
se bo slišalo, naši možgani so še vedno edina stvar na Zemlji, ki je dovolj
razvita, da lahko preučuje samo sebe... to da sama sebe uniči je namreč veliko
bolj znano dejstvo). Čas namreč določamo na podlagi zavesti o preteklosti,
sedanjosti in prihodnosti. Medtem, ko obstajajo dokazi o preteklosti (nekaj jih
je bilo danes že naštetih), sedanjosti pa se večina nas zaveda (na podlagi
tega, da se zavedamo lastnih teles, tega, kar počnemo, o čem razmišljamo ter
ostalih stvari, ki se z nami dogajajo v tem momentu), prihodnosti pa naši
možgani ne morejo predvideti (lahko samo špekuliramo o tem, kar naj bi se
zgodilo, ne moremo pa z gotovostjo trditi, da bo do tega prišlo. Niti za
bližnjo niti za daljno prihodnost). Na tak način je bil oblikovan prvi
zabeleženi konstrukt o tem, kaj je čas (iz leta 1640), ko je bil čas opisan kot
absolutna značilnost vesolja oz. prehod iz preteklosti skozi sedanjost v
prihodnost.
Prepričanje o absolutnosti časa je na začetku 20. Stoletja
močno napadla Einsteinova teorija o relativnosti, ki (na kratko povzeto) govori
tudi o tem, da je časovna razlika med dvema dogodkoma povsem odvisna (torej ne
absolutna) od parametrov kot so hitrost, lokacijo opazovalca (od katere je
odvisno tudi gravitacijsko polje) ter tudi od dejstva, da dva simultana dogodka
drugemu opazovalcu ne bosta simultana. To prepričanje je prišlo v kvantno
mehaniko, ki čas dojema samo kot trenutno realnost.
To zavedanje kvantne ravni časa nas je (zdaj) pripeljalo do
ugotovitve, da je čas pravzaprav
iluzija, kot takšen pa ne more v resnici obstajati. Wheelerjeva teorija
namreč trdi, da resničnost ne obstaja, če je ni moč izmeriti. Ker trenutno
poznamo samo nekaj načinov štetja časa (za zelo ohlapno referenco si poglejte
odlomek o koledarjih, ki je skrit pod številko 269... vendar gre samo za
Zemeljske koledarje. Ker se tudi na Zemlji ne znamo dogovoriti o tem, kateri
koledar bomo uporabljali, se ne moremo postavljati v vlogo glavnega opazovalca,
saj nimamo pojma o tem, kakšni načini štetja časa še obstajajo v vesolju, ki
naj bi po teoriji relativnosti, v nekaterih primerih bilo drugi opazovalec).
Sicer gre za novodobno teorijo, ki je zaenkrat še zelo
abstraktna, so pa jo že pred leti krasno povzeli Angleži: 'Čas je relativen,
čas kosila še toliko bolj'. To da lahko manjšo razlago tudi za to, zakaj so
nekateri ljudje nagnjeni k zamujanju (celo do te mere, da to postane lastnost
njihove osebnosti), drugi med nami pa smo nagnjeni k temu, da na vsak domenek
pridemo vsaj 20 minut prehitro in nato 20 minut paničarimo v prepričanju, da
smo z osebo, s katero bi se morali na tem domenku dobiti, dogovorjeni na drugem
kraju, kamor niti pod razno ne moremo priti v tiste pol minute časa, kot nam ga
je še ostalo.
306. Ena izmed stvari, ki se definitivno nikoli ne pozabijo
(potem, ko jih enkrat vidiš) so definitivno strele
nad reko Catatumbo v Venezueli. Gre za zanimiv pojav v atmosferi, pojavlja
pa se samo na severovzhodu Venezuele, na izlivu reke Catatumbo v jezero
Maracaibo. Gre za strele, ki nastajajo v ogromnih oblakih, nekje na višini, ki
je višja od 5 kilometrov nad Zemljo, udarijo pa lahko tudi do 280-krat na uro.
Domneva se, da gre za največji generator ozona v troposferi, kar ga na Zemlji
poznamo (ozon je pri tleh sicer v manjših količinah, vendar pa povzroča veliko
zdravstvenih težav. Ta ozon na višini pa nam dejansko pomaga, da nas lahko
gravitacija zadrži na površju Zemlje (da ne odfrlimo v vesolje) in nas ščiti
med potencialno škodljivimi UV in gama žarki, ki prežijo na Zemljo in odprtega
vesolja (ki bi nam lahko povzročili še hujše nevšečnosti kot nam jih pritlehni
ozon. Ena izmed možnih posledic teh škodljivih žarkov je namreč tudi izumrtje
človeštva).
Okrog tega pojava je bilo izpeljanih več študij s katerimi
je bilo dokazano, da ga povzročajo med drugim hladen zrak, ki piha iz andov,
ter visoka vsebnost metana in ostankov nafte na močvirnatih področjih v
bližini. Opazovanje teh strel je možno od 140 do 160 dni na leto, tudi do 10 ur
na dan. Znani so opisi tega pojava, ki so stari tudi več stoletij (prvi je
nastal leta 1597 v pesnitvi 'La Dragontea' avtorja Lope de Vega), zato je bilo
zelo presenetljivo, ko so strele med Januarjem in Aprilom 2010 potihnile.
Opazovalci so se začeli spraševati, če so izginile za vedno, kar je načelo
množico vprašanj o ekološki katastrofi, o tem, kaj lahko njihovo permanentno
izginotje pomeni za Zemljo in ljudi na njej ter tudi natolcevanja o tem, da je
zdaj konec sveta neizbežen (ker, bodimo pošteni, ljudje se iminentnem koncu
sveta vprašajo takoj, ko si nečesa ne znajo razložiti, so pa preleni, da bi se
o tem pozanimali). No strele so se po nekajmesečni pavzi vrnile, saj je njihovo
zatišje nastalo v obdobju hude suše (ker, če ste slučajno pozabili, oblaki
nastajajo tudi s pomočjo hlapenja vode na Zemlji).
Da si boste znali predstavljati, kaj domačini prenašajo
skoraj polovico vsakega leta, si lahko pomagate s tem posnetkom (ta je dejansko
bil edini brez čvekanja na to ali katerokoli drugo temo... zanimivo je, da
imajo taki naravni fenomeni izredno malo občudovalcev...)
307. In ker predhodni odlomek opisuje meni osebno enega
izmed najlepših naravnih pojavov – strela – je čas da nanjo navežem še nekaj
mitologije. In tako pridemo do konkretne babnice za ta teden. Fulgora je malo znana rimska boginja
strele oz. njena personifikacija (njeno ime namreč v latinščini pomeni 'strela'
oz. 'svetloba' ali 'osvetlitev').
Eden redkih oprijemljivih virov njenega češčenja je moč najti
v delu Sv. Avguština, 'O božjem mestu', ta pa je domnevno pobrana iz
izgubljenega dela filozofa Seneke, kjer se ta odkrito norčuje iz neporočenih
boginj tistega časa (Seneka je živel na prehodu iz BC v AD dobo, torej okrog
leta 0). Poleg Fulgore omenja tudi manjši boginji Populonijo in Ruminijo,
katere pa se obe povezuje z Juno (ki je omenjena v odlomku s številko 82...
vendar bolj bežno), ki je povezana z rodovitnostjo in plodnostjo. S tem lahko
domnevamo, da je Seneka izražal svoj prezir do neporočenih mater.
Zanimivo je, da kljub rimski navdušenosti nad strelami in
nevihtami, ne obstajajo dokazi o tem, da je Fulgora imela v svojo čast
postavljene templje ali svetišča, prav tako pa ni ohranjenih nobenih zapisov
ali drugih dokazov o tem kakšni rituali so se izvajali v njeno čast. Rimljani
so strelo imeli za sporočilo bogov, ki pride iz neba, poznali so jih več vrst
(večino tega znanja so pobrali Etruščanom), do njih pa so se vedli skrajno
spoštljivo. Lahko sicer domnevamo, da je Fulgora služila kot srednica za ta
božja sporočila, hkrati pa je svoje podanike varovala pred tem, da bi jih
slučajno udarila strela. Vendar, to so samo domneve.
208. In kaj gre krasno zraven sitnih babnic? Kava. Kava gre
krasno zraven vsega, saj popravi dejstvo, da je vse sitno. Pri tem nam – vsaj
kofeinski mafiji – lahko pomaga kava Death
Wish iz Velike Britanije.
Kava Death Wish domnevno vsebuje 200% več kofeina kot
običajne kave, kar naj bi jo naredilo za najmočnejšo kavo na svetu. 3,5
decilitra kave (ena čajna skodelica in pol) naj bi vsebovalo okrog 660 mg
kofeina, kar je že precej nevarno in se zato priporoča samo tistim, ki imajo
resnično dobro toleranco na kofein ter dober želodec. Uporabniki so povedali,
da sicer ni slabega okusa, dober želodec pa se zahteva zato, ker se tudi rednim
uživalcem kave lahko zgodi, da jim postane slabo, ko spijejo kavo, ki je
močnejša od tiste, katero običajno pijejo.
Običajna kava, kakršno pijemo doma ali po gostinskih
lokalih, je v veliki večini narejena iz zrn vrste Arabica (ta vsebuje okrog 217 miligramov kofeina na 3,5 dcl kave),
kava Death Wish pa je narejena iz zrn kave vrste Robusta, katere vsebnost kofeina je 2x močnejša. Ta kava je torej
primerna za tiste, ki potrebujete nekaj močnejšega kot je običajna kava in je
hkrati bolj legalno kot npr. kokain, hkrati pa se ne sramujete tega, da bi se v
javnosti pričelo trsti, žmrkati, prehitro govoriti ali celo plesati. To so
namreč izkušnje nekaterih izmed uživalcev.
209. Jasno je, da je možno kupiti kavo iz zgornjega odlomka.
Ker je dejansko danes možno kupiti karkoli, kar je v obstoju, če le imamo
dovolj denarja ali drugih stvari, katere lahko menjamo za tako želeno stvar.
Vendar, tako kot je propadla originalna demokracija iz stare
Grčije (to kar danes imenujemo za 'demokracijo' je v bistvu idiotizem, ki z
demokracijo nima veliko skupnega), tako kot je v zahodnem svetu izumrl
fevdalizem (recimo temu tako...), kakor sta poniknila komunizem in socializem
(še pomnite, tovariši?) tako bo nekoč konec tudi kapitalizma. V kratkem
člančiču, katerega mi je dejansko nekdo poslal, ker bi me utegnil zanimati
(najlepša hvala pošiljatelju, ker je spet zagnal moje malo zaprašeno miselno
kolesje), je bilo na kratko opisano, kako se postkapitalistična družba dejansko že razvija, kje drugje kot v eni
izmed Skandinavskih dežel, na Danskem.
Trenutna menjava evro za dolar je 1€ za cca. 1,1$, torej vam
sledečih številk ne bo treba pretvarjati s kalkulatorjem (podatki pa so v
dolarjih, saj so povzeti po ameriškem članku – če bi me slučajno kdo obtožil,
da sem ponaredila podatke, ker sem pač bolj navdušena nad Skandinavijo kot nad
ZDA). Na Danskem oseba zasluži v povprečju 6000$ več na leto, kot oseba v ZDA,
njihovo število brezposelnih pa je drugo najnižje v državah članicah OECD
(Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj). Vsakdo, ki je v zadnjih treh
letih delal skupno 52 tednov (približno 1/3), si zasluži socialno podporo v
vrednosti do 90% plače, ki jo je prejemal v povprečju. Vsakdo, ki je redno
zaposlen v povprečju dela približno 37 ur na teden (ZDA 47 ur na teden,
Slovenija pa je na sredini s dobrimi 41 urami – to so podatki iz leta 2011),
zasluži pa si približno 5 tednov plačanega dopusta (v ZDA je plačanega dopusta
cca. 16 dni, v Sloveniji pa je to 32 dni, noter pa je zajetih 20 dni obveznega
dopusta in 12 dni dela prostih praznikov).
Prav tako je denar od davkov v državah, ki lezejo v smeri
postkapitalizma bolj smiselno porabljen - pri nas npr. vinjeta za uporabo
avtocest stane 120€, denar, ki je bil v osnovi namenjen za vzdrževanje avtocest
pa gre upravljanju železnic, na avtocestah pa so običajno zastoji,obvozi, prometne nesreče z dolgim čakanjem in gneča,
torej je uporaba avtocest hudo omejena, vinjeta katero ste močno preplačali pa
vam pri tem ne pomaga niti malo. Z denarjem, katerega ste dali za vinjeto so Slovenske Železnice plačale raziskavo, ali
lahko po železniški infrastrukturi v Sloveniji vlaki vozijo s povprečno
hirostjo 90 km /h... ne da bi se delala pametno, vendar za veliko manj denarja
kot so ga v to raziskavo vložili, bi jim lahko tudi jaz povedala, da ne morejo.
To je namreč bil zaključni rezultat raziskave. Kakorkoli, denar je v določenih
državah uporabljen v resorjih, kjer se potrebuje. Zato je na danskem šolstvo
brezplačno, v ZDA pa vas bo letnik na običajni univerzi stal med 10 000 in 30
000 dolarji. Res je, da na danskem samo redni študentje študirajo zastonj
(Finska, Norveška in Švedska to omogočajo vsem študentom), vendar pa skoraj vsi
študenti dobivajo finančno nadomestilo – če ne živijo doma (če živijo doma, do
tega nadomestila niso upravičeni, zato se pri njih večina otrok ob
polnoletnosti izseli iz hiše staršev in gre na svoje), ki jim omogoča
preživetje (v Sloveniji je samo 23% študentov deležno tega luksuza, v ZDA pa
država študentov ne štipendira, možno je samo prejemanje kadrovske
štipendije... če).
Čeprav se nekateri postkapitalistični (ta zadeva potrebuje
kakšno bolj simpatično ime, če smo pošteni) prijemi našemu mišljenju zdijo malo
nenavadni, se nekatere države že gibajo v tej smeri. Res je, da do tega ne bomo
prišli preko noči, prav tako pa tudi ne bo prišla ta miselnost v vse ljudi po
svetu. Zaenkrat so mi znani samo odgovori (ki bi lahko pomagali k razvoju v
smeri postkapitalizma) o nujnosti zmanjševanja potrošnje (v smislu planiranega
nakupovanja dobrin, katere resnično potrebujemo in jih ne uporabljamo zato, da
bi impresionirali ljudi okrog sebe, bolj ekonomično ravnanje s hrano, oblačili
in drugimi stvarmi, katere potrebujemo ipd.) ter zmanjševanje razkoraka med
bogatimi in revnimi (po nekaterih statistikah, ki so na svet pokukale pred
kratkim, naj bi najbogatejši procent svetovne populacije imel toliko denarja
kot polovica vseh revežev na svetu). Vendar, to je samo moja ideja. Tisti z več
denarja na to sigurno ne gledajo tako, ne glede na to kateri denar uporabljajo,
saj svojega verjetno ne.
310. in po napornih temah kot je bila zgornja, se vedno
prileže... čohanje mačkov! Medtem, ko so določene univerze v Kanadi že
omogočile študentom, da se med predavanji sproščajo tako, da božajo mačke in
pse, ker je to ena najbolj sproščujočih zadev na svetu, si lahko preberete
nekaj o vrsti mačke, imenovane manul.
Gre za mačko iz centralne Azije, z okroglo glavo, malce
potlačenim obrazom, kompaktno zgrajeno in prav posebej kosmato, kar daje vtis,
da gre za plišasto mačko. Tisti, ki občasno obiščete družbena omrežja, jih
lahko velikokrat zasledite v t.i. meme-jih, saj veljajo za internetne zvezde.
Njihova dolga in gosta dlaka daje vtis, da so veliko večje
kot v resnici so, saj so velike približno toliko kot domače mačke, tehtajo pa
do 4,5 kg. Imajo namreč najdaljšo in najgostejšo dlako kadarkoli opaženo pri
katerikoli vrsti mačke. Domneva se, da je to zato, ker običajno živijo v mrzlih
krajih ter na višini tudi do 4500 metrov. V poletju so mačke progaste in barva
njihove dlake spominja na svetlo rjavo, pozimi pa so bolj sive in z manj
progami. Običajno lovijo iz zasede, saj jim kompaktno grajeno telo onemogoča,
da bi hitro tekle. So edina znana vrsta mačke, ki ima okroglo zenico. Ker gre
za eno primitivnih vrst mačke, se domneva, da se zadnjih 12 milijonov let niti
sama ni kaj preveč ukvarjala z evolucijo.
Poleg pogovornega imena manul nosijo tudi latinsko ime
otocolobus manul (to ime dejansko izhaja iz grščine in pomeni nekaj v smislu
'grda ušesa'), po prvem človeku, ki jih je klasificiral (Peter Pallas, nemški
prirodoslovec, ki je o njih pisal leta 1776) pa nosijo tudi ime Pallasove mačke.
Da ne bom vedno lepila samo sličic, je tukaj video posnetek
precej jeznega manula iz živalskega vrta v St. Petersburgu v Rusiji
Internet je v bistvu zelo podoben staroegipčanski družbi,
saj vsi pišemo po zidovih (svojih ali tujih) ter večinoma gledamo fotografije
mačk, nekateri med vami pa jih že skoraj častite. Po drugi strani pa trdimo, da
smo kapitalistična družba, tega pa v starem Egiptu niso poznali.
Za ta teden imate branja dovolj – domnevam, da tudi prejšnji
teden niste prebrali stvari do konca... oz. to sklepam iz vseh responsov na
svoje pisanje (ki so bili in še vedno ostajajo nični) – poleg tega pa vam je še
vedno prepuščeno komentiranje, kritiziranje, popravljanje in obveščanje ter
tudi dajanje idej, dokler so te še neobdavčene. Do naslednjič!
Premikanje naprej, napredovanje ne pomeni pozabljanja, ampak pomeni učenje (D. Yuurika)
Ni komentarjev:
Objavite komentar