Stromatra, 16.del: Odzven Kaosa, 39. del - Ni vsak red dober in ni vsak kaos slab!

Skoraj bi lahko bila ponosna nase! Komaj četrtek popoldan je, jaz pa že pišem uvodnik za sobotno objavo. Logično je, da uvodnik vedno napišem nazadnje, saj je nesmiselno najprej napisati uvodnik za nekaj, če sploh še ne vemo o čem bomo pisali.

V tako frantično početje so me prisilili prazniki, ki domnevno prihajajo ta vikend, jaz pa sem nanje pozabila, ker pač nisem človek, ki bi imel rad kakršnakoli praznovanja, ki podrazumevajo veliko ljudi v hiši (članek o tem, zakaj smo nekateri od nas raje sami, še berem... verjetno vas bom na to opozorila v svojem pisanju naslednji teden). Hiša je namreč mesto, kjer naj bi bili ljudje varni pred svetom, pred ljudmi, ki dejansko posegajo v naš osebni prostor in ker so ti ljudje, ki so prišli v našo hišo naši gostje... no, veste koliko je ura. Gost ima vedno prav, pa čeprav ima strogo narobe in to še v naši hiši. Še dobro, da prazniki ne pridejo vsak teden. Potem ne bi imela dovolj živcev, da bi vam najedala že 39. Teden zapored.

Tudi ta teden ne bom pisala uvodnik v stilu tistega pred dvema tednoma, čeprav je bilo glasbenih referenc in namigov ogromno – nekateri od nas domnevno že razmišljamo v naslovih plošč in pesmi, težava pa se pojavi, da večina ljudi to obravnava kot kruljenje. Ker nas je večina še vedno ujeta v lastnem zaporu tega, kaj si bodo mislili drugi (večinoma neprostovoljno!), se tako lahko še zelo dolgo vrtimo v krogu lastnih idej, ki ne vodijo nikamor.

Ta teden boste s pomočjo zmedenih in nekoherentnih zapiskov slišali nekaj o tem, zakaj ženske potrebujemo več spanca kot moški, kaj so Stebri stvarjenja (naj vas ne bo strah, ne bo govora o veri, ampak o pojavu v vesolju) in zakaj se domneva, da jih pravzaprav ni več, vmes pa bomo omenili nekaj stvari iz grške mitologije, koristno aplikacijo za telefon in paradižnike. Kot je očitno od kratkega pregleda tega kaj vas čaka v današnjem zapisku, idej, ki bi v resnici koga zanimale je vedno manj, zato lahko priporočite kakšno smiselno. Da vsaj za nekaj ur nekaterim od nas uspete pobegniti iz dolgočasnosti ljudi in stvari med katerimi živimo.

381. za začetek nekaj resnično vesoljskega. Ker je to prvi zapisek (ta teden), bomo začeli s t.i. Pillars of Creation oz. 'stebri stvarjenja', katerih izvorna fotografija je po svetu zaokrožila pred skoraj 21 leti, lansko leto pa smo končno dobili tudi HD različico.

Pillars of Creation je tvorba v meglici Eagle, ki se nahaja v ozvezdju Serpens. Da bi si lahko malo bolj predstavljali o čem pravzaprav govorim, naj najprej kratko opišem ta dva pojma. Pravzaprav ne, za 'ozvezdje' poglejte malo nazaj (zapisek 314 govori o ozvezdju Orion), ker gre za besedo katero dostikrat uporabljamo, zato bi jo praktično že morali poznati, vsaj približno.

Zato pa malo bolj obširno o 'meglicah'. Gre za medzvezdni oblak prahu, vodika, helija in drugih plinov. Meglice so običajno ogromnih velikosti, tudi več 100 svetlobnih let v premeru, imajo pa maso veliko manjšo kot stvari ustvarjene v vakumu na Zemlji (vseeno pa so gostejše kot prostor okrog njih. Za lažje predstavljanje: meglica v velikosti Zemlje bi tehtala nekaj kilogramov, predvsem zaradi relativne mase plinov. Zaenkrat sicer tako majhna meglica še ni na spisku odkritih, ker nam tehnologija tega še ne omogoča ali pa se tistim, ki se s tem ukvarjajo, ne zdi zanimiva). Meglice so običajno mesto, kjer nastajajo zvezde. In seveda, ena izmed takšnih so tudi Stebri stvarjenja. Na teh področjih se zaradi fotoevaporacije in ultravijolične svetlobe bližnjih in zelo vročih zvezd plini (predvsem hladen molekularni vodik) in drugi delci segrejejo in zgostijo. To jim omogoči tvorbo plinastih kroglic, ki se se združujejo, plini, ki iz njih izhlapevajo pa jih ščitijo pred pretokom intenzivne UV svetlobe. Te kroglice so t.i. inkubator zvezd, saj ko plini iz kroglice izhlapijo, ostanejo mlade zvezde. Od tukaj tudi ime tvorbe – Stebri stvarjenja, saj v njem nastajajo zvezde.

Zvezde v Stebrih stvarjenja so stare okrog 5 000 000 let in oddajajo temperaturo okrog 45 000°C ter ogromno radiacije, kar je pred kratkim sprožilo domnevo, da Stebri stvarjenja v resnici ne obstajajo več (svetloba, ki prihaja iz te meglice, je potrebovala okrog 7000 let, da je prišla do nas, kar pomeni, da danes vidimo stanje, kakršno je bilo pred 7000 leti – zapisek pod številko 273 bi vam znal o tem povedati malo več). Vesoljski teleskop Spitzer je namreč odkril oblak vročega prahu v bližini stebrov, za ta oblak pa se domneva, da je nastal z udarnim valom supernove (nekateri znanstveniki tudi trdijo, da bi supernova s tolikšno močjo morala za seboj pustiti močnejše radijske in rentgenske valove, da bi lahko pokončala takšno tvorbo). Supernova naj bi eksplodirala pred približno 6000 leti, zato bomo šele čez kakšnih 1000 let sposobni zagotovo vedeti, ali stebri še stojijo ali ne. Obstajajo pa tudi druge domneve, npr. ta, ki trdi, da bi lahko močni vetrovi iz bližnjih zvezd segreli prah, ki se nahaja v tej tvorbi, do te mere, da bi se ta razpadel. Ta proces je počasnejši kot posledice supernove, zato je tudi domneva utemeljena na tem, da Stebri stvarjenja propadajo zelo počasi.

Vesoljski teleskop Hubble je 1.4. 1995 posnel eno najpopularnejših fotografij, kar so jih kasnejše internetne strani o vesolju kadarkoli objavile. Ta fotografija 'slonjih rilcev' in plinov v meglici Orel (Messier 16 oz. NGC 6611) je v resnici sestavljena iz 32 fotografij posnetih s štirimi kamerami na Hubblu. Za boljše razlikovanje elementov so bile dodane barve - zelena za vodik, rdeča za enkrat ionizirano žveplo in modra za dvakrat ioniziran kisik.

382. in tako je že na samem začetku čas za konkretno babnico tega tedna, ki je delno povezana s temo v zgornjem zapisku. Ker smo nekateri izmed nas bolj ponočnjaške sorte in nasploh radi gledamo v nočno nebo, je verjetno čas, da rečemo kakšno besedo o Seleni, starogrški boginji Lune (kar je dalo tudi njen starorimski ekvivalent, boginjo Luno). V starih mitih je ona tista, ki po nebu vozi svojo srebrno kočijo, katero vlečeta dva krilata konja – zaradi njenega početja imamo občutek, da Luna vzhaja in zahaja.

Selena je hči titanov Hyperiona in Theie, kar pomeni, da sta njuna otroka Helios (bog sonca) in Eos (boginja Zore) njena brat in sestra. Velja za personifikacijo Lune. V klasični in kasnejši grški mitologiji se Seleno pogosto enači z Artemido (boginja katero smo že srečali v zapiskih 209 in 335), preko Artemide pa se jo kasneje enači tudi s Phoebe (Φοίβη je ena izmed izvornih Titanov, po nekaterih izročilih celo božanstvo prerokovanja), Cynthio (Κυνθία je izraz, ki opisuje nekoga, ki prihaja iz gore Kintos na otoku Delos. Artemida naj bi se rodila na tej gori, kot rečeno pa se jo enači s Seleno, zato je ena izmed domnev tudi ta) ter celo Mene (beseda 'men' označuje mesec ter tudi lunin mesec, je pa tudi ime frigijskega boga lune, Mena. Iz tega imena izhaja tudi naziv 'lunine mene').

Selene je v življenju zamenjala več ljubimcev (res pa je tudi, da je vsak izmed piscev starih epov in pesnitev deloval po principu šund novinarstva in si je izmislil kakšno romanco, do katere mogoče sploh ni prišlo), povezali so jo namreč z Zevsom, Panom in celo s smrtnikom Endymionom.

Mladina, pokvarjena s strani interneta, je grško mitologijo povzela s stavkom 'Kam ga je vtaknil Zevs?', kar je v bistvu res (vrhovno božanstvo starogrškega panteona je na tem področju namreč imelo hude težave). Tako Homer v Himni Selene trdi, da naj bi Zevs s Selene dobil hčero Pandio ('vsa svetla'), avtor Alcman jima pripiše hčero Erso ('jutranja rosa'), nekateri drugi avtorji pa jima pripisujejo starševstvo nimfe Nemeje. Po drugi strani je Vigil Selene povezal z bogom Panom (to je bog, ki iz skritih kotičkov preži na naključne mimoidoče, katere nato prestraši... iz njegovega imena je izpeljana beseda 'panika'), koga natančno pa naj bi rodila njemu, pa je nejasno.

Verjetno pa je Selene najbolj znana po svoji ljubezni do navadnega smrtnika Endymiona. Zaradi njega je prišla z neba. Vendar pa ji ta ljubezen ni bila usojena. Endymion se je namreč zaljubil v Hero, ker pa je ni mogel imeti, se je odločil, da hoče spati do konca večnosti. Selenina vloga v tem ni povsem jasna, Cicero pa je zatrdil, da je to zato, da bi lahko vsako noč prišla z neba in ga poljubila, brez tega, da bi on to v resnici vedel. Kljub temu Pavzanij domneva, da sta imela 50 hčera (t.i. 50 lunarnih mesecev oz. Olimpiad – eden izmed razlogov, zakaj so Olimpijske igre vsaka 4 leta), Nonij pa jima je pripisal sina Narcisa (po katerem nosijo ime narcisoidneži).

Domnevno njeno ime izhaja iz besede σελας ('luč'). Preživeli viri ji pripisujejo nadnaravno lepoto (kar je verjetno tudi povezano z njenim imenom). Imela naj bi prekrasne črne lase, dolga krila ter zlat diadem – Orfej ji je pripisal še baklo in rogove (nekateri so rogove razložili kot polmesec, katerega je nosila namesto diadema). Domnevno je ona tista, ki vse vidi, vse ve in ima rada konje. Kako se podatek o konjih vklaplja v opis njene lepote pa si še nisem povsem na jasnem.

383. Zgoraj je bilo govora o Selene, katere rimski ekvivalent je Luna, iz te pa izhaja beseda 'lunatik', ki opisuje nekoga v določenih psihičnih (in psihiatričnih) stanjih. Ta teden sem dobila vprašanje o tem, če je možno nekoga prepričati v to, da bo storil nekaj, kar v resnici noče (vprašanje ni bilo direktno takšno, se je pa to skrivalo za njim), torej je mogoče čas, da tole malce opišem.

Večina se nas je kdaj že srečala s kakšnim prodajalcem (ali vsaj reklamo), ki nas je hotela na vsak način prepričati v to, da nekaj potrebujemo (potem pa so nam večinoma hoteli prodati nekaj povsem neuporabnega in nepotrebnega). V takšni maniri je zadeva precej očitna in ne preveč okrutna, je pa ta ista ideja, malo bolj dodelana seveda, dobesedno zlorabljena v kriminalnih serijah in filmih – kjer je nek ubogi revež prepričan v to, da je storil nekaj, kar v resnici ni, samo zato, da bi se pravi krivec ognil kazni. Zadeva je bila uporabljena tudi v bolj popularnih filmih – eden najbolj očitnih je film Inception (kakor so mi povedali drugi, ker mi za filme te branže absolutno dol visi, v bistvu pa je bilo vse povedano v samem naslovu filma. Tak način delovanja se namreč imenuje incepcija.

Čeprav so filmi na to temo samo stvar fikcije, je preden se tega lotimo, nujno razumeti posledice. Te so vedno dobre in slabe – večinoma se v filmih prikazujejo slabe in večina povprečnežev nas hoče kaj takšnega uporabljati za slabe namene, recimo temu tako...

Prvo, najti moramo ustreznega človeka, na katerem bomo izvajali svoje eksperimente (eksperimenti so vedno moralno vprašljivi, če ste slučajno pozabili). Najprej si zamislite svoj cilj in spoznali boste, da se k temu cilju ženete, se odrekate in delate kopico stvari, ki se mogoče ljudem okrog vas zdijo nenavadne ali celo čudaške, da bi te cilje dosegli (veliko ljudi pozablja, da so, kljub temu, da sovražijo družbo, še vedno del te družbe. Družbo – kot socialno tvorbo – večinoma sovražijo ljudje, ki ne vzgajajo svoje zelenjave, ne redijo svojih kokoši in krav, da bi imeli kaj jesti, ne znajo sezidati lastnega doma in predvsem, nimajo pojma o lastnem telesu, da bi vsaj približno vedeli kaj storiti, če slučajno zbolijo. Kljub temu, da nekdo sovraži družbo, še vedno kupuje hrano zase, katero so pridelali drugi ljudje, vedno rabijo serviserje in druge delavce, ki lahko njihovo domovanje obdržijo v enem kosu, poleg vsega tega pa rabijo tudi ljudi, ki nudijo storitve, s katerimi se njim ni treba toliko vključevati v samo družbo. Absurdno kolikor se sliši, s takimi ljudmi imamo opravka vsak dan in se tega verjetno niti ne zavedamo). Ko tako najprej razumemo svoje delovanje, bomo razumeli, da tudi drugi delujejo po enakem principu – vsakdo ima cilje, do katerih bo skušal priti na sebi primeren način. Da bi njihove cilje razumeli, je predvsem treba poslušati in ne toliko govoriti. To pomeni, da bomo morali sami sebe pripraviti do tega, da nas bo nekdo zanimal. Postavljati mu moramo kopico vprašanj – ljudje nam v resnici povedo vse, če jih le poslušamo.

Ko smo človeka spoznali na tak način – da smo ugotovili kateri so cilji h katerim stremi, moramo okrog njega zgraditi primerno okolje. Vsakdo od nas živi v svojem malem mehurčku, v katerem so stvari, ki jih poznamo, jih imamo radi in se hočemo o njih učiti. In v tem momentu se začne pravo manipuliranje s človekom. Ko enkrat ugotovimo kaj so cilji naše 'žrtve', na kakšen način razmišlja in kako deluje, moramo idejo, katero bi mu radi vcepili v glavo (naj bo dobra – npr. 'Rada bi, da poješ več zelenjave' - ali slaba – npr. 'Mislim, da si umoril nekoga').

V tem primeru delujemo po principu obratne psihologije, katero pa veliko ljudi razume na zelo preprost način – če bomo nekomu nekaj preprečili, bo to veliko raje storil – kar pa običajno izkaže samo za pasivno agresivnost. Obratna psihologija v resnici deluje na bolj zahrbten in skoraj neopazen način, pri katerem moramo biti izredno prepričljivi (kljub temu, da tega v resnici ne mislimo. Krasen primer tega je pomivanje posode v zvezah ali še bolje, stanovanjih, kjer živijo študentje. 'Odločila sem se, da nočem več pomivati posode, zato bom kupila posodo in jedilni pribor za enkratno uporabo, vi pa mi boste dali svoj delež denarja'. Kadar je denar v igri, zadeve običajno delujejo dobro na kratek rok, na dolgi rok pa bodo vključeni opazili, da gre za 'metanje denarja stran'). Nikogar direktno ne obtožujemo, da je nemaren pacek, ki je po vrhu še len in svoje posode za seboj ne pomiva, ampak to prepušča drugim.

Če se bomo težave ali ideje lotili na tak način, si ne smemo zaslug za eventuelno spremembo ali rešitev nikoli ne smemo lastiti sami. Vključene moramo prepričati, da je bila ideja njihova in jih za to še pohvaliti. Okrog te ideje prav tako ne sitnarimo (tukaj ga večinoma polomijo ženske, ki nato vsiljujejo idejo npr. o tem, da bi partner bolj natančno zadel školjko pri jutranjem lulanju, jasno in glasno, tako da o njej slišijo še sosedje, seveda pa jo ženske nato omenijo še vsem, ki jih takrat pokličejo po telefonu. Ženske, če je moški rekel, da bo nekaj naredil, ga na to ni potrebno spomniti vsakih 6 mesecev, saj bo to naredil, ko se bo to njemu zdela dobra ideja).

Samo idejo moramo v človeka vcepiti tako, da bo mislil, da se je je domislil sam – kar je velikokrat lažje reči kot narediti, zato sta tukaj nujni vztrajnost in tiha prepričljivost (dobesedno, med vrsticami morajo prebrati, kaj bi radi od njih). Ideje nikoli ne izrečemo direktno, ampak govorimo okrog nje, predstavimo naše misli o tem, da je to nekaj najboljšega, kar sploh obstaja ipd. Eden izmed prikladnih načinov za to je tudi t.i. underselling oz. 'prodajanje pod ceno'. Ta princip je izredno očiten pri reklamah, ki nam prodajajo ničvredne produkte za drag denar, vendar nas lahko prepričajo v to, da bomo neko stvar deobili poceni, saj nam bodo zraven dodali še nekaj produktov, katerih prav tako ne potrebujemo in to povsem zastonj. In to ne samo enega, ampak kar 37 njih! Zato pokličite takoj in vašemu naročilu bomo dodali še nekaj absolutno ničvrednih produktov, da boste prišli na idejo, da ste nekaj dobili ugodno. Če pa pokličete v naslednjih pol minute, vam bomo podarili še vikend v toplicah, na katerem v drobnem tisku, katerega ne boste prebrali piše, da je potekel pred dvema letoma.

Zveni znano, kajne? Vsi delujemo po teh principih in zaradi tega so nekateri prepričani, da so najhujši manipulatorji v zgodovini človeštva, drugi pa to vse skupaj vidijo kot povsem običajen način delovanja, saj dandanes pri nekom skoraj ničesar več ni možno rešiti na direkten način.

384. Ker je zgornja tema dostikrat pojavlja v tv serijah in filmih (različnih kakovosti), je čas, da povemo nekaj o eni vrsti kriminala. Žrtvovanje ljudi je stvar, katero večinoma prepoznamo kot stvar iz cenenih grozljivk, v realnosti pa jo malokrat srečamo, če sploh. Vendar obstajajo jasni primeri žrtvovanja ljudi tudi v sedanjosti, eden najbolj prepoznavnih primerov pa je umor Marka Kilroya leta 1989.

Mark Kilroy

Teksaški študent Mark Kilroy je leta 1989 s prijatelji odpotoval v Matamoros v Mehiki, kjer so se lotili ekstenzivnega pijančevanja (ker temu je namenjen t.i. Spring Break), nato pa je med tavanjem med mehiškimi bari izginil. Policija na obeh straneh meje se je lotila iskanja, vendar so ga zaradi pomanjkanja sledi hitro opustili. Nekaj mesecev kasneje so mehiški policisti lovili Serafina Hernandeza, ki je prevozil rdečo na semaforju, nato pa še bežal pred policisti, ki so mu sledili do odmaknjenega ranča Santa Elena. Ko so na ranču izvedli racijo, so med preiskavo 11.4. 1989 našli 15 ostankov trupel ljudi, ki so v zadnjih nekaj letih izginili v bližini Matamorosa. Eno izmed trupel je bilo tudi hudo izmaličeno truplo Marka Kilroya.

Na ranču so se zbirali pripadniki lokalnega kulta, ki se je ukvarjal s tihotapljenjem mamil. Kult je iskal nadnaravno zaščito s pomočjo tega, da je dobesedno lovil ničhudega sluteče lokalne prebivalce in turiste, jim iz telesa iztrgal srca in možgane katere so nato pripadniki kulta skuhali in pojedli. Kult je vodil Adolfo de Jesus Constanzo, ki je skupaj še z nekaterimi drugimi člani ušel, ko so jih oblasti začele preganjati. Preden so jih ulovili, so člani naredili skupinski samomor.

V zgodovini je bilo darovanje ljudi sicer bolj običajna praksa kot so danes. Omenjajo jih bolj ali manj verodostojni viri – tudi sveto pismo (Geneza 22 in 2. Knjiga kraljev 3,27 – kralj Moab je namreč daroval prvorojenca in druge dediče – poleg tega pa takšno početje opiše tudi Knjiga Sodnikov v 11. Poglavju, kako verodostojno je sveto pismo, se odločite sami). Dokazi za žrtvovanje ljudi v resnici segajo že v stare rituale, ki jih omenjajo viri iz Mezopotamije (žrtvovanje elitnežev ob smrti vladarja, da bi mu lahko služili še po smrti), Fenicije, Kartagine (oboji so domnevno darovali dojenčke in malčke – Plutarh in terulijan trdita, da so starši umorili svoje otroke in to celo s privoljenjem otrok), keltski druidi poznajo obred imenovan 'Wicker Man', kjer so obliko slamnatega človeka napolnili z živimi ljudmi, nato pa vse skupaj zažgali. Maji so ljudi – večinoma otroke in ujetnike - metali v Cenotes (podzemno jamo, ki je veljala za portal v podzemlje), eden izmed bolj prepoznavnih ritualov iz novega sveta pa je tudi Chichen Itza, Azteki pa so ljudi darovali Huitzilopochtliju, da bi mu s tem povrnili kri, katero je izgubil, ko so ga umorili. S tem so preprečili konec sveta, ki je bil napovedan za vsakih 52 let, domnevno pa je bilo na tak način žrtvovanih med 10 000 in 80 400 ljudi v nekaj dneh v Veliki piramidi. V novem svetu so s podobnimi rituali nadaljevali do kolonizacije, nato pa so večinoma takšni rituali poniknili. Sicer do posamičnih dogodkov še vedno prihaja, vendar jih danes najdemo pod nazivom obredni umori, velikokrat pa so povezani s kanibalizmom in lovom na glave.

Keltski obredi žrtvovanja ljudi - Wicker Man

O podobnih primerih pričajo tudi primeri iz Kitajske, kjer so mlade ljudi darovali božanstvom, dokler ljudi narodni junak Ximen Bao ni prepričal, da gre za običajen absurd (na tak način je pokvarjena duhovščina, najbolj cenjen sloj prebivalstva, prišel do več denarja). V Tibeu so ljudi žrtvovali do prihoda budizma v 7. Stoletju. Prav tako Indija velikokrat omenja žrtvovanja ljudi božanstvom (teh imajo ogromno), vendar pa je znanih primerov izredno malo. Je pa res, da so zadnji zabeleženi primeri, ko so bili umorjeni trije moški, dejansko zelo sveži, saj so se zgodili med leti 2003 in 2013. Na Fijiju pa so znani primeri, kjer so davili nedavno ovdovele ženske, ter obred Luakini helau, v katerem so darovali kri ljudi in živali.

Slovani in Germani žrtvovanja ljudi večinoma ne poznajo oz. se ga ne poslužujejo, v klasični dobi pa se na morjenje ljudi že gleda kot na barbarstvo, ki je v večini družb nesprejemljivo. Nekateri to enačijo z napredkom religije, nekateri pa sklepajo samo, da so nekateri ljudje na določene stvari gledali bolj racionalno.

Kljub temu, da gre za barbarstvo, v modernem svetu še lahko zasledimo primere obrednih umorov. Leta 2005 je angleški BBC objavil, da pripadniki angolske skupnosti v London tihotapijo otroke (večinoma fante), ki so bili obtoženi čarovništva, te pa so nato pretepali do smrti, da nase ne bi zvlekli besa nadnaravnih bitij, ker so dopustili čarovnišvo.  Leto kasneje je novica o smrti več ducatov ljudi prišla Iz Indije, kjer naj bi jih darovali boginji  Kali (ki je bila omenjena v odlomku 269... vendar zelo na hitro, bo pa verjetno kdaj se prišla predstaviti bolj natančno). V Indiji je žrtvovanje ljudi nelegalno početje (vendar je tudi pri nas marsikaj nelegalnega, pa se vseeno dogaja). Leta 2008 se je javil vojak iz Liberije, ki je priznal, da je sodeloval pri žrtvovanju otroka, katerega srce so vojaki iz njegove čete razrezali na kosce, katere so nato pojedli. Dve leti kasneje so v Bangladešu imeli primer, ko so delavci v družbi žrtvovali enega izmed sodelavcev, da bi dosegli boljšo prodajo izdelkov. Leta 2015 pa so iz Nepala poročali o tem, da je družina žrtvovala sosedovega 10-letnika božanstvom, saj naj bi to ozdravilo njihovega otroka.

Posnetek dveletnega dečka, katerega so rešili pred obtožbami čarovništva

Posamične primere tako najdemo še dandanes in večinoma se nam zdijo absurni in nesmiselni – sploh, če gre za darovanje nadnaravnim bitjem. Je pa res tudi, da je skozi zgodovino in med t.i. razvojem in napredkom religije žrtvovanje ljudi 'upadlo' na žrtvovanje živali, ki je domnevno tudi na tem, da izgine, saj velja za okrutno. Seveda vas moram v tem momentu spomniti na velikonočno šunko in seveda, ameriški pokol puranov za Zahvalni dan. Hkrati pa me zanima tudi zgodovinsko kurjenje čarovnic  in krivovercev na grmadah ali pa njihovo utapljanje v vodi... lahko, da so stvari nepovezane in so bili ti umori absolutno potrebni. Kar pa sama zelo težko verjamem.

385. Zdaj pa k malo bolj lahkotni temi oz. vsaj recimo temu tako. Iz mesta Medicine Hat v Kanadi je prišla vest o tem, na kako kreativen način so rešili težavo brezdomstva. Mesto s 60 000 prebivalcev je imelo leta 2009, preden so začeli s tem bizarnim projektom, okrog 1000 brezdomcev.

Kako natanko so ta vedno bolj pereč problem zahodnega sveta rešili? Vsak brezdomec, kjerkoli na svetu je najprej dobil zadolžitev, naj si poišče službo, stanovanje, se odreče pijači ali drogam ipd. Ekipa, katero je sestavil župan, se je te težave lotila iz drugega konca. Vsakemu brezdomcu so najprej poiskali dom – v mestu je bilo veliko zapuščenih stanovanj, hiš ipd., zato so te dali brezdomcem in jim pomagali, da so si uredili naslov stalnega prebivališča (to je eden izmed glavnih zahtevkov pri iskanju službe, uveljavljanju kakršnih koli pravic ipd.), ker klopca v parku ali stopnice pod vkodom v blok to niso. Brezdomci so poskrbeli za stanovanja, jih očistili, pobelili in sčasoma našli tudi pohištvo na bolšjakih in ko so tako imeli naslov stalnega prebivališča, so lažje začeli sikati službe, opravljati vsaj priložnostna dela in si pomagali, da so zmanjšali porabo alkohola in nedovoljenih substanc.

Ta, za naše razmere skoraj bizaren projekt je seveda imal veliko nasprotnikov, ki so bili prepričani, da kaj takšnega nikoli ne more uspeti, vendar se je mnenje nasprotnikov izkazalo za napačno. Dokazi za to seveda niso bili vidni preko noči, ampak je trajalo nekaj let, vendar se mesto dandanes lahko pohvali s tem, da brezdomstva nimajo.

Nekoč je brezdomec občino Medicine Hat stal tudi do 100 000 dolarjev na leto, saj je morala skupnost plačevati za njegovo zdravljanje, njegovo prehrano ipd., vselitev človeka pa skupnost stane 20 000 dolarjev (gre pa večinoma za enkraten strošek). Ko ima človek tako urejeno domovališče, lahko poskrbi zase, si poišče delo in dobi finance, ki mu pripadajo. Denar, ki ostane pa skupnost namenja za projekte preprečevanja brezdomstva, za pomoč pri zdravljenju od alkoholizma in odvisnosti od drog ter za pomoč žrtvam in povzročiteljem nasilja v družini.

Sila bizarna ideja, ki že skoraj idejno vleče na kakšen osladen hollywoodski film, ki se zaključi s tem, da vse trpeče duše, ki so cel film bile tik na tem, da jih pobere od nepravičnosti, z roko v roki tećejo proti mavrici nad sončnim zahodom, nato pa se jim pridruži še samorog, ki na svojem hrbtu nosi Kristusa in sneguljčico. Tale podvig iz Medicine Hata nameravam bežno spremljati še nekaj časa, kaj pa se bo zgodilo s tistimi, ki so srečni tekli v sončni zahod in nato padli v prepad, ki se je skrival na drugem koncu mavrice, pa boste tudi izvedeli, ko do tega pride (da ne bo pomote, projekt mi je všeč in mislim, da bo imel pozitivne posledice na širši ravni, vendar pa je pri nas nemogoče sanjati o čem podobnem. Pri nas se še vedno zelo intenzivno gradi razkorak med bogatimi, ki kradejo revnim, in revnimi, ki pri tem nimajo veliko besede).

386. Ker smo že ravno pri bolj populističnih temah, naj na hitro omenim še zanimivo aplikacijo za družbena omrežja katera uporabljate. Če ste kakorkoli naveličani tega, da se vsepovsod pojavlja priimek ene najbolj ogabnih ameriških družin (ki na račun svoje ogabnosti služi milijone, zaradi česar jim nikoli v življenju ne bo potrebno delati) Kardashian, potem je aplikacija KardBlock prav za vas.

Lansko leto je 21-letni J. Shamsi, sicer nekdo, ki se profesionalno ukvarja z internetnim marketingom, na trg poslal razširitev za browserje, ki je sprva blokirala samo novice povezane z izumetničeno družino. Shamsi trdi, da ga zanimajo bolj 'globoke' stvari, zato se mu je zdelo neprestano izogibanje novic povezanih z družino, ki je epitom vsega najbolj nagnusnega v trenutnem dogajanju po svetu, zdelo preveč duhamorno in mu je pobralo preveč časa, katerega bi v (idealnem svetu) lahko porabil za kakšno bolj zanimivo branje. Po začetnih težavah se je aplikacija precej dobro prijela (ker je nesmiselno blokirati neke stvari, ki sicer kdaj pa kdaj napišejo kaj pametnega, kar pa gnusna družina potem v naslednjem momentu takoj zasvinja in uniči), zato je Shamsi z ekipo sodelavcev trenutno v izdelavi dobrega blockerja  za uporabo po družbenih omrežjih, v katere bodo uporabniki zapisali katerim stvarem – ključnim besedam – se želijo izogibati, omrežja pa bodo iz njihovih časovnic takšne elemente enostavno brisala.

Vsaka objava zasluži simpatično fotkico... ampak, ker nisem pristaš populistične gnusobe, dobite naključno fotko iz mape fotografij v mojem računalniku.

Zveni zelo lepo, skoraj preveč lepo, da bi lahko bilo res, vendar je s stranjo nekaj težav. Kot vsaka zunanja aplikacija tudi ta rada povzroči, da začne naš računalnik ali mobilnik kuhati mulo, se občasno onesvesti ipd., dostikrat pa tudi eno najbolj uporabljanih družbenih omrežij – FaceBook – to aplikacijo prepozna kot virus, jo blokira in na naših časovnicah je spet ogromna količina gnusobe. Nekateri od nas imamo raje prizore razvlečenih črev kot pa da bi spremljali kurbarijo in nesmiselno zapravljanje denarja ljudi, ki za svoj denar nikoli niso počeli nič smiselnega (res je, vsi smo kurbe, razlikujemo se samo po tem, kateri del svojega telesa prodajamo za denar). Uporabniki Chromea imate opcijo Kardashian Filter (ki je zaenkrat še zastonj), uporabniki iOS-a pa imate posebno aplikacijo imenovano K-Blocker (ki vas bo v iTunesih stala malo manj kot en dolar).

387. 

Tako, lahko se vrnemo še k nekaj resnim temam (se opravičujem za zgornji gravž, ampak bilo je v vaše dobro). Kot nekdo, ki obožuje tujke in nasploh velike besede, je po dolgem času spet čas, da vam katero izmed njih tudi predstavim. Po svojem prvem relativno dobro opravljenem internetnem chatu v grščini, naj bo to beseda meraki (v originalu μεράκι), ki označuje kreativnost, če ne celo dušo tistega, ki je naredil nekaj nad čimer je navdušen. Beseda se večinoma uporablja takrat, ko bi radi razložili, da je nekdo v svoje delo vložil svoje srce in dušo. Da je pri nastanku nečesa – kar je lahko nekaj vsakdanjega, kot npr. skodelica kave, ali pa nekaj povsem izrednega, kot npr. skodelica kave – tisti, ki je to naredil, deloval z žarom, navdušenjem in veseljem, katerega so potem začutili vsi, ki so bili njegove stvaritve deležni. Čeprav je samo besedo skoraj nemogoče prevesti, bi njen približen, opisni prevod bil nekaj v stilu 'narejeno z ljubeznijo'. Tega pa nam danes vsem manjka.

388. Ker se mi dozdeva, da so naša življenja vedno bolj neurejena, je pametno, da predstavim t.i. bullet journaling, koncept katerega se nekateri poslužujemo že leta (vsak na svoj način), znanje o tem pa je R. Carrol pred nekaj leti združil in ga preko blogov predstavil javnosti.

Vsakdo od nas se vsak dan srečuje s kopico opravkov katere mora opraviti, seznami stvari, katere mora kupiti in kopico idej, katere bi mogoče rad še malo raziskal ali razmislil, preden jih vključi v svoje početje. Resda je na voljo množica aplikacij na to temo, vendar mi lahko verjamete, da ga ni boljšega kot zapisovanje stvari na roke (pisanje na roke spodbuja delovanje spomina in logičnega razmišljanja, kar nam lahko v življenju še kako pomaga). Torej, za začetek potrebujete zvezek (rokovnik, beležko), ki vam bo všeč in pisalo. Poskrbite, da bo vaša beležka imela vzdržljive platnice in najprej notri vpišite številke strani (za lažjo orientacijo kasneje).

Prvih nekaj strani spustite, saj boste nanje sproti vpisovali kazalo oz. na kateri strani imate katero stvar zapisano. Nato nekaj strani razdelite na mesece v letu in v te prostore vpišite stvari, katere načrtujete mesece vnaprej – začetek in konec izpitnega obdobja, dopust, tehnični pregled za avto, rojstni dnevi ipd. Ko ste naredili to, se lahko lotite mesečnega planiranja. Na levo stran vpišite nekaj centimetrov od roba datume (in po želji tudi dneve v tednu) – lahko pa si naredite tudi razpredelnico. V prostorčke v tem koledarju nato vpisujemo samo reference – brez kompliciranja in vpletanja čustev, to je žepni koledar in ne dnevnik kakršnega ste pisali v osnovni šoli. Dobra ideja je tudi, da si noter vpisujete samo okrajšave za opravke, saj boste tako morali malo bolj pomisliti, kaj morate točno storiti, kar pa bo spet vzpodbudilo vaš spomin.

Na desno stran (nasproti koledarja) pa vpisujete stvari, ki bi jih v mesecu radi naredili ali pa ste jih iz prejšnjega meseca prestavili na tega. Desna stran tako predvsem služi zadolžitvam. Ob koncu mesečnih planerjev imate tako še vedno dovolj prostora, zato lahko na vsako levo stran vpisujete vsak dan sproti, desna stran pa vam ostane za sezname knjig, katere bi radi prebrali, filmov, katere še morate videti, plošče, katere bi radi slišali, stvari katere morate kupiti ipd. Med te zapiske na desni strani tako lahko vpisujete tudi svoje ideje, stvari, ki se vam zdijo zanimive (če ste tako kot jaz, lahko med enournim potovanjem z vlakom popišete več listov, večinoma s pornografsko vsebino) ipd.

Zakaj točno se imenuje 'bullet journaling'?  Poglejte nazaj na mesečni planer in opazili boste (če ste sledili navodilom), da ste datume vpisali nekaj centimetrov od roba. V tiste prazne centimetre zdaj lahko vpisujete znake, katere si boste sami določili, za določene opravke (ideja za nekatere od njih: * za prioritetne opravke, ● za opravke, O za dogodke, - za zapiske, > za prestavljene obveznosti in X za preklicane obveznosti). Ti znaki so t.i. metki (bullets), ki označujejo kaj vas še čaka, da pa znakov vsaj na začetku ne bi pomešali med seboj, si jih zabeležite, najbolje v kazalo, kjer jih lahko vedno pogledate, da se ne bi preveč mučili z iskanjem med zapiski in seznami.

Gre za preprost koncept hitrega organiziranja lastnega življenja na papirju (ker je ta neodvisen od elektrike in tega, kako polna je baterija na vašem telefonu). Vsak večer mu namenite nekaj minut in ne bo deloval tako grozljivo kot se v tem momentu verjetno sliši. Boste pa svoje ideje in zamisli še čez nekaj let imeli v bližini, ko jih boste potrebovali ali pa si boste samo zaželeli pogledati, na kakšen način ste razmišljali pred nekaj leti.

Ker pa smo v obdobju potrošništva, je R. Carrol (tisti, ki je zbral nekaj idej o tem konceptu) na KickStarterju že sprožil kampanijo, s pomočjo katere bi prišel do dovolj denarja, da bi lahko financiral tiskanje rokovnikov, ki so že narejeni na tak način, da vedno bolj lenim ljudem ne bi bilo treba samim risati razpredelnic in vpisovati datumov, saj imajo že z opravljanjem zadanega vsak dan toliko dela, da so preveč izčrpani, da bi se lahko mučili še s tako banalnimi zadevami, kot je načrtovanje naslednjega dneva en večer prej s pomočjo simpatične razpredelnice, katero so narisali sami. Torej, lahko čakate, da boste odšteli precej denarja, da vam Carrolovo stvaritev dostavijo po zračni pošti, ali pa si planer po meri naredite sami.

389. O DNKju smo govorili že velikokrat (sicer v zapiskih s številkami 100, 124, 156, 235 in 302), torej smo govorili tudi o genih. Pa ste vedeli, da imajo paradižniki več genov kot ljudje? Sicer gre za staro novico (iz leta 2012), vendar je ravno pravšnja, da jo vrinem v te vrstice (ker mi ravno zmanjkuje idej za ta teden – vsaj smiselnih in spodobno opisanih).

Res je, paradižniki imajo 31 760 genov, človek pa jih ima približno 7000 manj. Res pa je tudi, da število genov v resnici nima nič s tem, kako napreden je organizem (jagode imajo zaradi intenzivnega križanja dandanes lahko do 6 setov kromosomov, medtem, ko imamo ljudje dva). Paradižnik namreč kar 92% svojega DNK deli s krompirjem – oboje sta rastlini, ki sta v Evropo prišli šele po koloniziranju Amerik, pred tem pa jih na stari celini nismo poznali. Kar razloži veliko o tem, zakaj imata ti dve rastlini toliko skupnega.

Leta 2012 so torej po devetletnem mučenju, dekodirali DNK paradižnika, česar so se lotili, da bi lahko z genetskim inženiringom ustvarili boljše paradižnike, ki bi uspevali na slabši zemlji, bi potrebovali manj nege in ga ne bi napadale vse vrste golazni, ki vsako leto ogrozijo naš pridelek. Seveda je bil eden izmed ciljev tega početja tudi narediti paradižnik, ki bi bolje obrodil (ker kapitalizem). Sicer so kasneje to zamaskirali v dejstvo, da so paradižnikov DNK potrebovali zato, da bi ga bolje umestili med njegove sorodnike, saj prihaja iz zelo zanimive družine rastlin. Med njegovimi sorodniki je, kot že rečeno krompir, poleg tega pa še feferoni, tobak (rastlina), jajčevec in strupena volčja češnja.

Zdelo se mi je smiselno, da vam podem izredno nepomemben podatek o tem in to še preden se je začela sezona 'flancanja' paradižnikov. Kot ste verjetno ugotovili, stvar je v nečem povsem drugem. V tisku in internetu je mogoče zaslediti naslove v stilu 'Paradižnik ima 7000 genov več kot človek!', ki pa v resnici ne povejo pravzaprav nič. Naprednost organizma je vidna v njegovi sami vsebini in ne v tem, kaj o njem pišejo mediji. Samo toliko, da ne boste nasedali vsemu, kar ste preleteli med branjem dnevnega tiska.

390. Z nedavno študijo je bilo dokazano, da ženske potrebujejo več spanca kot moški, prav tako pa je že pred leti bilo dokazano, da ženske bolj trpijo zaradi pomanjkanja spanca kot moški. Pa da se nekdo, ki spi zelo naključno na kratko spusti v razlago o čem je tukaj pravzaprav govora (osnove o spanju pa smo omenili več kot 200 odlomkov nazaj, natančneje pod številko 186).

Odrasel človek naj bi potreboval okrog 8 ur spanca v povprečju, čeprav večina odraslih povsem normalno funkcionira s sedmimi urami. K kvaliteti spanja pripomorejo kvalitetno ležišče (kvalitetno ne pomeni vedno 'mehko', kot so večinoma prepričani ljudje. Dokaz za to so ljudje, ki lahko spijo na golih tleh, če so seveda dovolj utrujeni. Sicer ni pametno spati na golih tleh, vendar je to vsekakor bolje kot spanje na premehkih ležiščih, ki hrbtenici ne nudijo dovolj opore, kar lahko povzroči še več težav... če pa spite premalo, pa jih že tako imate dovolj), miren prostor, ki je prezračen, zatemnjen in brez distraktorjev (najslabše je v prostoru kjer spimo imeti televizijo ali računalnik – sevanje vpliva na kvaliteto našega spanja, saj neslišne frekvence motijo tisti čas, ko bi morali imeti mir), reden dotok svežega zraka (v smislu gibanja na 'svežem zraku' – ta termin je očitno zelo relativen... zanima me, kako čist zrak imajo npr. v Hong Kongu in kako dobro ljudje zaradi tega spijo tam...), dovolj popite vode ipd. In seveda, ustaljen spalni ritem (v posteljo odhajamo ob približno enakem času, spimo približno enako in čimvečkrat na istem mestu).

 Vendar, zakaj ženske potrebujejo več spanca kot moški? Prvenstveno je ta potreba povezana z dvema stvarema pri katerih se ženske razlikujemo od moških – to sta drugačna razmerja hormonov v telesu in multitasking. Dejstvo, da imamo ženske drugačno razmerje hormonov v telesu je očitno samo po sebi (hormoni so namreč eden izmed načinov ločevanja spolov – oboji imamo enake hormone (tudi ženske imamo nekaj testosterona – kar je očitno predvsem pri tistih, ki imajo z njim težave – trenutno je npr. popularno se delati norca iz nekoga, ki ima težave s pretirano poraščenostjo ipd. Ter tudi obratno, moški vsebujejo tudi nekaj estrogena, kar je prav tako očitno pri tistih, ki imajo s tem težave). Druga stvar pa je t.i. multitasking. Čeprav velja za stvar, ki so si jo domnevno izmislile ženske, je za tem vendar nekaj resnice.

Ženski možgani so 'zvezani' malo drugače kot moški, zato ženske vedno počnejo več stvari hkrati – opravljanje gospodinjskih del, skrb za otroka, debatiranje po telefonu in še gledanje televizije zraven. V ta pojav sodi tudi hitro menjavanje tem v pogovorih – opazujte žensko, ki 'kofetka' s kakšno prijateljico. V nekaj minutah bodo zamenjale več tem kot jih bodo moški obdelali v celotnem pogovoru – moški pa jim bodo pri tem tudi težje sledili (od tukaj tudi nekaj tistega, da moški nikoli ne posluša, ko mu ženska nekaj govori. Ker ni sposoben spremljati vsega, kar mu je povedala).

Multitasking pozroči, da je naenkrat v uporabi več centrov v možganih in ker ženske tega ne moremo izključiti, to povzroči, da so naši možgani zvečer (oz. pred spanjem, kadarkoli že pride ta trenutek) veliko bolj izčrpani in zato potrebujejo več regeneracije (za regeneriranje možganov pa je spanje najboljše). Ne razumite me narobe, tukaj ne govorimo o več urah spanja ampak o cca. 20 minutah spanja (ne valjanja po postelji in vsem drugem kar ljudje lahko v postelji počnemo). Dokazano je, da tudi moški, ki opravljajo delo, ki od njih zahteva veliko sprejemanja težkih odločitev, potrebujejo več spanca, vendar gre za kvantitativo še vedno manj spanca kot ga potrebujemo povprečne ženske.

Ženske, ki spimo premalo smo nagnjene k slabšem presnavljanju hranil iz hrane, kar povzroči, da smo večkrat lačne (basanje s sladkarijami... in v nekaterih primerih, z mastno hrano...), ker naše telo nekaj potrebuje, me pa narobe raztolmačimo, kaj pravzaprav hoče. Seveda, to povzroči nabiranje neželenega sala kjer ga nič ne rabimo, s tem pa tvegamo razvoj srčno žilnih bolezni, previsok pritisk, diabetes tipa II ipd. Poleg tega smo zaradi pomanjkanja spanja nagnjene tudi k razvoju depresije, anksioznostnih motenj ter tudi k večkratnemu nihanju razpoloženja, predvsem v napadalnost in jezo (zato ni pametno odgovorov za to težavo iskati na internetu... mene je internet že nekajkrat skoraj prepričal, da umiram).

In zakaj ženske običajno slabo spimo? Med najbolj pogostimi vzroki so neprimerno ležišče, katerega veliko žensk deli s partnerjem, ki jih zna ponoči buditi (ne, ni to kar mislite... običajna motnja pri spanju je partnerjev nemiren spanec in zbujanje ponoči... lahko pa je seveda tudi tisto, kar mislite - vendar tisto nima nujno negativnih posledic), seveda tudi stres in skrbi naredijo svoje, poleg tega pa se veliko žensk pritožuje tudi zaradi nespečnosti v času nosečnosti (zaradi odvečne teže, kar bolj zakomplicira iskanje udobnega položaja za spanje, pomemben pa je tudi položaj samega zarodka) ter med menopavzo (predvsem zaradi hitrih sprememb telesne temperature oz. t.i. 'oblivanja').

Ker je to bil zadnji zapisek ta teden, vam lahko zaželim samo še lepe praznike in miren spanec, do naslednjič seveda!

Da bi se zbližali z neko kulturo, jo spoznali, jo razumeli, si poglejte njihove besede, katerih ne morete prevesti v svoj jezik! (S. Rushdie)

Stromatra, 16.del: Odzven kaos, 38. del

Lahko bi zopet napisala tak uvodnik kot prejšnji teden. Nekaj njih. Ampak zakaj bi? Uvodniki nikoli niso bili moja močnejša stran – pri meni so stvari bolj 'Torej, se gremo ali se ne gremo? Sigurno si lahko najdem kaj drugega za počet!' in take situacije ne potrebujejo uvodnikov.

Po drugi strani pa me je vedno strah, da bom s pomočjo uvodnika komu dala na znanje, da je neumen (kar v resnici velja zelo malokrat) – sigurno veste stvari katerih jaz ne vem, ste pa tako sebični da jih nočete deliti z mano – prosim, populistična kultura in verska prepričanja ne sodijo v te debate (katere bi v resnici lahko imeli). Stvari vedno lahko predstavite, pod nobenim pogojem pa z njimi ne smete nekoga prepričevati v to, da je neumen, ker ga to ne zanima /ker tega ne pozna / ker tega noče verjeti.

Torej, to bo uvodnik ta teden. Enostavno se mi ga ne ljubi pisati. Bi vam vsaj nakazala o čem bo govora danes? Eh, ne. Pustite se presenetiti. Saj vendar veste, da imate radi presenečenja – najraje seveda tista s pentljicami. Torej, lahko, da ima kateri izmed zapiskov pentljico gor. Če pa ne, pa mu jo lahko zataknete med branjem (ta stavek je izpadel hudo narobe, ampak to dobite ta teden. Mogoče bo naslednji teden kaj bolje).

371. Ker je ta teden nekdo na tej strani imel skoraj malo 'preveč' časa, se je lahko ubadal s stvarmi, ki praktično ne interesirajo nikogar in tako razvozlal poanto gravitacijskih valov. Potem, ko sem potrdila, da so moje domneve resnične (če to prihaja od človeka, ki nima niti najmanjšega pojma o šolski fiziki in matematiki, potem lahko domnevate, da gre za sila preprosto stvar... res pa je tudi, da oseba, ki tole govori ne podpira sistema šolstva kot ga poznamo in se še ukvarja s tem, da bi podala kakšno bolj smiselno rešitev za šolanje in izobrazbo kot ga poznamo zdaj – ampak o tem kdaj drugič).

Pred kratkim smo namreč praznovali Einsteinov rojstni dan, gospod pa je, kljub temu, da so njegovi starši sklepali, da je umsko zaostal, gravitacijske valove  prvič napovedal s svojo splošno teorijo o relativnosti pred dobrimi 100 leti. Sredi septembra 2015 so do takrat domnevne gravitacijske valove tudi prvič uradno zasledili. Kdaj torej bolje opisati tak veličasten (zakaj je ta pojav tako veličasten bom poskusila opisati v sledečih vrsticah) pojav kot ravno ta teden?

Ponazoritev gravitacijskih valov okrog dveh črnih lukenj

Torej, kot je zdaj že jasno, skoraj vsaka stvar v znanem vesolju se drži nekih pravil, najsi bodo to fizikalna, kemijska, mehanična, termodinamična ali vsaj logična pravila... vendar ta pravila veljajo samo za t.i. 'znano vesolje'... neznano vesolje v tem momentu obstaja bolj kakor da ne na osnovi predpostavk ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Kljub vsemu pa so gravitacijski valovi, kakršne je predvidel mojster Einstein in so bili dejansko tudi odkriti konec lanskega leta (in potrjeni na začetku letošnjega) ena izmed tistih stvari, ki dejansko potrjujejo smiselnost današnje uporabne astrofizike (vse, kar je mojster predvidel v svoji splošni teoriji o relativnosti, je bilo v zadnjih sto letih tudi dokazano. Zadnji so bili seveda valovi o katerih držim monolog v tem momentu).

Kaj je bilo torej zaznano? Oz. posledica česa so gravitacijski valovi? Tisti prvi zaznani so dejansko odzven kataklizmičnega dogodka na drugi strani kontinuuma prostor-čas (do zdaj smo z napravami, ki jih premoremo, lahko gledali samo do približno 400 000 let v preteklost – in ja, ne glede na to koliko denarja ste porabili za svoj zadnji pametni telefon, vam ta pri tem ne pomaga niti malo – nekaj o raznih načinih merjenja časa v vesolju si lahko preberete tudi v zapisu 273, za obuditev spomina... pa mogoče si boste lažje zamislili kaj je pravzaprav kontinuum prostor-čas – to je bilo namreč vprašanje, ki mi ga je ravnokar nekdo postavil). Domnevno gre za trk dveh ogromnih črnih lukenj (za malo več govoričenja o črnih luknjah se strpite do naslednjega odlomka) ali dveh pulsarjev (skoraj tako hitro kot se vrtijo so bili omenjeni v odlomku 303, vendar je tam zelo malo vsebine o tem kaj pravzaprav so... napaka bo popravljena kdaj drugič). Ker gre za stvar, ki je v resnici ne moremo videti (večina vas noče gledati niti v nočno nebo, ker je brezvezno in dolgočasno, torej sigurno takih stvari ne opaža... trka dveh ogromnih črnih lukenj pa sigurno ne bi opazili brez posledic na Zemlji).

še ena izmed ponazoritev tega, kako naj bi izgledali gravitacijski valovi

Večina predpostavk tako leti, da so valovi, katere so ujeli proti koncu lanskega leta ostanek trka dveh velikih črnih lukenj, ki sta tako ustvarili novo črno luknjo (nekako podobno si lahko predstavljate kako izgleda, ko npr. kamen vržete v ribnik ali lužo. Ko valovi, katere je povzročil kamen, pridejo do roba ribnika / luže, so že zelo široki in počasni). Domneva se, da so valovi, katere smo prestregli takrat dejansko bili posledica nečesa, kar se je zgodilo pred okrog 13 milijardami let (do sedaj smo kot že rečeno lahko gledali samo okrog 400 000 let v preteklost, zato nam ti valovi lahko povejo veliko stvari o tem, kako je pravzaprav nastalo vesolje). Vprašanj na to temo je vedno več odkar je prišlo do revolucionarnega odkritja – da ne bo pomote, gravitacijski valovi so vedno obstajali, samo zaznati jih nismo mogli / znali, čeprav je znanstvena srenja na tem delala več desetletij.

S pomočjo teh valov bi lahko vsaj približno lahko začeli odgovarjati na vprašanja, katera naša šolska fizika dejansko ne more razložiti – zakaj je več kot 96% vesolja nevidnega in nezaznavnega? Je vesolje sestavljeno iz materije ali iz antimaterije? Zakaj je vesolje tako mirno in nespremenljivo? Je samo to vesolje, ki ga poznamo oz. spoznavamo ali jih je na tisoče oz. nešteto? Zakaj vesolje sploh obstaja? In seveda, najbolj pomembno od vseh teh vprašanj je zagotovo – zakaj središče naše galaksije diši po rumu in ima okus po malinah?

372. Obljubljene so bile črne luknje in ker nekateri od nas radi držimo obljube, se bomo spopadli tudi s to... pripravite se torej na izredno komplicirano temo, katero vam bo nekdo skušal razložiti na preprost način (pošteno povedano tema sploh ni tako komplicirana, smo pa eni izmed nas nagnjeni k temu, da iz muhe delamo slona, predvsem zato, ker stvari sploh ne znamo razložiti na preprost način. Ampak vseeno, tukaj je brca v temo na to temo...). Črne luknje občasno imenujejo tudi kolapsarji, v preteklosti pa se je večkrat zgodilo, da so jih imenovali tudi črvine, vendar ne v današnjem pomenu besede (za idejo vam priporočim film Interstellar, ki opiše potovanje skozi črvino na druge planete. Kljub temu, da je film ponudil nekaj rešitev in novih razumevanj tega, kako daljne zvezde izgledajo v bližini črne luknje, je nekaj idej noter absolutno nesmiselnih. Zvezda, če potuje preblizu črni luknji, se razpade. Črvina potemtakem ne more biti enako kot črna luknja).

Kot že rečeno, tudi črne luknje so ena izmed stvari katere je napovedal mojster Einstein v svoji splošni teoriji o relativnosti (leta 1915), konec šestdesetih let 20. Stol. Jo je poimenoval J. Wheeler, šele nato pa so leta 1971 prvo tudi odkrili (dejansko niso odkrili črne luknje ampak radijske valove, ki so prihajali iz nje). Znanstvena srenja je določila, da bi Cygnus X-1, prvi objekt identificiran kot črna luknja, to tudi moral biti. Leta 1974 sta S. Hawking in K. Thorne stavila, če je to res ali ne (Hawking je nastopil proti trditvi, da gre za črno luknjo)... in ker se tudi največji mojstri kdaj pa kdaj zmotijo, je bil leta 1990 Hawking primoran priznati poraz. Kljub temu, da se še raziskuje, kaj ta čuda pravzaprav so, kako do njih pride in kaj njihov obstoj sploh pomeni, se predpostavlja, da jih je samo v naši galaksiji več 100 milijonov (vam pustim nekaj momentov, da v miru prebavite ta podatek?).

Supermasivna črna luknja v galaksiji M60-UCD1. Črna luknja na sredini galaksije Mlečna cesta ima maso okrog 4 milijonov Sonc, supermasivna črna luknja na sredini galaksije M60-UCD1 pa ima maso okrog 21 milijonov Sonc, čeprav ima ta galaksija maso za 1/500 naše. Ogromna črna luknja predstavlja približno 15% mase celotne galaksije. 

Njihov obstoj tako fizika in njeni zakoni že zelo dolgo predpostavljajo, zaplete pa se, ker nimamo pojma, kaj se v njih dogaja (ko bomo lahko vsaj zasilno razložili, kaj se notri dogaja, bomo šele prvič prestopili meje fizike, ki jih je za nas postavil mojster Einstein). Zelo preprosto povedano, so črne luknje mesta, kjer je gravitacija tako močna, da bi potrebovali neskončno količino energije, da bi se lahko iztrgali iz njenega 'prijema' (če seveda predpostavimo, da bi naše plovilo lahko sploh zdržalo tak pritisk) – za kratek intermezzo: domnevno ima gravitacijska sila, ki vpliva na Zemljo in nam preprečuje, da bi brez nje odfrčali v vesolje, vrednost 1 (kar je določeno po tem, koliko te sile potrebuje človek, da ga ne odnese v vesolje oz, da ga sile ne bi tako potlačile, da se ne bi mogel normalno razvijati in bi dosegel veliko manjšo telesno višino ter verjetno trpel zelo hude glavobole. Scott Kelly, ameriški astronavt iz odlomka 353, je v 340 dneh bivanja v breztežnostnem stanju 'zrasel' za skoraj 5 centimetrov... torej si poskusite zamisliti, kaj bi tako močna gravitacija, kot je v črni luknji naredila z vami ali vašim plovilom, če bi se ji preveč približali). Ko enkrat vstopiš v črno luknjo, iz nje ne moreš več izstopiti (hotela sem podati kakšno idejo o novodobnih kultih, vendar se mi to ne zdi smiselno). Ta sposobnost oz. značilnost črnih lukenj se imenuje event horizon (kot običajno, slovenski prevod zveni, no, nesmiselno. Bo pa ta podatek pomemben malo kasneje). Gravitacija v črnih luknjah je tako močna, da se ji ne more ogniti niti svetloba, zato črnih lukenj ne moremo videti (hence the name, blondinka) – opazujemo jih lahko samo s pomočjo Geigerjevih števcev in odbijanja ter ukrivljanja svetlobe okrog njih.

Iz dejstev, ki jih je znanost do sedaj naštela o črnih luknjah, lahko izvlečemo približno zgradbo črne luknje in seveda tudi nekaj različnih vrst črnih lukenj.

Zgradba črne luknje

Črne luknje so zgrajene iz treh plasti – med katerimi sta prvi dve (zunanji event horizont in notranji event horizont) precej nejasno ločeni, tretja pa je t.i. singularnost. Prvi dve sta v bistvu meja med črno luknjo in materijo, ki potuje proti njej oz. to je točka / linija, kjer tudi svetloba izgubi svojo moč ubežati črni luknji (še enkrat si preberite definicijo t.i. event horizonta), kot že rečeno pa ji sledi singularnost – teoretična točka ničnega volumna in neskončne gostote. To točko naj bi dokončno razložil t.i. Veliki pok (moment nastanka vesolja), veliki pok pa bi domnevno lahko razložili tudi s singularnostjo, vendar o tem še potekajo razprave, saj fiziki niso povsem prepričani, če v resnici obstaja ta točka (za mirnost vsega, kar nam je svetega, bomo v tem trenutku rekli, da obstaja, zato, da se lahko premaknemo naprej).

Prav tako ločimo tri različne tipe črnih lukenj: (1) Zvezdne do katerih pride, ko zvezde porabijo vso svojo energijo in se pričnejo sesedati same vase. Zvezde do velikosti treh Sonc postanejo nevtronske zvezde ali beli škratje (tipa zvezd, ki sta že bila omenjena v odlomku 195, bosta pa samostojno opisana kdaj drugič – za vaše dobro), večje zvezde pa se sesedajo dokler iz njih ne nastane zvezdna črna luknja. Takšne črne luknje so majhne, vendar pa so izredno goste (kapaciteto treh ali celo več sonc spravijo na področje enega srednje velikega mesta), zaradi svoje gostote pa imajo tudi izredno močno gravitacijo, ki privlači stvari v njihovi bližini. Ker vsrkava prah in pline, katerih je vesolje polno, ji to dejansko omogoča, da raste (iz česar lahko sklepamo, da ne gre samo za statično stvar sredi nič). (2) Supermasivne so tiste, ki imajo maso več milijonkrat večjo od sončeve, njihov premer pa je podoben sončevem (kar veliko pove tudi o gostoti same črne luknje te velikosti). To so črne luknje, katere večinoma najdemo v središču vsake galaksije (seveda jo ima tudi naša Mlečna cesta). Za te obstaja nekaj teorij o tem kako nastanejo, saj je to še eden izmed podatkov, ki niso povsem jasni. Lahko nastanejo z združevanjem več manjših (zvezdnih) črnih lukenj, lahko ko se celoten zvezdni grozd (ker kot običajno nimamo niti približno ustreznega prevoda besede *cluster) sesede sam vase ali pa, ko se plinski oblak sesede sam vase in zelo hitro pridobi na masi. Pred kratkim pa so bile odkrite še (3) vmesne (*intermediate), saj je pred tem veljalo prepričanje, da obstajajo samo manjše zvezdne ali velike supermasivne. Domneva se, da takšne črne luknje nastanejo, ko se zvezde v grozdu sesedejo v verižni reakciji in če se jih združi več skupaj, lahko ustvarijo supermasivno črno luknjo, kakršno najdemo v središču galaksij. Res pa je tudi, da so to vmesno črno luknjo leta 2014 odkrili na t.i. roki galaksije.

Dolgo časa je veljala teorija o tem, da bi človeka raztegnilo podobno kot špageto, če bi po nesreči padel v črno luknjo. Nova teorija je tak nesmisel ovrgla, saj je bilo z opazovanjem do zdaj znanih črnih lukenj dokazano, da delujejo zelo podobno ognjenim zidovom in zažgejo vse, kar pade vanje. Prav tako je v tem momentu treba popraviti še eno več let trajajočo teorijo, ki trdi, da črne luknje 'srkajo' vase stvari, ki je tudi bolj gnila buča kot kaj drugega (da bi neka stvar bila posrkana, jo mora potegniti v vakum, kar pa črna luknja zagotovo ni! Zaradi močne gravitacije stvari padejo notri – npr. vrzite kozarec po tleh. Če se vam sam od sebe vrne v roko... vam priporočam obisk pri psihiatru).

V klasični, šolski fiziki je pojasnjeno, da nič ne ubeži črni luknji, kvantna mehanika, sila zanimiva stvar, ki pa večini človeštva prestavlja samo neke grozljive enačbe (kar je kot običajno povsem navadna buča), pa nam črne luknje lahko predstavi na malo drugače način. Eno izmed osnovnih pravil kvantne mehanike je namreč dejstvo, da za vsak atom ali delec obstaja antiatom oz. antidelec (delec, ki ima identično maso in nasproten električni naboj), kar povzroči, da ko se delec in njegov antidelec srečata v črni luknji, eden drugega uničita. Če pa se srečata takoj izven event horizonta črne luknje, bo črna luknja vase potegnila samo enega, drugega pa izvrgla (ker črne luknje ne moremo videti, lahko iz velike oddaljenosti opazimo samo žarke materiala, katerega črna luknja izvrže, ta pa potuje pri relativni hitrosti). Event horizont te črne luknje bo tako postal manjši in v teoriji se lahko zgodi, da bo črna luknja propadla. Seveda, klasična, šolska fizika po nobenem izmed svojih zakonov tega ne more podpreti.

Nič ne de, v tem odlomku je bilo strnjenih nekaj več kot 30 strani zapiskov o črnih luknjah – ko sem se ognila večini 'šolskega' materiala in nakladanja, je nastal ta krajši, tudi za moje standarde precej nekoherenten zapisek. Zaenkrat o tem vem toliko, lahko pa, da bom kdaj izvedela kaj novega in takrat se vam obeta kakšna nova teorija.

373. še nekaj momentov črnine nikoli ni škodilo nikomur, zato je mogoče čas, da povem nekaj o materialu imenovanem vantablack. Gre za meterial, ki vpije 99, 965% svetlobe vidnega spektra, sestavljena pa je iz ogljikovih nanocevčic – kar je dalo tudi njeno ime: Vertically Aligned Nano – Tube Arrays (za tiste, ki muko mučite z angleščino, lahko to za silo prevedemo kot 'vertikalno razporejene nano cevke'). Trenutno je to ena izmed najtemnejših substanc, kar jih pozna človeštvo. Pri materialih je standard, da se svetloba od njih odbija, pri tem pa se svetloba vanj ujame, odbijanje od posameznih cevk pa povzroči, da se material segreva – svetloba se tako izloči kot toplota.

Uporaba materiala Vantablack v umetnosti

Material, katerega danes poznamo kot Vantablack je nastal, ko so strokovnjaki hoteli izboljšati predhodne ekstremno črne materiale. Vantablack tako 'raste' na drugih materialih, pri temperaturi okrog 400°C (ni pa nujno, da materiali, na katerih raste, prenesejo tako visoko temperaturo). NASA je naredila podobno substanco, ki raste pri 750°C, vendar njena komerciala uporaba še ni omogočena.

Zaradi izredno nizih emisij plinov se je Vantablack izkazal za zelo koristnega pri ustvarjanju in uporabi teleskopov, infrardečih senzorjev na Zemlji in v vesolju. Vantablack ima tudi izredno visoko odpornost na mehanične vibracije in izredno visoko termalno stabilnost. Mogoče ga je uporabiti tudi kot koncentrator solarne energije, kar omogoča med drugim tudi termalno kamufliranje.

Mene je predvsem zanimalo zakaj točno še vedno ne poznamo 'vanta metala' in kaj točno bi vanj prištevali. Nekaj idej sicer imam, vendar bodo bolj primerne za kakšen drug zapis na katerem drugem blogu, če do tega kdaj pride. Če imate kakšno idejo o tem pa seveda, veste kje sem.

374. Srednji dan Marca so pred mnogimi stoletji imenovali tudi marčevske ide. Preden so postale razbobnane zaradi umora, ki se je leta 44 BC zgodil v Rimu, so označevale več poganskih religijskih praznikov. Osrednji dan vsakega meseca, torej ide, je bil posvečen bogu Jupitru, zavetniku neba in neviht ter kralju vseh božanstev  v rimski mitologiji. Njemu na čast je njegov najvišji svečenik (Flamen Dialis) vsak mesec peljal ovco v procesiji po Sveti ulici v Rimu, na koncu, v Arx Capitolini pa so to ovco zaklali v znak daritve vrhovnemu božanstvu.

Poleg mesečnih proslav na vsake ide, so bile marčevske ide posvečene boginji Anni Perenni, zavetnici letnega kroga. Po najstarejših rimskih koledarjih (predhodnikih Julijanskega in še kasnejšega Gregorijanskega) je Marec bil prvi mesec v letu, marčevske ide pa so označevale prvo polno luno v letu, s tem pa je nastopil tudi konec novoletnih praznovanj. Ljudje, večinoma plebejci pa so ji darovali javno in privatno – uspešna žrtvovanja njej so mladim parom omogočila dolgo skupno življenje, njihova skupna leta pa so bila srečna. Filozof Ovid v delu Fasti opiše kako so ljudje postavili šotore iz vej, v njih pa so nato ležali mladi pari, število skupnih, ki jih bosta mlada človeka preživela skupaj, pa so razbrali iz števila kozarcev vina, ki sta jih spila skupaj (kolikor lahko to štejemo za merodajno... stvar je verjetno v vinu).

Leta 44 BC je na marčevske ide prišlo do enega najbolj znamenitih umorov, kar jih človeštvo pozna. Proti Juliju Cezarju se je domnevno zarotilo preko 60 nasprotnikov. Jasnovidec je Cezarju napovedal, da njegove prihodnosti po marčevskih idah ne vidi, vseeno pa se je precej egocentrični Cezar šalil na ta račun, na svoji poti do teatra, kjer je bil umorjen pa je domnevno celo šel mimo jasnovidca in se mu odkrito rogal, da so 'marčevske ide že tukaj'...

Nekako tako bi bil znameniti umor na marčevske Ide prikazan na družbenih omrežjih, če bi se dogodil v današnjih dneh.

V strahu, da hoče Cezar zrušiti senat, da bi celoten Rimski Imperij – takrat že globoko v krizi – podvrgel svojemu tiranstvu, se je proti njem zarotilo preko 60 senatorjev, katere sta vodila Kaska in Brut. Samovšečnega Cezarja so domnevno zabodli triindvajsetkrat (kar so opisali tako zgodovinopisci kot tudi W. Shakespeare), vendar nihče razen Shakespearea ne navaja, da so Cezarjeve zadnje besede v resnici bile 'Et tu, Brute?'. Po opisu zgodovinarjev – s tem umorom sta se precej ukvarjala Svetonij in Plutarh – Cezar domnevno ni izrekel ničesar, si pa je togo potegnil preko glave, ko je videl, da je med zarotniki tudi njegov ljubljenec Brut. Opis umora prihaja iz mnogo različnih virov, najdenih pa je bilo izredno malo stvarnih dokazov o tem kaj se je pravzaprav zgodilo – domnevno so leta 2012 odkrili točno mesto, kjer je bil Cezar umorjen (danes naj bi to bila avtobusna postaja), vendar ker v sodobnem svetu take stvari niso pretirano zanimive, so o tem mediji pisali zelo malo. Smrt nekoga pred več kot 2050imi leti je navadna buča, veliko bolj pomembne stvari so na svetu, npr. to, da se zna zgoditi, da bo naslednja ameriška prva dama Slovenka (čeprav sama trdi, da je Avstrijka).

375. Samo nekaj dni kasneje so določene zahodne države praznovale dan sv. Patricka (ki po standardnem koledarju v naših okrajih pade na dan, ko svoj 'imendan' praznuje Jerica) in ker je vsak izgovor dober za upravičenje nekaj alkohola preveč, nekateri od nas pa smo kljub temu, da se trudimo svet prepričati v nasprotno, obsojeni z izpeljanko tega imena živeti vsak dan, je pametno, da razjasnimo nekaj dejstev o tem dnevu.

Ena izmed upodobitev Sv. Patricka - v katoliški Cerkvi

O človeku katerega danes poznamo pod imenom Sv. Patrick v resnici vemo bolj malo. Domnevno se je rodil v bogato rimsko-britansko krščansko družino. Ko je bil star okrog 16 let so ga ugrabili in peljali v galski predel Irske, kjer je v ujetništvu delal kot pastir. V tem času naj bi 'spoznal' boga – bog naj bi mu povedal, da naj pobegne proti obali, kjer ga bo čakala ladja, ki ga bo odpeljala domov. Ko se je tako uspešno vrnil domov, je šel med klerike. Kolikor je znano iz dela imenovanega Deklaracija – katerega določeni viri pripisujejo njemu osebno – je deloval v drugi polovici petega stoletja, igral pa naj bi izredno pomembno vlogo pri pokristjanjevanju poganske Britanije. Ena izmed zgodb o njegovem življenju (za katere mislim, da mi ni treba poudarjati, da so se prenašale od ust do ust, vsaka usta pa so se morala malo razgovoriti in so dodala kakšno bolj za lase privlečeno informacijo, kar je v nekaj stoletjih podalo že skoraj bizarne zgodbe o njegovem življenju) ga opisuje kot tistega, ki je iz Irske spodil vse kače (najprej so domnevali, da so pod besedo 'kače' mišljeni druidi, katerih poganske kulte je Patrick preganjal kakor je vedel in znal – khm-khm – nato pa je nekdo ugotovil, da Irska v resnici nima kač in jih nikoli ni imela, za kar se imajo v resnici zahvaliti hladni klimi... ampak tem ljudem se je bolj pravilno slišalo, da je kače nekdo spodil iz irske, ker je bil 'božji' človek. Še enkrat vas opozarjam, da se mi to zdi navadna traparija, vseeno pa moram z izpeljanko njegovega imena živeti jaz in ne večina vas). Domnevno je kače spodil v morje, ker so ga zmotile med 40-dnevnim postom.

Ena izmed upodobitev Sv. patricka - v pravoslavni Cerkvi

Kakorkoli, o samem življenju človeka, ki je kasneje postal zavetnik Irske, njegov 'god' pa se praznuje vsepovsod po svetu (oz. tam, kamor so kdaj stopili Irci, kar pa je vsepovsod), je izredno malo znanega. Domnevno je živel nekje v 5. Stoletju – tudi iz njegovih del ni možno razbrati bolj natančnega datuma – njegovi starši so bili verniki, oče celo diakon, sam pa ni bil 'aktivni' vernik, dokler ni 6 let preživel v ujetništvu kot žrtev ugrabitve. Preden se je vrnil domov kot misijonar, je prejel tonzuro od škofa Germanija v opatiji Lerins (na francoski rivieri). Po vrnitvi v domovino je domnevno porkristijanil tisoče ljudi, njegovo (domnevno) delo Deklaracija pa njega in sodelavce večinoma opisuje na sojenjih – kjer so jim sodili, ker so odklanjali darove in ker so krstili bogate ženske, ki so nato postale nune, kljub temu, da so njihove družine temu ostro nasprotovale.

Katoliška, episkopalna in pravoslavna Cerkev so ga dodale med svoje svetnike do konca 17. Stoletja, njegov dan pa praznujejo tudi anglikanci. Ker je bilo v prvih 1000 letih katoliške Cerkve običajno, da se je nekoga lokalno ali regionalno razglasilo za svetnika kmalu po njegovi smrti pa Patricka uradno ni kanoniziral noben papež. 17. 3., ko se praznuje njegov dan, je domnevno umrl – kot že povedano, nejasno katerega leta, nejasno pa je tudi to, ali je ali ni pokopan v katedrali Down v Downpatricku.

Dandanes praznovanja v zvezi s svetnikom niso tako 'svetniška' kot je bilo na začetku mišljeno. Nujno je obleči nekaj zelenega (ker je to Irska narodna barva), se priključiti kakšni paradi (uradne parade so pri nas redke, ampak ko nas bo dovolj na kopici se lahko dogovorimo tudi za kaj takšnega), predvsem pa je to dan, ko se pije slavno irsko pivo Guinness, je soljena govedina s kislim zeljem in se okrog preganja škrate.

376. V ZDA (ker mora vse iti preko ZDA, če sploh hočemo, da pride v svet preko interneta, moramo običajno postavljati njihov zgled in njihove statistike) trenutno več kot 3400 ljudi čaka na presaditev srca (zaradi bolezni, okvare, poškodbe...) in jasno je tudi, da jih ogromno ne bo dočakalo ustreznega donatorja (pri presajanju organov je predvsem nujno najti ustreznega darovalca, saj je bilo v primerih, ko je bil organ presajen v telo, ki mu ni odgovarjalo, narejene več škode kot koristi. Pri srcu je težava tudi v tem, da mora biti sveže – torej takoj po smrti darovalca -, nepoškodovano, njegov darovalec ne sme biti predebel, previtek, nepravilno hranjen, biti kadilec ali uporabljati močna zdravila ali substance sumljivega izvora. Težava je tudi v tem, da ljudje imamo nekatere organe v parih in tako lahko nekomu podarimo enega od obeh – npr. ledvice – ali pa en kos nekega organa, ki nam dobro služi, zato hočemo dostojno življenje omogočiti tudi komu drugemu – kostni mozeg, kos pljuč ali jeter, kos kože ipd). Ker je povpraševanj po srcih izredno visoko, se je direktorica raziskovalnega centra za regenerativno medicino v Episkopalni bolnišnici v Houstonu, Texasu domislila rahlo bizarne, če ne že znanstveno-fantastične rešitve težave. Svojo idejo je več let preizkušala na laboratorijskih podganah in kasneje na prašičjih srcih, zdaj pa je prepričana, da je možno enako narediti tudi s človeškim srcem.

Kratek slikovni prikaz nastanka t.i. Ghost hearta

Na kratko je mogoče njen izum povzeti nekako tako: vzamemo svinjsko srce (svinja je izredno podobna človeku – in ne, ne gre za žaljivko - , sploh kar se tiče notranjih organov), ga namočimo v posebno raztopino kemikalij, katere drugače najdemo v šamponih in milih, da iz njega speremo svinjske celice. Ta postopek nam bo v roke prinesel t.i. ghost heart – beljakovinsko opno, ki za srce, katerega pomaga graditi predstavlja gradbeni oder. Nato se v to opno vbrizga milijone krvnih ali mozgovih celic (kar v resnici ni toliko kot se sliši... večinoma tudi zato, ker si ljudje sploh ne znamo predstavljati kako mikroskopske pravzaprav so celice) – če gre za presaditev srca, se vbrizga kri ali mozgove celice osebe, ki potrebuje novo srce, in srce se priključi na bioreaktor. To je v bistvu naprava, ki posnema delovanje pljuč in v srce črpa kri obogateno s kisikom, iz srca pa črpa kri, polno ogljikovega dioksida. Tako lahko dejansko opazujemo, kako bo v tej svinjski beljakovinski opni zraslo srce, ki bo v popolnosti ustrezalo osebi, ki ga potrebuje. Njeno telo ga ne bo zavrnilo, ker bo dobesedno narejeno po naročilu.

Beljakovinska ovojnica v kateri lahko zraste novo srce

Takšna je teorija o tem postopku. Doris Taylor, direktorica raziskovalnega centra za regenerativno medicino, trdi, da je mogoče enako narediti tudi z drugimi organi v človekovem telesu ter tudi s tkivi. Prašičje srce, ki je bilo tako 'predelano', je seveda šlo nazaj v prašičje telo – preveč riskantno je dajati prašičje srce v človeško telo, vendar pa je bila dana izredno dobra ideja, kako po smrti 'reciklirati' svoje organe, da pridejo prav še komu – če so dobro služili nam, pa naj še nekomu drugemu. Ker bodo ti organi narejeni po meri, jih organizmi prejemnikov ne bodo zavrnili in ti bodo lahko živeli lepo življenje, brez, da bi jih bilo strah, da je ta dan, ki ga živijo v tem trenutku, njihov zadnji.

Kot že rečeno, zadeva je v povojih in še vedno se sliši nekako futuristično, vendar pa se nikoli ne ve. Lahko, da bo ravno kdo od vas prvi, ki bo na tak način ohranil svoje življenje, življenje ljubljene osebe ali pa življenje popolnega neznanca.

Pa še kratka omemba prašičev: ker v življenju še nikoli nisem jedla levjega mesa, si drznim trditi, da je svinja kralj živali. Dokler ne pojem leva, naj torej živijo svinje (živali! Če neki osebi rečemo, da je svinja, smo v bistvu užalili in ponižali hvalevredno žival, ki nam omogoča med drugim tudi to, da na njej preizkušamo, kaj vse bomo lahko počeli v prihodnosti, sploh, kar se tiče medicinskega napredka, če pa to ni naša domena, pa svinjo lahko vedno pojemo ali imamo kot hišnega ljubljenčka ipd. Človeku, katerega smo imenovali svinja, bi ta beseda v resnici morala biti pohvala, torej osebam, ki ste jih hoteli tako imenovati raje recite kaj drugega. Npr. 'Politik')!

377. Pa še nekaj momentov bomo obtičali pri truplih, tokrat človeških – in ker se mi serije na to temo zdijo vedno bolj neumne, dajmo razčistiti o tem, kako se pravzaprav določa, kdaj je nekdo umrl oz. koliko časa je minilo od njegove smrti. Tokrat bom naštela samo fizične oz. fiziološke spremembe samega trupla, ne bom pa se spuščala v to kdaj je nazadnje uporabilo telefon, bančno kartico in kdaj je bila ta oseba, ki je zdaj truplo nazadnje videna kje in s kom - to so stvari, ki lahko pomagajo pri določanju časa smrti, vendar skupaj s spremembami na truplu. Čas smrti se določa s pomočjo telesne temperature, prisotnostjo rigor mortisa in posmrtnih kožnih madežev, včasih pa tudi s pomočjo nekaterih organov.

V prvi uri po smrti telesna temperatura pade 2°C do 3°C, vsako sledečo uro pa od 1°C do 1,5°C. Telesna temperatura lahko pada tudi do 18 ur po smrti, zato je pri tem predvsem pomembno v kakšnem okolju se je truplo nahajalo po smrti ter kakšna je bila temperatura tega okolja.

Posmrtni madeži se začnejo izražati približno 3 ure po smrti. Nastajati začnejo, ker srce ne deluje več, zato pretoka krvi ni več, zato se začne kri – pod vplivom gravitacije - nabirati v kapilarah, 4 do 5 ur po človekovi smrti pa se začne v kapilarah ta kri že strjevati. Končni posmrtni madeži so razvidni 10 do 12 ur po smrti. S pomočjo teh madežev je mogoče določiti tudi, če je bilo truplo po smrti prestavljeno.

rigor mortis na truplu

Prav tako 5 do 6 ur po smrti nastopi rigor mortis (mrliška otrdelost, ki nastopi zaradi kemičnih sprememb v mišicah). Najprej otrdi vrat, okrog 12 ur po smrti otrdelost zaobjame ves zgornji del telesa, nato pa potrebuje še približno 6 ur, da otrdijo tudi spodnji udi. Rigor mortis tako nastopi po celotnem telesu v približno 18-ih urah. 36 ur po smrti običajno popusti v vrstnem redu v katerem je nastopil. Vendar pa rigor mortis ni enako kot t.i. kadaverski krč – to dejstvo je bilo velikokrat uporabljeno v tistih serijah, ki postajajo vedno bolj neumne. Če je prišlo do samomora, predvsem s strelnim orožjem, bo truplo po smrti v večini primerov to orožje še držalo, ravno zaradi kadaverskega krča. Ker je dolgo veljalo, da je to najbolj očitni znak samomora, so ga tudi morilci pričeli zlorabljati. To dejstvo je bilo veliko prevečkrat (zlo/upo)rabljeno v serijah in filmih, ki se spopadajo s to problematiko.

Takoj po smrti so zenice rahlo razširjene – predvsem zato, ker popuščajo mišice okrog očesa in v očesu. Običajno po tem, ko nastopi rigor mortis v glavi, pride do delnega zožanja zenic (približno 7 ur po smrti) – vendar ravno zaradi takih posmrtnih sprememb ni nujno, da se oči jemlje kot verodostojno utemeljitev časa smrti. Spremembe v očesu so lahko nejasne, neenakomerne, možne so tudi prirojene ali bolezenske napake v očesu ipd. Zanimivo je, da zenica približno eno uro po smrti še reagira na atropin (strupeni alkaloid, ki se uporablja za razširitev zenice in kot zaviralec prebave), na močno luč pa ne več (fantje, saj vendar veste, da edino vaša zenica lahko svojo velikost poveča do 20-krat, če ima za to prave pogoje, kajne? Drugje na telesu nimate teh možnosti – razen mogoče pri pridobivanju kilogramov, ampak pustimo splošne težave...). 12 ur po smrti bo roženica že izgledala zamegljena.

Livor mortis ali posmrtni madeži. Koža je svetlejša tam, kjer je bilo truplo izpostavljeno pritisku - npr. deli, ki so se dotikali tal, bili zavezani ali vkleščeni.

Eden izmed precej zanimivih pomočnikov pri določanju časa smrti, je tudi žrtvina prebava. Ker je prebava v človekovem telesu precej do zelo počasna, je mogoče z njo določiti, kdaj je žrtev nazadnje jedla. Madeži posušene sline okrog žrtvinih ust lahko nakazujejo na to, da je bila žrtev zastrupljena, strup pa je popila ali pojedla – večje količine sline se pričnejo izločati, če imamo nekje v prebavnem traktu do želodca tujek ali strup, kar je telesna obramba pred zastrupitvijo oz. način, kako tujek odstraniti. Saj veste kaj se zgodi, ko ugriznete v reženj limone, kajne? No, to je zelo podobno, saj telo limono zaznava kot kislino. Če je v bližini žrtve ali na sami žrtvi prisotno bruhanje, se to vedno shrani kot dokaz, katerega se nato laboratorijsko procesira. S pomočjo bruhanja je možno določiti kdaj je oseba nazadnje jedla in če je bilo v hrani prisoten strup.

Če je truplo po smrti vrženo v vodo – prav tako veliko prevečkrat zlorabljeno dejstvo v filmih in serijah na to temo – se običajno potopi. V topli vodi ostane potopljeno med 8 in 10 dnevi, v mrzli pa od 14 do 21 dni. V truplu se začnejo nabirati plini, katere telo proizvaja z razpadanjem tkiv, organov, telesnih tekočin ipd. In ko se teh plinov nabere dovoj, telo postane podobno balonu in se dvigne nazaj na površje – če ni kje zataknjeno ali zavezano ali obteženo. Od trupla, ki je potopljeno v vodi, bo po petih do šestih dneh pričela odstopati zunanja plast kože, nohti pa mu bodo odpadli po dveh do treh tednih.

Forenzična patologija in thanatologija, znanosti, ki se ukvarjata s posmrtnimi spremembami trupel sta v zadnjih nekaj desetletjih močno napredovali in postali bolje sprejeti med širšimi množicami, še vedno pa imata pred seboj zelo dolgo pot.

Tukaj je članek, ki je že več kot eno let predmet prepirov okrog tega kdo na teh slikah je bil mrtev in kdo ne. Vsekakor lahko oddate svoje mnenje o tem, kdo se vam zdi živ, kdo ne in seveda tudi o tem, da so običaji v določenih obdobjih bili še veliko bolj bizarni kot so danes. Res pa je tudi, da je ženska na prvi fotografiji v nizu v resnici bila zelo živa. Gre za znamenito fotografijo 'Portret mlade ženske', katero je leta 1902 naredil F. W. Guerin.

Šarmantni mrtveci na viktorijanskih fotografijah...

378. Saj veste kako radi imate plišaste igrače kajne? Pa sploh kako so na momente popularni motivi teh igrač tudi na oblačilih, torbah, in opremi za odrasle. Ena izmed takih plišastih nadlog je tudi Hello Kitty. Vendar, če jo boste omenili v Hong Kongu, se bodo vaši sogovorniki verjetno zmrazili od groze. Hello Kitty umor je namreč najbolj brutalen umor v zgodovini Hong Konga.

Na eno izmed policijskih postaj v Hong Kong je leta 1999 prišla 14-letnica, ki je trdila, da jo preganja duh ženske, katero je pomagala mučiti do smrti. Kljub temu, da se je zgodba policistom zdela malo nenavadna, so se odločili zadevo raziskati. Ah Fong, najstnica, ki je povedala nenavadno zgodbo jih je peljala v stanovanje, katerega je imel v lasti prijatelj njenega partnerja, v njem pa so našli en zob, nekaj ostankov notranjih organov in lobanjo mlade ženske stlačeno v lutko Hello Kitty. Po preiskavi je bilo zaključeno, da gre za ostanke Fan Man-yee, 23-letnice, ki je izginila približno dva meseca pred tem.

Fan man-yee

Fan man-yee že od otroštva ni kazalo najbolje. Kot majhno deklico so jo zapustili starši in odraščala je v sirotišnici za dekleta. Pri 15-ih letih se je lotila žeparjenja, vlamljanja, preprodajanja droge in prostitucije, da se je lahko preživljala.  Delala je v več bordelih in v enem izmed njih je leta 1996, stara 20 let, spoznala svojega soproga. Tudi z njim ni zadela terne, saj jo je psihično in fizično zlorabljal. Leto kasneje je med delom spoznala Chan Man Loka, uglednega člana Triad (podzemnega kriminalnega združenja), ki je postal njena stalna stranka - veliko noči sta prebila skupaj tako, da sta seksala in se drogirala s chrystal methom. Kmalu zatem mu je ukradla denarnico, v kateri je bilo okrog 4000$ in ko je ugotovil, da mu jo je ukradla ona, mu je morala denar vrniti skupaj z ogromnimi obrestmi.

Dve leti kasneje, natančneje 17.3. 1999, so Fan Man-yee ugrabili trije moški – Chan Man Lok ter njegova prijatelja Leung Shing Cho in Leung Wai Lun – ter jo odpeljali v stanovanje, katerega je imel v lasti eden izmed njih. Hoteli so jo obdržati kot spolno sužnjo, da bi lahko z njo zaslužili še več denarja, vendar so jo moški, pod močnim vplivom chrystal metha začeli pretepati, tako pohabljene pa je niso mogli 'prodajati' naprej. Zato so se raje odločili, da jo bodo mučili. Do druge polovice aprila so po njej polivali ravnokar stopljeno plastiko, jo pretepali, ji v telesne odprtine vtikali razne predmete, v njene oči in po njenih ranah polivali pekoče olje in jo silili, da je pila nafto in njihov urin. Vsakič, ko je bila v bolečinah, se je morala glasno smejati, drugače so postopke ponovili v še hujši maniri.

Plakat za film Human Pork Chop

Proti koncu Aprila je Fan Man-yee umrla, vendar še ni povsem razjasnjeno zakaj. Možno je, da se je načrtno predozirala s chrystal methom, mogoče pa je tudi, da so jo njeni ugrabitelji umorili. Ker jih je bilo strah, da bo njeno truplo pričelo smrdeti, so jo razkosali, njeno glavo skuhali, večino drugih delov njenega telesa pa pomešali med ostale smeti iz stanovanja in se jih tako znebili. Vsi trije moški, ki so sodelovali pri njenem umoru so dobili kazen doživljenjskega zapora, za pogojni izpust pa lahko zaprosijo šele po letu 2020. Ah Fong se je zaporu ognila tako, da je pričala proti njim.

Leta 2001 sta že izšla eksploitation filma narejena po tem umoru – za tiste z dobrimi želodci, to sta filma Human Pork Chop in There is a Secret in my Soup. Oba filma sta nastala na osnovi tistega, kar so objavili mediji v Hong Kongu in veljata za dva izmed najbolj ogabnih prikazov tega, česa s(m)o v resnici sposobni ljudje.

379. Tudi ta teden je na vrsti ena konkretna babnica (dejansko bo omenjenih nekaj njih), ob katero sem se zdaj že zelo lep čas spotikala (večinoma preko glasbenih referenc, katere razumem verjetno samo jaz... in samo jaz očitno vsakič preverjam, če imajo določeni ljudje samo bujno domišljijo ali pa gre za resnične mite). Tudi konkretna babnica ta teden izhaja iz mita, tokrat iz mezopotamskih religij. Predstavila bi vam rada Tiamat.

Eden izmed sodobnih prikazov Tiamat

Tiamat je v sumerskih, asirskih, akadskih in babilonskih mitih opisana kot prvobitna boginja oceanov in drugih slanih voda. Je simbol kaosa stvarjenja in običajno je upodobljena kot ženska. Predstavlja žensko lepoto, zato je velikokrat upodobljena kot 'bleščeča')

Enuma Elish (babilonski ep o stvarjenju) Tiamat prikaže v dveh delih. V prvem, t.i. Svetem Zakonu je opisana kot primarno božanstvo, ki se je parila z Abzujem (primarno božanstvo sladkih voda) in skupaj sta mirno ustvarila kozmos skozi generacije naslednikov. Ta ideja o Tiamat se v drugem delu Enume Elish (t.i. Vojna v Kaosu) hudo popači, saj je Tiamat opisana kot pošastno utelešenje prvobitnega kaosa v obliki hudobnega zmaja / vodne kače. Kako je prišlo do tega tako na hitro?

Tiamat in Abzu sta imela dva otroka, sina Lahmuja in hčer Lahamu, ki sta predstavljena kot božanstvi zodiaka, ozvezdij in posamičnih zvezd. Lahmu in Lahamu sta (kljub temu, da sta bila brat in sestra, vendar je to v mitologijah pogost pojav) prav tako imela dva otroka, sina Ansharja (ki je predstavljen kot Nebeški oče) ter hčer Kishar (Enuma Elish jo predstavi samo enkrat in sicer kot 'celotno Zemljo' oz. 'mater zemljo'), ki sta postala starša enega prvih božanstev mezopotamskega panteona, božanstva nebes, gospodarja ozvezdij, kralja bogov, duhov in demonov, Anuja. Anu pa je skupaj s tremi drugimi primarnimi božanstvi – Enkijem, Enlilom in Ninhursagom – predstavljal hudo grožnjo Abzuju. Enki je ostale namreč prepričal, da je Abzu nezadovoljen s kaosom, katerega sta ustvarila skupaj s Tiamat ter, da bo pomoril vse od njih, da bi svojo napako popravil. Abzu je hitro ugotovil, da mu nekaj naklepajo za hrbtom, zato se je z njimi spopadel in izgubil življenje. Tiamat, besna zaradi soprogovega umora se jim odloči maščevati, zato se spremeni v morsko pošast in rodi pošasti mezopotamskega panteona, md katerimi so tudi zmaji po katerih žilah je namesto krvi tekel strup, nato pa jo umori Enkijev sin Marduk (bog neviht – v povsem nepovezani maniri ga na hitro omeni odlomek 30). Marduk jo preseka na pol in iz enega dela njenega telesa ustvari nebesa, iz drugega pa Zemljo.

Boj med Mardukom in Tiamat

Tiamat je domnevno bila lastnica plakete usod (treh glinenih plošč v katere je vrezano besedilo v pisavi kuneform), tisti, ki pa naj bi to plaketo posedoval pa naj bi bil vladar stvarstva. Plaketa je včasih prikazana v rokah Enkija, včasih v rokah Enlila, dokler je ne ukrade ptici podobno bitje in jo prinese Tiamat. Tiamat je plaketo dala Qinguju, enemu izmed otrok, ki ga je imela z Abzujem, ta pa je po Abzujevi smrti postal njen partner. Qingu je tako postal vladar vesolja in poveljnik njene vojske s katero se je želela maščevati Abzujevim morilcem. Po smrti Tiamat je tudi njega umoril Marduk, ki mu je vzel plakete in si tako pridobil še več ugleda med božanstvi, Qingu in Tiamat pa sta se pridružla Irkalli (o njej smo govorili pred zelo kratkim... v odlomku 358 jo lahko najdete, če ste slučajno že pozabili nanjo) v podzemnem svetu.

Zveni kot zmeda? Saj tudi je! Kot ste slišali pred zelo kratkim, je Tiamat  vendar simbol kaosa.

380.In za zadnji zmazek danes še nekaj, kar veliko ljudi pojmuje kot kaotično... učenje tujih jezikov, namreč. Vendar, ker ima vsak človek svoje načine učenja (sebe ali drugih), vam ne mislim podajati napotkov kako se zadeve lotite, ampak je moj namen prikazati, da ima znanje več tujih jezikov lahko zelo pozitivne vplive tudi na druga področja v možganih in ne samo za tega, ki skrbi, da smiselno formiramo stavke (ker gre za zelo pozno / zgodnjo uro, moji stavki pa so vedno bolj nesmiselni, lahko odkrito domnevam, da je moj center zadolžena za govor vzel dopust ali pa padel v nezavest).

Jasno je, da ima znanje več tujih jezikov pozitiven vpliv na intelektualno rast. Učenje tujega jezika običajno poteka skozi učenje novih besed, katere povežemo s pojmom katerega smo poznali že prej. Ko poznamo zadostno količino novih besed, se pričnemo učiti stavke in fraze, katere povežemo z nam že znanimi stavki in frazami. Pri znanju več tujih jezikov lažje povežemo besede, stavke in fraze z drugimi, saj jih poznamo več. Prav tako se t.i. reakcijski čas močno skrajša, saj ne potrebujemo več celega tedna, da bi se domislili ustreznega prevoda neke fraze. Povezovanje dobljenih podatkov s tistimi, ki jih že imamo in krajši reakcijski čas za ta proces pa sta dve veščini, kateri potrebujemo pri reševanju problemov, ki za nas niso povsem vsakodnevni oz. če znamo zadovoljivo uporabljati več tujih jezikov, v večini primerov tudi lažje rešujemo svoje (ali tuje) težave. Zaradi znanja večih tujih jezikov smo sposobni bolj fleksibilnega razmišljanja in se hitreje domislimo analogij, zgodb, lažje sebi in drugim smiselno interpretiramo stvari in si najdemo več stvari, ki bi nas zanimale, s tem pa tudi več ljudi, ki so sposobni razmišljati na podoben način kot mi.

Ker je učenje in znanje tujih jezikov povezano tudi s sluhom in podzavestjo, je bilo pri ljudeh, ki so govorili več tujih jezikov – t.i. poligloti – opaženo, da imajo bolj občutljivo podzavest, da opažajo manjše spremembe v okolici in na ljudeh od tistih, ki govorijo samo dva tuja jezika (ali več, samo ne zadovoljivo) in imajo veliko bolj 'ostro uho' (ne v smislu, da bolje slišijo, ampak so sposobni slišati nihanja v človeškem glasu, s pomočjo katerih so sposobni zaznati če ima njihov sogovornik čustvene ali psihične težave, katere hoče prikriti, če je v afektu ali pa da laže – ta veščina je v današnjih časih izrednega pomena!).  Slišano in povedano hitreje 'vsrkajo' in kot že rečeno, dobljene informacije hitreje in bolje povezujejo med seboj.

Zaradi družbenih omrežij in senzoričnega komuniciranja, je ekstremno upadla tudi kvaliteta govorjenega in pisanega jezika. Z učenjem in uporabo tujih jezikov izboljšamo poznavanje svojega, kar nam nato omogoči, da smo sposobni ustvariti bolj kreativne izjave, ki pa so hkrati tudi smiselne, zaradi česar nas v naših družbenih krogih dojemajo drugače, to pa nam omogoča spoznavanje novih ljudi, s katerimi lažje delimo izkušnje in se učimo novih veščin. Naš vokabular se tako povečuje, kar nas dela bolj sofisticirane (vendar ne nujno tudi nadute, kot je to običajno prikazano v popularni kulturi), to pa nam v teoriji tudi daje nove možnosti pri iskanju službe (v teoriji zato, ker so službe na trgu dela nepravilno razporejene – opravljajo jih ljudje, ki bi že morali biti v pokoju, saj ne morejo v pokoj, ker so oblasti zapravile denar katerega so ti ljudje vlagali v pokojninske sklade za svoje pokojnine – samo za idejo... mladi pa zaradi tega ne morejo dobiti svojih služb, ne glede na to kako visoko so usposobljeni in kaj vse znajo... razmislite o tem), nas odpira novim projektom, nam celo omogoči napredovanje...

In končno, veliko se nas tuje jezike uči, ker si želimo potovati – ker so nam trenutno te možnosti zelo omejene, se učimo neko kulturo najprej spoznati preko njenega jezika. Tako novo kulturo spoznamo neodvisno od naše – kar nas dela bolj odprte za stvari, katere v naši kulturi niso tako pogoste ali pa jih sploh ne poznamo – kar je po mnenju strokovnjakov pravilen način spoznavanja nove kulture. Z znanjem tujega jezika oz. več njih lažje razumemo kako drugi ljudje vidijo svet, vsak tuj jezik, ki se ga naučimo pa nam da novo perspektivo. To nam omogoča že omenjeno boljše in hitrejše reševanje težav, hkrati pa spodbuja našo domišljijo (izredno primerno za starše majhnih otrok, tistih, ki se ukvarjajo s pisanjem ter tistih, ki učijo druge... verjetno pa tudi za vse ostale). Z večjim vokabularjem pa lažje predstavimo svoje izkušnje in ideje, lažje opišemo kako se počutimo, kaj nas moti in česa si želimo, to pa so v resnici orodja s pomočjo katerih spoznavamo sami sebe. Prav tako pa je dokazano, da znanje in zmerna uporaba več tujih jezikov lahko drastično odloži degeneracijo možganov v starosti (npr. demenca), nam pomaga pri ohranjanju spominov ipd.

Poligloti so ljudje, ki torej govorijo več tujih jezikov, vendar pa ni jasno določeno koliko jezikov naj bi govoril človek, da bi se lahko označil za poliglota – med tuje jezike pa se lahko štejejo živi in mrtvi jeziki (ker sem že nekajkrat bila povabljena na tečaj klingonščine, jezika ustvarjenega posebej za vrsto nezemljanov v seriji Star Trek, pa si še nisem povsem na jasnem, kaj natanko naj si mislim o umetnih jezikih, sploh ne o takšnih, ki jih v resnici ne morem nikjer uporabljati). Obstajajo pa tudi ljudje, katere znanstveniki imenujejo hipergloti, katere dejansko lahko opišemo kot posameznike, ki so izredno nadarjeni za učenje tujih jezikov (večina ljudi, ki se je v življenju srečala s kakršnimikoli nepravilnimi glagoli bo avtomatsko povedala, da sami ne sodijo mednje), katerih se učijo izredno hitro in tudi zelo učinkovito. Zasluge za to lahko pripišemo posebni  nevrologiji v njihovih možganih – zaradi česar so to stanje včasih imenovali tudi bolezen, kar pa seveda ni. Ti ljudje so izredno redki, je pa res, da se njihovo število zaradi globalizacije precej hitro povečuje. Hipergloti so se sposobni novega tujega jezika naučiti v desetih do 14ih dneh, na osnovi samega vokabularja so sposobni najti tudi od kje posamezne besede izhajajo (kar je izrednega pomena pri ugotavljanju procesa nastanka jezikov) in veliko hitreje razumejo dialekte jezika, ki so se ga naučili.

Ker pa je smeh pol zdravja, si nekaj takih manjših katastrof – pri katerih so ljudje prepričani, da govorijo nek jezik, čeprav jim realnost kaže malce drugačno sliko o njihovem znanju – si poglejte stran http://www.engrish.com/

Tako. Tudi, če se kdo med vami ne strinja (...optimizem je pa res zaletavanje z glavo v zid...), je dovolj. Ura je zelo zgodnja, prvi ljudje že odhajajo proti svoji službi, eni od nas pa bi se po nekaj dneh lahko zopet srečali s kakšno vodoravno površino. Naslednji teden upam, da bo malo bolj racionalno razparceliran in da ne bom spet kaj pozabila (ker sem ta teden eno stvar pozabila narediti, čeprav mi je bilo nekaj dni pred tem v sklopu neke druge stvari nakazano na to, da jo moram narediti, sem seveda nanjo pozabila). Seveda, ljudje nikoli ne opazijo, kaj vse narediš zanje, sigurno pa opazijo, ko eno izmed teh stvari pozabiš ali ne utegneš narediti.

Dovolj samopomilovanja, čas je, da vas poprosim za kakšno reakcijo. Se vam je kateri izmed člankov zdel zanimiv, so v katerem napačni podatki, si katero izmed stvari predstavljate drugače kot je opisana ali pa bi mi radi samo povedali, da je moje početje nesmiselno (brez skrbi, tega se zavedam tudi sama)? Za vse to me lahko najdete tukaj, če pa se malce potrudite, pa me boste našli tudi kje drugje. Torej, do naslednjič se lahko domislite kakšnega vprašanja, opombe, najbolj pa bom vesela kvalitetnih idej. Do naslednjič!

 Tisti, ki vpraša, bo izgledal neumen zelo kratek čas. Tisti, ki ne bo vprašal, pa bo neumen vse življenje! (Kitajski)