Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 47. del

Moje misli so čudni patroni... na stvari o katerih bi morala misliti, se niti spomnim ne, na tiste, ki pa nimajo nobene veze z realnostjo, pa nimam nobenega vpliva, saj se enostavno prikažejo tam in takrat, ko jih najmanj potrebujem. Ta teden je bil kljub temu, da sem dejansko imela nekaj časa zase, večinoma zapravljen tako, da sem kopičila informacije, ki ne zanimajo nikogar (v moji bližini). Potem sem se nekaj sekund kasneje zalotila, da se sama s seboj pogovarjam v jeziku katerega se šele učim in pogovor je dejansko zvenel smiselno (kar se tiče tega, da govorim sama s seboj... a vi nikoli ne potrebujete nasveta s strani eksperta?), nato pa sem zopet začela pisati pornografske zgodbe. Ko pride do tega, si običajno najdem kaj pametnega za početi, ker že moje poljudnoznanstveno pisanje ne pelje nikamor (kar sedaj dokazujem že 47. Teden zapored), kaj šele kaj pod tem standardom. Res pa je tudi, da se običajno šund literatura prodaja veliko bolje kot kaj bolj resnega. Na idejo sem prišla celo, da bi svoje šund zapise pričela objavljat... pa sem si premislila. Že tako se sovražim zaradi svojega zanikrnega intelekta, zakaj bi me zaradi tega sovražili še drugi? Saj imate dovolj drugih razlogov, zakaj me lahko sovražite.

Se pa je v moje misli prikradla ideja, da bi v zapiske lepila tudi glasbene reference, ki so me pripeljale do razmišljanja o tem, ker bi mi tako ljudje lahko podali tudi svojo idejo o tem. Ko sem bila nad idejo že skoraj navdušena, se je seveda prikazala ena kratka, rezka in jasna misel: 'Bodi no resna!'. Ker je moje razmišljanje o teh referencah vedno bolj nenavadno in nepredvidljivo, obstaja varianta, da ljudje ne bi opazili kakšna je povezava med referenco in dejanskim zapiskom. Ideja o tem je bila opuščena. Seveda pa vam še vedno ostane možnost, da me lahko vprašate zakaj sem nekaj opisala, od kje takšna ideja, zakaj ravno zdaj ipd. Saj veste, da neumen ni tisti, ki sprašuje, ampak tisti, ki to ne počne. Tisti, ki sprašuje nam daje na znanje, da hoče vedeti. Tisti, ki pa ne sprašuje, pa je prepričan, da vse o tem že ve, torej ne rabi spraševati. Res pa je tudi, da so takšne modrosti veljale takrat, ko so ljudje še govorili o čem pametnem in ne o vremenu.

Vremenu namreč ni mar kako na dolgo in na široko govorite o njem. Vreme se namreč ne ozira na kritike. Zato na svoje kafetne debate prinesite kakšno boljšo zamisel. Tukaj je nekaj mojih.

461. kar naenkrat so neki čudaki (tudi ta, ki trenutno opisuje celotno težavo) okrog hodili z brisačami za vratom in mimoidočim govorili 'Samo brez panike!'. Pisalo se je namreč 25. Maja, na nekdanji Dan Mladosti in veliko ljudi se je s katerim od teh čudakov z brisačo srečalo v živo ali pa preko kakšnega družbenega omrežja. To je namreč dan, ko ljubitelji trilogije v petih delih 'Štoparski vodnik po galaksiji' slavimo spominski dan na avtorja te knjige in sam obstoj knjige. Vendar, da ne bom ravno tako neugledno predvidljiva, vam ne bom opisala avtorja Douglasa Adamsa in prav tako vam ne bom skoraj ničesar povedala o knjigi, ampak vam bom povedala o novici... ki bo nekatere med vami mogoče spomnila na film Interstellar. O čem je torej reč?

Belgijski teleskop Trappist (ja, resno... samo država, ki trdi, da NI Francija lahko teleskop poimenuje po vrsti sira) je prvič odkril naseljive planete izven našega sončnega sistema. Sicer se o takšnih planetih velikokrat sliši, vendar gre večinoma samo za domneve. Okrog ultrahladnega rdečega škrata (glej enega izmed naslednjih odlomkov), ki je prejel ime Trappist 1 (ker nas bodo z uporabo tega imena morebitne visoko razvite vrste življenja v vesolju jemale izredno resno) so bili odkriti trije planeti, podobne velikosti kot Zemlja in prav tako z dokaj podobnim orbitalnim časom.

Eden izmed avtorjev raziskave, Dr. Gillon je razložil, kaj so tam pravzaprav sploh iskali: 'Zakaj iščemo naseljive oz. naseljene planete okrog tako hladnih zvezd? Zato, ker imamo zaenkrat samo naprave, ki nam to omogočajo. Če hočemo iskati življenje v vesolju, se moramo tega lotiti tam, kjer imamo ustrezno tehnologijo in je dejansko v naši bližini!'

Umetniška ponazoritev kako naj bi izgledal pogled iz enega izmed planetov na rdečega škrata z imenom Trappist 1

Trappist 1 (torej, ultrahladni rdeči škrat) je do sedaj nosil neprivlačno ime, kakršnega lahko neki stvari dajo samo astronomi ( 2MASS J23062928-0502285). Kljub temu, da je imel tako neprivlačno ime, so se okrog njega zbrali trije planeti, ki domnevno nudijo podobne pogoje kot Zemlja. Sicer je lansko leto v znanstveni srenji zaokrožila ideja, da ni nujno, da je vse življenje zasnovano na ogljiku (tako kot človek, njegova prehrana – rastlinska in / ali živalska – ter tudi večina stvari, ki jih človek uporablja ali vsaj pozna – dober primer tega sta oglje in diamanti... oba sta sestavljena iz iste snovi, ki je na molekularni ravni samo malo drugače razporejena. Vendar ljudje še vedno ne nosijo velikih kosov oglja na prstanih ali verižicah, za tja namreč hočejo velikokrat dražje diamante), vendar pa je to še vedno samo ideja, znanstvena srenja pa si o njej še ustvarja mnenje. Tako še vedno velja prepričanje, da lahko življenje najdemo (ali v skrajni sili pošljemo) samo na planete, ki ponujajo podobne pogoje kot Zemlja.

S pomočjo Zelo Velikega teleskopa (...ja, to je v resnici njegovo ime) v Čilu, so dokazali, da imata dva izmed planetov podoben orbitalni čas kot zemlja (eden dan in pol, drugi pa 2,4 dni), za tretjega pa še niso povsem prepričani in zaenkrat trdijo, da ima orbitalni čas med 4,5 dni in 73 dnevi (orbitalni čas je, če vam to ni postalo jasno iz napisanega čas, ki ga planet potrebuje, da se obrne okrog lastne osi. Na Zemlji je to en dan). Iz teh podatkov so znanstveniki nato uspeli izračunati, da so ti planeti od 20 do stokrat bližje svoji zvezdi kot je Zemlja Soncu, vendar pa, ker je rdeči škrat manjša ugašajoča zvezda, to ustvarja pogoje, ki bi bili lahko primerni za življenje (zaenkrat se domneva, da planeti dobijo od dvakrat do štirikrat več radiacije kot jo Zemlja dobi od svojega Sonca, vendar pa to zaenkrat ne predstavlja večje težave). Celotni sistem je od Zemlje oddaljen približno 40 svetlobnih let, tako da ga dejansko lahko štejemo v solarno soseščino.

V prihajajočih letih bodo teleskopi, ki so še v izgradnji, lahko preučili tudi dejanske življenjske pogoje na teh planetih (sestava atmosfere, voda in posledično življenje). Tak način raziskovanja predstavlja ogromen korak naprej v preučevanju bližnjega vesolja, kar lahko igra pomembno vlogo tudi kasneje, ko ne bodo ljudje več tako zaplankani, da bodo sklepali, da sami predstavljajo središče vsega dogajanja v vesolju.

462. da ne bo potrebno iskati daleč naprej... rdeči škrat. Nekateri med nami smo dolgo nazaj spremljali ceneno televizijsko serijo z istim imenom, ta pa nas je pripeljala do tega, da se vprašamo o tem, kaj je bilo mišljeno s takšnim imenom. Tole so stvari, ki sem jih izvedela jaz (če ima kdo še kakšno idejo ali dejstvo o tem pa veste kje me najdete).

Rdeči škrat je manjša in relativno hladna zvezda – 'manjša' pomeni, da se njena masa nahaja v rangu med 0,075 solarne mase (mase našega Sonca) in 0,5 solarne mase, 'relativno hladna' pa pomeni, da je temperatura njenega površja pod 4000 Kelvini (če se vam niti to ne ljubi preračunat... to je približno 3727° Celzija, kar je približno... ne, naslednji odlomek si boste prebrali, pa vam bo bolj jasno kaj vam govorim). Za zvezdo je to nizka temperatura, večina zvezd v galaksiji Mlečna cesta pa sodi v to kategorijo.

Te zvezde imajo nizko maso, zaradi njihove majhnosti pa v njihovih središčih prihaja do manj jedrske fuzije vodika v helij, zaradi česar oddajajo zelo malo svetlobe. Nobene od teh zvezd ne moremo videti s prostim očesom ali amatersko opremo, zaznavajo jih lahko samo večji teleskopi. Največji rdeči škratje oddajajo približno 10% sončeve svetlobe, najmanjši pa celo tako malo kot je 0,0001% te svetlobe. Te zvezde so veliko gostejše kot Sonce (zopet nekaj nakladanja o fuziji vodika v helij v sami notranjosti zvezde... za kar pa sem bila obveščena, da je dolgočasno in nezanimivo početje, zato se mu bom izognila) in ker večino fuzije opravi s pomočjo konvekcije, se helij ne nabira v središču zvezde, vodik pa se v veliki večini porabi za časa trajanje 'glavnega zaporedja' (main sequence – gre za vrste zvezd, kateri pripada velika večina znanih zvezd, ta pa poteka med zelo vročo in svetlo do zelo hladne in zatemnjene zvezde. V bistvu je to življenjski cikel običajne zvezde) te zvezde – če bi se helij nabiral v središču zvezde, bi se ga v času trajanja nabralo toliko, da bi zvezdo pripeljalo do tega, da eksplodira... ker vem, da ste za pojem 'supernova' že slišali. Takšna poraba energije v središču samih zvezd pripelje do tega, da imajo te zvezde zelo dolg rok trajanja, nekatere domnevno celo do 10 trilijonov let (10 000 000 000 000 let... kar je veliko več, kot je staro naše vesolje, ki je že proslavilo 14 600 000 000 let). Zaradi njihovega izredno dolgega trajanja se domneva, da zvezde, ki so obstajale v 'trenutku velikega poka' obstajajo še danes.

kratek prikaz življenjskega cikla zvezde

Rdeči škratje, ki imajo maso večjo kot je 0,25 M (oz. ena četrtina Sončeve mase) imajo možnost postati t.i. Rdeči velikani, manjše pa najprej postanejo modri škratje, potem pa po približno 5 milijardah let (kaj pa je eno leto več ali manj?) pa se skrčijo na velikost belega škrata (in ne obupujte, tudi o tem bomo nekoč govorili). Veliko rdečih škratov je obkroženih z eksoplaneti (največ jih je bilo odkritih v okolici škrata Gliese 581 in to domnevno kar šest – od tega so štirje potrjeni, za dva pa še niso povsem prepričani). Naseljivost teh planetov pa je vprašljiva. Ker so eksoplaneti bližje sami zvezdi (ko se zvezda stara in se vodik v njej porablja, se zvezda prične krčiti – kar posledično pripelje do modrega škrata – to krčenje pa pomeni tudi, da močneje privlači planete), kar zelo skrči pas naseljivih planetov (planeti, ki imajo ustrezne pogoje v katerih bi lahko živeli ljudje – z nekaj zunanje pomoči kot so ustrezna oblačila, čelade ipd.- pa do tega, da planet teoretično premore vodo in je na njem možno najti kaj za pod zob ali pa to vzgojiti). Ker pa so tako blizu same zvezde, jih to lahko pripelje tudi do tega, da se ne morejo vrteti okrog lastne osi, kar pomeni, da je ena stran planeta neprestano osvetljena, druga pa je v večni temi... to dejstvo povzroči ogromne temperaturne razlike med eno in drugo stranjo planeta (in za tiste, ki vam je običajen letni prehod iz -5° Celzija na +30°Celzija, podobno kot to poznamo v naši domovini, prenaporen ali pa vam predstavlja glavno temo pogovorov in posledičnega jamranja na račun vremena, bi takšne temperaturne razlike pomenile čisti nesmisel – kako pa bi jamranje nad temi temperaturnimi razlikami opisovali na družbenih omrežjih pa prepuščam vaši domišljiji... običajno ste polni idej na to temo), zato bi atmosfera na eni strani planeta zmrznila, na drugi strani pa izparela. Trenutne teorije predpostavljajo, da je možno naseliti lune okrog takšnih planetov, saj se luna vrti okrog planeta, četudi ta miruje, to pa bi pomenilo, da je na luni mogoč dan in posledično tudi noč, nihanje temperature pa bi bilo veliko manjše.

463. Ker pri rdečih škratih nisem hotela več navajati podatkov za katere potem poslušam, da so nezanimivi, jih bom poskusila zakamuflirati v malo drugačno temo. Med brskanjem po fasciklih, ki že komaj dihajo od kopičenja podatkov, ki se mi zdijo zanimivi, sem naletela na zapisek o Soncu in njegovi zgradbi ter vlogi v našem osončju. Ja, skrajno nezanimivo, nekoristno in dolgočasno. Sonce je tukaj zato, da imamo mi razlog za jamranje o vremenu, ker če ni prevroče, je pa premrzlo. Narobe (tudi, če imate slučajno prav... ja, se sigurno ne mislim ustaviti pri tem – ker imamo vsi tendenco nekoga drugega kriviti za lastne težave, bom jaz obkrivila vas). Nekaj podatkov o Soncu nikoli ne škodi, saj lahko resnično začinijo vaše običajne obkofetne' debate, ki ne peljejo nikamor.

Čau Sonček, kod si hodil do zdaj?

Sonce je največji objekt v našem sončnem sistemu in prav tako je tudi najsvetlejši. Od zemlje je oddaljen okrog 149 milijonov kilometrov, svetloba, katero oddaja, pa do Zemlje potuje 8 minut. Preračunano gledano, je njegov premer 109-krat večji od Zemljinega (v Sonce bi lahko pospravili približno milijon planetov v velikosti Zemlje) in kot takšno, Sonce predstavlja 99,8% mase našega osončja. Temperature na in v Soncu so različne (na površju naj bi bile temperature okrog 5500° Celzija, v samem središču Sonca pa naj bi se zaradi jedrske fuzije temperatura povzpela do 15 000 000° Celzija. Naše Sonce, ki omogoča dejstvo, da Zemlja premore življenje v vseh oblikah, je samo ena izmed približno 100 milijard zvezd v naši galaksiji, nahaja pa se približno 25 000 svetlobnih let od samega središča galaksije (sigurno ste slišali slovensko popevko 'Zemlja pleše'... zato si zdaj enostavno zamislite, da Sonce počne isto, za en krog okrog središča Mlečne ceste pa potrebuje približno 250 milijonov let). Tako, dovolj številk, ker verjamem, da ste se v njih že zdavnaj izgubili.

Pred 4,6 milijarde let (ker na internetu ni fotografskega materiala, ki bi to potrdil ali ovrgel lahko predpostavljate, da gre za domnevo) je iz ogromnega oblaka plina in prahu nastala t.i. solarna meglica, ki pa se je začela zaradi močne gravitacije vrteti hitreje, kar je pripeljalo do tega, da se je sploščila v disk in se pričela sesedati sama vase. Ko se je večina materiala zbrala na sredini tega diska, je nastalo Sonce (ki je v resnici plinska gmota), iz ostalega materiala, ki ga je meglica vsebovala pa je nastal ostali solarni sistem. Zaradi količine plinov, katere domnevno vsebuje, znanstveniki napovedujejo, da bo Sonce v dokaj nespremenjeni obliki obstajalo še kakšnih 5 milijard let, nato pa bo po vsej verjetnosti 'oteklo' v t.i. rdečega velikana (to je umirajoča zvezda v zadnjih stadijih svoje evolucije – čez približno pet milijard let se bo Sonce napihnilo in pogoltnilo notranje planete v osončju, vključno z Zemljo. Do tega pride, ko se v zvezdi nabere dovolj helija in ta prične izgorevati, kar zvezdo močno razširi), kakršno naj bi ostalo naslednjo milijardo let. V tem času se bo helij v njegovem središču porabil, zaradi česar se bo zaključila jedrska fuzija. V središče bo nato padla naslednja plast helija, ki se že ves čas nalaga v Soncu in ko bo helija dokončno zmanjkalo, se bo rdeči velikan skrčil v kompaktnega belega škrata. Tudi kot beli škrat bo domnevno nekoč izzvenelo in naj bi se spremenil v teoretično obliko zvezde, črnega škrata (vendar, ker bo življenja na Zemlji konec, ko nas bo Sonce pogoltnilo, se s tem ne rabite obremenjevati). Zaenkrat imate o tem dovolj... (sama sem sicer ugotovila, da imam podatkov na to temo in teme povezane z njo še za kakšnih 3000 zapiskov, ampak se res ne mislim poniževati na tak način, da jih delim z nekom, ki ga sploh ne zanimajo).

464. Vseeno, teorije o življenju na drugih planetih še ne bom opustila... zato naj bo tukaj nekaj idej o tem, zakaj še nismo (uradno) srečali nezemljanov. Vsakdo izmed nas pozna vsaj enega človeka za katerega imamo občutek, da je padel iz kakšnega drugega planeta, ker nekako ne sovpada v našo idejo o tem, kakšen naj bi človek bil. Ker pa smo ljudje izredno egocentrična bitja in izredno radi stvari sodimo po lastnem zgledu, je posameznikova ideja o tem kdo in kaj je človek zamegljena s tem, kje je človek odraščal in kako so ga vzgajali – za nekoga na Samoi je povsem standardno, da okrog hodi brez hlač in v njegovo razgaljenost se ne vtika nihče, ker so vsi njegovi znanci prav tako naučeni, da okrog hodijo brez hlač, pri nas pa se brez hlač prikažeš samo v lastnem stanovanju in že naletiš na neodobravanje celotne ulice - preden kdo izmed vas izjavi, da se ne ozira na to kaj si misli družba, naj se spomni na to, da je del te družbe – čeprav nehote, je še vedno njen del. Po kratki miselni enačbi torej lahko pridete do ugotovitve, da tak človek v resnici ne odobrava samega sebe, noče pa se spreminjati, ker je njegov 'prav' bolj pravilen od drugih. Kakorkoli, preden iz tega naredim celotno doktorsko dizertacijo na temo 'ne', se bom vrnila k Fermijevemu paradoksu.

V naši zaplankani galaksiji je med 1 in štirimi milijardami planetov podobnih Zemlji (ker, kot že rečeno, samo takšne lahko podpirajo življenje – kar je po mojem čista buča, ampak mene nihče ne vpraša ničesar). V eni sami samcati galaksiji. Poznamo preko 100 milijard galaksij in v vsaki je tudi po več 100 milijard zvezd, okrog katerih so planeti, ki bi lahko podpirali življenje. Torej, zakaj nas še niso obiskali nezemljani?

S tem vprašanjem se ubada paradoks poimenovan po fiziku E. Fermiju, en del samega paradoksa (tisti o katerem vam govorim danes – torej, ali smo v vesolju sami ali ne) pa je tesno povezan s t.i. Drakeovo enačbo (o kateri pa kdaj drugič). Izpostaviti je moč veliko idej o tem, zakaj še nismo srečali bitja, ki bi dejansko prišlo iz katerega drugega dela galaksije (smo pa srečali takšna bitja, ki dajejo vtis, da so iz kje drugje in nasploh smo srečali veliko takih, za katere si želimo, da bi jih lahko poslali kam daleč daleč stran, da se z njimi ne bi rabili zopet srečat). Tukaj je nekaj preprostejših:

(1) razvoj življenja kot ga poznamo je izredno komplicirana stvar in zanj mora biti izpolnjeno ogromno zunanjih pogojev... pa še takrat ni nujno, da bo uspel (lahko pa, da smo ena izmed redkih vrst, ki je s svojo evolucijo prišla tako daleč... in ne, to ni bil sarkazem).

(2) Vedno obstaja možnost, da se življenje na nekem planetu ustavi in izumre (pomislite na dinozavre in ostalih 99% bitij, ki so na Zemlji izumrla) ali pa še huje, bitja na nekem planetu pobijejo vsa ostala bitja in nato še pripadnike svoje vrste. Ni nujno, da pride do vojne, ki močno zmanjša število pripadnikov vrste, lahko pride tudi do katastrofe, katero povzroči eno izmed teh bitij oz. nekaj pripadnikov neke vrste.

(3) tale deluje kot da je ukradena iz kakšnega rahlo zastarelega sci-fi stripa, vendar vse stvari so mogoče: možno je, da obstaja civilizacija, ki opazuje in nadzoruje delovanje drugih civilizacij (katere so tako kot ljudje preveč osredotočene same nase, da bi ugotovile, da jih nekdo opazuje) in ko ena izmed 'podrejenih' civilizacij postane prepametna ali začne škoditi drugim, jih ta civilizacija, ki jih je opazovala, enostavno pospravi.

(4) Mogoče je tudi, da nas je kakšna ekstremno inteligentna vrsta že opazila, vendar so se odločili ne vmešavati se v naše zadeve, saj smo kot vrsta nevarni sami sebi (kaj šele drugim), ogromno škode pa naredimo vsemu, česar se dotaknemo. Torej, resnično je mogoče, da obstajajo ekstremno inteligentne civilizacije, ki so svoje težave reševale brez nasilja in kolateralne škode... torej bi vam moralo biti tudi jasno, zakaj nočejo nobenega opravka z nami.

(5) Pri iskanju odgovorov na to vprašanje moramo upoštevati tudi nekatere zunanje dejavnike, npr. čas (ljudje obstajamo tako kratek čas, da smo za vesolje praktično nepomembni – če je kdo ali kaj pogledalo v smeri našega domačega planeta, obstaja velika verjetnost, da takrat sploh še nismo obstajali kot vrsta, kaj šele, da bi bili sposobni komuniciranja preko svojih meja), razdalja (vesoljska ladja bi morala potovati z večkratno svetlobno hitrostjo, da bi sploh lahko prišla na Zemljo v tem času, ko tukaj obstajamo kot ljudje in ne preden se je evolucija sploh začela ali pa po tem, ko bo naš planet že davno propadel in nam ne bo več omogočal življenja), interes drugih vrst (obstaja možnost, da življenje na drugih planetih obstaja, ampak ima samo s seboj toliko težav, da ga ne interesira težave iskati tudi drugje... ali pa vrste na drugih planetih niso obstajale dovolj dolgo, da bi vzpostavile kontakt z nami) ter še cela četa drugih težav, ki nam preprečujejo vzpostavljanje stika z vrstami iz drugih planetov.

(6) in verjetno najbolj grozljiva možnost, kar jih Fermijev paradoks predpostavi... Kaj pa če smo v vesolju resnično sami???

Tiste, ki ste seznanjeni z delom Kurta Vonnegutta bom zdaj spomnila na zbirko zgodb Zajtrk šampionov... na straneh 58 in 59 v zbirki je predstavljena kratka zgodba z naslovom Plešoči bedak, ki krasno povzame večino zgoraj naštetih idej in zakaj niso uspešne. Ne poznate zgodbe? O čem govori, si preberite tukaj plešoči bedak (ang)

Tukaj imate pa še kratko predstavitev samega Fermijevega paradoksa (brez skrbi, v risani obliki je, zato obstaja možnost, da med ogledom ne boste zaspali) Kje so nezemljani?

465. Prisežem, zdaj pa je dovolj vesolja za ta teden (ker domnevam, da ste že po prvih nekaj vrsticah prvega zapisa nehali brati... toliko že poznam nekatere izmed svojih bralcev... od tistih treh, ki to berete, seveda). Zato naj se tukaj vrine notri konkretna babnica tega tedna... ki pa bo za spremembo od ostalih s tem nazivom shujšana, bleda in zelo nemočna... in kljub temu, da je bila takšna, je naredila ogromno škode. Tako kot vsaka konkretna babnica.

Pacientka s tuberkulozo dobiva transfuzijo kozje krvi

Ker se modni trendi neprestano spreminjajo in so iz leta v leto bolj obupni – celo do te mere, da morajo zagovornice mode ne samo intenzivno hujšati, ampak morajo vase vtikati tudi razne silikonske / kolagenske vložke, da bi poudarile atribute katere so izgubile, ker so izgubile večino teže, poleg tega pa nase in vase nanašati tudi več plasti kemikalij (še enkrat vas opominjam na to, da je botoks živčni strup... prijelo se ne bo nikogar), da bi dosegle standarde, katere so postavili neki ljudje, katere te ženske nikoli ne bodo srečale. Vendar pa so modni, če ne celo lepotni standardi vedno bili rahlo vprašljivi – sigurno ste že kdaj slišali za steznike (ki so poleg tega, da so naredili tanek pas, povzročili tudi, da lastnica ni mogla normalno dihati, kaj šele jesti), visoke pete (ki so na dolgi rok uporabe lahko hudo deformirali gležnje in stopala – tukaj pomislite tudi na stari kitajski običaj povijanja stopal, saj so ženske z velikimi stopali veljale za grde), uporabo peroksida za posvetljevanje las ter razne načine mučenja, ki povzročajo zagorelo polt ipd. Kot danes prikazuje Hollywood, je najbolj glamurozna stvar, ki jo ženska lahko naredi to, da zdrvi v svojo lastno smrt. Ta trend je svoj vrhunec dosegel pred približno dvema stoletjema, ko je ideal ženske lepote – huda bledica, shujšanost, krvavo rdeče ustnice in žareče oči – predstavljal simptome tuberkuloze. Takrat se je tudi razvila ideja in iz nje mišljenje, da lepši kot si, prej umreš. V času divjanja tuberkuloze v novem svetu (1750 do 1850) je tako veljalo mišljenje, da lepše osebe zbolijo prej,

Zanimivo pa je dejstvo, da če nekaj velja za slabo (bolezni običajno veljajo za hudo nadlogo, če pa to niso, jih bo sigurno nekdo uporabil za izgovor pri vsem), se običajno razvije mnenje, da se je takšne težave potrebno znebiti. Vendar pa ne v tem primeru. Lepotni trendi so takrat dobesedno narekovali steznike, široka krila (ki so še poudarila koristnost steznika), preparate za posvetljevanje kože ter rdečilo za ustnice, kar je emuliralo samo bolezen. Ko so v drugi polovici 19. stoletja uspeli ugotoviti, da bolezni ne povzroča 'slab zrak' (kot so bili sprva prepričani), ampak so za to krive bakterije (takrat so namreč uspeli izolirati bakterijo tuberkuloze... lahko pa da je to bilo tisto življenje iz tujega planeta o katerem smo govorili malo nazaj... sem že tiho), je postalo umiranje v mlaki izbljuvane krvi precej manj glamurozno kot se je do takrat zdelo.

Mogoče se vam zdi, da so danes modni trendi tako raznoliki, da boste sigurno našli tudi takšnega, ki vam bo škodil manj kot vsi ostali. Dandanes je tažava v tem, da med t.i. modnimi trendi najdemo tudi 'načine razmišljanja' - pripadnost politični stranki, pripadnost nekemu gibanju, katerega ne razumemo najbolje, ampak, ker nas je nekdo prepričal, da je dobro, bomo temu podlegli, pripadnost tistim, ki trdijo, da ne pripadajo aboslutno ničemer... kar je zopet ena izmed modnih buč, saj zdrava pamet že dolgo, zelo dolgo, celo predolgo ni bila v modi... če sploh kdaj.

466. V zgornjem odlomku sem izpostavljala bolj ženske (in ne pripadnike obeh uradnih spolov... čeprav so že zelo stara ljudstva poznala več teh. Navaho indijanci so priznavali 4), ker velja prepričanje, da je moda nekaj, kar pritiče ženskam. Po svetu se je razpasel še en trend, tokrat v razmišljanju, katerega žrtve so običajno ženske (in v veliki meri so njegovi povzročitelji moški). Gre za katastrofo imenovana rape culture (po domače, 'kultura posiljevanja').

Samo kulturo posiljevanja je izpostavil feminizem, vendar pa tukaj ne gre za rezanje luknjic v modrčke ali pa sežiganje modrčkov (feminizem je prinesel veliko dobrega, če smo pošteni – možnosti, da se lahko ženske izobražujemo, da se zaposlimo, da lahko same odločamo o svojem telesu... in pri tej zadnji možnosti se velikokrat zaplete). Definicija o tem, kaj kultura posiljevanja sploh je, je še danes vprašljiva, saj ne obstaja enotna definicija, različne definicija pa izpostavijo različne aspekte početja. Vseeno pa lahko izpostavimo nekaj idej o tem, o čem teorije o kulturi posilstva sploh govorijo.

Sama teorija se ne vrti samo okrog samega akta posilstva, ampak gre dostikrat za privzgojeno ali priučeno metodo, ki žensko predstavlja kot objekt. Iz tega se razvijejo načini šovinističnega razmišljanja, ki pa prinašajo katastrofalne posledice na celotni družbi: nasilje v družini (če je otrok priča takšnemu početju, potem lahko prevzame idejo, da je to normalno in bo kasneje v življenju sam počel podobno), nepriznavanje posledic tako fizičnega kot tudi psihičnega nasilja nad šibkejšim (veliko ljudi je dejansko prepričanih, da občasne vzgojne klofute gradijo in utrjujejo karakter... težava je v tem, da to ni res, nasilja nad šibkejšimi – ženskami, otroki, starejšimi, bolnimi ali celo živalmi – pa se poslužujejo predvsem tisti, ki so psihični slabiči in ne prenesejo teže vsakdana, kjer se jim dostikrat dokaže, da se glede česa motijo... kar pa ti ljudje ne sprejemajo zelo dobro), trivializacija spolnega nasilja ('To je tvoja dolžnost!' je ena izmed stvari, katere je moč velikokrat slišati iz ust moškega – veliko moških je namreč še vedno prepričanih, da je edini način, kako se jim ženska lahko zahvali za neko uslugo ali v bolj ekstremnih primerih že samo zato, ker pač obstajajo, spolni odnos. Velikokrat so posledice tega tudi opijanjenje ali drogiranje žrtve – rohipnol in GHB sta vedno v obtoku – ali še kaj hujšega) in seveda, obkrivitev žrtve ('če ženska hodi okrog s prekratkim krilom, preglobokim dekoltejem, previsokimi petami, preveč ličili ipd., potem prosi za to, da bi si z njenim telesom nekdo postregel!' – in to v veliko primerih obvelja kot verodostojen dokaz za to, da je v resnici žrtev posilstva kriva za to, da so jo posilili). Kultura posiljevanja se je razširila tudi na določene družbene skupine (npr. posilstvo v zaporih) in postala celo način vojnega mučenja oz. psihološkega vojskovanja. Kultura posiljevanja se je tako razširila ne samo na ženske, ampak na vse, ki so kakorkoli drugačni od tistega, ki je prepričan, da se svet vrti okrog njega.

Zanimivo je, da so trivializacija posilstva, obkrivitev žrtev in določeni miti o posilstvih v veliki meri pozitivno povezani z rasizmom, seksizmom, homofobijo, ageizmom (gre za diskriminiranje ljudi v določenih starostnih skupinah), klasizmom (diskriminiranje skupine ljudi, ki pripadajo določenemu družbenemu sloju) in versko netoleranco ter tudi z nekaterimi drugimi vrstami diskriminacije.

Ker gre za izredno široko temo, bom na tem mestu zaključila z njo. Za konec (in v upanju, da se boste nad njo zamislili) pa malo daljša misel o tem, kje se kultura posilstva sploh začne:

'Ko sem bila stara šest let, mi je starejši brat s pestjo izbil prednja dva zoba. Moja mama, namesto, da bi ga okarala ali kaznovala, je počepnila k meni in me po tihem vprašala: 'Kaj si naredila, da si ga tako razjezila?' Kot majhno dekletce nisem imela nobenega pametnega odgovora na to vprašanje, zato me je mama vedno po tem opominjala 'Ignoriraj ga, ne izzivaj ga, ne spodbujaj ga, samo tvoj odziv hoče.' Kar je na koncu izpadlo, kot da je bistvo mojega obstoja, ali še bolje obstoj mene kot šestletnice povezan samo s tem, da ne smem ujeziti svojega brata. Začne se, ko smo še otroci, katerim je priučeno, da so moški plenilci in na koncu odrastemo v prepričanju, da mora ženska po tihem dihati, hoditi in biti tiho, da ne bi izzivala moškega.'

Kultura posilstva pomeni, da hčeram vbijate v glavo, da se ne smejo nastavljati, da jih ne bi kdo posilil, namesto, da bi sinove naučili, da ne smejo posiljevati!

467. Ker bi na tem mestu moral biti drug zapisek, ki pa je za kontekst tega tedna povsem zgrešen, bom tukaj vrinila definicijo zanimive francoske besede in sicer appetence. Gra za občutje intenzivne želje po nečem, ki pa ni priučena, ampak se sama izoblikuje v človeku. S to besedo pa lahko opišemo tudi naravno privrženost k nečemu ali še večkrat, nekomu.

Med arheološkimi izkopavanji sta bila najdena okostnjaka, ki sta se še vedno držala za roke.

Kot večina današnjega evropskega vokabularja, tudi ta beseda izhaja iz latinščine, kjer je beseda 'appetere' pomenila hrepeneti po nečem. Iz te besede se je kasneje razvila latinska appetentia (želja po nečem) in tako danes poznamo francosko verzijo, appetence. Danes se pogosto uporablja v kratkih zgodbah, kjer opisuje naravno privrženost med dvema osebama ali tudi povezanost ali privlačnost med njima.

468. Tukaj sem, zopet da bi se izognila pisanju odlomka na kratko, hotela enostavno nalepiti sliko... vendar vseeno. Resda naj bi slike povedale več kot tisoč besed, ampak kot običajno, si lahko ljudje sliko tudi večkrat razlagajo narobe.

Med iskanjem slik s katerimi bi potrdila vpliv verske netolerance na kulturo posilstev, sem naletela na kratko razlago nekaterih zelo zanimivih pojmov v sliki (torej, infograf), ki so s tem na prvi pogled nepovezani. Potrditev, da gre za verodostojne informacije sem poiskala v Dictionnaire Infernal, torej že lahko sklepate na kaj ciljam tokrat.

Kako pa se je to znašlo tukaj??? Pa naj ostane, ker je ravno v kontekstu.

Med pogosteje uporabljenimi besedami na tem infografu so bile besede demon (ki izhaja iz grške besede 'daimos', ki v prevodu pomeni 'znanje' –za boljšo predstavo pomislite na Agatodaimona, dobrega duha, ki je spremljal neko osebo in skrbel, da tej osebi ni zmanjkalo sreče, zdravja in modrosti), Lucifer (sprva se je v latinščini pisalo 'Lucem ferre' oz 'tisti, ki nosi luč / svetlobo' in je bilo to tudi eno izmed imen za Venero, najsvetlejši planet, katerega lahko opazimo na nočnem nebu s prostim očesom, nekateri pa so s tem imenom poimenovali tudi zvezdo jutranjico) in Satan (ki izhaja iz hebrejske besede sheitan in opisuje tistega, ki nasprotuje splošno sprejetim trditvam in vse postavlja pod vprašaj).

Zakaj natanko je to pomembno? V bistvu ni. Te besede so se včasih uporabljale v drugačnem kontekstu kot danes in niso imele negativnega pomena. Danes pa nekateri zaradi teh besed pljuvajo po drugih ali pa jih prepričujejo, da so njihova življenja napačna. Besedo demon po njegovi izvorn definiciji lahko prenesemo na znanstvenika, besedo Lucifer na humanista, besedo satan pa na tistega, ki ne verjame ali še huje, ne veruje.

469. Ker, poudarjeno že stotič zapored, večino svojega razmišljanja v nekem tednu zastavim okrog glasbenih referenc, ki postajajo vedno bolj približno definirane in vedno bolj na široko predstavljene, se mi zdi smiselno, da tokrat napišem nekaj o tem, česa je dejansko sposobna glasba... in ja, to je edina misel ta teden, ki ni prišla iz dejanske glasbene reference. Ker ironija še vedno zmaga vsepovsod.

Poslušanje in tudi izvajanje glasbe angažira del možganov imenovan hipokampus, ki je zadolžen za shranjevanje dolgoročnih spominov. Ravno zaradi tega spodbujajo poslušanje glasbe pri bolnikih, ki so izgubili spomin (zaradi bolezni ali poškodbe). Sicer ta proces ne deluje tako, kot ga opisujejo hollywoodski filmi zgrajeni okrog te tematike (nekomu, ki je izgubil spomin zaigrajo nekajsekundni posnetek nekega šuma in ta, ki je nekaj sekund pred tem ni vedel niti kdo je, se nemudoma spomni, kdo je povzročil njegovo izgubo spomina in zato se odloči, da gre nemudoma ven, tega nadležnega povzročitelja poišče in ga umori. Ker edino tako bo pravici zadoščeno), saj nas glasba, ki smo jo v nekem obdobju življenja radi poslušali vedno vrne nazaj v to obdobje. Mogoče ne tako, da se takoj spomnimo vseh stvari, ki so se nam takrat dogajale, ampak tako, da nas postavi v čustveno stanje v kakršnem smo bili takrat, kar nas spomni na to, kako smo takrat razmišljali, s pomočjo tega pa lahko tiste 'izgubljene' spomine po delčkih vrnemo ali pa vsaj ustvarimo na novo.

Glasba močno znižuje nivo kortizola (hormona stresa) v krvi. Če poslušamo nekaj, kar nam je všeč, se bomo lažje in hitreje sprostili (ko najdemo novo 'najljubšo pesem' se v naših možganih sprosti ista kemikalijo kot takrat, ko se zaljubimo). Domnevno pa nekateri žanri (jazz, bluegrass in soft rock) pozitivno vplivajo na proizvodnjo protiteles v našem telesu (kar izboljša našo odpornost na prenosljive bolezni) , torej v daljšem času okrepi naš imunski sistem, to pa blagodejno vpliva tudi na naš metabolizem. Vsaj triletno igranje nekega inštrumenta pa konkretno izboljša racionalne sposobnosti pri človeku.resda obstajajo prepoznavne osebe, ki so dokaz nasprotnega, ampak vedno morajo biti izjeme, ki potrdijo pravilo, kajne?

Dokazano je bilo tudi, da lahko glasba pomaga pri zdravjenu od različnih odvisnosti. Droge običajno delujejo kot nevrotransmiterji (kemikalije, ki prenašajo informacije v možganih), na tak način pa deluje tudi glasba, vendar pa je njen vpliv veliko bolj pozitiven. Droge običajno polenijo sam sistem nevrotransmiterjev, saj so vstavljenje od zunaj in jih možgani sami ne rabijo proizvajati, glasba pa možgane spodbudi k temu, da tvorijo nevrotransmiterje sami, zaradi česar se zmanjšuje potreba po tem, da bi jih v telo prinašali od zunaj (seveda, tudi tukaj ni treba pričakovati čudežev v roku nekaj sekund). Določene zvrsti glasbe pomagajo zniževati krvni tlak in napetost v mišicah (pri teh težavah se velikokrat predpišejo tudi zdravila, ki učinkujejo podobno kot droge).

crknjen pleh, očitno al' kaj?

Izrazito vesela ali žalostna glasba pa nam lahko zamegli naše razbiranje čustev iz obrazov in gest ljudi okrog nas. Med poslušanjem zelo žalostne glasbe imamo več možnosti, da bomo nevtralen izraz na obrazu našega sogovorca razumeli kot žalosten – napaka, ki jo velikokrat ponavljajo ljudje ob razpadu zveze katero so ravnokar zaključili. Veliko ljudi je namreč takrat poslušalo izredno žalostno – po domače rečeno 'žilorezno'  - glasbo in posledično jih je veliko padlo v stanje podobno depresiji (zaenkrat se bom zadržala pri postavljanju svojega komentarja na to dejstvo). Prav tako pa je z izrazito veselo glasbo... ampak tudi tukaj vam pustim, da si sliko ustvarite sami.

Nekatere vrste glasbe pa močno spodbujajo kreativnost. V tem primeru je velikokrat omenjena ambientalna glasba, saj pri njej ni izrazitih nihanj tempa in jakosti, to pa pozitivno vpliva na abstraktno procesiranje dejstev v možganih. Če se vam zdi, da je vaša kreativnost zadnje čase kakorkoli okrnjena, to še ne pomeni, da morate nemodoma poslušati 50 plošč z ambientalno glasbo, da bi se vam ustvarjalnost vrnila v formo. Pri nekaterih ljudeh ima tak vpliv glasba katero imajo radi (avtor S. King domnevno posluša veliko rocka medtem, ko ustvarja... in ne morete reči, da je njegova kreativnost kakorkoli zmanjšana ali neuspešna), te glasbe pa nikar ne poslušajte medtem, ko vozite. Glasba katero radi poslušamo namreč blokira dražljaje iz zunanjega sveta in naša koncentracija se lahko z njeno pomočjo zelo zmanjša. V avtu je priporočljivo poslušati glasbo, ki nas v resnici ne zanima (če se kdaj lotim tega eksperimenta, bo v mojem avtu končala zbirka srbskega turbofolka,  dalmatinskih napevov in seveda, najboljši hiti slovenske narodnozabavne glasbe ter bom verjetno od muke zapeljala v prvi jarek, samo da prekinem to trpljenje. Če imate željo sodelovati v tem eksperimentu, vam lahko posodim kaj iz svoje glasbene zbirke), nas pa ohranja budne in pozorne. Kljub tej ugotovitvi še nihče ni začel v avtu poslušati glasbe, ki je ne mara, torej je tukaj šlo samo za idejo o tem, za kaj se sploh gre pri celotnem vplivu glasbe na naše dojemanje resničnosti.

470. Zdaj, ko ste že vsi zdolgočaseni in naveličani, pa na hitro še nekaj o samem dolgočasju. 

Znanstveniki so uspeli razločiti pet vrst dolgočasja pri ljudeh. Večina ljudi naj bi pri sebi poznala samo eno izmed teh vrst dolgočasja, katero izmed njih pa 'ima' pa je ve veliki meri odvisna od samega karakterja, ki ga imajo te osebe. Veliko ljudi pa je zatrdilo tudi, da je vrsta njihovega dolgočasja močno povezana z njihovim početjem (ljudje se redko kdaj odločijo narediti nekaj povsem novega, ampak se rajši držijo svojih standardnih počenjanj, katera občasno malo poživijo – nekateri namesto neke začimbe v jed vmešajo neko drugo, drugi tako, da pričnejo pisati na roke in ne pišejo več na računalnik naslednjih pet minut, dokler jih roke ne zabolijo, nekateri pa spet tako, da televizije več ne gledajo med ležanjem na levem boku, ampak se obrnejo na desnega). Kakšne so torej vrste dolgočasja?

Ker, zakaj točno bi nekaj tako preprostega kot je dolgočasje bilo preprosto? Če stvari zakomplicirate malo bolj, vam vzamejo več časa, kar dolgočasju prepušča manj možnosti obstanka

Indiferentno dolgočasje doživljajo ljudje, ki so navzven mirni, sproščeni in v sebi razmišljajo o ne preveč napornih temah. Nekateri so to obliko dolgočasja enačili s počutjem tistih, ki so skadili preveč trave. V resnici je to dolgočasje tako indiferentno (kar pove že samo ime), da niti realne definicije nima.

Apatično  dolgočasje je velikokrat podobno nemočnosti in prav tako učinkuje na same možgane, kar dostikrat pripelje do depresije ali zlorabe raznih substanc. Tak človek ne kaže pozitivnih in negativnih čustev, običajno ni zainteresiran za stvari okrog sebe, zato izkazuje samo odpor. Ta vrsta dolgočasja je bila dokazana pri 36% ameriških dijakov in študentov (domnevamo tudi, da pri nas ni veliko drugače).

Reakcijsko dolgočasje (domnevno najhujša oblika dolgočasja, ki ga lahko občuti človek) je tisto, ko je človek t.r. 'vzburjen' in ima ogromno negativnih čustev. Tak človek hoče zapustiti situacije v katerih se nahaja, oditi stran od ljudi s katerimi se nahaja (in jih podzavestno krivi za nastanek situacije, ki jo tako močno sovraži – med te ljudi običajno štejemo starše, učitelje, sodelavce, nadrejene... ali pač enostavno, ljudi). Človek, ki čuti takšno dolgočasje običajno razmišlja o situacijah v katerih bi se raje znašel, ima pripravljene različne scenarije za to, kaj bi tam počel in kaj bi rekel (če bom še malo opisovala to obliko dolgočasja, bom verjetno zraven morala nalepiti svojo sliko in izvide iz zadnjega psihiatričnega pregleda). Ti ljudje so nemirni in običajno hitro postanejo agresivni. Reakcijsko in apatično dolgočasje sta tisti dve obliki, ki potencialno na človeku naredita največ škode, saj sta povezana s priučeno nemočnostjo (stanje podobno depresiji, v katerem nas dotolče situacija v kateri se nahajamo, zato se vanjo nočemo vpletati, ker smo prepričani, da iz naše strani ne bo nobenega pozitivnega vpliva na izboljšanje situacije in posledično tudi našega stanja).

Kalibrirno dolgočasje predstavljajo t.i. 'vandrajoče' misli, iskanje nečesa, kar bi človeka utegnilo zanimati ali pa bi njegovo pozornost skrenilo iz trenutnega početja, ki ga je spravilo v ta občutek zdolgočasenosti (kljub temu, da velikokrat sploh ne vedo kam jih nova zanimanja peljejo in kje jim lahko pomagajo). Ti ljudje se ne bojijo poskusiti kaj novega, vendar tudi precej hitro izgubijo interes. Ta oblika dolgočasja je pogosta pri ponavljajočem početju ter tudi v šoli in na delovnem mestu, saj tukaj človek čuti, da njegov čas ni oseben, ampak ga krojijo drugi ljudje, alternativno početje pa je običajno zelo omejeno)

Ter končno še iščoče dolgočasje, katerega predstavljajo neprijeten preganjajoč nemir in veliko negativnih občutkov. Ljudje v tem stanju iščejo bolj zanimivo početje, nove aktivnosti, so nemirni, velikokrat tudi spreminjajo svoje mnenje, o stvareh pa ne razmišljajo sistematično.

In tako smo končno prilezli do konca zapiska za ta teden. Obljubila sem si pivo, če zapisek spišem v doglednem času... zato se mi zdaj obeta pivo. Torej že veste, da bom zaključila zelo na hitro. Se pravi, do naslednjič!

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 46. del

Ko se neke noči zbudiš precej potolčen v kuhinji na tleh in ugotoviš, da si manj kot uro pred tem odšel spat v svojo posteljo, si zastaviš marsikakšno vprašanje. Kljub temu, da se mi je to dogodilo kakšen dan nazaj in me precej bega (tudi zato, ker imam veliko modrico na spodnjem predelu hrbta – čeprav nikoli nimam modric), se tokrat ne bom spuščala v ugotavljanje o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo z mano v tisti noči.

Tokrat, tako kot vedno bo na vrsti nekaj smrti (mogoče ne ravno takšnih kot bi si jih nekateri izmed vas želeli), nekaj znanosti (ali pa malo več te), nekaj psihologije, nekaj trendov, ena konkretna babnica (tokrat malo drugačna kot običajno) in ena zanimiva beseda. Skoraj vse, kar je napisanega je možno podkrepiti s članki katere lahko najdete na internetu, v knjižnicah in v mojih prenapolnjenih fasciklih v katerih zbiram podatke, da mi jih ni treba nositi v glavo. Kljub temu, da je moja glava podobna velikemu balonu, je v njej izredno malo prostora, saj moram v njej nositi podatke ki se družbi v kateri živim, zdijo pomembni. Tako, zdaj pa akcija!

451. Ta teden bomo takoj skočili v najbolj očitno glasbeno referenco tega tedna – ker smo tukaj še povsem slinasti zaradi izzida nove plošče skupine s podobnim imenom. Moje navdušenje nad to ploščo je povsem nasprotno stanju, katerega imam namen vsaj na kratko predstaviti, saj je bil moj prvotni odziv na dogodek prikazan z veliko vreščanja, nemirnostjo in zelo slabim kontroliranjem lastnih izbruhov histerije (ker svojo histerijo tako pogosto omenjam, jo bom predstavila v naslednjem odlomku – vsaj splošne teorije). Torej, za sam začetek, katatonija.

Katatonija je medicinsko stanje, katerega prikazuje nevrogenična motorna imobilnost in pripadajoče abnormalno obnašanje... zveni preveč komplicirano, kajne? Da povem bolj laično: Katatoničnost pomeni, da je pacient izgubil možnost premikanja do te mere, da lahko v neki pozi obleži / obstoji več ur, ne glede na to kako ga hočemo pripraviti do tega, da bi se premaknil. Tukaj ni težava, da je človek izgubil možnost premikanja kot posledico nesreče (se pravi, da to ni hendikepiranost!) ali bolezni. Gre za stanje, kjer človek dobesedno ignorira vse stimulanse iz okolja, ker jih enostavno ne riskira. Upade mu mišični tonus, zaradi katerega se lahko zgrudi ali ostane v nekem položaju dlje časa. Lahko pa pacient svoje stanje prikaže tudi kot nezavedno ponavljanje določenega sosledja gibov, ki z dogajanjem okrog njega dejansko nimajo nobene veze.

Da bi pri nekom diagnosticirali katatonijo, mora njegovo obnašanje prikazati vsaj trojica izmed opisanih stanj: stupor (umanjkanje psihomotornega gibanja, pacient se ne odziva na dražljaje iz okolja – pacient običajno ne govori, se ne premika in se ne odziva na gledanje v oči. Iz enega položaja, v katerem je lahko več ur skupaj, gre v drug položaj in tako ostane prav tako več ur), agitacija (nepovezana z dražljaji iz okolja), eholalija in ehopraksija (posnemanje sogovornikovega govorjenja in gibanja), grimase (nepovezane z okolico), katalepsija (pasivno inducirano zadrževanje drže, ki se upira gravitaciji – večurno stanje ali sedenje pri miru s praznim izrazom v očeh, ne glede na to kako se trudimo, da bi osebo premaknili), maneriziranje (nenavadno, običajno karikiranje običajnih gibov), mutizem (malo ali nič verbalnega komuniciranja – vendar ne kot v primeru afazije!), negativizem (v smislu nasprotovanja predvidenih, predpisanih gibov ali zunanjih navodil za premik), posturing (moje znanje angleščine je na tem področju zelo omejeno, zato raje podam opisno diagnozo – gre za spontano in aktivno zadrževanje neke drže, kljub temu, da ta nasprotuje gravitaciji – in ne, tukaj ni mišljeno lebdenje nad posteljo. Če ste pomislili na to, ste verjetno videli preveč filmov), stereotipiziranje (nenavadno pogosto ponavljanje gibov, ki so v osnovi brez cilja) ter stanje (katerega imena res ne znam prevesti v kaj smiselnega), ko zdravnik ali nekdo drug pacienta postavi v določeno držo, ta pa to držo zadržuje več ur.

Katatonija v nobenem medicinskem priročniku ni opisana kot samostojno stanje, ampak se vedno pojavlja kot simptom drugih stanj, kot so shizofrenija, bipolarna motnja, PTSD, depresija, narkolepsija, predoziranje z opojnimi substancami, nekatere avtoimune motnje ter tudi pri zdravljenju alkoholizma lahko nastopi pri umanjkanju alkohola. Pojavi se lahko tudi kot znak možganske kapi, kot znak infekcije (encefalitis ali meningitis), motnjah metabolizma ipd. Opisani so tudi primeri, ko do katatoničnosti pride zaradi določenih predpisanih zdravil. Običajno se zdravi s pomočjo benzodiazepinov (psihoaktivne droge sestavljene iz obroča benzena in obroča diazepina), elektro-konvulzivno terapijo ali celo z antipsihotiki (čeprav je stroka do tega procesa zelo skeptična, saj je lahko izredno nevaren... ker so antipsihotiki sami po sebi izredno nevarni). Pri zdravljenju katatonije sodelujejo specialisti nevrologije in psihiatrije, saj gre za motnjo, ki prizadene tako živčni sistem kot tudi psihično stanje pacienta.

452. Kot je bilo obljubljeno v zgornjem odlomku, je čas za zaganjanje histerije (brez skrbi, moja histerija – zaradi vzrokov omenjenih zgoraj – že počasi pojenja, evforija pa me bo držala vsaj še nekaj ur, če ne celo dni). Medicinsko stanje, ki je ime dobilo po ženski maternici, saj je sprva bilo striktno omejeno na to, da 'napade' samo ženske (v Sloveniji smo porast histerije pri ljudeh, ki v osnovi nimajo ženskih razmnoževalnih organov – torej, moških – pričeli zaznavati kmalu potem, ko moškim več ni bilo potrebno odslužiti vojaškega roka in tako sedaj najdemo tudi, za nekatere od nas, bizarne primerke moške histeričnosti, ki je zelo podobna ženski histeriji... kako pa me ne sprašujte, ker nimam pojma) je v resnici način nekontroliranega izražanja močnih čustev (jokanje, smeh, kričanje ipd.), od osemdesetih let 20. Stol. Pa se termin 'histerija' v medicinskih strokah ne uporablja več, saj so ga nadomestili ustreznejši pojmi, ki bolj natančno opiše pacientovo stanje (histerična nevroza je tako postala motnja konverzije – in ja, moj angleško-medicinski vokabular še vedno ekstremno šepa. Če poznate bolj ustrezen prevot imena te motnje, me prosim obvestite). Pogosto so to stanje povezovali s spolno disfunkcijo, kar je povzročilo proizvodnjo spolnih pripomočkov za ženske (iz tega časa izhajajo prvi vibratorji). Zaradi tega se je nad raziskovanjem te motnje navdušil tudi mojster S. Freud in objavil serijo člankov na to temo, v katerih je podal tudi svoje, zelo specifične poglede na samo stanje in vzroke za to stanje.

Danes se pod terminom histerija (ki ni več v uporabi) dejansko skrivata dve skupini psihičnih motenj (pri obeh spolih) – somatična simptomatična motnja (stanje, kjer pacient kaže simptome neke bolezni ali poškodbe, katere v resnici nima ter tudi pretiran strah pacienta samega, da bo za neko motnjo zbolel – Nikoli, ampak resnično nikoli svojih simptomov ne iščite na internetu, saj z njegovo pomočjo v treh klikih pridete od blagega glavobola do dejstva, da vam je ostalo samo nekaj ur, če ne celo minut življenja) in disociativno motnjo (nekaj o tem je bilo povedano v odlomkih 397 in 413 – če se vam ne ljubi iskati za nazaj so to stanja, ki povzročijo, da človek moteno gleda nase in okolico, izgubi spomin ali celo lastno identiteto).

453. Ko hoče človek, za spremembo od spremljanja 'gore blogov' pogledat risanko, kaj hitro pride do ugotovitve, da so risani junaki še bolj zmešani kot ljudje, ki objavljajo slike na gore blogih. Večina risanih junakov v sodobnih in starejših risankah je hiperaktivnih, histeričnih, paničnih in večina od njih kaže znake mentalnih bolezni. Ker risank ne spremljam redno, sem se odločila, da se malo pozanimam o tem, če je kdo že opisal psihične težave določenih risanih junakov... seveda, internet me je dobesedno šokiral s poplavo člankov in objav na to temo in to je nekaj 'skrčk' o junakih, katere smo spremljali v svoji mladosti.

Ena izmod najbolj očitnih risank, kjer skoraj vsi liki kažejo težave s psiho, je priljubljena risanka Medvedek Pu. Mali deček, Christopher kaže očitne znake shizofrenije (vidi stvari, ki se ne dogajajo in govori z živalmi), Tigger kaže očitne znake nihanja razpoloženja in na momente celo ADHD (pomanjkanje pozornosti in motnja hiperaktivnosti), meni najljubši lik, osliček Eeyore pa kaže ekstremne znake depresije, če ne celo dysthymie (lahko jo štejemo med oblike depresije, vendar pa ni povsem ista. Medtem, ko se depresija pojavlja v intervalih in traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, je dysthymia kronična bolezen in traja dve ali celo več let. Tako je možno, da ima oseba s to boleznijo oboje, dysthymijo in depresijo. Čeprav si veliko simptomov deli z depresijo, je dysthymia manj intenzivna in je njeno zdravljenje s terapijo ali zdravili večinoma uspešno).

S podobno težavo se sooča tudi Charlie Brown, saj očitno trpi t.i. osebnostno motnjo izogibanja. Fantek je boleče sramežljiv, zavrnitev vzame veliko preveč osebno, velikokrat toži o svoji manjvrednosti v primerjavi z drugimi in ima nase izredno negativen pogled. To stanje močno vpliva na družbeno življenje posameznika in njegovo delo, saj lahko pripelje do tega, da oseba razvije socialno fobijo, če se ji ne pomaga s terapijo.

Ravno nasprotne težavi imajo blebetavi rumeni tic-tac bonboni, ki slišijo na ime Minioni. Vsi med njimi kažejo znake hudega ADHD-ja, saj izredno hitro izgubijo koncentracijo (če se jim že ravno uspe skoncentrirati na dogajanje – kar pa je zelo redko), konstantno sledijo lastnim impulzom, so pretirano igrivi in neprestano iščejo zabavo ter nimajo osnovnih pojmov o načrtovanju stvari (kaj naj bi naredili in kako naj bi to potekalo). S podobno težavo kot Minioni se spopada tudi drugi rumeni junak, Spongebob Squarepants, ki je hiperaktiven, vsa čustva, ki jih doživlja čuti izredno intenzivno (nihanje iz histeričnega smeha v poplave solz pri njem niso nič kaj nenavadnega. Njegova težava je v tem, da nemudoma postane najboljši prijatelj vseh, ki jih spozna, pa če ga ti hočejo za prijatelja ali pa ne, prav tako pa se ne zna obnašati trenutku primerno. Njegovemu stanju se strokovno reče Williams – Beuren sindrom, ta pa ne vpliva samo na psiho, ampak povzroči mentalne omejitve, šum na srcu in izredno slab tonus mišic (če pomislite, kako uspešen je bil Spuži, ko je hotel dvigniti uteži?).

Še en rumeni junak, priljubljeni Homer Simpson je sprva bil zamišljen kot neveden, kar pa je v letih predvajanja risanke Simpsonovi prerastlo v popolni idiotizem. Ta pa niti ni njegova največja težava. Dejstvo kolikokrat je Homer poskušal zadaviti nadležnega Barta, kaže na to, da bi lahko trpel za stanjem imenovanim eksplozivna motnja s prekinitvami. Njegovo davljenje lastnega sina ni samo izbruh jeze, ampak gre za hujšo obliko tega, saj so osebe s to motnjo nagnjene k temu, da v napadu jeze poškodujejo same sebe, nekoga drugega ali lastnino. Čeprav je Homer v osnovi pijanec, njegovih napadov jeze ne moremo povezati z alkoholizmom, saj je vsakič, ko je davil Barta bil relativno trezen. Poleg teh težav bi pri Homerju lahko našteli še vsaj deset drugih psihičnih stanj in bolezni – antisocialno motnjo, pretirana impulzivnost in mejno motnjo osebnosti.

Mejno motnjo osebnosti pa lahko diagnosticiramo tudi enemu najbolj popularnih risanih junakov v zgodovini, Bugsu Bunnyju. Njegovo obnašanje zznamujejo izredno hitre spremembe razpoloženja, pretirano impulzivno obnašanje in huda maščevalnost (ki je običajno zakamuflirana tako, da povzroči veliko smeha... to pa dejansko ni dobra stvar, saj ljudje na tak način ne opazijo, da tako 'nasilne' risanke dejansko niso primerne za manjše otroke... kaže tudi na to, da niso primerne niti za odrasle, saj morajo nositi napis, da naj gledalci Bugsovih potegavčin ne smejo ponavljati, ker bi se med njimi lahko izredno resno poškodovali ali pa bi hudo poškodovali tudi koga drugega. Kljub temu, da smo mi v našem otroštvu parv tako radi gledali to risanko, pa nas vseeno ni bilo potrebno opozarjati na to, da se stvari, ki jih vidimo v risankah ne smejo ponavljati... no, to bi vam moralo povedati veliko)...

Obstaja pa še en fantek, ki se spopada s huimi psihičnimi težavami. Sicer simpatični, malo čudaški Dexter je s svojim laboratorijem in nadležno sestro Dee Dee prirasel v marsikatero srce (ko je še obstajal tisti pravi Cartoon network – in zagotovo ne ta, ki obstaja danes, ker so risanke na njem večinoma debilne). Dexter, čeprav je fantek – genij se namreč spopada z Aspergerjevim sindromom, kar je očitno v tem, da ima hude težave z družbeno interakcijo, je zelo nepopularen med vrstniki, ima zelo omejene interese in dejansko neprestano ponavlja svoja dejanja. Zaradi njegovega nenavadnega naglasa lahko sklepamo tudi, da ima težave z govorom, kar močno vpliva tudi na razvoj motenj s komunikacijo.

454. Vstajate zgodaj? Se vam zgodnje vstajanje zdi nesmiselno in bi ga raje premaknili za nekaj ur kasneje? Če se vam občasno zgodi, da se nočete dvigniti iz postelje, to niti ni tak problem... če pa ste človek, ki skoraj vedno težko vstaja zjutraj ali pa je nagnjen k temu, da večino dni prespi, nato pa ponoči počne vse kar 'normalni' ljudje počnejo podnevi, mogoče sploh ni težava v vašem spanju. Znanstveniki so namreč ugotovili, da imajo sadne mušice (katere običajno uporabljajo v eksperimentih zato, ker imajo veliko DNK zapisa podobnega človeškemu) notranjo uro, zaradi katere se izležejo ob različnih celih dneva, kar potem tudi naprej kroji njihovo življenje. Nekatere izmed mušic v stanje odraslosti preidejo zgodaj zjutraj, druge pa ponoči, kar pa je bilo očitno tudi v njihovih DNK zapisih.

Sadne mušice svoj prestop v odraslost običajno naredijo ponoči, če pa pride do prehoda zgodaj zjutraj, se vsi procesi v telesu zamaknejo za nekaj ur. Zato lahko domnevamo, da se podobno dogaja tudi pri ljudeh – to pa vseeno ni odvisno v katerem času dneva ste rojeni. Zarodek v materinem telesu ima prav tako notranjo uro, po kateri se ravna – tudi zarodki imajo namreč svoj način življenja in svoj bioritem (ker noben človek ne more spat 9 mesecev skupaj ali biti buden devet mesecev skupaj), kar občasno pripelje do tega, da nosečnice ne morejo spati ponoči, ker imajo njihovi nerojeni otroci pomambnejše opravke kot je spanje, ali pa ravno nasprotno, podnevi spijo in jih vsako 'žokanje' in 'čohanje' materinega trebuha spravi ob živce (saj vendar tudi otroci in odrasli postanete sitni, če vas slučajno kdo zbudi ob treh zjutraj, da bi vam povedal, da imajo makaroni luknje, kajne?).

Raziskava, ki sprva izgleda malo nesmiselna, bi lahko v prihodnosti pripeljala do uspešnejšega zdravljenja ali celo odkritja zdravil za bolezni, kot so debelost (ta je že prerasla v bolezen, glede na to koliko ljudi na svetu zaradi nje trpi), karcinom in nekatere psihične bolezni. Vse te bolezni in stanja so namreč povezana z nerednim vzorcem spanja ali obrnjenim bioritmom.

455. ker je pač že ravno bila začeta tema o tistih, ki ponoči delamo salte od navdušenja, podnevi pa nam more nekdo drug podpirati glavo, da delujemo vsaj za silo budni, je treba nekaj omeniti tudi o t.i. 'nočnih ptičih'. Veliko nas ima namreč notranjo uro zaradi katere precej težko funkcioniramo v običajnem svetu (med sedmo uro zjutraj in tretjo uro popoldan – ali v še bolj zahodnem svetu, med deveto zjutraj in peto popoldan). Ker so notranje ure različne pri vsakem posamezniku (kot je bilo povedano zgoraj), se nekaterim od nas vstajanje ob 'racionalnih urah' zdi popolnoma iracionalno. Kljub temu, da družba težko sprejema (ali celo dojema) odkritja znanosti, je treba nekaj stvari razložiti o tistih, ki veljamo za čudne, ker smo najbolj budni takrat, ko drugi že lezejo v posteljo.

Ena izmed težav s katero se spopadamo nočni ptiči je tudi ta, da nas večina 'normalnih'  ljudi definira kot lene in kot takšni smo obsojeni na propad (ne glede na to ali ponoči delamo ali pa ga žuramo). Raziskave so pokazale, da s(m)o nočni ptiči veliko bolj kreativni in inteligentni (znanost tako trdi, jaz nimam veze s to trditvijo) ter ima(m/j)o velikokrat večje prihodke kot tisti, ki vse svoje opravke naredijo takrat, ko sije sonce oz. je dan.

Prepričanje večine šolskih sistemov v svetu... stanje se pri redni zaposlitvi niti malo ne izboljša

Znano je, da v t.i. zahodnem svetu veliko populacije ne spi dovolj (procentualno velik delež teh ljudi so tudi nočni ptiči) in ko takšna oseba pride zjutraj na delovno mesto ali v šolo ali pa mora iti po opravkih, je seveda neprespana, s slabšo koncentracijo in celo zmedena (da ne opisujemo tega, kako sitni in tečni smo nekateri od nas, če se nismo naspali). Američani domnevajo, da ravno neprespanost pripomore k izgubljanju dobička na delovnem mestu. Vendar pa je bilo že vsepovsod po svetu dokazano, da nas bolj fleksibilen delovni čas dela srečnejše, bolj zdrave (saj telo ne zapade v rutino 'vstani ob šestih, pojdi v službo, trpi 8 ur in nesrečen pojdi domov ob treh in ponovi naslednji dan. Da bi ohranili boljšo koncentracijo in mentalno zdravje v možganih, mora telo iti čez različne oblike dela ob različnih urah... in tako se vam kaj hitro lahko dogodi celo, da zjutraj sedite na postelji in razmišljate ali se odpravljate v dnevno izmeno ali ste ravnokar prišli iz nočne izmene) in zaradi tega ohranjanja koncentracije tudi bolj produktivne. Dokazano je tudi, da so nočni ptiči bolj kompetitivni, za kar lahko zasluge pripišemo tudi njihovem delu ob različnih urah, prilagodljivost fleksibilnemu delovnemu času in nepredvidljivim vzorcem boljše in slabše koncentracije skozi dan (tisti, ki ste bolestno vezani na vstajanje ob določeni uri, delanje podnevi in spanje ponoči namreč lastni organizem navadite na rutino kot opisana zgoraj in tako hitro zapadete tudi v dejstvo, da vam po določenem času (kot je npr. 8 ur službe) koncentracija hitro upade, to pa lahko vodi tudi v nezanimanje za spremembe in iskanje novih konjičkov. Tako da je, na splošno gledano, odvisnost od urnika lahko zelo slaba za človekovo produktivnost in kreativnost.

anatomija celonočnega dela

Podobno je pri učencih, sploh najstnikih. Ko je človek še v procesu ugotavljanja ali je nočni ptič ali ne (po domače rečeno, ko je človek 'najstnik' – po starosti in ne po mentalnem ustroju. Tega veliko ljudi nikoli ne preraste – saj se v najstniških telesih melatonin – hormon, ki uravnava naš bioritem in se zaradi tega njegova raven skozi dan spreminja – izloča šele kasneje zvečer, kar povzroči, da večina najstnikov ne more zaspati pred enajsto uro zvečer), ga pri tem običajno zmoti šola, se pravi zgodnje vstajanje, poslušanje staršev, ki mu ob zgodnjih jutranjih urah vsiljujejo zajtrk in druge stvari katere mora narediti skozi dan (ali pa mu ti ljudje postavljajo nadležna vprašanja – sem ena od tistih, ki na vprašanja skoraj nikoli ne odgovori pred tretjo uro popoldan. Ker je postavljanje vprašanj zgodaj zjutraj povsem nesmiselno. Če bi imela srečo v življenju, ne bi nikoli odgovarjala na butasta vprašanja – od 'se se naspala?' naprej – vendar pa je nimam), nato pa mora iti v šolo, se srečati z ljudmi, ki ga motijo in mu grejo na živce ter seveda odgovarjati na vprašanja učiteljev. V ZDA, kjer je veliko šol zapadlo v težave zaradi prezgodnjega vstajanja učencev, so urnik premaknili za eno uro naprej – zdaj se šole začnejo ob 8:30 zjutraj in ne tako kot prej, ob 7:30. In ravno te šole poročajo o boljšem uspehu učencev v šolskih in izvenšolskih dejavnostih, manj je bilo znakov nasilja in učenci so dejansko bili pripravljeni na učenje.

Težava je v tem, da 'običajni' oz., še huje 'normalni dnevni ritem' lahko močno prizadane psihično in fizično zdravje nočnega ptiča. Ker si ljudje svoje notranje ure ne izbiramo sami, ampak se z njo rodimo potem pa moramo celotno življenje z njo tudi shajati – ne glede na to, kako nas hoče svet prepričati, da smo leni, nesposobni ipd.). Ljudje, ki večino dela opravijo kasneje zvečer, nato pa morajo zjutraj zgodaj vstati so namreč bolj nagnjeni  k razvoju diabetesa, visokega krvnega tlaka, depresije in karcinoma. Zato je nekako logično, da bi – sploh zdaj, v času, ko vse skupine in celo posamezniki zahtevajo pravice za svoje odločitve – delodajalci in zgodnji ptiči videli, da nismo nočni ptiči noben ekstrem v življenju, da nismo leni ipd. Ter da si svoje notranje ure nismo izbrali sami, zato pa si zaslužimo tudi pravice o kasnejšem vstajanju (saj bomo naloženo delo opravili kasneje zvečer). Ena izmed skupin, ki se spopada s to težavo, je tudi internetna skupina B-Society, več o njenih aktivnostih pa si lahko pogledate na njihovi spletni strani http://www.b-society.org/.

456. ker smo ravno pri spanju in ker sem pred zelo nedavnim prebrala članek o zelo zanimivi temi, jo bom pač vrinila tudi tukaj zraven. Članek je govoril o tem, da tudi drevesa ponoči preidejo v spanju podoben način funkcioniranja.

Drevesa so živa bitja (če ga ne slišiš vreščati, ko ga zakolješ, še ne pomeni, da ni živo bitje. Drevo raste, se širi, pošilja v svet svoje potencialne potomce s pomočjo vetra ali žuželk, lahko zboli za kopico bolezni in na koncu se posuši in odmre... če ga seveda nekdo že prej ni sprvil v drva). Predhodno je že bilo dokazano, da manjše rastline sledijo vzorcu podobnem budnosti in spanju, zato je ekipo znanstvenikov zanimalo, če ta velja tudi za večje rastline.

fotografijo je naredil Alexei Mikhailov

Najprej so dokazali, da se vsi deli drevesa ponoči bolj povesijo – listi breze se lahko spustijo kar za 10 centimetrov pri drevesih z višino okrog 5 metrov, kar se vam mogoče ne zdi veliko, vendar si zamislite, kako bi izgledalo, če bi nenadoma izgubili 10 centimetrov višine ali, še hujši primerek, če bi fantje nenadoma ostali brez 10 centimetrov svoje 'moškosti'... ja? Ste si zamislili? Ste bili šokirani? No, gremo dalje – vendar pa so te spremembe konstantne in prikazujejo določen bioritem dreves. Listje se tako povesi ob mraku, najnižjo točko doseže tik pred zoro, nato pa se v nekaj urah vrne na svoj položaj.

Znanstveniki so to spremembo povezali z dejstvom, da drevesom ponoči močno upade notranji vodni tlak (Turgor). Ker ponoči fotosinteza v rastlinah ne poteka in zaradi tega rastlina ne pretvarja sončne svetlobe v preproste sladkorje,ki so vir energije, rastline energijo hranijo tudi tako, da ponoči povesijo liste in celo veje, ki so preko dneva obrnjeni in usmerjeni v sonce.

Ta teorija je zaenkrat dokazana za drevesa, ki rastejo posamično, vendar se bo ekipa znanstvenikov, ki se je s tem izzivom spopadla vrnila tudi, da bi raziskala, če drevesa kažejo podobno obnašanje tudi v nasadih in gozdovih. Torej, če se odločite ponoči iti na sprehod in na svoji poti srečate kakšno drevo, bodite obzirni. To drevo verjetno spi.

457. Kot nekoga, ki je fasciniran nad evolucijo, kljub temu da o njej nima niti najmanjšega pojma (znanja o evoluciji imam namreč ravno toliko, da ne verujem, da je bog – katerikoli od njih – ustvaril svet in vse kar je na njem), bom tukaj omenila še en članek, ki me je navdušil ta teden. Ta je govoril o večceličnih organizmih in o tem, da so se ti razvili približno eno milijardo let prej kot je bilo domnevano zdaj.

fosil Amonita

Na Kitajskem so znanstveniki našli fosile evkariontskih večceličnih struktur, stare približno 1.56 milijarde let, čeprav je veljalo prepričanje, da so se takšne strukture razvile šele 635 milijonov let nazaj. Da najprej razložim nekaj pojmov, za katere domnevam, da ste iz obdobja svojega šolanja že pozabili. Večina živih organizmov, katere vidimo vsak dan, je sestavljena iz evkariontskih celic, kar enostavno rečeno pomeni, da se njihov DNK nahaja v nukleusu oz. jedru celice (za razliko od prokariontskih celic, katere najdemo večinoma pri bakterijah). Evkariontske celice sestavljajo enocelične (t.i. protisti, enocelični organizmi, ki ne sodijo v skupino živali, rastlin ali gliv – alge in nevretenčarji) ali večcelične organizme.

Kratka risana razlaga med prokariontsko in evkariontsko celico... ker ljudje danes padajo samo na žive barve...

Večcelični organizmi odkriti na kitajskem begajo poznavalce poteka evolucije, saj so kot prvo skoraj milijardo let starejši, kot drugo pa zato, ker ne gre samo za skupine celic, ampak za več centimetrov dolge organizme (do 30 centimetrov) in široke celo do 8 centimetrov. Raziskovalci so jih razdelili v štiri večje skupine, od katerih je skoraj polovica dolgih in ozkih, večina drugih pa je v obliki polkroga oz. polovice elipse. Prav tako so ugotovili, da ne gre samo za prehistorične skupine celic, ki so se po nekem naključju znašle na kopici, ko so srečale svoj konec, ampak gre za organizme, ki so domnevno živeli v vodi in preživeli s pomočjo fotosinteze. S pomočjo njihovega odkritja bi evolucija lahko postala še malo bolj zanimiva, pa čeprav večine od vas enostavno ne zanima.

458. Tako je končno čas, da povemo – tako kot vsak teden – tudi nekaj o smrti. Vendar tokrat za spremembo od dolgočasnih prežvekovanj umorov, nekaj obžalovanj. Obžalovanj, katere so izrekli tisti, ki so čakali svojo smrt ali pa ji že dobesedno zrli v oči. Ideje o tem, kaj ti ljudje najbolj obžalujejo je zbrala Bonnie Ware, paliativna negovalka (pod dejstvom, da gre za paliativno negovalko lahko domnevate, da dela v hospicu), ki je cel dan obkrožena z ljudmi, ki se bližajo svojem koncu in kot taki dobijo poseben pogled na svoje življenje.

Logično je, da ljudje obžalujemo marsikaj v življenju. Če si zastavljamo cilje, se nam lahko zgodi, da jih dejansko prerastemo, ko jih dosežemo. Wareova je povedala, da ogromno ljudi obžaluje dejstvo, da so svoje načrte preveč prilagajali drugim ljudem (staršem, partnerjem, prijateljem in družbi na splošno), kot takšni pa svojega življenja niso v resnici živeli (obstaja velika razlika med tem, da nekdo živi svoje življenje 'na polno' in tem, da nekdo samo obstaja). Neprestano prilagajanje okolici ('Jooooj, tega pa ne moreš/ ne smeš/ ne upaš narediti! Kaj bodo pa sosedje rekli?' – slovenska reprezentanca v  paliativnem šport ali, po domače rečeno starši, partner, prijatelji, družba... ker je izredno pomembno, da nas drugi vidijo kot takšne kakršni v resnici nismo, zato, da bi jim ustrezali). V tem momentu prosim, če tega ne enačite z umanjkanjem lastnih interesov, saj je oboje možno prerasti in najti svoj klic v življenju – in ja, s tem se ubijam tudi jaz.

Grozljivo je v življenju narediti spremembo, vendar pa je strah začasen, obžalovanje pa je večno...

Veliko ljudi je obžalovalo tudi dejstvo, da so preveč delali, zaradi tega pa so imeli manj časa za svoje družine in prijatelje, zaradi tega so zamudili velike dogodke v življenju in zaradi tega so imeli manj časa za sproščanje in uživanje v stvareh, katere imajo radi, kar je povzročilo neprestano utrujenost, izčrpanost in posledično pripeljalo do nezadovoljstva in celo psihičnih in fizičnih bolezni. Prav tako, podobno tem primeru, je veliko ljudi obžalovalo, da niso ostali v kontaktu z nekaterimi prijatelji. Prijateljstva se običajno 'razvodenijo', ko se nekdo poroči (ali najde stalnega partnerja) in dobi otroke, saj tako več časa namenja novi družini. Veliko ljudi, ki je to obžalovalo, je priznalo, da niso vedeli kakšno prijateljstvo / prijatelja imajo, dokler niso izgubili stika z njim (seveda, prijateljstvo ne pomeni, da sta dve ali več oseb stalno skupaj, ampak, da si najdeta čas ena za drugo, ko potrebujeta nasvet nekoga, ki zna razmišljati podobno kot oni, ali pa samo želijo malo spremembe v dnevni rutini in se za nekaj ur odmakniti od družinskega življenja, dela ali drugih opravkov s katerimi se ljudje soočamo vsak dan).

To pa nas pripelje do naslednjega obžalovanja, katerega so izrekli ljudje na paliativni oskrbi. Velikokrat so namreč obžalovali, da niso imeli poguma, da bi svoja čustva izrazili takšna kot so. Znano dejstvo je, da če ne izrečemo tega, kar se nam zdi resnično ali pa nekomu ne izpovemo svojih čustev o njem (pa najsi bodo dobra ali slaba), bomo zaradi tega obžalovali, iz našega obžalovanja pa se bo razvil prezir do te osebe ali stvari. Tisti, ki svoja čustva o nečem jasno in glasno povemo, običajno veljamo za nesramne. Razmislite o tem. Med izražanje čustev sodi tudi, da svojim prijateljem povemo, kaj nam v resnici pomenijo (kar je opisal prejšnji odstavek). Prav tako je pametno povedati kaj si o čem mislimo, da ne bi kasneje nosili obžalovanja, krivde in jeze, kar lahko spet vpliva na naše psihično in fizično zdravje. Izražanje lastnih čustev je namreč tudi znak tega, da znamo misliti zase, kar še bolj podkrepimo z dejstvom, če res vemo kaj govorimo (če ni bilo jasno, neodločnost naj ne bo vaša vrlina, ampak stvari razmislite, zberite skupaj podatke, ki jih o tej zadevi imate in pokažite, da znate tudi normalno komunicirati s svetom).

Verjetno najbolj žalostna izmed najpogosteje izrečenih obžalovanj pa je dejstvo, da ljudje radi potožijo, da sami sebi niso dopustili, da bi bili srečni (ali vsaj srečnejši). Za to je običajno odgovoren strah pred spremembami (nekatere odločitve namreč zahtevajo od nas, da izstopimo iz svojega območja ugodja in se podamo na dogodivščino, katere ne moremo v celoti predvideti). Strah (pred čemerkoli) je samo iluzija, ki nam preprečuje, da bi sami sebe v celoti uresničili. Saj vendar veste, da je strah votel, okrog pa ga nič ni, kajne? Zato se ne bojte občasno od srca nasmejati, si vzeti nekaj časa zase in narediti nekaj, za kar so vam vsi rekli, da ne smete / ne znate/ ne morete. Odločitev o tem, da boste srečni – vsak na svoj način, seveda – je še vedno prepuščena vam in samo vi sami lahko izpolnete svoje sanje. In tukaj ni dovolj samo pasivno želeti, ampak je nujno tudi aktivno se lotiti celotne zadeve.

459. Zdaj pa še malo lahkotnejše teme... ali pač? Čas je za konkretno babnico tega tedna. Tokrat, za spremembo od običajnih ženskih likov iz zgodovine in mitologije lahko končno pride na vrsto ena, ki v mojem osebnem življenju igra izredno močno vlogo, pa čeprav nikoli ni v resnici obstajala v obliki ženske. Govora bo o Luni oz. luninih menah. To naj bo njihova kratka razlaga, o sami luni pa bom govorila kdaj drugič, čeprav se mi dozdeva, da sem o njej že skoraj vse povedala (če vam nagaja spomin... si sami poiščite zapiske o njej, saj vam nagaja spomin in ne meni. No, meni ne nagaja vsaj kar se te teme tiče).

Jasno je, da Luna objekt v sončnem sistemu in je Zemljin naravni satelit (naš sončni sistem ima 146 lun – od provizoričnih, ki so samo večji asteroidi, katere je gravitacija planeta okrog katerega krožijo privlekla v bližino planeta, pa do lun, ki so velike skoraj kot polovica Zemlje – tukaj pomislite na Ganymede, največjo luno v našem sončnem sistemu), kot takšna pa ne oddaja lastne svetlobe, ampak samo odseva svetlobo, ki jo v sončni sistem pošilja Sonce. Ker sta Zemlja in Luna stalno v rotaciji, je Luna (katere ime je v resnici Luna – to je latinska beseda za, no, Luno) skozi leto različno osvetljena, kar povzroči, da poznamo t.i. Lunine mene.

Lunine mene so ciklični procesi (enemu samemu pravimo 'Metonski cikel', svoje ime pa nosi po grškem astronomu Metonu, ki je živel okrog leta 460 BC), ki se ponavljajo vsakih 19 let (če npr. polna luna zapade na 21. Maja – tako kot letos – se bo 21. Maja 2035 stvar ponovila na isti datum). Vsaki dve leti se zgodi tudi, da se ena izmed luninih men dogodi na datum podoben originalnemu na katerega je nastopila – tako lahko polno luno pričakujemo tudi okrog 21. Maja leta 2018). Vsakih osem let se zaporedje luninih men ponovi z zamikom enega do dveh dni (torej, polna luna 22. Ali 23. Maja 2024).

Luno vedno napol obsvetljuje Sonce, ker pa luna rotira okrog Zemlje, običajno vidimo samo en njen del, ki pa je različno osvetljen skozi mesec. Ker pa Luna nima gladke površine, saj je na njenem površju veliko kraterjev, dolin in gorovij, katera mečejo dolge sence na njeno površino. Prvi lunin krajec je zato veliko svetlejši kot zadnji lunin krajec, saj sonce takrat meče svetlobo na t.i. 'Mareo' oz. del Lune, ki nima tako razgibane površine.

Lunine mene, kakršne spremljamo nekateri s slabim spanjem ponoči, tako niso samo štiri, ampak jih je malo več. Nova Luna (t.i. Mlaj) se nahaja med Zemljo in Soncem, zato ne vidimo njenega osvetljenega dela. Mlada Luna (t.i. voščeni ali naraščajoči polmesec) se nahaja med zemljo in Soncem, vendar je že ušla iz ravne linije na kateri je bila kot nova Luna. Senca, ki v večini zakriva Luno v tej meni, je lunina lastna senca (Zemlja v resnici ne meče sence na Luno – ta pojav lahko vidimo samo v primeru luninega mrka med polno luno), ki nastane, ker je samo del njene površine obsvetljen s Sončno svetlobo oz. vidimo samo tisti del do katerega  Sončna svetloba pride, saj ostalo Luna zakrije sama.

Prvi krajec pomeni, da je Luna 90° stran od navidezne linije med Soncem in Zemljo, zato jo tudi vidimo osvetljeno samo njeno prvo polovico. Ta mena nosi ime po tem, ker je Luna do tukaj naredila prvi del svoje poti okrog Zemlje. Naraščajoča Luna pomeni, da količina osvetljene Lune narašča, medtem, ko Luna potuje na področju med 90° in 180° od linije Sonce – Zemlja. Do Polne Lune pride, ko Luna doseže 180° oddaljenosti od te navidezne linije. Zdaj se ne nahaja več med Soncem in Zemljo, ampak je na drugi strani Zemlje (ker vsak izmed nebesnih teles potrebuje svoj čas, da pride okrog Sonca ali okrog planeta okrog katerega se vrti, se redko kdaj ta tri telesa pokažejo v ravni črti ravno ponoči – kar se lahko spomnite predvsem tisti, ki ste kdaj hujšali s pomočjo lunine metode ali pa poznate koga, ki je bil žrtev te neumnosti).

Tukaj pa Lunina osvetljenost prične upadati. Najprej pride do pojemajoče Lune, kar pomeni, da je več kot pol Lune še vedno osvetljene s Sončevo svetlobo, vendar pa njena osvetljenost upada. Sledi ji zadnji krajec, za katerega lahko predvidite, da pomeni, da je Luna prišla do tretje četrtine svoje poti okrog Zemlje, Sončeva svetloba pa osvetljuje njeno drugo polovico. Temu sledi še pojemajoči polmesec, kjer je osvetljeno manj kot pol Lunine površine, količina osvetljenosti pa še upada. Temu zopet sledi Nova Luna in cikel se lahko ponovi.

460. Zdaj pa res še zelo, zelo na kratko. Amarantin je beseda dvojnega pomena oz. vsebine. Kot samostalnik predstavlja globoko (oz. temno) rdeče-vijolično barvo, kot pridevnik pa opisuje nekoga oz nekaj, kar je večno lepo, njegova lepota pa ne pojenja. V prenesenem, bolj pesniškem pomenu predstavlja tudi nekaj večnega, neumrljivega in neskončnega.

Tako, verjetno me imate že 'poln kufer' (tudi jaz imam vas tako močno 'poln kufer', brez strahu) z mojimi teorijami in pametovanji. Če se vam zdi, da so moje teme vedno bolj brez-vezne, mi svetujte kakšno, ki bi zanimala vas... seveda, predstavite mi jo na zanimiv način, kajti, če boste rekli samo 'ne da se mi iskati po internetu, poišči zame', vas bom gladko poslala nekam... kjer vam verjetno ne bo všeč. Čas je, da grem spet malce nos vtaknit v svojo glasbeno kolekcijo, kjer bom spet našla deset glasbenih referenc, katere bom opisala naslednji teden. Kar se tega tiče... lahko me šokirate tudi do te mere, da me vprašate katere so glasbene reference za katerega od zapiskov in kaj me je pripeljalo do razmišljanja o tej temi, ki sem jo zaradi te reference opisala. Lahko me vprašate tudi, kakšna je povezava med samimi članki (do zdaj ste si že morali zapomniti dejstvo, da je vse povezano z vsem... če pa tega ne vidite, imam za vas verjetno slabo novico). Res je, da tudi sama ne poznam povezav med vsemi stvarmi na svetu, se jih pa trudim najti. Medtem, ko jih iščem pa vi vedno lahko nekaj novega znanja stlačite v svoje možgane ali pa še bolje, poslušate kaj, kar bo vaše možgane prisililo k razmišljanju o stvareh o katerih običajno ne razmišljate. Torej, do naslednjič!