Stromatra, 16.del: Odzven Kaosa, 43. del

Po enotedenski (okey, skoraj dvotedenski) pavzi se vračamo, še vedno slabe volje in vedno bolj naveličani zaradi tega, ker redko najdemo sogovornike, ki bi z nami govorili o stvareh, ki nas zanimajo. Zato sem zopet skupaj spackala nekaj odlomkov, ki so se meni osebno zdeli zanimivi in bi posledično lahko navrgli kakšno debato, ki se ne bo vrtela okrog vremena, kurbarije in stvari na televiziji. Domnevno izven teh tem obstajajo tudi takšne, ki so oblikovale zgodovino, našo miselnost in nas pripeljale do mesta na katerem smo danes (kot družba in tudi kot posamezniki).

Dejansko je malo globje teme možno razbrati tudi iz najbolj vsakodnevnih virov – kot je bilo že nekajkrat poudarjeno, jaz svoje večinoma najdem v glasbenih referencah. Če nekdo od vas pozna besedo Qrixkuor, se mu priporočam, če jo bo hotel razložiti. Na vrlem internetu me običajno opomnijo, da sem jo zapisala narobe in mi v odgovor ponudijo nekaj drugega, kar pa po moji miniaturni logiki ne more biti niti malo povezano z glasbeno referenco, pri kateri sem na to besedo naletela, in jo posledično označim kot napačno. Seveda, vedno obstaja možnost, da se motim. Saj vendar že 43. Teden vztrajam v tem, da pišem o stvareh, ki me zanimajo! Verjetno bi do zdaj že morala ugotoviti, da bo moje življenje veliko lažje, če bom pisala o ljudeh in projektih zaradi katerih še moj računalnik dobi drisko in nato zaradi lastne izmučenosti 'crkne', jaz pa ga moram nato z nekaj urami dretja spravljati nazaj k pameti. Kakorkoli, tukaj je deset zmazkov tega tedna (ne, ne bo jih 20, da se odkupim za en teden, ko so moji možgani določili, da raje odpovejo,kot pa da bi sodelovali z mano), katerih zaradi svojih motenj pozornosti že tako ali tako ne boste prebrali do konca.

421. ker sem prejšnji teden zamudila pomembno številko (številka je bila, vendar pod njo ni bilo zapisano tisto, kar bi moralo biti – po mnenju nekaterih ljudi), sem se odločila, da najprej popravim to grozljivo napako, za katero pa mi ni niti preveč mar... kakorkoli, zadnji zapisek prejšnji teden je nosil številko 420 in takrat sem imela priložnost, da kaj povem o 20. 4. (američani, od katerih poberemo res najbolj neumne ideje ali pa so nam te vsiljene s strani stricev v ozadju ali ospredju, ta datum zapišejo kot 4/20).

Leta 1971 se je skupina ljudi v San Rafaelu v Kaliforniji podala na iskanje zapuščene letine marihuane na podlagi zemljevida lova za zakladom, ki so ga nekako dobili od lastnika te letine. Skupina ljudi, ki si je nadela ime Waldos (ker so se večinoma zadrževali ob obzidju srednje šole v San Rafaelu... tako kot vedno izgubljeni risani junak Waldo), se je dogovorila, da krenejo od kipa Louisa Pasteurja ob 4:20 pm (torej, 16:20). Po več neuspelih poskusih, so svojo kodo ('4:20 Louis') skrajšali na 4:20 ('four twenty'), katera se uporablja še danes... sicer ne več za iskanje zapuščene letine marihuane, ampak za kajenje marihuane (po domače 'trave'). Tako se, v spomin na rahlo nenavadni lov na zaklad, v ZDA vsako leto 20. 4. 'praznuje' protikulturni praznik in določeni dogodki povezani s tem dnem so politične narave in se borijo za legaliziranje kanabisa (za domačo in medicinsko uporabo ipd.).

Steven Hager, ameriški pisatelj, novinar, filmar podpornik gibanja za legaliziranje marihuane je bil obtožen, da je zgodbo o t.i. 'Waldotih' napihnil do tega, da imajo danes kultni status, s tem pa je zabrisal vse druge pomene tega dneva ter tudi to, kateri so bili še drugi načini, ki so prispevali k temu, da je ta datum danes tako 'pomemben'. Hager je namreč izjavil, da je ura 16:20 (torej, kot že rečeno 4:20 pm) družbeno sprejemljiva ura za kajenje trave, zgodnje in hitro širjenje fraze 420 pa je pripisal tudi oboževalcem skupine Greatful Dead. Od leta 1974 v New Yorku izhaja mesečnik High Times, ki je posvečen dekriminaliziranju in legaliziranju kanabisa, hager pa je njegov 'dopisnik' že od samega začetka.

Zaradi popularnosti kode 420 so znaki, ki nosijo to številko večkrat ukradeni kot znaki z drugimi številkami, npr. v Koloradu so na avtocesti I-70 vzhodno od Denverja morali tolikokrat namestiti nov znak, ki je označeval 420. Kilometer avtoceste, da so ga enostavno zamenjali z znakom, ki nosi številko 419.99. prav tako so morali narediti tudi v Idahu, v Minnesoti pa so morali znak za 420. Ulico v glavnem mestu morali zamenjati z znakom 'Ulica 42x'.

422. Marihuano in druge droge se velikokrat povezuje tudi t.i. gangi (skupina med seboj povezanih posameznikov, ki imajo lastnega vodjo in interno organizacijo, večinoma pa se te skupine ukvarjajo s tihotapljenjem in prodajanjem drog, preprodajo orožja, krajami, trgovanja z ljudmi (večinoma zaradi prostitucije), tihotapljenjem ilegalnih imigrantov ipd.). Vsaka izmed teh skupin ima svoje prepoznavne simbole (lokacijo, ime, uniforme – tudi tetovaže in nakit), seveda pa se vse začne z 'vstopnim ritualom', ti pa se raztezajo od običajnih do čudaških do brutalnih (čeprav veliko znanja o tem v resnici nimamo, saj člani gangov v večini primerov riskirajo lastno življenje, če iz ganga izstopijo ali se celo obrnejo proti drugim članom - to se smatra kot izdaja, kazen za to pa je običajno zelo huda). Torej, nekaj brutalnih.

Eden največjih motorističnih gangov na svetu – Hells Angels imajo ob vstopu novega člana običaj, da – pod pogojem, da je na srečanju ta bil spoznan za 'vrednega' tega, da se jim pridruži - tega posadijo na stol, nato pa nanj izlijejo vedro polno urina in fekalij drugih članov, ki so takrat bili navzoči, novic pa po tem ne sme več oprati svojih oblačil.

Poleg urina in fekalij je dober način kako nekoga pridružiti svoji skupini izbrancev tudi ta, da bodočemu novicu daš napitek zmešan iz več sestavin, med katerimi je tudi kri ostalih članov in krvna plazma bodočega novica. Eden izmed gangov, ki se tega poslužujejo, so tudi eden najvplivnejših gangov na Kitajskem, Triada.

Verjetno pa je najbolj pogost način, kako sprejeti novega člana nasilje, ki pa pozna skoraj toliko brutalnih oblik, kot je gangov na svetu. Novici pri gangu Mara Salvatrucha 13 lahko svojo zvestobo dokažejo tako, da pretepejo otroka ali žensko, katerega določi vodja, pretepsti pa jih morajo dobesedno tako, da žrtve za las ubežijo smrti. Iniciacijski ritual pri enem novejših gangov – Knights Templars Cartel – še ni povsem razjasnjen, je bilo pa iz več virov možno dešifrirati, da vsebuje tudi, da morajo novi člani pojseti srce otroka. Pri gangu Bloods mora novic enega izmed drugih članov po obrazu porezati z olfa nožem takoj, ko vodja skupine zavpije njegovo ime.

Južnoafriški gang, ki se je formiral v zaporih – Numbers – novicu postavi vprašanje in, če novic odgovori pravilno, svojo zvestobo gangu dokaže tako, da v zaporu napade stražarja, nato pa mora brez tega, da bi spustil kakršenkoli glas od sebe prenesti posledične 'batine' iz strani stražarjev. V nasprotnem primeru – če odgovori narobe – je prisiljen, da postane prostitut v zaporu (za druge člane ganga).

423. Po – na momente – šokantnem zapisku o iniciacijskih obredih, je zdaj definitivno čas za nekaj lahkotnejšega... tisti, ki ste se vprašali, če bomo govorili o etru, ste seveda uganili (vendar dvomim, da vas je veliko pomislilo na eter), da je to naslednja tema o kateri nimam pojma.

Široko gledano so etri razred organskih spojin sestavljenih iz kisikovega atoma na katerega sta vezani dve alkilni ali arilni skupini. Ker je ta definicija približno tako smiselna kot imeti nosnice na levem kolenu (torej, ni smiselna), lahko vse skupaj izvedem iz primera. Najpomembnejši med etri je         CH₃-CH₂-O-CH₂-CH₃ oz. bolj po domače rečeno dietil eter, katerega v vsakodnevni uporabi imenujemo kar eter. Gre za bistro, brezbarvno tekočino, ki se slabo topi v vodi, je močno vnetljiva in ima močen, prepoznaven vonj – nekateri pravijo, da je ta vonj celo prijeten (kar bo povedano nekaj vrstic kasneje).

Dandanes se dietil eter uporablja predvsem kot topilo (tudi pri proizvodnji kokaina) , nekoč pa so ga uporabljali predvsem v medicini in sicer kot anestetik (prvič je bil uporabljen 1842, štiri leta kasneje pa je prišlo do prvega javnega prikaza njegove uporabe). Ker je bilo v 19. Stol. Neprimerno, da ženske pijejo alkohol (okey, nekatere ga še danes ne bi smele... ampak o tem kdaj drugič, če sploh) v javnosti, zato so pile nadomestke – eden izmed takšnih je bila mešanica dietil etra in etanola (alkohola), katero so prodajali kot čudežno zdravilo za vse bolezni, tudi pod imenom Hoffmannove kapljice.

Dimetil eter sam po sebi ni strupen (o čemer priča dejstvo, da so ga pred cca. 150 leti uporabljali kot univerzalno zdravilo in drogo za zabave – ja, resno, že takrat so se ljudje zabavali tako kot se znajo danes tisti, ki se sploh ne znajo zabavat) – ima pa neprijetne stranske efekte kot so vrtoglavica, glavobol in bruhanje (zato so ga nehali uporabljati kot anestetik) – vendar pa je delo z njim precej težavno, saj ima nizko temperaturo samovžiga (približno 170°C), v suhem stanju pa je eksploziven. Kot rečeno, hitro zagori, njegove pare pa so težje kot zrak, zato v kombinaciji z zrakom postane eksploziven. Za vse etre je tako skupna lastnost, da na svetlobi / toploti / pri prisotnosti kovih izredno hitro avtooksidirajo in v mešanju z zrakom tvorijo eterske perokside, ki pa so strupeni (z enim od njih se barva lase... če lahko 'poje' barvo las in eventuelno tudi lase, če se predolgo valja po njih, potem veste, da v čaj ne sodi).

Dobila pa sem tudi podatek – koliko je uporaben, presodite sami – da približno 0,25 dcl dietil etra, če ga inhaliramo (ker naj bi, kot že rečeno imel zanimiv, prijeten, če ne celo sladkast vonj – res pa je, da ga tako opišejo samo nekateri od 'uporabnikov', drugi pa so ga opisali kot ogabnega – stvar okusa, očitno), povzroči blago omrtvičenost in blago evforijo ter dobro voljo, ki traja od 5 do 15 minut (odvisno od tolerance samega uporabnika). Takšna količina se iz telesa izloči v nekaj urah, za seboj pa pusti obupen glavobol... torej, presodite sami. Drugi ljudje pa lahko posledice tega, da se vdihavali dietil eter na vas zavohajo še do 24 ur kasneje, saj se sam vonj vžre v oblačila in ostane na koži.

In ja, dietil eter je običajno tisto, kar v filmih vidite, da nekdo zlije na krpo, katero nato nekomu pritisne na obraz in ta uboga para omedli. Če vas je kdaj slučajno zanimalo (prepričana pa sem, da vas ni)...

424. Zdaj pa še ena precej podobna beseda zgornji, vendar pa ta nima veliko veze s kemijo – če sploh ima kakšno – in to je Æther. Gre za primarno božanstvo iz grške mitologije, ki predstavlja utelešenje najčistejšega zraka, katerega dihajo samo bogovi (ljudje dihamo Ær, ki pa ni tako čist... sploh ne dandanes...). odkritih je bilo nekaj svetišč posvečenih  Æthru, vendar pa, ker niso odkrili templjev, se domneva, da ni imel lastnega kulta, zato se je tudi večina podatkov o njem izgubila.

Kolikor vemo o njem, vemo iz Heziodove Teogonije -  ta ga opiše kot sina, ki ga imata Erebus (mrak, tema) in Nyx (noč), njegova sestra pa naj bi bila Hemera (dan) – in nekaj ohranjenih fragmentov Higinijevih pesnitev - ta ga predstavi po podobnem sistemu kot Heziod, vendar pri tem zamenja Nyx s Chaosom, Erebus pa s Caligo (vendar pa to ime prav tako pomeni temo oz. mrak). O njem so nekaj povedali tudi Aristofan (Æther je sin Erebusa), Damask (ki trdi, da so Æther, Erebus in Chaos sorojenci, vsi pa so Chronosovi sinovi – Chronos je t.i. 'Oče čas') in Epifan (ki pa celotno štorijo zakomplicira malo bolj, ker vanjo vmeša kozmično jajce... naslednji odstavek, da razjasnimo stvar).

Kozmično jajce je vse preden je to sploh obstajalo. Okrog njega se po Epifanovih trditvah kot kača ovijata Chaos in Ananke (neizogibnost), vendar pa jajce stisneta tako močno, da iz njega iztisneta vso njegovo vsebino, ki se nato oblikuje v svet, kakršnega so poznali takrat (lahko da je enak še danes, vendar se večini nas to zdi nepomembno). Ker se je jajce zaradi močnega stiska razdeli na dva dela, se iz teh dveh delov oblikujeta obe hemisferi, atomi, ki so pred tem bili v jajcu, pa so se razvrstili sami – lažji so odšli navzgor in postali Æther in Uranus (čisti zrak) in Chaos (redki veter), težji pa so padli navzdol in postali Gaia (Zemlja) ter Ocean in Pontus (morje).

Aether v boju z levjeglavim velikanom

Tako v tem momentu lahko omenim tudi 5. Orfično himno (nekaj o njenih 'sopesnitvah' smo povedali v odlomku 391... nekaj pa v odlomku 425, katerega pa se morate še spraviti brat), ki Æther opiše kot Zevsovo neuničljivo moč oz. t.i. najboljši element in 'iskro življenja' (moja malenkost bi to enačila s 'bitjo', vendar to je samo ideja moje neuke malenkosti) vseh bitij.

425. Torej, končno je čas, da nekaj – upam, da na kratko – povem o Orfizmu, saj se preko rahlo nenavadnih glasbenih referenc skoraj neprestano srečujem z njim, res pa je tudi, da te reference dejansko nimajo velike povezave z njim. Komplicirano? Niti ne.

Kozmično jajce

Orfizem je sistem religijskih pesnitev in obredov, ki so pripeljali do celotnega sistema verovanj iz antične Grčije (seveda, od kje drugje pa?) – predvsem povezano s Heleni in Tračani (ker so ljudstva že takrat imela razne svoje zamisli o tem, kako bodo imeli in vodili svojo 'državo', čeprav je to bilo dejansko preden je do izoblikovanja 'držav' sploh prišlo). Ves sistem verovanj temelji na pesniku Orfeju, ki se je spustil v Had (katerega poznamo kot 'realnost umrlih', kar smo do zdaj povedali že v odlomkih 214, 257, 335, 358 in 407, kar pomeni tudi, da bi si res že lahko zapomnili), nato pa se je od tam vrnil in pesnil o tem, kaj je tam videl in doživel (tokrat ne bo govora o Orfejem samem, ampak o osnovah tega, kar je spesnil – saj se spomnite srednješolskega vprašanja pri književnosti, ki se je glasilo nekako 'Kaj je pesnik s tem hotel povedati?', kajne? Gre za enega najbolj mukotrpnih podvigov pri čakanju na naslednji odmor, kar jih poznajo srednješolci).

Celotno verovanje je zasnovano okrog Dioniza, v njegovi inkarnaciji pod imenom Zagreus. Zagreus je sin Zevsa (ki ga je res vtaknil vsepovsod – kar bo potrjeno še malo kasneje) in Perzefone (Ki je hči Zevsa in Demetre, zato se jo velikokrat omenja tudi v povezavi z incestom, kot je bilo omenjeno v odlomku 214, ki je v celoti posvečen njej), kot Zevsov sin pa dobi njegov tron. To pa močno razjezi Zevsovo soprogo Hero, ki posledično zaroti titane in jim naroči njegov umor. Malega Dioniza tako zavedejo z ogledalom in igračami, ga umorijo in pojedo. Boginja Atena shrani otrokovo srce in Zevsu posreduje novico o tem, kaj se je zgodilo. Razbesnjeni Zevs tako v titane vrže strelo, ki zagorijo iz njihovih saj pa nastanejo grešni ljudje. Ker saje vsebujejo ostanke titanov in Dioniza, se iz tega razvije orfična sestava človekovega telesa. Dionizov faktor pove, da je človeška duša božanska in stremi po tem, da bi bila svobodna, titanski faktor pa predstavlja človeško telesnost, ki dušo zadržuje (in ji preprečuje, da bi bila svobodna) kot v zaporu.

Zevs in Zagreus

Orfizem se tako temeljno razlikuje od takratne grške religije, saj dušo pojmuje kot božansko (neumrljivo, neuničljivo, večno) in ne kot smrtno (kot so jo dojemala verovanja v tem kar danes poznamo kot Grčija). Vendar je duša prekleta, zato mora preko več ponovnih rojstev (kar je malo bolj natančno opisano v odlomku 398), težkih življenj in še hujših smrti. Orfizem prav tako predpisuje asketsko življenje, saj je to eden izmed načinov, kako lahko duši pomagamo, da bo očiščena in bo lahko zapustila ta naporni krog ponovnih rojstev. Ko bo svobodna, se bo lahko vrnila v svoje božansko stanje, saj bo v občestvu z vsemi božanstvi iz katerih izhaja. Se vam ti predpisi zdijo znani? No, zdaj si lahko predstavljate, od kje izhajajo. Prav tako pa ste bili seznanjeni z še eno definicijo, katere nikoli ne boste potrebovali.

426. Ker je orfizem imel močan vpliv na obrede povezane s pokopavanjem umrlih (kako so pokopavali žive bomo razjasnili kdaj drugič), bosta naslednja dva odlomka povezana še z dvema bolj pravljičnima temama, za katere njihovi privrženci trdijo, da sta zelo resni in je po eni treba stremeti, druge pa se bati. Seveda, govora bo o tem kako nekaj večjih religij na svetu pojmuje nebesa in pekel. In seveda, ker imajo ljudje dandanes nemudoma najti tisto, kar jim je všeč, moram začeti z nebesi.

Judovstvo, kot ena najstarejših monoteističnih religij na svetu ter hkrati tudi ena najvplivnejših, pojmovanja nebes nima najbolje razdelanega (niti nebes, niti kakšno pojmovanje ima o posmrtnem življenju), vseeno pa lahko zasledimo nekaj podatkov o tem, kaj domnevajo, da se zgodi z dobrimi ljudmi po smrti, kar opisujejo njihova sveta besedila. Iz Stare Zaveze Svetega Pisma je tako moč razbrati, da poznajo dvoje pojmovanj o nebesih – sicer farizejsko (ti so prepričani, da nebesa so) in saducejsko (ti pa trdijo, da, ker Sveto Pismo o tem ne reče besede, nebes ne more biti oz. zanje ni dokaza). Preko tisočletij obstoja svoje religije so judje razvili več idej o tem kaj pravzaprav so nebesa, v katera naj bi vstopili, ko se Mesija vrne in obudi pravične. Tako Judovstvo kot religija veliko več polaga na življenje tukaj in zdaj, kajti posmrtno življenje niti ni nujno, da jih doleti.

Preko Perzijcev in Zoroastrizma (nekaj o njihovem načinu pokopavanja smo omenili v odlomku 363) smo prejeli idejo o Raju v obliki ograjenega vrta ali parka ter nebesih in posmrtnem življenju, kot ga danes predstavljajo abrahamovske monoteistične religije (Judovstvo, krščanstvo in Islam). Tako pri njih verujejo, da četrti dan po smrti duša umrlega pride do t.i. mosta ločevanja, ki se razširi, če ga prečka pošten človek (kaj se zgodi v nasprotnem primeru vam bo povedal odlomek s številko 427), na drugi strani mosta pa ga čaka lepo dekle, ki je utelešenje vseh njegovih dobrih del. To dekle dušo pospremi v hišo pesmi, kjer duša počaka na zadnji dan, ko bodo vsi očiščeni in bodo vredni tega, da živijo v novem svetu, ki bo poln mladostnega veselja, v njem pa ne bo zla. Za razliko od večine drugih religij je zoroastrizem prepričan, da bodo eventuelno vsi šli preko procese očiščevanja in bodo vredni vstopa v raj.

Prehod preko mosta Chinvat

Krščanstvo in vse njegove ločine so tisti, ki upravljajo s tem, kako si nebesa predstavljamo na t.i. Zahodu – torej oni so tisti, ki so ljudem priučili, da so nebesa kraj prepevanja in veselja pred bogom. To se bo dogajalo na novi Zemlji in v novih nebesih, ta ideja pa je očitno prišla iz judovstva (v nebesih se bo nahajal t.i. novi Jeruzalem – o katerem lahko veliko preberete v Svetem Pismu v knjigi Razodetja. Novi Jeruzalem bo ograjen z zidom, v katerem bo 12 vrat (za vsako pleme Izraela ena), vse pa bo stalo na 12 temeljih (eden za vsakega apostola). Ljudem, ki so se s tem ukvarjali, je uspelo izračunati, da bo novi Jeruzalem velik 3625.98 km², obkrožal ga bo 60,96 metrov visok zid iz dragocenih kamnov (od katerih na Zemlji večine sploh ne poznamo). Skozi novi Jeruzalem bo tekla reka Življenja, ki bo pritekala iz božjega trona, na rečnih bregovih pa bodo rasla drevesa življenja, ki bodo rodila vsak mesec (torej tistim, ki pridejo tja ne gine niti dejstvo, da bodo okopavali, gnojili in obirali drevesa tudi po smrti).

V Islamsko obliko Raja bodo lahko vstopili tisti, ki so v življenju naredili več dobrega kot slabega. Raj je predstavljen kot vrt, v katerem verni ležijo na divanih v nadzorovani klimi, obkrožajo pa jih sramežljive, temnooke device, ki so čiste kot varovana nojeva jajca. Verni bodo pili iz kristalnih kelihov in srebrnih sodov (pijača bo prihajala iz Alahovih osebnih zalog), oblečeni pa bodo v zeleno svilo in brokat, njihova zapestja bodo krasile srebrne zapestnice. To in še več bo plačilo za njihov trud in potrpežljivost.

Pojmovanje posmrtnega življenja in nebes je na vzhodu precej drugačno od tega, ki ga poznamo na zahodu. Hinduizem tako predstavlja svojo obliko nebes – imenovano Moksha – kot odmik od iluzij in trpljenja v stvarnosti. Ideja Mokshe je zelo dobro razdelana v Upanišadah, filozofskem delu hinduističnih svetih besedil, katere poznamo pod imenom Vede. Upanišade tako povedo, da je edino, kar je resnično Brahman (ultimativna resničnost), ki presega naše izkušnje zasnovane na čutilih, saj, kar živi v ignoranci, se temu primerno tudi obnaša. Zaradi Karme smo udeleženi v krogu smrti in ponovnih rojstev iz katerega je izredno težko uiti. Če lahko ubežimo lastni ignoranci in posledično ugotovimo, da 'jaz nisem jaz, ampak sem Brahman sam' lahko tako ubežimo temu krogu smrti in ponovnega rojstva. In ravno ta 'pobeg' ignoranci se imenuje Moksha, hinduistična oblika nebes.

Moksha

Tudi Budistično pojmovanje nebes je precej drugačne od zahodnjaškega. Ena izmed štirih Budinih resnic je, da je trpljenje posledica želje (po tem, da bi nekaj ali nekoga imeli, po tem, da bi nekaj oz. nekdo bili...). Želja je t.i. Tanha (gorečnost), ki nas drži v mreži navideznosti (ki pa je v resnici naš ego). Buda tako uči, da je želja ogenj, ki nas opeče in povzroči, da trpimo, zaradi tega ognja pa smo ujeti v krog smrti in ponovnega rojstva, saj ta ogenj gori v naslednje življenje. Tako lahko samo upamo na Nirvano (izničenje želja in individualne zavesti), ki bo ta ogenj pogasila in s tem premagala naše trpljenje.

Nirvana

427. Zdaj pa še veliko bolj zanimiva tema, namreč pekel.

Kot v primeru nebes, ima Judovstvo tudi tukaj bolj dvoumno definicijo kot ne. Sveto pismo ga redko omenja, ve pa se, da je to mesto, kjer prebivajo duše umrlih oz. Sheol. Poleg tega je znana tudi t.i. Gehennah, dolina v kateri so žrtvovali otroke bogu Molechu. Domneva se, da se je ravno iz pojmovanja te doline kasneje razvilo pojmovanje pekla, ki je kot nekakšno smetišče, kjer neprestano gori ogenj – kar je dalo zelo močno metaforo za mesto, kamor se pošilja grešnike. V kasnejšem judovstvu je pekel kraj za kaznovanje nevernikov, vendar pa nekatera sveta besedila omenjajo, da bodo tam ostali samo nekaj časa (domnevno maksimalno eno leto).

Gehinnon

Kot omenjeno že zgoraj, je v Zoroastrizmu most ločitve oz. Chiuvat tisti, ki ga duša prečka po smrti. Povedali smo tudi, kaj se zgodi s pravičnimi. Kaj pa se zgodi z 'ne-tako-pravičnimi'? Če duša takšnega človeka prečka most, se most obrne na stran in postane oster kot britev. Bog Mithra polaga človekova dobra in slaba dela na tehtnico in če je slabih več, bo dušo tega umrlega mučila coprnica in jo, ko bo že povsem izmučen, vrgla v pekel pod mostom. Mučenje v peklu je veliko hujše kot tisto, ki si ga je lahko zamislil Dante, večinoma pa je osredotočeno na zla dela tega človeka. Za tiste, ki vas zanima kako točno to izgleda, si lahko nabavite Vizija Arda Virafa, kjer je natančno opisano, kaj se tam dogaja, za tiste, ki pa vas to ne zanima, pa naj povem, da je zoroastristično pojmovanje pekla domnevno najhujše, kar jih trenutno poznamo. Ko je človek plačal za svoje grehe in je njegova duša očiščena, se lahko pridruži pravičnim v vladavini boga Ahure Mazde.

Bog Mithra pologa dobra in slaba dela umrlega na tehtnico, da bi določil v katero stvarnost gre njegova duša

Krščansko pojmovanje pekla je v bistvu kombinacija judovske Gehenne (ideja o večnem ognju) in grškega Hada (ideja o večnem trpljenju - ne resno, do zdaj je bil opisan že tolikokrat, da bi njegovo definicijo morali poznati na pamet). Nova Zaveza Svetega Pisma besedo Had kot 'pekel', Jezus pa indicira, da gre za mesto, kjer ogenj nikoli ne pogasne. Najbolj bizarna knjiga Svetega Pisma, Razodetje tako predvideva, da tisti, katerih imena niso napisana v Knjigi Življenja končajo v jezeru ognja. To idejo in še nekaj zelo zanimivih je krasno povzel mojster Dante v svojem Infernu.

Grafični prikaz zgradbe Dantejevega Inferna (pekla)

Koran o nebesih in peklu običajno govori v istem odstavku (verjetno, da bi vzpostavil določen dramatičen kontrast med pojmoma). Tako pekel običajno opiše kot počivališče zla. Islam prav tako v interpretacijo pekla vključi ogenj, vendar ta predstavlja samo začetek trpljenja. Ogenj je namreč tisti, ki brezbožneže obkroža in ko ti vpijejo na pomoč, jih zalije voda vroča kot topljena medenina in popari njihove obraze. Stanje se od tukaj naprej samo slabša, saj neverni nosijo oblačila iz ognja, če pa hočejo pobegniti, se nanje pripnejo vroče železove palice.

Kljub temu, da vzhodne religije nebesa in prav tako pekel pojmujejo drugače kot na zahodu, se nekatere ideje v Hinduizmu, Budizmu in Taoizmu ujemajo s pojmovanji iz zahoda. Hinduizem pekel vidi kot nadaljevanje življenja kakršnega živimo na Zemlji – to je t.i. Samsara oz. neskončni krog smrti in ponovnih rojstev, ki pride zaradi človekove ignorance. Samsara pomeni 'iti preko', kar kaže na to, da moramo iti preko več življenj, da bi se naučili o ultimativni resnici v vesolju. Dela, ki smo jih naredili v tem življenju določajo naravo našega preporoda v naslednjem ter tudi kasto, katero bomo pripadali v naslednjem življenju. Ta dela in njihove posledice imenujemo Karma.

Samsara

Tibetanski Budizem v Bardo Todolu (Tibetanska knjiga mrtvih) govori o smrti oz. bolje rečeno, stanju vmes (v prevodu beseda Bardo pomeni 'vmesno stanje', Todol pa pomeni 'odrešenje oz. razsvetljenje – to sestavljeno skupaj torej pomeni 'odrešitev od vmesnih stanj'). Kot stanje vmes se predstavlja tisto, kar je med dvema skrajnostima (rojstvo – smrt, spanje – budnost, hoja – trans...). Bardo Todol tako uči, da duša umrlega preživi 49 dni v vmesnem stanju, ki lahko vodi v Nirvano ali pa v ponovno rojstvo. Eden izmed faktorjev, ki določajo, kaj se bo z dušo zgodilo, je način, kako je lastnik duše umrl – 'dobra smrt' bo dušo pomaknila bližje k razsvetljenju, 'slaba smrt' pa proti ponovnemu rojstvu. Zato tibetanski Budisti veliko časa in pozornosti namenijo pomoči umirajočim.

Bardo Todol

428. In, ker smo že ravno pri tem na kak način nekdo umre in so vas zgornji opisi pekla mogoče malo preveč pogreli, naj povem nekaj o kanadski verziji Kena in Barbie... in ne, ne gre za lutke.

Paul Bernardo in Karla Homolka sta bila navzven videti kot absolutno popoln par. Mlada, lepa, bogata in neopisljivo zaljubljena eden v drugega. Vendar stvari navzven običajno izgledajo malce drugače kot pa v resnici so. Že pred poroko je Paul izrazil svoje nezadovoljstvo nad tem, da je njegova zaročenka nedolžnost izgubila z drugim moškim in ne z njim. Karla, ki je svojega zaročenca ljubila kolikor je bilo to možno, se je odločila, da mu za božič podari nedolžnost svoje mlajše sestre, Tammy.

P. Bernardo in K. Homolka na svoj poročni dan

Po koncu božične zabave leta 1990 so tako Paul, Karla in Tammy še popivali in Karla je Tammy podtaknila nekaj živalskih sedativov (katere je ukradla na veterinarski postaji, kjer je takrat delala) v pijačo, nato pa posnela vse, kar je Paul počel z njeno nezavestno sestro. Ko je končal, je povabil Karlo naj se pozabava s svojo sestro, vendar je še vedno nezavestna Tammy pričela bruhati in se kljub Karlini pomoči zadušila z lastnim bruhanjem.

Paul je Karli zagrozil, da jo bo obtožil sestrinega umora, če mu ne bo našla nove 'igračke' in Karla je, v strahu, da bo drugače izgubila ljubezen svojega življenja pričela iskati mlada lepa dekleta, kar je Paula kmalu pripeljalo do ugotovitve, da ga bo Karla ubogala ne glede na to, kaj ji bo naročil. Odločil se je, da je vredna tega, da se on z njo poroči.

Karla ni ugotovila, da ona pravzaprav ni tisto, kar je Paul hotel, saj je Paul začel brez njene vednosti posiljevati dekleta, kljub temu, da mu jih je Karla praktično vodila domov. Neke noči je, medtem, ko je tihotapil cigarete preko kanadske meje, naletel na 14-letno Lesley Mahaffy, jo prisilil, da je sedla v njegov avto in jo odpeljal domov. Kljub temu, da je njegova soproga spala v zgornjem nadstropju, je deklico posilil in celoten dogodek posnel. Zjutraj je Karla naletela na prestrašeno dekle in Paul ji je naročil, kaj in kako naj se je loti, on pa je vse dogajanje zopet posnel. Nato je 14-letnico zadavil z električnim kablom, njeno truplo pa sta odvrgla v bližnjo reko.

Medtem, ko je umor Lesley Mahaffy polnil lokalne časopise, par pa se je trudil, da ne bi zbujala preveč pozornosti, se je Paul naveličal iskanja naključnih deklet in Karli naročil, naj mu najde dekle s katero se bo lahko 'resno igral'. Par je tako ugrabil 15-letno Kristen French, ko se je ta vračala iz šole. Več dni sta jo zadrževala v hiši pod močnimi pomirjevali in se nad njo izživljala, dokler se dekle ni odločilo, da se bo temu uprlo. Ker ni ubogala Paulovih navodil, jo je Paul zadavil, njeno truplo pa sta odvrgla blizu kraja, kjer sta odvrgla truplo Leslie Mahaffy.

K. French, L. Mahaffy in T. Homolka

Leta 1994 je Karla končno odšla na policijo in priznala sodelovanje v posilstvih in umorih, zaradi česar so Paulu leta 1995 tudi sodili in ga obsodili na 25 let zaporne kazni. Ker je bil vmes spoznan za izredno nevarnega, so njegove možnosti za pogojni izpust izredno majhne. Od obsodbe je bil zaradi lastne varnosti zaprt v samici.

Karla je v zameno za krajšo kazen predložila posnetke, ki sta jih s Paulom naredila. Obsojena je bila na 12 let zaporne kazni in izpuščena leta 2005. Domneva se, da če bi tožilci videli vse posnetke, ki sta jih Karla in Paul naredila o tem, kaj sta počela z dekleti, bi tudi Karla dobila 25 let zaporne kazni ali pa bi bila oba obsojena na še več let zapora. Smrt Karline sestre Tammy je bila razglašena za nesrečo in zanjo nista dobila zaporne kazni.

429. Ker je bilo zgoraj govora o zmešani ženski, ki je pomagala uničiti življenja (realno in v prenesenem pomenu) večih deklet, je verjetno čas za konkretno babnico tega tedna. Zaradi novih odkritij povezanih z delom zgodovine, ki je hotela njen obstoj izničiti, sem se odločila, da tokrat za spremembo (in odmik od običajnih mitoloških žensk, ker je bilo mitologije za vašo slabo koncentracijo že zgoraj preveč) na kratko predstavim Hatchepsut, eno najpomembnejših ženskih faraonov v zgodovini. Podatki o njenem obstoju in vladavini so zaenkrat skopi, vendar pa jih je toliko, da lahko o njej izvemo nekaj zanimivosti.

Računalniška rekonstrukcija Hatchepsutinega obraza

Hatchepsut (v slovenskih zgodovinskih učbenikih, ki jo omenjajo je predstavljena kot Hačepsut), katere ime v prevodu pomeni 'najpomembnejša med plemenitimi ženami' se je rodila okrog leta 1507 pred našim štetjem faraonu Tutmozisu I. In njegovi glavni ženi Ahmes. Pri dvanajstih letih so jo poročili z njenim polbratom, Tutmozisom II. (s katerim sta si delila očeta, njegova mama pa je bila druga žena Tutmozisa I. Mutneferet) In rodila se jima je hči Neferure, Tutmozis II. Pa je z drugo ženo Iset dobil sina Tutmozisa III. Hatchepsut je po očetu prevzelo sovladavino s soprogom nad Egiptom, v sedmem letu svojega vladanja pa je že bila priznana kot kralj Egipta (in ne kot kraljica, saj so kraljice bile samo priveski kraljev, ampak kot pravi kralj, torej vladar dežele).

Kralje običajno povezujemo z vojaškimi pohodi, katerih je Hatchepsut ukazala in vodila kar nekaj (proti Nubijcem in Kanaancem ter v Byblos in na Sinaj), kljub temu, da njena zunanja politika velja za relativno mirno. Bolj jo poznamo po ustanovitvi večje trgovske mreže s pomočjo katere je prišlo tudi do prvega poskusa presajevanja dreves iz tujine na področju Egipta – v devetem letu njenega vladanja je bila njena ekspedicija poslana v deželo Punt (ki naj bi se nahajala nekje na območju današnje Somalije, Eritreje in Djiboutija) iz katere je pripeljala živa drevesa Mire. Poleg tega so pripeljali tudi druge dobrine, predvsem zlato in kadilo. Hatchepsut je opisana kot prva, ki je zmlela zogljenelo kadilo in ga uporabila kot črtalo za oči.

Poleg trgovske mreže je bila znana tudi po naročanju ogromnih gradbenih projektov, ki so bili verjetno tudi številčnejši kot tisti, ki so jih naročali njeni predhodniki. Največja mojstrovina med naročenimi zgradbami je njen pogrebni tempelj, prvi postavljen v doliki, ki je kasneje, zaradi posmrtnih templjev drugih vladarjev, ki so bili zgrajeni na tem območju, prejela ime dolina Kraljev.

Čeprav še danes velja za nenavadno, vladavina ženske v starem Egiptu ni omejena samo na primer Hatchepsut. Pred njo so ženske vladarje poznali v prvi (Merneith), tretji (Nimaethap), šesti (Nitocris)  in dvanajsti (Sobekneferu) dinastiji, nasledile pa so jo še nekatere, med katerimi sta najbolj znani Nefretete in Kleopatra. Hatchepsut je nasledil njen pastorek Tutmozis III., ki je po njeni smrti (v dvaindvajsetem letu njenega vladanja, domnevno v letu 1458 pred našim štetjem), skušal izbrisati vse dokaze o njenem obstoju. Hatchepsut je bila sprva pokopana v grobnici KV20, poleg svojega očeta, nato prestavljena v grobnico KV60, kjer sta bili v začetku 20. Stoletja odkriti dve ženski mumiji, na podlagi manjkajočega zoba so kasneje eno izmed njih identificirali s Hatchepsut. Ta mumija se danes nahaja v Egipčanskem muzeju v Kairu.

Hatchepsutin monument v Dolini Kraljev

O njeni smrti ni veliko znanega (ker sta njen pastorek Tutmozis III. In njegov sin Amenhotep II. Na dobeseden način hotela uničiti vse dokaze o njenem obstoju), vendar so na podlagi njenih posmrtnih ostankov ugotovili, da je imela diabetes, artritis in zanič zobe, umrla pa naj bi zaradi kostnega raka, ki je metastaziral po njenem celotnem telesu.

430. Zgoraj je bil na kratko omenjen Incest, zato lahko za konec navržem nekaj podatkov o tem kateri znamenitejši ljudje v zgodovini so ga zakrivili. Incest se definira kot spolni odnos oz. razmerje med družinskimi člani ali ožjimi sorodniki. Kljub temu, da ga slovenski kazenski zakonik več ne definira kot kriminalno dejanje (razen če je ena izmed udeleženih oseb mladoletna), še vedno velja za družbeno nesprejemljivo in nemoralno dejanje.

Družinsko drevo Habsburžanov

Oče evolucije Charles Darwin je bil poročen s svojo prvo sestrično, Emmo Wedgewood, oba pa sta izhajala iz družin, v katerih je bilo poročanje med sorodniki precej pogosto, pogosto pa so se člani njunih družin poročali tudi med seboj. Paru se je rodilo deset otrok, med katerimi so trije umrli kot malčki, od preostalih sedmih pa so trije bili neplodni. Praksa poročanja članov obeh družin je bila razlog za izredno slabo zdravstveno stanje Darwinovih otrok, česar se je znani biolog tudi zavedal.

Lepotica, ki je krasila prve izdaje časopisa Vogue, Barbara D. Baekeland je bila znana po svoji mentalni nestabilnosti, katere se je hitro naveličal tudi njen soprog. Ker je praksa takrat navajala, da v primeru ločitve skrbništvo nad otroki dobi mati, je sin Anthony ostal z njo. Anthonyju so pri dvajsetih letih diagnosticirali shizofrenijo, kmalu po tem pa se je spustil v razmerje z drugim moškim. Njegova mati mu je, v obupanih poskusih, da bi ga 'ozdravila' (ker so istospolne zveze takrat obravnavali kot bolezen – kar tudi dandanes ni tako nenavadna praksa) plačevala prostitutke in ko so vsi njeni poskusi padli v vodo, se je odločila stvari vzeti v svoje roke in se s sinom spustila v spolni odnos. To je posledično pripeljalo do tega, da jo je 17.11. 1972 Anthony umoril z navadnim kuhinjskim nožem, po odsluženi zaporni kazni pa je poskušal umoriti tudi svojo babico.

Leta 2009, skoraj deset let po smrti svojega očeta, MacKenzie Phillips objavila knjigo o tem, da je deset let preživela v spolnem razmerju s svojim očetom Johnom Phillipsom, glavnim tekstopiscem skupine The Mammas & The Pappas. V razmerje naj bi se spustila na predvečer svoje prve poroke, kar je kasneje prikazala kot posledico ogromne količine halucinogenih drog, ki sta jih z očetom zaužila tisti večer. Razmerje je končala deset let kasneje, ko je izvedela, da je noseča in ker jo je bilo strah, da bi oče njenega otroka lahko bil njen oče. Njen oče je plačal stroške abortusa, da bi lahko ohranil svojo šarmantno javno podobo.

To so samo nekateri izmed primerov incestuoznih razmerij v zapisani zgodovini. Takšna razmerja so lahko vzrok za slabo zdravstveno (psihično in fizično) stanje morebitnih potomcev, saj sta si DNK zapisa staršev preveč podobna. Posledice incestuoznih razmerij so jasno vidne npr. na primeru faraona Tutankamona (te težave so bile jasno opisane v odlomku 137), enega izmed zelo barvitih primerov pa opisuje tudi družinsko drevo Habsburžanov, katerega oris vam prilagam v vpogled.

Tako, za tokrat je to to. Vnaprej mi je sicer jasno, da se vedno bolj lotevam zapiskov v stilu TL;DR (na kar sem bila tudi jasno opozorjena), vendar pa dandanes problemi in dogajanje običajno ni 'črno in belo', ampak obsegajo še vse odtenke sivine (in ne, ne aludiram na totalno knjižno in posledično filmsko katastrofo 50 Odtenkov Sive). Če mislite, da je bil kateri izmed zapisov preveč raztegnjen, ga skrajšajte in mi rezultat posredujte. Vendar pa ohranite v spominu, da vedno navajam samo podatke, katere imam in se mi zdijo za stvar, ki jo opisujem tudi pomembni – torej morajo vaše skrajšane verzije vsebovati vse te podatke. To, da se pa vam kateri izmed člankov zdi nezanimiv pa ni moj problem. Posredujte mi idejo, ki bi se vam zdela zanimiva in če bo kvalitetna, se bo mogoče zdela dovolj zanimiva, da jo opišem, tudi meni. Ker to postaja podobno igri na srečo, se vedno lahko pustite presenetiti. Ker običajno dobivam samo ideje, ki so maksimalno prežvečene in dolgočasne, lahko s kvalitetno idejo zelo močno presenetite mene. Torej, poskusite svojo srečo in veliko dobrih idej do naslednjič!

Zevsov obraz... ko je bil seznanjen s tem, kam vse ga je vtaknil

Stromatra, 16, del: Odzven Kaosa, del XX.

Hahahahahahahahahahaha, ta teden brez objave, ker si tudi preproge zaslužijo dopust... Vaša preproga ima težave s koncentracijo in nasploh ni pri stvari (ja, še bolj kot običajno). za spremembo lahko predelate tisto, kar še niste in se javite s kakšno dobro idejo. Torej, do naslednjič!!!

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 42. del.

Jeeeeej, sobota dopoldan je in ker se cel teden Stromatra ni hotela napisati sama (vsaj, kar se uporabnih tem tiče), jaz pa sem cel teden bolj malo razmišljala o čem 'uporabnem', ker to očitno ni bil moj teden za razmišljanja, sem jo morala v zadnji noči spackati sama. Tako kot vsak teden do zdaj. Tako kot bo verjetno šlo še vnaprej. Torej naj bo tako še danes. Ni stvar v tem, da ne bi hotela razočarati svojih bralcev (ja, vseh 2,5 osebe, ki berete, razumite, da sem vam za vaš čas izjemno hvaležna), temveč je stvar tudi v tem, da to rada počnem. Čeprav vedno bolj ugotavljam, da s tem ne pridem absolutno nikamor.

Ta teden je bilo izredno malo stvari, katere bi sploh hotela raziskati, sploh pa takšnih, ki bi utegnile zanimati še koga drugega (ja, kljub nasprotnemu prepričanju ljudi, ki se z mojimi pametovanji srečujejo, gledam tudi na ta aspekt), ker bi drugače lahko natrosila samo kopico (večinoma) glasbenih referenc in vas izzvala, da se glede njih spustite v debato z mano (kar pa bi naletelo na še manj odziva, kot sem ga deležna). Vendar pa, vedno me lahko presenetite in mi servirate kakšno kvalitetno idejo, ki ste jo dobili med branjem mojih zmazkov. Si lahko predstavljate mojo hvaležnost? Ne? Poskusite, lahko da boste presenečeni!

Koliko obrazov najdete na sliki?

411. Za začetek kratka zanimivost v zvezi z obrazi. Nihče nikoli ni videl lastnega obraza drugače kot na fotografijah ali na odsevnih površinah (ogledala, voda, steklo...). oz. po domače rečeno, nikoli še nihče ni videl lastnega obraza in preživel.

Res je, sploh dandanes, da je mogoče odstraniti (skoraj) vsak del obraza, vendar ga v večini primerov zdravniki lahko zamenjajo z drugim, pa naj si gre za reparativno kirurgijo (kirurgija, ki se ukvarja s tem, da popravlja poškodovane dele telesa, ki so lahko poškodovani zaradi nesreče – kakršno npr. utrpijo žrtve požarov - ali prirojene napake – zajčja ustnica ipd.) ali plastično kirurgijo (to pa je tista, ki se ukvarja v večini primerov samo s tem, da omogoča ljudem, da so bolj podobni osebam na naslovnicah in se jim posledično ne bi bilo potrebno retuširati, da bi jih kdo spoznal). Reparativna kirurgija je tako dejansko povzročila preboj in uspeh plastične kirurgije, danes pa se jo podrazumeva samo kot vejo plastične kirurgije.

Statistike iz leta 2009

Najpogostejši posegi na področju plastične kirurgije so abdominoplastika (posegi, ki odpravljajo strije in oslabele mišice ter odvečno kožo na trebuhu, kar so običajno posledice intenzivnega hujšanja), operacije na vekah (povešene veke, nabrekli podočnjaki ipd.), operacije nosu (običajno gre za ožanje nosu, res pa je tudi, da je lahko vzrok za takšno operacijo tudi otežkočeno dihanje, zato ta poseg sodi v obe omenjeni vrsti kirurgije), liposukcije (te se lahko opravljajo na skoraj vseh delih telesa – v nasprotju s splošnim prepričanjem, tudi tukaj je potrebno najprej močno shujšati, šele nato se lahko nekdo odloči za liposukcijo, ker tudi to ni nekakšen magični poseg, ki bi npr. iz nekoga moje kubature ali še malce obilnejšega naredil trlico kakršno vidimo na naslovnicah časopisov ali na televiziji) ter povečanje prsi (to je še vedno najbolj popularen poseg v plastični kirurgiji, kljub temu, da mu je v ZDA popularnost med letoma 2014 in 2015 rahlo upadla).

Med najbolj popularnimi posegi je tako veliko takšnih, ki so osredotočeni na obraz, na obraz pa so osredotočeni tudi t.i. minimalno invazivnih posegov – mikrodermalna abrazija (odstranjevanje rdečine na obrazu, brazgotin, ki jih puščajo akne ter tudi odstranjevanje manjših gub), dodajanje mehkejših tkiv (povečanje ustnic, zapolnitev povešene kože okrog ust ter zapolnitev upadle kože pod očmi), kemični peeling (odstranjevanje starih kožnih celic iz površja kože, ki lahko povzročijo ogrce, mozolje in pustost kože), lasersko odstranjevanje poraščenosti (tudi ta je poseg je vedno bolj osredotočen na obraz, saj je prisotnost kakršnekoli odvečne dlake kjerkoli na telesu, sploh pa na obrazu, saj le-ta pomeni, da imamo opravka z neandertalcem – kar seveda ni res, jo pa ljudje tako dojemajo) ter posegi z vbrizgavanjem botulina (ko lepotni posegi pridejo tako daleč, da se je potrebno zadevati z vojnimi strupi, lahko sklepamo, da so stvari že zdavnaj ušle izpod nadzora).

Naj ne pride do pomote: do plastične kirurgije nimam absolutno nič, vendar pa bi vsem, ki se je poslužujejo najprej priporočila obisk psihologa, če ne celo psihiatra. Sem oseba, ki ima hude težave s samozavestjo (ta zna biti nižja od globine Marijinskega jarka), zato vem, da mi povečanje prsi ali odstranitev odvečne maščobe kjerkoli na telesu ne bo preveč pomagalo pri zviševanju samozavesti. Če sam sebe dojemaš kot grdega, ti ne pomaga noben poseg, tudi, če bi bilo mogoče, da bi svoj obraz zamenjala s kakšnim veliko lepšim. Sebe bom še vedno dojemala kot grdo. In s tem sem se morala naučiti živeti (tako imam vsaj eno stvar na katero sem lahko ponosna).

http://petapixel.com/2015/02/19/the-atlas-of-beauty-portraits-of-beautiful-women-in-countries-around-the-world/

Romunska fotografinja Michaela Moroc potuje po svetu in fotografira ženske različnih ras, narodov, starosti in družbenih statusov, da bi dokazala, da lepota obstaja vsepovsod po svetu. Na zgornji povezavi si lahko ogledate nekaj izmed njenih del, lahko pa jo poiščete tudi na FaceBooku, da boste redno v stiku z njenim fantastičnim delom.

412. Ker sem že ravno začela z odsevi lastnega obraza, bom še nekaj današnjih zapiskov usmerila po tej poti (kako natančno, bo jasno malo kasneje). Najprej – da bo dober uvodnik v naslednjih nekaj tem – povzetek raziskave, ki je ugotavljala kako ljudje vzgojijo narcistične otroke.

Vsakdo med nami pozna vsaj eno narcisoidno osebo (narcisoidnost ni povsem isto kot samovšečnost, saj se predvsem kaže v drugih lastnostih) in večinoma je s takšnimi ljudmi izredno težko delati, saj znajo biti zelo naporni (tudi naše dojemanje 'napornosti' je precej relativno, saj je veliko odvisno tudi od našega razpoloženja – če imamo zanič dan, se nam lahko zdi naporen vsak, tudi tisti, ki nas je samo pozdravil, ko nas je srečal). Kaj torej pripelje ljudi do tega, da postanejo narcisoidni?

Nekako je naravno, da starši svoje otroke vidijo kot pomembnejše od drugih, res pa je tudi, da znajo starši dandanes glede tega močno pretiravati. Nič kaj neobičajnega ni, da starši svojega otroka poveličujejo, mu neprestano govorijo, da je boljši in pomembnejši od drugih, predvsem od vrstnikov ipd. Vendar pa je očitno, da je pri tem nujno biti zelo pazljiv. Če bo otrok obravnavan kot superioren, bo to ponotranjil, kar mu lahko da možnost, da bo v času odraščanja razvil tudi tak pogled samega nase (kar je osnova za narcizem). Če pa je otrok obravnavan kot ljubljen in spoštovan, bo to ponotranjil, to pa je osnova za samozavest. Vendar to ni edino vodilo, saj je narcizem izredno pogost tudi pri ljudeh, ki med odraščanja niso imeli (dovolj) toplih odnosov s starši (kar lahko nakazuje tudi na to, da je narcizem v nekaterih primerih deden).

Ne dovolite si, da bi vaš otrok postal takšen... 

Otrok med sedmim in osmim letom starosti že zna sam zase povedati, kaj mu je pri njem všeč in kaj ne, prav tako pa se že zna primerjati z vrstniki. Res je, da so otroci v tej starosti pod močnim vplivom staršev, zato je pravilna vzgoja tukaj ključnega pomena, saj lahko v nasprotnem primeru povzroči nemalo težav. Narcisoidneži so v odrasli dobi bolj nagnjeni k nasilju ali agresivnosti, prav tako pa tudi k depresiji, anksioznosti in odvisnostim.

Ko je človek prepričan v svojo superiornost (ta pa mu je v veliki meri privzgojena), se bo temu primerno tudi obnašal. Ti ljudje se čutijo pomembnejše od vseh ostalih (ne vem kaj točno naj bi to pomenilo zame, saj se zavedam, da sem 'poden' človeštva, hkrati pa imam občutek da sem zaradi določenih stvari boljša od nekaterih drugih ljudi?), fantazirajo o osebnem uspehu (mislim sicer, da večina ljudi sanja o tem, vendar pa se razlikujemo po načinih, kako hočemo to doseči). Predvsem pa so prepričani v to, da si zaslužijo posebno obravnavo (ker so pač posebni). Če se jim pri tem ne ustreže tako kot si sami želijo, bodo seveda temu primerno tudi odreagirali.

V to dotično raziskavo je bilo vključenih 565 otrok v starostni skupini med 7 in 11 let, prav tako pa so bili vključeni tudi njihovi starši (415 mater in 290 očetov). Raziskovalci so prišli do sklepa, da je nemogoče določiti en sam razlog, ki bi vplival na razvoj narcizma pri otrocih (deloma je nasleden kot del temperamenta posameznika, deloma je privzgojen s pretirano ali pomankljivo pozornostjo staršev ipd... V zahodni družbi je mogoče tako opaziti vedno več narcisoidnosti, sploh pri mladini – nekateri vzroki za to pa so dejansko neumni (belci so boljši kot pripadniki drugih ras, moški so boljši kot ženske, moja vera je boljša od tvoje...) in nas vračajo v čas, ko so naši predniki bili prepričani, da širnega sveta izven njihovega domačega zaselka ni. Svoje mnenje o tem si ustvarite sami, seveda pa ga lahko posredujete tudi v moji smeri (če ga boste znali utemeljiti na racionalen način).

413. ker sem se že pri otroškem narcizmu tako močno zaštrikala, naj v tem momentu podam še nekaj dejstev o isti težavi pri odraslih. Dandanes je tako narcizem opazen pri približno 1% odrasle populacije na svetu (z močnim poudarkom na zahodnem svetu, predvsem v razvitih državah) in se tretira kot osebnostna motnja (gre za koncept psihoanalitične teorije o katerem se je prvi razpisal S. Freud v spisu O Narcizmu).

Ime izhaja iz grške mitologije, kjer se je mladi Narcis zaljubil v svoj odsev, katerega je ugledal na vodni gladini (ker smo že rekli, da človek v resnici nikoli ne vidi lastnega obraza, samo njegove fotografije in odseve). Ker svoje ljubezni ni mogel konzumirati, je ure in ure zrl v vodno gladino in strmel sam vase, dokler se na koncu ni spremenil v rastlino. Seveda, v narciso.

Kot osebnostna motnja je bilo to stanje opisano že prej, vendar pa je svoje ime dobilo šele v začetku 20. Stoletja. Običajno se povezuje s pretiranim ponosom in previsoko samozavestjo (kar rado vodi v aroganco), vendar pa vseeno ne gre za egocentrizem. Dandanes tako predstavlja družben in kulturni problem, saj so ljudje s to motnjo v resnici nezmožni čustvovanja ali pa je njihovo čustvovanje omejeno in uporabljeno predvsem v lastno korist (kot že rečeno, razvije se lahko kot posledica neempatičnega in nekonsistentnega komuniciranja z otrokom, kar skušajo ti ljudje vključiti v odnose katere imajo kot odrasli), kap pa lahko vodi v patološko stanje.

Da bi si najbolje predstavljali kaj sploh je narcizem,  vam bom pomagala s sedmimi smrtnimi grehi narcizma (ki so bili povzeti po teoriji psihoterapevtke  S. Hotchkiss):

(1) Brezsramotnost (narcisoidneži svoje sramote ne morejo / ne znajo občutiti, zato jo prezrcalijo na druge)

(2) Magično razmišljanje (sami sebe vidijo kot nezmotljive in brez napak, takšne motnje iniluzije v percepciji pa imenujemo magično razmišljanje)

(3) Aroganca (osramočeni narcis bo poskusil osramotiti, ponižati in degradirati koga drugega, običajno tistega, ki ga je osramotil ali nekoga, za katerega ve, da je 'šibkejši' od njega)

(4) Zavist (narcis, ki bo priča sposobnostim ali uspehu nekoga drugega, bo skušal dosežke te osebe prezreti in omalovaževati, saj predstavljajo grožnjo njegovemu lastnemu občutku superiornosti)

(5) Občutek upravičenosti (ker sebe dojemajo kot posebne, imajo lahko iracionalna pričakovanja od drugih in, ko se zgodi, da njihovim zahtevam ni ugodeno, to vzamejo kot osebni napad nase, storilca pa bodo označili za neprilagojenega, napornega ali čudaškega)

(6) Izkoriščanje (ker izredno težko čustvujejo, ne kažejo interesa za tuje emocije, prav tako pa tudi ne za tuje interese in potrebe. Do drugih ljudi imajo izredno hlapčevski odnos, upiranje takšnemu loveku pa je lahko izredno težko, če ne celo nemogoče. Težava je tudi v tem, da dandanes večina ljudi svoje nadrejene vidi v takšni luči, čeprav ni vedno nujno, da imajo njihovi nadrejeni tak odnos do njih)

(7) Umanjkanje osebnih mej (narcisi ne prepoznajo svojih lastnih omejitev, na druge osebe pa ne gledajo kot na samostojne ljudi, temveč jim predstavljajo samo njihove 'podaljške' – drugi obstajajo zato, da bi jim ustregli, drugače je njihov obstoj nesmiseln.

Lahko bi še na dolgo in na široko razpravljala o tem, vendar zakaj bi stvari zakomplicirala po nepotrebnem? Kljub temu, da gre za pogosto motnjo v sodobni družbi, še vedno obstajajo nejasnosti pri načinih definiranja tega stanja, tako da v bistvu nima enotne definicije. Vendar pa vsakdo od nas pozna vsaj eno takšno osebo, kajne?

Vsak človek je narcisoiden do določene mere. Ta 'ljubezen do samega' sebe nam omogoča, da skrbimo sami zase (v smislu rednega gibanja, pravilne prehrane, obiskovanja zdravnika ipd.), občasno obdarujemo sami sebe (ženske si rade kupijo kakšen kos oblačila, čeprav ga mogoče sploh ne potrebujejo, pojma nimam, kako sami sebe obdarujejo moški, jaz osebno pa sem rahlo obsedena s kopičenjem glasbe). Zdrav narcizem je v bistvu strukturna zvestoba samemu sebi, z njegovo pomočjo ima tako človek odrasel in realističen pogled sam nase, tako pa si je sposoben zastaviti zrele principe in cilje, omogoča pa mu tudi zrele odnose z drugimi ljudmi, predvsem s partnerjem in naraščajem.

414. Sledita še dve kratki definiciji podobnih stanj (in nato še razlaga, zakaj točno so te stvari omenjene in to prav na tem mestu). Prva je psihopatija, velikokrat močno zlorabljen pojem v sodobnih krimi-serijah in filmih, je v osnovi prav tako osebnostna motnja, katero označujejo predvsem antisocialno obnašanje, zmanjšana empatija in kesanje ali obžalovanje, izredno visoka impulzivnost ter neprestano iskanje vznemirjenja (ki pa mora biti vedno močnejše!).

Tudi za psihopatijo, ki je tesno povezana s kriminalom, nasiljem in antisocialnostjo, se domneva, da je v veliki meri posledica dedovanja in / ali vzgoje – iz tega vzroka je očitna predvsem v zlobi (nenavezanost na druge ljudi, prezir do odnosov z drugimi, uporaba nasilja in krutosti, da bi pridobili na moči, hladnosrčnost ter izkoriščanje), kot posledica prirojene bolezni ali poškodbe pa je predvsem lahko očitna pri spremembah na amigdali (v obliki drznosti, družbene asertivnosti, izredno visoke samozavesti in umanjkanje strahu pred nevarnimi situacijami) ali na čelnem režnju (v obliki disinhibicije oz. kot slabo nadzorovanje lastnih impulzov, težave v načrtovanju in predvidevanju ter tudi v zahtevah po tem, da se jim nemudoma ugodi, ko imajo kakšno zahtevo, željo ali idejo).

415. In, kot obljubljeno, še ena stvar povezana z zgornjima dvema. To je makiavelianizem, katerega opazimo predvsem po manipuliranju z drugimi ter izkoriščanju teh ljudi, ciničnem odnosu do morale ter osredotočanje na izpolnjevanje lastnih interesov. Prav tako gre za osebnostno motnjo, ljudje, ki jo imajo pa običajno nimajo principov, verujejo v manipuliranje z drugimi (v tem dejansko vidijo ključ do lastnega uspeha) in se temu primerno tudi obnašajo. Psihologi zanje prav tako pravijo, da ne izkazujejo svojih čustev (kakršnihkoli – tako pozitivnih kot negativnih!), ravno zaradi tega pa so se sposobni odstraniti oz. ločiti od konvencionalne morale, zaradi tega pa so sposobni manipulirati ljudi okrog sebe, da bi dosegli cilje, katere so si zastavili.

Makiavelianizem je predvsem očiten v poslovnem svetu (v zadnjih 40 letih), kjer je osebni uspeh običajno predstavljen kot posledica zvitosti in dvoličnosti, v zadnjih desetletjih pa je tudi vedno večkrat tema raziskav (predvsem zaradi podobnosti z manipulativnim vodstvom). Zaznamujejo ga predvsem pridobivanje in vzdrževanje lastne moči za vsako ceno, krute taktike upravljanja in, kot že nekajkrat rečeno, manipuliranje. Raziskave so pokazale tudi, da v organizacijah takšen način vodenja običajno pripelje do ravno nasprotnih posledic od želenih, med njimi sta najbolj očitni deviantnost na delovnem mestu in kontraproduktivnost.

Svoje dokaj nenavadno ime je ta motnja dobila po renesančnem političnem filozofu N. Machiavelliju, predvsem zaradi njegovega dela Il Principe, v kateri naslovni junak – torej, princ – deli nasvete voditeljem, kako upravljati z raznimi subjekti.

Te tri osebnostne motnje so tako bile predstavljene na tem mestu, ker tvorijo t.i. temno triado (makiavelianizem, psihopatija in narcizem). Zaradi pojavljanja t.i. internetnih trollov, ki kažejo celoten opisan spekter lastnosti teh osebnostnih motenj, mnogi psihologi in psihoanalitiki domnevajo, da bi to triado morali razžiriti na tetrado, saj bi jim bilo nujno dodati tudi sadizem.

Sumite, da imate katero izmed njih? Poskusite s katerim izmed testov

http://personality-testing.info/tests/MACH-IV.php

http://psychcentral.com/quizzes/narcissistic.htm

http://personality-testing.info/tests/NPI/

http://personality-testing.info/tests/LSRP.php

http://psychcentral.com/quizzes/borderline.htm

416. Očitno je danes čas za bolj psihoanalitične zadeve, zato nekaj besed (za katere tdi sama upam, da se ne bodo preveč razvlekle in bom zopet napisala pol romana na neko temo, ki ne zanima nikogar... ampak, vedno imamo radi presenečenja, kajne?) o zanimivem pojavu imenovanem masovna histerija. Do tega pride, ko več ljudi (ki so med seboj povezani ali pa ne) naenkrat (v določenem časovnem obdobju) doživi iste simptome histerije. Oz. povedano malo preprosteje – do tega pride, ko večja skupina ljudi občuti tako močno paniko, da se ta pokaže v fizičnih simptomih (glavobol, slabost, vrtoglavica, občutek težkih udov, neenakomerno dihanje – pri težjih primerih celo občutek dušenja oz. tujka v grlu – stiskanje zob ter velikokrat tudi tiki ali nehoteno in nenadzorovano trzanje). Pri večjih skupinah se tako pokažejo nekateri izmed teh znakov, vendar v nasprotju s histerijo v posameznih primerih, simptomi izginejo kmalu potem, ko izgine 'panična atmosfera', ki je napad sprožila.

Podoben pojav temu so tudi masovne deluzije (večje skupine ljudi trdijo, da so videle nemogoč dogodek, katerega je običajno nemogoče potrditi ali zanikati) ali kolektivnih zablodah, ki so običajno povezana z religijskimi oz. verskimi prepričanji ali urbanimi miti (običajno tako izpade, da so velike skupine ljudi bile priča dogodkom, ki se sploh niso zgodili. Te priče nato tiste ljudi, ki ne verjamejo njihovi izkušnji ali pa zahtevajo smiselne dokaze, da bi sploh dali temu dogodku nek smisel, obtožijo 'masovne deluzije' in zanikajo obstoj nasprotnih dokazov. Ker na koncu dokazi obeh strani nimajo nobenega smisla več – ker se takšne razprtije lahko vlečejo desetletja – je nemogoče dokazati, kdo ima prav in kdo ne).

Krasen primer takšnih javnih zablod so dvostrankarski politični sistemi (desničarji levičarje obtožijo masovne panike oz. histerije, ker izpostavljajo težave kot so npr. globalno segrevanje, levičarji pa desničarje obtožijo neprilagodljivosti. Seveda imajo oboji prav in hkrati tudi narobe, ker to sploh ni primer masovne histerije. Tega termina namreč ne moremo uporabiti vedno, ko se nekdo iracionalno obnaša ali pa je takšnih nekdojev celo več na kopici. To je pač samo politika, v kateri je vedno bolj pomembno kako boš izgledal, kajti, če boš sam sebe postavil v bolj čisto vlogo – in boš tako očrnil svoje nasprotnike – boš lahko naredil več škode. Vendar, to je problem katere druge zgodbe). Kljub temu, da sem pojem masovne histerije na vse kriplje hotela nalepiti na dva zelo popularna dogodka oz. dve zelo popularni dogajanji pri nas in v svetu – problem imigrantov in bližnjega vzhoda in problem nasprotnikov cepljenj pri otrocih – in ju tako označiti kot primera masovne histerije, tega tako ne morem narediti, ker v teh primerih gre samo za iracionalno obnašanje (močno iracionalno) v katerega so vključene množice ljudi, v resnici pa to ne more biti primer histerije.

Posameznik je lahko pameten, inteligenten, moder... ampak množica takšnih posameznikov pa je vedno neumna in panična (ker je že enemu samemu človeku nekaj vbiti v glavo, kaj šele večji skupini ljudi, ki te sploh ne posluša), zato je v bistvu zanimivo, da do takšnih dogodkov ne prihaja večkrat... seveda, še vedno lahko sklepamo, da se je devica Marija resnično prikazala tisočim v Egiptu... verjetno je priletela z neznanim letečim predmetom.

417. za kratek intermezzo od psihoanalitičnih opisov, ki danes sestavljajo večino zapisa, nekaj besed o temi o kateri sem zelo dolgo razmišljala, če bi jo sploh vključila med svoje zapise... vendar je prišel tudi ta moment, da predstavim nekaj podatkov, ki sem jih nabrala v zadnjih nekaj mesecih.

Odkar je rock glasba legalna v javnosti (vsaj v zahodnem svetu), si je težko predstavljati, da bi nekdo zaradi nje riskiral lastno življenje. Vendar se je izkazalo, da so rock, metal in rap scene v področju Perzijskega zaliva prav tako bogate in razvejane kot na Zahodu. Težava se pojavi pri tem, da je po šeriatskem pravu ustvarjanje glasbe in njeno izvajanje protizakonito, kazni za takšno početje pa so zelo hude.

Al-Namrood, black metal zasedba iz Savdske Arabije je, kljub temu, da je s pomočjo interneta dosegla mednarodno prepoznavnost in si nabrala oboževalce vsepovsod po svetu (eden od njih v tem trenutku packa skupaj ta zapisek), obsojena na to, da verjetno nikoli ne bo smela nastopiti v živo, saj bi sama sebe s tem obsodila na smrt. Identitete članov so tako svetu neznane, saj morajo člani svoje početje skrivati tudi pred lastnimi družinami. Ker, tako kot se za black metal spodobi, nasprotujejo verskemu sistemu v svoji domovini, svoje glave praktično nosijo na pladnjih že samo zaradi svojega imena (Al-Namrood je arabska verzija imena Nimrod, katerega sveto pismo omenja kot Noetovega pravnuka, kot tistega, ki je dal zgraditi babilonski stolp in kot tistega, ki je zanikal boga. Njegovo ime se danes uporablja kot sinonim za 'nevernika').

Dva člana iranske zasedbe Confess sta skoraj pet mesecev preživela v samicah, saj je bila skupina obtožena blasfemije, upiranja sistemu – tako političnemu kot religijskemu -, obstoj ilegalne skupine in ustvarjanje z njo, sodelovanja z založbo, ki propagira 'satanska dela' ter dajanje intervjujev prepovedanim radijskim postajam v tujini. Izpuščena sta bila proti varščini, vendar pa jima še vedno grozi od 6 mesecev do 6 let zapora, razen v primeru, da bosta spoznana kriva blasfemije. Potem ju bo doletela smrtna kazen.

To seveda nista edini skupini, ki s svojim lastnim obstojem ogrožata ta svoj lastni obstoj. Pa da slučajno ne bi pomislili, da pa se na zahodu kaj podobnega ne dogaja. Sicer tukaj skupine večinoma ne riskirajo lastnega življenja, so jim pa vseeno kratene pravice, ki so danes ljudem, katerih glasba se prodaja, kljub temu, da ni vredna ničesar. Določene skupine iz Evrope imajo prepoved nastopiti v določenih državah po svetu (ena izmed držav, ki rade prepovedujejo nastope skupin, ki propagirajo 'problematične teme' kot so okultizem, demonologija, mitologija in nasprotovanje religijskim sistemom, je Rusija), ali pa morajo spremeniti svoje nazive in prilagoditi svoje nastope (ena izmed takšnih držav je Južnoafriška republika, ki je letos dvema svetovno prepoznavnima skupinama prepovedala nastopiti, če si ne mislita spremeniti svojih imen – zaradi spoštovanja do svojih oboževalcev sta skupini privolili). Ti dve isti skupini sta imeli težave tudi drugje po svetu, saj legenda heavy metala, ki pa je prerojeni kristijan, ni hotel nastopiti na istem odru kot skupini s takimi imeni. Med vsem tem prerekanjem okrog tega čigava religija je boljša (in medtem, ko je zaradi svoje verskih prepričanj umrlo na milijone ljudi), je bila požgana samo ena cerkev (26.3. letos na Finskem), vendar je bilo tudi v tem primeru ugotovljeno, da ni šlo za dejanje povezano s satanizmom. Ta podatek je bil omenjen predvsem zato, ker so tisti, ki ne delijo vaše religije seveda točno tisti, ki vse na svetu delajo narobe – od dihanja naprej. Toliko o tem, da so dogodki z masovno histerijo običajno zgrajeni na verski osnovi...

418. In ker je že ravno zgoraj zagorelo, naj povemo nekaj malega o konkretni babnici tega tedna, ki pa je takšna, da rada kaj zakuri. Govorim o Agneyi oz. Agnayi, hindujski boginji ognja. Je hčer Agnija, hindujskega boga ognja, katerega na indijski podcelini častijo vse od vedskih časov pa do danes. Antični vedski viri tudi Agneyo omenjajo kot boginjo z izjemnimi močmi.

Vishnu Purana in Harivamsha jo omenjata kot soprogo Uruja (Angirasovega potomca – on je tisti, ki je sestavil oz. slišal skoraj celotno četrto vedo (Atharvaveda). On in njemu podobni imajo v hinduizmu podobno vlogo, kot jo imajo v krščanstvu svetniki) in mater kraljev Anga, Sumanasa, Khyaatija, Kratuja in Sibija (čeprav Harivamsha omenja še enega - to je Gaya).

Njeno ime je izpeljanka njenega očeta in v prevodu pomeni žareča, goreča ali 'posvetil jo je Agni'. Prav tako se domneva, da je pod nazivom Shakti Agneye Astre (shakti je oznaka za izvorno dinamično kozmično energijo, Astra pa je vsako orožje, katerega bogovi uporabljajo – vsakemu božanstvu namreč pritiče njegovo osebno orožje, astra pa predstavlja vse vrste orožja, katera 'zapustijo roke' (puščice, kopja ipd.). Druga vrsta orožja, katera uporabljajo božanstva so t.i. shastre (to pa so orožja, ki ostanejo v rokah – torej meči, noži ipd.)... ker sem vmes za skoraj dve ure zaspala, nimam pojma, kaj bi še morala napisat tukaj, zato naj bo to to o tem.

419. Tako se lahko zopet vrnem na bolj 'glavoprasking' zadeve – ker ta teden resnično nisem veliko razmišljala, kot je že očitno. V časih, ko so spolno prenosljive bolezni že skorajda nek standard (ker kljub temu, da obstaja zaščita proti njim, ta zaščita ni uporabljena, ker pač – v tem primeru imajo ljudje resnično bizarne izgovore, ki običajno kažejo na to, da je vsaj eden izmed udeleženih v spolnem aktu skregan z lastno pametjo... lahko pa da so takšne vse osebe, ki so v tem aktu udeležene, v njem udeležene iz napačnega razloga), je mogoče pametno nameniti nekaj momentov duhovno prenosljivim boleznim. In ja, to resnično obstaja, kaže pa tudi na to, da gre za zelo širok problem.

Hierarhija potreb po Maslowu

Najprej nekaj o tem, kaj to je, potem pa še en primer tega: gre za stanje osebne miselnosti, kjer se lahko neka nova ideja prefiltrira v našo miselnost in se zakorenini v naši psihi (do teh idej lahko pride z idejo nekoga drugega – da nam nekdo vcepi neko idejo – ali pa jo organsko razvijemo sami), od koder potem nadzorujejo z našim razmišljanjem in upravljajo z našo energijo (da jo izgubljamo po nepotrebnem). To so resnične bolezni (in ne neka zabavna stanja), katera pa je nemogoče zdraviti z zdravili (večina ljudi, ki jih ima, tega sploh ne ve, težava pa je tudi v tem, da težave v razmišljanju ne moremo pozdraviti z nekaj tabletkami). Te bolezni zahtevajo leta in leta težkega introspektivnega dela na samem sebi (ker je veliko ljudi danes tega nesposobnih, jim zato preostane možnost, da sodijo druge, česar se seveda poslužujejo več kot očitno) in poštenosti do samega sebe, kajti, če ostanejo nezdravljene, lahko vodijo v nesrečnost, nezmožnost biti v razmerju, deluzije in hudo zmedenost. Zato se pod nobenim pogojem iz nekoga, ki takšno bolezen ima, ne norčujemo (bi se šli norčevati iz nekoga, ki preboleva raka? Iz nekoga, ki ima kakšno hudo prirojeno bolezen? Kolikor poznam povprečno 'civilizirano družbo' bi rekla da ja – zato, če ste odgovorili z 'ja', se vrnite na zapisek številka 413 in zelo je možno, da je zraven nalepljena vaša slika. Preberite si zato tisti odlomek še enkrat)! Tako kot je zahtevno stanje opisano v odlomku 413 za ljudi okrog tistih, ki ga imajo, je težko in zelo resno stanje v primeru, da ima nekdo katerokoli izmed duhovno prenosljivih bolezni.

Ker je moje pametovanje na to temo zaenkrat zapisano na preveč listih za enkratno uporabo, bom tokrat predstavila samo t.i. sindrom puhastega zajčka. Gre za nezmožnost razmišljanja o negativnih aspektih življenja, ker oseba s tem stanjem ne more sprejeti emocij povezanih z negativnostjo (jeza, žalost...), ker so zanjo psihično in duhovno prenaporne (politična korupcija, nasilje nad živalmi, otroci, drugimi ljudmi, vojne, bolezni ipd.).

Vsakič, ko zajec zazeha, se rodi nov demon.

Ljudje s tem stanjem ne znajo pravilno odreagirati na negativna čustva, ki jih doživljajo in zato o teh temah ne morejo govoriti. Vso svojo energijo namreč usmerjajo v to, da se bodo počutili dobro, zato problem raje prezrejo in se od njega oddaljijo, ker se z negativnim ne znajo soočiti (če ne gre drugače, pomislite na zlorabo alkohola med mladimi... tudi otopelost zaradi alkohola je način s katerim je negativno blokirano iz naše percepcije).

Da ne bo pomote, ti ljudje vedo, da negativno obstaja, vendar so prepričani, da se z njim nima smisla obremenjevati, ker ga 'sami' ne morejo rešiti (možno pa je tudi, da ga razumejo narobe, ne poznajo vzrokov zanj ipd.). Ne znajo se spopasti z negativnimi čustvenimi in duhovnimi implikacijami, ki jih negativno sproža pri njih samih, zato nanje sploh ne odreagirajo, to pa lahko kaže na okrnjeno dojemanje realnosti (če ti ljudje tako dojemajo dogodke v svetu ali dogodke, ki direktno niso povezani z njimi).

Torej, simptomi tega sindroma so ignoranca, naivnost, emocionalna in mentalna nestabilnost, ogromno strahov in zablode. Kot že rečeno, za takšne težave ne obstaja tabletka, z njimi se moramo spopasti drugače – predvsem se moramo spopasti sami s seboj. Do sebe moramo biti odkriti in pošteni (ne delamo si utvar o tem, da negativnih stvari ni, če pa so, se nas ne tičejo), z negativnostmi pa se moramo soočiti na odrasel in odgovoren način (tisti, ki poznate moja zasebna razmišljanja veste tudi, da ogromno blodim o 'temi', ki jo človek nosi v sebi. Tako veste tudi, da se je za vašo osebno dobrobit pametno z njo soočiti, saj tako lažje živite sami s seboj in v tem svetu, ki, vsaj meni, ne ustreza. Dvomim, da bi vam v resnici ustrezal). Dejstvo, da se bodo spopadli s svojo temo jim bo pomagalo, da bodo negativna čustva doživeli, spoznali in ugotovili kako naj se z njimi soočijo ter jih tako preobrazijo v nekaj pozitivnega, novega, kreativnega, prav tako pa se bodo potem pripravljeni soočiti s svojimi strahovi ter celo s svojo ignoranco in svoje okolje posledično dojemati kot pozitivno in ne kot nekaj 'bednega, brezveznega, dolgočasnega ali grozljivega'. W. Buffet je nekoč dejal: 'Poštenost je izredno drag dar, zato ga nikar ne pričakuj od cenenih ljudi!'

420. današnjo leno in nenavdihnjeno preprogico tako lahko zaključim z eno tujko. Ker pač, eni jih imamo blazno radi. Tokrat naj bo novaturient. Gre za angleški pridevnik, ki označuje potrebo, katero eni izmed nas čutimo (kar je tudi delni razlog za začetek pisanja in vztrajanje v pisanju tega bloga, katerega dejansko bereta dva človeka in pol). Novaturient je tako beseda, ki označuje željo ali stremljenje po izredno močni spremembi v življenju, obnašanju ali situacijah v katerih se je ta oseba znašla. Ogromno ljudi stremi za spremembami, večina vidi rešitev tega problema v dobitku glavnega zadetka na loteriji (vendar to v resnici ni to) – res je, glavni zadetek na loteriji običajno iz ljudi naredi nekaj še slabšega kot so bili prej (ker se marsikomu zmeša, ko si lahko izpolni vse materialne želje). Novaturient označuje predvsem tisto močno notranjo željo po tem, da bi spremenili sebe – da bi se manj obremenjevali z neumnostmi, se posvetili svoji duhovni rasti in, da bi nas ljudje enkrat za spremembo vsaj poskušali razumeti (to so samo nekatere izmed želja, katere imamo nekateri izmed nas – da ne bom poimensko omenjala za koga gre).

Tako, dovolj imam. Pravzaprav sem ta teden imela dovolj še preden sem začela, vendar, ker nočem nikakor razočarati tiste 2,5 človeka, ki bi potencialno lahko to prebrala, sem spisala takšen zmazek kot sem ga. Nekateri izmed naštetih podatkov v zadnjem stavku niso povsem resnični, vendar pa vam prepuščam možnost, da sami določite kateri izmed podatkov to so. Če mislite, da boste s tem kaj dosegli, mi svoje ugotovitve posredujte, kajti, če bodo kvalitetne, jih bom celo vesela. Seveda pa me vedno lahko šokirate in me izzovete s kakšno kvalitetno temo za katero bi dejansko morala malo 'zakurblati' svoj precej nekoristen in neuporaben spomin. Vendar, opozarjam še enkrat, tema naj bo kvalitetna – kajti če bo, vam dejansko lahko željo izpolnem. Torej, do naslednjič naj bodo vaše misli kvalitetne!