sobota, 26. marec 2016

Stromatra, 16.del: Odzven Kaosa, 39. del - Ni vsak red dober in ni vsak kaos slab!

Skoraj bi lahko bila ponosna nase! Komaj četrtek popoldan je, jaz pa že pišem uvodnik za sobotno objavo. Logično je, da uvodnik vedno napišem nazadnje, saj je nesmiselno najprej napisati uvodnik za nekaj, če sploh še ne vemo o čem bomo pisali.

V tako frantično početje so me prisilili prazniki, ki domnevno prihajajo ta vikend, jaz pa sem nanje pozabila, ker pač nisem človek, ki bi imel rad kakršnakoli praznovanja, ki podrazumevajo veliko ljudi v hiši (članek o tem, zakaj smo nekateri od nas raje sami, še berem... verjetno vas bom na to opozorila v svojem pisanju naslednji teden). Hiša je namreč mesto, kjer naj bi bili ljudje varni pred svetom, pred ljudmi, ki dejansko posegajo v naš osebni prostor in ker so ti ljudje, ki so prišli v našo hišo naši gostje... no, veste koliko je ura. Gost ima vedno prav, pa čeprav ima strogo narobe in to še v naši hiši. Še dobro, da prazniki ne pridejo vsak teden. Potem ne bi imela dovolj živcev, da bi vam najedala že 39. Teden zapored.

Tudi ta teden ne bom pisala uvodnik v stilu tistega pred dvema tednoma, čeprav je bilo glasbenih referenc in namigov ogromno – nekateri od nas domnevno že razmišljamo v naslovih plošč in pesmi, težava pa se pojavi, da večina ljudi to obravnava kot kruljenje. Ker nas je večina še vedno ujeta v lastnem zaporu tega, kaj si bodo mislili drugi (večinoma neprostovoljno!), se tako lahko še zelo dolgo vrtimo v krogu lastnih idej, ki ne vodijo nikamor.

Ta teden boste s pomočjo zmedenih in nekoherentnih zapiskov slišali nekaj o tem, zakaj ženske potrebujemo več spanca kot moški, kaj so Stebri stvarjenja (naj vas ne bo strah, ne bo govora o veri, ampak o pojavu v vesolju) in zakaj se domneva, da jih pravzaprav ni več, vmes pa bomo omenili nekaj stvari iz grške mitologije, koristno aplikacijo za telefon in paradižnike. Kot je očitno od kratkega pregleda tega kaj vas čaka v današnjem zapisku, idej, ki bi v resnici koga zanimale je vedno manj, zato lahko priporočite kakšno smiselno. Da vsaj za nekaj ur nekaterim od nas uspete pobegniti iz dolgočasnosti ljudi in stvari med katerimi živimo.

381. za začetek nekaj resnično vesoljskega. Ker je to prvi zapisek (ta teden), bomo začeli s t.i. Pillars of Creation oz. 'stebri stvarjenja', katerih izvorna fotografija je po svetu zaokrožila pred skoraj 21 leti, lansko leto pa smo končno dobili tudi HD različico.
Pillars of Creation je tvorba v meglici Eagle, ki se nahaja v ozvezdju Serpens. Da bi si lahko malo bolj predstavljali o čem pravzaprav govorim, naj najprej kratko opišem ta dva pojma. Pravzaprav ne, za 'ozvezdje' poglejte malo nazaj (zapisek 314 govori o ozvezdju Orion), ker gre za besedo katero dostikrat uporabljamo, zato bi jo praktično že morali poznati, vsaj približno.
Zato pa malo bolj obširno o 'meglicah'. Gre za medzvezdni oblak prahu, vodika, helija in drugih plinov. Meglice so običajno ogromnih velikosti, tudi več 100 svetlobnih let v premeru, imajo pa maso veliko manjšo kot stvari ustvarjene v vakumu na Zemlji (vseeno pa so gostejše kot prostor okrog njih. Za lažje predstavljanje: meglica v velikosti Zemlje bi tehtala nekaj kilogramov, predvsem zaradi relativne mase plinov. Zaenkrat sicer tako majhna meglica še ni na spisku odkritih, ker nam tehnologija tega še ne omogoča ali pa se tistim, ki se s tem ukvarjajo, ne zdi zanimiva). Meglice so običajno mesto, kjer nastajajo zvezde. In seveda, ena izmed takšnih so tudi Stebri stvarjenja. Na teh področjih se zaradi fotoevaporacije in ultravijolične svetlobe bližnjih in zelo vročih zvezd plini (predvsem hladen molekularni vodik) in drugi delci segrejejo in zgostijo. To jim omogoči tvorbo plinastih kroglic, ki se se združujejo, plini, ki iz njih izhlapevajo pa jih ščitijo pred pretokom intenzivne UV svetlobe. Te kroglice so t.i. inkubator zvezd, saj ko plini iz kroglice izhlapijo, ostanejo mlade zvezde. Od tukaj tudi ime tvorbe – Stebri stvarjenja, saj v njem nastajajo zvezde.
Zvezde v Stebrih stvarjenja so stare okrog 5 000 000 let in oddajajo temperaturo okrog 45 000°C ter ogromno radiacije, kar je pred kratkim sprožilo domnevo, da Stebri stvarjenja v resnici ne obstajajo več (svetloba, ki prihaja iz te meglice, je potrebovala okrog 7000 let, da je prišla do nas, kar pomeni, da danes vidimo stanje, kakršno je bilo pred 7000 leti – zapisek pod številko 273 bi vam znal o tem povedati malo več). Vesoljski teleskop Spitzer je namreč odkril oblak vročega prahu v bližini stebrov, za ta oblak pa se domneva, da je nastal z udarnim valom supernove (nekateri znanstveniki tudi trdijo, da bi supernova s tolikšno močjo morala za seboj pustiti močnejše radijske in rentgenske valove, da bi lahko pokončala takšno tvorbo). Supernova naj bi eksplodirala pred približno 6000 leti, zato bomo šele čez kakšnih 1000 let sposobni zagotovo vedeti, ali stebri še stojijo ali ne. Obstajajo pa tudi druge domneve, npr. ta, ki trdi, da bi lahko močni vetrovi iz bližnjih zvezd segreli prah, ki se nahaja v tej tvorbi, do te mere, da bi se ta razpadel. Ta proces je počasnejši kot posledice supernove, zato je tudi domneva utemeljena na tem, da Stebri stvarjenja propadajo zelo počasi.

Vesoljski teleskop Hubble je 1.4. 1995 posnel eno najpopularnejših fotografij, kar so jih kasnejše internetne strani o vesolju kadarkoli objavile. Ta fotografija 'slonjih rilcev' in plinov v meglici Orel (Messier 16 oz. NGC 6611) je v resnici sestavljena iz 32 fotografij posnetih s štirimi kamerami na Hubblu. Za boljše razlikovanje elementov so bile dodane barve - zelena za vodik, rdeča za enkrat ionizirano žveplo in modra za dvakrat ioniziran kisik.

382. in tako je že na samem začetku čas za konkretno babnico tega tedna, ki je delno povezana s temo v zgornjem zapisku. Ker smo nekateri izmed nas bolj ponočnjaške sorte in nasploh radi gledamo v nočno nebo, je verjetno čas, da rečemo kakšno besedo o Seleni, starogrški boginji Lune (kar je dalo tudi njen starorimski ekvivalent, boginjo Luno). V starih mitih je ona tista, ki po nebu vozi svojo srebrno kočijo, katero vlečeta dva krilata konja – zaradi njenega početja imamo občutek, da Luna vzhaja in zahaja.

Selena je hči titanov Hyperiona in Theie, kar pomeni, da sta njuna otroka Helios (bog sonca) in Eos (boginja Zore) njena brat in sestra. Velja za personifikacijo Lune. V klasični in kasnejši grški mitologiji se Seleno pogosto enači z Artemido (boginja katero smo že srečali v zapiskih 209 in 335), preko Artemide pa se jo kasneje enači tudi s Phoebe (Φοίβη je ena izmed izvornih Titanov, po nekaterih izročilih celo božanstvo prerokovanja), Cynthio (Κυνθία je izraz, ki opisuje nekoga, ki prihaja iz gore Kintos na otoku Delos. Artemida naj bi se rodila na tej gori, kot rečeno pa se jo enači s Seleno, zato je ena izmed domnev tudi ta) ter celo Mene (beseda 'men' označuje mesec ter tudi lunin mesec, je pa tudi ime frigijskega boga lune, Mena. Iz tega imena izhaja tudi naziv 'lunine mene').
Selene je v življenju zamenjala več ljubimcev (res pa je tudi, da je vsak izmed piscev starih epov in pesnitev deloval po principu šund novinarstva in si je izmislil kakšno romanco, do katere mogoče sploh ni prišlo), povezali so jo namreč z Zevsom, Panom in celo s smrtnikom Endymionom.
Mladina, pokvarjena s strani interneta, je grško mitologijo povzela s stavkom 'Kam ga je vtaknil Zevs?', kar je v bistvu res (vrhovno božanstvo starogrškega panteona je na tem področju namreč imelo hude težave). Tako Homer v Himni Selene trdi, da naj bi Zevs s Selene dobil hčero Pandio ('vsa svetla'), avtor Alcman jima pripiše hčero Erso ('jutranja rosa'), nekateri drugi avtorji pa jima pripisujejo starševstvo nimfe Nemeje. Po drugi strani je Vigil Selene povezal z bogom Panom (to je bog, ki iz skritih kotičkov preži na naključne mimoidoče, katere nato prestraši... iz njegovega imena je izpeljana beseda 'panika'), koga natančno pa naj bi rodila njemu, pa je nejasno.
Verjetno pa je Selene najbolj znana po svoji ljubezni do navadnega smrtnika Endymiona. Zaradi njega je prišla z neba. Vendar pa ji ta ljubezen ni bila usojena. Endymion se je namreč zaljubil v Hero, ker pa je ni mogel imeti, se je odločil, da hoče spati do konca večnosti. Selenina vloga v tem ni povsem jasna, Cicero pa je zatrdil, da je to zato, da bi lahko vsako noč prišla z neba in ga poljubila, brez tega, da bi on to v resnici vedel. Kljub temu Pavzanij domneva, da sta imela 50 hčera (t.i. 50 lunarnih mesecev oz. Olimpiad – eden izmed razlogov, zakaj so Olimpijske igre vsaka 4 leta), Nonij pa jima je pripisal sina Narcisa (po katerem nosijo ime narcisoidneži).
Domnevno njeno ime izhaja iz besede σελας ('luč'). Preživeli viri ji pripisujejo nadnaravno lepoto (kar je verjetno tudi povezano z njenim imenom). Imela naj bi prekrasne črne lase, dolga krila ter zlat diadem – Orfej ji je pripisal še baklo in rogove (nekateri so rogove razložili kot polmesec, katerega je nosila namesto diadema). Domnevno je ona tista, ki vse vidi, vse ve in ima rada konje. Kako se podatek o konjih vklaplja v opis njene lepote pa si še nisem povsem na jasnem.

383. Zgoraj je bilo govora o Selene, katere rimski ekvivalent je Luna, iz te pa izhaja beseda 'lunatik', ki opisuje nekoga v določenih psihičnih (in psihiatričnih) stanjih. Ta teden sem dobila vprašanje o tem, če je možno nekoga prepričati v to, da bo storil nekaj, kar v resnici noče (vprašanje ni bilo direktno takšno, se je pa to skrivalo za njim), torej je mogoče čas, da tole malce opišem.
Večina se nas je kdaj že srečala s kakšnim prodajalcem (ali vsaj reklamo), ki nas je hotela na vsak način prepričati v to, da nekaj potrebujemo (potem pa so nam večinoma hoteli prodati nekaj povsem neuporabnega in nepotrebnega). V takšni maniri je zadeva precej očitna in ne preveč okrutna, je pa ta ista ideja, malo bolj dodelana seveda, dobesedno zlorabljena v kriminalnih serijah in filmih – kjer je nek ubogi revež prepričan v to, da je storil nekaj, kar v resnici ni, samo zato, da bi se pravi krivec ognil kazni. Zadeva je bila uporabljena tudi v bolj popularnih filmih – eden najbolj očitnih je film Inception (kakor so mi povedali drugi, ker mi za filme te branže absolutno dol visi, v bistvu pa je bilo vse povedano v samem naslovu filma. Tak način delovanja se namreč imenuje incepcija.
Čeprav so filmi na to temo samo stvar fikcije, je preden se tega lotimo, nujno razumeti posledice. Te so vedno dobre in slabe – večinoma se v filmih prikazujejo slabe in večina povprečnežev nas hoče kaj takšnega uporabljati za slabe namene, recimo temu tako...

Prvo, najti moramo ustreznega človeka, na katerem bomo izvajali svoje eksperimente (eksperimenti so vedno moralno vprašljivi, če ste slučajno pozabili). Najprej si zamislite svoj cilj in spoznali boste, da se k temu cilju ženete, se odrekate in delate kopico stvari, ki se mogoče ljudem okrog vas zdijo nenavadne ali celo čudaške, da bi te cilje dosegli (veliko ljudi pozablja, da so, kljub temu, da sovražijo družbo, še vedno del te družbe. Družbo – kot socialno tvorbo – večinoma sovražijo ljudje, ki ne vzgajajo svoje zelenjave, ne redijo svojih kokoši in krav, da bi imeli kaj jesti, ne znajo sezidati lastnega doma in predvsem, nimajo pojma o lastnem telesu, da bi vsaj približno vedeli kaj storiti, če slučajno zbolijo. Kljub temu, da nekdo sovraži družbo, še vedno kupuje hrano zase, katero so pridelali drugi ljudje, vedno rabijo serviserje in druge delavce, ki lahko njihovo domovanje obdržijo v enem kosu, poleg vsega tega pa rabijo tudi ljudi, ki nudijo storitve, s katerimi se njim ni treba toliko vključevati v samo družbo. Absurdno kolikor se sliši, s takimi ljudmi imamo opravka vsak dan in se tega verjetno niti ne zavedamo). Ko tako najprej razumemo svoje delovanje, bomo razumeli, da tudi drugi delujejo po enakem principu – vsakdo ima cilje, do katerih bo skušal priti na sebi primeren način. Da bi njihove cilje razumeli, je predvsem treba poslušati in ne toliko govoriti. To pomeni, da bomo morali sami sebe pripraviti do tega, da nas bo nekdo zanimal. Postavljati mu moramo kopico vprašanj – ljudje nam v resnici povedo vse, če jih le poslušamo.

Ko smo človeka spoznali na tak način – da smo ugotovili kateri so cilji h katerim stremi, moramo okrog njega zgraditi primerno okolje. Vsakdo od nas živi v svojem malem mehurčku, v katerem so stvari, ki jih poznamo, jih imamo radi in se hočemo o njih učiti. In v tem momentu se začne pravo manipuliranje s človekom. Ko enkrat ugotovimo kaj so cilji naše 'žrtve', na kakšen način razmišlja in kako deluje, moramo idejo, katero bi mu radi vcepili v glavo (naj bo dobra – npr. 'Rada bi, da poješ več zelenjave' - ali slaba – npr. 'Mislim, da si umoril nekoga').
V tem primeru delujemo po principu obratne psihologije, katero pa veliko ljudi razume na zelo preprost način – če bomo nekomu nekaj preprečili, bo to veliko raje storil – kar pa običajno izkaže samo za pasivno agresivnost. Obratna psihologija v resnici deluje na bolj zahrbten in skoraj neopazen način, pri katerem moramo biti izredno prepričljivi (kljub temu, da tega v resnici ne mislimo. Krasen primer tega je pomivanje posode v zvezah ali še bolje, stanovanjih, kjer živijo študentje. 'Odločila sem se, da nočem več pomivati posode, zato bom kupila posodo in jedilni pribor za enkratno uporabo, vi pa mi boste dali svoj delež denarja'. Kadar je denar v igri, zadeve običajno delujejo dobro na kratek rok, na dolgi rok pa bodo vključeni opazili, da gre za 'metanje denarja stran'). Nikogar direktno ne obtožujemo, da je nemaren pacek, ki je po vrhu še len in svoje posode za seboj ne pomiva, ampak to prepušča drugim.
Če se bomo težave ali ideje lotili na tak način, si ne smemo zaslug za eventuelno spremembo ali rešitev nikoli ne smemo lastiti sami. Vključene moramo prepričati, da je bila ideja njihova in jih za to še pohvaliti. Okrog te ideje prav tako ne sitnarimo (tukaj ga večinoma polomijo ženske, ki nato vsiljujejo idejo npr. o tem, da bi partner bolj natančno zadel školjko pri jutranjem lulanju, jasno in glasno, tako da o njej slišijo še sosedje, seveda pa jo ženske nato omenijo še vsem, ki jih takrat pokličejo po telefonu. Ženske, če je moški rekel, da bo nekaj naredil, ga na to ni potrebno spomniti vsakih 6 mesecev, saj bo to naredil, ko se bo to njemu zdela dobra ideja).
Samo idejo moramo v človeka vcepiti tako, da bo mislil, da se je je domislil sam – kar je velikokrat lažje reči kot narediti, zato sta tukaj nujni vztrajnost in tiha prepričljivost (dobesedno, med vrsticami morajo prebrati, kaj bi radi od njih). Ideje nikoli ne izrečemo direktno, ampak govorimo okrog nje, predstavimo naše misli o tem, da je to nekaj najboljšega, kar sploh obstaja ipd. Eden izmed prikladnih načinov za to je tudi t.i. underselling oz. 'prodajanje pod ceno'. Ta princip je izredno očiten pri reklamah, ki nam prodajajo ničvredne produkte za drag denar, vendar nas lahko prepričajo v to, da bomo neko stvar deobili poceni, saj nam bodo zraven dodali še nekaj produktov, katerih prav tako ne potrebujemo in to povsem zastonj. In to ne samo enega, ampak kar 37 njih! Zato pokličite takoj in vašemu naročilu bomo dodali še nekaj absolutno ničvrednih produktov, da boste prišli na idejo, da ste nekaj dobili ugodno. Če pa pokličete v naslednjih pol minute, vam bomo podarili še vikend v toplicah, na katerem v drobnem tisku, katerega ne boste prebrali piše, da je potekel pred dvema letoma.
Zveni znano, kajne? Vsi delujemo po teh principih in zaradi tega so nekateri prepričani, da so najhujši manipulatorji v zgodovini človeštva, drugi pa to vse skupaj vidijo kot povsem običajen način delovanja, saj dandanes pri nekom skoraj ničesar več ni možno rešiti na direkten način.

384. Ker je zgornja tema dostikrat pojavlja v tv serijah in filmih (različnih kakovosti), je čas, da povemo nekaj o eni vrsti kriminala. Žrtvovanje ljudi je stvar, katero večinoma prepoznamo kot stvar iz cenenih grozljivk, v realnosti pa jo malokrat srečamo, če sploh. Vendar obstajajo jasni primeri žrtvovanja ljudi tudi v sedanjosti, eden najbolj prepoznavnih primerov pa je umor Marka Kilroya leta 1989.
Mark Kilroy

Teksaški študent Mark Kilroy je leta 1989 s prijatelji odpotoval v Matamoros v Mehiki, kjer so se lotili ekstenzivnega pijančevanja (ker temu je namenjen t.i. Spring Break), nato pa je med tavanjem med mehiškimi bari izginil. Policija na obeh straneh meje se je lotila iskanja, vendar so ga zaradi pomanjkanja sledi hitro opustili. Nekaj mesecev kasneje so mehiški policisti lovili Serafina Hernandeza, ki je prevozil rdečo na semaforju, nato pa še bežal pred policisti, ki so mu sledili do odmaknjenega ranča Santa Elena. Ko so na ranču izvedli racijo, so med preiskavo 11.4. 1989 našli 15 ostankov trupel ljudi, ki so v zadnjih nekaj letih izginili v bližini Matamorosa. Eno izmed trupel je bilo tudi hudo izmaličeno truplo Marka Kilroya.
Na ranču so se zbirali pripadniki lokalnega kulta, ki se je ukvarjal s tihotapljenjem mamil. Kult je iskal nadnaravno zaščito s pomočjo tega, da je dobesedno lovil ničhudega sluteče lokalne prebivalce in turiste, jim iz telesa iztrgal srca in možgane katere so nato pripadniki kulta skuhali in pojedli. Kult je vodil Adolfo de Jesus Constanzo, ki je skupaj še z nekaterimi drugimi člani ušel, ko so jih oblasti začele preganjati. Preden so jih ulovili, so člani naredili skupinski samomor.
V zgodovini je bilo darovanje ljudi sicer bolj običajna praksa kot so danes. Omenjajo jih bolj ali manj verodostojni viri – tudi sveto pismo (Geneza 22 in 2. Knjiga kraljev 3,27 – kralj Moab je namreč daroval prvorojenca in druge dediče – poleg tega pa takšno početje opiše tudi Knjiga Sodnikov v 11. Poglavju, kako verodostojno je sveto pismo, se odločite sami). Dokazi za žrtvovanje ljudi v resnici segajo že v stare rituale, ki jih omenjajo viri iz Mezopotamije (žrtvovanje elitnežev ob smrti vladarja, da bi mu lahko služili še po smrti), Fenicije, Kartagine (oboji so domnevno darovali dojenčke in malčke – Plutarh in terulijan trdita, da so starši umorili svoje otroke in to celo s privoljenjem otrok), keltski druidi poznajo obred imenovan 'Wicker Man', kjer so obliko slamnatega človeka napolnili z živimi ljudmi, nato pa vse skupaj zažgali. Maji so ljudi – večinoma otroke in ujetnike - metali v Cenotes (podzemno jamo, ki je veljala za portal v podzemlje), eden izmed bolj prepoznavnih ritualov iz novega sveta pa je tudi Chichen Itza, Azteki pa so ljudi darovali Huitzilopochtliju, da bi mu s tem povrnili kri, katero je izgubil, ko so ga umorili. S tem so preprečili konec sveta, ki je bil napovedan za vsakih 52 let, domnevno pa je bilo na tak način žrtvovanih med 10 000 in 80 400 ljudi v nekaj dneh v Veliki piramidi. V novem svetu so s podobnimi rituali nadaljevali do kolonizacije, nato pa so večinoma takšni rituali poniknili. Sicer do posamičnih dogodkov še vedno prihaja, vendar jih danes najdemo pod nazivom obredni umori, velikokrat pa so povezani s kanibalizmom in lovom na glave.
Keltski obredi žrtvovanja ljudi - Wicker Man

O podobnih primerih pričajo tudi primeri iz Kitajske, kjer so mlade ljudi darovali božanstvom, dokler ljudi narodni junak Ximen Bao ni prepričal, da gre za običajen absurd (na tak način je pokvarjena duhovščina, najbolj cenjen sloj prebivalstva, prišel do več denarja). V Tibeu so ljudi žrtvovali do prihoda budizma v 7. Stoletju. Prav tako Indija velikokrat omenja žrtvovanja ljudi božanstvom (teh imajo ogromno), vendar pa je znanih primerov izredno malo. Je pa res, da so zadnji zabeleženi primeri, ko so bili umorjeni trije moški, dejansko zelo sveži, saj so se zgodili med leti 2003 in 2013. Na Fijiju pa so znani primeri, kjer so davili nedavno ovdovele ženske, ter obred Luakini helau, v katerem so darovali kri ljudi in živali.
Slovani in Germani žrtvovanja ljudi večinoma ne poznajo oz. se ga ne poslužujejo, v klasični dobi pa se na morjenje ljudi že gleda kot na barbarstvo, ki je v večini družb nesprejemljivo. Nekateri to enačijo z napredkom religije, nekateri pa sklepajo samo, da so nekateri ljudje na določene stvari gledali bolj racionalno.
Kljub temu, da gre za barbarstvo, v modernem svetu še lahko zasledimo primere obrednih umorov. Leta 2005 je angleški BBC objavil, da pripadniki angolske skupnosti v London tihotapijo otroke (večinoma fante), ki so bili obtoženi čarovništva, te pa so nato pretepali do smrti, da nase ne bi zvlekli besa nadnaravnih bitij, ker so dopustili čarovnišvo.  Leto kasneje je novica o smrti več ducatov ljudi prišla Iz Indije, kjer naj bi jih darovali boginji  Kali (ki je bila omenjena v odlomku 269... vendar zelo na hitro, bo pa verjetno kdaj se prišla predstaviti bolj natančno). V Indiji je žrtvovanje ljudi nelegalno početje (vendar je tudi pri nas marsikaj nelegalnega, pa se vseeno dogaja). Leta 2008 se je javil vojak iz Liberije, ki je priznal, da je sodeloval pri žrtvovanju otroka, katerega srce so vojaki iz njegove čete razrezali na kosce, katere so nato pojedli. Dve leti kasneje so v Bangladešu imeli primer, ko so delavci v družbi žrtvovali enega izmed sodelavcev, da bi dosegli boljšo prodajo izdelkov. Leta 2015 pa so iz Nepala poročali o tem, da je družina žrtvovala sosedovega 10-letnika božanstvom, saj naj bi to ozdravilo njihovega otroka.


Posamične primere tako najdemo še dandanes in večinoma se nam zdijo absurni in nesmiselni – sploh, če gre za darovanje nadnaravnim bitjem. Je pa res tudi, da je skozi zgodovino in med t.i. razvojem in napredkom religije žrtvovanje ljudi 'upadlo' na žrtvovanje živali, ki je domnevno tudi na tem, da izgine, saj velja za okrutno. Seveda vas moram v tem momentu spomniti na velikonočno šunko in seveda, ameriški pokol puranov za Zahvalni dan. Hkrati pa me zanima tudi zgodovinsko kurjenje čarovnic  in krivovercev na grmadah ali pa njihovo utapljanje v vodi... lahko, da so stvari nepovezane in so bili ti umori absolutno potrebni. Kar pa sama zelo težko verjamem.

385. Zdaj pa k malo bolj lahkotni temi oz. vsaj recimo temu tako. Iz mesta Medicine Hat v Kanadi je prišla vest o tem, na kako kreativen način so rešili težavo brezdomstva. Mesto s 60 000 prebivalcev je imelo leta 2009, preden so začeli s tem bizarnim projektom, okrog 1000 brezdomcev.

Kako natanko so ta vedno bolj pereč problem zahodnega sveta rešili? Vsak brezdomec, kjerkoli na svetu je najprej dobil zadolžitev, naj si poišče službo, stanovanje, se odreče pijači ali drogam ipd. Ekipa, katero je sestavil župan, se je te težave lotila iz drugega konca. Vsakemu brezdomcu so najprej poiskali dom – v mestu je bilo veliko zapuščenih stanovanj, hiš ipd., zato so te dali brezdomcem in jim pomagali, da so si uredili naslov stalnega prebivališča (to je eden izmed glavnih zahtevkov pri iskanju službe, uveljavljanju kakršnih koli pravic ipd.), ker klopca v parku ali stopnice pod vkodom v blok to niso. Brezdomci so poskrbeli za stanovanja, jih očistili, pobelili in sčasoma našli tudi pohištvo na bolšjakih in ko so tako imeli naslov stalnega prebivališča, so lažje začeli sikati službe, opravljati vsaj priložnostna dela in si pomagali, da so zmanjšali porabo alkohola in nedovoljenih substanc.
Ta, za naše razmere skoraj bizaren projekt je seveda imal veliko nasprotnikov, ki so bili prepričani, da kaj takšnega nikoli ne more uspeti, vendar se je mnenje nasprotnikov izkazalo za napačno. Dokazi za to seveda niso bili vidni preko noči, ampak je trajalo nekaj let, vendar se mesto dandanes lahko pohvali s tem, da brezdomstva nimajo.

Nekoč je brezdomec občino Medicine Hat stal tudi do 100 000 dolarjev na leto, saj je morala skupnost plačevati za njegovo zdravljanje, njegovo prehrano ipd., vselitev človeka pa skupnost stane 20 000 dolarjev (gre pa večinoma za enkraten strošek). Ko ima človek tako urejeno domovališče, lahko poskrbi zase, si poišče delo in dobi finance, ki mu pripadajo. Denar, ki ostane pa skupnost namenja za projekte preprečevanja brezdomstva, za pomoč pri zdravljenju od alkoholizma in odvisnosti od drog ter za pomoč žrtvam in povzročiteljem nasilja v družini.
Sila bizarna ideja, ki že skoraj idejno vleče na kakšen osladen hollywoodski film, ki se zaključi s tem, da vse trpeče duše, ki so cel film bile tik na tem, da jih pobere od nepravičnosti, z roko v roki tećejo proti mavrici nad sončnim zahodom, nato pa se jim pridruži še samorog, ki na svojem hrbtu nosi Kristusa in sneguljčico. Tale podvig iz Medicine Hata nameravam bežno spremljati še nekaj časa, kaj pa se bo zgodilo s tistimi, ki so srečni tekli v sončni zahod in nato padli v prepad, ki se je skrival na drugem koncu mavrice, pa boste tudi izvedeli, ko do tega pride (da ne bo pomote, projekt mi je všeč in mislim, da bo imel pozitivne posledice na širši ravni, vendar pa je pri nas nemogoče sanjati o čem podobnem. Pri nas se še vedno zelo intenzivno gradi razkorak med bogatimi, ki kradejo revnim, in revnimi, ki pri tem nimajo veliko besede).

386. Ker smo že ravno pri bolj populističnih temah, naj na hitro omenim še zanimivo aplikacijo za družbena omrežja katera uporabljate. Če ste kakorkoli naveličani tega, da se vsepovsod pojavlja priimek ene najbolj ogabnih ameriških družin (ki na račun svoje ogabnosti služi milijone, zaradi česar jim nikoli v življenju ne bo potrebno delati) Kardashian, potem je aplikacija KardBlock prav za vas.
Lansko leto je 21-letni J. Shamsi, sicer nekdo, ki se profesionalno ukvarja z internetnim marketingom, na trg poslal razširitev za browserje, ki je sprva blokirala samo novice povezane z izumetničeno družino. Shamsi trdi, da ga zanimajo bolj 'globoke' stvari, zato se mu je zdelo neprestano izogibanje novic povezanih z družino, ki je epitom vsega najbolj nagnusnega v trenutnem dogajanju po svetu, zdelo preveč duhamorno in mu je pobralo preveč časa, katerega bi v (idealnem svetu) lahko porabil za kakšno bolj zanimivo branje. Po začetnih težavah se je aplikacija precej dobro prijela (ker je nesmiselno blokirati neke stvari, ki sicer kdaj pa kdaj napišejo kaj pametnega, kar pa gnusna družina potem v naslednjem momentu takoj zasvinja in uniči), zato je Shamsi z ekipo sodelavcev trenutno v izdelavi dobrega blockerja  za uporabo po družbenih omrežjih, v katere bodo uporabniki zapisali katerim stvarem – ključnim besedam – se želijo izogibati, omrežja pa bodo iz njihovih časovnic takšne elemente enostavno brisala.
Vsaka objava zasluži simpatično fotkico... ampak, ker nisem pristaš populistične gnusobe, dobite naključno fotko iz mape fotografij v mojem računalniku.

Zveni zelo lepo, skoraj preveč lepo, da bi lahko bilo res, vendar je s stranjo nekaj težav. Kot vsaka zunanja aplikacija tudi ta rada povzroči, da začne naš računalnik ali mobilnik kuhati mulo, se občasno onesvesti ipd., dostikrat pa tudi eno najbolj uporabljanih družbenih omrežij – FaceBook – to aplikacijo prepozna kot virus, jo blokira in na naših časovnicah je spet ogromna količina gnusobe. Nekateri od nas imamo raje prizore razvlečenih črev kot pa da bi spremljali kurbarijo in nesmiselno zapravljanje denarja ljudi, ki za svoj denar nikoli niso počeli nič smiselnega (res je, vsi smo kurbe, razlikujemo se samo po tem, kateri del svojega telesa prodajamo za denar). Uporabniki Chromea imate opcijo Kardashian Filter (ki je zaenkrat še zastonj), uporabniki iOS-a pa imate posebno aplikacijo imenovano K-Blocker (ki vas bo v iTunesih stala malo manj kot en dolar).

387. 

Tako, lahko se vrnemo še k nekaj resnim temam (se opravičujem za zgornji gravž, ampak bilo je v vaše dobro). Kot nekdo, ki obožuje tujke in nasploh velike besede, je po dolgem času spet čas, da vam katero izmed njih tudi predstavim. Po svojem prvem relativno dobro opravljenem internetnem chatu v grščini, naj bo to beseda meraki (v originalu μεράκι), ki označuje kreativnost, če ne celo dušo tistega, ki je naredil nekaj nad čimer je navdušen. Beseda se večinoma uporablja takrat, ko bi radi razložili, da je nekdo v svoje delo vložil svoje srce in dušo. Da je pri nastanku nečesa – kar je lahko nekaj vsakdanjega, kot npr. skodelica kave, ali pa nekaj povsem izrednega, kot npr. skodelica kave – tisti, ki je to naredil, deloval z žarom, navdušenjem in veseljem, katerega so potem začutili vsi, ki so bili njegove stvaritve deležni. Čeprav je samo besedo skoraj nemogoče prevesti, bi njen približen, opisni prevod bil nekaj v stilu 'narejeno z ljubeznijo'. Tega pa nam danes vsem manjka.



388. Ker se mi dozdeva, da so naša življenja vedno bolj neurejena, je pametno, da predstavim t.i. bullet journaling, koncept katerega se nekateri poslužujemo že leta (vsak na svoj način), znanje o tem pa je R. Carrol pred nekaj leti združil in ga preko blogov predstavil javnosti.
Vsakdo od nas se vsak dan srečuje s kopico opravkov katere mora opraviti, seznami stvari, katere mora kupiti in kopico idej, katere bi mogoče rad še malo raziskal ali razmislil, preden jih vključi v svoje početje. Resda je na voljo množica aplikacij na to temo, vendar mi lahko verjamete, da ga ni boljšega kot zapisovanje stvari na roke (pisanje na roke spodbuja delovanje spomina in logičnega razmišljanja, kar nam lahko v življenju še kako pomaga). Torej, za začetek potrebujete zvezek (rokovnik, beležko), ki vam bo všeč in pisalo. Poskrbite, da bo vaša beležka imela vzdržljive platnice in najprej notri vpišite številke strani (za lažjo orientacijo kasneje).

Prvih nekaj strani spustite, saj boste nanje sproti vpisovali kazalo oz. na kateri strani imate katero stvar zapisano. Nato nekaj strani razdelite na mesece v letu in v te prostore vpišite stvari, katere načrtujete mesece vnaprej – začetek in konec izpitnega obdobja, dopust, tehnični pregled za avto, rojstni dnevi ipd. Ko ste naredili to, se lahko lotite mesečnega planiranja. Na levo stran vpišite nekaj centimetrov od roba datume (in po želji tudi dneve v tednu) – lahko pa si naredite tudi razpredelnico. V prostorčke v tem koledarju nato vpisujemo samo reference – brez kompliciranja in vpletanja čustev, to je žepni koledar in ne dnevnik kakršnega ste pisali v osnovni šoli. Dobra ideja je tudi, da si noter vpisujete samo okrajšave za opravke, saj boste tako morali malo bolj pomisliti, kaj morate točno storiti, kar pa bo spet vzpodbudilo vaš spomin.
Na desno stran (nasproti koledarja) pa vpisujete stvari, ki bi jih v mesecu radi naredili ali pa ste jih iz prejšnjega meseca prestavili na tega. Desna stran tako predvsem služi zadolžitvam. Ob koncu mesečnih planerjev imate tako še vedno dovolj prostora, zato lahko na vsako levo stran vpisujete vsak dan sproti, desna stran pa vam ostane za sezname knjig, katere bi radi prebrali, filmov, katere še morate videti, plošče, katere bi radi slišali, stvari katere morate kupiti ipd. Med te zapiske na desni strani tako lahko vpisujete tudi svoje ideje, stvari, ki se vam zdijo zanimive (če ste tako kot jaz, lahko med enournim potovanjem z vlakom popišete več listov, večinoma s pornografsko vsebino) ipd.
Zakaj točno se imenuje 'bullet journaling'?  Poglejte nazaj na mesečni planer in opazili boste (če ste sledili navodilom), da ste datume vpisali nekaj centimetrov od roba. V tiste prazne centimetre zdaj lahko vpisujete znake, katere si boste sami določili, za določene opravke (ideja za nekatere od njih: * za prioritetne opravke, ● za opravke, O za dogodke, - za zapiske, > za prestavljene obveznosti in X za preklicane obveznosti). Ti znaki so t.i. metki (bullets), ki označujejo kaj vas še čaka, da pa znakov vsaj na začetku ne bi pomešali med seboj, si jih zabeležite, najbolje v kazalo, kjer jih lahko vedno pogledate, da se ne bi preveč mučili z iskanjem med zapiski in seznami.

Gre za preprost koncept hitrega organiziranja lastnega življenja na papirju (ker je ta neodvisen od elektrike in tega, kako polna je baterija na vašem telefonu). Vsak večer mu namenite nekaj minut in ne bo deloval tako grozljivo kot se v tem momentu verjetno sliši. Boste pa svoje ideje in zamisli še čez nekaj let imeli v bližini, ko jih boste potrebovali ali pa si boste samo zaželeli pogledati, na kakšen način ste razmišljali pred nekaj leti.
Ker pa smo v obdobju potrošništva, je R. Carrol (tisti, ki je zbral nekaj idej o tem konceptu) na KickStarterju že sprožil kampanijo, s pomočjo katere bi prišel do dovolj denarja, da bi lahko financiral tiskanje rokovnikov, ki so že narejeni na tak način, da vedno bolj lenim ljudem ne bi bilo treba samim risati razpredelnic in vpisovati datumov, saj imajo že z opravljanjem zadanega vsak dan toliko dela, da so preveč izčrpani, da bi se lahko mučili še s tako banalnimi zadevami, kot je načrtovanje naslednjega dneva en večer prej s pomočjo simpatične razpredelnice, katero so narisali sami. Torej, lahko čakate, da boste odšteli precej denarja, da vam Carrolovo stvaritev dostavijo po zračni pošti, ali pa si planer po meri naredite sami.

389. O DNKju smo govorili že velikokrat (sicer v zapiskih s številkami 100, 124, 156, 235 in 302), torej smo govorili tudi o genih. Pa ste vedeli, da imajo paradižniki več genov kot ljudje? Sicer gre za staro novico (iz leta 2012), vendar je ravno pravšnja, da jo vrinem v te vrstice (ker mi ravno zmanjkuje idej za ta teden – vsaj smiselnih in spodobno opisanih).
Res je, paradižniki imajo 31 760 genov, človek pa jih ima približno 7000 manj. Res pa je tudi, da število genov v resnici nima nič s tem, kako napreden je organizem (jagode imajo zaradi intenzivnega križanja dandanes lahko do 6 setov kromosomov, medtem, ko imamo ljudje dva). Paradižnik namreč kar 92% svojega DNK deli s krompirjem – oboje sta rastlini, ki sta v Evropo prišli šele po koloniziranju Amerik, pred tem pa jih na stari celini nismo poznali. Kar razloži veliko o tem, zakaj imata ti dve rastlini toliko skupnega.

Leta 2012 so torej po devetletnem mučenju, dekodirali DNK paradižnika, česar so se lotili, da bi lahko z genetskim inženiringom ustvarili boljše paradižnike, ki bi uspevali na slabši zemlji, bi potrebovali manj nege in ga ne bi napadale vse vrste golazni, ki vsako leto ogrozijo naš pridelek. Seveda je bil eden izmed ciljev tega početja tudi narediti paradižnik, ki bi bolje obrodil (ker kapitalizem). Sicer so kasneje to zamaskirali v dejstvo, da so paradižnikov DNK potrebovali zato, da bi ga bolje umestili med njegove sorodnike, saj prihaja iz zelo zanimive družine rastlin. Med njegovimi sorodniki je, kot že rečeno krompir, poleg tega pa še feferoni, tobak (rastlina), jajčevec in strupena volčja češnja.
Zdelo se mi je smiselno, da vam podem izredno nepomemben podatek o tem in to še preden se je začela sezona 'flancanja' paradižnikov. Kot ste verjetno ugotovili, stvar je v nečem povsem drugem. V tisku in internetu je mogoče zaslediti naslove v stilu 'Paradižnik ima 7000 genov več kot človek!', ki pa v resnici ne povejo pravzaprav nič. Naprednost organizma je vidna v njegovi sami vsebini in ne v tem, kaj o njem pišejo mediji. Samo toliko, da ne boste nasedali vsemu, kar ste preleteli med branjem dnevnega tiska.

390. Z nedavno študijo je bilo dokazano, da ženske potrebujejo več spanca kot moški, prav tako pa je že pred leti bilo dokazano, da ženske bolj trpijo zaradi pomanjkanja spanca kot moški. Pa da se nekdo, ki spi zelo naključno na kratko spusti v razlago o čem je tukaj pravzaprav govora (osnove o spanju pa smo omenili več kot 200 odlomkov nazaj, natančneje pod številko 186).

Odrasel človek naj bi potreboval okrog 8 ur spanca v povprečju, čeprav večina odraslih povsem normalno funkcionira s sedmimi urami. K kvaliteti spanja pripomorejo kvalitetno ležišče (kvalitetno ne pomeni vedno 'mehko', kot so večinoma prepričani ljudje. Dokaz za to so ljudje, ki lahko spijo na golih tleh, če so seveda dovolj utrujeni. Sicer ni pametno spati na golih tleh, vendar je to vsekakor bolje kot spanje na premehkih ležiščih, ki hrbtenici ne nudijo dovolj opore, kar lahko povzroči še več težav... če pa spite premalo, pa jih že tako imate dovolj), miren prostor, ki je prezračen, zatemnjen in brez distraktorjev (najslabše je v prostoru kjer spimo imeti televizijo ali računalnik – sevanje vpliva na kvaliteto našega spanja, saj neslišne frekvence motijo tisti čas, ko bi morali imeti mir), reden dotok svežega zraka (v smislu gibanja na 'svežem zraku' – ta termin je očitno zelo relativen... zanima me, kako čist zrak imajo npr. v Hong Kongu in kako dobro ljudje zaradi tega spijo tam...), dovolj popite vode ipd. In seveda, ustaljen spalni ritem (v posteljo odhajamo ob približno enakem času, spimo približno enako in čimvečkrat na istem mestu).
 Vendar, zakaj ženske potrebujejo več spanca kot moški? Prvenstveno je ta potreba povezana z dvema stvarema pri katerih se ženske razlikujemo od moških – to sta drugačna razmerja hormonov v telesu in multitasking. Dejstvo, da imamo ženske drugačno razmerje hormonov v telesu je očitno samo po sebi (hormoni so namreč eden izmed načinov ločevanja spolov – oboji imamo enake hormone (tudi ženske imamo nekaj testosterona – kar je očitno predvsem pri tistih, ki imajo z njim težave – trenutno je npr. popularno se delati norca iz nekoga, ki ima težave s pretirano poraščenostjo ipd. Ter tudi obratno, moški vsebujejo tudi nekaj estrogena, kar je prav tako očitno pri tistih, ki imajo s tem težave). Druga stvar pa je t.i. multitasking. Čeprav velja za stvar, ki so si jo domnevno izmislile ženske, je za tem vendar nekaj resnice.

Ženski možgani so 'zvezani' malo drugače kot moški, zato ženske vedno počnejo več stvari hkrati – opravljanje gospodinjskih del, skrb za otroka, debatiranje po telefonu in še gledanje televizije zraven. V ta pojav sodi tudi hitro menjavanje tem v pogovorih – opazujte žensko, ki 'kofetka' s kakšno prijateljico. V nekaj minutah bodo zamenjale več tem kot jih bodo moški obdelali v celotnem pogovoru – moški pa jim bodo pri tem tudi težje sledili (od tukaj tudi nekaj tistega, da moški nikoli ne posluša, ko mu ženska nekaj govori. Ker ni sposoben spremljati vsega, kar mu je povedala).
Multitasking pozroči, da je naenkrat v uporabi več centrov v možganih in ker ženske tega ne moremo izključiti, to povzroči, da so naši možgani zvečer (oz. pred spanjem, kadarkoli že pride ta trenutek) veliko bolj izčrpani in zato potrebujejo več regeneracije (za regeneriranje možganov pa je spanje najboljše). Ne razumite me narobe, tukaj ne govorimo o več urah spanja ampak o cca. 20 minutah spanja (ne valjanja po postelji in vsem drugem kar ljudje lahko v postelji počnemo). Dokazano je, da tudi moški, ki opravljajo delo, ki od njih zahteva veliko sprejemanja težkih odločitev, potrebujejo več spanca, vendar gre za kvantitativo še vedno manj spanca kot ga potrebujemo povprečne ženske.
Ženske, ki spimo premalo smo nagnjene k slabšem presnavljanju hranil iz hrane, kar povzroči, da smo večkrat lačne (basanje s sladkarijami... in v nekaterih primerih, z mastno hrano...), ker naše telo nekaj potrebuje, me pa narobe raztolmačimo, kaj pravzaprav hoče. Seveda, to povzroči nabiranje neželenega sala kjer ga nič ne rabimo, s tem pa tvegamo razvoj srčno žilnih bolezni, previsok pritisk, diabetes tipa II ipd. Poleg tega smo zaradi pomanjkanja spanja nagnjene tudi k razvoju depresije, anksioznostnih motenj ter tudi k večkratnemu nihanju razpoloženja, predvsem v napadalnost in jezo (zato ni pametno odgovorov za to težavo iskati na internetu... mene je internet že nekajkrat skoraj prepričal, da umiram).
In zakaj ženske običajno slabo spimo? Med najbolj pogostimi vzroki so neprimerno ležišče, katerega veliko žensk deli s partnerjem, ki jih zna ponoči buditi (ne, ni to kar mislite... običajna motnja pri spanju je partnerjev nemiren spanec in zbujanje ponoči... lahko pa je seveda tudi tisto, kar mislite - vendar tisto nima nujno negativnih posledic), seveda tudi stres in skrbi naredijo svoje, poleg tega pa se veliko žensk pritožuje tudi zaradi nespečnosti v času nosečnosti (zaradi odvečne teže, kar bolj zakomplicira iskanje udobnega položaja za spanje, pomemben pa je tudi položaj samega zarodka) ter med menopavzo (predvsem zaradi hitrih sprememb telesne temperature oz. t.i. 'oblivanja').

Ker je to bil zadnji zapisek ta teden, vam lahko zaželim samo še lepe praznike in miren spanec, do naslednjič seveda!


Da bi se zbližali z neko kulturo, jo spoznali, jo razumeli, si poglejte njihove besede, katerih ne morete prevesti v svoj jezik! (S. Rushdie)

Ni komentarjev:

Objavite komentar