Po tednu ekstremno slabe koncentracije, je končno čas, da
napišem (oz. že delim) nekaj stvari, ki so se mi ta teden motale po glavi. Da smo
si na jasnem, v zelo redkih primerih razmišljam o tem, kar napišem, saj
večinoma razmišljam o podobnih stvareh, katerih pa zaenkrat še ne razumem. Kot je
rekel Einstein: 'Če nečesa ne znaš razložiti šestletnemu otroku, potem tudi sam
ne razumeš', torej, dokler ne razumem, ne morem govoriti in razlagati o tem naprej
(ker nisem izobraževalni sistem naše ali skoraj večine drugih držav po svetu.
Tam take nesmisle zelo radi počnejo).
Teden je minil brez večjih zapletov (za kar počasi začenjam
sumiti, da je tudi posledica zdravil), večinoma z lopato za kidanje snega v
rokah. Šokantno, sneg je zapadel. Januarja. Šokantno, še vedno kidamo sami. In seveda,
najbolj šokantno od vsega je to, da ljudje še vedno jamrate o tem. Tako kot sem
se jaz naveličala vas opominjati na to, da vam dol visi, se dajte vi naveličat
tega, da govorite o trenutnem vremenu. Lahko govorite o kateri izmed tem, ki
bodo naštete spodaj. Ko jih preberete, se vedno lahko domislite kakšne druge,
me nanjo spomnite in s skupnimi močmi jo potem lahko predstavimo svetu. Vsak dan
se moramo naučiti nekaj novega, bojda.
Ker je domnevno še vedno ponovoletni čas (glede na objave na
določenih družbenih omrežjih, se nekateri tudi pogojno niso streznili od novega
leta), bo tokrat nekaj govora o času – oz. bo kar precej govora o času, iz
različnih pogledov. Poleg tega bo govora tudi o pretiranem razmišljanju
(wink-wink), introvertiranosti, za nameček pa bo vse skupaj začinila še
starogrška boginja kaosa. Ker ni vsak red dober in vsak kaos slab.
271. Ker se ljudje magično začnejo zavedati minljivosti
ravno v času novega leta (in ob koncu dopusta), je pametno napisati še kaj o
času. Zanimiv post bi lahko tako naredili iz Praškega Orloja oz. astronomske ure v češki prestolnici. Gre za
astronomsko uro iz leta 1410, kar jo naredi tretjo najstarejšo na svetu in
edino, ki še obratuje.
Ta ura je sestavljena iz treh elementov: številčnice, ki
prikazuje položaj sonca in lune, urino kolesje, ki prikazuje apostole in druge
premikajoče skulpture, ki kažejo čas, ter koledar na katerem medaljoni
prikazujejo mesece. Sodeč po lokalni legendi bo mesto trpelo, če za uro ne bodo
vestno skrbeli do te mere, da ne bo delovala pravilno, skulptura duha, ki se nahaja nad uro pa ima nalogo, da
prikima, če do tega pride. Mesto v tem primeru (po legendi) lahko reši samo
rojstvo čisto posebnega dečka na novega leta dan.
Kazalec, ki prikazuje položaj sonca in lune je v bistvu
mehanični astrolab oz. inklinomer, orodje prvih astronomov, ki omogoča napoved
položaja sonca, lune, planetov in zvezd v določenem trenutku. Po drugi strani
pa lahko Orloj smatramo tudi kot neko obliko primarnega planetarija, saj
prikazuje položaj teles v vesolju (vsaj tistemu, ki je bilo znano v času
nastanka originalnega Orloja, torej 1410 leta).
Na statičnem delu ure je z modrim krogom v sredini
ponazorjena zemlja, z modrim polkrogom pa je ponazorjeno takrat znano nebo
(torej nad horizontom), s črnim krogom in rdečim polkrogom pa je ponazorjen del
neba, ki se nahaja pod horizontom (torej, ga v danem momentu ni moč videti). Na
skrajnem robu kroga, ki ponazarja zemljo, je številčnica, ki kaže čas v Pragi
(oz. srednjeevropski čas), nastavljene pa so tako, da kažejo tudi dolžino dneva
(ki je poleti veliko daljši kot pozimi – veliko o tem ste slišali v zapisku
253, ki je govoril o solsticiju), saj so časovni pasovi med posameznimi
urami neenaki.
Okrog črnega kroga se nahaja številčnica, ki prikazuje
zodiakalna znamenja (znamenja iz horoskopa, ki se v resnici imenujejo po
ozvezdjih), med katerimi na nebu potuje sonce (oz. se zemlja premika tako, da
izgleda, da se sonce premika med ozvezdji – mislim, da bi si po večtisočletni
zmoti zdaj že lahko vbili v glavo, da se zemlja vrti okrog sonca in ne
obratno). Poleg tega Orloj prikazuje tudi stari češki čas, ki se ravnajo v 24
urah, kažejo pa čas od zadnjega sončnega zahoda (ta zapisek bi lahko razvlekla
na dolžino nekaj dni, vendar nima smisla. V principu sem podala najnujnejše
podatke, za kaj več pa se lahko zmenimo posebej ali pa kdaj drugič napišem
drugi del – samo za info, moja fascikla o tej temi vsebujeta nekaj čez 70
listov zapiskov, materiala je torej še dovolj).
Ena najbolj simpatičnih stvari pri tej uri je, da na njej
lahko odčitamo skoraj vse, razen trenutnega časa – sploh, če smo vajeni
digitalnih ur ali ur z drsečim sekundnim kazalcem (pri znamkah kot je Rolex
sekundni kazalec drsi po številčnici, pri bolj cenenih urah pa preskakuje od
sekunde do sekunde). Še ena razlaga za to pa je lahko tudi, da je čas na zemlji
relativen, če ne celo nepomemben.
272. Orloj nas je tako pripravil do tega, da smo se (vsaj
nekateri od nas) zazrli v nebo in začeli razmišljati o raznih zadevah, ki jih
lahko na nebu vidimo. S pomočjo posebne opreme namenjene gledanju 'v luft'
strokovnjaki lahko gledajo stvari, ki so tako oddaljene, da bi nam lahko
dejansko pokazale preteklost vesolja (za razlago glejte naslednji članek).
Tako so strokovnjaki odkrili plinski oblak, ki bi lahko bil ostanek zvezd, ki so se formirale kmalu
po začetku vesolja. V času velikega poka niso obstajali težji kemijski
elementi, ti so nastali kasneje s pomočjo zvezd. Domneva se, da so zvezde na
začetku (kar morajo strokovnjaki še dokazati, saj gre zaenkrat samo za
indirektne trditve, ki jih še ne morejo potrditi) nastajale iz čistih in
pristnih plinov (torej precej drugače kot danes). Lahki kemijski elementi
(vodik, helij in nekaj malega litija) so nastali s pomočjo prvinske
nukleosinteze, težji kemijski elementi pa so nastali kasneje s pomočjo jedrske
sinteze. Vse, kar je danes v obstoju, je nastalo s pomočjo teh starih zvezd, ki
ne žarijo več (to so t.i. zvezde III. generacije) saj so jih procesi nastajanja tako izčrpali,
da so od njih ostali samo še ostanki plinov. Te zvezde so namreč bile ogromne,
kar je povzročilo tudi, da so bile njihove supernove (na kratko povedano je to
takrat, ko zvezdo raznese, ko se njena kemijska struktura tako močno spremeni
oz. so njeni atomi prepolni energije – kdaj drugič pride še razlaga kaj to je,
v malo bolj dodelani obliki) ogromne, s pomočjo le-teh pa so bili začetni kemijski
elementi razposlani po vesolju. Vsaka generacija zvezd tvori druge elemente, ki
jih s pomočjo supernov ali na druge načine pošilja po vesolju.
Zvezde tvorijo ozvezdja, osončja ipd. Vse do galaksij. Tako
je lahko odkriti plinski oblak lahko ostanek starodavne galaksije, ki se je
izoblikovala kmalu po nastanku vesolja. Vendar kot rečeno, zaenkrat imamo samo
posredne dokaze, saj smo komaj pristali na Marsu. Ker smo precej zahojena
bitja, ki še vedno kurijo na drva (za namig o tem, kaj bi moralo biti povedano
tukaj, si preberite odlomek številka 109) in se obremenjujejo s tem, kdo bo
zmagal na volitvah (nekaj na skoraj nepovezano temo piše v odlomku številka
123).
273. Svetlobno leto
je merska enota za razdaljo, ki jo svetloba prepotuje v enem letu. Naše sonce
je od nas oddaljeno 8 minut, nam najbližja galaksija, Andromeda, pa je od nas
oddaljena 2,5 milijona svetlobnih let – torej, ko jo zagledamo, v resnici
vidimo kakšna je bila 2,5 milijona let nazaj. Nam najdlje opažena galaksija EGS
– zs8 – 1 (verjetno bolj eksotično ime še iščejo) je od nas oddaljena 13,1
milijarde svetlobnih let, torej je verjetno tudi ena najstarejših galaksij (ker
naj bi bilo vesolje staro okrog 13,8 milijarde let).
Za drugo mersko enoto, ki nam pomaga opisati razdalje med
zelo oddaljenimi predmeti (osončji, galaksijami in bencinskimi črpalkami, ko
imamo prazen tank na avtu) se uporablja merska enota parsek, ki znaša približno 3,26 svetlobnih let. Zemlji druga najbližja
zvezda (prva je sonce), Proxima Centauri, je od Zemlje oddaljena približno 1,3
parseka oz. 4,24 svetlobnih let. Parsek je bolj znan s predponama kilo (ki
označuje 1000) in mega (ki označuje 1 000 000) – poznamo pa tudi predpono giga,
ki označuje 1 000 000 000 merskih enot, torej parsekov.
Za primerjavo: središče galaksije Mlečna cesta (naše osončje
se nahaja v enem izmed njenih bolj zabačenih kotov) je od Zemlje oddaljeno malo
več kot 8 kiloparsekov, nam najbližja galaksija, Andromeda (ki je, kot že
rečeno od nas oddaljena 2,5 milijona svetlobnih let) pa je preračunano gledano
približno 780 kiloparsekov oz. 078 megaparsekov stran od nas (glede na velikost
vesolja je to bližnja soseščina). Kozmološki horizont (meje vidnega vesolja,
katerega lahko vidimo s pomočjo posebnih naprav) ima polmer približno 14
gigaparsekov (oz. bolj komplicirano rečeno: 46 milijard svetlobnih let). Ker človek
porabi skoraj 32 let, da v miru prešteje do milijarde, imate dela več kot
dovolj in je bolje, da začnete stvari izven Zemlje opazovati zdaj. Svetloba vas
ne bo čakala.
274. ker je zijanje v nebo s strani družbe pojmovano kot
čudaško početje in se z njim ne ukvarja veliko ljudi, naj vam razložim še nekaj
o introvertiranih ljudeh (ti običajno
veljajo za čudake, ki počnejo stvari, ki veljajo za še bolj čudne od njih
samih).
Ljudje energijo običajno dobivajo od drugih ljudi (če smo
dobre volje, to običajno pokažemo tako, da tudi drugi postanejo dobre volje in
seveda, tudi obratno. Če smo sitni, tudi drugi ljudje, ki imajo opravka z nami,
postanejo sitni, kar običajno našo sitnobo še poslabša) – tukaj ni govora o
energijski vrednosti v kalorijah, kljub temu, da sem sama človek, ki običajno
najboljšo uteho najde ravno v prehrani – zato so za ljudi družbene interakcije
nujne. Introvertirani ljudje običajno veljajo za sramežljive oz. za take, ki se
v družbi ne znajdejo. Razlog je predvsem v tem, da introvertirani večje skupine
dojemajo kot nekaj grozljivega, prisotnost v takšnih skupinah (za nekatere je
to obisk nakupovalnega centra v času kupovanja božičnih daril, za druge pa je
dovolj že to, da so npr. 5 ur sedeli v napol polnem razredu vrstnikov) pa jih
psihično izčrpa. To so ljudje, ki rabijo svoj čas zase. Lahko se izkaže, da se
ne znajdejo najbolje v družbi, predvsem zato, ker se ne obremenjujejo s tekočo
problematiko o kateri družba govori (kdo se je spečal s kom, kakšno je vreme in
katera politična stranka bo našo državo popeljala v razcvet), saj se bolj
posvečajo svojim mislim, idejam in temu, kako dojemajo sami sebe.
Introvertirani veljajo za tiste, ki zelo malo govorijo, kar
pa je lahko zelo zmotno prepričanje. Enostavno obstajajo ljudje, katerim se zdi
nesmiselno govoriti, če se jim zdi, da njihove besede ne bodo nikomur pomagale
oz. se jim govorjenje o nečem (tudi z nekom) zdi povsem odvečno in svoje energije,
katero jim je že pobralo dejstvo, da so morali med ljudi, kar jih je močno
izčrpalo, ne mislijo izgubljati na tak način, da bi govorili neke floskule. Introvertirani
so ljudje, ki jih enostavno zanimajo druge stvari kot večino, zaradi česar
imajo manj prijateljev. Svoje prijatelje namreč izbirajo po kvaliteti in ne po
kvantiteti (številu), saj iščejo ljudi, ki jim bodo dali možnost, da govorijo o
stvareh, ki jih zanimajo in zraven ne bodo od zdolgočasenosti padali v
nezavest. Po drugi strani pa, ker imajo manj prijateljev, se jim lahko bolj
posvetijo in jih v resnici poznajo. Ljudje, ki imajo okrog sebe veliko ljudi,
te običajno poznajo samo bežno oz. so dobri prijatelji samo s peščico znancev,
katere imenujejo za prijatelje.
275. Gre za nekaj, kar je močno povezano z predhodne
omenjeno introvertiranostjo. Govora bo o t.i. overthinkingu, ki je že bil omenjen v odlomku številka 23, vendar
je nujno, da dobi svoj lasten odlomek (že je bilo rečeno, pred mnogo mnogo
tedni, da Slovenci ne premoremo ustreznega prevoda besede 'overthinking' – če imate
kakšno dobro idejo o tem, kako bi to besedo prevedli, me prosim kontaktirajte –
in od takrat se ni na tem področju absolutno nič spremenilo).
Po domače rečeno, to so ljudje, ki preveč razmišljajo. O vsem.
Neprestano. Ljudje, ki morajo v vsaki besedi, izjavi, emojiju, fotografiji,
postavitvi vejice v stavku ipd. najti skriti pomen, ki ga ta dostavlja. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da to
vsako stvar v življenju takšnega človeka močno otežuje. Preden se lotijo neke
naloge, morajo analizirati vse njim znane načine, kako bi to nalogo najbolj
efektivno rešili. To jim seveda vzame dvakrat več časa kot drugim, ki so dobili
isto nalogo. Prepričani so, da če bodo še nekajkrat premislili vse detajle, ki
so jih dobili, bodo našli konkretno in preprosto rešitev, da bodo stvar
razumeli v njeno samo bistvo. S takim načinom se spopadajo z vsemi stvarmi v
svojem življenju – od najbolj resnih, kot je npr. izbiranje življenjskega
partnerja, odločanje za starševstvo ipd. pa do najbolj banalnih, npr. kaj
obleči za v službo in kaj naročiti za kosilo. Zaradi tega dostikrat izpadejo
neodločni in ironično, kot da 'z glavo niso povsem pri stvari'.
To niso preproste misli, ki se končajo po nekaj korakih
(npr. če obujem te nogavice, me ne bo zeblo v noge), ampak gre za misli, ki so
v bistvu preproste, vendar jih je veliko preveč, ker se posvečajo vsaki
malenkosti (npr. – zelo na kratko – če obujem te nogavice, potem ne morem obuti
tistih čevljev, v drugih čevljih me bodo bolele noge, ker v njih težko tečem,
vendar moram do službe iti na dva avtobusa in tam bom morala stati, ker so
sedeži namenjeni komu drugemu in tako naprej do točke, kjer lahko nekdo, ki
preveč razmišlja pomisli tudi na to, da gre za nekakšno zaroto ali pa da on sam
škoduje celotnemu stvarstvu – verjemite, do tega lahko zelo hitro pride. Vsaj do
misli o tem.)
Na kratko povedano: to so ljudje, ki se pogovarjajo z vami,
najdejo četrto (najhujšo) definicijo besede, ki ste jo uporabili, ji dodajo vse
najhujše pridevnike in vsebino, iz nje naredijo zaroto in zanjo okrivijo sami
sebe. Kar poznamo samo tak način dela, ne glede na to, kolikokrat preanaliziramo
vse, kar nam je nekdo rekel, na katere načine to storimo in do kako hudih
posledic nas to pripelje. Ena izmed najhujših posledic pretiranega razmišljanja
je huda nespečnost. Ko človek, ki preveč razmišlja, leži v temi v postelji, mu
njegovi možgani dobesedno naštevajo vse napake – od tistih najresnejših do
tistih povsem banalnih – ki jih je v življenju storil, pomislil ali izrekel, mu
sporočajo, kakšne posledice bodo te njegove trivialne napake imele za celoten
svet in pri tem veliko pretiravajo, je dejansko nemogoče spati.
276. Če se navežem na hudo zmedo, katero povzroča pojav iz
zgornjega odlomka, je očitno čas, da povem kaj o konkretni babnici tega tedna.
To je Eris ali Erida, grška boginja kaosa, prepira in nereda. V originalu je njeno
ime zapisano kot Eρις in pomeni Prepir. Običajno se jo upodablja z zlatim
jabolkom spora. Njena nasprotnica je Harmonia (že njeno samo ime pove zakaj se
gre), Rimljani pa so jo pojmovali kot Discordio, po Homerjevem izročilu pa kot
Enyo, boginjo vojne.
Avtor Heziod je v svoji pesnitvi 'Delo in dnevi' opisal dve
ženski s tem imenom. Prva je opisana tista, ki povzroča vojne, krutost in
nasilje, katere noben moški ne ljubi (ne glede na to kako znani vojščaki so
bili moški takrat), spoštujejo pa jo samo zato, ker je nesmrtna boginja.
Druga pa je hči Noči (Nyx) in Zevsa (ki je očitno svoje
genitalije vtaknil vsepovsod kamor jih je le lahko) in je tista, ki povzroča
zdravo konkurenco, ki je pomoč pri doseganju boljše kvalitete lastnega dela (če
vidimo, da je nekdo nekaj naredil dobro, hočemo narediti mi še boljše), je
tista, ki ljudi pripravlja do tega, da so aktivni, da delajo, da rastejo kot
osebe, da se razvijajo (in da ne izigravajo komatoznih pacientov na kavču).
Heziod je v svoji 'Teogoniji' podal tudi drugačno sliko te Eris, saj je njene
značilnosti opisal preko njenih otrok: Ponos (tlaka), Lethe (pozabljivost),
Limos (lakota), Algos (bolečine oz. trpljenje), Hysminai (spopadi), Makhai
(bitke), Phonoi (umori oz. klanja), Androctasiai (uboji), Neikea (spori),
Pseudologoi (laži), Amphilogiai (nesoglasje), Dysnomia (nezakonitost oz. brezpravnost
– kar je za stare Grke, ljudi, ki so ogromno dali na pravo in pravičnost, nekaj
katastrofalnega), Atë (uničenje, v nekaterih prevodih tudi norost ali neumnost)
ter Horkos (lomljenje obljub oz. priseg).
Eris je vplivala na nastanek sodobnega diskordianizma,
kulta, ki od poznih 50ih let 20.stoletja uči o njej kot boginji nereda in
eksistence (tisti, ki ste se srečali z ontologijo bi praviloma morali vedeti o
čem je govora... drugi pa boste morali potrpeti še kakšen teden. Ontologija je
eden izmed izpitov na fakulteti katerega nisem naredila v prvem poskusu) s
sestro Aneris (boginjo reda in ne-eksistence) in bratom, ki je zaveznik
duhovnosti. Principia Discordia, sveta knjiga diskordianizma, jo predstavi v
veliko bolj omiljeni verziji kot stare grške pesnitve, ki jo predstavljajo kot
zlobno, res pa je tudi, da je njeno življenje, tako v starogrških epih, kot
tudi v Principii Discordii zasnovano okrog tega, da je začela Trojansko vojno.
Po njej je poimenovan manjši planet Eris, drugi največji manjši
planet v našem osončju, ki je skoraj za tretjino večji kot (nekdanji) planet
Pluton. Nekateri pa se je lahko spomnite tudi kot zoprne občasne obiskovalke v
risanki The Grim adventures of Billy & Mandy.
277. da še nekaj momentov ostanem pri starih Grkih, ki so si
na zanimive načine znali krajšati čas. Eno izmed teh načinov je vprašanje, ali
nek objekt, kateremu so zamenjani vsi deli, ki ga sestavljajo, še vedno ostane
izvorni element. Gre za Tezejev paradoks.
Znanih je več poskusov zastavljanja in reševanja te uganke v antiki (Heraklit,
Aristotel) in nato kasneje v moderni filozofiji (J. Locke, T. Hobbes), ter tudi
v sodobni pop kulturi (veliko znanstveno fantastičnih filmov se namreč ukvarja
s tem, ali je človek, kateremu so vse dele telesa nadomestili z bioničnimi, še
vedno isti človek, kljub temu, da sploh ni več človek).
Miselna uganka o kateri je govora, je dobila ime po Tezeju,
kralju – junaku Aten oz. njegovi ladji, katera je bila po izročilu več stoletij
po Tezejevi smrti zasidrana v atenskem pristanišču, njene dele, ki so začeli
razpadati pa so redno menjavali z močnejšim lesom. Tako se je v toku stoletij
rodilo vprašanje, če je to sploh še Tezejeva ladja, saj so jo v celoti
prenovili.
278. In končno je čas za še nekaj preprostih definicij. Ker
so se ravno začele razprodaje (ja, še vedno je v meni toliko ženske, da sem na
take dogodke pozorna... in vedno mi je na koncu žal, ker že lep čas nisem v
trgovinah našla nič uporabnega ali dostopnega... torej nam tudi razprodaje ne
koristijo preveč.). Gre za samostalnik oniochalasia,
ki definira dostikrat nepremišljeno, če ne celo nespametno kupovanje stvari kot
način razbremenitve. Kljub temu, da gre za besedo, ki v originalu angleškega
izvora, pa jo je vseeno zamenjala veliko bolj popularna beseda, shopping, ki
prav tako izhaja iz angleščine, prvič pa je bila uporabljena v drugi polovici
18. Stoletja (beseda 'shop' oz. njene predhodnice shoppe, sceoppa in celo scypen
je skoraj 500 let starejša, saj je bila prvič zapisana v drugi polovici 13. Stoletja).
279. Z zgornjo povezana beseda je tudi novi portmanteau
(skovanka), shopaholic, ki opisuje
človeka s kompulzivno potrebo po tem, da nakupuje, oz. osebo, ki mora
zapravljati denar v nakupovalnem centru (oz. več nakupovalnih centrih), zaradi
tega, da bi pridobil stvari ali pa zaradi samega navdušenja, ki mu ga nakupovanje
omogoča. Gre za posebno vrsto nakupovanja - to ni takrat, ko ti zaradi slabe
organizacije zmanjka makaronov in moraš ponje v trgovino, ampak je to težava
oseb, ki imajo občutek, da enostavno morajo hoditi v trgovine in kupovati, saj
so edino tako lahko srečne. Veliko ljudi trdi, da gre za posebno vrsto
odvisnosti, ki se je začela z globalizacijo kapitalizma.
Da se lahko začne domnevati, da je nekdo odvisen od
nakupovanja, mora ta oseba za katero sumimo, da je odvisna od nakupovanja,
narediti najprej marsikatero neumnost. Ljudje so tako sposobni dobesedno
karkoli narediti za to, da bi jim bilo omogočeno iti v trgovino, da si nekaj
kupijo, tudi če tega ne potrebujejo. Taki ljudje so sposobni več ur ali celo
dni taboriti pred novo trgovino, da bi lahko vanjo vstopili prvi (pomislite
tudi na t.i. 'črni petek' takoj po ameriškem zahvalnem dnevu, ko se začnejo
predbožične razprodaje v ZDA, ko ljudje več ur čakajo, da bodo lahko kupili
stvari, ki so domnevno bile znižane, kljub temu, da teh stvari ne potrebujejo
ali sploh nimajo denarja zanje – sodobni čarm kreditnih kartic). Prav tako so
sposobni krasti (denar ali za denar – ukrasti nekaj, e jim nekdo ponudi denar
za to 'opravljeno storitev', da bi si lahko želeni izdelek ali več njih
kupili), lagati in se pretepati, da bi do določenega izdelka prišli. Znani so
tudi primeri, ko so ljudje ubijali, da bi lahko prišli do nečesa, kar si
želijo.
Shopaholiki so prepričani, da je nakupovanje življenje. Običajno so ženske stereotipizirane kot
odvisne od nakupovanja, ki živijo za to, da ugajajo moškim in kupujejo čevlje. V resnici pa je moških žrtev te
odvisnosti približno toliko kot žensk, s tem, da moški kupujejo drugačne stvari
(čeprav poznam tudi moške, ki imajo veliko več parov čevljev kot jaz), v dobi
hitrega razvoja potrošne tehnologije (a.k.a. zdaj) pa je to opazno pri
kupovanju računalniških pripomočkov, telefonom in drugih napravic (t.i.
gadgetov), ki naj bi nam olajšale življenje.
Uradno ime za odvisnost od nakupovanja je oniomania in je že
priznana kot bolezen oz. osebnostna motnja, res pa je, da se zaenkrat sooča
samo z najhujšimi primeri takšnega početja. Običajno je povezana z nihanjem
razpoloženja, tesnobnostjo, zlorabo
substanc in prehranjevalnimi motnjami, zato jo nekateri še vedno priznavajo
samo kot simptom drugih stanj (oz. 'klic na pomoč') in ne kot dejansko motnjo
oz. bolezen.
280. Litographs, družba iz Cambridgea v Massachusettsu, ki
se ukvarja z dizajniranjem stvari s slavnimi citati iz knjig, je leta 2014
sprožila kampanijo na Kickstarterju (internetna platforma za množično
financiranje umetniških projektov), v kateri si je zadala, da bo knjigo Alica v
čudežni deželi avtorja Lewisa Carrola, razdelila na 2500 citatov, te pa s
pomočjo začasnih tatujev prenesla na telesa 2500 prostovoljcev. Vsaka izmed
tetovaž je bila individualno oblikovana, družba pa je sodelovala s skupino za
posebne efekte iz Hollywooda, ki je začasnim tetovažam dala izgled trajnih
tetovaž.
Da bi pri tem sodelovali, ste morali družbi dati vsaj en
dolar in ena izmed teh tetovaž je bila vaša (prejeli ste jo po pošti, nalepili
oz. odtisnili nekam na svoje telo, jo fotografirali in jo nato objavili na
galeriji tatujev družbe Litographs). Po 12ih urah se je nabralo že več kot 2500
prostovoljcev, zato je morala družba vključiti še drugo knjigo, zato je
vključila še drugi del Alicinih dogodivščin, Through the looking glass (and what Alice
found there) – za filmoljube samo poudarek, da letos prihaja ven film s tem
naslovom, narejen po tej knjižni predlogi (to bo vse, kar bom ta teden povedala
o filmih).
S pomočjo družbe Litographs je bil tako podrt rekord za najdaljšo verižno tetovažo na
svetu. Družba se je tega domislila predvsem zato, da bi mladini, ki svoje
življenje živi večinoma v virtualnem svetu, približala užitek branja knjig –
saj veste, lahko si ogledate, kaj pomeni toliko tetovaž na naslovu http://tattoos.litographs.com/, lahko
pa preberete še kakšno knjigo, saj tisti, ki prebere eno knjigo, živi eno
življenje, tisti, ki pa prebere tisoče knjig, pa živi tisoče življenj.
Glede na to, da sem prvi odlomek pisala več kot tri dni (ker
je Orloj nekaj o čemer bi lahko čvekala ure in ure, če ne celo tedne in zraven
po vsej verjetnosti ne bi povedala popolnoma nič koherentnega – oh, poglej, pri
vsem kar govorim imam to težavo), nato pa sem danes (petek popoldan) morala
skupaj spackati še devet zapiskov o tem o čem sem čez teden razmišljala, ki naj
bi dajali idejo, da sem še prištevna in sposobna razmišljati tudi o čem drugem,
ne samo o tistem o čemer običajno razmišljam. Kot že rečeno, skozi človekove
možgane gre dnevno med 12 000 in 50 000 misli dnevno in ko nekaterim od nas uspe
odmisliti NSFW zadeve, potem ostane bore malo stvari o katerih bi lahko
razmišljali. Dovolj ima in domnevam, da se vsaj tukaj strinjate z mano. Moja zelo
šepajoča koncentracija skokovito popušča, pred mano pa je še spisek zelo
zanimivih besed, katere vam mislim predstaviti v naslednjih postih. Ostale ideje
pa se bodo zgodile še sproti. Do naslednjič!
Nauči se videti in
spoznal boš, da je vse povezano z vsem drugim! (L. da Vinci)
Ni komentarjev:
Objavite komentar