Jeeeeej, sobota dopoldan je in ker se cel teden Stromatra ni
hotela napisati sama (vsaj, kar se uporabnih tem tiče), jaz pa sem cel teden
bolj malo razmišljala o čem 'uporabnem', ker to očitno ni bil moj teden za
razmišljanja, sem jo morala v zadnji noči spackati sama. Tako kot vsak teden do
zdaj. Tako kot bo verjetno šlo še vnaprej. Torej naj bo tako še danes. Ni stvar
v tem, da ne bi hotela razočarati svojih bralcev (ja, vseh 2,5 osebe, ki
berete, razumite, da sem vam za vaš čas izjemno hvaležna), temveč je stvar tudi
v tem, da to rada počnem. Čeprav vedno bolj ugotavljam, da s tem ne pridem
absolutno nikamor.
Ta teden je bilo izredno malo stvari, katere bi sploh hotela
raziskati, sploh pa takšnih, ki bi utegnile zanimati še koga drugega (ja, kljub
nasprotnemu prepričanju ljudi, ki se z mojimi pametovanji srečujejo, gledam
tudi na ta aspekt), ker bi drugače lahko natrosila samo kopico (večinoma)
glasbenih referenc in vas izzvala, da se glede njih spustite v debato z mano
(kar pa bi naletelo na še manj odziva, kot sem ga deležna). Vendar pa, vedno me
lahko presenetite in mi servirate kakšno kvalitetno idejo, ki ste jo dobili med
branjem mojih zmazkov. Si lahko predstavljate mojo hvaležnost? Ne? Poskusite,
lahko da boste presenečeni!
 |
| Koliko obrazov najdete na sliki? |
411. Za začetek kratka zanimivost v zvezi z obrazi. Nihče
nikoli ni videl lastnega obraza drugače kot na fotografijah ali na odsevnih
površinah (ogledala, voda, steklo...). oz. po domače rečeno, nikoli še nihče ni
videl lastnega obraza in preživel.
Res je, sploh dandanes, da je mogoče odstraniti (skoraj) vsak
del obraza, vendar ga v večini primerov zdravniki lahko zamenjajo z drugim, pa
naj si gre za reparativno kirurgijo (kirurgija, ki se ukvarja s tem, da popravlja
poškodovane dele telesa, ki so lahko poškodovani zaradi nesreče – kakršno npr.
utrpijo žrtve požarov - ali prirojene napake – zajčja ustnica ipd.) ali
plastično kirurgijo (to pa je tista, ki se ukvarja v večini primerov samo s
tem, da omogoča ljudem, da so bolj podobni osebam na naslovnicah in se jim
posledično ne bi bilo potrebno retuširati, da bi jih kdo spoznal). Reparativna
kirurgija je tako dejansko povzročila preboj in uspeh plastične kirurgije,
danes pa se jo podrazumeva samo kot vejo plastične kirurgije.
 |
| Statistike iz leta 2009 |
Najpogostejši posegi na področju plastične kirurgije so
abdominoplastika (posegi, ki odpravljajo strije in oslabele mišice ter odvečno
kožo na trebuhu, kar so običajno posledice intenzivnega hujšanja), operacije na
vekah (povešene veke, nabrekli podočnjaki ipd.), operacije nosu (običajno gre
za ožanje nosu, res pa je tudi, da je lahko vzrok za takšno operacijo tudi
otežkočeno dihanje, zato ta poseg sodi v obe omenjeni vrsti kirurgije),
liposukcije (te se lahko opravljajo na skoraj vseh delih telesa – v nasprotju s
splošnim prepričanjem, tudi tukaj je potrebno najprej močno shujšati, šele nato
se lahko nekdo odloči za liposukcijo, ker tudi to ni nekakšen magični poseg, ki
bi npr. iz nekoga moje kubature ali še malce obilnejšega naredil trlico kakršno
vidimo na naslovnicah časopisov ali na televiziji) ter povečanje prsi (to je še
vedno najbolj popularen poseg v plastični kirurgiji, kljub temu, da mu je v ZDA
popularnost med letoma 2014 in 2015 rahlo upadla).
Med najbolj popularnimi posegi je tako veliko takšnih, ki so
osredotočeni na obraz, na obraz pa so osredotočeni tudi t.i. minimalno
invazivnih posegov – mikrodermalna abrazija (odstranjevanje rdečine na obrazu,
brazgotin, ki jih puščajo akne ter tudi odstranjevanje manjših gub), dodajanje
mehkejših tkiv (povečanje ustnic, zapolnitev povešene kože okrog ust ter
zapolnitev upadle kože pod očmi), kemični peeling (odstranjevanje starih kožnih
celic iz površja kože, ki lahko povzročijo ogrce, mozolje in pustost kože),
lasersko odstranjevanje poraščenosti (tudi ta je poseg je vedno bolj
osredotočen na obraz, saj je prisotnost kakršnekoli odvečne dlake kjerkoli na
telesu, sploh pa na obrazu, saj le-ta pomeni, da imamo opravka z neandertalcem –
kar seveda ni res, jo pa ljudje tako dojemajo) ter posegi z vbrizgavanjem
botulina (ko lepotni posegi pridejo tako daleč, da se je potrebno zadevati z
vojnimi strupi, lahko sklepamo, da so stvari že zdavnaj ušle izpod nadzora).
Naj ne pride do pomote: do plastične kirurgije nimam
absolutno nič, vendar pa bi vsem, ki se je poslužujejo najprej priporočila
obisk psihologa, če ne celo psihiatra. Sem oseba, ki ima hude težave s
samozavestjo (ta zna biti nižja od globine Marijinskega jarka), zato vem, da mi
povečanje prsi ali odstranitev odvečne maščobe kjerkoli na telesu ne bo preveč
pomagalo pri zviševanju samozavesti. Če sam sebe dojemaš kot grdega, ti ne
pomaga noben poseg, tudi, če bi bilo mogoče, da bi svoj obraz zamenjala s
kakšnim veliko lepšim. Sebe bom še vedno dojemala kot grdo. In s tem sem se
morala naučiti živeti (tako imam vsaj eno stvar na katero sem lahko ponosna).
Romunska fotografinja Michaela Moroc potuje po svetu in
fotografira ženske različnih ras, narodov, starosti in družbenih statusov, da
bi dokazala, da lepota obstaja vsepovsod po svetu. Na zgornji povezavi si lahko
ogledate nekaj izmed njenih del, lahko pa jo poiščete tudi na FaceBooku, da
boste redno v stiku z njenim fantastičnim delom.
412. Ker sem že ravno začela z odsevi lastnega obraza, bom
še nekaj današnjih zapiskov usmerila po tej poti (kako natančno, bo jasno malo
kasneje). Najprej – da bo dober uvodnik v naslednjih nekaj tem – povzetek raziskave,
ki je ugotavljala kako ljudje vzgojijo
narcistične otroke.
Vsakdo med nami pozna vsaj eno narcisoidno osebo
(narcisoidnost ni povsem isto kot samovšečnost, saj se predvsem kaže v drugih
lastnostih) in večinoma je s takšnimi ljudmi izredno težko delati, saj znajo
biti zelo naporni (tudi naše dojemanje 'napornosti' je precej relativno, saj je
veliko odvisno tudi od našega razpoloženja – če imamo zanič dan, se nam lahko
zdi naporen vsak, tudi tisti, ki nas je samo pozdravil, ko nas je srečal). Kaj torej
pripelje ljudi do tega, da postanejo narcisoidni?
Nekako je naravno, da starši svoje otroke vidijo kot
pomembnejše od drugih, res pa je tudi, da znajo starši dandanes glede tega
močno pretiravati. Nič kaj neobičajnega ni, da starši svojega otroka
poveličujejo, mu neprestano govorijo, da je boljši in pomembnejši od drugih,
predvsem od vrstnikov ipd. Vendar pa je očitno, da je pri tem nujno biti zelo
pazljiv. Če bo otrok obravnavan kot superioren, bo to ponotranjil, kar mu lahko
da možnost, da bo v času odraščanja razvil tudi tak pogled samega nase (kar je
osnova za narcizem). Če pa je otrok obravnavan kot ljubljen in spoštovan, bo to
ponotranjil, to pa je osnova za samozavest. Vendar to ni edino vodilo, saj je
narcizem izredno pogost tudi pri ljudeh, ki med odraščanja niso imeli (dovolj) toplih
odnosov s starši (kar lahko nakazuje tudi na to, da je narcizem v nekaterih
primerih deden).
 |
| Ne dovolite si, da bi vaš otrok postal takšen... |
Otrok med sedmim in osmim letom starosti že zna sam zase povedati,
kaj mu je pri njem všeč in kaj ne, prav tako pa se že zna primerjati z
vrstniki. Res je, da so otroci v tej starosti pod močnim vplivom staršev, zato
je pravilna vzgoja tukaj ključnega pomena, saj lahko v nasprotnem primeru
povzroči nemalo težav. Narcisoidneži so v odrasli dobi bolj nagnjeni k nasilju
ali agresivnosti, prav tako pa tudi k depresiji, anksioznosti in odvisnostim.
Ko je človek prepričan v svojo superiornost (ta pa mu je v
veliki meri privzgojena), se bo temu primerno tudi obnašal. Ti ljudje se čutijo
pomembnejše od vseh ostalih (ne vem kaj točno naj bi to pomenilo zame, saj se
zavedam, da sem 'poden' človeštva, hkrati pa imam občutek da sem zaradi
določenih stvari boljša od nekaterih drugih ljudi?), fantazirajo o osebnem
uspehu (mislim sicer, da večina ljudi sanja o tem, vendar pa se razlikujemo po
načinih, kako hočemo to doseči). Predvsem pa so prepričani v to, da si
zaslužijo posebno obravnavo (ker so pač posebni). Če se jim pri tem ne ustreže
tako kot si sami želijo, bodo seveda temu primerno tudi odreagirali.
V to dotično raziskavo je bilo vključenih 565 otrok v
starostni skupini med 7 in 11 let, prav tako pa so bili vključeni tudi njihovi
starši (415 mater in 290 očetov). Raziskovalci so prišli do sklepa, da je
nemogoče določiti en sam razlog, ki bi vplival na razvoj narcizma pri otrocih
(deloma je nasleden kot del temperamenta posameznika, deloma je privzgojen s
pretirano ali pomankljivo pozornostjo staršev ipd... V zahodni družbi je mogoče
tako opaziti vedno več narcisoidnosti, sploh pri mladini – nekateri vzroki za
to pa so dejansko neumni (belci so boljši kot pripadniki drugih ras, moški so boljši
kot ženske, moja vera je boljša od tvoje...) in nas vračajo v čas, ko so naši
predniki bili prepričani, da širnega sveta izven njihovega domačega zaselka ni.
Svoje mnenje o tem si ustvarite sami, seveda pa ga lahko posredujete tudi v
moji smeri (če ga boste znali utemeljiti na racionalen način).
413. ker sem se že pri otroškem narcizmu tako močno
zaštrikala, naj v tem momentu podam še nekaj dejstev o isti težavi pri
odraslih. Dandanes je tako narcizem opazen pri približno 1% odrasle populacije
na svetu (z močnim poudarkom na zahodnem svetu, predvsem v razvitih državah) in
se tretira kot osebnostna motnja (gre za koncept psihoanalitične teorije o
katerem se je prvi razpisal S. Freud v spisu O Narcizmu).
Ime izhaja iz grške mitologije, kjer se je mladi Narcis
zaljubil v svoj odsev, katerega je ugledal na vodni gladini (ker smo že rekli,
da človek v resnici nikoli ne vidi lastnega obraza, samo njegove fotografije in
odseve). Ker svoje ljubezni ni mogel konzumirati, je ure in ure zrl v vodno
gladino in strmel sam vase, dokler se na koncu ni spremenil v rastlino. Seveda,
v narciso.
Kot osebnostna motnja je bilo to stanje opisano že prej,
vendar pa je svoje ime dobilo šele v začetku 20. Stoletja. Običajno se povezuje
s pretiranim ponosom in previsoko samozavestjo (kar rado vodi v aroganco), vendar pa vseeno ne gre za
egocentrizem. Dandanes tako predstavlja družben in kulturni problem, saj so
ljudje s to motnjo v resnici nezmožni čustvovanja ali pa je njihovo čustvovanje
omejeno in uporabljeno predvsem v lastno korist (kot že rečeno, razvije se lahko
kot posledica neempatičnega in nekonsistentnega komuniciranja z otrokom, kar
skušajo ti ljudje vključiti v odnose katere imajo kot odrasli), kap pa lahko
vodi v patološko stanje.
Da bi si najbolje predstavljali kaj sploh je narcizem, vam bom pomagala s sedmimi smrtnimi grehi narcizma (ki so bili povzeti po teoriji
psihoterapevtke S. Hotchkiss):
(1) Brezsramotnost
(narcisoidneži svoje sramote ne morejo / ne znajo občutiti, zato jo prezrcalijo
na druge)
(2) Magično
razmišljanje (sami sebe vidijo kot nezmotljive in brez napak, takšne motnje
iniluzije v percepciji pa imenujemo magično razmišljanje)
(3) Aroganca (osramočeni
narcis bo poskusil osramotiti, ponižati in degradirati koga drugega, običajno
tistega, ki ga je osramotil ali nekoga, za katerega ve, da je 'šibkejši' od
njega)
(4) Zavist (narcis,
ki bo priča sposobnostim ali uspehu nekoga drugega, bo skušal dosežke te osebe
prezreti in omalovaževati, saj predstavljajo grožnjo njegovemu lastnemu občutku
superiornosti)
(5) Občutek
upravičenosti (ker sebe dojemajo kot posebne, imajo lahko iracionalna
pričakovanja od drugih in, ko se zgodi, da njihovim zahtevam ni ugodeno, to
vzamejo kot osebni napad nase, storilca pa bodo označili za neprilagojenega,
napornega ali čudaškega)
(6) Izkoriščanje
(ker izredno težko čustvujejo, ne kažejo interesa za tuje emocije, prav tako pa
tudi ne za tuje interese in potrebe. Do drugih ljudi imajo izredno hlapčevski
odnos, upiranje takšnemu loveku pa je lahko izredno težko, če ne celo nemogoče.
Težava je tudi v tem, da dandanes večina ljudi svoje nadrejene vidi v takšni
luči, čeprav ni vedno nujno, da imajo njihovi nadrejeni tak odnos do njih)
(7) Umanjkanje
osebnih mej (narcisi ne prepoznajo svojih lastnih omejitev, na druge osebe
pa ne gledajo kot na samostojne ljudi, temveč jim predstavljajo samo njihove
'podaljške' – drugi obstajajo zato, da bi jim ustregli, drugače je njihov
obstoj nesmiseln.
Lahko bi še na dolgo in na široko razpravljala o tem, vendar
zakaj bi stvari zakomplicirala po nepotrebnem? Kljub temu, da gre za pogosto
motnjo v sodobni družbi, še vedno obstajajo nejasnosti pri načinih definiranja
tega stanja, tako da v bistvu nima enotne definicije. Vendar pa vsakdo od nas
pozna vsaj eno takšno osebo, kajne?
Vsak človek je narcisoiden do določene mere. Ta 'ljubezen do
samega' sebe nam omogoča, da skrbimo sami zase (v smislu rednega gibanja,
pravilne prehrane, obiskovanja zdravnika ipd.), občasno obdarujemo sami sebe
(ženske si rade kupijo kakšen kos oblačila, čeprav ga mogoče sploh ne
potrebujejo, pojma nimam, kako sami sebe obdarujejo moški, jaz osebno pa sem
rahlo obsedena s kopičenjem glasbe). Zdrav narcizem je v bistvu strukturna
zvestoba samemu sebi, z njegovo pomočjo ima tako človek odrasel in realističen
pogled sam nase, tako pa si je sposoben zastaviti zrele principe in cilje,
omogoča pa mu tudi zrele odnose z drugimi ljudmi, predvsem s partnerjem in
naraščajem.
414. Sledita še dve kratki definiciji podobnih stanj (in
nato še razlaga, zakaj točno so te stvari omenjene in to prav na tem mestu). Prva
je psihopatija, velikokrat močno
zlorabljen pojem v sodobnih krimi-serijah in filmih, je v osnovi prav tako
osebnostna motnja, katero označujejo predvsem antisocialno obnašanje, zmanjšana empatija in kesanje ali
obžalovanje, izredno visoka impulzivnost ter neprestano iskanje vznemirjenja
(ki pa mora biti vedno močnejše!).
Tudi za psihopatijo, ki je tesno povezana s kriminalom,
nasiljem in antisocialnostjo, se domneva, da je v veliki meri posledica dedovanja
in / ali vzgoje – iz tega vzroka je očitna predvsem v zlobi (nenavezanost na druge ljudi, prezir do odnosov z drugimi,
uporaba nasilja in krutosti, da bi pridobili na moči, hladnosrčnost ter
izkoriščanje), kot posledica prirojene bolezni ali poškodbe pa je predvsem lahko
očitna pri spremembah na amigdali (v
obliki drznosti, družbene asertivnosti, izredno visoke samozavesti in
umanjkanje strahu pred nevarnimi situacijami) ali na čelnem režnju (v obliki disinhibicije oz. kot slabo nadzorovanje
lastnih impulzov, težave v načrtovanju in predvidevanju ter tudi v zahtevah po
tem, da se jim nemudoma ugodi, ko imajo kakšno zahtevo, željo ali idejo).
415. In, kot obljubljeno, še ena stvar povezana z zgornjima
dvema. To je makiavelianizem,
katerega opazimo predvsem po manipuliranju z drugimi ter izkoriščanju teh
ljudi, ciničnem odnosu do morale ter osredotočanje na izpolnjevanje lastnih
interesov. Prav tako gre za osebnostno motnjo, ljudje, ki jo imajo pa običajno
nimajo principov, verujejo v manipuliranje z drugimi (v tem dejansko vidijo
ključ do lastnega uspeha) in se temu primerno tudi obnašajo. Psihologi zanje
prav tako pravijo, da ne izkazujejo svojih čustev (kakršnihkoli – tako pozitivnih
kot negativnih!), ravno zaradi tega pa so se sposobni odstraniti oz. ločiti od
konvencionalne morale, zaradi tega pa so sposobni manipulirati ljudi okrog
sebe, da bi dosegli cilje, katere so si zastavili.
Makiavelianizem je predvsem očiten v poslovnem svetu (v
zadnjih 40 letih), kjer je osebni uspeh običajno predstavljen kot posledica
zvitosti in dvoličnosti, v zadnjih desetletjih pa je tudi vedno večkrat tema
raziskav (predvsem zaradi podobnosti z manipulativnim vodstvom). Zaznamujejo ga
predvsem pridobivanje in vzdrževanje lastne moči za vsako ceno, krute taktike
upravljanja in, kot že nekajkrat rečeno, manipuliranje. Raziskave so pokazale
tudi, da v organizacijah takšen način vodenja običajno pripelje do ravno
nasprotnih posledic od želenih, med njimi sta najbolj očitni deviantnost na delovnem
mestu in kontraproduktivnost.
Svoje dokaj nenavadno ime je ta motnja dobila po renesančnem
političnem filozofu N. Machiavelliju,
predvsem zaradi njegovega dela Il Principe,
v kateri naslovni junak – torej, princ – deli nasvete voditeljem, kako
upravljati z raznimi subjekti.
Te tri osebnostne motnje so tako bile predstavljene na tem
mestu, ker tvorijo t.i. temno triado
(makiavelianizem, psihopatija in narcizem). Zaradi pojavljanja t.i. internetnih
trollov, ki kažejo celoten opisan spekter lastnosti teh osebnostnih motenj,
mnogi psihologi in psihoanalitiki domnevajo, da bi to triado morali razžiriti
na tetrado, saj bi jim bilo nujno dodati tudi sadizem.
Sumite, da imate katero izmed njih? Poskusite s katerim
izmed testov
416. Očitno je danes čas za bolj psihoanalitične zadeve,
zato nekaj besed (za katere tdi sama upam, da se ne bodo preveč razvlekle in
bom zopet napisala pol romana na neko temo, ki ne zanima nikogar... ampak,
vedno imamo radi presenečenja, kajne?) o zanimivem pojavu imenovanem masovna histerija. Do tega pride, ko več
ljudi (ki so med seboj povezani ali pa ne) naenkrat (v določenem časovnem
obdobju) doživi iste simptome histerije. Oz. povedano malo preprosteje – do tega
pride, ko večja skupina ljudi občuti tako močno paniko, da se ta pokaže v
fizičnih simptomih (glavobol, slabost, vrtoglavica, občutek težkih udov,
neenakomerno dihanje – pri težjih primerih celo občutek dušenja oz. tujka v
grlu – stiskanje zob ter velikokrat tudi tiki ali nehoteno in nenadzorovano
trzanje). Pri večjih skupinah se tako pokažejo nekateri izmed teh znakov,
vendar v nasprotju s histerijo v posameznih primerih, simptomi izginejo kmalu
potem, ko izgine 'panična atmosfera', ki je napad sprožila.
Podoben pojav temu so tudi masovne deluzije (večje skupine ljudi trdijo, da so videle nemogoč
dogodek, katerega je običajno nemogoče potrditi ali zanikati) ali kolektivnih
zablodah, ki so običajno povezana z religijskimi oz. verskimi prepričanji ali
urbanimi miti (običajno tako izpade, da so velike skupine ljudi bile priča
dogodkom, ki se sploh niso zgodili. Te priče nato tiste ljudi, ki ne verjamejo
njihovi izkušnji ali pa zahtevajo smiselne dokaze, da bi sploh dali temu
dogodku nek smisel, obtožijo 'masovne deluzije' in zanikajo obstoj nasprotnih
dokazov. Ker na koncu dokazi obeh strani nimajo nobenega smisla več – ker se
takšne razprtije lahko vlečejo desetletja – je nemogoče dokazati, kdo ima prav
in kdo ne).
Krasen primer takšnih javnih zablod so dvostrankarski
politični sistemi (desničarji levičarje obtožijo masovne panike oz. histerije,
ker izpostavljajo težave kot so npr. globalno segrevanje, levičarji pa
desničarje obtožijo neprilagodljivosti. Seveda imajo oboji prav in hkrati tudi
narobe, ker to sploh ni primer masovne histerije. Tega termina namreč ne moremo
uporabiti vedno, ko se nekdo iracionalno obnaša ali pa je takšnih nekdojev celo
več na kopici. To je pač samo politika, v kateri je vedno bolj pomembno kako
boš izgledal, kajti, če boš sam sebe postavil v bolj čisto vlogo – in boš tako
očrnil svoje nasprotnike – boš lahko naredil več škode. Vendar, to je problem
katere druge zgodbe). Kljub temu, da sem pojem masovne histerije na vse kriplje
hotela nalepiti na dva zelo popularna dogodka oz. dve zelo popularni dogajanji
pri nas in v svetu – problem imigrantov in bližnjega vzhoda in problem
nasprotnikov cepljenj pri otrocih – in ju tako označiti kot primera masovne
histerije, tega tako ne morem narediti, ker v teh primerih gre samo za
iracionalno obnašanje (močno iracionalno) v katerega so vključene množice
ljudi, v resnici pa to ne more biti primer histerije.
Posameznik je lahko pameten, inteligenten, moder... ampak
množica takšnih posameznikov pa je vedno neumna in panična (ker je že enemu
samemu človeku nekaj vbiti v glavo, kaj šele večji skupini ljudi, ki te sploh
ne posluša), zato je v bistvu zanimivo, da do takšnih dogodkov ne prihaja
večkrat... seveda, še vedno lahko sklepamo, da se je devica Marija resnično
prikazala tisočim v Egiptu... verjetno je priletela z neznanim letečim
predmetom.
417. za kratek intermezzo od psihoanalitičnih opisov, ki
danes sestavljajo večino zapisa, nekaj besed o temi o kateri sem zelo dolgo
razmišljala, če bi jo sploh vključila med svoje zapise... vendar je prišel tudi
ta moment, da predstavim nekaj podatkov, ki sem jih nabrala v zadnjih nekaj
mesecih.
Odkar je rock glasba legalna v javnosti (vsaj v zahodnem
svetu), si je težko predstavljati, da bi nekdo zaradi nje riskiral lastno
življenje. Vendar se je izkazalo, da so rock, metal in rap scene v področju
Perzijskega zaliva prav tako bogate in razvejane kot na Zahodu. Težava se
pojavi pri tem, da je po šeriatskem pravu
ustvarjanje glasbe in njeno izvajanje protizakonito, kazni za takšno početje pa
so zelo hude.
Al-Namrood, black metal zasedba iz Savdske Arabije je, kljub
temu, da je s pomočjo interneta dosegla mednarodno prepoznavnost in si nabrala
oboževalce vsepovsod po svetu (eden od njih v tem trenutku packa skupaj ta
zapisek), obsojena na to, da verjetno nikoli ne bo smela nastopiti v živo, saj
bi sama sebe s tem obsodila na smrt. Identitete članov so tako svetu neznane,
saj morajo člani svoje početje skrivati tudi pred lastnimi družinami. Ker, tako
kot se za black metal spodobi, nasprotujejo verskemu sistemu v svoji domovini,
svoje glave praktično nosijo na pladnjih že samo zaradi svojega imena
(Al-Namrood je arabska verzija imena Nimrod, katerega sveto pismo omenja kot
Noetovega pravnuka, kot tistega, ki je dal zgraditi babilonski stolp in kot
tistega, ki je zanikal boga. Njegovo ime se danes uporablja kot sinonim za
'nevernika').
Dva člana iranske zasedbe Confess sta skoraj pet mesecev
preživela v samicah, saj je bila skupina obtožena blasfemije, upiranja sistemu –
tako političnemu kot religijskemu -, obstoj ilegalne skupine in ustvarjanje z
njo, sodelovanja z založbo, ki propagira 'satanska dela' ter dajanje
intervjujev prepovedanim radijskim postajam v tujini. Izpuščena sta bila proti
varščini, vendar pa jima še vedno grozi od 6 mesecev do 6 let zapora, razen v
primeru, da bosta spoznana kriva blasfemije. Potem ju bo doletela smrtna kazen.
To seveda nista edini skupini, ki s svojim lastnim obstojem
ogrožata ta svoj lastni obstoj. Pa da slučajno ne bi pomislili, da pa se na
zahodu kaj podobnega ne dogaja. Sicer tukaj skupine večinoma ne riskirajo
lastnega življenja, so jim pa vseeno kratene pravice, ki so danes ljudem,
katerih glasba se prodaja, kljub temu, da ni vredna ničesar. Določene skupine
iz Evrope imajo prepoved nastopiti v določenih državah po svetu (ena izmed
držav, ki rade prepovedujejo nastope skupin, ki propagirajo 'problematične
teme' kot so okultizem, demonologija, mitologija in nasprotovanje religijskim
sistemom, je Rusija), ali pa morajo spremeniti svoje nazive in prilagoditi
svoje nastope (ena izmed takšnih držav je Južnoafriška republika, ki je letos
dvema svetovno prepoznavnima skupinama prepovedala nastopiti, če si ne mislita
spremeniti svojih imen – zaradi spoštovanja do svojih oboževalcev sta skupini
privolili). Ti dve isti skupini sta imeli težave tudi drugje po svetu, saj
legenda heavy metala, ki pa je prerojeni kristijan, ni hotel nastopiti na istem
odru kot skupini s takimi imeni. Med vsem tem prerekanjem okrog tega čigava
religija je boljša (in medtem, ko je zaradi svoje verskih prepričanj umrlo na
milijone ljudi), je bila požgana samo ena cerkev (26.3. letos na Finskem),
vendar je bilo tudi v tem primeru ugotovljeno, da ni šlo za dejanje povezano s
satanizmom. Ta podatek je bil omenjen predvsem zato, ker so tisti, ki ne delijo
vaše religije seveda točno tisti, ki vse na svetu delajo narobe – od dihanja
naprej. Toliko o tem, da so dogodki z masovno histerijo običajno zgrajeni na
verski osnovi...
418. In ker je že ravno zgoraj zagorelo, naj povemo nekaj
malega o konkretni babnici tega tedna, ki pa je takšna, da rada kaj zakuri. Govorim
o Agneyi oz. Agnayi, hindujski
boginji ognja. Je hčer Agnija, hindujskega boga ognja, katerega na indijski
podcelini častijo vse od vedskih časov pa do danes. Antični vedski viri tudi
Agneyo omenjajo kot boginjo z izjemnimi močmi.
Vishnu Purana in Harivamsha jo omenjata kot soprogo Uruja (Angirasovega
potomca – on je tisti, ki je sestavil oz. slišal skoraj celotno četrto vedo
(Atharvaveda). On in njemu podobni imajo v hinduizmu podobno vlogo, kot jo
imajo v krščanstvu svetniki) in mater kraljev Anga, Sumanasa, Khyaatija, Kratuja
in Sibija (čeprav Harivamsha omenja še enega - to je Gaya).
Njeno ime je izpeljanka njenega očeta in v prevodu pomeni žareča, goreča ali 'posvetil jo je
Agni'. Prav tako se domneva, da je pod nazivom Shakti Agneye Astre (shakti
je oznaka za izvorno dinamično kozmično energijo, Astra pa je vsako orožje,
katerega bogovi uporabljajo – vsakemu božanstvu namreč pritiče njegovo osebno
orožje, astra pa predstavlja vse vrste orožja, katera 'zapustijo roke'
(puščice, kopja ipd.). Druga vrsta orožja, katera uporabljajo božanstva so t.i.
shastre (to pa so orožja, ki ostanejo v rokah – torej meči, noži ipd.)... ker
sem vmes za skoraj dve ure zaspala, nimam pojma, kaj bi še morala napisat
tukaj, zato naj bo to to o tem.
419. Tako se lahko zopet vrnem na bolj 'glavoprasking'
zadeve – ker ta teden resnično nisem veliko razmišljala, kot je že očitno. V
časih, ko so spolno prenosljive bolezni že skorajda nek standard (ker kljub
temu, da obstaja zaščita proti njim, ta zaščita ni uporabljena, ker pač – v tem
primeru imajo ljudje resnično bizarne izgovore, ki običajno kažejo na to, da je
vsaj eden izmed udeleženih v spolnem aktu skregan z lastno pametjo... lahko pa
da so takšne vse osebe, ki so v tem aktu udeležene, v njem udeležene iz
napačnega razloga), je mogoče pametno nameniti nekaj momentov duhovno prenosljivim boleznim. In ja, to
resnično obstaja, kaže pa tudi na to, da gre za zelo širok problem.
 |
| Hierarhija potreb po Maslowu |
Najprej nekaj o tem, kaj to je, potem pa še en primer tega:
gre za stanje osebne miselnosti, kjer se lahko neka nova ideja prefiltrira v
našo miselnost in se zakorenini v naši psihi (do teh idej lahko pride z idejo
nekoga drugega – da nam nekdo vcepi neko idejo – ali pa jo organsko razvijemo
sami), od koder potem nadzorujejo z našim razmišljanjem in upravljajo z našo
energijo (da jo izgubljamo po nepotrebnem). To so resnične bolezni (in ne neka
zabavna stanja), katera pa je nemogoče zdraviti z zdravili (večina ljudi, ki
jih ima, tega sploh ne ve, težava pa je tudi v tem, da težave v razmišljanju ne
moremo pozdraviti z nekaj tabletkami). Te bolezni zahtevajo leta in leta
težkega introspektivnega dela na samem sebi (ker je veliko ljudi danes tega
nesposobnih, jim zato preostane možnost, da sodijo druge, česar se seveda
poslužujejo več kot očitno) in poštenosti do samega sebe, kajti, če ostanejo
nezdravljene, lahko vodijo v nesrečnost, nezmožnost biti v razmerju, deluzije
in hudo zmedenost. Zato se pod nobenim pogojem iz nekoga, ki takšno bolezen
ima, ne norčujemo (bi se šli norčevati iz nekoga, ki preboleva raka? Iz nekoga,
ki ima kakšno hudo prirojeno bolezen? Kolikor poznam povprečno 'civilizirano družbo'
bi rekla da ja – zato, če ste odgovorili z 'ja', se vrnite na zapisek številka
413 in zelo je možno, da je zraven nalepljena vaša slika. Preberite si zato
tisti odlomek še enkrat)! Tako kot je zahtevno stanje opisano v odlomku 413 za
ljudi okrog tistih, ki ga imajo, je težko in zelo resno stanje v primeru, da
ima nekdo katerokoli izmed duhovno prenosljivih bolezni.
Ker je moje pametovanje na to temo zaenkrat zapisano na
preveč listih za enkratno uporabo, bom tokrat predstavila samo t.i. sindrom puhastega zajčka. Gre za
nezmožnost razmišljanja o negativnih aspektih življenja, ker oseba s tem
stanjem ne more sprejeti emocij povezanih z negativnostjo (jeza, žalost...),
ker so zanjo psihično in duhovno prenaporne (politična korupcija, nasilje nad
živalmi, otroci, drugimi ljudmi, vojne, bolezni ipd.).
 |
| Vsakič, ko zajec zazeha, se rodi nov demon. |
Ljudje s tem stanjem ne znajo pravilno odreagirati na
negativna čustva, ki jih doživljajo in zato o teh temah ne morejo govoriti. Vso
svojo energijo namreč usmerjajo v to, da se bodo počutili dobro, zato problem
raje prezrejo in se od njega oddaljijo, ker se z negativnim ne znajo soočiti
(če ne gre drugače, pomislite na zlorabo alkohola med mladimi... tudi otopelost
zaradi alkohola je način s katerim je negativno blokirano iz naše percepcije).
Da ne bo pomote, ti ljudje vedo, da negativno obstaja,
vendar so prepričani, da se z njim nima smisla obremenjevati, ker ga 'sami' ne
morejo rešiti (možno pa je tudi, da ga razumejo narobe, ne poznajo vzrokov zanj
ipd.). Ne znajo se spopasti z negativnimi čustvenimi in duhovnimi implikacijami,
ki jih negativno sproža pri njih samih, zato nanje sploh ne odreagirajo, to pa
lahko kaže na okrnjeno dojemanje realnosti (če ti ljudje tako dojemajo dogodke
v svetu ali dogodke, ki direktno niso povezani z njimi).
Torej, simptomi tega sindroma so ignoranca, naivnost,
emocionalna in mentalna nestabilnost, ogromno strahov in zablode. Kot že
rečeno, za takšne težave ne obstaja tabletka, z njimi se moramo spopasti
drugače – predvsem se moramo spopasti sami s seboj. Do sebe moramo biti odkriti
in pošteni (ne delamo si utvar o tem, da negativnih stvari ni, če pa so, se nas
ne tičejo), z negativnostmi pa se moramo soočiti na odrasel in odgovoren način
(tisti, ki poznate moja zasebna razmišljanja veste tudi, da ogromno blodim o
'temi', ki jo človek nosi v sebi. Tako veste tudi, da se je za vašo osebno
dobrobit pametno z njo soočiti, saj tako lažje živite sami s seboj in v tem svetu,
ki, vsaj meni, ne ustreza. Dvomim, da bi vam v resnici ustrezal). Dejstvo, da
se bodo spopadli s svojo temo jim bo pomagalo, da bodo negativna čustva
doživeli, spoznali in ugotovili kako naj se z njimi soočijo ter jih tako
preobrazijo v nekaj pozitivnega, novega, kreativnega, prav tako pa se bodo
potem pripravljeni soočiti s svojimi strahovi ter celo s svojo ignoranco in
svoje okolje posledično dojemati kot pozitivno in ne kot nekaj 'bednega,
brezveznega, dolgočasnega ali grozljivega'. W. Buffet je nekoč dejal:
'Poštenost je izredno drag dar, zato ga nikar ne pričakuj od cenenih ljudi!'
420. današnjo leno in nenavdihnjeno preprogico tako lahko
zaključim z eno tujko. Ker pač, eni jih imamo blazno radi. Tokrat naj bo novaturient. Gre za angleški pridevnik,
ki označuje potrebo, katero eni izmed nas čutimo (kar je tudi delni razlog za
začetek pisanja in vztrajanje v pisanju tega bloga, katerega dejansko bereta
dva človeka in pol). Novaturient je tako beseda, ki označuje željo ali
stremljenje po izredno močni spremembi v življenju, obnašanju ali situacijah v
katerih se je ta oseba znašla. Ogromno ljudi stremi za spremembami, večina vidi
rešitev tega problema v dobitku glavnega zadetka na loteriji (vendar to v
resnici ni to) – res je, glavni zadetek na loteriji običajno iz ljudi naredi
nekaj še slabšega kot so bili prej (ker se marsikomu zmeša, ko si lahko izpolni
vse materialne želje). Novaturient označuje predvsem tisto močno notranjo željo
po tem, da bi spremenili sebe – da bi se manj obremenjevali z neumnostmi, se
posvetili svoji duhovni rasti in, da bi nas ljudje enkrat za spremembo vsaj
poskušali razumeti (to so samo nekatere izmed želja, katere imamo nekateri
izmed nas – da ne bom poimensko omenjala za koga gre).
Tako, dovolj imam. Pravzaprav sem ta teden imela dovolj še
preden sem začela, vendar, ker nočem nikakor razočarati tiste 2,5 človeka, ki
bi potencialno lahko to prebrala, sem spisala takšen zmazek kot sem ga. Nekateri
izmed naštetih podatkov v zadnjem stavku niso povsem resnični, vendar pa vam
prepuščam možnost, da sami določite kateri izmed podatkov to so. Če mislite, da
boste s tem kaj dosegli, mi svoje ugotovitve posredujte, kajti, če bodo
kvalitetne, jih bom celo vesela. Seveda pa me vedno lahko šokirate in me
izzovete s kakšno kvalitetno temo za katero bi dejansko morala malo
'zakurblati' svoj precej nekoristen in neuporaben spomin. Vendar, opozarjam še
enkrat, tema naj bo kvalitetna – kajti če bo, vam dejansko lahko željo
izpolnem. Torej, do naslednjič naj bodo vaše misli kvalitetne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar