Skoraj bi lahko bila ponosna nase! Komaj četrtek popo ldan je,
jaz pa že pišem uvodnik za sobotno objavo. Logično je, da uvodnik vedno napišem
nazadnje, saj je nesmiselno najprej napisati uvodnik za nekaj, če sploh še ne
vemo o čem bomo pisali.
V tako frantično početje so me prisilili prazniki, ki
domnevno prihajajo ta vikend, jaz pa sem nanje pozabila, ker pač nisem človek,
ki bi imel rad kakršnakoli praznovanja, ki podrazumevajo veliko ljudi v hiši
(članek o tem, zakaj smo nekateri od nas raje sami, še berem... verjetno vas
bom na to opozorila v svojem pisanju naslednji teden). Hiša je namreč mesto,
kjer naj bi bili ljudje varni pred svetom, pred ljudmi, ki dejansko posegajo v
naš osebni prostor in ker so ti ljudje, ki so prišli v našo hišo naši gostje...
no, veste koliko je ura. Gost ima vedno prav, pa čeprav ima strogo narobe in to
še v naši hiši. Še dobro, da prazniki ne pridejo vsak teden. Potem ne bi imela
dovolj živcev, da bi vam najedala že 39. Teden zapored.
Tudi ta teden ne bom pisala uvodnik v stilu tistega pred
dvema tednoma, čeprav je bilo glasbenih referenc in namigov ogromno – nekateri od
nas domnevno že razmišljamo v naslovih plošč in pesmi, težava pa se pojavi, da
večina ljudi to obravnava kot kruljenje. Ker nas je večina še vedno ujeta v
lastnem zaporu tega, kaj si bodo mislili drugi (večinoma neprostovoljno!), se
tako lahko še zelo dolgo vrtimo v krogu lastnih idej, ki ne vodijo nikamor.
Ta teden boste s pomočjo zmedenih in nekoherentnih zapiskov
slišali nekaj o tem, zakaj ženske potrebujemo več spanca kot moški, kaj so
Stebri stvarjenja (naj vas ne bo strah, ne bo govora o veri, ampak o pojavu v
vesolju) in zakaj se domneva, da jih pravzaprav ni več, vmes pa bomo omenili
nekaj stvari iz grške mitologije, koristno aplikacijo za telefon in
paradižnike. Kot je očitno od kratkega pregleda tega kaj vas čaka v današnjem
zapisku, idej, ki bi v resnici koga zanimale je vedno manj, zato lahko
priporočite kakšno smiselno. Da vsaj za nekaj ur nekaterim od nas uspete
pobegniti iz dolgočasnosti ljudi in stvari med katerimi živimo.
381. za začetek nekaj resnično vesoljskega. Ker je to prvi
zapisek (ta teden), bomo začeli s t.i. Pillars
of Creation oz. 'stebri stvarjenja', katerih izvorna fotografija je po
svetu zaokrožila pred skoraj 21 leti, lansko leto pa smo končno dobili tudi HD
različico.
Pillars of Creation je tvorba v meglici Eagle, ki se nahaja v ozvezdju Serpens.
Da bi si lahko malo bolj predstavljali o čem pravzaprav govorim, naj
najprej kratko opišem ta dva pojma. Pravzaprav ne, za 'ozvezdje' poglejte malo
nazaj (zapisek 314 govori o ozvezdju Orion), ker gre za besedo katero dostikrat
uporabljamo, zato bi jo praktično že morali poznati, vsaj približno.
Zato pa malo bolj obširno o 'meglicah'. Gre za medzvezdni
oblak prahu, vodika, helija in drugih plinov. Meglice so običajno ogromnih
velikosti, tudi več 100 svetlobnih let v premeru, imajo pa maso veliko manjšo
kot stvari ustvarjene v vakumu na Zemlji (vseeno pa so gostejše kot prostor
okrog njih. Za lažje predstavljanje: meglica v velikosti Zemlje bi tehtala
nekaj kilogramov, predvsem zaradi relativne mase plinov. Zaenkrat sicer tako
majhna meglica še ni na spisku odkritih, ker nam tehnologija tega še ne omogoča
ali pa se tistim, ki se s tem ukvarjajo, ne zdi zanimiva). Meglice so običajno
mesto, kjer nastajajo zvezde. In seveda, ena izmed takšnih so tudi Stebri
stvarjenja. Na teh področjih se zaradi fotoevaporacije
in ultravijolične svetlobe bližnjih in zelo vročih zvezd plini (predvsem
hladen molekularni vodik) in drugi delci segrejejo in zgostijo. To jim omogoči
tvorbo plinastih kroglic, ki se se združujejo, plini, ki iz njih izhlapevajo pa
jih ščitijo pred pretokom intenzivne UV svetlobe. Te kroglice so t.i. inkubator zvezd, saj ko plini iz
kroglice izhlapijo, ostanejo mlade zvezde. Od tukaj tudi ime tvorbe – Stebri
stvarjenja, saj v njem nastajajo zvezde.
Zvezde v Stebrih stvarjenja so stare okrog 5 000 000 let in
oddajajo temperaturo okrog 45 000°C ter ogromno radiacije, kar je pred kratkim
sprožilo domnevo, da Stebri stvarjenja v resnici ne obstajajo več (svetloba, ki
prihaja iz te meglice, je potrebovala okrog 7000 let, da je prišla do nas, kar
pomeni, da danes vidimo stanje, kakršno je bilo pred 7000 leti – zapisek pod
številko 273 bi vam znal o tem povedati malo več). Vesoljski teleskop Spitzer
je namreč odkril oblak vročega prahu v bližini stebrov, za ta oblak pa se
domneva, da je nastal z udarnim valom supernove (nekateri znanstveniki tudi
trdijo, da bi supernova s tolikšno močjo morala za seboj pustiti močnejše
radijske in rentgenske valove, da bi lahko pokončala takšno tvorbo). Supernova
naj bi eksplodirala pred približno 6000 leti, zato bomo šele čez kakšnih 1000
let sposobni zagotovo vedeti, ali stebri še stojijo ali ne. Obstajajo pa tudi
druge domneve, npr. ta, ki trdi, da bi lahko močni vetrovi iz bližnjih zvezd
segreli prah, ki se nahaja v tej tvorbi, do te mere, da bi se ta razpadel. Ta
proces je počasnejši kot posledice supernove, zato je tudi domneva utemeljena
na tem, da Stebri stvarjenja propadajo zelo počasi.
Vesoljski
teleskop Hubble je 1.4. 1995 posnel eno najpopularnejših fotografij, kar so jih
kasnejše internetne strani o vesolju kadarkoli objavile. Ta fotografija
'slonjih rilcev' in plinov v meglici Orel (Messier 16 oz. NGC 6611) je v
resnici sestavljena iz 32 fotografij posnetih s štirimi kamerami na Hubblu. Za
boljše razlikovanje elementov so bile dodane barve - zelena za vodik, rdeča za
enkrat ionizirano žveplo in modra za dvakrat ioniziran kisik.
382. in tako je že na samem začetku čas za konkretno babnico
tega tedna, ki je delno povezana s temo v zgornjem zapisku. Ker smo nekateri
izmed nas bolj ponočnjaške sorte in nasploh radi gledamo v nočno nebo, je
verjetno čas, da rečemo kakšno besedo o Seleni,
starogrški boginji Lune (kar je dalo tudi njen starorimski ekvivalent, boginjo
Luno). V starih mitih je ona tista, ki po nebu vozi svojo srebrno kočijo,
katero vlečeta dva krilata konja – zaradi njenega početja imamo občutek, da
Luna vzhaja in zahaja.
Selena je hči titanov Hyperiona
in Theie, kar pomeni, da sta njuna
otroka Helios (bog sonca) in Eos (boginja Zore) njena brat in
sestra. Velja za personifikacijo Lune. V klasični in kasnejši grški mitologiji
se Seleno pogosto enači z Artemido (boginja
katero smo že srečali v zapiskih 209 in 335), preko Artemide pa se jo kasneje
enači tudi s Phoebe (Φοίβη je ena izmed izvornih Titanov, po nekaterih
izročilih celo božanstvo prerokovanja), Cynthio (Κυνθία je izraz, ki opisuje
nekoga, ki prihaja iz gore Kintos na otoku Delos. Artemida naj bi se rodila na
tej gori, kot rečeno pa se jo enači s Seleno, zato je ena izmed domnev tudi ta)
ter celo Mene (beseda 'men' označuje mesec ter tudi lunin mesec, je pa tudi ime
frigijskega boga lune, Mena. Iz tega imena izhaja tudi naziv 'lunine mene').
Selene je v življenju zamenjala več ljubimcev (res pa je
tudi, da je vsak izmed piscev starih epov in pesnitev deloval po principu šund
novinarstva in si je izmislil kakšno romanco, do katere mogoče sploh ni
prišlo), povezali so jo namreč z Zevsom, Panom in celo s smrtnikom Endymionom.
Mladina, pokvarjena s strani interneta, je grško mitologijo
povzela s stavkom 'Kam ga je vtaknil Zevs?', kar je v bistvu res (vrhovno
božanstvo starogrškega panteona je na tem področju namreč imelo hude težave).
Tako Homer v Himni Selene trdi, da naj bi Zevs s Selene dobil hčero Pandio
('vsa svetla'), avtor Alcman jima pripiše hčero Erso ('jutranja rosa'),
nekateri drugi avtorji pa jima pripisujejo starševstvo nimfe Nemeje. Po drugi
strani je Vigil Selene povezal z bogom Panom (to je bog, ki iz skritih kotičkov
preži na naključne mimoidoče, katere nato prestraši... iz njegovega imena je
izpeljana beseda 'panika'), koga natančno pa naj bi rodila njemu, pa je
nejasno.
Verjetno pa je Selene najbolj znana po svoji ljubezni do
navadnega smrtnika Endymiona. Zaradi njega je prišla z neba. Vendar pa ji ta
ljubezen ni bila usojena. Endymion se je namreč zaljubil v Hero, ker pa je ni
mogel imeti, se je odločil, da hoče spati do konca večnosti. Selenina vloga v
tem ni povsem jasna, Cicero pa je zatrdil, da je to zato, da bi lahko vsako noč
prišla z neba in ga poljubila, brez tega, da bi on to v resnici vedel. Kljub
temu Pavzanij domneva, da sta imela 50 hčera (t.i. 50 lunarnih mesecev oz.
Olimpiad – eden izmed razlogov, zakaj so Olimpijske igre vsaka 4 leta), Nonij
pa jima je pripisal sina Narcisa (po katerem nosijo ime narcisoidneži).
Domnevno njeno ime izhaja iz besede σελας ('luč'). Preživeli
viri ji pripisujejo nadnaravno lepoto (kar je verjetno tudi povezano z njenim
imenom). Imela naj bi prekrasne črne lase, dolga krila ter zlat diadem – Orfej
ji je pripisal še baklo in rogove (nekateri so rogove razložili kot polmesec,
katerega je nosila namesto diadema). Domnevno je ona tista, ki vse vidi, vse ve
in ima rada konje. Kako se podatek o konjih vklaplja v opis njene lepote pa si
še nisem povsem na jasnem.
383. Zgoraj je bilo govora o Selene, katere rimski ekvivalent
je Luna, iz te pa izhaja beseda 'lunatik', ki opisuje nekoga v določenih
psihičnih (in psihiatričnih) stanjih. Ta teden sem dobila vprašanje o tem, če
je možno nekoga prepričati v to, da bo storil nekaj, kar v resnici noče
(vprašanje ni bilo direktno takšno, se je pa to skrivalo za njim), torej je
mogoče čas, da tole malce opišem.
Večina se nas je kdaj že srečala s kakšnim prodajalcem (ali
vsaj reklamo), ki nas je hotela na vsak način prepričati v to, da nekaj
potrebujemo (potem pa so nam večinoma hoteli prodati nekaj povsem neuporabnega
in nepotrebnega). V takšni maniri je zadeva precej očitna in ne preveč okrutna,
je pa ta ista ideja, malo bolj dodelana seveda, dobesedno zlorabljena v
kriminalnih serijah in filmih – kjer je nek ubogi revež prepričan v to, da je
storil nekaj, kar v resnici ni, samo zato, da bi se pravi krivec ognil kazni.
Zadeva je bila uporabljena tudi v bolj popularnih filmih – eden najbolj očitnih
je film Inception (kakor so mi povedali drugi, ker mi za filme te branže
absolutno dol visi, v bistvu pa je bilo vse povedano v samem naslovu filma. Tak
način delovanja se namreč imenuje incepcija.
Čeprav so filmi na to temo samo stvar fikcije, je preden se
tega lotimo, nujno razumeti posledice. Te so vedno dobre in slabe – večinoma se
v filmih prikazujejo slabe in večina povprečnežev nas hoče kaj takšnega
uporabljati za slabe namene, recimo temu tako...
Prvo, najti moramo ustreznega človeka, na katerem bomo izvajali
svoje eksperimente (eksperimenti so vedno moralno vprašljivi, če ste slučajno
pozabili). Najprej si zamislite svoj cilj in spoznali boste, da se k temu cilju
ženete, se odrekate in delate kopico stvari, ki se mogoče ljudem okrog vas
zdijo nenavadne ali celo čudaške, da bi te cilje dosegli (veliko ljudi
pozablja, da so, kljub temu, da sovražijo družbo, še vedno del te družbe.
Družbo – kot socialno tvorbo – večinoma sovražijo ljudje, ki ne vzgajajo svoje
zelenjave, ne redijo svojih kokoši in krav, da bi imeli kaj jesti, ne znajo
sezidati lastnega doma in predvsem, nimajo pojma o lastnem telesu, da bi vsaj
približno vedeli kaj storiti, če slučajno zbolijo. Kljub temu, da nekdo sovraži
družbo, še vedno kupuje hrano zase, katero so pridelali drugi ljudje, vedno
rabijo serviserje in druge delavce, ki lahko njihovo domovanje obdržijo v enem
kosu, poleg vsega tega pa rabijo tudi ljudi, ki nudijo storitve, s katerimi se
njim ni treba toliko vključevati v samo družbo. Absurdno kolikor se sliši, s
takimi ljudmi imamo opravka vsak dan in se tega verjetno niti ne zavedamo). Ko
tako najprej razumemo svoje delovanje, bomo razumeli, da tudi drugi delujejo po
enakem principu – vsakdo ima cilje, do katerih bo skušal priti na sebi primeren
način. Da bi njihove cilje razumeli, je predvsem treba poslušati in ne toliko
govoriti. To pomeni, da bomo morali sami sebe pripraviti do tega, da nas bo
nekdo zanimal. Postavljati mu moramo kopico vprašanj – ljudje nam v resnici
povedo vse, če jih le poslušamo.
Ko smo človeka spoznali na tak način – da smo ugotovili
kateri so cilji h katerim stremi, moramo okrog njega zgraditi primerno okolje.
Vsakdo od nas živi v svojem malem mehurčku, v katerem so stvari, ki jih
poznamo, jih imamo radi in se hočemo o njih učiti. In v tem momentu se začne
pravo manipuliranje s človekom. Ko enkrat ugotovimo kaj so cilji naše 'žrtve',
na kakšen način razmišlja in kako deluje, moramo idejo, katero bi mu radi
vcepili v glavo (naj bo dobra – npr. 'Rada bi, da poješ več zelenjave' - ali
slaba – npr. 'Mislim, da si umoril nekoga').
V tem primeru delujemo po principu obratne psihologije, katero pa veliko ljudi razume na zelo preprost
način – če bomo nekomu nekaj preprečili, bo to veliko raje storil – kar pa
običajno izkaže samo za pasivno
agresivnost. Obratna psihologija v resnici deluje na bolj zahrbten in
skoraj neopazen način, pri katerem moramo biti izredno prepričljivi (kljub
temu, da tega v resnici ne mislimo. Krasen primer tega je pomivanje posode v
zvezah ali še bolje, stanovanjih, kjer živijo študentje. 'Odločila sem se, da
nočem več pomivati posode, zato bom kupila posodo in jedilni pribor za enkratno
uporabo, vi pa mi boste dali svoj delež denarja'. Kadar je denar v igri, zadeve
običajno delujejo dobro na kratek rok, na dolgi rok pa bodo vključeni opazili,
da gre za 'metanje denarja stran'). Nikogar direktno ne obtožujemo, da je
nemaren pacek, ki je po vrhu še len in svoje posode za seboj ne pomiva, ampak
to prepušča drugim.
Če se bomo težave ali ideje lotili na tak način, si ne smemo
zaslug za eventuelno spremembo ali rešitev nikoli ne smemo lastiti sami.
Vključene moramo prepričati, da je bila ideja njihova in jih za to še
pohvaliti. Okrog te ideje prav tako ne sitnarimo (tukaj ga večinoma polomijo
ženske, ki nato vsiljujejo idejo npr. o tem, da bi partner bolj natančno zadel
školjko pri jutranjem lulanju, jasno in glasno, tako da o njej slišijo še
sosedje, seveda pa jo ženske nato omenijo še vsem, ki jih takrat pokličejo po
telefonu. Ženske, če je moški rekel, da bo nekaj naredil, ga na to ni potrebno
spomniti vsakih 6 mesecev, saj bo to naredil, ko se bo to njemu zdela dobra
ideja).
Samo idejo moramo v človeka vcepiti tako, da bo mislil, da se
je je domislil sam – kar je velikokrat lažje reči kot narediti, zato sta tukaj
nujni vztrajnost in tiha prepričljivost (dobesedno, med vrsticami morajo
prebrati, kaj bi radi od njih). Ideje nikoli ne izrečemo direktno, ampak
govorimo okrog nje, predstavimo naše misli o tem, da je to nekaj najboljšega,
kar sploh obstaja ipd. Eden izmed prikladnih načinov za to je tudi t.i. underselling oz. 'prodajanje pod ceno'.
Ta princip je izredno očiten pri reklamah, ki nam prodajajo ničvredne produkte
za drag denar, vendar nas lahko prepričajo v to, da bomo neko stvar deobili
poceni, saj nam bodo zraven dodali še nekaj produktov, katerih prav tako ne
potrebujemo in to povsem zastonj. In to ne samo enega, ampak kar 37 njih! Zato
pokličite takoj in vašemu naročilu bomo dodali še nekaj absolutno ničvrednih
produktov, da boste prišli na idejo, da ste nekaj dobili ugodno. Če pa
pokličete v naslednjih pol minute, vam bomo podarili še vikend v toplicah, na
katerem v drobnem tisku, katerega ne boste prebrali piše, da je potekel pred
dvema letoma.
Zveni znano, kajne? Vsi delujemo po teh principih in zaradi
tega so nekateri prepričani, da so najhujši manipulatorji v zgodovini
človeštva, drugi pa to vse skupaj vidijo kot povsem običajen način delovanja,
saj dandanes pri nekom skoraj ničesar več ni možno rešiti na direkten način.
384. Ker je zgornja tema dostikrat pojavlja v tv serijah in
filmih (različnih kakovosti), je čas, da povemo nekaj o eni vrsti kriminala. Žrtvovanje ljudi je stvar, katero
večinoma prepoznamo kot stvar iz cenenih grozljivk, v realnosti pa jo malokrat
srečamo, če sploh. Vendar obstajajo jasni primeri žrtvovanja ljudi tudi v
sedanjosti, eden najbolj prepoznavnih primerov pa je umor Marka Kilroya leta 1989.
![]() |
Mark Kilroy |
Teksaški študent Mark Kilroy je leta 1989 s prijatelji
odpotoval v Matamoros v Mehiki, kjer so se lotili ekstenzivnega pijančevanja
(ker temu je namenjen t.i. Spring Break), nato pa je med tavanjem med mehiškimi
bari izginil. Policija na obeh straneh meje se je lotila iskanja, vendar so ga
zaradi pomanjkanja sledi hitro opustili. Nekaj mesecev kasneje so mehiški
policisti lovili Serafina Hernandeza, ki je prevozil rdečo na semaforju, nato
pa še bežal pred policisti, ki so mu sledili do odmaknjenega ranča Santa Elena.
Ko so na ranču izvedli racijo, so med preiskavo 11.4. 1989 našli 15 ostankov
trupel ljudi, ki so v zadnjih nekaj letih izginili v bližini Matamorosa. Eno
izmed trupel je bilo tudi hudo izmaličeno truplo Marka Kilroya.
Na ranču so se zbirali pripadniki lokalnega kulta, ki se je
ukvarjal s tihotapljenjem mamil. Kult je iskal nadnaravno zaščito s pomočjo
tega, da je dobesedno lovil ničhudega sluteče lokalne prebivalce in turiste,
jim iz telesa iztrgal srca in možgane katere so nato pripadniki kulta skuhali
in pojedli. Kult je vodil Adolfo de Jesus Constanzo, ki je skupaj še z
nekaterimi drugimi člani ušel, ko so jih oblasti začele preganjati. Preden so
jih ulovili, so člani naredili skupinski samomor.
V zgodovini je bilo darovanje ljudi sicer bolj običajna
praksa kot so danes. Omenjajo jih bolj ali manj verodostojni viri – tudi sveto
pismo (Geneza 22 in 2. Knjiga kraljev 3,27 – kralj Moab je namreč daroval
prvorojenca in druge dediče – poleg tega pa takšno početje opiše tudi Knjiga
Sodnikov v 11. Poglavju, kako verodostojno je sveto pismo, se odločite sami).
Dokazi za žrtvovanje ljudi v resnici segajo že v stare rituale, ki jih omenjajo
viri iz Mezopotamije (žrtvovanje elitnežev ob smrti vladarja, da bi mu lahko
služili še po smrti), Fenicije, Kartagine (oboji so domnevno darovali dojenčke
in malčke – Plutarh in terulijan trdita, da so starši umorili svoje otroke in
to celo s privoljenjem otrok), keltski druidi poznajo obred imenovan 'Wicker
Man', kjer so obliko slamnatega človeka napolnili z živimi ljudmi, nato pa vse
skupaj zažgali. Maji so ljudi – večinoma otroke in ujetnike - metali v Cenotes
(podzemno jamo, ki je veljala za portal v podzemlje), eden izmed bolj
prepoznavnih ritualov iz novega sveta pa je tudi Chichen Itza, Azteki pa so ljudi darovali Huitzilopochtliju, da bi mu s tem povrnili kri, katero je izgubil,
ko so ga umorili. S tem so preprečili konec sveta, ki je bil napovedan za
vsakih 52 let, domnevno pa je bilo na tak način žrtvovanih med 10 000 in 80 400
ljudi v nekaj dneh v Veliki piramidi. V novem svetu so s podobnimi rituali
nadaljevali do kolonizacije, nato pa so večinoma takšni rituali poniknili. Sicer
do posamičnih dogodkov še vedno prihaja, vendar jih danes najdemo pod nazivom obredni umori, velikokrat pa so
povezani s kanibalizmom in lovom na glave.
![]() |
Keltski obredi žrtvovanja ljudi - Wicker Man |
O podobnih primerih pričajo tudi primeri iz Kitajske, kjer so
mlade ljudi darovali božanstvom, dokler ljudi narodni junak Ximen Bao ni
prepričal, da gre za običajen absurd (na tak način je pokvarjena duhovščina,
najbolj cenjen sloj prebivalstva, prišel do več denarja). V Tibeu so ljudi
žrtvovali do prihoda budizma v 7. Stoletju. Prav tako Indija velikokrat omenja
žrtvovanja ljudi božanstvom (teh imajo ogromno), vendar pa je znanih primerov
izredno malo. Je pa res, da so zadnji zabeleženi primeri, ko so bili umorjeni
trije moški, dejansko zelo sveži, saj so se zgodili med leti 2003 in 2013. Na Fijiju
pa so znani primeri, kjer so davili nedavno ovdovele ženske, ter obred Luakini
helau, v katerem so darovali kri ljudi in živali.
Slovani in Germani žrtvovanja ljudi večinoma ne poznajo oz.
se ga ne poslužujejo, v klasični dobi pa se na morjenje ljudi že gleda kot na
barbarstvo, ki je v večini družb nesprejemljivo. Nekateri to enačijo z
napredkom religije, nekateri pa sklepajo samo, da so nekateri ljudje na
določene stvari gledali bolj racionalno.
Kljub temu, da gre za barbarstvo, v modernem svetu še lahko
zasledimo primere obrednih umorov. Leta 2005 je angleški BBC objavil, da
pripadniki angolske skupnosti v London tihotapijo otroke (večinoma fante), ki
so bili obtoženi čarovništva, te pa so nato pretepali do smrti, da nase ne bi
zvlekli besa nadnaravnih bitij, ker so dopustili čarovnišvo. Leto kasneje je novica o smrti več ducatov
ljudi prišla Iz Indije, kjer naj bi jih darovali boginji Kali (ki je bila omenjena v odlomku 269...
vendar zelo na hitro, bo pa verjetno kdaj se prišla predstaviti bolj natančno).
V Indiji je žrtvovanje ljudi nelegalno početje (vendar je tudi pri nas marsikaj
nelegalnega, pa se vseeno dogaja). Leta 2008 se je javil vojak iz Liberije, ki
je priznal, da je sodeloval pri žrtvovanju otroka, katerega srce so vojaki iz
njegove čete razrezali na kosce, katere so nato pojedli. Dve leti kasneje so v
Bangladešu imeli primer, ko so delavci v družbi žrtvovali enega izmed
sodelavcev, da bi dosegli boljšo prodajo izdelkov. Leta 2015 pa so iz Nepala
poročali o tem, da je družina žrtvovala sosedovega 10-letnika božanstvom, saj
naj bi to ozdravilo njihovega otroka.
Posamične primere tako najdemo še dandanes in večinoma se nam
zdijo absurni in nesmiselni – sploh, če gre za darovanje nadnaravnim bitjem. Je
pa res tudi, da je skozi zgodovino in med t.i. razvojem in napredkom religije
žrtvovanje ljudi 'upadlo' na žrtvovanje živali, ki je domnevno tudi na tem, da
izgine, saj velja za okrutno. Seveda vas moram v tem momentu spomniti na
velikonočno šunko in seveda, ameriški pokol puranov za Zahvalni dan. Hkrati pa
me zanima tudi zgodovinsko kurjenje čarovnic in krivovercev na grmadah ali pa njihovo
utapljanje v vodi... lahko, da so stvari nepovezane in so bili ti umori
absolutno potrebni. Kar pa sama zelo težko verjamem.
385. Zdaj pa k malo bolj lahkotni temi oz. vsaj recimo temu
tako. Iz mesta Medicine Hat v Kanadi je prišla vest o tem, na kako kreativen
način so rešili težavo brezdomstva. Mesto s 60 000 prebivalcev je imelo leta
2009, preden so začeli s tem bizarnim projektom, okrog 1000 brezdomcev.
Kako natanko so ta vedno bolj pereč problem zahodnega sveta
rešili? Vsak brezdomec, kjerkoli na svetu je najprej dobil zadolžitev, naj si
poišče službo, stanovanje, se odreče pijači ali drogam ipd. Ekipa, katero je
sestavil župan, se je te težave lotila iz drugega konca. Vsakemu brezdomcu so
najprej poiskali dom – v mestu je bilo veliko zapuščenih stanovanj, hiš ipd.,
zato so te dali brezdomcem in jim pomagali, da so si uredili naslov stalnega
prebivališča (to je eden izmed glavnih zahtevkov pri iskanju službe,
uveljavljanju kakršnih koli pravic ipd.), ker klopca v parku ali stopnice pod
vkodom v blok to niso. Brezdomci so poskrbeli za stanovanja, jih očistili,
pobelili in sčasoma našli tudi pohištvo na bolšjakih in ko so tako imeli naslov
stalnega prebivališča, so lažje začeli sikati službe, opravljati vsaj
priložnostna dela in si pomagali, da so zmanjšali porabo alkohola in
nedovoljenih substanc.
Ta, za naše razmere skoraj bizaren projekt je seveda imal
veliko nasprotnikov, ki so bili prepričani, da kaj takšnega nikoli ne more
uspeti, vendar se je mnenje nasprotnikov izkazalo za napačno. Dokazi za to
seveda niso bili vidni preko noči, ampak je trajalo nekaj let, vendar se mesto
dandanes lahko pohvali s tem, da brezdomstva nimajo.
Nekoč je brezdomec občino Medicine Hat stal tudi do 100 000
dolarjev na leto, saj je morala skupnost plačevati za njegovo zdravljanje,
njegovo prehrano ipd., vselitev človeka pa skupnost stane 20 000 dolarjev (gre
pa večinoma za enkraten strošek). Ko ima človek tako urejeno domovališče, lahko
poskrbi zase, si poišče delo in dobi finance, ki mu pripadajo. Denar, ki ostane
pa skupnost namenja za projekte preprečevanja brezdomstva, za pomoč pri
zdravljenju od alkoholizma in odvisnosti od drog ter za pomoč žrtvam in povzročiteljem
nasilja v družini.
Sila bizarna ideja, ki že skoraj idejno vleče na kakšen
osladen hollywoodski film, ki se zaključi s tem, da vse trpeče duše, ki so cel
film bile tik na tem, da jih pobere od nepravičnosti, z roko v roki tećejo
proti mavrici nad sončnim zahodom, nato pa se jim pridruži še samorog, ki na
svojem hrbtu nosi Kristusa in sneguljčico. Tale podvig iz Medicine Hata
nameravam bežno spremljati še nekaj časa, kaj pa se bo zgodilo s tistimi, ki so
srečni tekli v sončni zahod in nato padli v prepad, ki se je skrival na drugem
koncu mavrice, pa boste tudi izvedeli, ko do tega pride (da ne bo pomote,
projekt mi je všeč in mislim, da bo imel pozitivne posledice na širši ravni,
vendar pa je pri nas nemogoče sanjati o čem podobnem. Pri nas se še vedno zelo
intenzivno gradi razkorak med bogatimi, ki kradejo revnim, in revnimi, ki pri
tem nimajo veliko besede).
386. Ker smo že ravno pri bolj populističnih temah, naj na
hitro omenim še zanimivo aplikacijo za družbena omrežja katera uporabljate. Če ste
kakorkoli naveličani tega, da se vsepovsod pojavlja priimek ene najbolj ogabnih
ameriških družin (ki na račun svoje ogabnosti služi milijone, zaradi česar jim
nikoli v življenju ne bo potrebno delati) Kardashian, potem je aplikacija KardBlock prav za vas.
Lansko leto je 21-letni J. Shamsi, sicer nekdo, ki se
profesionalno ukvarja z internetnim marketingom, na trg poslal razširitev za
browserje, ki je sprva blokirala samo novice povezane z izumetničeno družino.
Shamsi trdi, da ga zanimajo bolj 'globoke' stvari, zato se mu je zdelo
neprestano izogibanje novic povezanih z družino, ki je epitom vsega najbolj
nagnusnega v trenutnem dogajanju po svetu, zdelo preveč duhamorno in mu je
pobralo preveč časa, katerega bi v (idealnem svetu) lahko porabil za kakšno
bolj zanimivo branje. Po začetnih težavah se je aplikacija precej dobro prijela
(ker je nesmiselno blokirati neke stvari, ki sicer kdaj pa kdaj napišejo kaj
pametnega, kar pa gnusna družina potem v naslednjem momentu takoj zasvinja in
uniči), zato je Shamsi z ekipo sodelavcev trenutno v izdelavi dobrega
blockerja za uporabo po družbenih
omrežjih, v katere bodo uporabniki zapisali katerim stvarem – ključnim besedam –
se želijo izogibati, omrežja pa bodo iz njihovih časovnic takšne elemente
enostavno brisala.
![]() |
Vsaka objava zasluži simpatično fotkico... ampak, ker nisem pristaš populistične gnusobe, dobite naključno fotko iz mape fotografij v mojem računalniku. |
Zveni zelo lepo, skoraj preveč lepo, da bi lahko bilo res,
vendar je s stranjo nekaj težav. Kot vsaka zunanja aplikacija tudi ta rada
povzroči, da začne naš računalnik ali mobilnik kuhati mulo, se občasno
onesvesti ipd., dostikrat pa tudi eno najbolj uporabljanih družbenih omrežij –
FaceBook – to aplikacijo prepozna kot virus, jo blokira in na naših časovnicah
je spet ogromna količina gnusobe. Nekateri od nas imamo raje prizore
razvlečenih črev kot pa da bi spremljali kurbarijo in nesmiselno zapravljanje
denarja ljudi, ki za svoj denar nikoli niso počeli nič smiselnega (res je, vsi
smo kurbe, razlikujemo se samo po tem, kateri del svojega telesa prodajamo za denar).
Uporabniki Chromea imate opcijo Kardashian Filter (ki je zaenkrat še zastonj),
uporabniki iOS-a pa imate posebno aplikacijo imenovano K-Blocker (ki vas bo v
iTunesih stala malo manj kot en dolar).
387.
Tako, lahko se vrnemo še k nekaj resnim temam (se
opravičujem za zgornji gravž, ampak bilo je v vaše dobro). Kot nekdo, ki
obožuje tujke in nasploh velike besede, je po dolgem času spet čas, da vam
katero izmed njih tudi predstavim. Po svojem prvem relativno dobro opravljenem
internetnem chatu v grščini, naj bo to beseda meraki (v originalu μεράκι), ki označuje kreativnost, če ne celo
dušo tistega, ki je naredil nekaj nad čimer je navdušen. Beseda se večinoma
uporablja takrat, ko bi radi razložili, da je nekdo v svoje delo vložil svoje srce
in dušo. Da je pri nastanku nečesa – kar je lahko nekaj vsakdanjega, kot npr.
skodelica kave, ali pa nekaj povsem izrednega, kot npr. skodelica kave – tisti,
ki je to naredil, deloval z žarom, navdušenjem in veseljem, katerega so potem
začutili vsi, ki so bili njegove stvaritve deležni. Čeprav je samo besedo
skoraj nemogoče prevesti, bi njen približen, opisni prevod bil nekaj v stilu
'narejeno z ljubeznijo'. Tega pa nam danes vsem manjka.
388. Ker se mi dozdeva, da so naša življenja vedno bolj
neurejena, je pametno, da predstavim t.i. bullet
journaling, koncept katerega se nekateri poslužujemo že leta (vsak na svoj
način), znanje o tem pa je R. Carrol pred nekaj leti združil in ga preko blogov
predstavil javnosti.
Vsakdo od nas se vsak dan srečuje s kopico opravkov katere
mora opraviti, seznami stvari, katere mora kupiti in kopico idej, katere bi
mogoče rad še malo raziskal ali razmislil, preden jih vključi v svoje početje. Resda
je na voljo množica aplikacij na to temo, vendar mi lahko verjamete, da ga ni
boljšega kot zapisovanje stvari na roke (pisanje na roke spodbuja delovanje
spomina in logičnega razmišljanja, kar nam lahko v življenju še kako pomaga). Torej,
za začetek potrebujete zvezek (rokovnik, beležko), ki vam bo všeč in pisalo. Poskrbite,
da bo vaša beležka imela vzdržljive platnice in najprej notri vpišite številke
strani (za lažjo orientacijo kasneje).
Prvih nekaj strani spustite, saj boste nanje sproti vpisovali
kazalo oz. na kateri strani imate katero stvar zapisano. Nato nekaj strani
razdelite na mesece v letu in v te prostore vpišite stvari, katere načrtujete
mesece vnaprej – začetek in konec izpitnega obdobja, dopust, tehnični pregled
za avto, rojstni dnevi ipd. Ko ste naredili to, se lahko lotite mesečnega
planiranja. Na levo stran vpišite nekaj centimetrov od roba datume (in po želji
tudi dneve v tednu) – lahko pa si naredite tudi razpredelnico. V prostorčke v
tem koledarju nato vpisujemo samo reference – brez kompliciranja in vpletanja
čustev, to je žepni koledar in ne dnevnik kakršnega ste pisali v osnovni šoli. Dobra
ideja je tudi, da si noter vpisujete samo okrajšave za opravke, saj boste tako
morali malo bolj pomisliti, kaj morate točno storiti, kar pa bo spet
vzpodbudilo vaš spomin.
Na desno stran (nasproti koledarja) pa vpisujete stvari, ki
bi jih v mesecu radi naredili ali pa ste jih iz prejšnjega meseca prestavili na
tega. Desna stran tako predvsem služi zadolžitvam. Ob koncu mesečnih planerjev
imate tako še vedno dovolj prostora, zato lahko na vsako levo stran vpisujete
vsak dan sproti, desna stran pa vam ostane za sezname knjig, katere bi radi
prebrali, filmov, katere še morate videti, plošče, katere bi radi slišali,
stvari katere morate kupiti ipd. Med te zapiske na desni strani tako lahko
vpisujete tudi svoje ideje, stvari, ki se vam zdijo zanimive (če ste tako kot
jaz, lahko med enournim potovanjem z vlakom popišete več listov, večinoma s
pornografsko vsebino) ipd.
Zakaj točno se imenuje 'bullet journaling'? Poglejte nazaj na mesečni planer in opazili
boste (če ste sledili navodilom), da ste datume vpisali nekaj centimetrov od
roba. V tiste prazne centimetre zdaj lahko vpisujete znake, katere si boste
sami določili, za določene opravke (ideja za nekatere od njih: * za prioritetne
opravke, ● za opravke, O za dogodke, - za zapiske, > za prestavljene
obveznosti in X za preklicane obveznosti). Ti znaki so t.i. metki (bullets), ki
označujejo kaj vas še čaka, da pa znakov vsaj na začetku ne bi pomešali med
seboj, si jih zabeležite, najbolje v kazalo, kjer jih lahko vedno pogledate, da
se ne bi preveč mučili z iskanjem med zapiski in seznami.
Gre za preprost koncept hitrega organiziranja lastnega
življenja na papirju (ker je ta neodvisen od elektrike in tega, kako polna je
baterija na vašem telefonu). Vsak večer mu namenite nekaj minut in ne bo
deloval tako grozljivo kot se v tem momentu verjetno sliši. Boste pa svoje
ideje in zamisli še čez nekaj let imeli v bližini, ko jih boste potrebovali ali
pa si boste samo zaželeli pogledati, na kakšen način ste razmišljali pred nekaj
leti.
Ker pa smo v obdobju potrošništva, je R. Carrol (tisti, ki je
zbral nekaj idej o tem konceptu) na KickStarterju že sprožil kampanijo, s
pomočjo katere bi prišel do dovolj denarja, da bi lahko financiral tiskanje rokovnikov,
ki so že narejeni na tak način, da vedno bolj lenim ljudem ne bi bilo treba
samim risati razpredelnic in vpisovati datumov, saj imajo že z opravljanjem
zadanega vsak dan toliko dela, da so preveč izčrpani, da bi se lahko mučili še
s tako banalnimi zadevami, kot je načrtovanje naslednjega dneva en večer prej s
pomočjo simpatične razpredelnice, katero so narisali sami. Torej, lahko čakate,
da boste odšteli precej denarja, da vam Carrolovo stvaritev dostavijo po zračni
pošti, ali pa si planer po meri naredite sami.
389. O DNKju smo govorili že velikokrat (sicer v zapiskih s
številkami 100, 124, 156, 235 in 302), torej smo govorili tudi o genih. Pa ste
vedeli, da imajo paradižniki več genov kot ljudje? Sicer gre za staro novico
(iz leta 2012), vendar je ravno pravšnja, da jo vrinem v te vrstice (ker mi
ravno zmanjkuje idej za ta teden – vsaj smiselnih in spodobno opisanih).
Res je, paradižniki imajo 31 760 genov, človek pa jih ima
približno 7000 manj. Res pa je tudi, da število genov v resnici nima nič s tem,
kako napreden je organizem (jagode imajo zaradi intenzivnega križanja dandanes
lahko do 6 setov kromosomov, medtem, ko imamo ljudje dva). Paradižnik namreč
kar 92% svojega DNK deli s krompirjem – oboje sta rastlini, ki sta v Evropo
prišli šele po koloniziranju Amerik, pred tem pa jih na stari celini nismo
poznali. Kar razloži veliko o tem, zakaj imata ti dve rastlini toliko skupnega.
Leta 2012 so torej po devetletnem mučenju, dekodirali DNK
paradižnika, česar so se lotili, da bi lahko z genetskim inženiringom ustvarili
boljše paradižnike, ki bi uspevali na slabši zemlji, bi potrebovali manj nege
in ga ne bi napadale vse vrste golazni, ki vsako leto ogrozijo naš pridelek. Seveda
je bil eden izmed ciljev tega početja tudi narediti paradižnik, ki bi bolje
obrodil (ker kapitalizem). Sicer so kasneje to zamaskirali v dejstvo, da so
paradižnikov DNK potrebovali zato, da bi ga bolje umestili med njegove
sorodnike, saj prihaja iz zelo zanimive družine rastlin. Med njegovimi sorodniki
je, kot že rečeno krompir, poleg tega pa še feferoni, tobak (rastlina),
jajčevec in strupena volčja češnja.
Zdelo se mi je smiselno, da vam podem izredno nepomemben
podatek o tem in to še preden se je začela sezona 'flancanja' paradižnikov. Kot
ste verjetno ugotovili, stvar je v nečem povsem drugem. V tisku in internetu je
mogoče zaslediti naslove v stilu 'Paradižnik ima 7000 genov več kot človek!',
ki pa v resnici ne povejo pravzaprav nič. Naprednost organizma je vidna v
njegovi sami vsebini in ne v tem, kaj o njem pišejo mediji. Samo toliko, da ne
boste nasedali vsemu, kar ste preleteli med branjem dnevnega tiska.
390. Z nedavno študijo je bilo dokazano, da ženske
potrebujejo več spanca kot moški, prav tako pa je že pred leti bilo dokazano,
da ženske bolj trpijo zaradi pomanjkanja spanca kot moški. Pa da se nekdo, ki
spi zelo naključno na kratko spusti v razlago o čem je tukaj pravzaprav govora
(osnove o spanju pa smo omenili več kot 200 odlomkov nazaj, natančneje pod
številko 186).
Odrasel človek naj bi potreboval okrog 8 ur spanca v
povprečju, čeprav večina odraslih povsem normalno funkcionira s sedmimi urami.
K kvaliteti spanja pripomorejo kvalitetno ležišče (kvalitetno ne pomeni vedno
'mehko', kot so večinoma prepričani ljudje. Dokaz za to so ljudje, ki lahko
spijo na golih tleh, če so seveda dovolj utrujeni. Sicer ni pametno spati na
golih tleh, vendar je to vsekakor bolje kot spanje na premehkih ležiščih, ki
hrbtenici ne nudijo dovolj opore, kar lahko povzroči še več težav... če pa
spite premalo, pa jih že tako imate dovolj), miren prostor, ki je prezračen,
zatemnjen in brez distraktorjev (najslabše je v prostoru kjer spimo imeti
televizijo ali računalnik – sevanje vpliva na kvaliteto našega spanja, saj
neslišne frekvence motijo tisti čas, ko bi morali imeti mir), reden dotok
svežega zraka (v smislu gibanja na 'svežem zraku' – ta termin je očitno zelo
relativen... zanima me, kako čist zrak imajo npr. v Hong Kongu in kako dobro
ljudje zaradi tega spijo tam...), dovolj popite vode ipd. In seveda, ustaljen
spalni ritem (v posteljo odhajamo ob približno enakem času, spimo približno
enako in čimvečkrat na istem mestu).
Vendar, zakaj ženske potrebujejo več spanca kot moški?
Prvenstveno je ta potreba povezana z dvema stvarema pri katerih se ženske
razlikujemo od moških – to sta drugačna
razmerja hormonov v telesu in multitasking.
Dejstvo, da imamo ženske drugačno razmerje hormonov v telesu je očitno samo
po sebi (hormoni so namreč eden izmed načinov ločevanja spolov – oboji imamo
enake hormone (tudi ženske imamo nekaj testosterona
– kar je očitno predvsem pri tistih, ki imajo z njim težave – trenutno je npr.
popularno se delati norca iz nekoga, ki ima težave s pretirano poraščenostjo
ipd. Ter tudi obratno, moški vsebujejo tudi nekaj estrogena, kar je prav tako očitno pri tistih, ki imajo s tem
težave). Druga stvar pa je t.i. multitasking.
Čeprav velja za stvar, ki so si jo domnevno izmislile ženske, je za tem vendar
nekaj resnice.
Ženski možgani so 'zvezani' malo drugače kot moški, zato
ženske vedno počnejo več stvari hkrati – opravljanje gospodinjskih del, skrb za
otroka, debatiranje po telefonu in še gledanje televizije zraven. V ta pojav
sodi tudi hitro menjavanje tem v pogovorih – opazujte žensko, ki 'kofetka' s
kakšno prijateljico. V nekaj minutah bodo zamenjale več tem kot jih bodo moški
obdelali v celotnem pogovoru – moški pa jim bodo pri tem tudi težje sledili (od
tukaj tudi nekaj tistega, da moški nikoli ne posluša, ko mu ženska nekaj
govori. Ker ni sposoben spremljati vsega, kar mu je povedala).
Multitasking pozroči, da je naenkrat v uporabi več centrov v
možganih in ker ženske tega ne moremo izključiti, to povzroči, da so naši
možgani zvečer (oz. pred spanjem, kadarkoli že pride ta trenutek) veliko bolj
izčrpani in zato potrebujejo več regeneracije (za regeneriranje možganov pa je
spanje najboljše). Ne razumite me narobe, tukaj ne govorimo o več urah spanja
ampak o cca. 20 minutah spanja (ne valjanja po postelji in vsem drugem kar ljudje
lahko v postelji počnemo). Dokazano je, da tudi moški, ki opravljajo delo, ki
od njih zahteva veliko sprejemanja težkih odločitev, potrebujejo več spanca,
vendar gre za kvantitativo še vedno manj spanca kot ga potrebujemo povprečne
ženske.
Ženske, ki spimo premalo smo nagnjene k slabšem presnavljanju
hranil iz hrane, kar povzroči, da smo večkrat lačne (basanje s sladkarijami...
in v nekaterih primerih, z mastno hrano...), ker naše telo nekaj potrebuje, me
pa narobe raztolmačimo, kaj pravzaprav hoče. Seveda, to povzroči nabiranje
neželenega sala kjer ga nič ne rabimo, s tem pa tvegamo razvoj srčno žilnih
bolezni, previsok pritisk, diabetes tipa II ipd. Poleg tega smo zaradi
pomanjkanja spanja nagnjene tudi k razvoju depresije, anksioznostnih motenj ter
tudi k večkratnemu nihanju razpoloženja, predvsem v napadalnost in jezo (zato
ni pametno odgovorov za to težavo iskati na internetu... mene je internet že
nekajkrat skoraj prepričal, da umiram).
In zakaj ženske običajno slabo spimo? Med najbolj pogostimi
vzroki so neprimerno ležišče, katerega veliko žensk deli s partnerjem, ki jih
zna ponoči buditi (ne, ni to kar mislite... običajna motnja pri spanju je
partnerjev nemiren spanec in zbujanje ponoči... lahko pa je seveda tudi tisto,
kar mislite - vendar tisto nima nujno negativnih posledic), seveda tudi stres in skrbi naredijo svoje, poleg tega pa se
veliko žensk pritožuje tudi zaradi nespečnosti v času nosečnosti (zaradi
odvečne teže, kar bolj zakomplicira iskanje udobnega položaja za spanje,
pomemben pa je tudi položaj samega zarodka) ter med menopavzo (predvsem zaradi
hitrih sprememb telesne temperature oz. t.i. 'oblivanja').
Ker je to bil zadnji zapisek ta teden, vam lahko zaželim samo
še lepe praznike in miren spanec, do naslednjič seveda!
Da bi se
zbližali z neko kulturo, jo spoznali, jo razumeli, si poglejte njihove besede,
katerih ne morete prevesti v svoj jezik! (S. Rushdie)