Nastanku tega
zapisa, ki sledi, je botrovalo nekaj vzrokov. Za spremembo bi bilo pametno, da
razložim, da so vsi navidezno nepovezani med seboj, ampak jih bom vseeno
zapisala – da boste dobili kratek vpogled v način mojega osebnega povezovanja
podatkov, ki je dejansko še bolj nesmiseln kot moje razmišljanje. V noči iz 7.
Na 8. Marec sem se namreč sredi noči prebudila s krvavo željo po tem, da bi
slišala ploščo Ceremony of Opposites
švicarske skupine Samael. Sicer imam
pogoste izpade v takšni maniri in ugotovila sem tudi, da jih je pametno čimprej
potešiti. Ker plošče nisem slišala že zelo dolgo, vendar sem se odločila, da je
verjetno čas za to, da si ustrežem. Tako je sledilo iskanje plošče v računalniku,
iskanje primerne jakosti poslušanja (sredi noči ljudje večinoma niso odprti za
veliko kruljenja in žaganja) in iskanje primernega čtiva za spremljavo (bilo je
sredi noči in človek se rad ohranja budnega med takim početjem). Takrat sem
našla članek o Malaiki, samici
geparda v afriškem rezervatu, katerega nadzorujejo Masaji. Članek je bil kratek
potopis, brez veliko nasilja in odvečnih podatkov, zato je bil zgodnji jutranji
uri izredno primeren. Nato je nastopilo jutro 8. Marca in prijatelj (kateremu
bo nekaj zapisov kasneje podana zahvala v obliki zapisa na temo, ki jo je
predlagal) mi je za darilo ob mednarodnem dnevu žena na FB časovnico nalepil
videoposnetek Blow your Trumpets Gabriel
skupine Behemoth, kar je domnevno
naključje (v katera se mi zdi nesmiselno verjeti, če jih je toliko na kopici)
naredilo za presežek.
Vsi trije
podatki, ki so odebeljeni se večini populacije verjetno zdijo nepovezani – v
redu, dve glasbeni zadevi in žival – vendar je očem bistvo nevidno (kdor hoče
videti, mora biti rahlo zmešan). Naj razložim tistim, ki niste ugotovili, kje
leži povezava med podatki. Samael je
judovski nadangel, katerega ime prevajamo v 'Božji strup' in je v
izvensvetopisemski tradiciji predstavljen kot angel smrti. Torej, vrsta angela.
Malaika je, poleg tega, da gre za zelo staro masajsko
pesnitev in pop hit iz začetka osemdesetih, beseda iz swahilija, ki v direktnem
prevodu pomeni 'angel'. Podobne so ji hebrejska beseda mal'akh in (po mojem
znanju) turška beseda arabskega izvora melek. Gepardka omenjena zgoraj je svoje
ime dobila iz strani svojih oskrbnikov, ko so videli kak odnos imajo samice
gepardov do svojih potomcev (do dve leti jih pazijo s svojo dušo in telesom –
na Malaiki so bile očitne brazgotine, ko je branila svoje mladiče - ter še nato,
ko so njihovi mladiči že odrasli, so matere vedno nekje v bližini). Torej, še
en angel.
Nato pa še Blow your Trumpets Gabriel. Kot faliran
teolog z uničeno vero v karkoli, kar spominja na krščanstvo (katero so seveda
uničili ravno tisti, ki so me hoteli prepričati, da je krščanstvo edini
odgovor), vam lahko povem, da je Gabriel nadangel iz judovske tradicije, eden
izmed dveh nadangelov, ki je dejansko imenovan s svojim imenom in ne preko
tradicije. Njegovo ime prevajamo kot 'Bog je moja moč' oz. tudi 'Božja moč'
(avtorji pesmi katero sem prejela za dan žena bi se verjetno po tleh valjali od
smeha v tem momentu), je pa tisti, ki skrbi za pravičnost in izvrševanje božje
moči (ne 'božje volje'! Za to so pristojne druge službe – saj vendar vemo, da
božjo besedo vedno izgovarjajo ljudje... okey, ne mislim se spuščat v to
debato). Torej je Gabriel še en angel.
Iz
nepričakovanih virov je bilo moč potegniti tri omembe nečesa v kar ne verjamem
(in še posebno ne verujem), se mi pa zdi, da ima tudi veliko ljudi okrog mene
nenavadne interpretacije te besede. Za veliko ljudi so to samo še oblika
aplikacije na FBju, ki jim vsako jutro pove kakšen nesmisel, ki naj bi jim bil
za vodilo v prihajajočem dnevu (če nekdo v to verjame, potem naj, moja dolžnost
– v nasprotju s prepričanjem večine, ki to verjame – pa to ni).
V dveh
tisočletjih od nastanka krščanstva – oziroma okrog šest tisočletjih odkar je
nastalo judovstvo, so se za določene stvari našle dobre razlage – kako to, da
ima Zemlja dan in noč, kako to, da ljudje ne padejo preko roba Zemlje (sicer
imajo pripadniki prepričanja, da je zemlja ploskev zagovornike po vsej
Zemeljski krogli), od kje pridejo strele in nevihte (dokazano je, da ne gre za
izraz Božjega srda ali angelske solze) in tudi celo, kaj se zgodi z nekom po smrti.
Sicer obstoj duše še ni bil dokazan, da bi se lahko spraševali o tem, kaj se
zgodi z njo potem, ko človek umre... človeški organizem sicer proizvaja dovolj
električne energije, da bi lahko sam napajal 10 vatno žarnico in ker se
energije ne da narediti iz nič in sploh, ker energija ne more iti v nič oz.
biti izničena, ostaja vprašanje, kaj se zgodi s to energijo, ki je v trenutku
smrti bila v človeku... mislim pa, da si večina vernikov človeške duše ne
predstavlja v obliki energije in svetlečih žarnic.
Se vam še
vedno zdi, da so stvari nepovezane? Tudi, če se vam to še vedno zdi, potem
imate tukaj še deset razlogov, da si lahko premislite. Seveda, začenjam z dvema
odlomkoma o angelih. Malo bolj smiselnima kot je aplikacija na družbenih
omrežjih. Vendar ne preveč...
361. Najprej na splošno o tem, kaj so angeli – poleg debelušnih otrokom podobnih likov, ki naj bi imeli
krila in so domnevno brez genitalij (ker jih, praktično gledano, sploh ne
potrebujejo). V umetniških delih imajo tudi svetniški sij, ogrinjala, ki
zakrivajo njihovo umanjkanje genitalij, okrog njih pa je običajno naslikana
'posebna' svetloba, ki označuje, da gre za nek poseben lik (nekako težko osebno
enačim angela z 'bitjem', čeprav je bitje vse, kar ima 'bit'... ampak, ker to
ni ontološka debata in gre predvsem za moje osebne zmedene preference, bomo to
pustili za kdaj drugič). Angeli so duhovna oz. spiritualna bitja v religijah in
mitologijah, abrahamovske religije (judovstvo,
krščanstvo in Islam) ter Zoroastrizem jih opisujejo večinoma kot dobrohotna
nebeška bitja (o bipolarnosti dobrohotnosti bo kaj več povedanega v naslednjem
odlomku, ki se bo spopadal z eno vrsto angelov), katerim je dana vloga
glasnikov Božje volje na Zemlji, so tisti, ki izpolnjujejo Božjo voljo ter
varujejo človeštvo.
 |
| Guido Reni - Nadangel Mihael |
Beseda 'angelos' (gr.
Ανγελος) iz katere izhaja latinska beseda 'angelus'
(ta pomeni sel oz. kurir) prihaja iz
mikenske linearne B pisave (v kateri se beseda pojavlja prvič, in sicer v
obliki 'a-ke-ro'). V Septuaginti (prevodu
biblije iz hebrejščine v grščino) je 'angelos' glavni prevod besede 'mal'akh'
in se uporablja za vse posrednike oz. sele. V Vulgati (prevod biblije v latinščino)
beseda označuje sele, ki so nadnaravna bitja, za človeške sele pa se uporablja
beseda legat oz. nuncij (takšna praksa je splošno sprejeta v prevajanju svetega
pisma in tudi v eksegezi).
Torej, kaj so ta 'bitja' (sigurno ne tisti, ki vam preko
družbenih omrežij delijo nasvete o dnevu, ki prihaja)?. Da bi razumeli enega
izmed možnih odgovorov na to vprašanje, moramo najprej pogledati nazaj v
zgodovino, da bi videli, kakšno mnenje si je o tem ustvarilo judovstvo (ker bo
tokrat govora večinoma bolj o t.i. abrahamovskih religijah, da vsaj približno
ostanemo v istih smernicah. Druga verstva po svetu sicer imajo angelom podobne
'zadeve', vendar, ker ne pišem tezarija na to temo, bom ostala samo pri tem,
česar me je naučil moj definitivno propadel študij).
Majmonid oz. mož, ki je bil svoji materi poznan pod imenom Moshe ben Maimon trdi, da je v judovski
tradiciji 10 kategorij angelov, ki so hierarhično razporejeni (ker red mora
biti, v nasprotnem primeru pride do kaosa oz. do realnosti kot jo poznamo
danes). Tako so rangirani od Chayot ha
Kodesh, kar pomeni 'živa bitja' in so ognjena bitja, ki držijo božji
prestol ter Zemljo na njenem mestu (Ezekiel 1-10), preko Ophanim, Erelim, Hashmallim, Seraphim (o katerih v Svetem pismu
veliko govorita Ezekiel in Izaija) do Malakim
(ki so odposlanci oz. seli), Elohim
(božja bitja), Bene Elohim (sinovi
božjih bitij), Kerubim in končno Ishim (človeku podobna bitja, katera
omenja že Geneza 18,2). Podobno razdelitev je sprejela tudi mistična kabala.
Sveto pismo in tradicije, ki izhajajo iz njega sicer nikjer
ne omenjajo, kako je bog ustvaril angele, vseeno pa jasno pove, da so angeli
ustvarjeni in da jim je človek podrejen (da ne bi uporabila izraza
'manjvreden') – glej Psalmi 8,4-5. V krščanstvu je to brezredje seveda
povzročilo nemalo slabe volje, saj se cerkveni očetje niso mogli dogovoriti,
ali so angeli samo duhovna oz spiritualna bitja ali imajo tudi fizična telesa.
Da bi sklenili kompromis preden je prišlo do kakšne vojne okrog tega
(khm-khm-khm) so nekateri predlagali, da so angeli nebožanska (nimajo božanskih
atributov) in nematerialna bitja (torej, nimajo fizične oblike), ki so povsem
pokorna Sv. Trojici. Sv. Avguštin,
eden izmed najpomembnejših cerkvenih očetov (ki se je veliko bolj kesal zaradi
tega, ker je kot lačen otrok utrgal jabolko kot pa zaradi tega, ker je imel
nezakonskega otroka, ko več ni bil otrok) je določil, da je biti angel služba,
bitja, ki pa to službo imajo pa so duhovi (to je verjetno ena najsmiselnejših
stvari, ki jih je ta človek tudi povedal) – od tukaj tudi naziv za svetega duha
(domnevno. Nisem bila nikjer v bližini, ko se je to zgodilo, zato blago rečeno
nimam pojma). Stvar je večini vernikov do danes ne pretirano jasna. Ker so
našli večje probleme okrog tega.
 |
| Vladimir Borovikovsky - Nadangel Gabriel |
Eden izmed cerkvenih zborov – t.i. 4. Lateranski koncil - je
rekel, da so angeli ustvarjeni in to pred človekom, in 1. Vatikanski koncil se
je s tem strinjal. Še eden izmed večjih umov v cerkveni zgodovini, sv. Tomaž Akvinski se je spopadel z
vprašanjem o tem ali so angeli omniscientni (po domače povedano 'vsevedni') in
prišel do ugotovitve, da kljub temu, da imajo večje znanje kot ljudje, to niso
– kar pa je ravno nasprotno evangeliju po Mateju 24,36 trdi ravno nasprotno
(kar je sicer malo vprašljivo glede tega, da če je vseveden Bog, njemu podložna
bitja pa prav tako, slej kot prej pride do kravala in kaosa... oprostite,
falirani teolog v meni občasno prileze na plano takrat, ko je najmanjša potreba
po tem... in takrat hoče imeti traktate, da bi dokazal svoje prepričanje). Tudi
to vprašanje je ostalo nerazrešeno, ker je Cerkev našla drugo težavo kar se
angelov tiče. Ljudje smo nagnjeni k temu, da stvari poimenujemo, zato so ljudje
hoteli poimenovati tudi angele – da bi jih tisti, ki se z njimi srečajo, vedeli,
s kom so se srečali. Določili so, da je nesprejemljivo kaj podobnega početi in
zato imajo uradno imena samo Gabrijel, Mihael in Rafael. Prva dva sta tudi
edina, katera z imenom poimenuje Sveto pismo, ostala imena pa izhajajo iz
izvensvetopisemskih tradicij (Jophiel, Uriel, Samael in Sandalphon), vsi pa so
nadangeli... preden sem povzročila, da Cerkev zaradi mene skliče kakšen koncil
na katerem bi razpravljali o povsem nepovezanih temah, se bom premaknila na
Islam.
Verovanje v angele je eden izmed šestih stebrov muslimanske
vere, Koran in Hadit pa jih tudi velikokrat omenjata. Po njihovem izročilu so
angeli božji glasniki, ki nimajo lastne volje in v vsem ubogajo božje ukaze ter
jih izpolnjujejo. Ker pa je Islam še ena izmed abrahamovskih religij, se je
tudi v tem primeru napletlo veliko teorij o tem kakšna je njihova vloga in
kakšna je hierarhija med njimi. Islam tako loči več kategorij angelov. Po
njihovem je Jibrail (kar je v
resnici prevod imena Gabrijel) glavni božji glasnik, Mikail je angel narave, Azrael
oz. Izrail pa je angel smrti (tako ste izvedeli tudi kako je svoje ime
dobil Gargamelov maček v Smrkcih). Poleg teh treh med t.i. nadangele priševajo
še Israfila (katerega poznajo še pod
imenom Serafim), katerega ime pomeni 'goreči', njegova naloga pa je, da
vstajenje razglaša s trobento. Ostali angeli v islamu so razporejeni v pare -
kot sta Kiraman Kadibim (ki sta
angela, ki zapisujeta človekao dobra in slaba dela) in Munkar Nakir (angela, ki človeku po smrti postavljata vprašanja o
njegovi veri. Če jih človek ne opravi, bo trpel do sodnega dne, če pa jih pa bo
sodni dan počakal v miru) ali skupine – npr. Darda'il (angeli, ki poslušajo kje v svetu ljudje oznanjajo božje
ime) in Mu'aqoibat (angeli varuhi,
ki človeka pazijo dokler ne pride čas, da ta človek umre).
Moderne teorije angele vidijo predvsem kot božje glasnike,
tiste, ki razglašajo božjo voljo in nauke ter pozivajo ljudi k spreobrnenju.
Nekateri jih celo vidijo kot tiste, ki ljudi varujejo v nevarnih situacijah (in
ker je danes ogromno populacije prikljčuene na internet, to radi opravljajo kar
preko družbenih omrežij. Kako uspešni so z dejanskim varovanjem preko te
aplikacije zaenkrat nimamo statističnih podatkov). Določene ločine jih vidijo
tudi kot duhove umrlih ali celo tistih, ki se še niso rodili (prvi človek,
Adam, naj bi bil utelešenje nadangela Mihaela, Noa – tisti, ki je stesal
ladjico na katero je naložil vse živali in jih tako zavaroval pred svetovnim
potopom – pa utelešenje nadangela Gabrijela. Iz tega lahko sklepamo, da je
angelologija razvejana veda, ki se spopada z nenavadnimi vprašanji, ne moremo
pa iz nje narediti znanost. Ker je dejansko nemogoče najti smiseln, zdrav in
logičen kompromis med vero in znanostjo.
362. Kljub temu, da je zgornji članek zaobsegel veliko preveč
prostora, bom za nekaj momentov ali celo malo dlje ostala pri isti temi.
Izpostaviti nameravam namreč Angele smrti
(seveda, tudi tukaj lahko potegnem četico glasbenih namigov, ampak bodo
nekateri razvidni v samem besedilu, za preostanek pa veste, kje sem in pridite
vprašat). Ker na krščanstvo oz. večino abrahamovskih religij gledam kot na kult
smrti, je zame smrt sestavni del življenja - sploh je to očitno na dan žena, ko
ženske dobijo šopek cvetlic, ki so živa bitja, nekdo pa jih je odtrgal ali
odrezal ter jih s tem umoril – njihovo življenje je s tem končano, to pa je
definicija smrti. Te cvetlice, nekakšna rastlinska mrhovina pa nato počasi,
ampak jasno izgubljajo vse svoje atribute – lepoto, vonj ipd. Kot bi ženski
prinesli mrtvo mačko v znak svojega spoštovanja do ženske (do mačke sigurno
ne), nato pa bi ženska mačko razparcelirala v dovolj veliko posodo in opazovala
kako mačje truplo razpada ter povabila tudi svoje prijateljice naj si to
razpadajoče truplo tudi ogledajo, saj je ona sama nad njim navdušena...
kakorkoli, ker smo že ravno pri angelih, torej omenimo angele smrti.
 |
| Gustav Dore - Samael |
Kot je očitno utečena navada, si najprej oglejmo kaj o tej
temi pravijo judje. V Eksodusu oz. 2. Mojzesovi knjigi v Svetem pismu, je angel
smrti tisti, ki prinese deseto božjo nadlogo, poznajo pa ga tudi kot angela
uničenja - kot Ha-Mashchit umori prvorojence v Egiptu ter ogromno prebivalstva
v Jeruzalemu, kot to navaja 2. Samuelova knjiga 24,15. To ime se večkrat pojavi
tudi kot drugo ime za Gehenno (t.i. Dolina Hinnomovih sinov), neke vrste pekel,
v podobnem smislu pa jo uporablja tudi nova zaveza, saj jo sinoptični
evangeliji omenjajo kot kraj, kjer so v neugasljivem ognju (Marko 9,43) uničeni
telo in duša (Matej 10, 28). Kot drug tip uničevalca oz. Memitim pa je omenjen
v Jobovi knjigi 33,22. V kasnejšem judovstvu so v zvezi s smrtjo običajno
omenjeni nadangeli Mihael (ta je odnesel Adama v grob – po nekaterih izročilih,
Sveto pismo okrog tega ne govori veliko), Gabrijel (ta je odgovoren za smrt
kraljev) ter Samael. Ta je predvsem
pomemben v Talmudu in potalmudskem ustnem izročilu. Opisuje se ga kot tistega,
ki toži ljudi, ki počnejo slabe stvari, kot tistega, ki zapeljuje in kot
tistega, ki uničuje – ker ima mračne in uničujoče dolžnosti , zato ga izročilo
običajno pojmuje kot dobrega in zlega hkrati. Kljub temu, da hoče, da človek
dela zlo (ker bi drugače izgubil svojo službo tistega, ki toži), ostaja sam
božji služabnik. Je Ezavov angel varuh in zavetnih Rimskega imperija, kabala pa
ga predstavlja kot pozitiven lik, saj ga vidi kot tistega, ki sprejema
človekove molitve (ko ljudje pridejo v nebesa) in vodi legije angelov. Kot
angel živi v sedmih nebesih, čeprav vodi angele v petih nebesih.
 |
| Gehenna |
V krščanstvu je Mihael dobri angel smrti, Samael pa zlobni
angel smrti. Poleg njih dveh je omenjen tudi Abaddon (hebrejsko – ime Abaddon
se uporablja tudi za t.i. jamo brez dna poleg Sheola oz. ene izmed judovskih
interpretacij pekla, običajno prevedeno v 'kraljestvo umrlih'. Kot osebo se ga
predvsem pojmuje kot 'kralja vojske kobilic', njegovo ime pa je od 3. Stoletja
dalje sinonim za hudiča, kakršno prepričanje je sprejel tudi gnosticizem) oz.
Apollyon (grško – gre pa za isto osebo), ki je t.i. angel uničenja, najdemo pa
ga predvsem v verjetno najbolj bizarni knjigi v Svetem pismu, v Razodetju
(9,11).
 |
| Azrael |
Kot že rečeno, v določenih pogledih lahko krščanstvo
razlagamo kot kult smrti – po definiciji je to organizacija ali skupina, ki
svoje člane indoktrinira v predanost smrti, samomoru ali ubijanju. Res je, da
se krščanstvo z mojo trditvijo ne bi strinjalo, ampak zakaj bi drugače nekomu
obljubljali lepo posmrtno življenje? Okey, zdaj moram svojega notranjega
faliranega teologa resnično zbrcati – zato so se na podlagi raznih verovanj
povezanih s krščanstvom spletle razna izročila na to temo. Ena bolj zanimivih
je zagotovo Santa Muerte iz južne
Amerike in jugozahodne obale ZDA. Gre za sinkretistično verovanje v poosebitev
smrti, sv. Smrt pa povezujejo z ozdravljenjem in varstvom umrlih ter njihovim
varnim prehodom v posmrtno življenje. Mehiška lokalna verovanja jo običajno
imenujejo za osmega nadangela, velja pa tudi za zavetnico skupnosti
istospolnih, biseksualnih in transspolnih ljudi. Mediji jo običajno povezujejo
tudi z nasiljem, kriminalom in prekupčevanjem z drogami, saj je njeno češčenje
zelo popularno v zaporih. Cerkev seveda tega verovanja nikakor ne odobrava.
Iz Samaela se je, kot že rečeno, v Islamu razvil Azrael oz. Malak al-Maut (angel smrti).
Koran ga nikoli ne poimenuje z njegovim imenom (oz. z nobenim od njegovih
mnogih imen), zato so okrog tega razni dvomi. Njegovo ime (oz. splošno sprejeta
različica), naj bi pomenila 'tisti, kateremu bog pomaga' in je kot takšna
sprejeto iz hebrejščine. Azrael je tisti, ki pazi na umirajoče, ločuje dušo od
mesa, sprejme duha umrlega človeka in njegovo dušo vrne nazaj k bogu. V Islamu
je splošno prepričanje, da samo bog ve, kdaj, kje in kako bo nekdo umrl, torej
Azrael ni tisti, ki bi prinašal smrt na tiste, katerih čas je napočil. Je samo
zadnji, ki bo umrl.
 |
| Santa Muerte |
Poleg naukov sprejetih v monoteističnih in abrahamovskih
religijah pa nekaj podobnega angelu smrti pozna tudi hinduizem, od njega pa so
ga sprejele tudi razne veje budizma. V Vedah (najstarejših zapisih v hinduizmu,
ki sami zase trdijo, da so brez avtorja in jih ni naredil človek) je opisan Jama oz. Imru, ki velja za prvega
človeka, ki je umrl in je zato danes gospodar smrti in podzemlja. Takšno
pojmovanje o njem je sprejel tudi Teravada budizem, v budističnih templjih na
daljnem vzhodu pa je eden od dvanajstih dev, božanskih varuhov. Iranska Avesta
(zbirka svetih besedil Zoroastrizma) ga prepozna kot Yimo, kralja, ki je Zemlji
vladal preko 900 let, danes pa ga poznajo pod imenom Jamshid. Verovanje v Jamo se je preko hinduizma razširilo tudi na
Javo, ko pa je na Javo prišel Islam, je iz Jame nastal Jamadipati, vladar, ki
pa je bil v procesu demistificiran in danes več ne velja za božansko bitje.
Zanimivo je vedeti tudi, da se je Jamin kult iz hinduizma
razširil tako daleč, da je konkretno vplival na ugrofinsko mitologijo. Na
finskem je tako nastal Jumula, kult posvečen božanstvu s tem imenom (Joma v
komiju), Madžari pa so si sposodili zlate simbole moči, katere je Ahura Mazda
podaril Yimi, ko ga je postavil na mesto vladarja (ta simbola sta zašiljena
palica in pastirski rog), poleg tega pa so si sposodili tudi nekaj besed (iz
besede vara sta tako nastali besedi vár, ki pomeni 'trdnjavo' in város, ki pomeni 'mesto').
363. In ker smo že ravno debatirali (oz. jaz sem imela monolog
na temo, ki vas v vsej verjetnosti ne zanima) o angelu smrti, vmes pa smo
omenili tudi zoroastrizem, lahko zdaj vržemo nekaj besed o t.i. stolpu tišine (v tem primeru gre za
prevod angleškega neologizma Tower of
Silence). Gre za poseben način pokopavanja v zoroastrizmu.
 |
| Stolp tišine v Yazdu (Iran) |
Ker v zoroastrizmu človeško truplo velja za nečisto in se kot
takšno ne sme dotikati ognja ali zemlje (ker sta oba sveta), se ga je treba
znebiti na način, ki bo najmanj onesnažil zemljo – po njihovem verovanju ob
smrti v truplo pride t.i. demon mrliča in onesnaži vse, s čimer pride v
kontakt. Truplo je zato treba odstraniti čimbolj varno, da pride v kontakt s
čimmanj stvarmi, katere bi lahko onesnažil.
Da bi trupla tako odstranili s čimmanj škode za sveta tla in
ogenj, so zidali okrogle zgradbe, neke vrste kostnic, na strehi katerih so v
koncentričnih krogih odlagali trupla. V zunanjem krogu so ležala moška trupla,
v srednjem ženska in v notranjem otroška, v sredini stolpa pa je bila spuščena
platforma v katero so pospravljali kosti trupel, ki so razpadla. Truplo so po
smrti posebni pogrebniki (ki so edini lahko vstopili v stolp) prenesli na
streho zgradbe in jih pustili živalim in vremenskim vplivom, da so ta razpadla.
Kosti je izbelilo sonce, ostale 'odplake' pa je spral poseben sistem odvajanja
vode (ta je s pomočjo dežja sprala odplake in ostanke, nato pa so te odplake
odtekle čez več ogjevih in peščenih filtrov in odtekle v morje – da niso
onesnažile zemlje.
Avesta (glej zgoraj) tak način pokopavanja imenuje dakhmag (mesto za mrtve) ali astodan (kostnica). Tak način
pokopavanja se je v Iranu obdržal (ponekod) tudi do 70. Let 20. Stoletja, nato
pa so ga oblasti dokončno prepovedale. V indiji so imeli podoben način oskrbe
mrtvih, kar so razumeli kot mrtvečevo poslednje dobro delo. Svoje telo je
mrtvec dal živalim, v nasprotnem primeru pa bi se enostavno 'odvrgel' in od
njega ne bi bilo nobene koristi.
364. Konkretne babnice so različnih oblik in vsebin, da pa ne
bo vedno govora samo o mitoloških kreaturah, je tokrat čas, da povemo nekaj o ženski,
ki je v resnici obstajala. Govora bo o Hipatiji
Aleksandrijski (370 AD – 415 AD), inteligentni in po izročilu tudi lepi
ženski, katere dela se niso uspela ohraniti zaradi invazije krščanstva.
Hipatija, hči filozofa Teona, tudi sama filozofinja in matematičarka,
z ogromno znanja iz astronomije in geometrije je okrog leta 400 AD postala
vodja neoplatonistične šole v Aleksandriji. Okrog nje so se zbirali poganski in
krščanski filozofi, navdušeni nad njeno inteligenco, skromnostjo in lepoto.
Hipatija je s pomočjo matematike in geometrije redizajnirala astrolab, napravo, ki kaže čas,
geografsko širino in višino, uporablja se za merjenje globine rek in nadmorske
višine (za približno predstavo o tem, kaj je astrolab, si oglejte zapisek o
praškem Orloju pod številko 271). Ravno zaradi astrolaba je prišla navzkriž s
kristjani, čeprav sama ni nasprotovala krščanstvu.
Med Teodozijevimi preganjanji se je zaradi svoje inteligence
zamerila škofu Kirilu, ki je v Aleksandriji hotel vzpostaviti teokracijo (Aleksandrija je bila
politeistično, pogansko mesto, zato so ljudje, ki so hoteli vzpostaviti
monoteistični režim preganjali in mučili tiste, ki se z njimi niso strinjali).
Škof Kiril je Hipatijo videl kot čarovnico (ravno zaradi astrolaba) saj je bila bogata, inteligentna in
izobražena. Ko je bila na poti domov, so jo ujeli kristjani, jo zvlekli iz
njene kočije, odvlekli v tempelj, ki je bil spremenjan v cerkev, jo slekli do
golega (za žensko njenega kova je bilo to izredno hudo ponižanje), nato pa s
pomočjo črepinj iz njenih kosti pri živem telesu ostrugali meso. Njene ostanke
so nato zažgali (tipičen način usmrtitve čarovnice).
Z invazijo krščanstva v Aleksandriji je bilo uničenih 99% del
znamenite aleksandrijske knjižnice, v kateri so se dela zbirala več kot 700
let. Na tak način se je izgubila tudi večina Hipatijinih del, le nekaj
fragmentov je ohranjenih v delih drugih filozofov.
365. ker sem nekomu obljubila, da bom na njegovo željo
zapisala nekaj o temi, ki jo je priporočil, moram za to najprej narediti uvod,
ki bo razložil določene stvari, preden se sploh spustim v razlaganje tistega,
kar sem obljubila. Ker je bila moja obljuba, da bom zapisala nekaj o t.i.
Rashomon efektu, moram najprej predstaviti jidaigeki.
Zakaj? Kmalu bo jasno.
 |
| Samurai |
Jidaigeki je zvrst umetniških del, predvsem s področja filma,
televizije in gledališča (danes ga najdemo tudi v video igrah, mangi in drugih
animacijah). Ta zvrst se ukvarja predvsem z dramami, povezanimi z določenimi
časovnimi obdobji (jidaigeki je sestavljenka besed 'jidai' in 'geki', kjer
jidai predstavlja 'obdobje', geki pa dramo). Jidaigeki običajno opisuje
življenje samurajev, kmetov, obrtnikov in trgovcev, večinoma v obdobju Edo (to je staro ime za Tokyo, v
obdobju šogunata Tokugawa, med leti 1603 in 1868), določena dela pa opisujejo tudi obdobja Heian ali Meiji. Nekatera dela opisujejo tudi
potovanja t.i. daimyo, gospodarjev
in upravnikov ozemelj, katera do so dobili v zahvalo za dobro opravljena dela.
Igralci, ki igrajo v takšnih dramah morajo spoštovati pravila
oblačenja, ličenja, govorjenja, uporabljati morajo fraze značilne za to
obdobje. Liki govorijo izredbo formalno, uporabljajo moderno izgovarjavo besed,
vendar na podlagi gramatike iz tega obdobja. Zelo pogosta je tudi uporaba
arhaizmov. Filmska ekipa, predvsem scenarist in režiser pa morata upoštevati
pravila pri ustvarjanju in razreševanju zapletov v zgodbi. Prav tako je nujno
upoštevati zapletena pravila družbene hierarhije.
Igralci v teh delih imajo očitna ličila, negativni liki pa so
celo prepoznavni po tem, da imajo neurejene lase (kar je za japonce še dandanes
nesprejemljivo, saj izredno cenijo red, urejenost in higijeno. V sodobnem svetu
so take stvari skoraj nepomembne in jih ljudje tako ne opazijo, v resnici pa je
vi tistih obdobjih to pomenilo upiranje družbenim normam, kar je bilo za samo
družbo nesprejemljivo).
 |
| Gejša |
V jidaigeki delih so obvezne bitke z meči, vendar tudi pri
ustvarjanju teh obstajajo določena pravila, katera je nujno upoštevati. Vedno
potekajo bitke med enim pozitivnim likom in skupino negativnežev, vendar pa
negativneži nkoli ne napadejo pozitiven lik oz. junaka vsi naenkrat, ampak se z
njim spopade eden, ostali pa čakajo, da bo prišel njihov čas, da napadejo.
Negativni liki večinoma dajejo občutek, da se v bitko spustijo takrat, ko jih
je glavnemu junaku najlažje uničiti. Preden sploh pride do dvoboja, junak
preštudira kriminalna dejanja, da ugotovi kako delujejo njegovi napadalci, nato
pa se šele spusti v dvoboj z njimi.
Bitke z meči so običajno vrhunec filma oz. drugega dela,
spremlja jih pa posebej za to ustvarjena glasba, ki še doda občutek
dramatičnosti v situacije. Kljub temu, da se skozi celotno delo čaka bitko z
meči, je v dvobojih redko vidna kri – običajno tudi oblačila niso prerezana,
pokaže se samo okrvavljen meč ali nož. V določenih delih je bila sicer ubrana
drugačna pot, ki je s polivanjem krvi pretiravala – pri npr. odrezanem udu ali
obglavljenju je pokazala brizganje vrelca krvi iz rane, kljub temu da katane, značilni japonski meči nimajo
možnosti prerezati kosti, ker so pretanki in prekrhki.
Dela iz žanra jidaigeki občasno imenujejo tudi chambara, ki pa je v resnici podvrsta
jidaigeki del. Gre za dela, ki opisujejo predvsem bitke z meči. Za japonce je
to približno enaka oblika del, kot so v zahodnem svetu vesterni.
366. in končno je, v navezavi z zgornjim odlomkom čas, da
napišem zahvalo prijatelju, ki me je za dan žena presenetil z linkom, ki je bil
ravno tisto, kar si dekle mojega kova želi za tak dan (za kratko razlago, šlo
je za nekaj tipov, neobritih, dolgolasih in tetoviranih, ki so za dobro jutro
odžagali nekaj kruljačine. Ker je to sigurno bolj praktično kot rastlinska
mrhovina, katero si želijo nekatera druga dekleta). Torej, čas je da opišem
nekaj povsem nepovezanega z uvodnikom v ta odlomek, vseeno pa povezanega – vsaj
delno – s predhodnim odlomkom. To je t.i. Rashomon
efekt.
Ko pride do kriminalnega dejanja z več pričami, vsaka izmed
prič to dejanje opiše na svoj način, dostikrat pa se zgodi tudi, da so si
izjave teh priče med seboj kontradiktorne. Čeprav so take situacije znane skozi
vso zgodovino, je tak zaplet dobil ime šele v 70. Letih 20. Stoletja – ime pa
je dobil po kultnem filmu Rashomon,
katerega je režiral znameniti Akira
Kurosawa.
 |
| Japonski plakat za film Rashomon |
Prikaz efekta je očiten pri subjektivnih opisih in dojemanju
nekega dogodka po spominu. Takoj po nekem dogodku, ki nas je šokiral,
prestrašil ali zgrozil, smo pod močnim vplivom čustev, zato stvari vidimo na
izredno subjektiven način, kjer se običajno izpostavi tudi naš strah in občutek
ogroženosti, čeprav mogoče sploh nismo žrtve nekega kriminalnega dejanja. Sveži
spomini lahko zameglijo presojo in stvari povemo lahko drugače kot so se mogoče
zgodile. Če isti dogodek opisujemo nekaj dni, tednov mesecev ali celo let
kasneje, nismo več pod tako močnim čustvenim pritiskom, stvari že
racionaliziramo (ker to počnemo vsak na svoj način, niti ni nujno, da je naša
razlaga edina 'pravilna' oz. ustrezna). Po drugi strani pa ni pametno verjeti
vse kar vidimo, saj tudi sol izgleda kot sladkor.
Tak zaplet je zelo pogost v modernih kriminalnih filmih in
serijah ter tudi računalniških igrah, risankah, knjigah ter fantazijskih in
vojnih serijah. Opaziti ga je možno tudi v sodobnem novinarstvu, ko hoče bralec
razumeti naravo zločina, resnice in način, kako je ta opisana pri posameznih
dogodkih.
367. Rashomon efekt je v bistvu način, kako se naši možgani
poigravajo z nami. Poznamo tudi več psihičnih in psihiatričnih bolezni, ki nam
lahko popačijo dojemanje realnosti in celo dojemanje samega sebe. Ena izmed
takšnih je t.i. Cotardova deluzija,
psihiatrična motnja, ki pacienta prepriča, da je mrtev oz. da ne obstaja.
Poznamo jo tudi pod imenom sindrom
živega mrtveca.
Gre za zelo redko mentalno bolezen, pri kateri pacient živi v
prepričanju, da je mrtev, na psihični ali fizični ravni – tako pacienti
opišejo, da nimajo občutka, da obstajajo, ga njihova telesa gnijejo, da so
izgubili kri in da so jim razpadli notranji organi. Do tega stanja pa
velikokrat pride zaradi nezmožnosti prepoznavanja obrazov. Če pacient vidi
obraz znanca, ga bo doživel kot obraz tujca ali celo vsiljivca (glej tudi Capgrasovo
motnjo v zapisku številka 171 – ti dve stanji sta domnevno tesno povezani), če
pa vidi lasten obraz, ga prav tako ne bo prepoznal in ker bo imel občutek, da
gleda v obraz tujca, bo sam izgubil občutek zavedanja samega sebe in bo dobil
občutek, da ne obstaja.
V zgodovini je najbolj znan opis tega stanja pri t.i.
Gospodični X. Ta je zanikala obstoj delov svojega telesa, zaradi tega pa je
zavračala tudi hrano – mrtvi ne potrebujejo hrane. Prepričana je bila, da je
obsojena na večno trpljenje v peklu, zato pravzaprav ne more umreti naravne
smrti. Po analizi njenega stanja je bilo ugotovljeno, da je umrla zaradi
izstradanosti.
Bolj mile oblike te bolezni se kažejo v obupu in
samopomilovanju pacienta, hujše pa zaznamuje kronična psihiatrična depresija
ter deluzija zanikanja. Med 100 pacientov vključenih v analizo stanja jih je
69% zanikalo lasten obstoj, po drugi stani pa jih je tudi 55% opisalo deluzijo
nesmrtnosti. Bolezen do danes še ni vključena v Diagnostični in statistični priročnik mentalnih stanj. Kljub temu,
da gre za komplicirano motnjo, so se novi načini zdravljenja z antidepresivi,
antipsihotiki in zdravili za uravnavanje počutja (na osnovi metabolita
valacyclovira) ter občasno tudi z elektrokonvulzivnimi terapijami ter
hemodializo izkazali za precej uspešne.
368. leta 2007 je neki ženski iz Švice bil prepovedan vstop v
ZDA, ker ni imela prstnih odtisov (ZDA vsakemu, ki ni državljan vzamejo prstne
odtise preden ga uradno spustijo v državo). Njeno stanje ni bila posledica
odstranitve kože na prstnih blazinicah (John Dillinger je domnevno svoje
blazinice namočil v kislino, da je spremenil svoje prstne odtise oz. jih
odstranil), ampak prirojeno stanje, katerega najdemo v štirih razširjenih
družinah po svetu.
Gre za mutacijo kromosoma 4q22, česar posledica so krajši
geni za kožne proteine. Stanje se razvije med nosečnostjo, vpliva pa tudi na
količino znojnih kanalov pri posamezniku, odtisov pa pri teh ljudeh ne najdemo
niti na stopalih ali dlaneh.
Človekovi kromosomi so lahko povezani s spolom (X in Y) ter
drugi, ki ne določajo spola otroka, ampak vse ostalo (od zdravstvenega stanja,
zunanjega izgleda, karakterja...). Geni, katere človek dobi so lahko dominantni
ali pa recesivni (tukaj že ime pove, kakšna je njihova vloga). Nekoč se je
domnevalo, da so očetovi geni vedno dominantni, materini pa recesivni, kar se
skozi desetletja izkazalo za navadno bučo. Pri adermatoglyphiji (stanju o katerem govorimo – se pravi stanju, kjer
se človek rodi brez prstnih odtisov) se domneva, da je podedovana po materi
preko dominantnega gena.
To stanje je dostikrat opisano v popularnih kriminalnih
serijah, saj samo po sebi ponuja nenavaden zaplet pri iskanju kriminalca. Te serije
to stanje dejansko predstavijo večkrat kot je v resnici pogosto.
369. Ker je ta teden minil tudi v znaku nekaterih novih obsesivnih stanj povezanih z glasbo, sem se
srečala z besedo, katere prva (oz. bolj popularna) definicija me je hudo
razočarala, njena druga definicija (veliko starejša in bolj smiselna) pa je
zadevo neopisljivo popravila. Gre za besedo Yliaster.
Besedo je domnevno oblikoval filozof, astrolog, botanik,
ustanovitelj toksikologije in okultist Paracelsus
(1493 – 1541), ki je – v nasprotju takratne splošne prakse – raje opazoval
stvari, namesto da bi se zanašal na stara besedila, ki so te stvari opisovale. Domnevno
je sestavil grško besedo 'hyle' (ki pomeni 'snov') in latinsko besedo 'astrum'
(ki pomeni 'zvezda') in tako naredil besedo, ki označuje t.i. prima materio, brezoblično osnovo vseh
snovi (in tudi surov material opisan v alkimističnem Velikem delu).
 |
| Maier - Trismegistos |
Yliaster je sestavni del celotnega kozmosa, kjer snov predstavlja
'spodaj', zvezde pa 'zgoraj'. Paracelsus je Yliaster najjasneje opisal, ko je
opisoval kako se fosili znajdejo v lesu:
'Prvo telo, Yliaster,
ni bil nič drugega kot kepa, ki je vsebovala ves kaos, vse vode, vse minerale,
zelišča, kamne in dragulje. Samo najvišji gospod jih je lahko spustil in jih
oblikoval z nežno skrbjo, da bi lahko vse druge stvari nastale iz teh
primarnih.'
Tista prva definicija besede, ki me je skoraj brezmejno
razočarala, je bila seveda povezana z risanim junakom mange, ki nosi ime
Yliaster. Medtem, ko sem iskala podatke o tem, kaj pravzaprav poslušam, sem se
cel čas spotikala ob stvari, ki me resnično niso zanimale, ker nimajo kaj
početi v istem stavku s trenutnim glasbenim problemom.
370. nekaj odlomkov nazaj smo govorili o stanju, ki opisuje
bolezen, katero nekateri imenujejo 'sindrom živih mrtvecev', zato za konec samo
kratka informacija okrog tega. Invazije zombijev se ljudje bojijo že stoletja,
če ne celo tisočletja. Da bi preprečili kaj takšnega, so kitajski cesarji dali
mrtvecem zdrobiti kolena, na vse vhode v palačo pa so namestili lesene deske,
da jim mrtveci ne bi mogli priti v domovanje.
Tako, za ta teden je dovolj. Vsega. Sicer je zapisek po
splošnem standardu nesmiseln, vendar sem z njim vsaj za silo opisala nekaj
stvari o katerih sem ta teden razmišljala. Ker vseeno raje razmišljam o
nesmiselnih stvareh kot da bi razmišljala o realnosti in tekoči problematiki. Kar
se tiče tekoče problematike, sem hotela narediti tudi zapis o pravici do
abortusa (zaradi grafita na ljubljanski stolnici)... pa sem si premislila. Moje
osebno mnenje je okrog tega izoblikovano, zato je nesmiselno, da ga izražam v
okolju, ki je sovražno do vsega, kar ni bilo pred tem protagonistom vsiljeno,
česar pa sami protagonisti nočejo niti priznati.
Kot rečeno, dovolj je. Seveda pa povabilo k temu, da
komentirate, kritizirate, predlagate, vprašate ipd. Še vedno velja. Lahko, da
bom nad vašimi izjavami tako navdušena, da jih bom celo opisala oz.
predstavila... če se vam mogoče zdi, da mi sama tema ne bo všeč ali pa da je ne
poznam, pa me vedno laho podkupite s kakšnim glasbenim linkom. Ta pa mora biti
kvaliteten. Pri tem mu vedno lahko pomagajo neobriti, dolgolasi in tetovirani
moški, če pa imajo ti moški na sebi še t.i. corpse-paint, pa boste tudi sami
sebi pridobili nekaj bonus točk. Torej, do naslednjič!
Nek moški je nekoč izgubil diamanten manšetni gumb v širnem modrem morju. Dvajset let kasneje, na točno isti dan, domnevno je bil petek, je jedel ribo. Vendar v ribi ni bilo manšetnega gumba. To mi je všeč pri naključjih! (V. Nabokov)
Ni komentarjev:
Objavite komentar