Za mano je še en naporen in paničen teden, v katerem sem se
pripravljala na obisk zdravnika, katerega v svojem življenju najbolj ne
prenesem (travme iz otroštva so se že razvile v odkrito sovraštvo do
diabetologov), vseeno pa sem si nekaj uric vzela, da sem brez predhodne
priprave na svoje objave te tudi zapisala.
Kot običajno bodo teme ta teden med seboj povezane – če še
vedno težko opazujete, kako moje misli v zapiskih potekajo, se spomnite na
končno izjavo podano prejšnji teden, katere avtor je Leonardo da Vinci. Vse stvari
so med seboj povezane – zamah metuljevih kril v maju lahko botruje nevihti med
poroko, katere se udeležite v novembru. Kako? Če se zamislite, boste odgovor na
to dobili tudi sami.
Ta teden bo govora o nekaj težkih besedah, o telesih in o
vodi. Kako pa so med seboj povezane, pa si lahko ogledate v naslednjih desetih
pametovanjih moje malenkosti, ki se je morala ta teden med delom zaposliti z
besedami in temami, ki niso ravno NSFW formata. Kar sicer počnem zelo slabo,
ampak še vedno vztrajam v tem.
281. Za spremembo bom tokrat štartala s težko besedo, katero
sem ta teden po dolgem času slišala (mogoče pa se bo v naslednjih odlomkih
stanje malo umirilo in bom podala dejansko kakšno smiselno stvar... vendar za
upat ni) in je pognala moje rahlo upočasnjeno možganso kolesje (in hrčka, ki
vse skupaj poganja) k temu, da obrcam svoj spomin in se skušam spomniti, kaj beseda
metempsihoza sploh pomeni.
 |
| Michelangelo Buonarotti - Vstajenje od mrtvih |
Torej, metempsihoza,
v svojem grškem originalu μετεμψύχωσις (sestavljenka iz grških besed 'meta', ki
označuje 'kasneje ali preko' in 'empsychos', ki označuje navdihnjenje duše) je
tako opis za prehod duše, ki se zgodi ob smrti človeka. Duša lahko preide na
različne konce in kraje, z njo se lahko dogaja veliko stvari, vendar pa se
nobena od teh duš še nikoli ni vrnila nazaj, da bi povedala, kje je bila in kaj
zanimivega se ji je pripetilo.
Gre za besedo starogrškega izvora, katera je bila predvsem
uporabljana v filozofskih krogih, med splošno uporabne pojme pa jo je prvi
povzdignil znameniti Pitagora (ki je izumil še kaj drugega razen matematičnega
izreka, katerega večina vas še dandanes ne zna uporabljati), za njim pa še bolj
znameniti Platon, ki pa jo je uporabljal predvsem alegorično. Med drugimi
besedami, ki se prav tako uporabljajo za prehod duše v drugo bitje – naj si bo
to človeško ali živalsko – sta tudi transmigracija in palingeneza (ki pa dobita
svoje mesto v mojih pametovanjih kdaj kasneje).
V originalu beseda sicer ni imela tako ezoteričnega prizvoka
kot ga ima danes, saj je šlo za filozofski termin. Skozi stoletja se je uporaba
te besede rahlo spremenila, zahodni svet pa je iz nje in slabo preštudiranih
vzhodnih verskih in religijskih naukov potegnil stvari, ki so se mu zdele
zanimive (v tem primeru besedo 'zanimivo' beremo kot kamuflažo za stavek 'o tem
nimam nobenega pojma, ljudje okrog mene pa še malo manj') in to drugim
naivnežem okrog sebe predstavil kot starodavne vzhodnjaške nauke, ki svojim
vernikom omogočajo, da ležijo na posteljah iz žebljev, seksajo več dni skupaj
(verjetno ne na posteljah iz žebljev...) in dočakajo povprečno starost 130 let.
To kako naiven je zahodni svet dandanes naj nam ostane za kdaj drugič.
Je pa ta beseda našla svojo pomembno vlogo v literarnih
delih, med katerimi najbolj izstopata 'Metzengerstein' mračnega Edgarja A. Poea
in Joycejev 'Ulysses'. Poe se je k isti temi vrnil tudi v 'Morelli' in v 'Ovalnem
portretu', Joyce pa jo je v Ulyssesu tolikokrat uporabil, da je ni navajal
nikjer drugje.
282. ker sem zgoraj začela z metempsihozo, bom v podobni
maniri nadaljevala tudi v tem odlomku, ki bo govoril o samsari oz. izvorno saṃsấra.
Gre za besedo, ki izhaja iz sanskrta (starodavni jezik, ki
bo natančneje predstavljen kdaj kasneje, da me ne boste slučajno obtožili, da
poudarjam samo vzhodnjaške zadeve, ki vas ne zanimajo) in označuje stalno ponavljanje cikla življenja v
smislu 'rojstvo, življenje in smrt' (samsara namreč izvorno pomeni 'iti skozi').
Zakaj stalno ponavljajoč cikel? Religije, ki velikokrat govorijo o samsari – to
so hinduizem, budizem, taoizem in sikhizem (med drugim) - in so jo sprejele kot
eno izmed svojih doktrin, velikokrat govorijo o, če ne celo temeljijo na
verovanju v reinkarnacijo.
Reinkarnacija je doktrina, ki je prepričana, da je
posameznikovo življenje, ki ga živi v tem momentu samo eno izmed mnogih, ki jih
bo človek v svojem času doživel. Odločitev o tem kje bo končala duša človeka
(ker je duša neumrljiva, torej ne more umreti, meso pa je samo način za
prenašanje te duše iz kraja v kraj in tudi do neke borne mere skozi čas)
temelji predvsem na njegovih dejanjih v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Skozi vsako življenje, ki ga posameznik živi, se spreminja kvaliteta njegovih
dejanj (tukaj vstopi dostikrat zlorabljen pojem karma), kar posamezniku omogoča, da izboljša tudi svoje naslednje
življenje (laično povedano: če se v tem življenju obnašate kot bedaki, boste v
naslednjem inkarnirani – db. Utelešeni – v bedaka, kar vam bo nakopalo veliko
več težav kot jih imate zdaj in svoje duše ne boste mogli ustrezno očistiti,
kar lahko pomeni tudi, da se vam bo inkarniranje v bedaka lahko razvleklo na
več zaporednih življenj... premislite o tem).
Budizem uči, da ta krog ponavljanja nima začetka, mogoče pa
ga je končati s pravilnim razumevanjem resničnosti. Vse religije, ki učijo v
tej smeri so naravnane tako, da posamezniku omogočajo – preko bolj ali manj
zanimivih načinov – prepoznati in sprejeti to resničnost. Konec tega
ponavljajočega cikla, ko je duša posameznika oprana vseh nečednosti, ki jih
zagrešil v predhodnih življenjih, ko se za svoja slaba dejanja odkupi in
prepozna svojo resničnost, se tako zaključi z osvoboditvijo (oz. stanjem
imenovanim nirvana ali moksha).
283. Ta teden je potekal večinoma v razmišljanju o telesu in
duši človeka, kaj zanju pomeni, da sta združena in kaj se pravzaprav zgodi, če
in ko se ločita (kar je bilo na kratko opisano v zgornjih dveh odlomkih). Torej
je zdaj čas za telo. Naletela sem na zanimiv članek, ki govori o tem kako bo globalno segrevanje (khm, tudi o tem bo
padlo nekaj besed... mogoče že v naslednjem odstavku) vplivalo na spreminjanje človeškega telesa.
Ker večina ljudi teh dveh pojmov nekako ne zna povezati v
neko smiselno celoto, se čutim moralno odgovorno, da to naredim jaz. V primeru,
da se bo globalno segrevanje nadaljevalo s takšnim tempom kot poteka danes (kar
je sredi zime pravzaprav težko verjeti), bi se znalo v roku tisočletij zgoditi,
da bi človeštvo razvilo plavalno kožico med prsti na rokah in nogah ter dobilo
prosojne veke, kar bi mu omogočalo, da lahko vidi v vodi (namig: če se bo
globalno segrevanje nadaljevalo, se bo led na zaledenelih kontinentih začel
topiti, kar bi posledično pripeljalo do tega, da bi se vodna gladina dvignila
do te mere, da bi zalila kontinente, iz vode pa bi štrleli samo danes najvišji
vrhovi). Zaradi ogromnih količin vode, ki bi poplavile kopno, bi človeška vrsta
verjetno razvila tudi škrgam podobne izrastke, kar bi jim omogočalo dihanje pod
vodo. Ker bi se morali premikati pod vodo, bi se tako konkretno spremenila tudi
oblika človeškega telesa, saj bi se za lažje premikanje v takšnih pogojih zelo
zožale rame, kar bi povzročilo tudi manjši prsni koš in večjo količino
maščobnih oblog na trebuhu.
Paleoantropolog dr. M. Skinner, ki se ukvarja z
napovedovanjem modifikacij človeškega telesa v bližnji in daljnji prihodnosti,
je poleg možnosti, da bo človeštvo nekoč živelo v vodnem svetu, napovedal tudi
možnosti, kaj naj bi se zgodilo, če bo človek nekoč v prihodnosti moral zaradi
velikih sprememb klime, katere povzročamo že danes, dočakal novo ledeno dobo in
celo izselitev na kateri drugi planet.
V prvi verziji, torej v novi ledeni dobi (ki je dejansko
tudi možna posledica globalnega segrevanja – zaradi večjih količin smoga bi
lahko prišlo do tega, da bi se zastrla svetloba, ki pada na Zemljo. To bi
povzročilo močno ohlajanje tal in posledično življenjskega prostora v katerem
se nahaja človek. Vedno nižje temperature bi povzročile tudi več snega, kar bi
bistveno vplivalo na predrugačenje človeškega organizma), bi človeška koža
postala vedno svetlejša (saj ne bi imela možnosti potemnitve zaradi pomanjkanja
sončne svetlobe), v celoti pa bi jo prekrila dlaka, saj bi se moralo telo
prilagoditi izredno nizkim temperaturam. Zanimivo je dejstvo, da bi človeško
telo postalo močnejše in tudi večje, saj bi primanjkovalo zelenjave in sadja,
kar bi pripeljalo do tega, da bi se človek moral večinoma prehranjevati z
veliko beljakovinam, katere najdemo v mesu, beljakovine pa so zadolžene za
izgradnjo mišičevja in posledično rast organizma. Prav tako bi se človeku moral
ojačati voh, saj bi svoj plen moral loviti z njim, to pa bi pripeljalo do
velikih in širokih nosov. Ojačala naj bi se mu tudi čeljust, prav tako zaradi
hrane, katero bi jedel, vrat pa bi postal nepotreben in bi sčasoma postajal
krajši, a močnejši, da bi lahko držal veliko glavo, naj bi nosila naše velike
nosove in čeljusti.
Pri tretji možnosti je bil dr. Skinner malo bolj omejen, saj
človeštvo zaenkrat ne pozna klimatskih in predvsem gravitacijskih pogojev na
drugih planetih in o njih lahko samo predvidevamo. Na planetih, ki imajo
gravitacijsko polje nižje kot je na Zemlji, bi se človeška telesa znižala, saj
jim ne bi bila omogočena rast v višino (saj veste, če ste visoki, vas slej kot
prej nekdo hoče potlačiti nazaj v množico, saj preveč štrlite ven). Noge bi se
tako skrajšale, saj dejansko več ne bi igrale svoje vloge – človek bi se v
težjih pogojih pod vplivom gravitacije premikal počasneje in tako ne bi mogel
več teči – na stopalih pa bi namesto velikega palca dobili palce podobne tem,
ki jih imamo na rokah, ki bi se lahko premikali neodvisno od ostalih prstov, s
čimer bi nam bilo zopet omogočeno plezanje na razne objekte in lažje premikanje
po tleh. Tudi v tem primeru bi se spremenili človeški obrazi, saj bi ustna
votlina postajala vedno manjša, s tem pa bi se posledično zožala tudi čeljust –
nekatere teorije pri tem pa domnevajo tudi, da naj bi človek pridobil večje
oči, predvsem zaradi drugačnega lomljenja svetlobe, ki jo oko sprejema in vidi
kot svet okrog sebe. Tako bi postali zelo podobni nekaterim marsovcem iz
nekaterih risank.
V tem momentu je nujno poudariti, da je evolucija in
posledična modifikacija telesa v bistvu odraz boja za preživetje. Človeška
telesa so dandanes vedno višja in močnejša, lahko pa se zgodi, da bodo zaradi
vedno manj plenilcev spet postala manjša, bolj drobna, verjetno pa tudi ne tako
okretna, saj jim ne bo več treba bežati pred plenilci.
284. ko smo že ravno pri naseljevanju tujih planetov... pri
nedavnem prebiranju člankov o vplivu Davida Bowiea na razvoj glasbe kakršno (nekateri
od nas) poslušamo danes, sem nekajkrat naletela na besedo mercurial. Slovenščina ponovno ne pozna zglednega in smiselnega
prevoda, zato bo tokratna razlaga izpeljana iz angleščine.
Mercurial je pridevnik, ki opisuje človeka, ki je zelo
živahen in hiter, zaradi tega pa se sam hitro spreminja, kar pa dostikrat
vpliva tudi na to, da se dostikrat menja njegovo razpoloženje. Spremembe njegovega
razpoloženja je težko napovedati in nikoli ni jasno v katero smer peljejo,
dokler se ta sprememba ne zgodi.
Take ljudi dostikrat predstavijo tudi kot zgovorne,
duhovite, bistroumne in iznajdljive, vse te značilnosti pa naj bi jim dal
planet Merkur (za tiste, ki verjamete horoskopom), saj naj bi starogrški bog
Merkur v nekaterih ozirih bil ravno takšen. Prav tako pa je ta bog bil tudi
nestabilen (v več pogledih), nezanesljiv in kapricast, te njegove lastnosti pa
se tudi prenesejo na ljudi, ki so rojeni pod vplivom planeta Merkurja. Še vedno
pa velja, da za to, da se obnašate kot bedaki, ne krivite zodiakalnega znaka
pod katerim ste rojeni. Če se obnašate kot bedaki, to dejansko lahko pomeni, da
to tudi ste.
Zadnja definicija v nobenem primeru ne more opisovati
nedavno preminulega Davida Bowieja, zato za opis njegove osebnosti in glasbe
ter tudi vpliva, ki ga je pustil na svetu (glasbe, filma, umetnosti ipd.)
uporabljamo samo pozitivne pridevnike in upamo, da mu bo lahka zemlja...
Ne zamenjujte besede mercurial z besedo mercurian, ki pa
opisuje nekoga, ki je zastarel in neuporaben. Od kje tako velika razlika med
besedama, ki se razlikujeta samo po eni črki, mi zaenkrat še ni jasno. Ko mi
bo, pa boste o tem obveščeni.
285. Planet Saturn
ima vsega skupaj 62 lun, katerih velikost je od približno enega kilometra
premera pa do tako ogromnih, da so večje kot planet Merkur. Okrog šestega
planeta v našem osončju poteka tudi obroč, ki je nastal (vsaj tako so zaenkrat
domneve), ko so druge lune, ki so pred tem krožile okrog Saturna trčile ena v
drugo in se zaradi močnih sil razletele, gravitacijsko polje okrog planeta pa
jih je posrkalo vase in okrog Saturna se je izoblikovala serija obročev (nekaj
podobnega naj bi se zgodilo tudi našemu rdečemu sosedu Marsu, kar si lahko
preberete v odlomku št. 216).
Saturn je ime rimskega boga poljedelstva in žetve (v stari
Grčiji mu tako ustreza bog Cronos), njegovih prvih sedem lun pa je dobilo ime
po titanih in velikanih iz grške mitologije (ker so se rimski bogovi razvili iz
grških), ki so se borili z bogovi iz grškega panteona in izgubili. Titani in
velikani so med drugim bili tudi bratje in sestre boga Cronosa. Od 62 danes
znanih lun jih ima samo 53 dejanska imena (ostalih devet jih nosi samo oznako z
letom odkritja) in samo 13 jih ima premer večji od 50 kilometrov. Največje med
njimi so Titan, katere premer znaša
preko 5100 km (samo ta luna pokriva približno 96% mase vseh stvari, ki krožijo
okrog Saturna), sledijo ji Rea s
premerom 1527 km, Japet s premerom
1470 km, Diona s premerom 1123 km, Tetija s premerom 1062 km, na koncu pa
sta najmanjši med velikimi sedmimi Saturnovimi sateliti Enkelad s premerom 504 km in Mimas
s premerom 396 km.
Lune, ki krožijo okrog Saturna lahko razdelimo na deset
skupin: (1) lune v obročih okrog Saturna (2) sledilke obroča – kot pove samo
ime, te lune, (Pan, Dafnis, Atlas, Prometej in Pandora) so lune, ki sledijo obroču, s
tem pa mu zagotavljajo njegovo obliko (3) ko-orbitalne lune so tiste, ki si
delijo orbito – kar pomeni, da sta luni približno enako veliki, se dejansko
vrtita ena okrog druge in vsakih nekaj let zamenjata svoji vlogi. Med saturnovimi
lunami sta takšni Janus in Epimetej. (4) notranje velike lune,
katere najdemo v F obroču (Mimas, Enkelad, Tetija in Diona) (5)
Alkionide so majhne lune med Mimasom in Enkeladom, poimenovane po treh
Alkionovih hčerah iz grške mitologije (Metona,
Anta in Palena) (6) Trojanske lune – pojav znan samo v Saturnovem sistemu
je sestavljen iz dveh lun izmed katerih ena vodi, druga pa ji sledi pod kotom
60°. Saturn ima dva takšna para lun, Telesto
in Kalipso ter Helena in Polidevk. (7) Zunanje večje lune so tiste, ki se nahajajo izven
obroča E (Rea, Titan, Hiperion in Japet) (8) Nepravilne lune so manjši
sateliti nepravilnih oblik, ki običajno v gručah potujejo okrog planeta (v tem
primeru gre za tri skupine t.i. lun, ki se med seboj razlikujejo predvsem po
oddaljenosti od Saturna in svoji nagnjenosti) (9) Nepotrjene lune (za te še ni
bilo mogoče potrditi ali gre za dejanske Saturnove satelite ali samo za gruče
prahu, ki potujejo okrog saturna) (10) Hipotetične lune (v tem primeru gre za
lune, ki so jih opazili različni znanstveniki, vendar pa jih ni nikoli več
opazil nihče drug. Torej se zanje domneva da so, vendar pa to ni povsem nujno).
286. sedaj pa nekaj podobnega veliki zmedi, ki poteka okrog
planeta Saturna. Gre za t.i. zeno efekt.
Gre za efekt katerega je predvidela kvantna teorija, v poskusu njegovega
dokazovanja pa je bilo na skoraj absolutno ničlo (273,15°C pod ničlo – to je
tam, kjer tudi pingvini že pijejo antrifriz) zamrznjenih okrog milijarde atomov
rubidija, potem pa je bilo opaženo, da se ti atomi ne premikajo več, če so
opazovani (podana je bila primerjava z loncem v katerem skušate zavreti vodo.
Dokler ga gledate, voda ne bo zavrela, ko pa se za moment obrnete stran, bo
voda iznenada ušla iz lonca). Ker so atomi premajhni, da bi jih bilo moč
videti, so jih opazovali s pomočjo laserja v vakumskem prostoru in kadar so
zaznali laser, so se atomi ustavili. Da bi znanstveniki videli atome, kako se
premikajo, so morali zmanjšati laserski žarek na minimum ali pa ga pivsem
ugasniti. Takrat so se atomi sami prerazporedili na mrežo, kakršno bi
ustvarili, če bi kristalizirali.
S tem podatkom si verjetno nihče od vas ne more veliko pomagati,
če mu ni pojasnjena večja slika celotnega rezultata eksperimenta. Če situacijo
z rubidijevimi atomi prenesemo na uporabno kvantno kriptografijo, kar na kratko
lahko prevedemo v 'vsiljivec ne more nadzirati – prisluškovati – našim komunikacijskim
sistemom, brez, da bi s svojim poseganjem vanj le-tega uničeval'. Še na krajše:
s tem je dokazano, da je vsakdo, ki je posegel v nekaj drugega , to stvar
oškodoval za nekaj atomov, kar pa bi lahko bilo bistveno pri reševanju težkih
zločinov v prihodnosti.
Zakaj se mi je to zdelo skoraj podobno zmedi okrog Saturna?
Ko pogledate v nočno nebo, ste pogledali v neskončnost. Teh velikosti ne moremo
doumeti, zato so za nas praktično brez pomena. Prav tako je tudi z atomi. Premajhni
so, da bi jih lahko opazovali brez ustrezne opreme, zatorej si tudi zamisliti
ne moremo kako majhni so v resnici. Ne glede na to kako so majhni, še vedno
ustvarjajo vse okrog nas in nas same. To pa že ni več tako brez pomena, kajne?
287. v zgornjem odstavku so bili na kratko omenjeni težki
zločini, zato je mogoče čas, da povem tudi nekaj o dr. H. H. Holmesu, prvem
ameriškem serijskem morilcu. Ta je, kljub temu, da je živel v istem času kot Jack
Razparač, njegova dejanja pa so prav tako gnusna kot Razparačeva, ostal v manj
spominih kot Jack (nekateri od vas verjetno poznate meni skrajno nezanimivo
novico, da naj bi ga v filmu upodobil Leonardo di Caprio... ker potem, ko se
nekaj dejansko pojavi na filmu, veliko ljudi iz dane teme postane absolutnih
poznavalcev te teme... za tiste, ki ste se izgubili med branjem: gre za aluzijo
na izjavo Alana Rickmana iz enega izmed njegovih najbolj znanih del. Katero?
Poglejte si nekaj njegovih filmov, v spomin nanj, saj nas je tudi on zapustil
ta teden).
Herman Mudgett (kar je bilo pravo ime tega morilca) se je
rodil v New Hampshireu in veljal za brihtnega fanta (srednjo šolo je zaključil
že pri 16ih, nato pa je šel študirati medicino), vendar je že kot otrok začel
mučiti in trpinčiti živali. Svoje početje je skozi leta stopnjeval do te mere,
da je svoj študij medicine na univerzi v Michiganu financiral s pomočjo večih
zavarovalniških nategov. Zavaroval je ljudi, ki v resnici sploh niso obstajali,
nato pa trupla predstavljal kot zavarovance.
Ko je izčrpal zaloge in možnosti doma, se je preselil v
Chicago, kjer je delal kot farmacevt. Ko je njegov delodajalec umrl, je s
pomočjo novih nategov odkupil lekarno od delodajalčeve vdove, ona pa je nato
skrivnostno izginila. Nasproti svoje nove lekarne je dal Holmes sezidati svojo
hišo, katero je imenoval 'Grad'. V svojem gradu je imel več sob zvočno
izoliranih, nekatere sobe pa so imele napeljane cevi, skozi katere je Holmes
lahko iz svoje spalnice spuščal večje količine plina. Prav tako je bila hiša
polna prehodov skritih v zidovih in omarah, kar mu je omogočalo hitrejše
dostopanje do drugih sob, njegove žrtve pa še bolj zmedlo.
V kleti hiše je imel za tiste čase že skoraj napreden
laboratorij, v katerem je opravljal obdukcije. Med svetovnim sejmom v Chicagu
je več ljudi najelo sobe pri njem. Ti ljudje pa so nat začeli misteriozno
izginjati. Dr. Holmes pa je njihova okostja zelo rad prodajal medicinskim
šolam, saj ga nikoli niso spraševale o tem, kje jih je pravzaprav dobil. Obstajajo
zapisi, da so v njegovi hiši, t.i. Gradu in okrog njega našli ostanke preko 200
žrtev, sam pa je priznal 27 umorov. Končno pa so ga ujeli, ko je s pomočjo še
ene izmed svojih žrtev, takrat že pokojnim hotel preko novega zavarovalniškega
natega priti do denarja.
Poleg tega, da je bil serijski morilec z zavidljivim
številom žrtev (kljub temu, da še dandanes ni točno jasno koliko ljudi je v
resnici umoril) in da je rad naivneže opeharil za njihov denar, je bil tudi bigamist.
Manjša težava v primerjavi z njegovima velikima podvigoma, bi rekli, vendar
američani to prav tako obravnavajo kot težek zločin. Če je lahko bil poročen s
tremi ženskami naenkrat in zraven tega imel tudi ljubico, ni niti čudno, da je 'pospravil'
toliko ljudi.
288. še nekaj kratkih (ker je z mojo koncentracijo vedno
slabše, z vašo pa domnevam, da še bolj). Čas je za eno izmed konkretnih babnic
in tokrat naj bo to Lorelei. Gre za morsko deklico iz germanske mitologije, vendar je
ta drugačna od svojih 'sester'. Morske deklice naj bi ribičem in mornarjem
pomagale pri nesrečah v vodi in jih svarile pred bližajočo nevarnostjo med
plutjem, Lorelei pa je znana po tem, da pomorščake zvabi v njihovo smrt.
Lorelei je bila povsem običajno dekle, ki se je nekega dne
močno zaljubilo v moškega (ker dekleta to zelo rada počnemo), ko pa je
izvedela, da ji je njen najdražji bil nezvest, je postala hudo depresivna (tudi
to dekleta očitno rada počenmo), zaradi napada suicidnosti pa se je vrgla v
deročo reko in... ni utonila, ampak je postala vodna nimfa (oz. za laike 'nekaj
podobnega morski deklici, vendar ne povse istega, da se ne vidi, da smo svojo
mitologijo sunili nekomu drugemu').
Osamljena in žalostna še danes sedi na veliki skali v
bližini Sankt Goarshausna, na reki Ren, kjer poje svojo pesem in si češe dolge
zlate lase. Njeno petje naj bi bilo tako čudovito, da naj bi zavajalo mornarje,
da svoje barke in ladje usmerjajo v smeri iz katere glas prihaja, ko pa se ji
dovolj približajo, jih Lorelei pograbi in odvleče na dno morja, kjer za vedno
izginejo. Po tem mitu je dobila ime strma skala v bližini Sankt Goarshausna v
zahodni Nemčiji, kjer je pred poselitvijo področja bilo moč slišati zvok
podoben mrmranju. Zvok je sicer prihajal iz kombinacije zvoka manjšega slapa v
bližini in zvokov močnih rečnih tokov, ki so se zaletavali v skalo, in kljub
temu, da je mrmrajoči zvok danes težko slišati, zaradi rečnega prometa, je ime
ostalo.
Tisti, ki poznate pesnitev Lorelei nemškega pesnika Henricha
Heineja tako veste odkod mu navdih (katerega je pravzaprav sunil avtorju
Clemensu Brentanu... samo informativno), prav tako pa ste izvedeli od kje ime
matere v seriji Gilmore girls. Da me ne boste obtožili, da je sem dolgočasna,
ker ne gledam televizije in ne berem leposlovja.
289. še za nekaj momentov ostanimo pri vodi. Človeško telo
je sestavljeno iz približno 10% vode, kar pomeni, da je za nas voda ključnega
pomena. Teža novorojenčka je tako skoraj 95% vode, debelejši ljudje pa imajo v
telesu znatno manjšo količino vode (celo tako nizko kot je 45% telesne teže). Kaj
vse torej dela voda za nas?
Voda je ključnega pomena za nastanek hormonov in
nevrotransmiterjev v možganih. Če ne konzumiramo dovolj vode (kava, pivo,
sokovi in vode z okusom tukaj ne štejejo, ker imajo preveliko količino
sladkorjev in drugih primesi, ki na telo izredno slabo vplivajo), se pričnejo
procesi v telesu upočasnjevati, kar pa tudi slabo vpliva na izločanje toksinov
iz telesa, saj ne uriniramo redno, prav tako pa se ne potimo. Toksini se tako
pričnejo nabirati v telesu in lahko povzročijo veliko slabih stvari.
Poleg tega je voda nujna za uravnavanje telesne temperature
(predhodno omenjeno znojenje pri tem igra ključno vlogo) in dostavljanju hranil
celicam v telesu. S pomočjo vode je namreč naše telo zmožno tvoriti prebavne
sokove – med najpomembnejšimi je slina, ki nam omogoča tudi normalno požiranje –
ki pomagajo hrano, ki jo pojemo razcepiti na
osnovne elemente in hranila, ki jih naše telo potrebuje, nato pa jih
kri, ki je v veliki meri prav tako narejena iz vode, dostavi celicam povsod po
telesu, da te lahko rastejo, se delijo in tako preživijo. Pomembna vloga krvi
(kot rečeno, gre tudi tukaj za vodo s telesnimi primesmi) je tudi dostavljanje kisika
tem celicam, ki so se ravnokar najedle, saj brez kisika ne morejo normalno
predelati hranil in si jih med seboj izmenjevati.
Prav tako je voda ključnega pomena pri varovanju telesa pred
poškodbami. Možgani in hrbtenjača so obdani z – sicer zelo majhno količino –
cerebrospinalne tekočine (ker gre za tekočino, lahko brez skrbi sklepate, da je
v veliki meri za to zaslužna voda), ki deluje kot t.i. 'šok absober', se pravi,
da razprši silo udarca, ki ga prejme ta del telesa (zato ne krvavite vsakič, ko
vam na pamet pade kakšna trša ideja... recimo temu tako), prav tako pa ublažijo
sile, ki med hojo, tekom in telovadbo (recimo da lahko v to skupino prištevamo
tudi kreativno ležanje na trših podlogah) napadajo našo hrbtenjačo. Brez cerebrospinalne
tekočine bi bila naša hrbtenjača pri vsakem našem premiku telesa v nevarnosti,
da se natrga ali še resneje poškoduje.
Vodo prav tako najdemo v vseh sklepih na telesu, saj je
podobno kot v zgodnjem odstavku, nujna za podmazovanje sklepov. Si predstavljate
hude bolečine, katere bi izkusili vsakič, ko bi se postavili na noge, če vaši
sklepi ne bi bili podmazani, kosti pa bi na suho drgnile ena ob drugo? Da vas
odvlečem stran od te mučne ideje, naj vas opomnim, da lahko spijete kozarec
vode. Glede na svojo težo si lahko izračunate tudi koliko vode vaše telo
potrebuje vsak dan, vseeno pa velja naj bi na dan spili okrog dveh do treh
litrov čiste vode.
290. Ljubezen je lepa,
ljubezen je čista in ljubezen je dostikrat označena z grško končnico –philia. Če
se navežem na temo iz zgornjega odlomka, je ljubezen do dežja imenovana pluviophilia, človek, ki ima rad deževne
dni pa je pluviofil. Sicer ime za nekoga, ki obožuje nevihte uradno še ne
obstaja, vendar pa se v povezavi na to temo dostikrat pojavljata besedi brontophilia
in astraphilia, v nekaterih
primerih pa celo nimbophilia. Ker so
zadeve še vedno nejasne, tako še vedno ne vem kaj naj bi bila jaz (ker obožujem
nevihte z grmenjem, strelami in močnim deževanjem), nekdo pa mi je podal
izjavo, da sem, sodeč po vsem tem, kar imam rada, po vsej verjetnosti 'mokra'. Verjetno
ima prav.
Dovolj za ta teden. Če ste pozorno brali, lahko vedno pridete
do zanimivih vprašanj - glede na to koliko vprašanj prejmem od vas vsak teden –
mislim, da bi resno rabila poseben font, ki bi označeval moje sarkastične
izjave – lahko namreč sklepam, da stvari obrazložim zelo kvalitetno ali pa, da
nihče od vas sploh nima pojma o čem govorim – katera mi lahko zastavite v zvezi
z že povedanim in lahko daste mojim možganom nekaj dela, ko bom iskala odgovore
na ta vprašanja. Lahko pa mi tudi daste kakšno idejo o tem, kaj bi še lahko
napisala, ali pa me poučite o čem, kar še ne vem. Ker tega je vsak dan več. Medtem,
ko se spopadate s temi izzivi, bom jaz vase zlila še nekaj kav in jih verjetno
začinila še z nekaj alkohola, vseeno pa vam zaželim še lep teden do našega
naslednjega srečanja. Torej, do naslednjič!
Na koncu vsake nevihte se pojavi mavrica, na tebi je samo, da dvigneš pogled in jo najdeš! (L. Newsome)
Ni komentarjev:
Objavite komentar