Spet je sobota in, kljub temu, da naj bi bil vikend, se
nekateri od nas še vedno bodemo s svojo lastno neumnostjo oz. nesposobnostjo
kreativnega povezovanja informacij katere imamo v kakšno simpatično in
edukativno celoto. Ker na sebi vedno vidim samo najslabše (zaenkrat dobrih
stvari še v resnici nisem našla – razen mogoče moje pisave, saj se je za to
izkazalo, da jo izredno malo ljudi lahko bere, kljub temu, da trdijo, da je
urejena in celo lepa). Po drugi strani pa mi tudi komplimenti predstavljajo
nekaj sramotnega (ker jih moji možgani pojmujejo kot način na katerega so me
zasmehovali skozi moje življenje). Skušajte si sami sebe zamisliti v tako
kretenskih situacijah in ven pridite kot pozitivno naravnani sami do sebe in do
drugih (in ja, to je izziv za vas!).
Kakorkoli, čas je za deset tem, ki v resnici očitno nikogar
ne zanimajo, jaz pa se z njihovo pomočjo spopadam z lastno anksioznostjo in
depresijo. Ker mi je bilo svetovano, naj se izpostavljam situacijam, ki
vključujejo druge ljudi, sem pač našla tak način – ljudem dajem na znanje, da
obstajam in da mogoče celo znam kdaj povedati kaj uporabnega, po drugi strani
pa se z njimi ne rabim zapletat v pogovore na štiri oči, saj sem v takšnih
pogovorih vedno najbolj ogrožena (v takšnih situacijah je med časom šolanja
bila zlomljena samozavest, ki se nikoli ni uspela resnično zakrpati). Mogoče si
mislite, da je neumno, da še desetletja po teh dogodkih o njih razmišljam kot
na takšne, ki so krojili moje življenje in name vplivajo še danes (saj je
vendar večina ljudi, ki je v tem sodelovala že zdavnaj pozabila, da so me kdaj
v življenju srečali, kaj šele, da so me leta in leta žalili). Vendar, to je
prekletstvo precej dobrega spomina in predvsem težava tistih od nas, ki
domnevno svoje okolje dojemamo drugače (na kar vpliva tudi dejstvo, da se
vsepovsod čutimo nespejeti in tudi nedobrodošli). Tukaj je deset zmazkov, ki
naj bi vam dali kakšno dobro idejo... ali pa tudi ne. Brez lastnega
razmišljanja se namreč nikoli ne zgodi nič.
401. Med tedenskim iskanjem
traparij o katerih bi lahko razmišljala, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati s
tem, da sovražim samo sebe, sem naletela na kratko informacijo o tem, da se pri
ženskah in predvsem pri ženski modi, dolžina kril krajša obratno sorazmerno z
gospodarsko uspešnostjo. Informacija je bila ravno dovolj trapasta, da sem se jo
odločila malo raziskati (ker nisem ekonomist in o ekonomiji dejansko nimam
pojma, so lahko podatki navedeni v tem zapisku malo ali pa malo bolj trapasti
ali celo neresnični. Prosim,če me na to opozorite).
Ideja o BI Hemline Indexu domnevno izvira iz časov t.i. Velike Depresije v
ZDA v 30. Letih 20.stol. Ženske so takrat nosile dolga krila, ki so pokrivali
tudi gležnje, saj je bilo karkoli krajšega namenjeno samo tistim, ki so si to
lahko privoščili. Ženske v kratkih krilih imajo sicer še danes nekakšen poseben
sloves, ki pa se je v zadnjih nekaj letih preselil tudi na internet in
eskaliral do te mere, da je sedaj mogoče vsako stvar prodati s pomočjo
pomanjkljivo oblečene ali še bolje, gole ženske (kljub temu, da znamo tudi
ženske precej dobro uporabljati internet in je ogromno pripadnic 'nežnejšega
spola' že skoraj odvisnih od nakupovanja po internetu, je ponudba za ženske
tukaj malo bolj omejena – večinoma se moramo zadovoljiti s fotografijami znanih
celebrityjev, katerih imamo nekatere od nas že pošteno preko glave, saj
delujejo predvsem 'nerealno'. Moških očitno pogled na žensko v kateri je več
nafte – v obliki silikonskih vsadkov v telo – kot je imajo v avtu, to ne moti).
Vendar, da se vrnem k hemline
indeksu. Domnevni indeks so v času, ko je moda postala – vsaj na pogled –
dostopnejša, hoteli dokazati s pomočjo analiziranja več tisoč fotografij
nastopajočih na tednih mode po svetu (in brez strahu, naslednja dva zapiska
bosta govorila tudi o potrošništvu in manekenkah… do neke mere). Vključeni v
raziskavo so analizirali kot že rečeno več tisoč fotografij, dolžino kril pa so
pretvorili v odstotke.
Ker smo ljudje po telesnih
zgradbah zelo različni, so določili, da je razdalja med pasom in tlemi enaka
100% (torej ena enota), dolžina krila pa je v nekaj letih zanihala od 37% do
skoraj 50%. Ugotovili so, da je leto, ki je sledilo krilcem z dolžino 37%
prineslo bistveno izboljšanje v splošnih ekonomskih standardih (pozitivno
gospodarsko rast, če vam to karkoli pomeni), leto, ki je sledilo skoraj 50%
dolžini kril, pa je bilo veliko slabše v smislu izboljševanja gospodarstva).
Torej naj bi pri hemline indeksu šlo predvsem za predvidevanje fluktuacije
ekonomije (kar pa je v bistvu podobno napovedovanju prihodnosti… logično je
sicer, da nekatere posledice določenih dejanj lahko predvidimo, nikoli pa jih z
gotovostjo ne moremo pritrditi preden se dogodijo in tako napovedovanje
prihodnosti ostaja prodajanje buč in mlatenje prazne slame). Nekateri vrli
psihologi so hoteli nihanje dolžine kril (in v nekaterih primerih dobesedno
pasov, ker nečesa, ki je tako kratko, da niti genitalij na ženski ne pokrije,
pač ne moremo imenovati 'krilo' – ker obstaja nepisano pravilo, da mora spodnji
rob krila segati preko spodnjega roba vagine, tako, da ta ni vidna… vendar, ker
je to pravilo nenapisano, se ga veliko žensk ne drži) v povezavi z ekonomijo
enačiti s teorijo, da človeku niha tudi samozavest – torej, če ima nekdo višjo
plačo, potem je tudi bolj samozavesten in nosi krajše krilo (kaj o tem pravijo
Škoti do pisanja tega zapisa nismo uspeli izvedeti).
Vendar pa se tudi pri testiranju
tega t.i. indeksa porajajo vprašanja. Analitiki so namreč preračunavali
fotografije iz tednov mode. Prav tako je vprašljivo kako se stvari, ki se
pojavijo na tednu mode obnašajo v realnosti, na realnih ženskah (saj veste, na
tistih ženskah, ki kdaj kaj pojedo). Prav tako ne moremo modne kreatorje
uvrščati med jasnovidce, saj v resnici samo iščejo dolžino kril, ki se jim zdi
primerna za uporabo na njihovih kreacijah. Še vedno je najboljši pokazatelj dejanskega
stanja v gospodarstvu torej 'potrošna moč' – veliko ljudi namreč zapravlja
preko svojih zmožnosti, se zakreditira preden si ustvarijo družino in njihove
dolgove verjetno nato odplačujejo še njihovi vnuki. Zaradi tega je 'potrošna
moč' samo približen pokazatelj dejanskega stanja ekonomije.
402. Ker sem že ravno začela z modo, bom v podobni maniri
tudi nadaljevala. Že od nekdaj me namreč zanima, zakaj so nekateri ljudje tako
obsedeni z določenimi trgovskimi znamkami – ta obsedenost pa v resnici prerašča
že vse meje dobrega okusa. Vsaka ženska kdaj sanja o tem, da bi imela čevlje
določene znamke (pa čeprav v njih niti slučajno ne bi mogla hoditi),
skrivnostno spodnje perilo (pa čeprav v njem niti slučajno ne bo izgledala kot
izstradana manekenka, ki ga nosi v katalogu – nekaj več o tej temi v naslednjem
zapisku), prav tako pa dostikrat tudi moški sanjajo o tem, da bi imeli avto, ki
gre iz 0 km/h do 320 km/h (pa čeprav se ga na naših cestah dejansko nikjer ne
da uporabljati) in žensko,ki je iz sebe naredila trgovsko znamko (pristaši
'cajk', mrščim se v vaši smeri). Vse skupaj bi potem oboji začinili s
steklenico sive goske, ki je v resnici povsem običajna vodka (krompirjevo
žganje), fotografije tega, da so pijančevali pa bi objavili na družbenih
omrežjih s pomočjo najdražjega pametnega telefona (ki očitno premore več pameti
kot oni sami).
Torej, zakaj? Kot nekoga, ki mu v resnici dol visi za to,
katero znamko nosi na sebi in v večini primerov ne komplicira niti pri
prehrani, se mi je nekoč zdelo nepojmljivo, da bi zapravila ogromne količine
denarja za nek produkt, če lahko podobnega dobim za veliko manj denarja,
katerega mi ne bo žal dati niti v primeru, da s tem produktom ne bom popolnoma
zadovoljna.
Obsedenost s trgovskimi znamkami najdemo v vseh aspektih naših
življenj – od oblačil in modnih dodatkov, hrane in pijače, prevoznih sredstev
pa celo do tega kateri WC papir uporabljamo. Ljudje velikokrat zapravimo
bistveno preveč denarja za stvari, katere bi lahko dobili ceneje v drugih
trgovinah, zato, ker smo neke znamke 'vajeni' (kar kaže tudi na našo
olesenelost pri prilagajanju, ker po njem niti nimamo želje).
Naj predstavim malce banalen primer, da bom zadevo malo bolj
razjasnila. Med premikanjem programov na televiziji pred leti sem naletela na
prepir med takrat priljubljeno popevkarico in njenim soprogom, ko sta kupovala
posteljnino. On je našel posteljnino, ki se lahko prekuhava, je ni težko
vzdrževati in je bila po ugodni ceni, soproga pa ga je v viku in kriku hotela
na vse kriplje prepričati, da ne more spati na tako ceneni posteljnini. Ko jo
je vprašal, če je alergična na katero izmed sestavin, najprej za večino stvari
ni niti vedela, kaj so, nato pa je rekla, da že vidi, da na tej posteljnini ne
bo mogla spati, ker je, kot že rečeno 'cenena'. Zato sta kupila posteljnino, ki
je dejansko izgledala isto, imela enake sestavine, vendar jo je bilo težje
vzdrževati, na njej pa je pisalo, da je iz t.i. 100% naravnih materialov,
seveda pa je tudi stala veliko več (ker je šlo za ameriško oddajo, je govora o
ceni 120 $ za posteljnino,ki jo je izbral on, in 1500 $ za posteljnino, ki jo
je izbrala ona).
Ko človek prvič kupuje neko stvar, velikokrat predvideva, da
višja cena pomeni boljšo kvaliteto. Vendar je bil bombaž za obe posteljnini
opisani zgoraj pridelan v istem delu sveta, po istih postopkih, iz bombaža so
blago stkali isti ljudje, vprašanje je bilo samo, katera velika firma na drugem
koncu sveta, je tisto tkanino odkupila od teh ljudi (to, da ti ljudje v tretjih
državah sveta dobijo mizerno plačilo za vse svoje produkte, bo tema kdaj
drugič. Za zanimivost samo dejstvo, da bi nekdo za tekočim trakom v tovarni na
daljnem Vzhodu, ki proizvaja mobilne telefone srednjega ranga, ki so izredno
popularni pri nas, moral svojo službo opravljati 120 let, da bi si lahko ta
telefon privoščil). Sčasoma človek, ki je kupil nek produkt, postane zvest
uporabnik tega produkta.
Ker je v ljudeh – kljub temu, da se s tem nekateri ne
strinjamo oz. nočemo biti del tega – psihološka predispozicija, da moramo
pripadati neki skupini (o tem bo obširneje govora malo kasneje). Najboljši
prikaz tega so hodniki na šolah ter tudi zaposleni v podjetjih. Ljudje moramo
biti del nekega kolektiva: športniki skupaj, vegani skupaj, metalci skupaj,
odličnjaki skupaj ipd. pri tem nam, sploh v najstniških letih (ko so ljudje
najbolj pod vplivom videnega na internetu in televiziji) ogromno pomeni naš
izgled (lahko bi do potankosti opisala svoje travme iz osnovne šole… vendar jih
ne bom). Pripadnost neki skupini tako predvsem utemeljujemo na svojem izgledu
in znamke, ki veljajo za dražje nam lahko pomagajo pri našem socialnem statusu
(predvsem pri izgradnji in zadrževanju le-tega).
Modne znamke se tako kupujejo zaradi tega, kaj predstavljajo
in ne zaradi tega, kar so. Če so popularne, modne ali pohvaljene s strani
domnevnih strokovnjakov, bodo dobile več pripadnikov in večje povpraševanje po
njih bo pomenilo tudi višjo ceno za produkte te znamke (za idejo pa samo
opozorilo, da si znamke, ki imajo višjo ceno lahko dovolijo oz. omogočijo
selitev proizvodnje v dežele tretjega sveta, kjer je delavna sila veliko
cenejša kot doma, kar pa posledično pomeni ogromen dobiček za samo znamko, ne
pa tudi za vse njene zaposlene). Kljub temu, da bodo v resnici narejene iz
istih materialov kot nekajkrat cenejše in dostopnejše znamke.
Še za manjši razmislek: Meso, katerega kupujete v trgovinah
v Sloveniji in vam mesarji (oz. sami trgovci trdijo, da je slovensko), je po
vsej verjetnosti vzgojeno v Romuniji ali Bolgariji, zaklano v Avstriji, v
Sloveniji pa se samo zapakira in se nanj nalepi potrdilo, da je '100%
Slovensko'. Če vam pod to pretvezo prodajajo meso, kaj vse vam še prodajajo na
podoben način?
403. Obljubila sem tudi, da bom navrgla nekaj besed o
manekenkah… oz samo nekaj opažanj o njih in njihovi popularnosti (pri tem bo
večinoma šlo samo za moje subjektivno mnenje, katerega seveda lahko kritizirate
in ovržete z dobrimi razlogi).
Nekateri med nami smo obsojeni na to, da bomo vse življenje
bolj podobni krompirju kot pa povprečnemu človeku, zato nam gibanja v stilu
'positive body images', katera najdete na internetu, dejansko lahko
predstavljajo nekaj pozitivnih besed za premagovanje dneva, ko se spopadamo s
t.i. 'body-shamerji'. Vendar je takšna pomoč bolj ali ne kratkotrajna. Še vedno
nas od vsepovsod bombardirajo s fotografijami shujšanih deklet, ki
predstavljajo podobo 'idealne ženske' (seveda, običajno v eni izmed dražjih
trgovskih znamk o katerih smo govorili nekaj trenutkov nazaj).
Kljub temu, da se ženske bolj povprečnih postav že leta
borijo za to, da bi se njihove postave pojmovale kot povprečne (in ne kot
'debele' ali še kako huje) in smo bili pred nekaj leti priče vrsti dogodkov, ki
so kazale na to, da se namerava stanje vsaj malo izboljšati (določene modne
revije in tudi znamke predstavljene na teh revijah so bojkotirale nastop
manekenk, ki niso jedle ipd.), smo še vedno na starih poteh. Manekenke so še
vedno preveč vitke, da bi sploh lahko imele kakšno vezo s povprečnimi ženskami
(poleg tega, da so tudi višje in predvsem je jasno, da so manekenke, ki pripadajo
določenim rasam bolj popularne kot tiste, ki pripadajo drugim).
Vitkost je stvar genetike – nekatere izmed žensk so po
naravi bolj vitke, ker imajo manj kompaktno okostje in niso nagnjene k temu, da
se jim odvečna maščoba kopiči na delih telesa, ki se za to ne smatrajo kot
primerni (trebuh, stegna in zadnjica). Zatorej takšne vitkosti ne moremo
izsiliti s pomočjo genetskega inženiringa, lahko pa jo vsilimo nekomu. Krasen
način za takšno početje, je reklamiranje neke vitke manekenke v medijih (kot
predstavnico neke modne znamke ali pa samo kot 'lepotico'), ki je dostopen
množicam. Zaradi človekove želje po pripadnosti (ja, res je, še bomo govorili o
njej in to še danes) se lahko podoba te ženske (lahko je tudi moški) zariše v
našo podzavest, da če bomo tej osebi bolj podobni, bomo tudi popularnejši (in
kot že rečeno, popularnejše stvari se bolje prodajajo, kar eventuelno
predstavlja uspeh). Na tak način profitirajo vsi, ki so v ta proces prodajanja
'popolnega lika' vključeni direktno (modne znamke) ali posredno (prehrambena
industrija – ker tem osebam lahko vsili potrebo po nekem produktu, ki jim bo
pomagal shujšati, ta produkt pa ima ceno nekajkrat višjo kot povprečen produkt,
t.i. svetovalci za zdravo prehrano in / ali za rekreacijo in fitnes… ter tudi
npr. optiki (ker manekenke nosijo očala samo v privatnem življenju, če si že ne
privoščijo laserske operacije vida), zobozdravniki (zobne prevleke so vedno
samoplačniške, tudi, če imate svojega osebnega zobozdravnika) ipd.)
In zakaj točno veliki kreatorji skoraj vedno izbere tako
vitke manekenke, ki predstavljajo njihove kreacije? Eden izmed možnih odgovorov
je dejstvo opisano zgoraj (od nekoga, ki predstavlja neko idealno podobo osebe
lahko v resnici profitira veliko več ljudi kot od nekoga, ki je povprečno grajen,
lep ipd.), drug razlog pa je mogoče tudi v spolni usmerjenosti kreatorjev.
Mogoče se bo slišalo malo bizarno, vendar poglejte iz realne perspektive:
manekenke dandanes so močno shujšane, do te mere, da jim v bistvu koža prekriva
kosti, vmes pa se nahaja nič maščobe, ki naj bi predstavljala oprsje, boke in
zadnjico na ženski – nekoč tako močno opevane atribute ženstvenosti. Njihove
postave in tudi njihovi (zaradi pomanjkanja maščobe v podkožju ter umanjkanja
hranil v prehrani) obrazi (ki so vedno bolj androgeni) močno spominjajo na
dečke na začetku pubertete. Veliko modnih oblikovalcev pa je istospolno
usmerjenih, tako v manekenkah, ki jih izbirajo, večinoma iščejo 'milo obliko
dečkov'.
Ne razumite me narobe, spolna usmerjenost nekoga drugega se
me ne tiče in me tudi moti ne (dovolj dolgo sem se borila s priznavanjem lastne
spolne identitete, da vem, da to niti približno ni preprosta stvar). Prav tako
ni moja stvar, kaj je nekomu všeč in kaj ne. Kot že rečeno, to je samo moje
opažanje nekaterih trendov v svetu. Vedno mi lahko dokažete, da se motim, če
boste le imeli dobre razloge za to.
404. čeprav sem najprej hotela tukaj vriniti zapisek o tem,
kako pomemben meme je bil ustvarjen iz številke 404 (domnevno, ker je to
računalniška koda za to, da vaš računalnik nečesa 'ne najde' – ker to ni moja
domena, nisem povsem prepričana o tem, da to res pomeni to), se je nekje iz
ozadja oglasila moja t.i. 'zdrava pamet' in rekla, naj ne delam še večje budale
iz sebe.
Ker zelo rada listam po medicinskih priročnikih (ker v njih
najdem zelo zanimive besede – ki niso nujno glasbene reference), sem že večkrat
naletela na besedo parafilija, ki
označuje spolne perverzije in deviacije. Čeprav je pri uvrščanju takšnega
obnašanja med mentalne bolezni prišlo do veliko kontroverznosti in so mnenja o
tem deljena (do te mere, da dejanski spolni prestopnik lahko ubeži kazni za
svoje dejanje, saj si je lahko teorijo interpretiral narobe), gre vseeno za sociopatsko osebnostno motnjo. Domneva
se, da v svetu poznamo okrog 550 dejanskih deviacij od tipičnih spolnih
interesov, jih je samo 8 trenutno definiranih kot mentalnih bolezni. Ekshibicionizem (razkazovanje lastnih
genitalij enemu ali večim ljudem, predvsem takšno početje na javnih mestih), fetišizem (uporaba neživih / mehanskih
objektov v spolnih praksah – to še ne pomeni, da je vsaka ženska, ki masturbira
s pomočjo vibratorja psihična bolnica -, to skupino sodijo pa tudi privrženost
posameznika k negenitalnim delom telesa – pogosti so lasje in stopala), frotevrizem (dotikanje in / ali
drgnjenje ob osebo, ki v to ni privolila – vsak dotik v množici ljudi ni
prestopek!), pedofilija (spolna
privrženost otrokom), spolni mazohizem (uživanje
osebe v tem, da se nekdo nad njo izživlja, tudi s pomočjo poniževanja,
pretepanja, dušenja, vezanja…), spolni
sadizem (uživanje osebe, ko se nad nekom izživlja na verbalni, psihičen ali
fizičen način – tudi s pomočjo zgoraj naštetih praks), transvestizem (spolna vzburjenost osebe, če se obleče v oblačila
nasprotnega spola – bodite pozorni na to, da gre tukaj samo za spolno
vzburjenost! Če se oseba identificira kot 'rojena v napačnem telesu', gre v
bistvu za življenjski slog) in vojerizem
(opazovanje nekoga v njegovem zasebnem prostoru, predvsem z namenom, da bi
ga videli kako masturbira ali ima spolne odnose).
 |
| Jennifer Griffo - Paraphilia |
Seveda, tudi te prakse so v večini primerov nekaj
običajnega, pod pogojem, da z njimi ne ogrožamo dobrobit druge osebe ter, da je
oseba s katero se spustimo v spolni odnos v to privolila in je sploh sposobna v
to privoliti. Veliko oseb ima t.i. atipične
spolne interese, vendar jih na podlagi tega ne moremo obsoditi na to, da so
mentalni bolniki, če imajo spolne odnose v katere so njihovi partnerji
privolili in z njimi niso ogroženi (ženske rade gledajo kuharske oddaje, pa
moški običajno rečejo, da zaradi tega niso nič boljše kuharice. Zato me zanima
predvsem, zakaj moški tako radi gledajo pornografske filme, če se iz njih
ničesar ne naučijo… vidite na kaj merim? Predvsem na to, da je še vedno veliko
ljudi mnenja, da se ima spolne odnose pri ugasnjeni luči, čisto po tihem in
samo v misijonarskem položaju. Seveda v spalnici, za zaprtimi vrati in samo pod
pogojem, da nameravamo narediti otroka… ampak zaplankanost populacije na tem
področju naj nam ostane za kdaj drugič).
Parafilija se lahko diagnosticira pri osebi, ki zaradi
svojega stanja občuti stisko, ki ni samo posledica neodobravanja okolice (gre
za temeljno ločevanje med sociopatsko motnjo – kjer se oseba zaveda, da ima
težavo – in psihopatsko motnjo – kjer oseba pri svojem početju ne vidi ničesar spornega),
ali pa ima ta oseba spolne želje, ki vključujejo psihično stisko druge osebe,
njeno poškodovanje ali celo smrt ali pa željo po spolnih odnosih z osebo, ki v
ta odnos ni privolila ali pa v to ne more privoliti.
Kot takšna je parafilija običajno del spolnih prestopkov in
kaže tudi na kompleksnost le-teh. spolni zločin tako ni samo tisti, ki na žrtvi
pusti vidne fizične posledice, ampak so lahko tudi nefizično nasilni
(poniževanje…). Tisti, ki takšna dejanja izvršijo, jih lahko izvršijo zaradi
samega spolnega odnosa, lahko pa so njihovi nameni del večje sheme (v smislu
trgovanja z belim blagom). Nekateri povzročitelji imajo izključno
heteroseksualne odnose (napadejo žrtev nasprotnega spola), nekateri izključno
homoseksualne odnose (napadejo žrtev istega spola), pri nekaterih izbira spola
žrtve sploh ni pomembna. Enako je pri starosti žrtev – eni prežijo na otroke,
drugi na starejše, nekateri na vrstnike, pri nekaterih pa starost žrtev sploh
ne igra vloge. Pri nekaterih je so spolne perverzije očitne, pri nekaterih ne
in nekateri bodo zaradi svojih dejanj občutili sram in krivdo (sociopatsko
obnašanje), drugi pa ne (psihopatsko obnašanje). Iz tega je očitno, da nekateri
prestopniki razvijejo obširne spolne fantazije, katere nato izživijo, spet
drugi pa delujejo impulzivno. To naredi definiranje nekega prestopka kot spolni
zločin veliko težje in bolj komplicirano kot se sprva zdi.
405. Ona da nase vse
svoje dekoracije ter čaka na poteh in cestah, da bi zapeljala moškega. Norca,
ki se ji približa odpelje s seboj, ga poljublja in mu da vina pomešanega s
kačjim strupom. Ko je pijan, ji začne slepo slediti in ko ona vidi, da je norec
zapustil pot resnice po kateri je hodil, da bi ji sledil, iz sebe odvrže vse,
kar je dala nase, da bi ga zapeljala.
Norec, ki pride k njej in se opijani z njenim vinom, prešuštvuje z njo.
Nato ga pusti, da sam spi v postelji, ona pa se dvigne v nebesa in o njem pove
vse najslabše. Nato se spet vrne in norec, ko se zbudi, misli, da si lahko spet
postreže z njo. Ko ona odvrže iz sebe vse, kar je nase nadela zanj - prekrasne
lase, rdeče kot vrtnice, svoja lica, bela in rdeča, svojih 39 kosov nakita z
dragulji, katere nosi na ušesih in okoli svojega vratu. Njena usta so kot
majhna vratca, njen jezik, oster kot rezilo, govori besede mehke kot mazilo in
njene ustnice, rdeče kot vrtnice, so sladke kot vsa sladkoba tega sveta.
Postane močna in grozljiva figura, njena škrlatna obleka postane oblačilo iz
plamenov. Prestraši ga tako močno, da se mu treseta telo in duša. Njene oči so
ogromne in v njeni roki je kot britev oster meč iz katerega kapljajo grenke
kaplje… s tem mečem norca umori in odžene v samo središče pekla.
Verjetno ste že ugotovili, da gre za zapisek o konkretni
babnici tega tedna. Napisan odlomek je (precej klavrno) povzet po Zoharju in govori o Lilith, ženski o kateri se veliko
govori, v resnici pa se o njej ne pove veliko. Lilith je figura iz judovske
mitologije in folklore – prve znane zapise o njej najdemo v babilonskem Talmudu, domnevno pa ti
zapisi izvirajo iz obdobja med 5. In 3. Stoletjem BC. Njen lik se je domnevno
razvil iz ženskega demona v mezopotamskih religijah, vendar pa je izvirnega
materiala o njej izredno malo ohranjenega.
Judovska folklora jo pojmuje kot Adamovo prvo ženo, ki je
bila ustvarjena v istem momentu kot Adam, prav tako pa je bila ustvarjena iz
iste zemlje kot on in na isti način kot on. In ravno v tem je nastal problem.
Lilith je Adama zapustila, saj mu ni hotela biti podložna, kot je od nje
pričakoval. Trdila je, da sta ustvarjena na enak način, iz istega materiala in
celo v istem trenutku, zato sta enakopravna. Nagnana je bila iz rajskega vrta,
v katerega se ne sme več vrniti, saj se je domnevno spečala s Samaelom, bog pa je Adamu naredil novo
ženo,tokrat iz njegovega rebra, da bo vedela, kje ji je mesto (koliko
smiselnosti je v tem, ocenite sami).
Sveto pismo, kakršnega poznamo danes je ne omenja na tak
način (kot Adamovo prvo ženo), dokaze o tem, da so jo ljudje dejansko videli v
tej vlogi, pa lahko najdemo že v mišni Genesis
Rabbah, ki omenja, da je Adam bil poročen z drugo žensko, preden je bila
zanj ustvarjena Eva kot njegova družica (samo satirično delo o junakih iz
Talmuda in Svetega pisma Abeceda Ben Sira je to vlogo dejansko podelila Lilith,
druga dela omenjajo koga njej podobnega ali pa sploh niso ekzaktni o tem,
kakšna je ta žena bila). Podobno idejo sicer poda tudi samo Sveto pismo (Geneza
1, 27), kar pa je sprejeto po judovskem izročilu.
Na nastanek Lilith, kakršno poznamo danes, so bistveno
vplivale mezopotamske religije – kar je očitno v zapisih Izaijeve knjige iz 6.
Stol. BC (ko so bili judje prisotni v Babilonu) – v katerih je Lilit običajno
predstavljena kot boginja noči, kar vpliva na to, da jo judovska mitologija
obravnava kot demona, posledično pa jo povežejo tudi z nečistimi živalmi. Pesnitev
Gilgameš in podzemlje (pesnitev na
eni izmed plošč najdenih v bližini plošč,ki vsebujejo izvirno različico Epa o
Gilgamešu, ne sodi pa v komplet z njimi) domnevno opiše ravno Lilith. Tisto,
kar naj bi predstavljalo njeno ime, se običajno povezuje s kačo in tudi z
Anzujem – manj pomembnim božanstvom oz. pošastjo v mezopotamski mitologiji).
Čeprav jo grška Septuaginta
predstavi z besedo onokentauros (domnevno zaradi tega, ker ne najde
ustreznejše besede), jo kasnejša latinska Vulgata
predstavi kot lik iz grške mitologije – Lamia je bila prelepa libijska
kraljica, ki je postala demon, ki je žrl otroke. Kasnejši prevodi Vulgate skozi
zgodovino jo namesto z besedo Lamia predstavijo kot Lamya, 'vreščeča sova',
'nočna sova', Noč in nato šeLilith (ker je takšno prevajanje očitno možno samo
v Svetem pismu.
406. Pri možgansko mrtvih oblasteh, kot jih poznamo v
sedanjosti, se je občasno potrebno vprašati, če slučajno ne živimo v času nekrokracije. Gre za sistem vladanja, v
katerem v resnici vladajo mrtvi. Takšna vlada namreč še vedno deluje po
pravilih bivšega voditelja, ki je že mrtev.
Cristopher Hitchens je kot nekrokracijo označil Severno
Korejo, saj ta še vedno deluje po sistemu, ki ga je vzpostavil 'ljubljeni
vodja' Kim Il-Sung, ki je sam sebe
postavil za večnega predsednika (umrl 8. Julija 1994) in 'vzdržuje' svojo
oblast, čeprav je mrtev že preko 20 let. Njegov sin, Kim Jong-Il in zdaj njegov vnuk Kim Jong-Un sta samo osebi, ki vodita deželo po pravilih, ki jih je
vzpostavil.
Nekrokracija je, metaforično gledano, indikacija nesposobne
vlade, ki vlada ljudstvi, ki nima nobenih pravic, ter tako ljudstvu vsili
stanje vztrajanja pri nespremenljivosti državnih zadev. Zveni znano?
407. In, ko smo že ravno omenili mrtve, lahko povemo tudi
nekaj o psihomanteumu. Gre za manjši
prostor (sobo), v katerem je udoben stol, pridušena svetloba (sveča ali pa
povsem zmanjšan dotok svetlobe iz žarnice) in ogledalo nameščeno tako, da
odseva samo temo v prostoru. Prostor je namenjen komuniciranju z duhovi umrlih,
z namenom, da bi nam ti duhovi pomagali razjasniti vprašanja o prihodnosti (gre
predvsem za izredno dober prikaz tega, da tudi odrasli ljudje padejo na vse
fore, ki pridejo v njihovi smeri).
Sobo z namenom komuniciranja z mrtvimi je 'iznašel' R. Moody
(znan kot iznajditelj pojma near-death
experience oz. 'srečanje s smrtjo').
Trdil je, da je tak način dober za prebolevanje žalovanja za umrlimi. Primerjal
ga je z grškim necromanteionom (v
stari Grčiji je to bil tempelj klicanja duhov), templjem posvečenim Hadu in Perzefoni, ki se je domnevno nahajal na obrežju Acheron v Epiru. Domnevno
je bil to vstop v Had, realnost umrlih.
408. Sicer človeška zaupljivost in naivnost (ki običajno pripeljeta do tega, da nekdo veruje v stvari za katere nima dokazov - kot so npr. duhovi) nimata veze z inteligenco,
vendar pa jo lahko delno povežemo tudi z njo. Inteligence poznamo več vrst, saj
je vezana na človeka kot celotno osebo in ne samo na sposobnost racionalnega
povezovanja informacij v bolj zaključene celote, pri čemer so nekateri ljudje
bolj kreativni kot drugi. Vrste inteligence lahko razdelimo v devet večjih
celot:
(1) Esistencialna,
ki predstavlja občutljivost za življenjska vprašanja in sposobnost spraševanja
o tem, zakaj človek obstaja, kakšen je njegov namen, kako se je znašel tukaj,
zakaj ljudje umirajo in predvsem, kakšen je smisel njegovega življenja.
(2) Logično –
Matematična, ki je predvsem dober pokazatelj abstraktnega razmišljanja, ki človeku omogoča
reševanje kompliciranih matematičnih nalog, povezav med simboličnimi
razmišljanji ter procesa razvrščanja misli in idej v smiselna zaporedja.
(3) Prostorska,
ki je znak sposobnosti razmišljanja v treh dimenzijah (sicer obstajajo ljudje,
ki so sposobni razmišljati tudi v več dimenzijah, vendar to ni posledica
prostorske inteligence, ampak drugačnega sistema povezav v možganih. Domnevno
ta sposobnost še ni znanstveno dokazana, vendar pa vseeno, ljudje, ki si tem
živijo, imajo težave z racionaliziranjem podatkov ljudem, ki razmišljajo v treh
ali manj dimenzijah). Znak takšnega razmišljanja so žive zgodbe, ki so si jih
ti ljudje sposobni izmisliti, njihova sposobnost zaporednega nizanja podatkov,
grafične sposobnosti in sposobnost znajti se v prostoru (sploh pri obiskovanju
tujih krajev).
(4) Telesno –
kinestetična za katero so dobri pokazatelji sposobnosti manipuliranja
objektov in uporaba veliko telesnih sposobnosti pri delu. Prav tako kaže na
dobro koordinacijo med umom, očmi in rokami (ali drugimi deli telesa).
(5) Lingvistična je
sposobnost razmišljanja s pomočjo besed ter uporaba jezika za izražanje
kompliciranih pomenov in misli. Je verjetno najbolj razširjena oblika
inteligence med ljudmi danes, posebej pa je izražena pri pesnikih, pisateljih,
novinarjih in javnih govorcih.
(6) Interpersonalna predstavlja
sposobnost razumevanja in komuniciranja z drugimi, ki vključuje efektivno
verbalno in neverbalno komuniciranje, ter sposobnost razumevanja drugih ljudi s
pomočjo njihovih besed, izrazov na obrazu in premikov telesa. Ljudje, ki imajo
dobro izraženo to vrsto inteligence, lahko jasno ugotovijo, kakšne volje je
njihov sogovornik in kakšen pogovor ali nasvet potrebuje.
(7) Intrapersonalna je
sposobnost razumevanja samega sebe, vključno z mislimi in besedami ter uporaba
takšnega načina razmišljanja pri urejanju in načrtovanju lastnega življenja. Ta
vrsta inteligence ne omogoča samo osebi, da razume samo sebe in se spoštuje,
ampak tudi, da razume stanje človeštva v določenem momentu z ozirom na to, da
vsakega posameznika vključenega v nek dogodek razume pri njegovem delovanju.
(8) Naturalistična, ki predstavlja razumevanje narave in
živih stvari ter tudi sposobnost razumevanja sprememb v naravi, njenih vplivov
na posameznika in okolje in spoštovanje tega, kar dobimo iz narave, koliko dela
to podrazumeva in kakšen je naš vpliv na okolje okrog nas.
(9) Glasbena, ki predstavlja razlikovanje zvokov med seboj
(tudi smeri iz katere prihajajo), sposobnost ugotavljanja kakšen je vir nekega
zvoka, kako visok je ta zvok, kakšno intonacijo ima. Poleg tega zraven sodi še
dober smisel za ritem, sposobnost hitrega učenja igranja instrumentov in petja
ter sposobnost sestavljanja zvokov v nove celote (poznavanje glasbene teorije
je bolj povezano z matematično logičnimi funkcijami v možganih kot pa s samo
glasbo!).
Vsak človek je tako skupek več vrst inteligentnosti, pri
katerih so nekatere izražene bolj kot druge. Pri tem je nujno upoštevati, da
vrste inteligence, ki so izražene na eni osebi, ne pomenijo, da na tak način
razmišljajo in delujejo tudi vse osebe okrog njega. Inteligentnost namreč ne
pomeni kopičenja podatkov, ki jih dobimo, ampak predstavlja tudi sposobnost
združevanja teh informacij v podatke in dejstva, ki so v nekaterih primerih
bolj očitna kot druga, ter tudi kreativnost pri povezovanju dobljenih podatkov
in dejstev, ki niso očitna.
409. In zdaj končno tisto, kar obljubljam že cel dan – kaj je
bolje 'vklopiti se v neko skupino ali ji
pripadati'? Ko sta si dve osebi odveč, se njuna načina govora in
gestikuliranja spremenita, da bise bolj približala eden drugemu. Vendar pa
lahko delovanje v smeri 'vklapljanja v
družbo' bistveno ovira dokaz resnične 'pripadnosti' neki skupini. Gre namreč za
splošno razliko med tem kdo v resnici smo in kot kakšne se predstavljamo svetu.
'Vklopiti se' pomeni ocenjevanje situacije in ljudi, ki so
vanjo vključeni, kateremu sledi naše posnemanje obnašanja teh ljudi, da bi jim
bili bolj všeč in bi se hoteli z nami družiti. Ker nočemo, da bi nas imeli za
drugačne, zaradi strahu, da nas ne bodo sprejeli (in bomo zaradi tega končali
osamljeni in zagrenjeni... da slučajno ne omenim določenih ljudi poimensko). Velikokrat
namreč porabimo vso energijo za to, da bi se vklopili in nam je zato ne ostane
dovolj, da bi skupino prepričali v svoj prav (oz. se postavili zase in pokazali
kakšni v resnici smo), zato postanemo otopeli ter nezainteresirani in enostavno
sledimo skupini h kateri se hočemo pridružiti. Ker samo mrtve ribe plavajo s tokom (A. Hunt). Pripadniki takšne
skupine sami sebe pojmujejo kot 'normalne' (kljub temu, da tega nikoli v
resnici ni bilo možno definirati), vsi, ki pa takšni skupini ne pripadajo, pa
zato ne veljajo za 'normalne'. Krasen dokaz tega so hodniki v osnovnih in
srednjih šolah, kjer se izoblikujejo skupinice 'isto' mislečih s podobnimi
interesi in pošteno povedano, nekateri ljudje nikoli ne premagajo takšne
miselnosti.
Po drugi strani pa je pripadnost oz. pripadanje kazanje
tega, kdo v resnici smo – z vsemi našimi napakami, čudaškimi idejami in
interesi – kako razmišljamo in k čemu stremimo v življenju. Naše besede in
dejanja (ker nekaj izreči še ne pomeni to tudi udejaniti) naj zato
predstavljajo nas in ne miselnosti skupine. Res je, da nas bodo ljudje zaradi
tega sodili – naše razmišljanje o tem, da nas nekdo sodi, ker nas ne razume pa
spet pomeni izgubljanje energije po nepotrebnem – vendar bomo s pomočjo tega,
da nas nekdo sodi lahko bolje razločili med znanci in pravimi prijatelji (pravi
prijatelj ti vse tvoje napake pove v obraz, ne glede na to, kako grozno vse
skupaj izpade, za tvojim hrbtom pa govori o temi le najboljše). Ker je
nesmiselno izgubljati energijo za to, da bi razmišljajo negativno o svoji
drugačnosti. To energijo bi lahko porabili za kaj veliko bolj kreativnega
(zgoraj je naštetih več vrst inteligence, katere lahko pri sebi bolj izrazito
natreniramo (če že nimate idej o tem, kam to energijo vložiti). Drugačnost nas
namreč ločuje od drugih ljudi (ker, kam pa pridemo, če smo vsi enaki?), zato
bodo v naši bližini ostali samo tisti, ki bodo našo drugačnost cenili.
Kljub temu, da se posamezniki zgovarjajo na to, da morajo
biti drugačni, ker nočejo biti del skupine (ker, 'jebeš' družbo), vseeno
podzavestno porabijo ogromno energije in
motivacije za to, da bi se nekam vklopili (in ne, da bi neki skupini
pripadali). Človekova podzavest je namreč naravnana na to, da se zavedamo tega,
da smo del skupine (človeštva, rase, nacionalnosti, poklicev, služb, interesnih
'skupin'...) in to velja tudi za tiste, ki se tega otepajo z vsemi štirimi. Če
se ne čutiš pripadnika neke skupine, potem se še vedno lahko odločiš, da si
žival ali rastlina, vendar boš na tak način zopet pripadal neki skupini.
410. Pa še zanimiva ideja za konec oz. pripomoček, za
uresničevanje te ideje. Tuš kabina ali kad polna vode sta že od nekdaj mesto,
kjer človek ogromno razmišlja in ima običajno tudi ideje, ki so najbolj
dostojne njega samega. Pod tušem ali v kadi smo namreč najbolj v kontaktu z lastnim
telesom, saj smo (običajno) sami na teh mestih, imamo mir in se lahko posvetimo
predvsem sami sebi. Običajno pa se nam dogodi, da večino svojih fantastičnih
idej izpod tuša pozabimo kmalu po tem, ko pridemo ven in smo za nekaj časa
zaključili s higienskem vzdrževanjem lastnega letesa.
Ameriška firma je zato naredila t.i. vodoodporne beležke, ki se s pomočjo vakumskih oprijemkov pritrdijo
na ploščice ali stekleno steno vaše tuš kabine, po njih pa lahko pišete z
navadnimi pisali. Zato, da nikoli več ne boste pozabili svojih izjemnih idej,
do katerih ste prišli, ko ste se za nekaj momentov posvetili sami sebi.
Beležke je po uporabi mogoče reciklirati ali ponovno
uporabiti, so okolju prijazne in potiskane z barvo na osnovi soje. Da nobena
izmed vaših idej res ne bo izpuhtela ali se zlila v odtok.
Koncentracija je na psu, sam pes pa je ušel že pred časom...
tako da si lahko predstavljate, kako moja glava izgleda prazno v tem trenutku –
ja, še bolj kot običajno. Celoten petek sem se borila z obupnim glavobolom, ki
je v resnici bil posledica predolgega spanja zjutraj. Ker sem trdno spala
skoraj 4 ure, se nisem zbudila v pravem času, da bi popravila situacijo, ki jo
pregloboko spanje povzroča na mojem krvnem sladkorju, kar je povzročilo ne samo
glavobol, ampak tudi nekaj modric po različnih delih telesa (za tiste, ki si ne
znate predstavljati, kako v resnici izgleda hujša hipoglikemija, si poglejte
kakšen posnetek t.i. grand mala – hujšega epileptičnega napada, da boste
videli, kako približno izgleda). Svoj glavobol sem tako trpela celoten petek,
vendar sem vseeno spisala deset člankov za vašo zabavo. Ker so lahko tudi teme,
o katerih se ne govori toliko kot o populističnih zadevah, v resnici zabavne.
Seveda ste še vedno dobrodošli, da komentirate, kritizirate
(z dobrimi razlogi) ali celo najbolj nepojmljivo, da daste kakšno
nepopulistično idejo o tem o čem naj bi razmišljala pod tušem (ali pa kje
drugje). Ker izredno malo v resnici komuniciram z ljudmi (ker me vreme in
majhni otroci ne zanimajo preveč, prav tako pa mi dol visi za dogajanje v
Hollywoodu in politiki) ste lahko zelo domiselni pri svojih idejah in mi tako
poveste kaj, kar še ne vem. Torej, vse najboljše ideje do naslednjič!
Ne poveličuj tisto, kar je tvoje in ne ponižuj tisto, kar imajo drugi! (slovaški)
Ni komentarjev:
Objavite komentar