Lahko bi zopet napisala tak uvodnik kot prejšnji teden. Nekaj
njih. Ampak zakaj bi? Uvodniki nikoli niso bili moja močnejša stran – pri meni
so stvari bolj 'Torej, se gremo ali se ne gremo? Sigurno si lahko najdem kaj
drugega za počet!' in take situacije ne potrebujejo uvodnikov.
Po drugi strani pa me je vedno strah, da bom s pomočjo
uvodnika komu dala na znanje, da je neumen (kar v resnici velja zelo malokrat) –
sigurno veste stvari katerih jaz ne vem, ste pa tako sebični da jih nočete
deliti z mano – prosim, populistična kultura in verska prepričanja ne sodijo v
te debate (katere bi v resnici lahko imeli). Stvari vedno lahko predstavite,
pod nobenim pogojem pa z njimi ne smete nekoga prepričevati v to, da je neumen,
ker ga to ne zanima /ker tega ne pozna / ker tega noče verjeti.
Torej, to bo uvodnik ta teden. Enostavno se mi ga ne ljubi
pisati. Bi vam vsaj nakazala o čem bo govora danes? Eh, ne. Pustite se
presenetiti. Saj vendar veste, da imate radi presenečenja – najraje seveda
tista s pentljicami. Torej, lahko, da ima kateri izmed zapiskov pentljico gor. Če
pa ne, pa mu jo lahko zataknete med branjem (ta stavek je izpadel hudo narobe,
ampak to dobite ta teden. Mogoče bo naslednji teden kaj bolje).
371. Ker je ta teden nekdo na tej strani imel skoraj malo 'preveč'
časa, se je lahko ubadal s stvarmi, ki praktično ne interesirajo nikogar in
tako razvozlal poanto gravitacijskih valov. Potem, ko sem potrdila, da so moje
domneve resnične (če to prihaja od človeka, ki nima niti najmanjšega pojma o
šolski fiziki in matematiki, potem lahko domnevate, da gre za sila preprosto
stvar... res pa je tudi, da oseba, ki tole govori ne podpira sistema šolstva
kot ga poznamo in se še ukvarja s tem, da bi podala kakšno bolj smiselno rešitev
za šolanje in izobrazbo kot ga poznamo zdaj – ampak o tem kdaj drugič).
Pred kratkim smo namreč praznovali Einsteinov rojstni dan,
gospod pa je, kljub temu, da so njegovi starši sklepali, da je umsko zaostal,
gravitacijske valove prvič napovedal s
svojo splošno teorijo o relativnosti
pred dobrimi 100 leti. Sredi septembra 2015 so do takrat domnevne gravitacijske
valove tudi prvič uradno zasledili. Kdaj torej bolje opisati tak veličasten
(zakaj je ta pojav tako veličasten bom poskusila opisati v sledečih vrsticah)
pojav kot ravno ta teden?
 |
| Ponazoritev gravitacijskih valov okrog dveh črnih lukenj |
Torej, kot je zdaj že jasno, skoraj vsaka stvar v znanem
vesolju se drži nekih pravil, najsi bodo to fizikalna, kemijska, mehanična,
termodinamična ali vsaj logična pravila... vendar ta pravila veljajo samo za
t.i. 'znano vesolje'... neznano vesolje v tem momentu obstaja bolj kakor da ne
na osnovi predpostavk ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Kljub vsemu pa so
gravitacijski valovi, kakršne je predvidel mojster Einstein in so bili dejansko
tudi odkriti konec lanskega leta (in potrjeni na začetku letošnjega) ena izmed
tistih stvari, ki dejansko potrjujejo smiselnost današnje uporabne astrofizike
(vse, kar je mojster predvidel v svoji splošni teoriji o relativnosti, je bilo
v zadnjih sto letih tudi dokazano. Zadnji so bili seveda valovi o katerih držim
monolog v tem momentu).
Kaj je bilo torej zaznano? Oz. posledica česa so
gravitacijski valovi? Tisti prvi zaznani so dejansko odzven kataklizmičnega
dogodka na drugi strani kontinuuma prostor-čas (do zdaj smo z napravami, ki jih
premoremo, lahko gledali samo do približno 400 000 let v preteklost – in ja, ne
glede na to koliko denarja ste porabili za svoj zadnji pametni telefon, vam ta
pri tem ne pomaga niti malo – nekaj o raznih načinih merjenja časa v vesolju si
lahko preberete tudi v zapisu 273, za obuditev spomina... pa mogoče si boste
lažje zamislili kaj je pravzaprav kontinuum prostor-čas – to je bilo namreč
vprašanje, ki mi ga je ravnokar nekdo postavil). Domnevno gre za trk dveh
ogromnih črnih lukenj (za malo več govoričenja o črnih luknjah se strpite do
naslednjega odlomka) ali dveh pulsarjev (skoraj tako hitro kot se vrtijo so
bili omenjeni v odlomku 303, vendar je tam zelo malo vsebine o tem kaj
pravzaprav so... napaka bo popravljena kdaj drugič). Ker gre za stvar, ki je v
resnici ne moremo videti (večina vas noče gledati niti v nočno nebo, ker je
brezvezno in dolgočasno, torej sigurno takih stvari ne opaža... trka dveh
ogromnih črnih lukenj pa sigurno ne bi opazili brez posledic na Zemlji).
 |
| še ena izmed ponazoritev tega, kako naj bi izgledali gravitacijski valovi |
Večina predpostavk tako leti, da so valovi, katere so ujeli
proti koncu lanskega leta ostanek trka dveh velikih črnih lukenj, ki sta tako
ustvarili novo črno luknjo (nekako podobno si lahko predstavljate kako izgleda,
ko npr. kamen vržete v ribnik ali lužo. Ko valovi, katere je povzročil kamen,
pridejo do roba ribnika / luže, so že zelo široki in počasni). Domneva se, da
so valovi, katere smo prestregli takrat dejansko bili posledica nečesa, kar se
je zgodilo pred okrog 13 milijardami let (do sedaj smo kot že rečeno lahko
gledali samo okrog 400 000 let v preteklost, zato nam ti valovi lahko povejo
veliko stvari o tem, kako je pravzaprav nastalo vesolje). Vprašanj na to temo
je vedno več odkar je prišlo do revolucionarnega odkritja – da ne bo pomote,
gravitacijski valovi so vedno obstajali, samo zaznati jih nismo mogli / znali,
čeprav je znanstvena srenja na tem delala več desetletij.
S pomočjo teh valov bi lahko vsaj približno lahko začeli
odgovarjati na vprašanja, katera naša šolska fizika dejansko ne more razložiti
– zakaj je več kot 96% vesolja nevidnega in nezaznavnega? Je vesolje
sestavljeno iz materije ali iz antimaterije? Zakaj je vesolje tako mirno in
nespremenljivo? Je samo to vesolje, ki ga poznamo oz. spoznavamo ali jih je na
tisoče oz. nešteto? Zakaj vesolje sploh obstaja? In seveda, najbolj pomembno od
vseh teh vprašanj je zagotovo – zakaj središče naše galaksije diši po rumu in
ima okus po malinah?
372. Obljubljene so bile črne
luknje in ker nekateri od nas radi držimo obljube, se bomo spopadli tudi s
to... pripravite se torej na izredno komplicirano temo, katero vam bo nekdo
skušal razložiti na preprost način (pošteno povedano tema sploh ni tako
komplicirana, smo pa eni izmed nas nagnjeni k temu, da iz muhe delamo slona,
predvsem zato, ker stvari sploh ne znamo razložiti na preprost način. Ampak
vseeno, tukaj je brca v temo na to temo...). Črne luknje občasno imenujejo tudi
kolapsarji, v preteklosti pa se je
večkrat zgodilo, da so jih imenovali tudi črvine,
vendar ne v današnjem pomenu besede (za idejo vam priporočim film Interstellar,
ki opiše potovanje skozi črvino na druge planete. Kljub temu, da je film
ponudil nekaj rešitev in novih razumevanj tega, kako daljne zvezde izgledajo v
bližini črne luknje, je nekaj idej noter absolutno nesmiselnih. Zvezda, če
potuje preblizu črni luknji, se razpade. Črvina potemtakem ne more biti
enako kot črna luknja).
Kot že rečeno, tudi črne luknje so ena izmed stvari katere je
napovedal mojster Einstein v svoji splošni teoriji o relativnosti (leta 1915),
konec šestdesetih let 20. Stol. Jo je poimenoval J. Wheeler, šele nato pa so
leta 1971 prvo tudi odkrili (dejansko niso odkrili črne luknje ampak radijske
valove, ki so prihajali iz nje). Znanstvena srenja je določila, da bi Cygnus X-1, prvi objekt identificiran
kot črna luknja, to tudi moral biti. Leta 1974 sta S. Hawking in K. Thorne
stavila, če je to res ali ne (Hawking je nastopil proti trditvi, da gre za črno
luknjo)... in ker se tudi največji mojstri kdaj pa kdaj zmotijo, je bil leta
1990 Hawking primoran priznati poraz. Kljub temu, da se še raziskuje, kaj ta
čuda pravzaprav so, kako do njih pride in kaj njihov obstoj sploh pomeni, se
predpostavlja, da jih je samo v naši galaksiji več 100 milijonov (vam pustim
nekaj momentov, da v miru prebavite ta podatek?).
 |
| Supermasivna črna luknja v galaksiji M60-UCD1. Črna luknja na sredini galaksije Mlečna cesta ima maso okrog 4 milijonov Sonc, supermasivna črna luknja na sredini galaksije M60-UCD1 pa ima maso okrog 21 milijonov Sonc, čeprav ima ta galaksija maso za 1/500 naše. Ogromna črna luknja predstavlja približno 15% mase celotne galaksije. |
Njihov obstoj tako fizika in njeni zakoni že zelo dolgo
predpostavljajo, zaplete pa se, ker nimamo pojma, kaj se v njih dogaja (ko bomo
lahko vsaj zasilno razložili, kaj se notri dogaja, bomo šele prvič prestopili
meje fizike, ki jih je za nas postavil mojster Einstein). Zelo preprosto
povedano, so črne luknje mesta, kjer je gravitacija tako močna, da bi
potrebovali neskončno količino energije, da bi se lahko iztrgali iz njenega
'prijema' (če seveda predpostavimo, da bi naše plovilo lahko sploh zdržalo tak
pritisk) – za kratek intermezzo: domnevno ima gravitacijska sila, ki vpliva na
Zemljo in nam preprečuje, da bi brez nje odfrčali v vesolje, vrednost 1 (kar je
določeno po tem, koliko te sile potrebuje človek, da ga ne odnese v vesolje oz,
da ga sile ne bi tako potlačile, da se ne bi mogel normalno razvijati in bi
dosegel veliko manjšo telesno višino ter verjetno trpel zelo hude glavobole.
Scott Kelly, ameriški astronavt iz odlomka 353, je v 340 dneh bivanja v
breztežnostnem stanju 'zrasel' za skoraj 5 centimetrov... torej si poskusite
zamisliti, kaj bi tako močna gravitacija, kot je v črni luknji naredila z vami
ali vašim plovilom, če bi se ji preveč približali). Ko enkrat vstopiš v črno
luknjo, iz nje ne moreš več izstopiti (hotela sem podati kakšno idejo o
novodobnih kultih, vendar se mi to ne zdi smiselno). Ta sposobnost oz.
značilnost črnih lukenj se imenuje event
horizon (kot običajno, slovenski prevod zveni, no, nesmiselno. Bo pa ta
podatek pomemben malo kasneje). Gravitacija v črnih luknjah je tako močna, da
se ji ne more ogniti niti svetloba, zato črnih lukenj ne moremo videti (hence
the name, blondinka) – opazujemo jih lahko samo s pomočjo Geigerjevih števcev
in odbijanja ter ukrivljanja svetlobe okrog njih.
Iz dejstev, ki jih je znanost do sedaj naštela o črnih
luknjah, lahko izvlečemo približno zgradbo črne luknje in seveda tudi nekaj
različnih vrst črnih lukenj.
 |
| Zgradba črne luknje |
Črne luknje so zgrajene iz treh plasti – med katerimi sta
prvi dve (zunanji event horizont in notranji event horizont) precej nejasno
ločeni, tretja pa je t.i. singularnost. Prvi
dve sta v bistvu meja med črno luknjo in materijo, ki potuje proti njej oz. to
je točka / linija, kjer tudi svetloba izgubi svojo moč ubežati črni luknji (še
enkrat si preberite definicijo t.i. event horizonta), kot že rečeno pa ji sledi
singularnost – teoretična točka ničnega volumna in neskončne gostote. To točko
naj bi dokončno razložil t.i. Veliki pok (moment nastanka vesolja), veliki pok
pa bi domnevno lahko razložili tudi s singularnostjo, vendar o tem še potekajo
razprave, saj fiziki niso povsem prepričani, če v resnici obstaja ta točka (za
mirnost vsega, kar nam je svetega, bomo v tem trenutku rekli, da obstaja, zato,
da se lahko premaknemo naprej).
Prav tako ločimo tri različne tipe črnih lukenj: (1) Zvezdne do katerih pride, ko zvezde porabijo
vso svojo energijo in se pričnejo sesedati same vase. Zvezde do velikosti treh
Sonc postanejo nevtronske zvezde ali beli škratje (tipa zvezd, ki sta že bila
omenjena v odlomku 195, bosta pa samostojno opisana kdaj drugič – za vaše
dobro), večje zvezde pa se sesedajo dokler iz njih ne nastane zvezdna črna
luknja. Takšne črne luknje so majhne, vendar pa so izredno goste (kapaciteto
treh ali celo več sonc spravijo na področje enega srednje velikega mesta),
zaradi svoje gostote pa imajo tudi izredno močno gravitacijo, ki privlači
stvari v njihovi bližini. Ker vsrkava prah in pline, katerih je vesolje polno,
ji to dejansko omogoča, da raste (iz česar lahko sklepamo, da ne gre samo za
statično stvar sredi nič). (2) Supermasivne
so tiste, ki imajo maso več milijonkrat večjo od sončeve, njihov premer pa
je podoben sončevem (kar veliko pove tudi o gostoti same črne luknje te
velikosti). To so črne luknje, katere večinoma najdemo v središču vsake
galaksije (seveda jo ima tudi naša Mlečna cesta). Za te obstaja nekaj teorij o
tem kako nastanejo, saj je to še eden izmed podatkov, ki niso povsem jasni.
Lahko nastanejo z združevanjem več manjših (zvezdnih) črnih lukenj, lahko ko se
celoten zvezdni grozd (ker kot običajno nimamo niti približno ustreznega
prevoda besede *cluster) sesede sam vase ali pa, ko se plinski oblak sesede sam
vase in zelo hitro pridobi na masi. Pred kratkim pa so bile odkrite še (3) vmesne (*intermediate), saj je pred tem
veljalo prepričanje, da obstajajo samo manjše zvezdne ali velike supermasivne.
Domneva se, da takšne črne luknje nastanejo, ko se zvezde v grozdu sesedejo v
verižni reakciji in če se jih združi več skupaj, lahko ustvarijo supermasivno
črno luknjo, kakršno najdemo v središču galaksij. Res pa je tudi, da so to
vmesno črno luknjo leta 2014 odkrili na t.i. roki galaksije.
Dolgo časa je veljala teorija o tem, da bi človeka raztegnilo
podobno kot špageto, če bi po nesreči padel v črno luknjo. Nova teorija je tak
nesmisel ovrgla, saj je bilo z opazovanjem do zdaj znanih črnih lukenj dokazano,
da delujejo zelo podobno ognjenim zidovom in zažgejo vse, kar pade vanje. Prav
tako je v tem momentu treba popraviti še eno več let trajajočo teorijo, ki
trdi, da črne luknje 'srkajo' vase stvari, ki je tudi bolj gnila buča kot kaj
drugega (da bi neka stvar bila posrkana, jo mora potegniti v vakum, kar pa črna
luknja zagotovo ni! Zaradi močne gravitacije stvari padejo notri – npr. vrzite
kozarec po tleh. Če se vam sam od sebe vrne v roko... vam priporočam obisk pri
psihiatru).
V klasični, šolski fiziki je pojasnjeno, da nič ne ubeži črni
luknji, kvantna mehanika, sila
zanimiva stvar, ki pa večini človeštva prestavlja samo neke grozljive enačbe
(kar je kot običajno povsem navadna buča), pa nam črne luknje lahko predstavi
na malo drugače način. Eno izmed osnovnih pravil kvantne mehanike je namreč
dejstvo, da za vsak atom ali delec obstaja antiatom oz. antidelec (delec, ki
ima identično maso in nasproten električni naboj), kar povzroči, da ko se delec
in njegov antidelec srečata v črni luknji, eden drugega uničita. Če pa se
srečata takoj izven event horizonta črne luknje, bo črna luknja vase potegnila
samo enega, drugega pa izvrgla (ker črne luknje ne moremo videti, lahko iz
velike oddaljenosti opazimo samo žarke materiala, katerega črna luknja izvrže,
ta pa potuje pri relativni hitrosti). Event horizont te črne luknje bo tako
postal manjši in v teoriji se lahko zgodi, da bo črna luknja propadla. Seveda,
klasična, šolska fizika po nobenem izmed svojih zakonov tega ne more podpreti.
Nič ne de, v
tem odlomku je bilo strnjenih nekaj več kot 30 strani zapiskov o črnih luknjah
– ko sem se ognila večini 'šolskega' materiala in nakladanja, je nastal ta
krajši, tudi za moje standarde precej nekoherenten zapisek. Zaenkrat o tem vem
toliko, lahko pa, da bom kdaj izvedela kaj novega in takrat se vam obeta kakšna
nova teorija.
373. še nekaj momentov črnine nikoli ni škodilo nikomur, zato
je mogoče čas, da povem nekaj o materialu imenovanem vantablack. Gre za meterial, ki vpije 99, 965% svetlobe vidnega
spektra, sestavljena pa je iz ogljikovih nanocevčic – kar je dalo tudi njeno
ime: Vertically Aligned Nano – Tube
Arrays (za tiste, ki muko mučite z angleščino, lahko to za silo prevedemo
kot 'vertikalno razporejene nano cevke'). Trenutno je to ena izmed najtemnejših
substanc, kar jih pozna človeštvo. Pri materialih je standard, da se svetloba
od njih odbija, pri tem pa se svetloba vanj ujame, odbijanje od posameznih cevk
pa povzroči, da se material segreva – svetloba se tako izloči kot toplota.
 |
| Uporaba materiala Vantablack v umetnosti |
Material, katerega danes poznamo kot Vantablack je nastal, ko
so strokovnjaki hoteli izboljšati predhodne ekstremno črne materiale.
Vantablack tako 'raste' na drugih materialih, pri temperaturi okrog 400°C (ni
pa nujno, da materiali, na katerih raste, prenesejo tako visoko temperaturo).
NASA je naredila podobno substanco, ki raste pri 750°C, vendar njena komerciala
uporaba še ni omogočena.
Zaradi izredno nizih emisij plinov se je Vantablack izkazal
za zelo koristnega pri ustvarjanju in uporabi teleskopov, infrardečih senzorjev
na Zemlji in v vesolju. Vantablack ima tudi izredno visoko odpornost na
mehanične vibracije in izredno visoko termalno stabilnost. Mogoče ga je
uporabiti tudi kot koncentrator solarne energije, kar omogoča med drugim tudi
termalno kamufliranje.
Mene je predvsem zanimalo zakaj točno še vedno ne poznamo
'vanta metala' in kaj točno bi vanj prištevali. Nekaj idej sicer imam, vendar
bodo bolj primerne za kakšen drug zapis na katerem drugem blogu, če do tega
kdaj pride. Če imate kakšno idejo o tem pa seveda, veste kje sem.
374. Srednji dan Marca so pred mnogimi stoletji imenovali
tudi marčevske ide. Preden so postale
razbobnane zaradi umora, ki se je leta 44 BC zgodil v Rimu, so označevale več
poganskih religijskih praznikov. Osrednji dan vsakega meseca, torej ide, je bil
posvečen bogu Jupitru, zavetniku neba in neviht ter kralju vseh božanstev v rimski mitologiji. Njemu na čast je njegov
najvišji svečenik (Flamen Dialis)
vsak mesec peljal ovco v procesiji po Sveti ulici v Rimu, na koncu, v Arx Capitolini pa so to ovco zaklali v
znak daritve vrhovnemu božanstvu.
Poleg mesečnih proslav na vsake ide, so bile marčevske ide
posvečene boginji Anni Perenni,
zavetnici letnega kroga. Po najstarejših rimskih koledarjih (predhodnikih
Julijanskega in še kasnejšega Gregorijanskega) je Marec bil prvi mesec v letu,
marčevske ide pa so označevale prvo polno luno v letu, s tem pa je nastopil
tudi konec novoletnih praznovanj. Ljudje, večinoma plebejci pa so ji darovali
javno in privatno – uspešna žrtvovanja njej so mladim parom omogočila dolgo
skupno življenje, njihova skupna leta pa so bila srečna. Filozof Ovid v delu
Fasti opiše kako so ljudje postavili šotore iz vej, v njih pa so nato ležali
mladi pari, število skupnih, ki jih bosta mlada človeka preživela skupaj, pa so
razbrali iz števila kozarcev vina, ki sta jih spila skupaj (kolikor lahko to
štejemo za merodajno... stvar je verjetno v vinu).
Leta 44 BC je na marčevske ide prišlo do enega najbolj
znamenitih umorov, kar jih človeštvo pozna. Proti Juliju Cezarju se je domnevno
zarotilo preko 60 nasprotnikov. Jasnovidec je Cezarju napovedal, da njegove
prihodnosti po marčevskih idah ne vidi, vseeno pa se je precej egocentrični
Cezar šalil na ta račun, na svoji poti do teatra, kjer je bil umorjen pa je
domnevno celo šel mimo jasnovidca in se mu odkrito rogal, da so 'marčevske ide
že tukaj'...
 |
| Nekako tako bi bil znameniti umor na marčevske Ide prikazan na družbenih omrežjih, če bi se dogodil v današnjih dneh. |
V strahu, da hoče Cezar zrušiti senat, da bi celoten Rimski
Imperij – takrat že globoko v krizi – podvrgel svojemu tiranstvu, se je proti
njem zarotilo preko 60 senatorjev, katere sta vodila Kaska in Brut.
Samovšečnega Cezarja so domnevno zabodli triindvajsetkrat (kar so opisali tako
zgodovinopisci kot tudi W. Shakespeare), vendar nihče razen Shakespearea ne
navaja, da so Cezarjeve zadnje besede v resnici bile 'Et tu, Brute?'. Po opisu
zgodovinarjev – s tem umorom sta se precej ukvarjala Svetonij in Plutarh –
Cezar domnevno ni izrekel ničesar, si pa je togo potegnil preko glave, ko je
videl, da je med zarotniki tudi njegov ljubljenec Brut. Opis umora prihaja iz
mnogo različnih virov, najdenih pa je bilo izredno malo stvarnih dokazov o tem
kaj se je pravzaprav zgodilo – domnevno so leta 2012 odkrili točno mesto, kjer
je bil Cezar umorjen (danes naj bi to bila avtobusna postaja), vendar ker v
sodobnem svetu take stvari niso pretirano zanimive, so o tem mediji pisali zelo
malo. Smrt nekoga pred več kot 2050imi leti je navadna buča, veliko bolj
pomembne stvari so na svetu, npr. to, da se zna zgoditi, da bo naslednja
ameriška prva dama Slovenka (čeprav sama trdi, da je Avstrijka).
375. Samo nekaj dni kasneje so določene zahodne države
praznovale dan sv. Patricka (ki po
standardnem koledarju v naših okrajih pade na dan, ko svoj 'imendan' praznuje
Jerica) in ker je vsak izgovor dober za upravičenje nekaj alkohola preveč,
nekateri od nas pa smo kljub temu, da se trudimo svet prepričati v nasprotno,
obsojeni z izpeljanko tega imena živeti vsak dan, je pametno, da razjasnimo
nekaj dejstev o tem dnevu.
 |
| Ena izmed upodobitev Sv. Patricka - v katoliški Cerkvi |
O človeku katerega danes poznamo pod imenom Sv. Patrick v
resnici vemo bolj malo. Domnevno se je rodil v bogato rimsko-britansko
krščansko družino. Ko je bil star okrog 16 let so ga ugrabili in peljali v
galski predel Irske, kjer je v ujetništvu delal kot pastir. V tem času naj bi
'spoznal' boga – bog naj bi mu povedal, da naj pobegne proti obali, kjer ga bo
čakala ladja, ki ga bo odpeljala domov. Ko se je tako uspešno vrnil domov, je
šel med klerike. Kolikor je znano iz dela imenovanega Deklaracija – katerega določeni viri pripisujejo njemu osebno – je
deloval v drugi polovici petega stoletja, igral pa naj bi izredno pomembno
vlogo pri pokristjanjevanju poganske Britanije. Ena izmed zgodb o njegovem
življenju (za katere mislim, da mi ni treba poudarjati, da so se prenašale od
ust do ust, vsaka usta pa so se morala malo razgovoriti in so dodala kakšno
bolj za lase privlečeno informacijo, kar je v nekaj stoletjih podalo že skoraj
bizarne zgodbe o njegovem življenju) ga opisuje kot tistega, ki je iz Irske
spodil vse kače (najprej so domnevali, da so pod besedo 'kače' mišljeni druidi,
katerih poganske kulte je Patrick preganjal kakor je vedel in znal – khm-khm –
nato pa je nekdo ugotovil, da Irska v resnici nima kač in jih nikoli ni imela,
za kar se imajo v resnici zahvaliti hladni klimi... ampak tem ljudem se je bolj
pravilno slišalo, da je kače nekdo spodil iz irske, ker je bil 'božji' človek.
Še enkrat vas opozarjam, da se mi to zdi navadna traparija, vseeno pa moram z
izpeljanko njegovega imena živeti jaz in ne večina vas). Domnevno je kače
spodil v morje, ker so ga zmotile med 40-dnevnim postom.
 |
| Ena izmed upodobitev Sv. patricka - v pravoslavni Cerkvi |
Kakorkoli, o samem življenju človeka, ki je kasneje postal
zavetnik Irske, njegov 'god' pa se praznuje vsepovsod po svetu (oz. tam, kamor
so kdaj stopili Irci, kar pa je vsepovsod), je izredno malo znanega. Domnevno
je živel nekje v 5. Stoletju – tudi iz njegovih del ni možno razbrati bolj
natančnega datuma – njegovi starši so bili verniki, oče celo diakon, sam pa ni
bil 'aktivni' vernik, dokler ni 6 let preživel v ujetništvu kot žrtev
ugrabitve. Preden se je vrnil domov kot misijonar, je prejel tonzuro od škofa
Germanija v opatiji Lerins (na francoski rivieri). Po vrnitvi v domovino je
domnevno porkristijanil tisoče ljudi, njegovo (domnevno) delo Deklaracija pa
njega in sodelavce večinoma opisuje na sojenjih – kjer so jim sodili, ker so
odklanjali darove in ker so krstili bogate ženske, ki so nato postale nune,
kljub temu, da so njihove družine temu ostro nasprotovale.
Katoliška, episkopalna in pravoslavna Cerkev so ga dodale med
svoje svetnike do konca 17. Stoletja, njegov dan pa praznujejo tudi anglikanci.
Ker je bilo v prvih 1000 letih katoliške Cerkve običajno, da se je nekoga
lokalno ali regionalno razglasilo za svetnika kmalu po njegovi smrti pa Patricka
uradno ni kanoniziral noben papež. 17. 3., ko se praznuje njegov dan, je
domnevno umrl – kot že povedano, nejasno katerega leta, nejasno pa je tudi to,
ali je ali ni pokopan v katedrali Down v Downpatricku.
Dandanes praznovanja v zvezi s svetnikom niso tako
'svetniška' kot je bilo na začetku mišljeno. Nujno je obleči nekaj zelenega
(ker je to Irska narodna barva), se priključiti kakšni paradi (uradne parade so
pri nas redke, ampak ko nas bo dovolj na kopici se lahko dogovorimo tudi za kaj
takšnega), predvsem pa je to dan, ko se pije slavno irsko pivo Guinness, je
soljena govedina s kislim zeljem in se okrog preganja škrate.
376. V ZDA (ker mora vse iti preko ZDA, če sploh hočemo, da
pride v svet preko interneta, moramo običajno postavljati njihov zgled in
njihove statistike) trenutno več kot 3400 ljudi čaka na presaditev srca (zaradi
bolezni, okvare, poškodbe...) in jasno je tudi, da jih ogromno ne bo dočakalo
ustreznega donatorja (pri presajanju organov je predvsem nujno najti ustreznega
darovalca, saj je bilo v primerih, ko je bil organ presajen v telo, ki mu ni
odgovarjalo, narejene več škode kot koristi. Pri srcu je težava tudi v tem, da
mora biti sveže – torej takoj po smrti darovalca -, nepoškodovano, njegov
darovalec ne sme biti predebel, previtek, nepravilno hranjen, biti kadilec ali
uporabljati močna zdravila ali substance sumljivega izvora. Težava je tudi v
tem, da ljudje imamo nekatere organe v parih in tako lahko nekomu podarimo
enega od obeh – npr. ledvice – ali pa en kos nekega organa, ki nam dobro služi,
zato hočemo dostojno življenje omogočiti tudi komu drugemu – kostni mozeg, kos
pljuč ali jeter, kos kože ipd). Ker je povpraševanj po srcih izredno visoko, se
je direktorica raziskovalnega centra za regenerativno medicino v Episkopalni
bolnišnici v Houstonu, Texasu domislila rahlo bizarne, če ne že
znanstveno-fantastične rešitve težave. Svojo idejo je več let preizkušala na
laboratorijskih podganah in kasneje na prašičjih srcih, zdaj pa je prepričana,
da je možno enako narediti tudi s človeškim srcem.
 |
| Kratek slikovni prikaz nastanka t.i. Ghost hearta |
Na kratko je mogoče njen izum povzeti nekako tako: vzamemo
svinjsko srce (svinja je izredno podobna človeku – in ne, ne gre za žaljivko -
, sploh kar se tiče notranjih organov), ga namočimo v posebno raztopino
kemikalij, katere drugače najdemo v šamponih in milih, da iz njega speremo
svinjske celice. Ta postopek nam bo v roke prinesel t.i. ghost heart – beljakovinsko opno, ki za srce, katerega pomaga
graditi predstavlja gradbeni oder. Nato se v to opno vbrizga milijone krvnih
ali mozgovih celic (kar v resnici ni toliko kot se sliši... večinoma tudi zato,
ker si ljudje sploh ne znamo predstavljati kako mikroskopske pravzaprav so celice)
– če gre za presaditev srca, se vbrizga kri ali mozgove celice osebe, ki
potrebuje novo srce, in srce se priključi na bioreaktor. To je v bistvu
naprava, ki posnema delovanje pljuč in v srce črpa kri obogateno s kisikom, iz
srca pa črpa kri, polno ogljikovega dioksida. Tako lahko dejansko opazujemo,
kako bo v tej svinjski beljakovinski opni zraslo srce, ki bo v popolnosti
ustrezalo osebi, ki ga potrebuje. Njeno telo ga ne bo zavrnilo, ker bo
dobesedno narejeno po naročilu.
 |
| Beljakovinska ovojnica v kateri lahko zraste novo srce |
Takšna je teorija o tem postopku. Doris Taylor, direktorica
raziskovalnega centra za regenerativno medicino, trdi, da je mogoče enako
narediti tudi z drugimi organi v človekovem telesu ter tudi s tkivi. Prašičje
srce, ki je bilo tako 'predelano', je seveda šlo nazaj v prašičje telo – preveč
riskantno je dajati prašičje srce v človeško telo, vendar pa je bila dana
izredno dobra ideja, kako po smrti 'reciklirati' svoje organe, da pridejo prav
še komu – če so dobro služili nam, pa naj še nekomu drugemu. Ker bodo ti organi
narejeni po meri, jih organizmi prejemnikov ne bodo zavrnili in ti bodo lahko
živeli lepo življenje, brez, da bi jih bilo strah, da je ta dan, ki ga živijo v
tem trenutku, njihov zadnji.
Kot že rečeno, zadeva je v povojih in še vedno se sliši
nekako futuristično, vendar pa se nikoli ne ve. Lahko, da bo ravno kdo od vas
prvi, ki bo na tak način ohranil svoje življenje, življenje ljubljene osebe ali
pa življenje popolnega neznanca.
Pa še kratka omemba prašičev: ker v življenju še nikoli nisem
jedla levjega mesa, si drznim trditi, da je svinja kralj živali. Dokler ne
pojem leva, naj torej živijo svinje (živali! Če neki osebi rečemo, da je
svinja, smo v bistvu užalili in ponižali hvalevredno žival, ki nam omogoča med
drugim tudi to, da na njej preizkušamo, kaj vse bomo lahko počeli v
prihodnosti, sploh, kar se tiče medicinskega napredka, če pa to ni naša domena,
pa svinjo lahko vedno pojemo ali imamo kot hišnega ljubljenčka ipd. Človeku,
katerega smo imenovali svinja, bi ta beseda v resnici morala biti pohvala,
torej osebam, ki ste jih hoteli tako imenovati raje recite kaj drugega. Npr.
'Politik')!
377. Pa še nekaj momentov bomo obtičali pri truplih, tokrat
človeških – in ker se mi serije na to temo zdijo vedno bolj neumne, dajmo
razčistiti o tem, kako se pravzaprav določa, kdaj je nekdo umrl oz. koliko časa
je minilo od njegove smrti. Tokrat bom naštela samo fizične oz. fiziološke
spremembe samega trupla, ne bom pa se spuščala v to kdaj je nazadnje uporabilo
telefon, bančno kartico in kdaj je bila ta oseba, ki je zdaj truplo nazadnje
videna kje in s kom - to so stvari, ki lahko pomagajo pri določanju časa smrti,
vendar skupaj s spremembami na truplu. Čas smrti se določa s pomočjo telesne
temperature, prisotnostjo rigor mortisa in posmrtnih kožnih madežev, včasih pa
tudi s pomočjo nekaterih organov.
V prvi uri po smrti telesna temperatura pade 2°C do 3°C,
vsako sledečo uro pa od 1°C do 1,5°C. Telesna temperatura lahko pada tudi do 18
ur po smrti, zato je pri tem predvsem pomembno v kakšnem okolju se je truplo
nahajalo po smrti ter kakšna je bila temperatura tega okolja.
Posmrtni madeži se začnejo izražati približno 3 ure po smrti.
Nastajati začnejo, ker srce ne deluje več, zato pretoka krvi ni več, zato se
začne kri – pod vplivom gravitacije - nabirati v kapilarah, 4 do 5 ur po
človekovi smrti pa se začne v kapilarah ta kri že strjevati. Končni posmrtni
madeži so razvidni 10 do 12 ur po smrti. S pomočjo teh madežev je mogoče
določiti tudi, če je bilo truplo po smrti prestavljeno.
 |
| rigor mortis na truplu |
Prav tako 5 do 6 ur po smrti nastopi rigor mortis (mrliška otrdelost, ki nastopi zaradi kemičnih
sprememb v mišicah). Najprej otrdi vrat, okrog 12 ur po smrti otrdelost
zaobjame ves zgornji del telesa, nato pa potrebuje še približno 6 ur, da
otrdijo tudi spodnji udi. Rigor mortis tako nastopi po celotnem telesu v
približno 18-ih urah. 36 ur po smrti običajno popusti v vrstnem redu v katerem
je nastopil. Vendar pa rigor mortis ni enako kot t.i. kadaverski krč – to dejstvo je bilo velikokrat uporabljeno v tistih
serijah, ki postajajo vedno bolj neumne. Če je prišlo do samomora, predvsem s
strelnim orožjem, bo truplo po smrti v večini primerov to orožje še držalo,
ravno zaradi kadaverskega krča. Ker je dolgo veljalo, da je to najbolj očitni
znak samomora, so ga tudi morilci pričeli zlorabljati. To dejstvo je bilo
veliko prevečkrat (zlo/upo)rabljeno v serijah in filmih, ki se spopadajo s to
problematiko.
Takoj po smrti so zenice rahlo razširjene – predvsem zato,
ker popuščajo mišice okrog očesa in v očesu. Običajno po tem, ko nastopi rigor
mortis v glavi, pride do delnega zožanja zenic (približno 7 ur po smrti) –
vendar ravno zaradi takih posmrtnih sprememb ni nujno, da se oči jemlje kot
verodostojno utemeljitev časa smrti. Spremembe v očesu so lahko nejasne,
neenakomerne, možne so tudi prirojene ali bolezenske napake v očesu ipd.
Zanimivo je, da zenica približno eno uro po smrti še reagira na atropin (strupeni alkaloid, ki se
uporablja za razširitev zenice in kot zaviralec prebave), na močno luč pa ne
več (fantje, saj vendar veste, da edino vaša zenica lahko svojo velikost poveča
do 20-krat, če ima za to prave pogoje, kajne? Drugje na telesu nimate teh
možnosti – razen mogoče pri pridobivanju kilogramov, ampak pustimo splošne
težave...). 12 ur po smrti bo roženica že izgledala zamegljena.
 |
| Livor mortis ali posmrtni madeži. Koža je svetlejša tam, kjer je bilo truplo izpostavljeno pritisku - npr. deli, ki so se dotikali tal, bili zavezani ali vkleščeni. |
Eden izmed precej zanimivih pomočnikov pri določanju časa
smrti, je tudi žrtvina prebava. Ker je prebava v človekovem telesu precej do
zelo počasna, je mogoče z njo določiti, kdaj je žrtev nazadnje jedla. Madeži
posušene sline okrog žrtvinih ust lahko nakazujejo na to, da je bila žrtev
zastrupljena, strup pa je popila ali pojedla – večje količine sline se pričnejo
izločati, če imamo nekje v prebavnem traktu do želodca tujek ali strup, kar je
telesna obramba pred zastrupitvijo oz. način, kako tujek odstraniti. Saj veste
kaj se zgodi, ko ugriznete v reženj limone, kajne? No, to je zelo podobno, saj
telo limono zaznava kot kislino. Če je v bližini žrtve ali na sami žrtvi
prisotno bruhanje, se to vedno shrani kot dokaz, katerega se nato
laboratorijsko procesira. S pomočjo bruhanja je možno določiti kdaj je oseba
nazadnje jedla in če je bilo v hrani prisoten strup.
Če je truplo po smrti vrženo v vodo – prav tako veliko
prevečkrat zlorabljeno dejstvo v filmih in serijah na to temo – se običajno
potopi. V topli vodi ostane potopljeno med 8 in 10 dnevi, v mrzli pa od 14 do
21 dni. V truplu se začnejo nabirati plini, katere telo proizvaja z razpadanjem
tkiv, organov, telesnih tekočin ipd. In ko se teh plinov nabere dovoj, telo
postane podobno balonu in se dvigne nazaj na površje – če ni kje zataknjeno ali
zavezano ali obteženo. Od trupla, ki je potopljeno v vodi, bo po petih do
šestih dneh pričela odstopati zunanja plast kože, nohti pa mu bodo odpadli po
dveh do treh tednih.
Forenzična
patologija in thanatologija,
znanosti, ki se ukvarjata s posmrtnimi spremembami trupel sta v zadnjih nekaj
desetletjih močno napredovali in postali bolje sprejeti med širšimi množicami,
še vedno pa imata pred seboj zelo dolgo pot.
Tukaj je članek, ki je že več kot eno let predmet prepirov
okrog tega kdo na teh slikah je bil mrtev in kdo ne. Vsekakor lahko oddate
svoje mnenje o tem, kdo se vam zdi živ, kdo ne in seveda tudi o tem, da so
običaji v določenih obdobjih bili še veliko bolj bizarni kot so danes. Res pa
je tudi, da je ženska na prvi fotografiji v nizu v resnici bila zelo živa. Gre
za znamenito fotografijo 'Portret mlade ženske', katero je leta 1902 naredil F.
W. Guerin.
378. Saj veste kako radi imate plišaste igrače kajne? Pa
sploh kako so na momente popularni motivi teh igrač tudi na oblačilih, torbah,
in opremi za odrasle. Ena izmed takih plišastih nadlog je tudi Hello Kitty.
Vendar, če jo boste omenili v Hong Kongu, se bodo vaši sogovorniki verjetno
zmrazili od groze. Hello Kitty umor je
namreč najbolj brutalen umor v zgodovini Hong Konga.
Na eno izmed policijskih postaj v Hong Kong je leta 1999
prišla 14-letnica, ki je trdila, da jo preganja duh ženske, katero je pomagala
mučiti do smrti. Kljub temu, da se je zgodba policistom zdela malo nenavadna, so se
odločili zadevo raziskati. Ah Fong,
najstnica, ki je povedala nenavadno zgodbo jih je peljala v stanovanje,
katerega je imel v lasti prijatelj njenega partnerja, v njem pa so našli en
zob, nekaj ostankov notranjih organov in lobanjo mlade ženske stlačeno v lutko
Hello Kitty. Po preiskavi je bilo zaključeno, da gre za ostanke Fan Man-yee, 23-letnice, ki je izginila
približno dva meseca pred tem.
 |
| Fan man-yee |
Fan man-yee že od otroštva ni kazalo najbolje. Kot majhno
deklico so jo zapustili starši in odraščala je v sirotišnici za dekleta. Pri
15-ih letih se je lotila žeparjenja, vlamljanja, preprodajanja droge in
prostitucije, da se je lahko preživljala.
Delala je v več bordelih in v enem izmed njih je leta 1996, stara 20
let, spoznala svojega soproga. Tudi z njim ni zadela terne, saj jo je psihično
in fizično zlorabljal. Leto kasneje je med delom spoznala Chan Man Loka, uglednega člana Triad (podzemnega kriminalnega
združenja), ki je postal njena stalna stranka - veliko noči sta prebila skupaj tako, da sta seksala in se drogirala s chrystal methom. Kmalu zatem mu je ukradla
denarnico, v kateri je bilo okrog 4000$ in ko je ugotovil, da mu jo je ukradla
ona, mu je morala denar vrniti skupaj z ogromnimi obrestmi.
Dve leti kasneje, natančneje 17.3. 1999, so Fan Man-yee
ugrabili trije moški – Chan Man Lok ter njegova prijatelja Leung Shing Cho in Leung Wai
Lun – ter jo odpeljali v stanovanje, katerega je imel v lasti eden izmed
njih. Hoteli so jo obdržati kot spolno sužnjo, da bi lahko z njo zaslužili še
več denarja, vendar so jo moški, pod močnim vplivom chrystal metha začeli
pretepati, tako pohabljene pa je niso mogli 'prodajati' naprej. Zato so se raje
odločili, da jo bodo mučili. Do druge polovice aprila so po njej polivali
ravnokar stopljeno plastiko, jo pretepali, ji v telesne odprtine vtikali razne
predmete, v njene oči in po njenih ranah polivali pekoče olje in jo silili, da
je pila nafto in njihov urin. Vsakič, ko je bila v bolečinah, se je morala glasno smejati, drugače so postopke ponovili v še hujši maniri.
 |
| Plakat za film Human Pork Chop |
Proti koncu Aprila je Fan Man-yee umrla, vendar še ni povsem
razjasnjeno zakaj. Možno je, da se je načrtno predozirala s chrystal methom,
mogoče pa je tudi, da so jo njeni ugrabitelji umorili. Ker jih je bilo strah,
da bo njeno truplo pričelo smrdeti, so jo razkosali, njeno glavo skuhali,
večino drugih delov njenega telesa pa pomešali med ostale smeti iz stanovanja in
se jih tako znebili. Vsi trije moški, ki so sodelovali pri njenem umoru so
dobili kazen doživljenjskega zapora, za pogojni izpust pa lahko zaprosijo šele
po letu 2020. Ah Fong se je zaporu ognila tako, da je pričala proti njim.
Leta 2001 sta že izšla eksploitation filma narejena po tem
umoru – za tiste z dobrimi želodci, to sta filma Human Pork Chop in There is
a Secret in my Soup. Oba filma sta nastala na osnovi tistega, kar so
objavili mediji v Hong Kongu in veljata za dva izmed najbolj ogabnih prikazov
tega, česa s(m)o v resnici sposobni ljudje.
379. Tudi ta teden je na vrsti ena konkretna babnica
(dejansko bo omenjenih nekaj njih), ob katero sem se zdaj že zelo lep čas
spotikala (večinoma preko glasbenih referenc, katere razumem verjetno samo
jaz... in samo jaz očitno vsakič preverjam, če imajo določeni ljudje samo bujno
domišljijo ali pa gre za resnične mite). Tudi konkretna babnica ta teden izhaja
iz mita, tokrat iz mezopotamskih religij. Predstavila bi vam rada Tiamat.
 |
| Eden izmed sodobnih prikazov Tiamat |
Tiamat je v sumerskih, asirskih, akadskih in babilonskih
mitih opisana kot prvobitna boginja oceanov in drugih slanih voda. Je simbol kaosa stvarjenja in običajno je upodobljena
kot ženska. Predstavlja žensko lepoto, zato je velikokrat upodobljena kot 'bleščeča')
Enuma Elish (babilonski
ep o stvarjenju) Tiamat prikaže v dveh delih. V prvem, t.i. Svetem Zakonu je opisana kot primarno
božanstvo, ki se je parila z Abzujem
(primarno božanstvo sladkih voda) in skupaj sta mirno ustvarila kozmos skozi
generacije naslednikov. Ta ideja o Tiamat se v drugem delu Enume Elish (t.i.
Vojna v Kaosu) hudo popači, saj je Tiamat opisana kot pošastno utelešenje
prvobitnega kaosa v obliki hudobnega zmaja / vodne kače. Kako je prišlo do tega
tako na hitro?
Tiamat in Abzu sta imela dva otroka, sina Lahmuja in hčer Lahamu, ki sta predstavljena kot božanstvi zodiaka, ozvezdij in
posamičnih zvezd. Lahmu in Lahamu sta (kljub temu, da sta bila brat in sestra,
vendar je to v mitologijah pogost pojav) prav tako imela dva otroka, sina Ansharja (ki je predstavljen kot
Nebeški oče) ter hčer Kishar (Enuma
Elish jo predstavi samo enkrat in sicer kot 'celotno Zemljo' oz. 'mater
zemljo'), ki sta postala starša enega prvih božanstev mezopotamskega panteona, božanstva nebes, gospodarja
ozvezdij, kralja bogov, duhov in demonov, Anuja.
Anu pa je skupaj s tremi drugimi primarnimi božanstvi – Enkijem, Enlilom in
Ninhursagom – predstavljal hudo grožnjo Abzuju. Enki je ostale namreč
prepričal, da je Abzu nezadovoljen s kaosom, katerega sta ustvarila skupaj s
Tiamat ter, da bo pomoril vse od njih, da bi svojo napako popravil. Abzu je
hitro ugotovil, da mu nekaj naklepajo za hrbtom, zato se je z njimi spopadel in
izgubil življenje. Tiamat, besna zaradi soprogovega umora se jim odloči
maščevati, zato se spremeni v morsko pošast in rodi pošasti mezopotamskega panteona, md katerimi so tudi zmaji po
katerih žilah je namesto krvi tekel strup,
nato pa jo umori Enkijev sin Marduk (bog
neviht – v povsem nepovezani maniri ga na hitro omeni odlomek 30). Marduk jo
preseka na pol in iz enega dela njenega telesa ustvari nebesa, iz drugega pa
Zemljo.
 |
| Boj med Mardukom in Tiamat |
Tiamat je domnevno bila lastnica plakete usod (treh glinenih plošč v katere je vrezano besedilo v
pisavi kuneform), tisti, ki pa naj
bi to plaketo posedoval pa naj bi bil vladar stvarstva. Plaketa je včasih
prikazana v rokah Enkija, včasih v rokah Enlila, dokler je ne ukrade ptici
podobno bitje in jo prinese Tiamat. Tiamat je plaketo dala Qinguju, enemu izmed otrok, ki ga je imela z Abzujem, ta pa je po
Abzujevi smrti postal njen partner. Qingu je tako postal vladar vesolja in
poveljnik njene vojske s katero se je želela maščevati Abzujevim morilcem. Po
smrti Tiamat je tudi njega umoril Marduk, ki mu je vzel plakete in si tako
pridobil še več ugleda med božanstvi, Qingu in Tiamat pa sta se pridružla
Irkalli (o njej smo govorili pred zelo kratkim... v odlomku 358 jo lahko
najdete, če ste slučajno že pozabili nanjo) v podzemnem svetu.
Zveni kot zmeda? Saj tudi je! Kot ste slišali pred zelo
kratkim, je Tiamat vendar simbol kaosa.
380.In za zadnji zmazek danes še nekaj, kar veliko ljudi
pojmuje kot kaotično... učenje tujih jezikov, namreč. Vendar, ker ima vsak
človek svoje načine učenja (sebe ali drugih), vam ne mislim podajati napotkov
kako se zadeve lotite, ampak je moj namen prikazati, da ima znanje več tujih
jezikov lahko zelo pozitivne vplive tudi na druga področja v možganih in ne
samo za tega, ki skrbi, da smiselno formiramo stavke (ker gre za zelo pozno /
zgodnjo uro, moji stavki pa so vedno bolj nesmiselni, lahko odkrito domnevam,
da je moj center zadolžena za govor vzel dopust ali pa padel v nezavest).
Jasno je, da ima znanje več tujih jezikov pozitiven vpliv na
intelektualno rast. Učenje tujega jezika običajno poteka skozi učenje novih
besed, katere povežemo s pojmom katerega smo poznali že prej. Ko poznamo
zadostno količino novih besed, se pričnemo učiti stavke in fraze, katere
povežemo z nam že znanimi stavki in frazami. Pri znanju več tujih jezikov lažje
povežemo besede, stavke in fraze z drugimi, saj jih poznamo več. Prav tako se
t.i. reakcijski čas močno skrajša, saj ne potrebujemo več celega tedna, da bi
se domislili ustreznega prevoda neke fraze. Povezovanje dobljenih podatkov s
tistimi, ki jih že imamo in krajši reakcijski čas za ta proces pa sta dve
veščini, kateri potrebujemo pri reševanju problemov, ki za nas niso povsem
vsakodnevni oz. če znamo zadovoljivo uporabljati več tujih jezikov, v večini
primerov tudi lažje rešujemo svoje (ali tuje) težave. Zaradi znanja večih tujih
jezikov smo sposobni bolj fleksibilnega razmišljanja in se hitreje domislimo
analogij, zgodb, lažje sebi in drugim smiselno interpretiramo stvari in si
najdemo več stvari, ki bi nas zanimale, s tem pa tudi več ljudi, ki so sposobni
razmišljati na podoben način kot mi.
Ker je učenje in znanje tujih jezikov povezano tudi s sluhom
in podzavestjo, je bilo pri ljudeh, ki so govorili več tujih jezikov – t.i. poligloti – opaženo, da imajo bolj
občutljivo podzavest, da opažajo manjše spremembe v okolici in na ljudeh od
tistih, ki govorijo samo dva tuja jezika (ali več, samo ne zadovoljivo) in
imajo veliko bolj 'ostro uho' (ne v smislu, da bolje slišijo, ampak so sposobni
slišati nihanja v človeškem glasu, s pomočjo katerih so sposobni zaznati če ima
njihov sogovornik čustvene ali psihične težave, katere hoče prikriti, če je v
afektu ali pa da laže – ta veščina je v današnjih časih izrednega
pomena!). Slišano in povedano hitreje
'vsrkajo' in kot že rečeno, dobljene informacije hitreje in bolje povezujejo
med seboj.
Zaradi družbenih omrežij in senzoričnega komuniciranja, je
ekstremno upadla tudi kvaliteta govorjenega in pisanega jezika. Z učenjem in
uporabo tujih jezikov izboljšamo poznavanje svojega, kar nam nato omogoči, da
smo sposobni ustvariti bolj kreativne izjave, ki pa so hkrati tudi smiselne,
zaradi česar nas v naših družbenih krogih dojemajo drugače, to pa nam omogoča
spoznavanje novih ljudi, s katerimi lažje delimo izkušnje in se učimo novih
veščin. Naš vokabular se tako povečuje, kar nas dela bolj sofisticirane (vendar
ne nujno tudi nadute, kot je to običajno prikazano v popularni kulturi), to pa
nam v teoriji tudi daje nove možnosti pri iskanju službe (v teoriji zato, ker
so službe na trgu dela nepravilno razporejene – opravljajo jih ljudje, ki bi že
morali biti v pokoju, saj ne morejo v pokoj, ker so oblasti zapravile denar
katerega so ti ljudje vlagali v pokojninske sklade za svoje pokojnine – samo za
idejo... mladi pa zaradi tega ne morejo dobiti svojih služb, ne glede na to
kako visoko so usposobljeni in kaj vse znajo... razmislite o tem), nas odpira
novim projektom, nam celo omogoči napredovanje...
In končno, veliko se nas tuje jezike uči, ker si želimo
potovati – ker so nam trenutno te možnosti zelo omejene, se učimo neko kulturo
najprej spoznati preko njenega jezika. Tako novo kulturo spoznamo neodvisno od
naše – kar nas dela bolj odprte za stvari, katere v naši kulturi niso tako
pogoste ali pa jih sploh ne poznamo – kar je po mnenju strokovnjakov pravilen
način spoznavanja nove kulture. Z znanjem tujega jezika oz. več njih lažje
razumemo kako drugi ljudje vidijo svet, vsak tuj jezik, ki se ga naučimo pa nam
da novo perspektivo. To nam omogoča že omenjeno boljše in hitrejše reševanje
težav, hkrati pa spodbuja našo domišljijo (izredno primerno za starše majhnih
otrok, tistih, ki se ukvarjajo s pisanjem ter tistih, ki učijo druge...
verjetno pa tudi za vse ostale). Z večjim vokabularjem pa lažje predstavimo
svoje izkušnje in ideje, lažje opišemo kako se počutimo, kaj nas moti in česa
si želimo, to pa so v resnici orodja s pomočjo katerih spoznavamo sami sebe.
Prav tako pa je dokazano, da znanje in zmerna uporaba več tujih jezikov lahko
drastično odloži degeneracijo možganov v starosti (npr. demenca), nam pomaga
pri ohranjanju spominov ipd.
Poligloti so ljudje, ki torej govorijo več tujih jezikov, vendar
pa ni jasno določeno koliko jezikov naj bi govoril človek, da bi se lahko
označil za poliglota – med tuje jezike pa se lahko štejejo živi in mrtvi jeziki
(ker sem že nekajkrat bila povabljena na tečaj klingonščine, jezika
ustvarjenega posebej za vrsto nezemljanov v seriji Star Trek, pa si še nisem
povsem na jasnem, kaj natanko naj si mislim o umetnih jezikih, sploh ne o
takšnih, ki jih v resnici ne morem nikjer uporabljati). Obstajajo pa tudi
ljudje, katere znanstveniki imenujejo hipergloti,
katere dejansko lahko opišemo kot posameznike, ki so izredno nadarjeni za
učenje tujih jezikov (večina ljudi, ki se je v življenju srečala s
kakršnimikoli nepravilnimi glagoli bo avtomatsko povedala, da sami ne sodijo
mednje), katerih se učijo izredno hitro in tudi zelo učinkovito. Zasluge za to
lahko pripišemo posebni nevrologiji v
njihovih možganih – zaradi česar so to stanje včasih imenovali tudi bolezen,
kar pa seveda ni. Ti ljudje so izredno redki, je pa res, da se njihovo število
zaradi globalizacije precej hitro povečuje. Hipergloti so se sposobni novega
tujega jezika naučiti v desetih do 14ih dneh, na osnovi samega vokabularja so
sposobni najti tudi od kje posamezne besede izhajajo (kar je izrednega pomena
pri ugotavljanju procesa nastanka jezikov) in veliko hitreje razumejo dialekte
jezika, ki so se ga naučili.
Ker pa je smeh pol zdravja, si nekaj takih manjših katastrof
– pri katerih so ljudje prepričani, da govorijo nek jezik, čeprav jim realnost
kaže malce drugačno sliko o njihovem znanju – si poglejte stran http://www.engrish.com/
Tako. Tudi, če se kdo med vami ne strinja (...optimizem je pa
res zaletavanje z glavo v zid...), je dovolj. Ura je zelo zgodnja, prvi ljudje
že odhajajo proti svoji službi, eni od nas pa bi se po nekaj dneh lahko zopet
srečali s kakšno vodoravno površino. Naslednji teden upam, da bo malo bolj
racionalno razparceliran in da ne bom spet kaj pozabila (ker sem ta teden eno
stvar pozabila narediti, čeprav mi je bilo nekaj dni pred tem v sklopu neke
druge stvari nakazano na to, da jo moram narediti, sem seveda nanjo pozabila). Seveda,
ljudje nikoli ne opazijo, kaj vse narediš zanje, sigurno pa opazijo, ko eno
izmed teh stvari pozabiš ali ne utegneš narediti.
Dovolj samopomilovanja, čas je, da vas poprosim za kakšno
reakcijo. Se vam je kateri izmed člankov zdel zanimiv, so v katerem napačni
podatki, si katero izmed stvari predstavljate drugače kot je opisana ali pa bi
mi radi samo povedali, da je moje početje nesmiselno (brez skrbi, tega se
zavedam tudi sama)? Za vse to me lahko najdete tukaj, če pa se malce potrudite,
pa me boste našli tudi kje drugje. Torej, do naslednjič se lahko domislite
kakšnega vprašanja, opombe, najbolj pa bom vesela kvalitetnih idej. Do naslednjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar