Ponovno je sobota in ponovno prihaja tisti 'naslednjič', ki
je obljubljen vsak teden. Kot je že običajno, ta naslednjič prinaša še deset
stvari, ki zanimajo malo ljudi – kljub temu, da so bolj zanimive kot večina
stvari, katere ponujajo družbena omrežja – jih pa zato ti ljudje veliko bolj
cenijo (ja, vsi trije redni bralci, vas gledam... recimo).
Vsak teden odkrivam nove (v bistvu stare) ideje v mapah, ki
so temu namenjene (tako virtualnih kot tudi klasičnih kartonastih), jih
premislim (včasih bolj, včasih manj, včasih pa še manj), občasno kakšne povežem
med seboj, preverim, če te teorije še veljajo in zapišem o njih nekaj povsem nekoherentnega
(ker je to domnevno ena izmed mojih najvidnejših lastnosti... tako mi je bilo
povedano). Tako je ta teden nastal zmazek tem, ki so med seboj povezane in
dejansko kažejo tok mojih misli, večina ljudi okrog mene pa še vedno sklepa, da
gre za povsem naključne teme. Kakorkoli, ta teden bo govora o planetoidih,
famadihani (običaju na Madagaskarju) in ženskem lipsticku. Zveni zanimivo? Saj tudi
je! Vsaj za nekatere od nas...
291. Nekateri med nami smo se ta teden zataknili za novico,
da so astronomi domnevno odkrili nov planet. Zato je nujno, da vam povem nekaj
malega o tem, kaj vse lahko najdete v našem osončju. Da vas takoj impresioniram
s številkami: leta 2015 je veljalo, da je v našem minornem osončju 692 604
minornih planetov oz. planetoidov (tega nikar ne mešajte z majhnimi planeti,
ker so majhni planeti samo podvrsta stvari, ki sodijo v skupino – očitno zelo
veliko – minornih planetov... natančnejša razlaga kdaj drugič). Vsak mesec je
odkritih več tisoč minornih planetov, zaenkrat pa jih ima samo nekaj več kot 19
000 tudi svoje ime.
Planetoidi so astronomski
objekti, ki imajo direktne orbite okrog Sonca, ne moremo pa jih imenovati za
planete in prav tako jih ne moremo prištevati med komete (nekateri, ki oddajajo
pline, imajo lahko dvojno klasifikacijo kot planetoid in komet). Med planetoide
torej lahko prištevamo že omenjene majhne planete ter tudi asteroide, trojance,
kentavre, objekte v Kuiperjevem pasu ter tudi druge prekoneptunske objekti
(objekti do Neptuna se štejejo v notranji solarni krog, ostali pa v zunanjega –
to znanje vam lahko zelo prav pride v naslednjem odlomku... – Neptun pa je bil
za delitev izbran, ker ima povprečno oddaljenost od Sonca 30 AUjev oz. 30
astronomskih enot – preberite si še enkrat odlomek 273. AUji tam notri niso
omenjeni, so pa bistveni za izračun parseka. AU je okrajšava za razdaljo med
Soncem in Zemljo namreč).
(ker so te teme izredno težke in veliki večini nezanimive,
ker 'matematika in fizika mi nikoli nista šli pa tako prekleto dolgočasni sta'
bo to samo t.i. 'škrbina', se pa bo o njej in razlagah posameznih pojmov govorilo
kdaj drugič).
292. Kot obljubljeno zgoraj, kratka razlaga razlike med notranjim in zunanjim sončnim sistemom.
Notranji sončni sistem je sestavljen iz trdih (kamnitih) planetov in
asteroidnega pasu. Ti objekti so zasnovani večinoma na silikatih in metalih ter
so relativno blizu Soncu (kot rečeno, razdalja med Soncem in Zemljo je 1 AU –
dajte no, menda niste pozabili od prejšnjega članka – in tudi tukaj velja
nepisano pravilo, da so si merske enote, tudi te astronomske – izmislili
ljudje. Da bi lažje razložili svoje znanje drugim ljudem, katerih to običajno
ne zanima...). Te planete sestavljajo silikati na površju in metali v sredici,
imajo zelo malo ali nič lun ter noben od njih nima svojih obročev. Če še niste
ugotovili, v našem osončju so ti planeti Zemlja, Mars, Venera in Merkur. Trije
izmed teh planetov imajo zmožnost ustvarjanja lastne atmosfere.
Zunanji sončni sistem – Jupiter, Saturn, Uran, Neptun,
Pluton in domnevni deveti planet (za nekatere od nas bo ta naziv vedno nosil
Pluton – vendar pa bomo v svojih zapisih to mnenje zadržali zase in ga opisali
kot prekoneptunski objekt) ter Kentavri – je sestavljen iz ogromnih planetov in
množice njihovih lun (za tiste s slabšim spominom... članek številka 285 čaka
na vas... samo za referenco, kajti tam so opisane samo lune enega izmed teh
planetov). Ti planeti imajo v svojih vsebinah, predvsem zaradi večje
oddaljenosti od Sonca (ker je segrevanje njihove površine manjše, lahko ti
elementi ostanejo v trdnih stanjih) večje količine vode, amonijev in metana.
Nekateri znanstveniki predlagajo, da bi prve štiri izmed zgoraj naštetih
planetov v tej regiji poimenovali 'ledeni velikani', saj njihova masa skupno
zavzema 99% mase osončja. Vsi štirje imajo tudi svoje obroče, vendar iz Zemlje
lahko vidimo samo Saturnovega.
Na področju od 5,5 AU in 30 AU lahko najdemo še skupino
ledenih tvorb podobnih kometom, katero pa imenujemo Kentavri. Največji med
njimi 10199 Chariklo, katerega premer znaša okrog 250 km. Nekateri med njimi so
uvrščeni tudi med komete, saj oddajajo hlape ledenih tekočin iz katerih so
ustvarjeni, za seboj pa za nekaj momentov pustijo jasno vidno sled, ko se
dovolj približajo Soncu.
293. Da še nekaj besed vržem o nečem skoraj popolnoma
nepovezanim z zgornjo temo (kot bodo to trdile oči, ki slabše povezujejo
podatke med seboj...). Gre za Obsidian,
vulkansko steklo, katerega med svojim ohlajanjem tvori felsična lava (najbolj
znana kamnina, ki jo tvori takšna lava, je granit, 'felsično' pa lahko
prevajamo tudi kot 'kislo', kar je zasnovano na napačni arhaični ideji, da je
glavna sestavina vseh kamnin silicijeva kislina. To idejo so znanosti ovrgle že
pred desetletji). Ker se felsična lava zelo hitro ohlaja, med tem tvori
kristale, ki se ne vežejo naprej (ne rastejo), zato je obsidian zelo viskozen
ter zelo trd in posledično zelo krhek.
Ker se rad lomi na zelo ostre kose, je bil včasih velikokrat
uporabljan kot rezilo in orodje za luknjanje, v moderni rabi pa so ga hoteli
uporabljati kot eksperimentalno rezilo za skalpele. Se pa še dandanes
uporabljajo izredno ostri noži iz obsidiana, saj naj bi takšna rezila lahko
rezala med posameznimi celicami, ker se domnevno lahko nabrusijo 50x bolj ostro
kot jekleni noži (na približno debelino okrog 3 nanometre). Zaenkrat skalpelov
iz obsidiana ni dovoljeno uporabljati na ljudeh in živalih, lahko se
uporabljajo samo v raziskovalne namene pri seciranju živali na katerih so bili
opravljeni poskusi testiranja živil, kozmetike in čistil.
Prav tako se od nekdaj uporablja kot okrasni kamen, njegov
izgled pa je predvsem odvisen od tega, kako je kamen odrezan. Po eni strani je
namreč globoko črn, po drugi pa svetleče siv. Takšni so običajno imenovani
'solze Apačev' in so vmontirani v bele matrice iz perlita. Poleg tega temnega
so možne še druge barve, med najbolj pogostimi je rdeče rjava.
Nekatere tovarne avdio opreme so iz obsidiana izdelovale
tudi t.i. igle za predvajalnike vinilnih plošč (gramofone) od sredine 70ih let
20. Stoletja., ki so prav tako v uporabi še danes.
Najdemo ga praktično vsepovsod po svetu, nekako pa morate tukaj
domnevati, da mora biti v bližini njegovega najdišča kakšen vulkan ali vsaj
njegovi ostanki – v naši bližini ga tako lahko najdete v Gruziji, Grčiji,
Italiji in na Islandiji. V Mediteranu so samo še štiri večja najdišča
obsidiana, vsa so pod Italijansko jurisdikcijo.
294. Ker se mi občasno dozdeva, da nekatere stvari opisujem
veliko preširoko, moram vsake toliko med te glomazno opisane teme vriniti
kakšno manjšo, ki pa zato ni nič manj zanimiva. Džingis Kan, znameniti
mongolski bojevnik naj bi bil preko svojih vojščakov odgovoren za smrt do 40
milijonov ljudi. Populacija Kitajske je v času njegovega vladanja upadla za več
deset milijonov, pospravil pa je tudi okrog ¾ prebivalstva celotnega
srednjeveškega Irana.
Po izračunih količine ljudi / populacije v srednjem veku,
naj bi svetovno populacijo za časa svojega življenja zmanjšal za 11%. Mongolske
invazije so učinkovito ohladile Zemljino ozračje, saj je bilo zaradi smrti
toliko ljudi v ozračje spuščenih približno 700 milijonov ton ogljika manj. Zelo
velik dosežek – osebna klimatska sprememba - za nekoga, za katerega še dandanes
ne vemo kako natanko je izgledal.
295. In ker je bilo zgoraj omenjeno nekaj o smrti, bom v tej
maniri nadaljevala in na kratko predstavila običaj malagasijev na Madagaskarju,
imenovan Famadihana. Gre za pogrebni
običaj novejšega nastanka (zaenkrat še niso bili najdeni dokazi, da je obstajal
pred 17. Stoletjem), ki temelji na predpostavki, da se po smrti duše umrlih združijo
s svojimi predniki šele potem, ko so njihova trupla na Zemlji dokončno
razpadla. Slavi se vsakih sedem let (razen v primerih hude krize, kjer se
morajo živeči prej posvetovati z umrlimi), veliko ljudi v sami regiji pa je
prepričanih, da je običaj zastarel. Katoliška Cerkev je tem običajem dolgo
nasprotovala, dokler ni izrekla, da gre za povsem kulturološki običaj, ki nima
veze z izpovedjo vere in se je vanj nehala vmešavati.
Famadihana je v bistvu skupek običajev, povezan v nekakšne
družinske festivale, ki združi velike družine, ki več ne živijo skupaj in
skupaj izkažejo spoštovanje prednikom. Družine se tako zberejo v grobnicah in
svoje umrle prednike zavijejo v nove tekstilne trakove ter jih odišavijo. Nato
s svojimi umrlimi predniki v naročjih sedijo, razmišljajo o življenju,
zaplešejo, nato pa umrle vrnejo k počitku, zraven pa jim pustijo še darove v
obliki denarja, alkohola in fotografij na katerih so umrli. Ta slavja pomenijo
ogromen strošek za družino, saj je dejansko treba plačati ekshumacijo trupla in
seveda zabavo za vso družino in prijatelje.
296. Tako je nastopil čas za konkretno babnico tega tedna,
rimsko boginjo umrlih z imenom Dea Tacita.
Dostikrat se jo omenja kot 'tiho boginjo', Ovid pa jo je v svojem delu Fasti
opisal kot tisto, ki 'zapira sovražna usta in utiša nesramne jezike', če se ji s
primernim obredom pokloniš 21. Februarja
(na feralije).
V kasnejših časih se jo je izenačilo z nimfo Larundo, hčero
reke Almo (po Larundi danes nosijo ime vse Lare, saj je ime Lara eno izmed imen
pod katerimi je bila znana – Lara, katero poznamo iz mitologije je imela
predvsem to lastnost, da ni znala zadržati nobene skrivnosti zase in je vse
izblebetala naprej, s čimer je po izročilu naredila več težav kot koristi.
Starši, resno, pomislite kako dajete otrokom ime...). Njeno praznovanje se je
tako prestavilo na 23. December, v sklopu festivala Acca Larentalia.
Dea Tacita, Larunda in Muta (boginja tihih) so skupaj
personifikacija človeškega strahu pred obskurnostjo oz. dejstvom, da bi nas po
naši smrti ljudje pozabili in da za seboj ne bi pustili nobeneg omembe vredne
zapuščine.
297. Nekako velja prepričanje, da je lipstick, pri nas bolj znan pod imenom 'šminka' domena žensk. Ker so
to stvari, ki zrastejo na zeljnikih večine, so prav tako napačni. Šminka za
ustnice je namreč znana že iz časa starega Egipta, ko so si ljudje, da bi
preprečili izsuševanje ustnic v vročem
podnebju nanje začeli nanašati mešanico voskov in rastlinskih barvil. To sta
počela oba spola, saj se moškim prav tako izsušujejo ustnice, če so
izpostavljeni zoprni klimi... izsušenih ustnic pa nekako nihče drug ne mara
poljubljati.
Res pa je, da je kasneje šminka postala domena ženskega
spola (verjetno zato, ker je za žensko nujno, da izgleda dobro, to, da je npr.
pametna je bolj drugotnega pomena, sploh dandanes, ko je vsakdo, ki je lep
lahko slaven, ne glede na to kakšen bukselj je v resnici). Zaradi tega so jo
hoteli v drugi polovici 18. Stoletja prepovedati, saj naj bi z njeno pomočjo
ženske zapeljevale moške v zakon, to pa se je obravnavalo kot čarovništvo.
Šminka je tako postala sinonim za 'hudičevo delo' in veliko ljudi jo kot takšno
vidi še dandanes (če mi ne verjamete, si poglejte kakšen posnetek rockerja
Marilyna Mansona in kakšne napade nanj so v 90ih letih 20. Stoletja nanj vršili
'pravoverneži').
V 20ih letih 20. Stoletja so oblasti zopet prišle do tega,
da je šminka za usta slaba stvar, saj je veljalo prepričanje, da z njeno pomočjo
ženske lahko zastrupljajo moške (v tistih časih je bila ena izmed znanih
primesi mase iz katere se lipsticki izdelujejo tudi svinec, ki je človeškemu
telesu zelo škodljiv – za nadaljne reference beri naslednji odlomek). Sicer obstajajo
dokazi, da so ženske nekaj umorov izpeljale na tak način in na podlagi tega
morajo tovarne, ki proizvajajo šminko vse svoje produkte testirati, da te ne bi
vsebovale strupenih primesi. Vseeno je šminka še danes izredno popularen
produkt, saj se vsako leto samo v Evropi proda preko 300 milijonov lipstickov.
298. Plumbizem je
strokovno ime za zastrupitev s svincem. Svinec vpliva na veliko procesov, ki
potekajo v telesu človeka in drugih vretenčarjev, predvsem tako, da preprečuje
razvoj živčnega sistema in je kot tak izredno nevaren otrokom, saj imajo
otroci, ki so bolj izpostavljeni svincu lahko motnje v razvoju, ki se kasneje
pokažejo kot učne nezmožnosti in težave z obnašanjem (ta pojem je ekstremno
širok, zato se ne zgovarjajte nanj, če vas nekdo ali sploh več teh 'nekdojev'
obtoži, da ste kreten. To je namreč samo značilnost karakterja).
Svinec vpliva na procese v srcu, kosteh, ledvicah, črevesju
ter razmnoževalem sistemu v telesu, simptomi zastrupitve z njim pa so bolečine
v trebuhu, zmedenost, glavobol, razdražljivost, anemija, v hudih primerih pa
tudi napadi (podobni epileptičnim), koma in končno, smrt (ta je zadnji simptom
za skoraj vse bolezni in stanja, kar jih človeštvo pozna, kar lahko privede do
veliko zmot, kot je npr. ta, da lahko nekdo umori nekoga z lipstickom. Seveda je
stvar možna, ne moremo pa vsakega umora pripisati samo uporabi šminke).
Velike količine svinca lahko najdemo v zraku, tleh in vodi,
saj je svinec eden najbolj prepoznavnih okoljskih onesnaževalcev. Dandanes
velike količine svinca izvirajo iz avtomobilskih izpuhov (teoretično vam mora
prodajalec avtomobila povedati koliko izpustov in kakšna je njihova vsebina...
seveda, tudi prodajalci, pa naj so ti privatni ali pravni, imajo dostikrat to
lastnost, da lažejo, predvsem zato, da bi prodali nekaj, česar nihče drug noče.
Nekdo bo že nasedel) ter tudi iz vrste drugih izdelkov (barve za les, metale in
druge snovi, ki vsebujejo svinec, nekateri prehrambeni izdelki ter veliko
igrač, med katerimi so običajno najbolj izpostavljene tiste, ki so proizvedene
na Kitajskem).
Upoštevati je treba dejstvo, da je svinec prisoten vsepovsod
okrog nas in to ne pomeni nujno, da smo vsi zastrupljeni z njim. Res je, da so
iz njega izdelani tudi metki za pištole, vendar, če vas nekdo ustreli ne boste
nujno umrli zaradi zastrupitve s svincem. Običajno smrt pri streljanju povzroči
velika luknja, katero na delu telesa, ki je bil ustreljen ali prestreljen,
pusti celoten izstrelek. Vsaka stvar je nevarna, če je v prevelikih količinah (oz.
količinah, ki je telo ne more razgraditi samo ali pa ima zaradi bolezni moteno
presnovo te snovi). Saj vendar veste, da se lahko utopite tudi v pitni vodi,
kajne?
299. V petek, 22.1. obeležujemo obletnico rojstva Wilburja
Scovilla (letos že 151. Po vrsti). Mojster je tisti, ki je rangiral feferone po
tem kako pekoči so (t.i. Skovilova lestvica, enota za 'pekočino' pa prav tako
nosi ime po njem, torej Skovil, enota za merjenje tega, kako pekoč je nek
prehrambeni produkt).
Njegova lestvica je empirična, kar pomeni, da je tudi precej
subjektivna, saj vsakdo dojema 'pekoče' kot nekaj drugega oz. močnejšega.
Nekateri v nezavest padajo pri čipsu, ki na etiketi samo nosi napis 'pekoči',
nekaterih pa se pri feferonih habanero tudi zdrznejo ne (habanero naj bi imel
okrog 100 000 skovilov).
Skovilov organoleptični test (ki pomaga določiti koliko
skovilov neka stvar vsebuje) je zasnovan na postopku, ki določeno težo
posušenega feferona namoči v alkoholni raztopini, da iz nje pridobi pekoče
komponente (kapsinoide). Ta raztopina, v kateri so kapsinoidi, se nato razredči
z mešanico vode in sladkorja. Pet testnih subjektov nato določa kako pekoče je
nekaj s pomočjo različnih (upadajočih – kar pomeni, da je sladke vode vedno
več, kapsinoidov pa vedno manj) mešanic raztopine kapsinoidov in sladke vode,
dokler vsaj trije od njih ne čutijo več 'pekočine'. Vsakič, se število skovilov
zviša za 100 enot.
Med najbolj pekočimi feferoni je trenutno najvišje rangiran
t.i. Carolina Reaper, ki naj bi imel med 1,6 do 2,2 milijona skovilov. Med drugimi
za katere smo skoraj lahko prepričani, da imajo preko enega milijona skovilov
sta še Naga Jolokia (katerega se prideluje v nekaterih Indijskih državah) in
t.i. Duh (ki je pa eden izmed hibridov predhodno omenjenega Naga Jolokia. Ta še
nima statusa kultivarja).
300. Iiiiin moment težkega dihanja... ker smo se končno
priborili do odlomka z magično številko 300 (zakaj magično? Predvsem zato, da
lahko nekdo mojega ranga vztraja tako dolgo... in seveda tisti trije, ki prebirajo
moja pametovanja tudi). Torej je čas za hót
ho hót hài, vietnamski izraz, ki označuje hlastanje za zrakom.
Sicer izraz pri nas ni v običajni rabi, vendar pa ga lahko
uporabimo pri simptomih različnih bolezni (npr. astma in apneja), dostikrat
(kar je precej relativen pojem) pa je uporabljen tudi pri opisovanju napadov
panike. Izraz se uporablja tudi, če hočemo nekomu razložiti, da smo hiteli (mi
ali nekdo drug). Velikokrat je bil uporabljen kot onomatopoični izraz
(poskusite ga hitro izgovoriti in ugotovili boste, da zveni podobno kot bi
nekdo dejansko hlastal za zrakom).
S težkim dihanjem tako zaključujem svoja pametovanja za ta
teden. Moje dihanje tudi naslednji teden ne bo nič lažje (predvsem zato, ker še
vedno čakam, da me prime prehlad, katerega čakam zadnjih nekaj let in me bo
spravil v vodoravni položaj za nekaj dni), vseeno pa ga lahko poskusite omiliti
s tem, da mi daste kakšno idejo o tem kaj naj napišem. Če mi pa poveste kaj,
kar še ne vem pa me boste dejnsko spravili do tega, da bom za nekaj momentov
nehala dihati (glede na vaše odzive sklepam, da se v prihajajočem tednu to ne
bo zgodilo, ker so vaši odzivi enaki okrogli ničli). Očitno imate radi dejstvo,
da diham, kar lahko pomeni, da se bomo naslednji teden tudi v resnici spet
srečali pri mojih nakladanjih. Do takrat pa pojejte kaj pekočega, si oglejte
kakšno zanimivo stvar na nebu in vdihnite veliko zraka, kljub temu, da je ta
mrzel (mrzel zrak lahko pomaga prečistiti dihala). Torej, do naslednjič!
Kar leži pred nami in
kar leži za nami so nepomembne stvari v primerjavi s tem, kar leži v nas samih (R.
W. Emerson)
Ni komentarjev:
Objavite komentar