Dobrodošli v še enem histeričnem izbruhu naše preprogice. Ker
se mi ta teden v resnici ne da pisati uvodnika, naj vas takoj na začetku
postavim pred dejstvo, da bo ta teden ogromno govora o genitalijah – tako moških
kot ženskih -, o smrti, omenili pa bomo tudi eno fobijo in eno konkretno
babnico in eno 'anomalijo' iz fizike (za katero bomo tudi razložili, da sploh
ni anomalija). Vas zanima, kako te stvari izgledajo, če se skupaj najdejo na
računalniškem zaslonu? Potem ste povabljeni k branju zapiska za ta teden. Nekaj
tem je bolj lahkotnih, nekaj pa zelo napornih, zato se pripravite na ovinkasto
potovanje po makadamu!
441. Skoraj smo že na polovici t.i. meseca ljubezni, vendar
do zdaj dejansko ni bilo časa, da vas na tole zelo pomembno stvar opomnim. Maj
je mednarodni mesec masturbiranja (ker moramo pač najprej imeti radi sebe, če
hočemo imeti radi še koga drugega)! In kljub temu, da vas je večina v tem
trenutku na svoj obraz nevede in nehote nadela nekaj odtenkov rdeče, je
masturbiranje dandanes sprejemljivo (v zasebnosti in ne na javnih mestih), se
pa o njem ne govori veliko, ker ljudje niso dovolj odprti, da bi priznali, da
kaj takšnega počnejo, ker je to nekaj, kar počnejo drugi, oni sami pa ne.
Vendar ima samozadovoljevanje lahko zelo pozitivne posledice na telo
posameznika.
Samozadovoljevanje lahko namreč ublaži glavobole, depresijo
in nespečnost, zmanjša rizik nastopa diabetesa tipa dva v kasnejših letih, pri
moških zmanjša rizik raka na prostati, pri ženskah pa rizik raka na maternici.
Orgazmi (kakršnikoli, če smo pošteni – torej tisti, ki ga dosežete pri spolnem
odnosu z drugo osebo ali osebami, in tisti, do katerega pridete sami) močno
okrepijo imunski sistem in znižajo krvni tlak, pri ženskah pa pomagajo ublažiti
menstrualne krče.
 |
| Kot rečeno... živopisana ponudba. |
Fantje začnejo masturbirati prej kot dekleta in do 18-ega
leta se jih samozadovoljuje približno 80%, medtem ko to počne manj deklet (do
18-ega leta približno 55%). V odrasli dobi se samozadovoljuje približno 90%
moških in nekaj več kot 60% žensk. Po sklenitvi zakonske zveze se ti številki
nekako izravnata in 70% poročenih priznava, da se še vedno samozadovoljuje
(moški večinoma trdijo, da zaradi premalo spolnih odnosov, ženske pa zato, ker
ne morejo doseči orgazma v spolnem odnosu s partnerjem in morajo 'zadevo zaključiti
same'). Masturbiranje kljub temu, da ste že poročeni torej ne pomeni nič
slabega (če ste prepričani v nasprotno, pomislite na svoje zdravje in preberite
zgornji odstavek), vseeno pa lahko pomislite tudi na to, da bi o posteljnih
težavah dejansko spregovorili s partnerjem in poskusili najti rešitev, ki bo
ugodna za oba.
V Viktorijanskih časih so samozadovoljevanje videli kot
bolezen in v določenih državah, ki danes veljajo za napredne, je takrat bila
zadosten razlog, da ste končali na vislicah. Danes sta pornografska industrija
in proizvodnja spolnih igrač in pripomočkov dve najbolj dobičkonosnih na svetu.
Spolne igračke so bolj popularne med predstavnicami nežnejšega spola (ker jih
ženske malo bolj potrebujemo kot moški in ker je ponudba resnično živopisana),
čeprav je v vzponu tudi prodaja t.i. 'fleshlight' pripomočkov (gre za plastični
pripomoček, ki posnema zunanja in notranja spolovila pri ženski, vmontiran pa
je v ročaj, ki spominja na žepno svetilko – kar pravzaprav pove tudi samo ime).
Cara Houiellebecq je profesionalna preizkuševalka spolnih
igrač za ženske. Firme, ki te igrače proizvajajo, ji pošiljajo svoje izdelke,
ona pa jih preizkusi in njihovo oceno poda na svojem blogu. Čeprav se vam
verjetno njena služba zdi nesprejemljiva, Cara z njo zasluži približno 1250
funtov na mesec (kar znese približno 1500€ na mesec – kar niti ni tako slabo v
primerjavi s povprečno plačo, kakršne poznamo pri nas), vsak mesec pa je v
bistvu plačana za 60 orgazmov. Sicer mama dveh otrok svoje službe nikoli ne
opisuje pred otrokoma, njen partner pa ji priskoči na pomoč, če ji slučajno
dostavijo kakšno igračko za moške. Sama je svojo službo opisala kot takšno, da
je ne bi menjala z nobeno drugo, saj ni nikoli dolgočasna.
442. Ker je bila tema o genitalijah rahlo načeta že v
zgornjem odlomku, je smiselno nanjo navezati tudi temo, ki šele pride. Verjetno
ste že kdaj videli kakšen antični kip (pravi ali pa repliko), kajne? Kipi, ki
prikazujejo idealnega moškega, zdravega, dobro ustrojenega ipd. Imajo običajno
majhne penise. Kar je precej težko ne
opaziti. Vendar zakaj?
Doktorica umetnostne zgodovine Ellen Orendsson se je s tem
vprašanjem ukvarjala malo dlje kot večina smrtnikov in prišla do precej
zanimivih ugotovitev. Ugotovila je, da so grški in rimski kipi bili narejeni po
idealizirani podobi popolnega moškega, za katerega je bilo zaželeno, da je
racionalen, intelektualen in avtoritativen. Tak moški je bil deležen veliko več
pozornosti s strani nasprotnega spola, saj je imel karizmo, in tako mu je bil
omogočen tudi dostop do več spolnih odnosov kot tistim, ki teh lastnosti niso
imeli... pa čeprav so bili bolj 'obdarjeni' pod togo (ker takrat hlače še niso
bile izumljene - za kaj več o spodnjem perilu oz. umanjkanju le-tega pa si
preberite naslednji odlomek). Moški z večjimi penisi so veljali za grde,
pohotne in neumne (ja, resno). V klasični Grčiji so bila edina bitja, ki so
imela velike penise satirji (spremljevalci
boga Dioniza, ki je bil zaščitnik užitka in vina) ter bog Priap (bog plodnosti, katerega je Hera preklela s permanentno
erekcijo, impotenco, neumnostjo in izredno neprivlačnim izgledom. Drugi bogovi
so ga tako sovražili, da so ga izgnali iz gore Olimp, kjer so se običajno
nahajali – po njem se imenuje tudi priapizem,
katerega smo obravnavali v odlomku številka 158).
 |
| Michelangelov David (iz vseh strani) |
Kipi narejeni po idealizirani podobi moškega prav tako niso
nikoli bili prikazani z erekcijo in zato so klasični kipi v resnici precej
proporcionalni. Ti kipi so upodobitev ravnovesja in idealizma, zato je
smiselno, da nimajo velikih penisov, saj bi takrat upodobitev popolnega moškega
z velikim penisom (kakršen je med erekcijo) bila smešna, če ne celo groteskna
(nihče na tem mestu ni omenjal greha, zato se še ne rabite razburjati).
Rimljani so imeli do večjih penisov bolj odprt odnos, vseeno
pa so pri upodobitvah sledili grškim standardom. Ko je prišlo do obnovitve
klasičnih standardov v renesansi, so se zopet začeli na kipih upodabljati
manjši penisi. Verjetno najbolj znan predstavnik renesančne antične nostalgije
je Michelangelov David. Goli kip analizirajo že stoletja in tako danes obstajajo domneve, da je njegov
penis proporcionalno tako majhen, ker se je David v momentu v katerem je
upodobljen pripravljal na boj z velikanom Goljatom in ga je bilo strah. To tezo
potrdi tudi njegov obraz, saj je ta očitno zaskrbljen in prestrašen, verjetno
pa mi fantje lahko potrdite, da se lahko strah odrazi tudi na velikosti vaših
genitalij, kajne?
Klasične grške skulpture so bistveno vplivale na vso
kasnejšo umetnost zahodnega sveta in majhni penisi so postali normativ. To pa v
bistvu kaže na to, da je zahodna družba že od nekdaj bila obsedena s penisi
(čeprav večina pripadnikov zahodne družbe to močno zanika, ker se kaj takšnega
domnevno ne spodobi) in predvsem njihovo velikostjo, so pa se standardi tudi na
tem področju malo spremenili. Navsezadnje so le imeli več tisoč let časa za to.
443. Kot obljubljeno zgoraj, nekaj o umanjkanju spodnjega
perila... oz. niti ne. Ker opažam, da veliko ljudi pod pižamami nosi spodnje
perilo, sama pa sem pripadnik tiste sorte ljudi, ki spodnjega perila ne
prenašajo najbolje niti pod civilnimi oblačili, je verjetno čas, da povem nekaj
o pozitivnih efektih spanja brez oblačil.
Iz debelih zimskih pižam počasi lezemo v bolj lahkotna
oblačila za podnevi in ponoči (eni raje kot drugi), znanstveniki pa
ugotavljajo, da je še vedno najbolj spati gol. Resda takšno početje ni
pretirano pametno (ali zaželeno), če spite na kavču pri prijatelju ali pa ima
vaša mama tendenco, da vas zjutraj zbuja, saj je golota običajno tarča posmeha
v filmih, na javnih mestih pa zbuja zgražanje ljudi okrog nas.
Vendar zakaj naj bi se poslužili takšnega barbarskega
obnašanja, da bi v svojo posteljo zlezli brez oblačil? Da bi človek lahko
zaspal, se mora spustiti njegov pulz spustiti (tako se tudi lažje umirijo
njegove misli – podatek, ki je povsem namenjen tistim, ki se pritožujete nad
insomnijo. Tisti, ki se zaradi insomnije ne pritožujemo tako močno, se pač
vdamo v usodo in ne spimo, dokler se nam ne spi), znižanje pulza pa povzroči
tudi rahel padec telesne temperature (približno pol stopinje). Da bi svoje telo
ukanili in bi zaspalo hitreje, je tako pametno iz sebe odvreči vso odvečno
navlako, tudi oblačila. Ker tako ponoči ne prihaja do zapletanja v prevelike
pižame in odvečnega potenja, je spanec bolj učinkovit in zjutraj se tako
zbujamo bolj naspani in spočiti. Ker se zbudimo z nižjo telesno temperaturo, se
zbudimo hitreje (in ne prihaja do nekajurnega lezenja iz postelje in smiljenja
samim sebi) in smo hitreje pripravljeni na jutranje rituale, saj se telo lažje
spravi v pogon, da bi se ogrelo. Prav tako nam spanje brez oblačil lahko pomaga
izgubiti nekaj odvečnih gramov, saj telo več energije porabi na vzdrževanje
telesne temperature (če bo temperatura v sobi prenizka, zaradi tega ne boste
izgubili nič več kilogramov. Prav tako spanje brez oblačil ni izgovor, da se ob
prvi možni priliki nabašete s čokoladnimi piškoti). Spalni prostor mora biti
hladnejši kot bivalni prostor in mora biti tudi dobro prezračen (kot že vemo iz
nekaterih zapisov, telo se med spanjem regenerira. Spanje v postanem zraku to
onemogoča).
Spanje v 'Adamovem / Evinem kostumu' je dobro tudi za
intimne predele. Človekova spolovila so dejansko edini del telesa, ki je vedno
pokrit (spodnje perilo in nekaj plasti oblačil pozimi ali pa kopalke poleti
skrbno zakrivajo vsaj nekatere dele spolovil – tudi t.i. 'tangice', ki so v
bistvu kos špage zataknjen med dve ritnici), vedno več ljudi pa uporablja
sintetično spodnje perilo. Sintetika je na splošno znana kot neprimerna za
uporabo na intimnih predelih, saj ne prepušča dovolj zraka, kar lahko vodi do
neprijetnih vonjav ali še česa hujšega, npr. glivičnih okužb. Svoje genitalije umijte
in prezračite, zakaj torej tega ne bi storili ponoči?
Enako velja tudi, če si posteljo delite s partnerjem. Če
poleg partnerja spite goli, mu s tem dajete na znanje, da se v njegovi bližini
počutite varno, sproščeno in udobno. Tudi, če imate pomisleke o svojem telesu –
v tem primeru je primerno malo izpostavljanja in zakaj ne ravno pred osebo, ki
vas ljubi? Na tak način se vam namreč lahko okrepi samozavest, ki se bo kasneje
pokazala tudi na drugih področjih vašega življenja, tudi v primerih, ko boste
popolnoma oblečeni.
444. V ta komplet pa seveda sodijo tudi bolj nenavadne
spolne prakse po svetu – da ne boste vseh dni svojega obstoja preživeli v
prepričanju, da se spolni odnosi izvajajo samo po poroki, z osebo nasprotnega
spola, v spalnici, ponoči, pri ugasnjeni luči in pod prekrivalom, v tišini, da
ne bi kdo uganil, kaj počnete, in samo zato, da se na tak način poskrbi, da
boste imeli potomca. Večina plemen, katerih spolne prakse bom na kratko opisala
namreč navodila, kaj in kako se mora dogajati v postelji dojema kot božja
navodila in jih zato morajo spoštovati.
Da bi zagotovili, da bo ženska v zakon vstopila kot devica,
ji v vzhodni Afriki že kot deklici
zašijejo sramne ustnice (pri čemer pustijo manjšo odprtino za odvajanje urina
in menstrualne krvi). Nekatera izmed plemen deklicam odstranijo celotna zunanja
spolovila, celo s klitorisom vred. To naj bi jo varovalo pred zlimi duhovi in
njenemu soprogu zagotovilo, da mu bo kot žena zvesta. Ravno nasprotno pa je v Mangaii v Cookovih otokih, kjer imajo
fantje spolne odnose že pri 12-ih letih in to s starejšimi ženskami, saj so
ljudje prepričani, da drugače sploh ne bodo vedeli kaj početi, ko se nekoč
poročijo. Starejše ženske jih tako poučijo o tem, kako pri spolnih odnosih
zdržati dlje in kako zadovoljiti partnerico. Na Papui Novi Gvineji imajo otroci spolne odnose že zelo zgodaj
(deklice v spolne zveze vstopijo pri 6 do 8 letih starosti, fantje pa med
desetim in dvanajstim letom). Zanimivo je, da se spodbujajo spolni odnosi pri
tako mladih ljudeh, ki lahko spijo skupaj, ne smejo pa si deliti istega
krožnika, dokler se ne poročijo. V Gani pa
poznajo prakso, da če ženski umre soprog, mora vdova preživeti eno noč s
popolnim neznancem, saj samo tako omogoču duhu umrlega soproga, da gre v miru
na drugi svet in ji kasneje ne nagaja več.
V Braziliji moški
dekleta podkupujejo z darili (praksa, ki ni povsem v nasprotju z dogajanjem pri
nas). To spodbuja zdravo tekmovalnost pri moških, saj je tisti z boljšimi ali
bolj domiselnimi darili večkrat deležen pozornosti s strani deklet. Nekatera
plemena v brazilskem pragozdu
uporabljajo isto besedo za prehranjevanje in spolne odnose, saj oboje pozitivno
pripomore k zdravju posameznika. Pleme Kreung
iz Kambodže pa ima navado, da starši
poleg svoje hiše postavijo manjšo kočo, v kateri njihova najstniška hči
sprejema moške goste, da bi si tako našla primernega moža – ki se bo zdel
primeren njenim staršem, njo pa bo znal tudi zadovoljiti.
Nekatere spolne prakse po svetu lahko štejete med pozitivne
(oz. med tiste, ki vas ne motijo, če ste bolj zaplankane sorte) ali pa med
negativne (ker so resnično pretirane in že mejijo na absurdnost in
nemoralnost), vseeno pa obstajajo tudi takšne, pri katerih je bil vsaj moj
odziv najbolj podoben vprašanju WTF. Med takšne štejem prakso nekaterih plemen
v Nepalu, da si bratje delijo eno žensko, saj bi v primeru, da bi vsak izmed
bratov imel svoo ženo prišlo do težave, ko bi morali po njihovi smrti razdeliti
dediščino na preveč potomcev (posest bi se tako drobila in sčasoma bi izginila,
to pa bi izbrisalo tudi obstoj neke rodbine). Vseeno pa nič ne prekaša
posteljne prakse iz otoka Inis Beag,
kjer morajo ljudje seksati oblečeni v spodnje perilo. Golota se smatra za
nesprejemljivo, tudi dojenčki so vedno pokriti, tudi takrat, ko jim je treba
zamenjati pleničko. Prav tako ženske ne smejo dojiti, saj bi s tem lahko
otrokom pokazale preveč kože. Spolna vzgoja se v šolah ne izvaja in tudi starši
je ne razlagajo otrokom, prav tako otroci od staršev ne izvedo ničesar o mokrih
sanjah, menstruaciji in menopavzi (zato se večina otrok tega tako prestraši, da
je še leta kasneje njihovo spolno življenje pod vprašajem – vsaj tretjina
prebivalcev otoka, primernih za poroko, je namreč v celibatu). Spolne odnose imajo
lahko samo poročeni ljudje in še to samo zato, da bi dobili potomca (O spolnih
praksah na otoku Inis Beag bomo še kakšno rekli... ko knjigo o tem preberem do
konca).
445. Kar pa se tiče potomcev... pred kratkim sem naletela na
besedo infanticid in še nekaj besed,
ki sodijo v to skupino dogajanj in seveda, zdelo se mi je smiselno, da kaj
povem o tem. Osredotočila se bom na tri pojme iz te skupine, čeprav bi jih
lahko naštevala nekaj časa, toliko jih je. Pripravite se na bolečo temo, ki je
prisotna v svetu še danes.
Infanticid je načrten umor novorojenčka ali malčka, katerega
izvrši v največ primerih mati ali otrokov bližnji sorodnik (če ga izvrši nekdo,
ki z otrokom ni v krvnem sorodstvu, je to načrten umor). Pod pojem infanticid
prištevamo tudi pojma neonaticid (načrten
umor novorojenčka, v prvih 24 urah po rojstvu) in filicid (načrten umor lastnega otroka).
 |
| Rentgenski posnetek trebuha 29-letne Kitajke, katero so hoteli umoriti že pred rojstvom, v upanju, da bo deček prevzel njeno mesto. |
Prakso morjenja otrok poznamo že iz antike. V stari Grčiji
je ženska po porodu otroka pokazala očetu in če je bil otrok bolan ali
pohabljen, ga je oče imel pravico zavrniti. Takšnega otroka so dali (običajno)
v glineno posodo in pustili ali ob cesti ali v gozdu, da je umrl zaradi
naravnih vzrokov (lakota, dehidriranost, vročina ipd.). Ta motiv je možno
velikokrat zaslediti v grški mitologiji. Judje in germanski pogani so takšno
prakso zavračali, je pa moč vseeno zaslediti primere izpostavljanja
novorojenčkov pri tevtonskih poganih (če se je sklepalo, da gre za potomca od
drugega očeta, so novorojenčka umorili še preden je bil prvič nahranjen). Poganska
plemena v današnjem Združenem Kraljestvu so imela navado žrtvovati določene
otroke božanstvom. Prav tako so se na krute načine znebili nezaželenih otrok na
Kamčatki (nezaželene otroke so
običajno zadušili in trupelca vrgli psom) in na Japonskem (enega od dvojčkov so umorili takoj po rojstvu, saj se je
rojstvo dvojčkov smatralo za barbarsko in nekulturno). V Gruziji so nezaželenim deklicam v usta natlačili vroč pepel, Savdska Arabija pa je spolno selektivni infanticid poznala že pred nastopom
Islama. Zanimivo je, da je Islam infanticid strogo prepovedal in ga označil za
smrtni greh, kljub vsemu pa iz muslimanskih držav prihaja največ poročil o tem.
Ker je v muslimanskih državah infanticid običajno vezan na spol otroka, še
nekaj besed o tem.
 |
| Tudi politika enega otroka na Kitajskem je pripeljala do smrti ogromno otrok takoj po njihovem rojstvu |
Spolno selektivni
infanticid je običajno izvršen nad novorojenimi deklicami (veliko
patriarhalnih religij in prepričanj namreč trdi, da rojstvo deklice družini prinese
samo še ena lačna usta od katerih nikoli ni nobene koristi ali pa, da bo
deklica v hišo prinesla nesrečo). Svetovne statistike pravijo, da približno
eden od 100 000 novorojenčkov umre zaradi tega, ker se je rodil 'napačnega'
spola. Na Papui Novi Gvineji pa v
določenih plemenih večkrat umorijo novorojenčke moškega spola, saj so
prepričani, da če ne bo dečkov oz. kasneje moških, ne bo vojščakov, ki bi se
bojevali in vojskovali, zato bo pleme živelo v miru in se ne bo bojevali z
drugimi plemeni.
Pri morjenju otrok se običajno izpostavljajo verski oz.
religijski vzroki (ravno zaradi tega so nastajale tudi vrzeli v zakonih: v 19. Stoletju
je ženska v Veliki Britaniji hotela narediti samomor, vendar ni hotela končati
v peklu, zato je umorila lastnega otroka, ker so otroci veljali za čiste oz.
brez greha), ekonomski razlogi (leta 2009 je bilo v Pakistanu zaradi revščine zapuščenih
preko 1000 otrok – večinoma deklic . Čeprav je infanticid deklic v Pakistanu
prepovedan, se le redko kdaj kaznuje) ter tudi nadzor števila prebivalcev (smrt
deklice pomeni tudi eno potencialno mater manj, ker pa je manj žensk, se mora več
moških boriti za ženo, pri tem pa velikokrat pride tudi do tega, da bo eden (ali
več) od moških umrl med bojem).
V 20. Stoletju, ko je infanticid postal resno kaznivo
dejanje in ga je večina držav strogo obsodila (ter tudi pričela kaznovati
izvršitelje – seveda pa se veliko držav tega ne drži zelo natančno, kar je bilo
več kot očitno v zgornjem odstavku), pa so se pričeli izpostavljati tudi
psihološki razlogi za umor lastnega otroka. Velikokrat je tako moč slišati za
povezavo med infanticidom in postpartum
psihozami (oz. po domače povedano 'poporodno depresijo'. V veliko državah
so tako mnenja, da če mati umori lastnega otroka v prvih 12 mesecih njegovega
življenja, v resnici ni zagrešila umora. Večina držav takšno dejanje obsodi na
5 – 8 let zapora in psihiatrično zdravljenje). Vedno večkrat se pojavljajo tudi
primeri, da starši niso hoteli, da bi njihov otrok utrpel zlorabo (kakršno so
sami) in so otroka raje umorili, kot pa da bi poiskali strokovno pomoč. Normalno
je, da vsak starš pomisli tudi na to, da se lahko otroku zgodi kaj hudega,
vendar pa če pride do tega, da so starši (ki že imajo otroke ali pa so šele v
pričakovanju) večinoma osredotočeni samo na to, da se bo otroku zgodilo kaj,
kar bi lahko povzročilo njegovo smrt ali hude psihične travme, je treba
takšnega človeka jemati izredno resno in mu, preden postane starš priskrbeti
strokovno pomoč (ker gre za projekcijo lastnih stahov na otroka, torej pomoč v
prvem planu potrebuje starš).
446. In ker smo že pri morjenju, je verjetno čas, da se vmes
vrine tudi kratka zgodba o ameriškem morilskem paru, Geralda in Charlene Gallego, ki sta močno vplivala na in zaznamovala
veliko drugih, kasnejših parov, ki so si ju vzeli za zgled (ja, tudi serijski
morilci imajo svoje idole). Gerald je prihajal iz izredno nasilne družine,
Charlene pa je bila iz bogate družine, zato je tukaj nesmiselno vleči
zaključke, da je nanju vplivalo njuno ozadje. Njuni ozadji sta očitno različni,
skupaj pa sta zagrešila nekaj najostudnejših zločinov, kar so jih videli v ZDA.
Domnevno sta umorila 10 najstnic, vendar
so številke lahko veliko višje, kar pa ne bo jasno nikoli.
Njuni morilski pohodi so se začeli Septembra 1978, ko je
Charlene v avto zvabila R. Scheffler in K. Vaught. Preko noči sta obe dekleti
večkrat posilila, zjutraj pa sta ju odpeljala do zapuščene njive, kjer je
Gerald eno udaril po glavi s ključem za menjavanje gum na avtu, nato pa obe
ustrelil. Na oprsjih obeh deklet so našli odtise zob, vendar so jih lahko
primerjali šele leta kasneje. Charlene je pogrizla eno dekle, Gerald pa drugo.
 |
| Gerald in Charlene Gallego ob aretaciji |
Junija 1979 sta pod pretvezo, da jima bosta plačala deljenje
letakov, ugrabila 14-letno B. Judd in 13-letno S. Colley. Charlene je odpeljala
iz Rena v Nevadi in v vzvratnem ogledalu opazovala, kako je Gerald posiljeval
dekleti. V Humboldt Sinku je Gerald Sandro potegnil iz avta in jo z lopato
udaril po glavi, da je padla po tleh, nato pa je Brendo pretepel do smrti.
Gerald in Charlene sta nato izkopala luknjo, noter vrgla trupli obeh deklet in
ju zakopala. Dekleti sta še 4 leta veljali za pogrešani, dokler Charlene ni
priznala njunega umora. Trupli so odkrili šele leta 1999.
Podobno sta nadaljevala tudi leta 1980, ko sta v Aprilu
ugrabila S. Redican in K.C. Twigs, kateri sta spolno zlorabila in pretepla do
smrti. Julija sta nato ugrabila V. Mochel in jo zadavila z najlonsko vrvjo.
Novembra pa je Gerald ugrabil mlad par (ker so njuni prijatelji videli, kaj se
je zgodilo, so si zapisali registrsko številko njegovega avta). Charlene je
zopet vozila in ko je pripeljala dovolj stran od mesta ugrabitve, je Gerald
pred očmi njegove zaročenke ustrelil moškega, njo pa sta odpeljala v svoje
stanovanje, kjer jo je Gerald posiljeval vso noč. Zjutraj jo je, komaj še živo
odpeljal na neposeljeno območje in jo ustrelil.
Leta 1984 so sprožili sodniške procese proti obema tako v
Kaliforniji kot tudi v Nevadi in ker je Charlene pričala proti Geraldu, so jo
obsodili na 16 let in 8 mesecev zaporne kazni v Nevadi (zaradi sodelovanja z
oblastmi ji posledično niso sodili v Kaliforniji). Geralda so obsodili na smrt
v obeh državah, na kar se je pritožil, zato so mu leta 1999 sodili še enkrat.
Porota ga je že v drugo spoznala za krivega in ga zopet obsodila na smrt.
Gerald je leta 2002 umrl zaradi rektalnega karcinoma, Charlene pa je v Juliju 1997
prišla na prostost.
447. Tako, zaenkrat je dovolj umorov in smrti, tako da se
moram lotiti povsem nepovezane teme – in ker se svojih načel vedno trdno držim
(razen pač takrat, ko se jih ne), naj bo zdaj nekaj resnično nepričakovanega. To
bo zapisek o nenewtonskih tekočinah. Da
bi razumeli kaj to čudo je, naj najprej povemo, kaj so newtonske tekočine. Kot jih je opisal mož po katerem nosijo svoje
ime – sir Isaac Newton, če vam ni potegnilo (če pa ne veste kdo to je, veste pa
kaj je nekdo iz K klana jedel za zajtrk ta teden, si zaslužite pa še batine
povsem gratis) – so to 'popolne tekočine, na katerih viskoznost vpliva predvsem
teperatura. Verjetno najbolj znana predstavnica te skupine tekočin je voda.
Izhodišče imamo, zato lahko zdaj povemo, kaj so nenewtonske
tekočine. ker so nasprotne od tekočin opisanih zgoraj, lahko predpostavimo, da
na njihovo viskoznost ne vpliva njihova temperatura. Običajno nanje vpliva
apliciranje sile oz. 'to je tista tekočina, ki se strdi, če jo udarimo'. Takšna
stvar dejansko obstaja in veliko ljudi jo ima dejansko v kuhinjski omari. Najbolj
očitna primerka splošne uporabe nenewtonske tekočine sta namreč med in ketchup.
Verjetno ste opazili, da je bil že nekajkrat omenjen pojem viskoznost, ki dejansko pove, koliko
trenja je v tekočini. Ker nimate pojma, kaj vam pravzaprav govorim, naj vam na
kratko opišem primer: med je zelo viskozen, voda pa ne. Tehnično gledano je
tekočina serija plasti, ki se pretakajo ena preko druge, zato hitreje kot se
ena plast prelije preko druge, več trenja je med posameznimi molekulami in
obratno.
Ker še vedno nimate niti najmanjšega pojma, kaj bi
pravzaprav rada povedala, si poglejte filmček o tem, kako je mogoče hoditi po
vodi. In ne, ne gre še za en moj način upiranja verskim sistemom, ampak za
dejanski fizikalni eksperiment.
(v posnetku je uporabljen t.i. 'oobleck', posebna mešanica
koruznega škroba in vode, katero lahko skuhate sami. Mešanje dveh skodelic
koruznega škroba z eno skodelico vode sicer ne zveni kot velika znanost, vendar
je to samo napotek, kako lahko to nenavadno tekočino zmešate sami. Na nastanek
te nenewtonske tekočine namreč vpliva tudi količina vlage v zraku in podobni
zunanji vplivi).
448. Končno je tako nastopil čas za najbolj očitno glasbeno
referenco ta teden. Tokrat zelo kratek opis tega, kaj je to serein. Kratka pa zato, ker ljudje zelo
radi govorijo o vremenu, nikoli pa ne podajo logičnih definicij zakaj je do
določenega vremenskega pojava sploh prišlo. Kar je samo Stromatrin prevod za
mojo izjavo 'pojma nimam zakaj do tega pride'. Čeprav gre za pojem, ki je
največkrat uporabljen v pesništvu, ima ta, tako kot večino drugih stvari povsem
smiselno definicijo v realnem življenju, za njegovo razumevanje pa je dovolj,
da poznate osnovne zakone fizike.
Serein je definiran kot zelo droben dež, ki pade iz vedrega
neba, na katerem ni vidnih oblakov. Seveda je tukaj vedno velika možnost, da
izredno drobne kapljice, katerih človeško oko ne vidi, prinese veter, običajno
tak, ki ga na naši višini ne čutimo, ker piha zelo visoko nad nami. Ali pa so
oblaki iz katerih pade, dejansko nevidni našim očesom, ker so pretanki.
Velikokrat so serein opisali tudi kot droben dež, ki pade po
sončnem zahodu, vendar se tukaj domneva, da gre zopet za napačno razumevanje
vremenskih pojavov, ker je bila v resnici opisana rosa, ki po starih
prepričanjih velja za dež, ki 'pada'. Kar je seveda navadna buča. Rosa so
kapljice vode, ki nastajajo na tleh med ohlajanjem zraka, ko iz Zemlje izpareva
voda. Ker so kapljice pretežke, da bi se dvignile v zrak, se tako zadržijo na
tleh, večinoma pa jih je možno opaziti na cvetlicah in travi.
449. Ko smo že ravno pri tekočinah: zakaj se toliko ljudem zvrti ali celo omedlijo, ko vidijo kri? Gre
za fobijo, za katero znanstveniki ugotavljajo, da izvira od naših
predzgodovinskih prednikov. Ker je strah nekaj vsakdanjega v našem življenju,
so fobije precej pogoste. Tesnoba, ki jo nekateri doživijo ob pogledu na kri
(svojo ali tujo) pa je lahko znak strahu pred poškodbami, ki se je skozi
stoletja razvil tudi v strah pred inekcijami ali medicinskimi posegi. Takšno fobijo
je moč zaznati pri približno treh procentih populacije, zato je precej pogosta.
Večina nas čuti nelagodje pri obiskovanju zdravnika
(nekateri ljudje so to celo razvili v tezo 'Ne grem k zdravniku, ker bo sigurno
našel kaj, kar je narobe z mano!' Moje mnenje o tem je preveč eksplicitno, da
bi ga direktno izrazila na tem mestu, ker se mi zdi početje teh ljudi skrajno
neumno. Resnično skrajno neumno – in ko vam to pove kronični bolnik, potem
veste, da delate norce sami iz sebe, če razmišljate v podobni smeri), vendar pa
se nekateri na to odzovejo bolj ekstremno kot drugi. Obisk zdravnika ali
laboratorija jim namreč za nekaj momentov močno dvigne pulz in krvni pritisk
(kar je znak skoraj vseh fobij, kar jih je svet zaenkrat poimenoval), kateremu
pa nato sledi hiter padec tako pulza kot krvnega tlaka. Posledica tega padca je
tudi slabo počutje, slabost, bledica in pri nekaterih celo omedlevica.
Obstaja več teorij zakaj nekateri omedlijo pri pogledu na
kri, vse pa izvirajo iz adapcionizma. Ena izmed najzgodnejših teorij na to temo
razlaga, da krvni tlak in pulz upadeta zato, ker se telo tako pripravlja na
možno izgubo krvi. Če je sta vrednosti pulza in tlaka nižji, je izguba krvi
manjša, torej se na tak način telo pripravi na manjšo škodo, katero bi lahko
doživelo (seveda ta teorija ne razloži, zakaj nekateri omedlijo ob pogledu na
kri, ki ni njihova in tudi ne, zakaj omedlijo ob pogledu na rano, pri kateri
sploh ni znakov krvi ali pa je te izredno malo). Ena izmed teorij trdi, da omedlevico zaradi
pogleda na kri upravlja isti možganski center, ki upravlja zgražanje. Pri sesalcih
se je tak odziv razvil predvsem zaradi zavračanja neustrezne hrane – danes ljudje
večinoma ne omedlevajo več zaradi pogleda na pokvarjeno salamo, se jim pa
običajno obrne želodec, če jo vidijo ali zavohajo. Skozi tisočletja
prilagajanja so ostale posledice (pri nekaterih bolj očitne kot pri drugih)
tudi pri tem, da jim postane slabo zaradi krvi. Tretja teorija pa trdi, da ta
je ta strah posledica neprestanih groženj s smrtjo, katero so izkusili naši
predniki v srednjem paleolitiku. Mogoče se vam bo zdelo smešno, vendar je
takrat 'pretvarjanje, da si mrtev' veljalo za dobro strategijo, kako se
izogniti bojevanju, ki bi lahko pripeljalo do hude poškodbe ali celo smrti. Ljudje
so se namreč, če jim je grozila nevarnost (večinoma v obliki nasprotnika, ki je
proti njim krilil z ostrim predmetom), vrgli na tla in se pretvarjali, da so
mrtvi. Skozi stoletja in tisočletja take zlorabe se je to usidralo v podzavesti
človeka in zato nekateri ljudje omedlevajo ob pogledu na kri.
Imate še kakšno interpretacijo tega pojava, ki je nisem
opisala? Vedno mi jo lahko posredujete, ker tudi mene zanima, zakaj se
nekaterim to dogaja, nočem pa jih direktno imenovati za 'drama-queene', saj gre
za resno težavo, ki dostikrat povezana s tesnobo, nekateri pa jo dejansko
prenašajo že iz roda v rod.
450. za konec pa še predstavitev konkretne babnice ta teden.
Macha je staro-irska boginja, katero
se običajno opisuje kot zaščitnico otrok in žensk, nad katerimi se vršita
krivica in nasilje, posledično pa se jo predstavlja tudi kot boginjo vojne. V Irski
mitologiji veliko božanstev nosi njeno ime, zato se domneva, da so se vsa
razvila iz iste 'osebe'.
Macha je omenjena kot hči Partholona, vodjo prve vojske na Irskem, ki se je izoblikovala
takoj po velikih poplavah. Čeprav jo Gabol
Labara Erenn (zbirka pesmi in proze o tem, kako so predniki današnjih ircev
zavzeli Irsko) omeni, o njej ne pove nič določenega. Drugi viri jo omenjajo kot
hčer Ernmas (vrhovna boginja mati v
staroirskem panteonu), običajno pa jo ti viri opisujejo skupaj z njenima
sestrama Badb in Morrigan (verjetno se je ne spominjate
iz odlomka 184., zato vam lahko priporočim, da si ga preberete še enkrat –
večkrat kot neko stvar preberete, bolje si jo zapomnite), kot trojno boginjo
vojne – ker se vloge v tej trojici spreminjajo in ker se tudi pripadnice
dostikrat zlijejo ena z drugo, njena vloga tudi v tem primeru ni najbolj jasna.
 |
| Sodobna upodobitev Mache |
Prav tako je Macha opisana kot soproga vodje druge vojske Nemeda
in prva oseba, ki je umrla na Irskem – 12 let in 12 dni po prihodu na Irsko. Po
njej nosi ime mesto Armagh (Ard Macha), kjer naj bi bila pokopana. Njeno ime se
pojavlja vse od srednjega veka naprej, vendar pa je vsakič opisana kot druga
oseba. Kot že rečeno, verjetno je nekoč obstajala oseba s tem imenom, okrog nje
pa so se skozi stoletja spletle tazne zgodbe o tem, kdo je v resnici bila.
Ura je pozna, moja koncentracija je še bolj grozna... tole lastno
vtikanje v moj spomin me vsak teden bolj izčrpa, čeprav se vsak teden vedno
bolj čudim, da imam sploh lahko toliko podatkov v glavi, če se običajno ne
morem spomniti, kaj sem včeraj jedla za večerjo. Kakorkoli. Imate kvaliteten
predlog, ki še ni bil prežvečen na prafaktorje? Vprašanje, na katerega iščete
odgovor? Ne skrbite, nobeno vprašanje ni neumno, neumen je samo tisti, ki ga ne
postavi. Povejte svoje ideje, teme in zastavite vprašanja, lahko, da bodo
dovolj zanimiva, da bodo še moje miselno kolesje spravila v pogon (čeprav
zaradi utapljanja v neumnih mislih kolesje rahlo šepa... ampak vseeno, dajte mu
kaj za jest. To ga bo podmazalo). Lahko pa me presenetite do moje skorajšnje
omedlevice in mi pošljete kakšno zanimivo glasbeno referenco, ki bi me lahko
zanimala... te običajno spravijo moje šepajoče miselno kolesje v pogon,
običajno s povsem nepovezanimi rečmi. Torej, veliko spraševanja in še več
dobrih idej do naslednjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar