Ko se neke noči zbudiš precej potolčen v kuhinji na tleh in
ugotoviš, da si manj kot uro pred tem odšel spat v svojo posteljo, si zastaviš
marsikakšno vprašanje. Kljub temu, da se mi je to dogodilo kakšen dan nazaj in
me precej bega (tudi zato, ker imam veliko modrico na spodnjem predelu hrbta –
čeprav nikoli nimam modric), se tokrat ne bom spuščala v ugotavljanje o tem,
kaj se je pravzaprav zgodilo z mano v tisti noči.
Tokrat, tako kot vedno bo na vrsti nekaj smrti (mogoče ne
ravno takšnih kot bi si jih nekateri izmed vas želeli), nekaj znanosti (ali pa
malo več te), nekaj psihologije, nekaj trendov, ena konkretna babnica (tokrat
malo drugačna kot običajno) in ena zanimiva beseda. Skoraj vse, kar je
napisanega je možno podkrepiti s članki katere lahko najdete na internetu, v
knjižnicah in v mojih prenapolnjenih fasciklih v katerih zbiram podatke, da mi
jih ni treba nositi v glavo. Kljub temu, da je moja glava podobna velikemu
balonu, je v njej izredno malo prostora, saj moram v njej nositi podatke ki se
družbi v kateri živim, zdijo pomembni. Tako, zdaj pa akcija!
451. Ta teden bomo takoj skočili v najbolj očitno glasbeno
referenco tega tedna – ker smo tukaj še povsem slinasti zaradi izzida nove
plošče skupine s podobnim imenom. Moje navdušenje nad to ploščo je povsem
nasprotno stanju, katerega imam namen vsaj na kratko predstaviti, saj je bil
moj prvotni odziv na dogodek prikazan z veliko vreščanja, nemirnostjo in zelo
slabim kontroliranjem lastnih izbruhov histerije (ker svojo histerijo tako
pogosto omenjam, jo bom predstavila v naslednjem odlomku – vsaj splošne
teorije). Torej, za sam začetek, katatonija.
Katatonija je medicinsko stanje, katerega prikazuje
nevrogenična motorna imobilnost in pripadajoče abnormalno obnašanje... zveni
preveč komplicirano, kajne? Da povem bolj laično: Katatoničnost pomeni, da je
pacient izgubil možnost premikanja do te mere, da lahko v neki pozi obleži /
obstoji več ur, ne glede na to kako ga hočemo pripraviti do tega, da bi se
premaknil. Tukaj ni težava, da je človek izgubil možnost premikanja kot
posledico nesreče (se pravi, da to ni hendikepiranost!) ali bolezni. Gre za
stanje, kjer človek dobesedno ignorira vse stimulanse iz okolja, ker jih
enostavno ne riskira. Upade mu mišični tonus, zaradi katerega se lahko zgrudi
ali ostane v nekem položaju dlje časa. Lahko pa pacient svoje stanje prikaže
tudi kot nezavedno ponavljanje določenega sosledja gibov, ki z dogajanjem okrog
njega dejansko nimajo nobene veze.
Da bi pri nekom diagnosticirali katatonijo, mora njegovo
obnašanje prikazati vsaj trojica izmed opisanih stanj: stupor (umanjkanje psihomotornega gibanja, pacient se ne odziva na
dražljaje iz okolja – pacient običajno ne govori, se ne premika in se ne odziva
na gledanje v oči. Iz enega položaja, v katerem je lahko več ur skupaj, gre v
drug položaj in tako ostane prav tako več ur), agitacija (nepovezana z dražljaji iz okolja), eholalija in ehopraksija (posnemanje sogovornikovega govorjenja in
gibanja), grimase (nepovezane z okolico), katalepsija
(pasivno inducirano zadrževanje drže, ki se upira gravitaciji – večurno
stanje ali sedenje pri miru s praznim izrazom v očeh, ne glede na to kako se
trudimo, da bi osebo premaknili), maneriziranje
(nenavadno, običajno karikiranje običajnih gibov), mutizem (malo ali nič verbalnega komuniciranja – vendar ne kot v
primeru afazije!), negativizem (v
smislu nasprotovanja predvidenih, predpisanih gibov ali zunanjih navodil za
premik), posturing (moje znanje
angleščine je na tem področju zelo omejeno, zato raje podam opisno diagnozo –
gre za spontano in aktivno zadrževanje neke drže, kljub temu, da ta nasprotuje
gravitaciji – in ne, tukaj ni mišljeno lebdenje nad posteljo. Če ste pomislili
na to, ste verjetno videli preveč filmov), stereotipiziranje
(nenavadno pogosto ponavljanje gibov, ki so v osnovi brez cilja) ter stanje
(katerega imena res ne znam prevesti v kaj smiselnega), ko zdravnik ali nekdo
drug pacienta postavi v določeno držo, ta pa to držo zadržuje več ur.
Katatonija v nobenem medicinskem priročniku ni opisana kot
samostojno stanje, ampak se vedno pojavlja kot simptom drugih stanj, kot so shizofrenija,
bipolarna motnja, PTSD, depresija, narkolepsija, predoziranje z opojnimi
substancami, nekatere avtoimune motnje ter tudi pri zdravljenju alkoholizma
lahko nastopi pri umanjkanju alkohola. Pojavi se lahko tudi kot znak možganske
kapi, kot znak infekcije (encefalitis ali meningitis), motnjah metabolizma ipd.
Opisani so tudi primeri, ko do katatoničnosti pride zaradi določenih
predpisanih zdravil. Običajno se zdravi s pomočjo benzodiazepinov (psihoaktivne
droge sestavljene iz obroča benzena in obroča diazepina), elektro-konvulzivno
terapijo ali celo z antipsihotiki (čeprav je stroka do tega procesa zelo
skeptična, saj je lahko izredno nevaren... ker so antipsihotiki sami po sebi
izredno nevarni). Pri zdravljenju katatonije sodelujejo specialisti nevrologije
in psihiatrije, saj gre za motnjo, ki prizadene tako živčni sistem kot tudi
psihično stanje pacienta.
452. Kot je bilo obljubljeno v zgornjem odlomku, je čas za
zaganjanje histerije (brez skrbi,
moja histerija – zaradi vzrokov omenjenih zgoraj – že počasi pojenja, evforija
pa me bo držala vsaj še nekaj ur, če ne celo dni). Medicinsko stanje, ki je ime
dobilo po ženski maternici, saj je sprva bilo striktno omejeno na to, da
'napade' samo ženske (v Sloveniji smo porast histerije pri ljudeh, ki v osnovi
nimajo ženskih razmnoževalnih organov – torej, moških – pričeli zaznavati kmalu
potem, ko moškim več ni bilo potrebno odslužiti vojaškega roka in tako sedaj
najdemo tudi, za nekatere od nas, bizarne primerke moške histeričnosti, ki je
zelo podobna ženski histeriji... kako pa me ne sprašujte, ker nimam pojma) je v
resnici način nekontroliranega izražanja močnih čustev (jokanje, smeh, kričanje
ipd.), od osemdesetih let 20. Stol. Pa se termin 'histerija' v medicinskih
strokah ne uporablja več, saj so ga nadomestili ustreznejši pojmi, ki bolj
natančno opiše pacientovo stanje (histerična nevroza je tako postala motnja
konverzije – in ja, moj angleško-medicinski vokabular še vedno ekstremno šepa.
Če poznate bolj ustrezen prevot imena te motnje, me prosim obvestite). Pogosto
so to stanje povezovali s spolno disfunkcijo, kar je povzročilo proizvodnjo
spolnih pripomočkov za ženske (iz tega časa izhajajo prvi vibratorji). Zaradi
tega se je nad raziskovanjem te motnje navdušil tudi mojster S. Freud in objavil serijo člankov na
to temo, v katerih je podal tudi svoje, zelo specifične poglede na samo stanje
in vzroke za to stanje.
Danes se pod terminom histerija (ki ni več v uporabi)
dejansko skrivata dve skupini psihičnih motenj (pri obeh spolih) – somatična
simptomatična motnja (stanje, kjer pacient kaže simptome neke bolezni ali
poškodbe, katere v resnici nima ter tudi pretiran strah pacienta samega, da bo
za neko motnjo zbolel – Nikoli, ampak resnično nikoli svojih simptomov ne
iščite na internetu, saj z njegovo pomočjo v treh klikih pridete od blagega
glavobola do dejstva, da vam je ostalo samo nekaj ur, če ne celo minut
življenja) in disociativno motnjo (nekaj o tem je bilo povedano v odlomkih 397
in 413 – če se vam ne ljubi iskati za nazaj so to stanja, ki povzročijo, da
človek moteno gleda nase in okolico, izgubi spomin ali celo lastno identiteto).
453. Ko hoče človek, za spremembo od spremljanja 'gore
blogov' pogledat risanko, kaj hitro pride do ugotovitve, da so risani junaki še
bolj zmešani kot ljudje, ki objavljajo slike na gore blogih. Večina risanih
junakov v sodobnih in starejših risankah je hiperaktivnih, histeričnih,
paničnih in večina od njih kaže znake mentalnih bolezni. Ker risank ne
spremljam redno, sem se odločila, da se malo pozanimam o tem, če je kdo že
opisal psihične težave določenih risanih junakov... seveda, internet me je
dobesedno šokiral s poplavo člankov in objav na to temo in to je nekaj 'skrčk'
o junakih, katere smo spremljali v svoji mladosti.
Ena izmod najbolj očitnih risank, kjer skoraj vsi liki
kažejo težave s psiho, je priljubljena risanka Medvedek Pu. Mali deček, Christopher kaže očitne znake shizofrenije
(vidi stvari, ki se ne dogajajo in govori z živalmi), Tigger kaže očitne znake
nihanja razpoloženja in na momente celo ADHD (pomanjkanje pozornosti in motnja
hiperaktivnosti), meni najljubši lik, osliček Eeyore pa kaže ekstremne znake
depresije, če ne celo dysthymie (lahko jo štejemo med oblike depresije, vendar
pa ni povsem ista. Medtem, ko se depresija pojavlja v intervalih in traja od
nekaj tednov do nekaj mesecev, je dysthymia kronična bolezen in traja dve ali
celo več let. Tako je možno, da ima oseba s to boleznijo oboje, dysthymijo in
depresijo. Čeprav si veliko simptomov deli z depresijo, je dysthymia manj
intenzivna in je njeno zdravljenje s terapijo ali zdravili večinoma uspešno).
S podobno težavo se sooča tudi Charlie Brown, saj očitno trpi t.i. osebnostno motnjo izogibanja.
Fantek je boleče sramežljiv, zavrnitev vzame veliko preveč osebno, velikokrat
toži o svoji manjvrednosti v primerjavi z drugimi in ima nase izredno negativen
pogled. To stanje močno vpliva na družbeno življenje posameznika in njegovo
delo, saj lahko pripelje do tega, da oseba razvije socialno fobijo, če se ji ne
pomaga s terapijo.
Ravno nasprotne težavi imajo blebetavi rumeni tic-tac
bonboni, ki slišijo na ime Minioni.
Vsi med njimi kažejo znake hudega ADHD-ja, saj izredno hitro izgubijo
koncentracijo (če se jim že ravno uspe skoncentrirati na dogajanje – kar pa je
zelo redko), konstantno sledijo lastnim impulzom, so pretirano igrivi in
neprestano iščejo zabavo ter nimajo osnovnih pojmov o načrtovanju stvari (kaj
naj bi naredili in kako naj bi to potekalo). S podobno težavo kot Minioni se
spopada tudi drugi rumeni junak, Spongebob
Squarepants, ki je hiperaktiven, vsa čustva, ki jih doživlja čuti izredno
intenzivno (nihanje iz histeričnega smeha v poplave solz pri njem niso nič kaj
nenavadnega. Njegova težava je v tem, da nemudoma postane najboljši prijatelj
vseh, ki jih spozna, pa če ga ti hočejo za prijatelja ali pa ne, prav tako pa
se ne zna obnašati trenutku primerno. Njegovemu stanju se strokovno reče
Williams – Beuren sindrom, ta pa ne vpliva samo na psiho, ampak povzroči
mentalne omejitve, šum na srcu in izredno slab tonus mišic (če pomislite, kako
uspešen je bil Spuži, ko je hotel dvigniti uteži?).
Še en rumeni junak, priljubljeni Homer Simpson je sprva bil zamišljen kot neveden, kar pa je v letih
predvajanja risanke Simpsonovi prerastlo v popolni idiotizem. Ta pa niti ni
njegova največja težava. Dejstvo kolikokrat je Homer poskušal zadaviti
nadležnega Barta, kaže na to, da bi lahko trpel za stanjem imenovanim
eksplozivna motnja s prekinitvami. Njegovo davljenje lastnega sina ni samo
izbruh jeze, ampak gre za hujšo obliko tega, saj so osebe s to motnjo nagnjene
k temu, da v napadu jeze poškodujejo same sebe, nekoga drugega ali lastnino.
Čeprav je Homer v osnovi pijanec, njegovih napadov jeze ne moremo povezati z
alkoholizmom, saj je vsakič, ko je davil Barta bil relativno trezen. Poleg teh
težav bi pri Homerju lahko našteli še vsaj deset drugih psihičnih stanj in
bolezni – antisocialno motnjo, pretirana impulzivnost in mejno motnjo
osebnosti.
Mejno motnjo osebnosti pa lahko diagnosticiramo tudi enemu
najbolj popularnih risanih junakov v zgodovini, Bugsu Bunnyju. Njegovo obnašanje zznamujejo izredno hitre spremembe
razpoloženja, pretirano impulzivno obnašanje in huda maščevalnost (ki je
običajno zakamuflirana tako, da povzroči veliko smeha... to pa dejansko ni
dobra stvar, saj ljudje na tak način ne opazijo, da tako 'nasilne' risanke
dejansko niso primerne za manjše otroke... kaže tudi na to, da niso primerne
niti za odrasle, saj morajo nositi napis, da naj gledalci Bugsovih potegavčin
ne smejo ponavljati, ker bi se med njimi lahko izredno resno poškodovali ali pa
bi hudo poškodovali tudi koga drugega. Kljub temu, da smo mi v našem otroštvu
parv tako radi gledali to risanko, pa nas vseeno ni bilo potrebno opozarjati na
to, da se stvari, ki jih vidimo v risankah ne smejo ponavljati... no, to bi vam
moralo povedati veliko)...
Obstaja pa še en fantek, ki se spopada s huimi psihičnimi
težavami. Sicer simpatični, malo čudaški Dexter
je s svojim laboratorijem in nadležno sestro Dee Dee prirasel v marsikatero
srce (ko je še obstajal tisti pravi Cartoon network – in zagotovo ne ta, ki
obstaja danes, ker so risanke na njem večinoma debilne). Dexter, čeprav je
fantek – genij se namreč spopada z Aspergerjevim sindromom, kar je očitno v
tem, da ima hude težave z družbeno interakcijo, je zelo nepopularen med
vrstniki, ima zelo omejene interese in dejansko neprestano ponavlja svoja
dejanja. Zaradi njegovega nenavadnega naglasa lahko sklepamo tudi, da ima
težave z govorom, kar močno vpliva tudi na razvoj motenj s komunikacijo.
454. Vstajate zgodaj? Se vam zgodnje vstajanje zdi
nesmiselno in bi ga raje premaknili za nekaj ur kasneje? Če se vam občasno
zgodi, da se nočete dvigniti iz postelje, to niti ni tak problem... če pa ste
človek, ki skoraj vedno težko vstaja zjutraj ali pa je nagnjen k temu, da
večino dni prespi, nato pa ponoči počne vse kar 'normalni' ljudje počnejo
podnevi, mogoče sploh ni težava v vašem spanju. Znanstveniki so namreč
ugotovili, da imajo sadne mušice (katere običajno uporabljajo v eksperimentih
zato, ker imajo veliko DNK zapisa podobnega človeškemu) notranjo uro, zaradi
katere se izležejo ob različnih celih dneva, kar potem tudi naprej kroji
njihovo življenje. Nekatere izmed mušic v stanje odraslosti preidejo zgodaj
zjutraj, druge pa ponoči, kar pa je bilo očitno tudi v njihovih DNK zapisih.
Sadne mušice svoj prestop v odraslost običajno naredijo
ponoči, če pa pride do prehoda zgodaj zjutraj, se vsi procesi v telesu
zamaknejo za nekaj ur. Zato lahko domnevamo, da se podobno dogaja tudi pri
ljudeh – to pa vseeno ni odvisno v katerem času dneva ste rojeni. Zarodek v
materinem telesu ima prav tako notranjo uro, po kateri se ravna – tudi zarodki
imajo namreč svoj način življenja in svoj bioritem (ker noben človek ne more
spat 9 mesecev skupaj ali biti buden devet mesecev skupaj), kar občasno
pripelje do tega, da nosečnice ne morejo spati ponoči, ker imajo njihovi
nerojeni otroci pomambnejše opravke kot je spanje, ali pa ravno nasprotno, podnevi
spijo in jih vsako 'žokanje' in 'čohanje' materinega trebuha spravi ob živce
(saj vendar tudi otroci in odrasli postanete sitni, če vas slučajno kdo zbudi
ob treh zjutraj, da bi vam povedal, da imajo makaroni luknje, kajne?).
Raziskava, ki sprva izgleda malo nesmiselna, bi lahko v
prihodnosti pripeljala do uspešnejšega zdravljenja ali celo odkritja zdravil za
bolezni, kot so debelost (ta je že prerasla v bolezen, glede na to koliko ljudi
na svetu zaradi nje trpi), karcinom in nekatere psihične bolezni. Vse te
bolezni in stanja so namreč povezana z nerednim vzorcem spanja ali obrnjenim
bioritmom.
455. ker je pač že ravno bila začeta tema o tistih, ki
ponoči delamo salte od navdušenja, podnevi pa nam more nekdo drug podpirati
glavo, da delujemo vsaj za silo budni, je treba nekaj omeniti tudi o t.i.
'nočnih ptičih'. Veliko nas ima namreč notranjo uro zaradi katere precej težko
funkcioniramo v običajnem svetu (med sedmo uro zjutraj in tretjo uro popoldan –
ali v še bolj zahodnem svetu, med deveto zjutraj in peto popoldan). Ker so
notranje ure različne pri vsakem posamezniku (kot je bilo povedano zgoraj), se
nekaterim od nas vstajanje ob 'racionalnih urah' zdi popolnoma iracionalno.
Kljub temu, da družba težko sprejema (ali celo dojema) odkritja znanosti, je
treba nekaj stvari razložiti o tistih, ki veljamo za čudne, ker smo najbolj
budni takrat, ko drugi že lezejo v posteljo.
Ena izmed težav s katero se spopadamo nočni ptiči je tudi
ta, da nas večina 'normalnih' ljudi
definira kot lene in kot takšni smo obsojeni na propad (ne glede na to ali
ponoči delamo ali pa ga žuramo). Raziskave so pokazale, da s(m)o nočni ptiči
veliko bolj kreativni in inteligentni (znanost tako trdi, jaz nimam veze s to
trditvijo) ter ima(m/j)o velikokrat večje prihodke kot tisti, ki vse svoje
opravke naredijo takrat, ko sije sonce oz. je dan.
 |
| Prepričanje večine šolskih sistemov v svetu... stanje se pri redni zaposlitvi niti malo ne izboljša |
Znano je, da v t.i. zahodnem svetu veliko populacije ne spi
dovolj (procentualno velik delež teh ljudi so tudi nočni ptiči) in ko takšna
oseba pride zjutraj na delovno mesto ali v šolo ali pa mora iti po opravkih, je
seveda neprespana, s slabšo koncentracijo in celo zmedena (da ne opisujemo
tega, kako sitni in tečni smo nekateri od nas, če se nismo naspali). Američani
domnevajo, da ravno neprespanost pripomore k izgubljanju dobička na delovnem
mestu. Vendar pa je bilo že vsepovsod po svetu dokazano, da nas bolj
fleksibilen delovni čas dela srečnejše, bolj zdrave (saj telo ne zapade v
rutino 'vstani ob šestih, pojdi v službo, trpi 8 ur in nesrečen pojdi domov ob
treh in ponovi naslednji dan. Da bi ohranili boljšo koncentracijo in mentalno
zdravje v možganih, mora telo iti čez različne oblike dela ob različnih urah...
in tako se vam kaj hitro lahko dogodi celo, da zjutraj sedite na postelji in
razmišljate ali se odpravljate v dnevno izmeno ali ste ravnokar prišli iz nočne
izmene) in zaradi tega ohranjanja koncentracije tudi bolj produktivne. Dokazano
je tudi, da so nočni ptiči bolj kompetitivni, za kar lahko zasluge pripišemo
tudi njihovem delu ob različnih urah, prilagodljivost fleksibilnemu delovnemu
času in nepredvidljivim vzorcem boljše in slabše koncentracije skozi dan
(tisti, ki ste bolestno vezani na vstajanje ob določeni uri, delanje podnevi in
spanje ponoči namreč lastni organizem navadite na rutino kot opisana zgoraj in
tako hitro zapadete tudi v dejstvo, da vam po določenem času (kot je npr. 8 ur
službe) koncentracija hitro upade, to pa lahko vodi tudi v nezanimanje za
spremembe in iskanje novih konjičkov. Tako da je, na splošno gledano, odvisnost
od urnika lahko zelo slaba za človekovo produktivnost in kreativnost.
 |
| anatomija celonočnega dela |
Podobno je pri učencih, sploh najstnikih. Ko je človek še v
procesu ugotavljanja ali je nočni ptič ali ne (po domače rečeno, ko je človek
'najstnik' – po starosti in ne po mentalnem ustroju. Tega veliko ljudi nikoli
ne preraste – saj se v najstniških telesih melatonin – hormon, ki uravnava naš
bioritem in se zaradi tega njegova raven skozi dan spreminja – izloča šele
kasneje zvečer, kar povzroči, da večina najstnikov ne more zaspati pred enajsto
uro zvečer), ga pri tem običajno zmoti šola, se pravi zgodnje vstajanje,
poslušanje staršev, ki mu ob zgodnjih jutranjih urah vsiljujejo zajtrk in druge
stvari katere mora narediti skozi dan (ali pa mu ti ljudje postavljajo nadležna
vprašanja – sem ena od tistih, ki na vprašanja skoraj nikoli ne odgovori pred
tretjo uro popoldan. Ker je postavljanje vprašanj zgodaj zjutraj povsem
nesmiselno. Če bi imela srečo v življenju, ne bi nikoli odgovarjala na butasta
vprašanja – od 'se se naspala?' naprej – vendar pa je nimam), nato pa mora iti
v šolo, se srečati z ljudmi, ki ga motijo in mu grejo na živce ter seveda
odgovarjati na vprašanja učiteljev. V ZDA, kjer je veliko šol zapadlo v težave
zaradi prezgodnjega vstajanja učencev, so urnik premaknili za eno uro naprej –
zdaj se šole začnejo ob 8:30 zjutraj in ne tako kot prej, ob 7:30. In ravno te
šole poročajo o boljšem uspehu učencev v šolskih in izvenšolskih dejavnostih,
manj je bilo znakov nasilja in učenci so dejansko bili pripravljeni na učenje.
Težava je v tem, da 'običajni' oz., še huje 'normalni dnevni
ritem' lahko močno prizadane psihično in fizično zdravje nočnega ptiča. Ker si
ljudje svoje notranje ure ne izbiramo sami, ampak se z njo rodimo potem pa
moramo celotno življenje z njo tudi shajati – ne glede na to, kako nas hoče
svet prepričati, da smo leni, nesposobni ipd.). Ljudje, ki večino dela opravijo
kasneje zvečer, nato pa morajo zjutraj zgodaj vstati so namreč bolj
nagnjeni k razvoju diabetesa, visokega
krvnega tlaka, depresije in karcinoma. Zato je nekako logično, da bi – sploh
zdaj, v času, ko vse skupine in celo posamezniki zahtevajo pravice za svoje
odločitve – delodajalci in zgodnji ptiči videli, da nismo nočni ptiči noben
ekstrem v življenju, da nismo leni ipd. Ter da si svoje notranje ure nismo
izbrali sami, zato pa si zaslužimo tudi pravice o kasnejšem vstajanju (saj bomo
naloženo delo opravili kasneje zvečer). Ena izmed skupin, ki se spopada s to
težavo, je tudi internetna skupina B-Society,
več o njenih aktivnostih pa si lahko pogledate na njihovi spletni strani http://www.b-society.org/.
456. ker smo ravno pri spanju in ker sem pred zelo nedavnim
prebrala članek o zelo zanimivi temi, jo bom pač vrinila tudi tukaj zraven.
Članek je govoril o tem, da tudi drevesa ponoči preidejo v spanju podoben način
funkcioniranja.
Drevesa so živa bitja (če ga ne slišiš vreščati, ko ga
zakolješ, še ne pomeni, da ni živo bitje. Drevo raste, se širi, pošilja v svet
svoje potencialne potomce s pomočjo vetra ali žuželk, lahko zboli za kopico
bolezni in na koncu se posuši in odmre... če ga seveda nekdo že prej ni sprvil
v drva). Predhodno je že bilo dokazano, da manjše rastline sledijo vzorcu
podobnem budnosti in spanju, zato je ekipo znanstvenikov zanimalo, če ta velja
tudi za večje rastline.
 |
| fotografijo je naredil Alexei Mikhailov |
Najprej so dokazali, da se vsi deli drevesa ponoči bolj
povesijo – listi breze se lahko spustijo kar za 10 centimetrov pri drevesih z
višino okrog 5 metrov, kar se vam mogoče ne zdi veliko, vendar si zamislite,
kako bi izgledalo, če bi nenadoma izgubili 10 centimetrov višine ali, še hujši
primerek, če bi fantje nenadoma ostali brez 10 centimetrov svoje 'moškosti'...
ja? Ste si zamislili? Ste bili šokirani? No, gremo dalje – vendar pa so te
spremembe konstantne in prikazujejo določen bioritem dreves. Listje se tako
povesi ob mraku, najnižjo točko doseže tik pred zoro, nato pa se v nekaj urah
vrne na svoj položaj.
Znanstveniki so to spremembo povezali z dejstvom, da
drevesom ponoči močno upade notranji vodni tlak (Turgor). Ker ponoči
fotosinteza v rastlinah ne poteka in zaradi tega rastlina ne pretvarja sončne
svetlobe v preproste sladkorje,ki so vir energije, rastline energijo hranijo
tudi tako, da ponoči povesijo liste in celo veje, ki so preko dneva obrnjeni in
usmerjeni v sonce.
Ta teorija je zaenkrat dokazana za drevesa, ki rastejo
posamično, vendar se bo ekipa znanstvenikov, ki se je s tem izzivom spopadla
vrnila tudi, da bi raziskala, če drevesa kažejo podobno obnašanje tudi v nasadih
in gozdovih. Torej, če se odločite ponoči iti na sprehod in na svoji poti
srečate kakšno drevo, bodite obzirni. To drevo verjetno spi.
457. Kot nekoga, ki je fasciniran nad evolucijo, kljub temu
da o njej nima niti najmanjšega pojma (znanja o evoluciji imam namreč ravno
toliko, da ne verujem, da je bog – katerikoli od njih – ustvaril svet in vse
kar je na njem), bom tukaj omenila še en članek, ki me je navdušil ta teden. Ta
je govoril o večceličnih organizmih in o tem, da so se ti razvili približno eno
milijardo let prej kot je bilo domnevano zdaj.
 |
| fosil Amonita |
Na Kitajskem so znanstveniki našli fosile evkariontskih
večceličnih struktur, stare približno 1.56 milijarde let, čeprav je veljalo
prepričanje, da so se takšne strukture razvile šele 635 milijonov let nazaj. Da
najprej razložim nekaj pojmov, za katere domnevam, da ste iz obdobja svojega
šolanja že pozabili. Večina živih organizmov, katere vidimo vsak dan, je
sestavljena iz evkariontskih celic,
kar enostavno rečeno pomeni, da se njihov DNK nahaja v nukleusu oz. jedru
celice (za razliko od prokariontskih celic, katere najdemo večinoma pri
bakterijah). Evkariontske celice sestavljajo enocelične (t.i. protisti,
enocelični organizmi, ki ne sodijo v skupino živali, rastlin ali gliv – alge in
nevretenčarji) ali večcelične organizme.
 |
| Kratka risana razlaga med prokariontsko in evkariontsko celico... ker ljudje danes padajo samo na žive barve... |
Večcelični organizmi odkriti na kitajskem begajo poznavalce
poteka evolucije, saj so kot prvo skoraj milijardo let starejši, kot drugo pa
zato, ker ne gre samo za skupine celic, ampak za več centimetrov dolge
organizme (do 30 centimetrov) in široke celo do 8 centimetrov. Raziskovalci so
jih razdelili v štiri večje skupine, od katerih je skoraj polovica dolgih in
ozkih, večina drugih pa je v obliki polkroga oz. polovice elipse. Prav tako so
ugotovili, da ne gre samo za prehistorične skupine celic, ki so se po nekem
naključju znašle na kopici, ko so srečale svoj konec, ampak gre za organizme,
ki so domnevno živeli v vodi in preživeli s pomočjo fotosinteze. S pomočjo
njihovega odkritja bi evolucija lahko postala še malo bolj zanimiva, pa čeprav
večine od vas enostavno ne zanima.
458. Tako je končno čas, da povemo – tako kot vsak teden –
tudi nekaj o smrti. Vendar tokrat za spremembo od dolgočasnih prežvekovanj
umorov, nekaj obžalovanj. Obžalovanj, katere so izrekli tisti, ki so čakali
svojo smrt ali pa ji že dobesedno zrli v oči. Ideje o tem, kaj ti ljudje
najbolj obžalujejo je zbrala Bonnie Ware,
paliativna negovalka (pod dejstvom, da gre za paliativno negovalko lahko
domnevate, da dela v hospicu), ki je cel dan obkrožena z ljudmi, ki se bližajo
svojem koncu in kot taki dobijo poseben pogled na svoje življenje.
Logično je, da ljudje obžalujemo marsikaj v življenju. Če si
zastavljamo cilje, se nam lahko zgodi, da jih dejansko prerastemo, ko jih
dosežemo. Wareova je povedala, da ogromno ljudi obžaluje dejstvo, da so svoje
načrte preveč prilagajali drugim ljudem (staršem, partnerjem, prijateljem in
družbi na splošno), kot takšni pa svojega življenja niso v resnici živeli
(obstaja velika razlika med tem, da nekdo živi svoje življenje 'na polno' in
tem, da nekdo samo obstaja). Neprestano prilagajanje okolici ('Jooooj, tega pa
ne moreš/ ne smeš/ ne upaš narediti! Kaj bodo pa sosedje rekli?' – slovenska
reprezentanca v paliativnem šport ali,
po domače rečeno starši, partner, prijatelji, družba... ker je izredno
pomembno, da nas drugi vidijo kot takšne kakršni v resnici nismo, zato, da bi
jim ustrezali). V tem momentu prosim, če tega ne enačite z umanjkanjem lastnih
interesov, saj je oboje možno prerasti in najti svoj klic v življenju – in ja,
s tem se ubijam tudi jaz.
 |
| Grozljivo je v življenju narediti spremembo, vendar pa je strah začasen, obžalovanje pa je večno... |
Veliko ljudi je obžalovalo tudi dejstvo, da so preveč
delali, zaradi tega pa so imeli manj časa za svoje družine in prijatelje,
zaradi tega so zamudili velike dogodke v življenju in zaradi tega so imeli manj
časa za sproščanje in uživanje v stvareh, katere imajo radi, kar je povzročilo
neprestano utrujenost, izčrpanost in posledično pripeljalo do nezadovoljstva in
celo psihičnih in fizičnih bolezni. Prav tako, podobno tem primeru, je veliko
ljudi obžalovalo, da niso ostali v kontaktu z nekaterimi prijatelji.
Prijateljstva se običajno 'razvodenijo', ko se nekdo poroči (ali najde stalnega
partnerja) in dobi otroke, saj tako več časa namenja novi družini. Veliko
ljudi, ki je to obžalovalo, je priznalo, da niso vedeli kakšno prijateljstvo /
prijatelja imajo, dokler niso izgubili stika z njim (seveda, prijateljstvo ne
pomeni, da sta dve ali več oseb stalno skupaj, ampak, da si najdeta čas ena za
drugo, ko potrebujeta nasvet nekoga, ki zna razmišljati podobno kot oni, ali pa
samo želijo malo spremembe v dnevni rutini in se za nekaj ur odmakniti od
družinskega življenja, dela ali drugih opravkov s katerimi se ljudje soočamo
vsak dan).
To pa nas pripelje do naslednjega obžalovanja, katerega so
izrekli ljudje na paliativni oskrbi. Velikokrat so namreč obžalovali, da niso
imeli poguma, da bi svoja čustva izrazili takšna kot so. Znano dejstvo je, da
če ne izrečemo tega, kar se nam zdi resnično ali pa nekomu ne izpovemo svojih
čustev o njem (pa najsi bodo dobra ali slaba), bomo zaradi tega obžalovali, iz
našega obžalovanja pa se bo razvil prezir do te osebe ali stvari. Tisti, ki
svoja čustva o nečem jasno in glasno povemo, običajno veljamo za nesramne.
Razmislite o tem. Med izražanje čustev sodi tudi, da svojim prijateljem povemo,
kaj nam v resnici pomenijo (kar je opisal prejšnji odstavek). Prav tako je
pametno povedati kaj si o čem mislimo, da ne bi kasneje nosili obžalovanja,
krivde in jeze, kar lahko spet vpliva na naše psihično in fizično zdravje.
Izražanje lastnih čustev je namreč tudi znak tega, da znamo misliti zase, kar
še bolj podkrepimo z dejstvom, če res vemo kaj govorimo (če ni bilo jasno,
neodločnost naj ne bo vaša vrlina, ampak stvari razmislite, zberite skupaj
podatke, ki jih o tej zadevi imate in pokažite, da znate tudi normalno
komunicirati s svetom).
Verjetno najbolj žalostna izmed najpogosteje izrečenih
obžalovanj pa je dejstvo, da ljudje radi potožijo, da sami sebi niso dopustili,
da bi bili srečni (ali vsaj srečnejši). Za to je običajno odgovoren strah pred
spremembami (nekatere odločitve namreč zahtevajo od nas, da izstopimo iz
svojega območja ugodja in se podamo na dogodivščino, katere ne moremo v celoti
predvideti). Strah (pred čemerkoli) je samo iluzija, ki nam preprečuje, da bi
sami sebe v celoti uresničili. Saj vendar veste, da je strah votel, okrog pa ga
nič ni, kajne? Zato se ne bojte občasno od srca nasmejati, si vzeti nekaj časa
zase in narediti nekaj, za kar so vam vsi rekli, da ne smete / ne znate/ ne
morete. Odločitev o tem, da boste srečni – vsak na svoj način, seveda – je še
vedno prepuščena vam in samo vi sami lahko izpolnete svoje sanje. In tukaj ni
dovolj samo pasivno želeti, ampak je nujno tudi aktivno se lotiti celotne
zadeve.
459. Zdaj pa še malo lahkotnejše teme... ali pač? Čas je za
konkretno babnico tega tedna. Tokrat, za spremembo od običajnih ženskih likov
iz zgodovine in mitologije lahko končno pride na vrsto ena, ki v mojem osebnem
življenju igra izredno močno vlogo, pa čeprav nikoli ni v resnici obstajala v
obliki ženske. Govora bo o Luni oz. luninih
menah. To naj bo njihova kratka razlaga, o sami luni pa bom govorila kdaj
drugič, čeprav se mi dozdeva, da sem o njej že skoraj vse povedala (če vam
nagaja spomin... si sami poiščite zapiske o njej, saj vam nagaja spomin in ne
meni. No, meni ne nagaja vsaj kar se te teme tiče).
Jasno je, da Luna objekt v sončnem sistemu in je Zemljin
naravni satelit (naš sončni sistem ima 146 lun – od provizoričnih, ki so samo
večji asteroidi, katere je gravitacija planeta okrog katerega krožijo privlekla
v bližino planeta, pa do lun, ki so velike skoraj kot polovica Zemlje – tukaj
pomislite na Ganymede, največjo luno v našem sončnem sistemu), kot takšna pa ne
oddaja lastne svetlobe, ampak samo odseva svetlobo, ki jo v sončni sistem
pošilja Sonce. Ker sta Zemlja in Luna stalno v rotaciji, je Luna (katere ime je
v resnici Luna – to je latinska beseda za, no, Luno) skozi leto različno
osvetljena, kar povzroči, da poznamo t.i. Lunine mene.
Lunine mene so ciklični procesi (enemu samemu pravimo
'Metonski cikel', svoje ime pa nosi po grškem astronomu Metonu, ki je živel
okrog leta 460 BC), ki se ponavljajo vsakih 19 let (če npr. polna luna zapade
na 21. Maja – tako kot letos – se bo 21. Maja 2035 stvar ponovila na isti
datum). Vsaki dve leti se zgodi tudi, da se ena izmed luninih men dogodi na
datum podoben originalnemu na katerega je nastopila – tako lahko polno luno
pričakujemo tudi okrog 21. Maja leta 2018). Vsakih osem let se zaporedje
luninih men ponovi z zamikom enega do dveh dni (torej, polna luna 22. Ali 23.
Maja 2024).
Luno vedno napol obsvetljuje Sonce, ker pa luna rotira okrog
Zemlje, običajno vidimo samo en njen del, ki pa je različno osvetljen skozi
mesec. Ker pa Luna nima gladke površine, saj je na njenem površju veliko
kraterjev, dolin in gorovij, katera mečejo dolge sence na njeno površino. Prvi
lunin krajec je zato veliko svetlejši kot zadnji lunin krajec, saj sonce takrat
meče svetlobo na t.i. 'Mareo' oz. del Lune, ki nima tako razgibane površine.
Lunine mene, kakršne spremljamo nekateri s slabim spanjem
ponoči, tako niso samo štiri, ampak jih je malo več. Nova Luna (t.i. Mlaj) se nahaja med Zemljo in Soncem, zato ne
vidimo njenega osvetljenega dela. Mlada
Luna (t.i. voščeni ali naraščajoči polmesec) se nahaja med zemljo in
Soncem, vendar je že ušla iz ravne linije na kateri je bila kot nova Luna.
Senca, ki v večini zakriva Luno v tej meni, je lunina lastna senca (Zemlja v
resnici ne meče sence na Luno – ta pojav lahko vidimo samo v primeru luninega
mrka med polno luno), ki nastane, ker je samo del njene površine obsvetljen s
Sončno svetlobo oz. vidimo samo tisti del do katerega Sončna svetloba pride, saj ostalo Luna
zakrije sama.
Prvi krajec pomeni,
da je Luna 90° stran od navidezne linije med Soncem in Zemljo, zato jo tudi
vidimo osvetljeno samo njeno prvo polovico. Ta mena nosi ime po tem, ker je
Luna do tukaj naredila prvi del svoje poti okrog Zemlje. Naraščajoča Luna pomeni, da količina osvetljene Lune narašča, medtem,
ko Luna potuje na področju med 90° in 180° od linije Sonce – Zemlja. Do Polne Lune pride, ko Luna doseže 180°
oddaljenosti od te navidezne linije. Zdaj se ne nahaja več med Soncem in
Zemljo, ampak je na drugi strani Zemlje (ker vsak izmed nebesnih teles
potrebuje svoj čas, da pride okrog Sonca ali okrog planeta okrog katerega se
vrti, se redko kdaj ta tri telesa pokažejo v ravni črti ravno ponoči – kar se
lahko spomnite predvsem tisti, ki ste kdaj hujšali s pomočjo lunine metode ali
pa poznate koga, ki je bil žrtev te neumnosti).
Tukaj pa Lunina osvetljenost prične upadati. Najprej pride
do pojemajoče Lune, kar pomeni, da
je več kot pol Lune še vedno osvetljene s Sončevo svetlobo, vendar pa njena
osvetljenost upada. Sledi ji zadnji
krajec, za katerega lahko predvidite, da pomeni, da je Luna prišla do tretje
četrtine svoje poti okrog Zemlje, Sončeva svetloba pa osvetljuje njeno drugo
polovico. Temu sledi še pojemajoči
polmesec, kjer je osvetljeno manj kot pol Lunine površine, količina
osvetljenosti pa še upada. Temu zopet sledi Nova Luna in cikel se lahko ponovi.
460. Zdaj pa res še zelo, zelo na kratko. Amarantin je beseda dvojnega pomena oz.
vsebine. Kot samostalnik predstavlja globoko (oz. temno) rdeče-vijolično barvo,
kot pridevnik pa opisuje nekoga oz nekaj, kar je večno lepo, njegova lepota pa
ne pojenja. V prenesenem, bolj pesniškem pomenu predstavlja tudi nekaj večnega,
neumrljivega in neskončnega.
Tako, verjetno me imate že 'poln kufer' (tudi jaz imam vas
tako močno 'poln kufer', brez strahu) z mojimi teorijami in pametovanji. Če se
vam zdi, da so moje teme vedno bolj brez-vezne, mi svetujte kakšno, ki bi
zanimala vas... seveda, predstavite mi jo na zanimiv način, kajti, če boste
rekli samo 'ne da se mi iskati po internetu, poišči zame', vas bom gladko
poslala nekam... kjer vam verjetno ne bo všeč. Čas je, da grem spet malce nos
vtaknit v svojo glasbeno kolekcijo, kjer bom spet našla deset glasbenih
referenc, katere bom opisala naslednji teden. Kar se tega tiče... lahko me
šokirate tudi do te mere, da me vprašate katere so glasbene reference za
katerega od zapiskov in kaj me je pripeljalo do razmišljanja o tej temi, ki sem
jo zaradi te reference opisala. Lahko me vprašate tudi, kakšna je povezava med
samimi članki (do zdaj ste si že morali zapomniti dejstvo, da je vse povezano z
vsem... če pa tega ne vidite, imam za vas verjetno slabo novico). Res je, da
tudi sama ne poznam povezav med vsemi stvarmi na svetu, se jih pa trudim najti.
Medtem, ko jih iščem pa vi vedno lahko nekaj novega znanja stlačite v svoje
možgane ali pa še bolje, poslušate kaj, kar bo vaše možgane prisililo k
razmišljanju o stvareh o katerih običajno ne razmišljate. Torej, do naslednjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar