Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 36. del

Dobrodošli v Marcu, mednarodnem mesecu dobrih idej. Ontološko gledano je pridevnik 'dober' vsebinsko zelo poln pojem, ki ima seveda posledično tudi zelo različne interpretacije svojega pomena. Seveda, praktično gledano je stvar še hujša. Kar se pajku zdi normalno, je za muho čisti kaos. Torej, dobrodošli v odzvenu še enega kaosa.

Ta teden smo se na naši strani ukvarjali z nekaj idejami in večina od njih se je izkazala za ne-pretirano-dobrih, vendar bomo nekatere od njih še nekaj časa premetavali po mislih. Če ne zaradi drugega, zato, da se slučajno ne bi začeli obremenjevati z vremenom. To počnejo vsi ljudje v bližini. Čeprav, kot je že jasno, vremenu za to ni mar in se ravna po svojem.

Ta teden bo nekaj malega govora tudi o vremenu (do te mere sem podlegla vplivu družbe), govorili bomo o posledicah življenja na mednarodni vesoljski postaji (ker sem ugotovila, da vas teme o vesolju sploh ne fascinirajo), o nekaterih delih telesa, ki veljajo za lepe in o enem najbolj ostudnih zločinov, kar so jih videli na Japonskem.

Ljudje me radi vprašajo, zakaj se mi zdi Japonska tako zanimiva... ste že kdaj videli kakšen dober japonski pornografski film? Ne? Naredite si uslugo in ga poglejte. Veliko stvari vam bo razjasnil. Seveda, tudi v tem primeru je pridevnik 'dober' večpomenski termin in z razpravljanjem o tem si nikoli ne bomo prišli na čisto. Nekaterim od nas pač ni jasno nič, drugim pa še malo manj.

Vseeno, v prvi objavi v mesecu dobrih idej, ste najprej vabljeni, da si preberete nekaj o novodobnem običaju zažiganja snežakov v ZDA. Ker, Amerika. Mesec dobrih idej tako začenjamo s čisto neumnostjo.

351. Počasi se približuje dan, ko bo uradno nastopila tako močno opevana pomlad (Po nekaterih izračunih je že tukaj, po nekaterih bo vsak čas... Aprilsko vreme, muhasto in nadležno pa imamo vse leto). Zato lahko zdaj predstavimo zanimiv način, kako se posloviti od zime. Gre za t.i. Dan gorečih snežakov, ki prihaja, tako kot vse druge podobne oslarije, iz ZDA. Domnevno pa ima sicer korenine v običajih, ki so se okrog cvetne nedelje izvajali v Nemčiji in Švici.

Od začetka 20. Stoletja se je v Švici na prvi ponedeljek po pomladnem enakonočju (omenjen že v odlomku 253) praznoval Secheläuten, ko se je nekdo našemil v grozljivega snežaka imenovanega Böögg in strašil otroke (kar naj bi tudi dajalo osnovo za ameriško besedo boogey man, ki označuje nekoga, ki straši otroke, ki ne ubogajo svojih staršev... torej, vse otroke). V prvi polovici 50. Let 20. Stoletja je bilo to praznovanje prestavljeno na tretji ponedeljek v Aprilu.

V 70. Letih 20. Stoletja je ta običaj prečkal Atlantski ocean in t.i. Unicorn Hunters (skupina študentov iz Lake Superior State University-ja) ga je začela praznovati na dokaj kulturen način. V slovo zimi so naredili snežaka iz gorljivih materialov, ga zažgali, študenti pa so v njegovi bližini recitirali poezijo na temo zime, pomladi in seveda, gorljivih snežakov.

V dobrih štiridesetih letih, kar se ta dan praznuje v ZDA, je seveda, tako kot vse iz tiste smeri, postal huda popačenka samega sebe. 'Praznuje' se skoraj pri vsaki hiši, zato je zdaj moč kupiti tudi snežake iz eksplozivov (Ker, Amerika), ljudje pa so v tem že našli nov izgovor za pijančevanje in drugo neprimerno obnašanje.  To je včasih bil praznik za otroke in mladino, saj se je domnevno praznoval samo, če so se celo leto lepo obnašali... kar je pripeljalo do tega, da se zdaj tudi starši, ki so takrat (ko se je običaj začel praznovati) še bili otroci, ne znajo več obnašati.

Drugače pa je 20.3. še vedno pomladno enakonočje, na ta dan pa obeležujemo tudi mednarodni dan sreče.

352. Ob koncu letošnjega Februarja je prišlo do ekstremno redkega pojava (vsaj kar se tiče govorjenja o njem), ki se na koledarjih pojavi samo vsaka 4 leta. Seveda, gre za prestopni dan in kljub temu, da vse o njem že veste, je vsake toliko pametno nekaj stvari obnoviti.

Zakaj torej pride do tega ekstremno redkega pojava, ki se tako pogosto ponavlja? Da bi razumeli to, se najprej spomnimo na Gregorijanski koledar (kateremu smo na hitro rekli 'živjo!' v 43. Odlomku, malo dlje pa smo ga spoznavali v odlomku 269). Ta šteje 365 dni (če se vam ni ljubilo pogledat nazaj, naj vas opomnim, da je Gregorijanski koledar univerzalni način štetja časa in najširše uporabljan koledar – seveda, ker čas v resnici ne obstaja, je katerikoli koledar samo stvar skupnega konsenza, zato se vam lahko številka 365 zdi tako znana), kar pa je skoraj 6 ur manj kot traja solarno leto (ali tudi 'tropsko leto'. To je določeno kot čas, ko se Sonce vrne iz točke v kateri smo ga začeli opazovati nazaj na to točko in traja 365 dni 5 ur 48 minut in 45 sekund v povprečju. Seveda Sonce ne potuje okrog, se pa Zemlja vrti okrog njega – saj vendar poznate komad 'Zemlja pleše' -  kar nam daje vtis, da se Sonce dejansko premika po nebu v obliki elipse – pojev, ki se imenuje 'analema'). Vsaka 4 leta mora tako priti do prestopnega dneva, saj gre za preprosto uskladitev standardiziranega koledarja s solarnim letom (v štirih letih se namreč nabere za skoraj en dan odvečnih ur, ko koledar čaka na Zemljo). Za manjšo zanimivost: Hebrejski način štetja časa Adar Aleph, ki se ravna po lunisolarnem koledarju (ki je bil na kratko omenjen v odlomku 268) mora iz istega razloga vsakih 19 let dodati celoten mesec, ker ne dodajajo posameznih dni.

Pot Sonca po nebu v enem letu - Analema

V tem momentu pa lahko pogledamo še nekaj zadev o dnevu. Gre za čas, ki ga Zemlja potrebuje, da se obrne okrog svoje osi. Ker pa seveda stvari ne morejo biti tako preproste, so strokovnjaki uvedli izraz efemerični dan. To je čas 86 400 sekund (po SI oz. Internacionalnem Sistemu Enot). Povprečen solarni dan je za nekaj milisekund daljši od efemeričnega dneva (povprečen zato, ker je v resnici različnih dolžin, saj tudi hitrost vrtenja Zemlje ni konstantna). Za še eno manjšo zanimivost: Solarni dan se postopoma podaljšuje (to ni podaljšanje za nekaj minut ali celo ur, ampak je govora o tako majhnih časovnih enotah, da so za ljudi običajno brez pomena). Do tega podaljševanja so pripeljali vsaj trije dejavniki – Sonce, ki naj bi izgubljalo svojo moč (spet je govora o tako majhnih številkah, da so za nas skoraj brez pomena... zaenkrat), Luna, ki je glavni razlog za plimovanje vode na Zemlji (plimovanje pa Zemljo upočasnjuje) ter gravitacija (z odkritjem gravitacijskih valov je bilo tako razjasnjenih veliko stvari... tudi razlaga tega vas bo nekoč doletela).

Matthew Chin - analiza sončeve analeme v Honk Kongu v letu 2014

Grški astronom, matematik in fizik Hiparh, kateremu pripisujejo odkritje enakonočij, saj je z njihovo pomočjo prvi določil dolžino solarnega leta ter hkrati izračunal tudi, da je eno solarno leto natanko 1/300 dneva krajše od 365 dni in četrt dneva... njegov izračun je bolj približne sorte, saj je solsticije, kljub temu, da jih je poznal, opažal veliko slabše kot ekvinokcije. Vseeno pa mu gredo zasluge, da se zavedamo tega, da vemo kaj je prestopni dan in zakaj natanko do njega pride.

Prestopna leta so deljiva s številko 4, vendar pod pogojem, da niso hkrati deljiva s številko 100, izjeme pa so samo v primeru, da so deljiva s številko 400. Bolj preprosto povedano, so npr. leta 1700, 1800 in 1900 bila navadna leta (kot večkratniki številke 100), leto 2000 pa je bilo prestopno (kot večkratnik številk 4 in 100).

353. Da za nekaj momentov ostanemo še nekje med Soncem in Zemljo... v tem tednu se je domov vrnil tudi ameriški astronavt Scott Kelly, ki je v vesolju – na mednarodni vesoljski postaji – preživel skoraj eno leto oz. 340 dni. Poleg vsega drugega je bil bil v vesolje poslan zato, da bi bilo moč spremljati kako ima življenje v mikrogravitacijskem okolju dolgoročne posledice na človeka, s tem pa bodo znanstveniki imeli vpogled tudi v to, kako bi morebitna potovanja po vesolju vplivala na človeški organizem.

Preiskave na telesu ameriškega astronavta so se začele že več kot eno leto preden je odšel v vesolje, nadaljevale pa se bodo vsaj eno leto po njegovi vrnitvi. Testi zajemajo sedem večjih področji povezanih s telesom in psiho človeka. Poglejmo si katera to so in zakaj točno so izbrali ravno ta področja.

               1. Mikroflora – Okoljski vzroki kot sta stress in prehrana lahko močno vplivajo na mikrobe (enocelične organizme, glive in rastline) v in na človeškem telesu. Kakršna koli neravnovesja povzročijo spremembo količin teh mikrobov, kar lahko močno vpliva na človekovo zdravje.

               2. Metabolizem – količina mikrobov v vzorcih krvi, urina in sline (s katerim imajo strokovnjaki vpogled v to, kar se v telesu pravzaprav dogaja) ter hitrost metabolizma variira pri vsakem človeku. Zaradi tega se spreminja naš imunski sistem ter tudi sposobnost in hitrost vsrkavanja hranil iz hrane v telo (če te sposobnosti in hitrosti odstopajo od normalnega, je mogoče, da smo zboleli)

               3. Fizične sposobnosti – Gostota kostne mase se pri odraslem človeku z leti zmanjšuje (zato so starejši ljudje bolj nagnjeni k zlomom kosti), prav tako pa upadajo sposobnosti in gostota mišic in kvaliteta kardiovaskularnega sistema. Domneva se, da na podoben način na telo vpliva tudi bivanje v vesolju – zaradi prilagojene prehrane, dihanje zraka preko maske, pitja reciklirane vode, drugačnega sistema sprejemanja svetlobe (pred sončnimi žarki vas v tem primeru ne brani debela plast oblakov ipd.) – kar bi posledično pomenilo drugačno zmožnost opravljanja raznih del in vaj ter tudi čas reagiranja.

               4. Finomotorične sposobnosti – sposobnost zapenjanja gumbov, pisanja (na roke) pa vse tja do zelo kompliciranih sposobnosti potrebnih za upravljanje plovila ter odpiranje vrat na takem plovilu, ki podrazumevajo usklajenost rok in oči ter hkratno procesiranje informacij v možganih prejetih iz obeh delov telesa. Zaenkrat se domneva, da v takšnem okolju pričnejo človeku finomotorične sposobnosti upadati, vendar pa lahko, da vplivajo na kateri drugi del telesa, ki bi potencialno lahko razvil drugačne sposobnosti, katerih na Zemlji mogoče ni potreboval ali pa se niso mogla razviti.

               5. Vid – Mikrogravitacija močno vpliva na telesne tekočine, domnevno najbolj pa na tekočino v očesu, saj se zaradi sprememb pritiska spremeni njena gostota in pretočnost, kar bistveno spremeni pritisk na optični živec. Posledično se lahko pokažejo bolezni na očeh, oslabljen vid ipd. Zdrave oči kažejo tudi na zadostno količino vode v telesu in dobro prekrvavljenost.

               6. Funkcionalne sposobnosti – Kako se bo leto v vesolju odrazilo na astronavtovih sposobnostih hoje, premikanja stvari, govorjenja ipd? Bodo običajna opravila zanj postala napornejša in kako dolgo se bo spet navajal na gravitacijsko polje? Testi na tem področju bodo pokazali vpliv vesolja na telo ter posledice na psiholoških odzivih na dejanja in delovanje.

               7. Psihično zdravje in obnašanje – Stresne situacije in dolgotrajna izoliranost lahko oslabijo kognitivne funkcije in sposobnost izvrševanja dejavnosti. Raziskave na tem področju 'merijo' čas reagiranja na dogodke, sposobnost racionalizacije dogodkov ter spremembe v razpoloženju.

Astronavt Scott Kelly in njegova sopotnika, kozmonavta Michail Kornienko ter Sergey Volkov, so 1.3. pristali na Zemlji, pozno popoldan so jih iz plovila Soyuz potegnili na Kazahstanskih stepah. Takoj po pristanku so jih posadili na stole in spremljali njihovo zdravstveno stanje, zdaj pa morajo 45 dni biti pod stalnim nadzorom, da bi bilo moč ugotoviti, če so sposobni normalnega povratka med ljudi. Posnetek njihove pristanka si lahko ogledate na spodnji povezavi

Dobrodošli spet v gravitaciji, fantje!

Prav tako pa lahko izsledke posameznih testov spremljate na povezavi 

Raziskave opravljene na telesu in obnašanju astronavta Scotta Kellyja

354. Astronavt omenjen v zgornji zgodbi je v času svojega bivanja v vesolju na Zemljo poslal preko 1000 tvitov s fotografijami, katere je posnel na postaji, med katerimi so tudi fotografije običajnih in ne tako običajnih posnetkov raznih vremenskih peripetij, zato je mogoče čas, da opišemo eno od njih... ker pač vsi radi govorite o vremenu, kljub temu, da sploh ne veste nič o tem kaj je in kako do določenih pojavov pride. Zato tokrat o enem izmed meni osebno najlepših standardnih vremenskih pojavov in to je megla. In seveda, tudi te poznamo nekaj vrst.

Megla je v bistvu oblak, ki se namesto, da bi stal na nebu, raje zadržuje nekje v bližini tal, večinoma tam, kjer je v bližini veliko vode. Megla na splošno nastaja tako, da voda s pomočjo sonca in svetlobe izpareva iz tal, izredno drobne kapljive pa se kondenzirajo okrog mikroskopskega prahu v zraku (to bi vam moralo razložiti tudi smog...), tako kondenzirana lahko ostane v tekoči obliki ali pa kristalizira v izredno drobne kristalčke ledu. Ker je 7 ravno število palčkov, naj na kratko opišemo še sedem vrst megle (čeprav jih poznamo še več).

               1. Žareča (radiacijska) megla se izoblikuje v mirnih jasnih jesenskih in zimskih nočeh, ko iz tal voda izpareva med ohlajanjem površja ter običajno izgine, ko začne Sonce segrevati ozračje. Gre za meglo raznih gostot, ki pa je skorajda bela. Takšno ime je dobila zaradi svoje sposobnosti razprševanja svetlobe.

               2. Megla v kotlinah je običajen pojav nad mesti, ki ležijo v kotlinah, je pa v bistvu oblika predhodno omenjene žareče megle. Nastane, ko se težek, vlažen zrak posede v kotlino in se ne more dvigniti nad plas redkejšega, toplejšega zraka, kar ga lahko zadrži v kotlini tudi več dni skupaj. Predvsem je ta pojav izrazit od pozne jeseni do zgodnje pomladi.

               3. Megla na hribih nastane, ko topel in vlažen zrak zapiha po hribu oz. brežini navzgor. Med dviganjem se razteza (t.i. adiabatno raztezanje), s tem pa se ohlaja in kondenzira ter tako tvori oblak, ki na koncu deluje kot da se vali po hribu navzdol.

               4. Advekcijska megla je pojav, ki nastane, ko topel in vlažen zrak zapiha preho hladnejše ploskve (običajno nad vodno gladino ali sveže zapadlim snegom). Hladnejši zrak pod toplejšim se začne tako segrevati, zaradi česar se dviga. Takšna megla običajno nastane nad morjem, nato pa se vali proti notranjosti. Najbolj poznana je tista na fotografijah mosta Golden Gate v San Franciscu.

               5. Ledena megla nastane iz običajne megle, ko se male kapljive vode ohladijo na temperaturo pod lediščem. Ker se to dogaja počasi (razen v primeru ekstremnih padcev temperatur), jim hkrati omogoči, da ostanejo v tekoči obliki. Ti pa se strdijo šele, ko padejo na zamrznjeno podlago. Zmrznjeni kristali so rahli in puhasti.  Običajno jo imajo ljudje v mislih, ko omenjajo zimsko pravljico.

               6. Zamrznjena megla je pojav podoben zgornjemu, vendar pa še vedno ne gre za isti pojav. Ko se na skrajnem severu kapljice vode ohladijo v ekstremnih razmerah, se pravi izredno hitro in močno pod ledišče, tvorijo ledene kristale, ki lebdijo v zraku. Da bi bilo kaj takšnega mogoče, morajo temperature pasti pod -30°C, zaradi česar je pri nas izredno redka.

               7. Evaporacijska megla nastane nad vodnimi telesi (jezera, reke in celo bazeni!), ko se začne zrak nad njimi ohlajati hitrje kot voda pod njim. Plast zraka takoj nad vodo se bo zaradi toplote vode ogrela, vlaga iz vode pa bo izparela (evaporirala) vanjo. Topel zrak se bo dvigal v hladnejšega in zaradi ohlajanja kondenziral v meglo. To je t.i. jutranja meglica, opazimo pa jo večinoma v jeseni.

Kot že rečeno: večina ljudi izredno rada govori o vremenu. Ko je mrzlo, jim je resnično premrzlo in bi radi toplejše vreme, ko pa je vroče, pa jim je ekstremno prevroče in takrat vsi obožujejo zimo. Poleg tega pa je večina ljudi nagnjena tudi k temu, da ljudi okrog sebe neprestano opominja na to, kakšno vreme je zunaj. Če ste kar se tega tiče vsaj malo podobni meni in sovražite takšne ljudi, si zapomnite vsaj katerega izmed tipov megle in boste ljudem, ki večinoma govorijo samo o vremenu s svojim znanjem o megli vsaj za nekaj sekund zaprli gobce. Ker tole govorjenje o vremenu je preseglo vse meje dobrega okusa.

355. Nad mojim zmrdovanjem nad praktično vsem prav tako tista večina ljudi omenjena v zgornjem odlomku samo dvigne obrv, zamahne z roko in naprej opisuje vreme. Jaz pa se pri tem zataknem pri tistem, kar je s celotno zgodbo povsem nepovezano, to pa so obrvi.

Eni temu loku močnejših kocin nad očesom posvečajo več pozornosti kot drugi (predvsem smo po zarisovanju, puljenju in barvanju obrvi znane ženske, vendar gre za stvar, ki jo je nujno priporočiti nekaterim moškim), vendar so obrvi del obraza, ki nas pritegne, saj ogromno povedo o človekovem počutju. Povedo pa lahko še veliko več. Obrvi (takšne, kot so nam bile dane, kar pomeni, da nismo posegali po raznih voskih, brivnikih ali pincetah) rastejo po supraorbitalnen loku nad očesom (s prstom sledite obliki svoje obrvi in opazili boste, da je kost pod njimi rahlo debelejša – to je supraorbitalni lok), najdemo pa jih pri vseh primatih.

Forenzične znanosti se pri ugotavljanju identitete lastnika kosov lobanje dostikrat poslužujejo ravno tega loka, saj z njegovo pomočjo lahko ugotovijo obliko in strukturo obrvi, rasno pripadnost in celo starost žrtve (seveda pa to ne gre v nekaj sekundah kot ste to videli v serijah in filmih, ki se ukvarjajo s takšnimi vprašanji). Najizrazitejšo supraorbitalno kost imajo avstraloidi, sledijo jim kavkazijci, neizrazit lok imajo negroidi, pripadniki t.i. mongoloidov (prebivalci srednje in vzhodne Azije, ker se te besede ne uporablja kot žaljivko) pa je sploh nimajo izražene (za tiste, ki ne veste, pripadniki te rase prav tako nimajo izražene veke, za kar je možno, da je nekako povezano tudi z njihovimi obrvmi. Kako natanko pa še nisem ugotovila). Obrvi so ena najbolj prepoznavnih obraznih potez pri posamezniku.

Kakšen pa je pravzaprav namen obrvi? Domneva se, da so obrvi strateško nameščene na svojem mestu zato, da bi znoju, vodi, prahu in drobnim smetem preprečevale vstopiti v oko ter tudi, da blokirajo nekaj svetlobe, ki bi lahko našim očem škodila. Prav tako pa so izrednega pomena pri človeški komunikaciji. Njihova prilagodljivost nam lahko nakaže ali je človek s katerim govorimo (ali pa celo opazujemo njegovo fotografijo) utrujen, jezen, presenečen, zgrožen ali kaj podobnega.

Ko je malček Leon ugotovil, da ima obrvi

Vendar ker dandanes velja, da je umetno lepše od naravnega (pomislite na silikonska oprsja, lomljenje reber, pretirane količine ličil... brez vsega tega v svetu veljate za grde in ste kot takšni obsojeni na propad) je možno človeku z ličili zarisati na obraz izraz čustva katerega ta človek v tistem trenutku ne čuti.

V zahodnem svetu se pojavlja tudi precej negativno nastrojen izraz monobrow oz. unibrow (z znanstvenim nazivom synophrys), recesivna genetska poteza, ko sta leva in desna obrv delno ali povsem združeni z dlakami nad korenom nosu. Ta poteza se dandanes povezuje s pomanjkanjem sofisticiranosti, slabo higieno in celo z incestuoznimi razmerji v družini. Slika v zgodovini je bila precej drugačna od tega. Stari Grki in Rimljani so občudovali ženske z unibrowom, saj so veljale za lepše in predvsem, pametnejše. Ker so ženske že takrat bile precej zvite pri prikazovanju svoje malo predelane lepote, so si s pomočjo drevesne smole na čela lepile obarvane kozje dlake. Takšni so bili tudi trendi v današnjem Tadžikistanu in Iranu, vendar je tudi na občudovanje monobrowa močno vplivala globalizacija, ki je prinesla veliko novotarij iz zahoda.

356. Tako kot pri obrveh, so se različni trendi razvili tudi pri t.i. lepotnih znamenjih. Melanocitični nevus je strokovno ime za nepravilno pigmentacijo v koži in na njeni površini, v  bistvu pa gre za neke vrste kožno lezijo (manjšo rano na koži) katero zapolnijo obarvane celice. Znamenja se razvijejo zaradi izpostavljenosti UV žarkom, ki povzročajo hitrejše staranje kože – precej posreden dokaz za to je tudi dejstvo, da večina odraslih nima znamenj na zadnjici, saj so zadnjice najmanjkrat izpostavljen del telesa (vendar to ni znanstveni dokaz, ampak samo zanimiva domneva). Običajno se pojavijo po rojstvu (v prvih dveh desetletjih življenja), eden od 100 novorojenčkov pa se že rodi z njimi. Sicer je nejasno zakaj naj bi sploh prišlo do kožnih znamenj, domneva pa se, da gre za defekt v razvoju zarodka v prvih 12 tednih nosečnosti.

Ločimo kožne, ki so lahko ploščati (običajno rjave do črne barve) ali spojeni / privzdignjeni (prav tako rjavi do črni. To so t.i. lepotna znamenja, kot ga je npr. imela Marilyn Monroe ali Cindy Crawford), in podkožne (kateri imajo korene globje v dermisu, vseeno pa so privzdignjeni nad raven kože. Ti so kožne barve ali rožnati). Ne glede na to kje se nahajajo in katere vrste so, običajno so okrogle ali ovalne oblike in v povprečju veliki od 1 do treh milimetrov. Večja znamenja od 5 mm imenujemo materina znamenja. Znamenja so del živega telesa, zato lahko rastejo, se izbočijo, spremenijo barvo ali obliko... vendar izredno počasi. Ljudje, ki jih imajo več kot 100 naj bi bili bolj ogroženi zaradi melanoma, kar pa ne velja za osebe, ki imajo kakršnekoli hormonske težave, vključno z diabetesom – pri hormonskih težavah se tvori več znamenj, saj je moten sam metabolizem v telesu, s tem pa tudi nalaganje in razpršitev melanina. Število kožnih znamenj lahko naraste tudi v času nosečnosti.

Ne mešajte kožnih znamenj s kožnimi pegami, kakršne imejo običajno ljudje s svetlejšo kožo in svetlejšimi lasmi (običajne so na rdečelascih). Te so sicer podobna stvar, vendar gre za nepravilno razdelitev melanina, ki je pri svetlolasih in svetlookih ljudeh svetlejši, po koži. Te pege so od rumene do rdečkasto rjave barve, najdemo pa tudi primerke, ki vlečejo na zeleno (pri osebah, ki imajo ekstremno svetlo, že skoraj prozorno kožo). Jasno je, da so takšne pege običajno všeč tistim, ki jih nimajo, tisti, ki pa jih imajo, pa jih običajno sovražijo.

V zgodovini se je s pomočjo znamenj in njihove lege ugotavljalo ali je nekdo dober ali pa slab človek. Prišlo je celo tako daleč, da so določili (cerkvene oblasti, kdo pa drug), da so ljudje, ki imajo znamenja na nosu, bradi ali licih, obsedeni s hudičem in se ukvarjajo s čarovništvom. Nekatere druge kulture pa so postavile domnevo, da so kožna znamenja znak, na katerem delu telesa so vas umorili v predhodnem življenju (za primer: jaz imam tri znamenja na vratu. Tudi moji starši domnevajo, da so me v predhodnem življenju obglavili, ker to pač pritiče ljudem, ki običajno pametujejo in jezikajo).

357. Po dolgem času oklevanja in zbiranja podatkov (tudi, če česa tukaj ne omenim, to še ne pomeni, da o tem tudi razmišljam ne...), je spet čas, da opišem en umor. Gre za umor z nazivom Šolarka zabetonirana v sod, ki je na Japonskem konec 80. Let 20. Stoletja dvignil veliko prahu, saj so zaradi tega umora spremenili načine kako rehabilitirajo najstniške morilce. Če mislite, da je bil šolarkin najhujši problem to, da so jo zabetonirali v sod... si oglejte zgodbo naprej.

Junko Furuta je bila  17-letna šolarka iz Misata v prefekturi Saitama. Pridna dijakinja, ki ni pila, ni kadila in se ni drogirala ter nasplošno gledano, ni povzročala težav. Za oko je zapela Hiroshiju Miyanu, šolskemu pretepaču, ki naj bi bil povezan z Yakuzami. Junko je povabil na zmenek, vendar ga je zavrnila. In tukaj se je začela vsa katastrofa, ki jo je doletela.

Nekega dne, ko je Junko odšla iz šole po pouku, so jo ugrabili štirje fantje in jo odpeljali v hišo, ki je bila v lasti staršev enega od njih (na Japonskem imajo predpis, da identitet mladoletnih obsojencev ne izdajajo javnosti, vendar se je kasneje razvedelo, da gre za Nobuhara Minata, ki je kasneje dobil vzdevek Kamisaku). Junko so prisilili, da je poklicala starše, jim povedala, da je pobegnila od doma in bo nekaj časa živela pri prijateljici.

Junko Furuta (22.11. 1972 - 4.1. 1989)

Junko so več kot 40 dni zadrževali v tisti hiši, jo več kot 500 posilili (fantje, ki so jo ugrabili ter tudi njihovi gostje – domneva se, da jo je spolno zlorabilo preko 100 moških), iz stropa obešeno za gležnje so jo uporabili namesto boksarske vreče, jo pretepali s palicami za golf in z njeno glavo tolkli ob beton. Več njenih delov telesa so polili z vnetljivimi tekočinami in jih zažgali, njene veke so polili z vročim voskom, na njenem klitorisu in v njeni vagini pa so ugašali cigarete ter v njeno vagino in anus vtikali razne predmete (steklenice, železne cevi, škarje, nabodala za ražnje... tudi prižgano žarnico, da je ta eksplodirala v njej). Po 20 dneh ni mogla več normalno hoditi, zato so jo zvezali in na njen trebuh odvrgli uteži, kar je povzročilo, da je izgubila kontrolo nad uriniranjem in odvajanjem blata. Po tem tudi minimalne količine hrane in vode, katero so ji dajali, ni mogla več prebaviti in je večino izbruhala. Vsakič, ko je bruhala ali pa ji je ušel urin ali blato, so jo ponovno pretepli. Večkrat so jo za več ur zaprli v hladilnik, spati pa je morala gola na balkonu (kljub temu, da je bilo sredi zime).

Kamisakujevi starši so medtem večkrat prišli na obisk, takrat pa se je Junko morala pretvarjati, da je Miyanovo dekle. Starše je večkrat prosila naj o tem, kaj počnejo z njo, obvestijo policijo, vendar so ti povedali, da so se sina in njegovega prijatelja preveč bali, da bi ukrepali. Junko je tudi fante večkrat prosila naj jo enostavno ubijejo, ker ne zdrži več... vendar ji niso ugodili. Tako je 4.1. 1989 umrla zaradi posledic mučenja.

Po smrti so njeno truplo odvrgli v sod za nafto in ga prelili z 208 litri betona, ter odvrgli v ruralnem predelu v bližini, kjer so ga našli nekaj dni kasneje. Preiskava je stekla izredno hitro in v nekaj dneh so že aretirali vse štiri fante. Leta 1990 jim je nižje sodišče prisodilo 17 let zapora za Kamisakuja, 5-10 let za Miyana ter 3-4 leta oz. 4-6 let za druga dva udeležena. Kamisaku in Miyano ter še eden od pomagačev so se na sodbo pritožili, zato so jih poslali na višje sodišče, kjer so kasneje dobili hujše kazni. Kamisaku je dobil kazen 20 let zapora (druga najvišja zaporna kazen na japonskem) od katerih je odlužil samo 8 let, preden so ga 1999 izpustili iz zapora, kamor se je nato še večkrat vrnil. Druga dva sta dobila kazni 5-9 let oz. 5-7 let, katere sta odslužila v celoti. Zaradi spremembe identitete je možno, da sta se v zapor še vračala, ampak podatki navadnim smrtnikom niso dostopni.

O brutalnem zlorabljanju in smrti Junko Furute je napisanih več knjig (na žalost večina v japonščini) in posnetih več filmov (od dokumentarcev do eksploitacijskih filmov). Eden izmed bolj nenavadnih je manga film, kateremu pa so dali srečni konec, kjer dekle preživi, fantje pa gredo za veliko let v zapor.

358. Čeprav bi dekle, ki je doživelo in tudi umrlo zaradi tako brutalnega mučenja lahko štela med konkretne babnice tega tedna, je ne bom. Mrtvim vse spoštovanje, ampak dejansko kategorije za to, kar se je zgodilo z Junko, nimam. Lahko rečem samo, naj ji bosta lahka zemlja in mirno morje.

Vendar vseeno, to ne pomeni, da se ta teden ne bomo srečali z eno konkretno babnico. Ta teden sem se nekajkrat spotaknila ob besedo Irkalla, ugotovila, da mi zveni znano in se odločila iti poslušat še eno ploščo na to temo, da se mi je končno posvetilo, kaj točno to je in zakaj se mi zdi tako znano.

Torej, Irkalla je eno izmed imen za Erishkigal, mezopotamsko boginjo podzemlja, ki je bila pri sumercih znana tudi pod imenom Kur in pri Akadcih pod imenom Ersetu, vlada pa v Kurnugii oz. v Erset la Tari, kar oboje naziv za podzemlje in pomeni 'kraj brez povratka'.

Irkalla je podobna hebrejskemu Sheolu ter tudi grškemu Hadu, vendar pa ni podobna kajsnejšim upodobitvam pekla in hudiča (čeprav lik Irkalle v obliki  ženskega telesa s kozjo glavo dostikrat najdemo med satanističnimi simboli) iz judovsko-krščanskega izročila (in do neke mere celu grškemu Tartaru). Irkalla namreč ni kraj trpljenja duš, ki se morajo pokoriti za svoje grehe dokler niso dovolj 'čiste', da bi prešle v katero izmed stvarnosti, ki do njih ne bo tako zlovešča. Je kraj kjer mrtvi 'živijo' po smrti, sčasoma pa tudi tam njihova telesa razpadejo, kot se to zgodi s telesi umrlih na Zemlji. Nekateri strokovnjaki to povezujejo z dejstvom, da se mrtve v nekaj generacijah začne pozabljati in zaradi tega počasi razpadejo tudi v podzemlju. Erishkigal ali irkalla (če že govorimo o njej... sosdobna wiccan izročila jo večkrat imenujejo ali vsaj označujejo kot Jezebel) je vladarica podzemlja, ki mrtvih ne kaznuje in ne nagrajuje, ampak nanje pazi. V kasnejših tradicijah ji ob strani stoji in pomaga Nergal (khm-khm, tole ni bilo 'preveč' načrtno), bog smrti v Babilonskem izročilu.

Po smrti morajo umrli vstopiti skozi sedem portalov, na vsakih vratih pa morajo čuvaju pustiti kos obleke ali nakita, da jih ta spusti skozi in jim pokaže, kam točno morajo iti (to razloži tudi zakaj so v mezopotamiji mrtve pokopavali oblečene), da se v svoje zadnje prebivališče vrnejo goli, kot so na svet prišli. Irkalla je tako ime kraja in ime osebe hkrati, podoben pojav pa je možno zaslediti tudi pri grškem Hadu. Zato je Irkalla konkretna babnica tega tedna (pa zaradi povsem nepovezanega dejstva tudi, ampak tega ne mislim opisovati).

359. Tik pred koncem še krajši opis tropa volkov, predvsem zato, ker so mi rekli, da bi lahko opisala kaj o politiki... ker sva s politiko dva povsem sprta pojma, bom opisala hierarhijo tropa volkov. Ker je vsaj smiselna.

Hierarhija tropa volkov (v tem primeru gre za nekatere vrste volkov, njihovo obnašanje pa je vplivalo tudi na pse in kojote) je dejansko bolj smiselna kot je večina hierarhij, ki jih poznamo ljudje. Volkovi so zelo socialne živali (sicer poznamo volkove samotarje, vendar v teh primerih gre za 'odpadnike', katere je trop izvrgel, sami pa niso ustanovili svojega... iz več razlogov). Volkovi potujejo v skupini, vendar ne vsi na kopici, ampak v urejeni vrsti. Prvi trije v vrsti so trije najstarejši oz. najbolj bolni. Ker v večini primerov niso sposobni loviti hitrosti ostalih, jim je dano, da sami upravljajo s hitrostjo s katero skupina potuje (če bi morali hoditi na koncu skupine, bi jim skupina ušla in zanje ne bi bilo poskrbljeno). V primeru, da pride do zasede in jih napade drug trop, so ti običajno žrtve, saj bolni in stari tropu dejansko ne morejo več tako koristiti, njihova žrtev pa lahko reši celoten trop.

Cesare Brai - Trop volkov

Tem trem starim in bolnim sledi pet najmočnejših v tropu (prva obrambna linija), ki branijo ostale člane tropa pri napadu od spredaj. Med ostale člane tropa štejemo mlade volkove, samice z mladiči starimi do 3 leta ter tiste, ki niso več najmočnejši, prav tako pa še niso bolni in stari. Nekje v sredini tega se nahaja alfa samica s svojimi zadnjimi mladiči, saj je tako zavaraovana iz vseh strani ona in njen podmladek. Sledi jim še pet najmočnejših (druga obrambna linija), ki trop branijo pri napadu iz strani in od zadaj.

Sam, nekaj metrov za tropom gre alfa samec. Od zadaj ima nadzor nad celotnim tropom, saj vidi celoten trop pred seboj, opazi približajočo nevarnost ali priložnost za večerjo ter usmerja trop, po kateri poti morajo iti. Alfa samec ima pravico prvi izbrati samico za parjenje in ima prav tako pravico prvi pojesti večerjo, kar ostane njemu pa si nato porazdelijo ostali člani tropa. Svoj status samec običajno pridobi s fizično močjo ali napadalnostjo, v veliko primerih pa tudi zato, ker je edino ta član tropa sposoben uravnavati odnose v tropu.

Vloga alfa samcev in samic se z leti spreminja (ne tako kot pri ljudeh, kjer med politiki že več desetletji sedijo isti stari fosili... ker so pač politiki). Volkovi se zavedajo, da je imeti vlogo alfa samca in samice izredno odgovorna stvar, saj morajo skrbeti za celoten trop (pri tem imajo tudi pomočnike, t.i. beta samce in samice), če pa kakšno stvar ne naredijo prav, pa jih trop lahko celo izvrže.

360. Za skrajni konec pa še ena tujka, ker jih imamo nekateri med nami pač izredno radi. 

Gre za pogosto stvar, katero pa ljudje običajno ne znajo imenovati. To je mauerbauertraurigkeit. Gre za neustavljivo potrebo po tem, da ljudi, sploh tiste, ki jih imamo radi nenadoma začnemo odrivati stran od sebe. Običajno do tega pride, ko smo prenatrpani z informacijami – tako podatkovnimi kot čustvenimi in drugimi – in enostavno ne premoremo več moči, da bi se obremenjevali s tem, čigavi nameni so pristni in čigavi ne (kar se tega tiče, je dostikrat težava tudi v samem zaupanju – pri nekaterih od nas je to celo tako do te mere, da nas lahko nekdo več let prepričuje, da nam želi dobro, pa tega ne bomo verjeli in mu posledično tudi zaupali ne bomo – ker besede lahko lažejo, dejanja pa zelo redko. Ampak nekateri tega ne znajo razumeti). Temu se običajno v pogovorih reče 'čas zase'. Praviloma bi tak čas moral biti samo za to osebo, ki je prišla do te točke, vendar pa je po drugi strani današnja družba tudi že pripeljala do tega, da mora veliko populacije vedno biti obkrožene s 'podobno mislečimi', da bi se sploh počutili kot osebe. Nekaterim od nas je dovolj, da se vržemo v kad polno vode za kakšno uro, preberemo kakšno dobro knjigo ali pa napišemo nov članek za blog, katerega berejo tri duše.

Za ta teden bo dovolj, saj je opisano izredno veliko stvari, ki v resnici med seboj sploh niso povezane, med njimi pa sem poskusila ustvariti vsaj navidezno povezavo, da bi zapis deloval koherentno. Ta teden ste se zopet izognili moji teoriji o gravitacijskih valovih, ampak dokler ta ne bo povsem izpopolnjena, jo bom zadržala zase. Do takrat pa ste vedno vabljeni, da daste kakšno dobro idejo o tem, kaj bi radi prebrali ('dobrih' idej je ogromno, zato ste pri tem lahko zelo kreativni), o čem kar vi veste, jaz pa ne (pa mislite, da bi me uspelo zanimati... kot že rečeno, zanima me ogromno stvari, vedno pa me lahko zainteresirate še za kakšno, če mi jo boste znali predstaviti na zanimiv način... na isti način pa mi s kakšno tako pokvarite dan, da jo bom izključila iz nadaljnjih raziskovanj... torej, bodite pozorni), postavite vprašanje na katero izmed tem, ki so že bile na sporedu, me opozorite na to, da sta dve (ali več) že omenjenih stvari povezanih med seboj (ker ni nujno, da sem sama to že opazila) ali pa samo pridete pozdravit. Običajno ne grizem, če pa vam je kaj takšnega všeč pa se lahko dogovorimo tudi za to. Torej, do naslednjič!

Povej mi in pozabil bom. Nauči me in zapomnil si bom. Vključi me zraven in naučil se bom! (B. Franklin)