Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 40. del

Dan lažnivcev je mimo, ljudje se tega še ne zavedajo, ker... no, saj veste zakaj. Ali pa je za vse to kriva moja lastna sumničavost... v tem je, vsaj zame, nekaj resnice. Zakaj nekomu zaupati, pa čeprav si zasluži? Še hujše vprašanje: zakaj običajno zaupamo nekomu, ki si tega zagotovo ne zasluži?

Kakorkoli, čas je da ponovno poležemo naš tepihek na tla in vanj vpletemo nekaj novih nitk. Ker, zakaj pa ne? Pravijo, da imeti kopico informacij, še ne pomeni imeti znanje, kajti znanje je sestavljanje raznih informacij v neko smiselno celoto in posledično tudi uporaba tega, kar smo ugotovili.

Danes bo Stromatra govorila o sebi. Ker ima ravno lepo okroglo obletnico, lahko pove tudi od kje je dobila svoje ime. Vsaj del njega. Resda je ime dobila po malce bizarni glasbeni referenci – kot je bilo že nekajkrat pojasnjeno, večina stvari opisanih tukaj gor izhaja iz glasbenih referenc (ker to je ena izmed redkih stvari v mojem svetu, ki se stalno nadgrajuje in spreminja – malo zaradi moje lenobe, veliko pa zaradi moje anksioznosti). Tako kot sem tesnobna jaz, takšno je potem tudi moje delo. Tole ima naša preprogica za povedat danes:

391. Kot je že bilo rečeno, danes bo Stromatra veliko govorila o sebi (oz. ne toliko o sebi, kot o enem izmed njenih vodil). Ker se ta del Stromatre (ki je, mimogrede, najbolj aktiven) imenuje 'odzven Kaosa', bo tokrat nekaj stvari razjasnjenih na to temo. Za začetek bo govora o kaosu.

Kaos, dandanes večinoma beseda, ki opisuje naša življenja in še bolj natančno, sobe majhnih otrok, katerih matere so se naveličale pospravljati nered, ki nanje preži iz vseh vogalov, je v uporabi že tisočletja, vendar pa je njegov pomen na začetku imel več smisla kot naši obkofetni jamri, kjer ga danes največkrat uporabljamo. Iz začetne kozmogonije (ki bo na vrsti v naslednjem odstavku) se je predvsem razširil na družbene študije (katere lahko nekateri avtomatsko enačijo s politiko, kar pa je, kot običajno, navadna puhlica).

Beseda kaos izhaja iz grške besede 'χάοϚ', ki je (kot samostalnik) označeval 'praznino, vrzel, prepad' ali pa kot glagol 'zazevati oz. biti odprt' in označuje prvotno praznino pred stvarjenjem vsega (kot rečeno, kozmogonija v naslednjem članku bo povedala kaj več o tem) in dejansko je kaos tako prva stvar v obstoju. Iz njega pridejo Gaia (Zemlja), Tartar (prvotni bog in hkrati kraj nepopisnega trpljenja) in Eros (bog ljubezni in spolnosti), iz njega pa se rodita Erebus (tema) in Nyx (Noč – odlomek 276 jo je na hitro omenil). V grški mitologiji kasneje, predvsem v klasičnem obdobju s to besedo opišejo prostor daleč stran, pod Zemljo, onkraj podzemlja, v katerem živijo titani.

Preko svetopisemskega pojmovanja tohu wa-bohu (v izvornih zapisih Geneze 1,2), ki predstavlja stanje 'neobstoja' pred stvarjenjem, se razvije tudi kasnejše razumevanje pojma kaos v Septuaginti (odlomek 361 vam je razložil, kaj natanko to je), kjer ga nekatere knjige stare zaveze omenjajo kot prepad ali globel (ker je skoraj nemogoče opisati nekaj kar ne obstaja – tisti, ki ste že kdaj slišali za ontologijo, bote že vedeli o čem je govora).

Preko bližnjega Vzhoda in njegovega razumevanja pojma, ki se je nato razvil v 'kaos', se je razvilo evropsko pojmovanje tega pojma, pri kateri so veliko zakuhali ravno tisti, ki so ga poimenovali, torej, Grki. Rekli smo, da so kaos obravnavali kot tisto, kar je bilo prvo v obstoju in iz česar so nato nastale druge stvari. Orfična tradicija ne deli tega mnenja in trdi, da je Kaos sin Kronosa in Ananke. Različne struje obravnavanja te teme so vplivale tudi na Ovida, ki je trdil, da je kaos brezoblična masa, v kateri so vsi elementi zmešani skupaj v brezobličen kup, ter tudi na Hignija, ki je trdil, da je Kaos rojen iz Meglice, on in Kaligine skupaj pa sta nam dala Noč, Dan, Erebus in Eter. Ker si že sama mitologija trej očitno ni preveč na jasnem kaj so hoteli z določeno besedo o kateri trenutno govorimo povedati, je tako nastalo tudi današnje pojmovanje te besede. Ki pa jo najdemo na veliko precej različnih področjih.

Kaos je tako stanje zmede ali nereda iz katerega nastane državljanska nepokorščina in neposlušnost, pomanjkanje pravnih zakonov (torej domnevnega reda) povzroči anomijo (umanjkanje družbenih in etičnih standardov pri posamezniku ali skupini podobnomislečih), iz te pa se lahko razvije antinomianizem (nastopanje proti zakonov, ki naj bi omogočali red v državi in dejansko s tem omogočali državo kot tako). Bolj znan pojav za to zmedo je anarhija (ljudje o njej veliko govorijo... vendar velika večina njih niti približnega pojma nima, kako naj bi izgledala... prav tako pa ni moj namen, da to razlagam).

Kaos pa je zelo popularna beseda tudi v znanosti, ki naj bi bila nek skupek določenih pravil pri raziskovanju. Običajno se tako kaos uporablja za stvari, ki tem pravilom ne sledijo najbolje ali pa sploh ne. V znanosti tako beseda 'kaos' predstavlja naključnost (umanjkanje razumljivega vzorca ali kombinacije). Matematika in fizika tako poznata teorijo kaosa, ki se ukvarja z 'obnašanjem' določenih nelinearnih dinamičnih sistemov (tudi o teh bomo kakšno kdaj rekli, ker gre v resnici za zanimivo stvar, vendar veliko ljudi sliši besedo 'matematika' in pade v nezavest ali pa doživi histerični napad... brez skrbi, tudi jaz sem eden izmed teh ljudi... zato določene stvari trajajo tako dolgo). Poleg tega poznamo tudi t.i. polinomični kaos, ki je razširitev v verjetnostni teoriji (in ne, kot ste izvedeli že v srednji šoli, vam dejstvo, da obvladate 'verjetnostni račun' ne bo olajšalo zmagovanja na lotu... torej vam verjetno tudi polinomični kaos tega ne bi omogočal).

Preko matematike je kaos vstopil tudi v računalništvo, v katerem je leta in leta nazaj t.i chaosnet predstavljal enega izmed prvih kompletov protokolov, ki so omogočali komuniciranje na medmrežju. Poleg tega se je kaos vrinil tudi v astrofiziko – 19521 Chaos je namreč Trans-Neptunski objekt v Kuiperjevem pasu (odlomek 291 je bil poslan v vaši smeri, da vam to razloži... če vas daje spomin ali nezainteresiranost, je pa logično, da ste na to pozabili in si ne mislite pogledat še enkrat) – v biologijo (kjer je chaos chaos drugo ime za amebo iz rodu Pelomyxa, ki je domnevno tako velika, da jo je moč videti s prostim očesom, vendar pa, ker se vztrajno skriva pred svetlobo, imajo to srečo le nekateri izbranci) - ter tudi v magijo (magija kaosa je postmoderno gibanje v magiji, ki poudarja praktično uporabo sistemov verovanja, da bi ustvarila nove in nenavadne metode manipuliranja svojega in tujega uma. Gibanje je nastalo v sedemdesetih letih 20. Stol., domnevno pa pripadniki večino svojega dela opravijo za računalnikom... to bi moralo povedati veliko o tem).

392. Ker vztrajam o tem, da bom še naprej govorila o isti temi, jo moram tokrat skriti za nek drug pojem in ker sem prej obljubljala nekaj o kozmogoniji, moram pač obljubo izpolniti. To je namreč veda, ki o kaosu govori več kot kaos sam.

Kozmogonija je veda o stvarjenju vesolja (v njej ni veliko znanosti, če smo pošteni, nosi pa v sebi nekaj razlag za našo zaplankanost in ozkoglednost). Če vam spomin res ni katastrofalno opeša, se boste spomnili, da je kaos v resnici prva stvar v obstoju. Je brezobličnost oz. praznina, ki je edina obstajala pred stvarjenjem vesolja (in ker vesolju rečemo tudi Kozmos oz. Cosmos, boste verjetno ugotovili tudi, od kje ima trenutna tema svoje ime) ali pa v nekaterih primerih vrzel (jarek, prepad), ki je nastal z ločitvijo nebes in Zemlje (oz. če smo malo bolj nepristranski, neba in Zemlje, ker je pojem 'nebes' prišel v 'obstoj' malo kasneje). Ena izmed prvih malo jasnejših definicij kaosa prihaja iz strani Ferekida, starogrškega učenjaka, ki je trdil, da je Kaos vsaj podoben vodi (voda je brezoblična in lahko prevzame katerokoli obliko). Idejo o kaosu kot o vodi bi deloma lahko pripisali tudi Abzuju in Tiamat (odlomek 379 je nastopil samo nekaj tednov nazaj... menda res še niste pozabili!?). Kasnejše definicije so ga videle tudi kot 'prostor' – običajno si prostor predstavljamo kot kopno ali morje, grška miselnost pa ga je videla kot zrak, ki je simbol praznega prostora, v povezavi s prej omenjenim 'prepadom' pa je lahko znak neskončne teme.

Model Kozmičnega jajca

Heziod in drugi predsokratiki so kaos interpretirali kot premikajočo brezoblično gmoto iz katere izhajajo tako kozmos kot tudi božanstva. Heziod prav tako trdi, da je kaos moral biti neskončen in nedoločen, kot takšnega pa ga lahko predstavljata samo nered in tema. Heziodovo delo Teogonija (ki je takrat bila veda, ki se je ukvarjala z nastankom božanstev) je kaos najprej predstavljala kot zevajočo praznino, šele kasneje pa kot vrzel med Zemljo in nebom, ko se ta dva ločita. Paralelo na to ločitev najdemo tudi v Svetem pismu, saj je v Genezi bog najprej ustvaril nebo in Zemljo – Zemlja je bila brezoblična praznina (tohu wa-bohu) - nato pa bog loči vode in ene med njimi postavi pod nebo, druge pa na nebo, nebo pa poimenuje 'nebesa' (pred tem sta pojma nebo in nebesa dejansko sopomenki in se izmenično uporabljata).

Biblične študije kaos obravnavajo v kontekstu torinega razumevanja in podobnih motivov v drugih svetih besedilih bližnjega Vzhoda (ko smo govorili o Tiamat, smo omenili Enuma Elish, eno najstarejših besedil na bližnjem Vzhodu, kjer je tudi prisoten ta motiv. Seveda, obstajajo še druga besedila s podobnimi motivi in veliko njih velja za svete v religijah). V 2.stol. se uvede motiv stvarjenja ex nihilo (iz nič) s strani vsemogočnega boga. Tudi za to idejo so izvirno krivi cerkveni očetje. V Evropi naslednjih nekaj tisočletij prevladuje takšna miselnost (še do danes in nič ne kaže, da bi se kmalu spremenila).

Ta miselnost kasneje vpliva na izoblikovanje alkimije, ki predstavlja iskanje t.i. materie prime (ki je drugo ime za kaos, če smo pošteni – kot pove njeno ime, gre za prvo materijo v obstoju – odlomek 369 govori o Yliastru, zato mogoče ni tako napačna ideja, če si ta odlomek ponovno preberete, če ste pozabili). V 5. In 6. Stol. So alkimijo že podrobneje razvili oblikovalci orfične kozmogonije, ko so iskali magnum opus, katerega so nato strnili v t.i. kozmično jajce, ki je surov material stvarstva.

Prvi korak, ki je po mnenju alkimistov nujen pri odkrivanju materie prime, je t.i. nigredo, črnina, ki je simbol propadanja oz. gnitja. Zato je po alkimistični tradiciji nujno vsako stvar prečistiti (prekuhati), saj bi s tem naredili prvi korak do odkritja filozofovega kamna (pristaši Harryja Potterja, še pomnete?). Nigredo tako predstavlja kaos, pod vplivom stvarjenske teologije, ki je močno vplivala na miselnost v Evropi v tistih časih, pa se izoblikuje tudi ideja, da je kaos v bistvu voda (vsaka stvar katero kuhamo do nezavesti, se utekočini...), kot izvorni element (če vam spomin peša, med štiri izvorne elemente na svetu štejemo vodo, zrak, ogenj in zemljo).

V srednjem veku in kasneje v renesansi, je orfična kozmogonija imela močan vpliv na alkimijo, kar je zelo očitno v delih Paracelzusa – ki Zemljo enači s kaosom škratov (zanj sta kaos in element eno in isto, zato ju uporablja kot sopomenki – Zemlja je tako element za škrate, skozi katerega se škratje neovirano gibajo) in R. Lulla, ki trdi, da je kaos osnovna oblika materije, katero je ustvaril bog. Kas se razlaga tudi kot brezobličen zastoj oz. prenatrpanost vseh elementov, iz česar se razvije tudi miselnost, da je pri alkimiji nujno združevanje dveh nasprotnih pojmov (res pa je tudi, da alkimijo danes vidimo predvsem kot način s katerim so v srednjem veku iskali poceni načine za izdelovanje zlata).

Takšna je bila starejša miselnost o tem, kako je nastalo vesolje. Ker smo od renesanse do danes že ugotovili nekaj stvari v zvezi s tem, kako je nastalo vesolje, vendar pa smo do končnega odgovora še zelo daleč. Vseeno pa je razvoj miselnosti preko kozmogonije vplival na razvoj današnje znanosti, saj zdaj vsaj razlikujemo določene prvotne elemente skozi vesolje. Si predstavljate, da bi svet še vedno pojmovali kot kraj, kjer stvari premikajo in delajo palčki, ljudje pa smo samo njihove marionete? Ali še huje: če bi bili prepričani, da je vse stvari ustvaril bog in da je njegovo delo, da kuha vse težave na svetu in izven njega, mi pa smo samo njegove marionete? (ups, zdaj smo šli pa malce predaleč... ali tudi ne). Govori se, da je bog skrajno dober in ljubi vsakega od nas, za vsak slučaj pa ustvaril še pekel, če ga slučajno ne bi ljubili nazaj. Če grešiš enkrat, greš v pekel, če grešiš stokrat, greš prav tako v pekel. Zakaj potem ne bi grešil milijonkrat in prišel v pekel kot eden izmed glavnih carjev?

393.V povezavi s kaosom imamo še dve temi, zato je najbolje, da jih zvrstim dokler še imate nekaj osnovnih stvari o tem v spominu. Zato nekaj besed o chaoskampfu. Gre za nemško besedo, ki označuje vojno proti kaosu, je pa vsesplošno prisotna v mitih in legendah. Običajno prikazuje boj kulturnega junaka proti pošasti iz kaosa – ker je kaos pojmovan v večini primerov kot voda, se je iz tega razvila ideja, da je vodna kača tista, ki ponazarja vse najslabše iz kaosa. Iz ideje vodne kače se je tako razvil zmaj, kot mitološko bitje prisoten v skoraj vseh mitih in legendah v Evropi in na bližnjem Vzhodu.

Jose Gabriel Alegria Sabogal - Chaoskampf

Preko mitov je ta ideja o bitki med junakom, ki je predstavnik dobrega, in kaotično pošastjo, za katero pravila tega sveta ne veljajo in je zato predstavnica vsega slabega, vstopila tudi v religije bližnjega Vzhoda, ki so nato vstopile v naše glave in krojile našo miselnost (še dandanes imamo ljudje težave pri razlikovanju dobrega in slabega, saj smo prepričani, da je neka stvar lahko samo dobra ali samo slaba, nekako neverjetno pa se nam zdi neko stvar razumeti kot nekakšno mešanico – če je neka stvar dobra za nas, ni nujno, da je dobra tudi za vse ostale. Za boljšo razlago si poglejte principe delovanje naše vlade – 'kraja vašega denarja je izredno dobra za nas, za vas nam pa pravzaprav dol visi' je kratek povzetek njenega razmišljanja) do danes in jo bodo verjetno še naprej.

Sama ideja o chaoskampfu domnevno izhaja iz protoindoevropske religije, o kateri ne vemo skoraj nič, smo pa nekako prišli do ugotovitve, da vse njene izpeljanke vsebujejo boj med primarnim božanstvom strele proti vodni kači. Nekaj primerov najdemo v popularnih mitoloških zgodbah, med njimi so npr. Tor proti Jörmungendru (nordijske religije), Tarhunt proti Illuyanki (pri hititih), v Vedski kulturi je to zgodba o Indri proti Vritri, v Avesti Ɵraētona proti Dahaki, v stari Grčiji pa sta se tako spopadla Zevs in Tifon (zadnji sin Gaie in Tartara).

Tudi v starem Egiptu so poznali podobno idejo, namreč bitko med Ma'at in Isfetom, vendar so ju pojmovali kot abstraktni konflikt idej. Ma'at je koncept resnice, harmonije, moralnosti in pravice – sicer dostikrat upodobljena tudi kot boginja harmonije v svetu, Isfet pa kot koncept nepravičnosti, nereda, kaosa, nasilja... po starem egipčanskem prepričanju sta ta dva zgradila nenavaden odnos, saj eden brez drugega dejansko nista mogla obstajati – če ni kaosa, potem tudi reda ne more biti in obratno. Obe ideji sta, kljub temu, da sta si nasprotni, vedno iskali ravnovesje med seboj, da so stvari sploh imele smisel.

394. Zdaj pa še nekaj ali malo več besed o diskordianizmu. Gre za moderno religijo, katero veliko ljudi pojmuje kot parodijo na religijo, ker je stvari iz mitologije in religij, ki so se iz teh mitologij razvile, opisuje na precej humoren način. Celotna ideja verovanja je zasnovana okrog boginje Eris (ker ste verjetno že imeli boljše stvari za početi, kot je spominjanje na odlomek 276, se čutim dolžno za to, da vas nanj opomnim) in njenega jabolka spora.

Emily Balivet - Eris

Sveto besedilo te religije je Principia Discordia, katero sta leta 1963 spisala Malaclypse mlajši (katerega je njegova mati poznala pod imenom Greg Hill) in Omar Khayyam Ravenhurst (katerega so starši poimenovali Kerry Wendell Thornley, to ime pa je nosil na vseh identifikacijskih dokumentih), predvsem pa je pomembna četrta izdaja te knjige. Ta je najbolj dodelana in verjetno tudi najbolj polna satiričnega humorja, ki določene aspekte Zena (šola Mahajana budizma), Rinzai šole (ena izmed treh sekt Zena na japonskem) in taoistične filozofije predstavlja skozi absurdne interpretacije.

Kot rečeno, religija temelji okrog boginje nereda Eris (tudi Discordia) in izvornega spora povezanega z njo. Diskordianizem tako sam opiše, da je Zevs pripravljal zabavo za poroko med Peleusom in Thetis, ni pa hotel povabiti Eris, saj je veljala za prepirljivko in tisto, ki neprestano dela probleme. Eris je bila zaradi tega besna in se je odločila elegantno maščevati. Naredila je jabolko iz čistega zlata in naj napisala Καλλιστί (najlepša) in ga vrgla med gostje poroke in odšla na hot dog. Atena, Hera in Afrodita so se sprle okrog tega, kateri jabolko pripada, Zevs pa se je odločil, da bo strasti pomiril ter določil arbitra, ki bo razrešil spor. Za to vlogo je izbral trojanskega pastirja Parisa (diskordijanci pravijo, da je veljal za manjvrednega, ker se je njegova mater spečala s Francozom – kot rečeno, to je ena redkih religij, ki ima simpatičen in razumljiv humor), tega pa so boginje hotele podkupiti vsaka v svojo korist. Atena je tako Parisu ponudila junaško zmago v vseh vojnah, Hera mu je ponudila ogromno bogastvo, Afrodita pa mu je ponudila najlepšo žensko na svetu (lepo Heleno). Ker je bil Paris mlad in zdrav ter precej poln hormonov, se je odločil za Afroditino ponudbo. Afrodita je tako dobila zlato jabolko, Paris pa je končal v postelji z domnevno najlepšo žensko na svetu (ki je takrat že bila poročena). S tem pa je bila začeta Trojanska vojna.

Na oblikovanje diskordijanske miselnosti je vplivalo tudi prekletstvo Sivega obraza (katerega sta si verjetno izmislila ustanovitelja te miselnosti, vendar njegov 'obstoj' razloži ogromno zadev). Šlo naj bi za moža, katerega ime je sicer neznano, poznamo pa njegov vzdevek 'Grayface', ki naj bi živel okrog leta 1166 pred našim štetjem (v zapisku 269 je bilo navedeno, da so diskordijanci letos vstopili v 3182. Leto svojega štetja. Leto 1166 BC je v diskordijanskem koledarju obravnavano kot leto 1 YOLD – Year of Our Lady Discord. Ta koledar bomo podrobneje obravnavali kdaj drugič). Grayface je verjel, da je vesolje brez humorja, zato je učil, da je vse, kar ni resno, greh. Ljudje so mu pri tem slepo sledili in uničevali druge kulture, saj so bile te drugačne od njihovih. To so počeli predvsem zato, da ne bi kje našli še kaj humornega ali vsaj smešnega.

Diskordianizem se ravna po petih pravilih (t.i. pentabarf), ki gredo nekako tako:

1) Ne imej druge boginje razen Boginje in ona je tvoja boginja. Ni Eridinega gibanja, razen Eridino gibanje. Vsaka četa zlatega jabolka je ljubeči dom zlatega črva.

2) Pripadnik diskordianizma mora vedno uporabljati uradni sistem oštevilčevanja strani za diskordianiste.

3) Ob petkih je priporočeno, da pripadniki pojedo Hot dog (v nasprotju z večino svetovnih religij – kristjani ob petkih ne smejo jesti mesa živali, ki imajo štiri noge, judje nikoli ne smejo jesti svinjine, hindujci ne smejo jesti govedine, budisti pa sploh ne smejo jesti mesa).

4) Pripadniki naj Hot dog vedno jedo brez štručke – torej samo hrenovko – kajti takšnega je pojedla boginja v tolažbo, ker ni smela na poroko (izvorni prepir katerega smo omenili malo nazaj, se v angleščini prevede kot the original snub in če besedo snub obrnete okrog, boste dobili besdo buns, torej 'štručke').

5) Diskordiancu je strogo prepovedano verjeti karkoli prebere! (za razliko od drugih vernikov, khm-khm...).

Poleg tega diskordianizem pozna še tri temeljne principe: Aneristični princip (navidezni red stvarstva), Eristični princip (navidezni nered stvarstva) in še princip, ki pove, da sta oba zgornja principa samo iluziji. Tako lahko ugotovimo, da je temeljna predpostavka te religije, da sta ideji o redu in neredu samo iluziji, ki jih imamo o vesolju oz. stvarstvu, katere človeku za njegov lažji obstoj vsili njegov lastni živčni sistem, noben od teh dveh pojmov pa ni bolj pravilen ali bolj objektivno resničen kot drugi. 'Naš um je aparat za ustvarjanje konceptov s katerimi v realnost gledamo skozi ideje o realnosti, ki so nam privzgojene. Podobno je kot gledanje skozi zamreženo okno – nekatere mreže na oknih so lepše, nekatere dražje, nekatere bolj praktične, vse pa nas držijo stran od realnosti' pravi Principia Discordia.

Deus Ex Nihilo

Ljudje imamo različne poglede na realnost, ti pogledi pa so nam večinoma vsiljeni s strani družbe v kateri živimo, kulture ipd. Zaradi ted vcepljenih idej težko razumemo ideje drugih kultur, ki svojo realnost razumejo drugače (na podlagi tega razmišljanja lahko seveda sklepamo, da je to ena najbolj razumljivih verskih paradigem, kar jih svet trenutno pozna, pa naj bi to bila religija ali pa parodija nanjo). Ker diskordianizem od svojih privržencev ne zahteva, da jim je ta verski sistem edini, kateremu sledijo, je privržence v resnici nemogoče prešteti, lahko pa domnevamo, da se do takšnega razmišljanja, kot ga ponuja diskordianizem najlažje pride s svobodnim razmišljanjem in ima v resnici ogromno pripadnikov, ki pa se tega sploh ne zavedajo.

395. Znano dejstvo je, da ščurki lahko preživijo več dni brez glave, preden poginejo zaradi dehidriranosti – to je očitno tudi v dejstvu, da veliko ljudi živi z glavo bolj za okras kot za praktično uporabo (miselno uporabo, preden pridete na kakšno bolj perverzno idejo). Pod vplivom zgornjih člankov zato lahko rečemo kakšno o obglavljanju.

Caravaggio - Saloma z glavo Janeza Krstnika

Kot pove ime, je obglavljanje (dekapitacija, izpeljanka iz latinske besede Caput oz. Capitis) dejanje s pomočjo katerega nekogaršnjo glavo povsem ločimo od njegovega telesa, ta postopek pa se vedno zaključi s takojšnjo smrtjo osebe, ki je brez glave ostala (pozabite na skrajno neumne filmske reference, ki trdijo nasprotno, da se kaj podobnega ne bi zgodilo vam). Procesi, v katerih je posameznik ali pa večja skupina ljudi ostala brez glave, se je vedno uporabil kot najhujša možna kazen za storjeni zločin. Beseda 'obglavljanje' se večinoma uporablja samo v primerih, da gre za načrtno dejanje (kot kazen ali način umora), čeprav lahko ljudje ostanejo brez glave tudi v različnih nesrečah (delovnih, industrijskih in prometnih), poznamo pa tudi primere, ko so bili storjeni samomori s pomočjo obglavljenja (sicer so izredno redki, vendar poznamo primere).

Navkljub zgodbi o tem, da so pri škotski kraljici Mary morali zarezati kar trikrat, da so jo dokončno obglavili, so rablji, ki so bili zadolženi za obglavljanje vedno imeli najbolj ostra rezila. V srednjeveški Angliji je bilo pravilo, da se ljudi iz višjih slojev obglavi z mečem (ker je to veljalo za plemenito dejanje), kmetje in ostali nepomembneži pa so pošiljali na vislice ali grmado (takšna smrt pa ne pritiče pripadnikom višjega sloja, ker je sramotna in ponižujoča). To miselnost so prevzeli od skandinavskih narodov, kjer so pomembneže (večinoma bojevnike) usmrtili s pomočjo meča, ostale, manj pomembne ljudi pa s pomočjo sekire (ta je vedno bila malo bolj skrhana kot meč). Ravno nasprotno pa so počeli na Kitajskem, saj je tam smrt zaradi obglavljanja z mečem veljala za sramotno in tako so pomembneže običajno obešali v znak kapitalne kazni.

Dandanes je načrtno obglavljanje prepovedano v večini držav, ene izmed redkih, kjer je takšno kaznovanje legalno so Savdska Arabija, Jemen in Katar, samo Savdska Arabija pa ga še redno uporablja. Poleg tega pa ga uporabljajo islamske uporniške skupine (med katerimi je najbolj prepoznavna ISIS) kot kazen za tiste, ki so bili njihovi člani, nato pa so se obrnili proti njim – torej, za izdajo.

Kot rečeno, za obglavljanje so se uporabljala ostra rezila – noži, meči in tudi sekire -, nato pa je prišla še malo bolj sofisticirana giljotina (katero so pred tem že stoletja uporabljali v Halifaxu v Veliki Britaniji, Francozi so jo samo malo dodelali pred Francosko revolucijo in jo razglasili za svoj izum), katere namen je bil povzročiti hitro in nebolečo smrt pri človeku obsojenemu na smrt. Iz časov Francoske revolucije poznamo nekaj zgodb o tem, da so glave ostajale pri zavesti tudi do deset sekund ali dlje po obglavljanju, kar pa je iz fiziološke perspektive nemogoče. Odsekana glava izgubi zavest v približno dveh sekundah zaradi prenehanja bitja srca in hude ter izredno hitre izgube krvi (človeški vrat je prepreden s krvnimi žilami in ko ga prerežete, večina krvi, ki je bila v glavi, odteče ven v nekaj sekundah. V tej krvi prav tako več ni zadovoljive količine kisika, kar možganom bolj škodi kot koristi, zato je bolje, da je srce več ne poganja po žilah). Francozi so giljotino uporabljali do konca 70. Let 20. Stol., nato pa je Francija prepovedala smrtno kazen. Giljotina je bila prav tako usmrtitveno orodje v drugi svetovni vojni, saj jo je nacistična Nemčija uporabljala za usmrtitve izdajalcev (domnevno je bilo med leti 1933 in 1945 usmrčenih preko 16 000 ljudi s pomočjo giljotine oz. kakor so jo imenovali v Nemčiji, Fallbell – 'padajoča sekira').

V veliko primerih skozi zgodovino so tisti, ki so nekoga obglavili, njegovo glavo obdržali kot trofejo ali pa jo celo razkazovali (nabijanje na kole ipd.). Poleg tega pa je že bilo moč zaslediti tudi odrubljanje glave osebi, ki je že mrtva. Ta praksa je sicer bolj nenavadna in precej redkejša, vendar pa to še vedno ne pomeni, da se ne dogaja. Glave so običajno uporabljene kot trofeje ali pa v bolj ezoterične namene.

396. T.i. Skullcup je skodelica narejena iz vrha človeške lobanje (kalvarija), ki je bil odrezan od preostanka lobanje. Skozi zgodovino se je pojavilo veliko ustnih dokazov za takšno uporabo, poznamo pa tudi pisne dokaze. Zaenkrat najstarejša takšna skodelica, katero so našli in so jo lahko datirali, je stara približno 14 700 let, našli pa so jo v bližini Somerseta v Angliji. Veliko dokazov za podobne prakse je bilo moč zaslediti tudi na Evrazijskih stepah, kjer so živeli nomadi. Večina jih je te skodelice uporabljala v ritualne namene, od tukaj pa verjetno izhaja trditev oz. grožnja 'pitje iz lobanje svojih sovražnikov', katero danes zasledimo v cenenih filmih in še bolj cenenih zgodbah.

V Indiji in Tibetu je skodelica izdelana na tak način znana pod imenom kapala (v sanskrtu ta beseda pomeni 'lobanja'), kjer so se uporabljale v ritualne namene v hinduizmu in budizmu. Nekatera izmed božanstev na tem področju so dostikrat prikazana med pitjem krvi iz takšnih skodelic (večinoma Durga – boginja stvarjenja oz. osnovni vzrok stvarstva, Kali – boginja časa, spremembe, moči, stvaritve, ohranjanja in uničenja in Shiva - 'naklonjeni'). Kali je na upodobitvah dostikrat naslikana – ker ima štiri roke – tako, da v eni roki drži meč, v drugi trizob, v tretji odsekano glavo, v četrti pa kapalo, v katero lovi kri, ki odteka iz odsekane glave.

V Tibetu so iz okraševanja takšnih skodelic naredili pravo umetnost, zato ni niti čudno, da veliko takšnih skodelic najdemo v njihovih templjih in t.i. samostanih, saj so jih tam uporabljali za darovanje nekaterim božanstvom, ki so bili znani po hitri jezi in besu (npr. Dharmapali – 'branilec vere'). Običajno so jim darovali kruhu podobne kolače (kateri so v obliki človeških oči, jezikov in ušes, vino namesto krvi in tudi meso. Med kapalami je bilo najdenih veliko takšnih, ki so narejene iz pozlačenega srebra, v obliki, ki posnema človeško lobanjo. Predvsem so kapale imele veliko vrednost v ritualih in ezoteriki.

397. Še za nekaj momentov lahko ostanemo pri glavah ali umanjkanju le-teh. Ne jemljite tega kot žalitev (če ne bo resno kdo začel domnevati, da ste ravno vi novo utelešenje Grayfacea), vsakdo kdaj kakšno stvar pozabi (eni se tega sramujemo še leta potem, ko se je dogodilo, eni pa se niti ne spomnijo, da je kdaj do tega prišlo), zato dajmo kakšno povedat o psihogeni amneziji.

Psihogena amnezija ali disociativna amnezija je oblika retrogradne amnezije, katero velikokrat prikazujejo filmi, zgodbe in predvsem krimi-nanizanke, v resnici pa gre za izredno redko motnjo, vsaj v takšni obliki, kot jo prikazujejo tam. Da najprej razložimo nekaj velikih pojmov, katere sem naštela – ker počasi začenjam razumet, da niste vsi oboževalci velikih besed. Psihogena pomeni, da gre za motnjo katero povzroči psihični stres (tako poznamo psihogeni glavobol, psihogene motnje hranjenja ipd.) in ne poškodba, disociativna pomeni, da psihični stres (ali motnjo) razvijemo v telesni simptom (vsak človek je pod stresom, nekateri zaradi tega jočejo, nekateri kričijo, nekateri jedo, nekateri se upirajo hrani ipd. – poznamo tudi disociativno motnjo osebnosti ali multiplo osebnost, kjer bolnik zaradi hudega psihičnega stresa razvije drugo osebnost ali več njih), amnezija pomeni delno ali celotno (globalno) izgubo spomina, retrogradna pa pomeni, da bolnik izgubi nekatere ali vse spomine, ki jih je že ustvaril (njeno nasprotje smo na kratko omenili v odlomku 191, malo obširneje pa v odlomku 196 – anterogradna amnezija pomeni, da človek ne more ustvariti novih spominov).

Psihogena amnezija je običajno povezana s hudo psihično ali fizično zlorabo človeka, zato jo največkrat diagnosticirajo osebam, ki so utrpele hudo spolno zlorabo (predvsem v otroštvu, kjer žrtev lahko ustvarja nove osebnosti – disociativna osebnostna motnja omenjena malo nazaj – da bi ubežal temu pritisku – lahko pa tudi določene spomine iz kritičnega obdobja zatre do te mere, da izgubi spomin na del svojega življenja) ter pri vojakih, ki so se vrnili iz bojišča.

Stanje lahko traja nekaj ur pa tudi do več let, predvsem pa prizadene retrogradni avtobiografski spomin pri žrtvi (oseba zaradi nekega sprožilca – ki je običajno nasilno dejanje, kateremu so bili priča ali pa so bili žrtev v njem – pozabi kako ji je ime, koliko je stara, kje je doma, kdo so njeni starši, kaj v življenju počne ipd.). To stanje je izredno težko diagnosticirati, saj za razliko od organske amnezije (izgubo spomina, ki nastane kot posledica poškodbe, strukturne napake ali lezije na možganih) večinoma ne kaže zunanjih poškodb na možganih. Prav tako pa je vseeno lahko prisotna pri ljudeh, ki so utrpeli poškodbo možganov, kar dodatno zakomplicira postavljanje diagnoze.

Stanje večinoma prizadene samo določene oblike spomina – epizodni in kratkotrajni spomin – prizadetost semantičnega in postopkovnega spomina pa je različna pri različnih primerih. Druge oblike spomina in procesiranja le-teh lahko utrpijo podobne poškodbe, vendar te običajno niso tako hude, kot pri avtobiografskem spominu.

Ker stanje ni posledica vidnih poškodb in običajno nima fizičnih vzrokov, je fizično zdravljenje zelo riskantno in kontroverzno. Prav tako so kontroverzni vzroki za nastanek takega stanja, saj psihični stres, ki stanje povzroči, običajno obstaja pred nastankom stanja. Prav tako pa se je v zadnjih nekaj desetletjih pojavil problem malingeringa (ali hlinjenja), kjer se je veliko ljudi pretvarjalo, da ima to bolezen, da bi se izognili določenim dolžnostim (velikokrat videno v krimi-nanizankah, ki zelo hitro izgubljajo na kvaliteti, očitno. Oseba, ki je povzročila kriminalno dejanje – običajno takšno s smrtnim izidom – nenadoma doživi 'epizodo' retrogradne amnezije in se tega nikakor ne more spomniti. Seveda, klavrne serije in filmi na to temo ne bi imeli česa početi na televiziji ali kje drugje, če ne bi imeli srečnega konca, če ta oseba ne bi bila razkrinkana...) ali dejanjem (pogosto videno pri malih otrocih, ki se izogibajo odhajanju v vrtec in najstnikih, ki bi morali v šolo). Sigurne ste že kdaj pomislili na to, da bi se tega načina poslužili... ampak ja, verjetno se ne spomnite.

398. In ker že toliko govorim o spominu, je pametno, da omenim konkretno babnico tega tedna. To je grška boginja Mnemosyne, boginja spomina, ki pa je ironično, v folklori in klasični mitologiji običajno pozabljena. Ne pomnijo je več boginjo spomina, ampak večinoma samo kot mater devetih muz, boginj, ki so navdihovale pesnike in glasbenike ter širile umetnost in znanost.

Mnemosyne

Titanija Mnemosyne, hči titanov Gaie (Zemlja) in Kronosa (čas) pripada prvi generaciji božanstev, ki so se izoblikovali na področju današnje Grčije. Ko se je uveljavila kot boginja, je imela izredno pomembno vlogo v svetu, saj je to bilo pred nastankom abecede in pisnega sistema (zapisovanja informacij in znanja). Grki so namreč bili prepričani, da je spomin tisto, kar nas loči od drugih živih bitij. Obravnavali so ga kot dar, ki nam omogoča, da stvari racionaliziramo, da lahko stvari in dogodke predvidevamo ter da lahko pričakujemo. Kot takšen, je spomin veljal za temelj civilizacije. Z lastnim spominom so si takrat lahko zapomnili pravila in energije stvarstva, kako poteka krog življenja in znanje o tem, kako življenje sploh poteka v svetu (torej ni šlo samo za memoriziranje nakupovalnih seznamov in telefonskih številk).

Verovanja iz tistega časa opisujejo, da je umrli preden je prišel v podzemlje bil postavljen pred možnosti, da pije iz reke Lethe (ki se imenuje po boginji pozabljivosti), s tem pa bi pozabil vse bolečine in gorje, ki jih je doživel v življenju, ali pa da pije iz vrelca Mnemosyne, ki bi mu omogočila, da se spominja vsega, kar je v življenju doživel. Tisti, ki so izbrali prvo možnost, so se morali ponovno roditi, da bi se naučili vseh lekcij življenja, ki bi jih potrebovali v podzemlju, tisti, ki pa so izbrali drugo možnost, pa so lahko vstopili na Elizejske poljane (danes bi to razumeli kot nebesa ali raj, torej lahko hitro ugotovite, da prva možnost izbire ni bila tako pametna), kjer so večnost preživeli v miru.

Žive so zato dostikrat poslali pred dva bazena napolnjena z vodo – eden je ponazarjal reko Lethe in drugi vrelec Mnemosyne – in najprej so morali piti iz prvega, da bi pozabili vse gorje, ki se jim je v življenju dogodilo, nato pa še iz drugega, da bi si lahko zapomnili tisto, kar jim bo kasneje povedal orakelj. Živi so bili nato za nekaj dni živi pokopani (da ne boste spet dobili kakšno bedno idejo iz kakšnega cenenega filma – človek je bil za nekaj dni poslan v osamo, da je o stvareh razmislil, medtem, ko je čakal, da ga obišče orakelj) oz. postavljeni v grobnico zemeljskega boga Trofonija, ki je služila kot neke vrste 'samica'. Po nekaj dneh so ga odpeljali k oraklju in če ga je ta spoznal za vrednega, mu je izdal skrivnosti življenja, potem pa ga je poslal nazaj v realnost, kjer so ga posadili na Mnemosynin tron, on pa je lahko povedal vse, kar se je naučil v samoti in s pomočjo oraklja.

Devet muz

Mnemosyne danes pomnimo večinoma kot mater devetih muz, ki so navdihovale umetnike in znanstvenike. Ko je Zevs dokončno premagal Titane in se uveljavil kot vrhovni bog grškega Panteona, ga je postalo strah, da bodo njegove zmage in odločitve, ki so ga pripeljale do njegovega položaja, odšle v pozabo. Zato se je preoblekel v pastirja in zapeljal Mnemosyne. Skupaj sta spala (da ne uporabim bolj vulgarnega izraza) devet dni zapored in mesece kasneje je Mnemosyne devet dni zapored rojevala in vsak dan rodila hčero – tako so bile rojene Clio (zgodovina), Thalia (komedija), Erato (lirika), Euterpe (glasba in pesem), Polihymnia (himne), Calliope (epske pesnitve), Terpsichore (ples), Urania (astronomija) in Melpomene (tragedija). Muze so imele en um, njihova srca so bile pesmi in njihov duh brez skrbi. Vedno so bile prisotne na zabavah na Olimpu, kjer so zabavale očetove goste. Večinoma so pele o grških junakih, velikih dogodkih v zgodovini ter opevale pomembne dogodke v mitologiji. Ničesar od tega pa v resnici ne bi zmogle, če ne bi imele spomina, ki jim je bil podarjen s strani njihove matere.

399. ker se je nekdo na tej strani razpisal na vse mile viže in opisal kopico stvari, ki se v resnici nikomur ne zdijo vredne, da si jih zapomni, naj sledita dva malo krajša članka, vendar za nalašč, naj bosta ta dva kratka članka o velikih besedah, katere veliko premalo uporabljamo. Prva naj bo beseda dépayser.

Gre za besedo francoskega izvora, ki opisuje tisti trenutek, ko se odločimo, da zapustimo svoje 'varno mesto' – prostor (tako dejanski prostor kot tudi omejitve, ki smo si jih postavili sami) v katerem počnemo samo stvari, katere resnično nujno moramo - saj veste, da nas sosedje ne bi 'postrani gledali', da mogoče ne bi naredili nekaj, kar nam ne bi bilo všeč, da ne bi slučajno doživeli kaj bi na nas pustilo kakšno praskico ali pa bi se, bog-ne-daj, morali srečati s kakšnim človekom.

Ko svoje 'varno mesto' zapustimo, lahko naredimo stvari katerih še nismo nikoli, stvari, ki so nam zoprne, nadležne in celo mučne... vendar tudi to so stvari, ki morajo biti storjene. Nihče jih ne bo storil namesto nas, če pa bomo z njimi odlašali, nas lahko nekega dne konkretno namlatijo po hrbtu, če ne celo po betici.

400. In, ker je bila že predhodna beseda, katero smo obravnavali tako depresivna, naj bo za čisti konec še ena, mogoče še malo hujša. To je L'appel du vide, prav tako francoska beseda, ki opisuje neustavljivo željo po tem, da ko stojimo nad prepadom ali na robu čeri, da bi dejansko skočili noter. To je tisti mali glasek, ki nam pravi naj končno naredimo nekaj nepredvidljivega in se iz te dogodivščine nikoli ne vrnimo.

Veliko psihologov ta glasek opisuje kot osnovno motnjo pri težavah z anksioznostjo in depresijo ter jo posledično obravnavajo kot avtodestruktivno motnjo, saj, ko stojimo na robu nečesa, smo v resnici samo korak stran od smrti. V resnici smo samo postavljeni v situacijo, ki nam ponuja možnost, katere se bojimo in kljub temu, da se je bojimo, imamo v sebi še vedno malo tistega, ki nam narekuje, da lahko končno storimo nekaj povsem nepričakovanega.

Tako, to je zaključek našega 40. Tedna skupaj, lahko da se dejansko vrnem naslednji teden in vam povem še nekaj stvari, ki vas sploh ne zanimajo – zato moramo nekateri drugi bolj na široko razmišljati o njih – ker opažam tudi, da vas kakšne resnično zanimive informacije sploh ne zanimajo, vaši predlogi pa so običajno izredno populistične narave (takšnih pa vam ne mislim opisovati, za to imate internet, ki je poln nepomembnih podatkov). Vseeno, moji fascikli se razpadajo, svoje znanje moram nekomu vsiliti, zakaj ga torej ne bi kar tukaj? Tukaj lahko še kdo najde kaj zanimivega in ne rabim vsega nositi v glavi. Moja glava je za to dejansko premajhna.

Kljub temu še vedno velja ponudba, da kaj pokomentirate, mi poveste, da se motim ali pa mi daste kakšen kvaliteten namig o tem, kaj bi vas mogoče utegnilo zanimati. Saj vendar pravijo, da upanje umre zadnje, kajne? Torej, veliko kvalitetnega znanja do naslednjič!

V vsem kaosu je kozmos, v vsem neredu skriti red! (C. G. Jung)