Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 44.del

Nova sobota je čas za novo trosenje pameti naokrog... kljub temu, da avtor trpi katastrofalen glavobol, svoje koncentracije pa že lep čas ni niti slišal, kaj šele videl. Torej, lahko vnaprej domnevate, kaj vas čaka, kajne? Tako kot vsak teden je tudi tokrat pred vami površno spackanih deset člankov o raznih temah, ki večinoma izhajajo iz glasbenih referenc s katerimi sem se prejšnji teden srečala (lahko vam je pač žal, da ne veste katere te reference so, ker vam jih ne mislim naštevati... ker zanje verjetno tudi slišali še niste nikoli). Kako torej človek dobi asociacijo na človeško zobovje, ovčje runo in na nekaj Guinessovih rekordov? No, tega vam pa v resnici ne morem razložiti, ampak takšne stvari se enostavno dogajajo.

Ker ste glede idej in predlogov izredno radodarni – in ja, moj sarkazem je še vedno vključen – jaz pa rada tolčem z glavo ob zid, vas še enkrat opominjam na to, da jih lahko posredujete (ideje, predloge, komentarje) in če so kvalitetni (beri: če bom nanje našla kvalitetno glasbeno referenco), se bo verjetno samo po sebi naredilo, da bom o tej temi, ki jo boste predlagali, tudi razmišljala in... če bom razmišljala, obstaja velika možnost, da bomo nekaj od teh misli tudi zapisala. Če seveda najdem svojo koncentracijo in smisel za humor.

Kakorkoli, informacije ne čakajo nikogar, ta teden vas čaka samo veliko podatkov, zato najbolje, če kar začnete brati. In seveda, berite kot odrasli ljudje, v celotnih stavkih, celotne odlomke. Lahko da boste izvedeli kaj novega.

431. Zakaj ima človek diferencirano zobovje (Sekalci, podočniki, kočniki)? Ja, sigurno ne zaradi tega, da bi njegov nasmeh izgledal bolj plastičen in zato bolj primeren za naslovnice. Človek ima diferencirano zobovje predvsem zaradi praktičnih razlogov. Tisti od nas, ki kljub temu, da se približuje poletje, še vedno kaj pojemo, bomo že vedeli, da so zobje izredno praktični za prežvekovanje hrane. Torej, govora bo o zobeh? Niti ne. Govora bo trenutno o tem, da se tudi velike organizacije, ki zagovarjajo in propagirajo pravice živali, kdaj pa kdaj zmotijo (vpliv ogromnih korporacij in njihovega denarja korenito spreminja ljudi, če še niste opazili). Predvsem bo govora o ovnu z imenom Shrek.

Tako izgleda ovca iz katere so potegnili celotno krzno s kožo vred, kar bi morali avtorji plakata posebej poudariti.

Shrek, takrat štiriletni oven je namreč leta 1998 ušel iz svojega tropa in se nadaljnjih šest let skrival, kar je pomenilo tudi, da ga niso strigli. Ovce vrste merino je potrebno striči vsako leto, saj se v nasprotnem primeru žival lahko pregreje in se posledično skuha od znotraj navzven (kar se tiče varuhov živalskih pravic, se vam ne zdi, da je za žival to lahko ekstremno boleče in običajno pripelje do tega, da žival pogine?), če pa se prevrne na hrbet, se ne more več postaviti nazaj na noge in je kot takšna bolj izpostavljena plenilcem ali pa se lahko zaduši pod težo, ki jo nosi.

Torej, šest let kasneje so Sheka ujeli in ga ostrigli (seveda, profesionalci) in oven pri tem ni bil niti najmanj poškodovan. Očividci – dogodek so prenašali na nacionalnem TV programu na Novi zelandiji, kjer je Shrek živel – so povedali, da je bil videti dobesedno nasmejan, ko so končali z njegovim striženjem – ker imamo vsi, tudi ovni, radi nove frizure, kajne? Iz njega so tako odstranili več kot 27 kilogramov volne, ki je zadostovala za izdelavo 20 moških oblek v velikosti Large.

Predstavljajte si, da nosite 27 kilogramov odvečne teže – jaz jih nosim cca 10 preveč in zaradi tega nisem nič kaj preveč srečna, sploh če moram dlje teči ali pa zlesti na kakšen hrib. In ne, kljub temu, da je tukaj prišlo do primerjave med volno in salom, je 27 kilogramov še vedno 27 kilogramov. Kaj je bolje, da vam pade na nogo, kilogram sena ali kilogram železa? Oboje je težko en kilogram, če smo natančni.

Zelo simpatični Shrek preden so ga ostrigli... vidite, da mu runo prekriva skoraj celoten obraz in tudi njegove nožice je težko videti... to že ne more biti dobro za žival.

Poleg Shreka sta znana postala tudi ovna Chris, iz katerega so leta 2015 odstranili preko 40 kilogramov volne, in Big Ben, iz katerega so eno leto prej obrili skoraj 29 kilogramov volne. Obe živali sta bili zaradi količine neobrite volne bolj izpostavljeni pregrevanju in raznim okužbam ter zelo otežkočenemu premikanju, s katerimi je bilo bistveno ogroženo njuno življenje. Chrisa so dali v posvojitev, vendar pa si njegove zadnje noge nikoli ne bodo opomogle zaradi viška teže, katero je več let nosil s seboj (tudi pri ljudeh, ki nosijo veliko odvečne teže pride do tega, da se jim noge pričnejo kriviti). Za kapitaliste pa podatek, da njegova volna ni imela nobene vrednosti, ker je bila preveč zanemarjena, da bi jo lahko dali v nadaljno predelavo in je tako bila zavržena. In uboga žival jo je toliko časa nosila s seboj in tvegala svoje življenje zaradi nje...

...in zelo simpatični Shrek potem, ko so ga ostrigli. Navihani oven je postal nacionalni junak in celotna država je žalovala za njim, ko so ga leta 2010 morali uspavati zaradi bolezni. Star je bil 16 let.

V tem primeru gre za volno, saj je udomačene ovce nujno striči, ker svoje dlake ne menjajo tako kot divje ovce. Primer krzna pa je druga zgodba. In kaj imajo pri vsem tem človeški zobje? Kot že rečeno, ljudje imamo diferencirano zobovje, da lahko odgriznemo in prežvečimo hrano, katero imamo na krožniku pred seboj. In ravno raznolikost naših zob nakazuje na to, da je hrana živalskega izvora tudi nujna v naši prehrani. Vendar za to ni treba umoriti 3 do 8 dni starega ovčjega mladiča (ker je njegovo meso povsem neuporabno za prehrano) in si narediti iz njegove kože kučmo iz t.i. astrahana (ki je ena najdražjih vrst krzna na svetu). Če niste podpornik tega, da bi morali jesti tudi hrano živalskega izvora, je to vaša osebna odločitev (in seveda, ni me potrebno v vsakem stavku, ki ga izrečete na to opomniti – vegetarijanci in vegani ste namreč tega sposobni... in ne jemljite tega kot žaljivko). Vseeno pa ne rabite nasedati čisto vsem, kar PETA izreče, saj so nekatere njene izjave neverodostojne (kot smo že omenili velike korporacije s svojim denarjem človeka korenito spremenijo... isto velja tudi za organizacije).

432. Zdaj pa nekaj o smrti in sicer 'kratek' opis tega, kako lahko ljudje, ki se na to spoznajo ugotovijo, da je nekdo umrl zaradi zadušitve ali zaradi davljenja. Ker je to precej pogosta tema v sodobnih kvazi-krimi serijah / filmih in okrog te teme obstaja ogromno urbanih mitov, jih lahko na tem mestu nekaj razjasnimo... zato, ker enostavno ne morete verjeti vsemu, kar vidite in slišite po televiziji.

Sama preiskava avtopsija žrtve za katero se sumi, da je umrla zaradi zadušitve, se že skoraj 100 let ni bistveno spremenila, sploh kar se tiče avtopsije vratu in dihalnega trakta. Po mnenju patologov je najboljše poročilo o tem leta 1933 napisal G. Gonzales. Pri pregledu takšne žrtve je bistveno natančno pregledati vrat od zunaj, saj so znaki zadušitve lahko očitni šele na truplu (ker se šele takrat koža izsuši in posledično postane bolj transparentna), pregledati posamezna tkiva v vratu (od podkožja, mišic, požiralnika in dihal pa vse do kosti, celo hrbtenice), kar pa pomeni, da je potrebno iz trupla odstraniti celotno grlo, če je le mogoče s podjezičnico (katera je zlomljena samo v 1/3 primerov in ne pri vseh, kakor kažejo kvazikrimi serije) in jezikom vred.

Znani so primeri, ko žrtev umre šele nekaj ur po napadu v katerem jo je nekdo poskušal zadaviti, ker so poškodbe nastale v telesu, na zunaj pa niso opazne. Pri preživelih, katere je nekdo napadel tako, da jih je poskušal zadaviti, je pregled otežkočen, saj je moč dobiti le dvo-dimenzionalne podatke o tem, kako je bil izvršen napad na žrtev (ali je bila uporabljena vez – v smislu vrvi ali kosa oblačila - ali je nekdo uporabil samo roke – zaradi razmerij (ki bodo opisana malo kasneje) je namreč mogoče, da drobna ženska zadavi moškega večjega od sebe). Morebitno oživljanje močno otežkoči pregled živega in zabriše dokaze o tem, kar se je zgodilo (če je nekomu otežkočeno dihanje ali pa dihati sploh ne more, mu je preko nosu ali grla v telo vstavljena zunanja dihalna cev, ki črpa zrak v pljuča. Zaradi tega pride do t.i. barotravme (poškodb zaradi pritiska), ki so zelo podobni sledem davljenja, če pa je zunanja cev vstavljena skozi grlo, pa je del grla potrebno prerezati, kar pa povsem uniči sledi napada in morebitnega umora.

Pri tem je nujno tudi razlikovati med dušenjem in davljenjem. Človek se zaduši zato, ker ima nekaj ujeto v grlu (pri majhnih otrocih so to pogoste zelo majhne igračke, pri starejših pa je to lahko vdihnjen delec, kos hrane ali pa bruhanje - verjetno ste že slišali za koga, ki se je zadušil z lastnim bruhanjem), davljenje pa nastopi od zunaj – ko nekdo žrtev kot že rečeno, napade z golimi rokami ali vezjo. Zaradi uporabe vezi je tako davljenje precej podobno obešenju, so pa sledi, ki jih posamezen način pusti malo drugačne (pri obešenju bo sled uporabljene vrvi potekala proti enem ušesu, pri davljenju pa bo bolj enakomerna in bo običajno potekala v liniji, ki je vzporedna ključnici).

Verjetno največkrat uporabljen izraz, katerega je moč slišati pri raziskovanju smrti povezanih z davljenjem ali zadušitvijo, so petehije. Gre za pikčasto krvavitev, ki nastane, ko se nekdo bori za zrak (zato lahko manjše nastopijo tudi pri močnem kašljanju ali bruhanju), vidne pa so na očesni veznici, na koži in celo na notranjih organih. Druga izmed sledi očitne pri davljenju pa so odtisi palca, rok ali praske, katere povzročijo nohte. Ker je palec tisti prst na roki, ki lahko povzroči največjo silo, odtis palca na žrtvi običajno predstavlja napadalčevega/morilčevega, če pa gre za odtise štirih prstov ali nohtov pa ti običajno pripadajo žrtvi, ki se je trudila odstraniti vez ali napadalčeve roke z grla, da bi prišla do zraka.

Zdaj pa še osnovni štirje pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da nekdo umre zaradi dušenja ali davljenja:

(1) srčna aritmija (neenakomerno bitje srca) nastane zaradi pritiska na karotidno arterijo oz. njene živčne ganglione in posledično povzroči zastoj srca. Ta je pogosta pri davljenju, vendar ne pri obešenju, saj je pritisk (običajno s strani palca) omejen na eno samo točko, zanj pa je potrebno ogromno sile.

(2) širše razpršen pritisk na karotidno arterijo (širši pas ali štirje prsti, ki pritiskajo na arterijo), ki prepreči dotok krvi v možgane je pogost pri umorih, pri obešenjih pa je zelo redka, saj zanjo potrebujemo veliko sile.

(3) pritisk na jugularno veno, ki prepreči vrnitev venozne krvi (kri, iz katere je telo že pobralo kisik, ki ga potrebuje) iz možganov. V tem primeru se venozna kri nalaga v možganih, kisika je zato v možganih vedno manj, to pa pripelje do počasnega dihanja, nezavesti in posledično zadušitve. Tak pritisk mora biti dolgotrajen, zato je pogosta pri obešenjih. Za tak način potrebujemo zelo malo sile, posledično pa zaradi tega nastopi smrt skoraj brez bolečin.

(4) Možen pa je tudi pritisk na samo grlo, ki ustavi dotok svežega zraka v pljuča, ki posledično ne morejo krvi oskrbeti s kisikom in žrtev se zaduši. Takšno prakso je možno velikokrat zaslediti pri avtoerotični spolni asfiksiji, ki pa je ušla izpod nadzora – bo pa opisana v naslednjem odlomku.

Torej, kakšno vezo ima vse skupaj z razmerji s katerimi lahko drobna ženska umori velikega moškega? Na kratko: očitno je, da so za zadušitev potrebnih več dejavnikov, katere lahko strnemo v štiri točke: Točna anatomska lokacija uporabe sile, moč izvršene sile, trajanje izvršene sile in velikost področja na katerem smo aplicirali to silo. Če je ena izmed teh šibkejša, morajo zato ostale tri biti močnejše oz. dolgotrajnejše. Tako, da če zgrešimo natančno lokacijo (npr. karotidne arterije ali grla), moramo uporabiti več moči, ki mora trajati dlje in mora obsegati večje področje.

To naj vam bo zaenkrat v vednost, če boste pregledovali nekoga, za katerega sumite, da je umrl zaradi davljenja ali zadušitve. Če boste pri tem našli še kakšno zanimivost, pa veste kje me najdete, vedno sem namreč pripravljena slišati kaj zanimivega o tem.

433. Torej, kot obljubljeno in zato, ker vedno rada omenim kakšno prakso, ki velja za nenavadno (ali v naših zaplankanih krajih za povsem nesprejemljivo, ker smo bolj zaplankane sorte) avtoerotični spolni asfiksiji, posebni seksualni praksi, ki je pogostejša pri moških (preberite si zapis 157, ki vam bo predstavil, kaj natanko se pri tem primeru dogaja.  Pri seksualni praksi o kateri govorimo gre za posnemanje delovanja organizma pri obešenju, je pa zaželeno, da uporabnik preživi, za razliko od tistega, ki je omenjen v odlomku 157), gre pa za načrtno obešenje, ki pomaga več krvi spraviti v področje medenice oz. penisa in povzroči vzburjenje pri uporabniku (sicer se je poslužujejo tudi ženske, vendar ker je pri nas sam potek vzburjenja različen od tistega pri moških, ni nujno uspešna).

V bistvu gre za način obešenja ali posnemanje samega obešenja, ki povzroči, da zaradi gravitacije več krvi odteče v noge in medenico, ko pa se enkrat nahaja v medenici, bo odtekla tudi v penis, kar bo povzročilo erekcijo pri moškem. Težava nastane, ker se te prakse nekateri lotevajo precej površno, kar povzroči, da se dejansko obesijo, saj lahko pri nepravilni uporabi zadušitev sledi že v nekaj minutah (ker tudi obešenja, ki jih vidite na TVju ali v filmih niso v resnici ravno takšna, kot jih prikazujejo. Da bi nastopila smrt zaradi obešenja, je treba počakati nekaj minut, da se v možganih nakopiči dovolj venozne krvi in bi nastopila nezavest, kateri nato sledi zadušitev.

Način erotičnega vezanja kinbaku

Znani so primeri, kjer so žrtev sneli iz zanke s katero je bila obešena in žrtev je preživela določen čas, nato pa umrla. Do smrti v tem primeru pride zaradi možganskih poškodb, ki jih je povzročila venozna kri oz. umanjkanje kisika v možganih. Takemu stanju se (seveda, če vas to zanima) strokovno reče anoksična encefalopatija (anoksična označuje, da gre za stanje brez kisika, encefalopatija pa razloži, da gre za bolezen možganov). Nekatere možganske celice so zelo dovzetne za izgubo kisika (brez njega namreč nikakor ne morejo funkcionirati) in pri pomanjkanju kisika odmrejo takoj (nekaj milijonov možganskih celic izgubite z vsakim pijančevanjem, ki se je končalo z nezavestjo), nekatere pa odmrejo šele čez čas. Ko pride do tega, pride do t.i. vegetativnega stanja, kjer je žrtev možgansko mrtva, aparature pa opravljajo delo posameznih notranjih organov od zunaj. Upanje za okrevanje takšnega človeka je v resnici minimalno. Tisti, ki so se po komi povzročeni z dušenjem spet ovedeli, so namreč vedno imeli poškodbe možganov, ki pa niso bile ozdravljive (cerebralni edem oz. otekanje možganov in hernije na možganih).

Pri početju česarkoli bodite previdni... to še vedno ne pomeni, da ne smete početi ničesar.

434. Tole počasno izgubljanje življenja me je spomnilo na zanimivo besedo, ki tako meni kot vam ne bo nikoli koristila, je pa seveda nujno, da jo spoznate.  Torej, naj vam povem kdo ali kaj je psychopomp.

Psychopomp je bitje, ki duše mrtvih pripelje do njihovega zadnjega bivališča (poglejte si zapise o nebesih – zapisek 426 – in peklu – zapisek 427, da si boste znali predstavljati, kaj vas pravzaprav čaka). Njegova naloga ni, da mrtvemu sodi, ampak samo, da ga varno pripelje v posmrtno življenje / podzemlje. Veliko verovanj iz klasičnega obdobja – Egipt, Grčija, Rimski imperij – je bilo namreč prepričanih, da je duša na brutalen način iztrgana iz telesa človeka v momentu njegove smrti.

Hermes, upodobljen v priročniku za Aklimijo

V klasičnih kulturah so vloge psychopompov opravljali Charon (tisti, ki dušo umrlega prepelje preko rek Styx in Acheron v Had), Vanth (etruščanski demon, dostikrat primerjan z grškimi furijami), Hermes (bog prehajanja in mej, ki se hitro giblje med svetom mrtvih in svetom živih), Hekate (spoznali ste jo v zapisku 335), Merkur (med drugim tudi bog komunikacije in kurir med bogovi, zato je lahko opravljal tudi to službo) in Anubis (vladar v egipčanskem podzemlju, bog mrtvih in kasneje tudi zavetnik balzamiranja). V šamanističnih verstvih to vlogo opravlja šaman, ki pa ne samo, da pomaga umirajočemo, ampak pomaga tudi novorojenemu, saj njegovo dušo predstavi svetu. Tako poznamo tudi t.i. doule za umirajoče, ki pomagajo umirajočemu in njegovi družini v času priprave na smrt in posledično žalovanje.

Na Filipinih verujejo, da umirajoči pokliče tistega, katerega duh se mu prikaže v zadnjih trenutkih življenja (mrtvi starši ali partner), pred tem pa ti duhovi sedijo ob vznožju njegove postelje, da bi lahko tip po njegovi smrti dušo ujeli in jo prepeljali v posmrtno življenje.

Iz starih verovanj se je tako v srednjeveški Angliji razvila podoba Grim Reaperja (okostnjaka v velikem plašču, ki s seboj nosi koso), katero je prevzelo veliko kultur po svetu in jo predrugačilo na svoj način (npr. shinigami na Japonskem). Vendar okostnjak s koso ni edina oblika, ki so jo poznale starejše kulture. Velikokrat je bil psychopomp predstavljen tudi v obliki živali (konj, jelen, pes, krokar, vrana, sova, vrabec ali kukavica). Tako se je verjetno razvila tudi stara vraža, da če pred neko hišo vidimo večjo količino ptic, da bo v tej hiši nekdo umrl (ali pa je to spet vraža katero poznajo samo naključni ljudje s katerimi sem se kdaj v življenju srečala).

435. In ko smo že ravno pri smrti in okrog nje: 14-letna Sheila Sharp se je zjutraj 12.4. 1981 vrnila domov na počivališče Keddie (v bližini Sierra Nevade v Kaliforniji) po tem, ko je noč prespala pri prijateljici nedaleč stran. V hiši so jo pričakala trupla matere Glende Sue, brata Johna in njegove prijateljice Dane. Vsi med njimi so bili zvezani z električnim kablom, nato pa do smrti pretepeni s kladivom. Sue in John sta bila tudi večkrat zabodena in Johnov vrat je bil prerezan. Kasnejša obdukcija je pokazala, da so Dano zadavili in jo poleg kladiva pretepli še z nekim drugim predmetom.

Družina Sharp pred tisto grozljivo nočjo... njihovih umorov nikoli niso uspeli razrešiti.

V sosednji sobi je policija našla Glendina mlajša otroka, 10-letnega Grega in 5-letnega Ricka, poleg njiju pa je bil še družinski prijatelj, 12-letni Justin, vsi pa so dogajanje v sosednji sobi prespali, čeprav je Justin kasneje trdil, da je videl napadalca. Ker njegove izjave skozi leta niso bile konsistentne in je kasneje priznal, da je verjetno o tem samo sanjal, njegovo pričanje ni bilo shranjeno kot dokaz.

Kot da to še ni bilo dovolj, so oblasti ugotovile, da v hiši manjka 12-letna Tina Sharp, ki je nato veljala za pogrešano in ugrabljeno naslednja tri leta, dokler njene lobanje niso našli 150 kilometrov stran. Domnevalo se je, da jo je ugrabil tisti, ki je tako brutalno pobil člane družine in njihovo prijateljico, in kljub temu, da je bilo veliko osumljenih in je bilo sprovedenih več obširnih preiskav, je štirikratni umor iz Keddieja do danes nerazrešen.

436. Zdaj pa nekaj – resnično upam, da kratkih podatkov o umetni inteligenci. Ta je namreč že nekaj časa prisotna v naših življenjih – v obliki osebnih asistentov na računalnikih, aplikacij kot so Siri, Cortana in Alexa, možnosti internetnega brskalnika, da predvidi, kaj bomo iskali, Netflixova priporočila, katere filme bi si lahko pogledali (ki je zasnovana na tem, katere smo že videli)... pa vse do avtov, ki se vozijo sami (pred kakšnim dnem sem slišala za vojaško ladjo, ki manevrira brez posadke in se uporablja na lokacijah ali v primerih, ki so za ljudi prenevarne – torej, še en krasen primer umetne inteligence).

Pojem umetna inteligenca je nastal leta 1956 in se definira kot sposobnost stroja, da sam opravi inteligentna dejanja – npr. sprejme odločitev o nečem, prepozna glas ali govor ipd.). V zadnjih časih so to temo zopet privlekli na plano, saj se kar kopičijo roboti za komercialno uporabo (če imate seveda dovolj denarja). Leta 1996 je šahovski mojster Garry Kasparov igral proti IBMovem superračunalniku Deep Blueju (sicer sta igrala dvakrat, enkrat leta 1996 in nato še eno leto kasneje. V prvem nizu je zmagal Kasparov, v drugem pa Deep Blue), leta 2011 pa je IBMov računalnik Watson zmagal na ameriškem TV kvizu Jeopardy! In prejel nagrado milijon dolarjev. Ta dva računalnika sicer nista v komercialni prodaji, je pa zato po novem več takšnih , katere je že moč kupiti ali pa bo do tega prišlo kmalu. Eden izmed takšnih je Jibo, robot sposoben komuniciranja s človekom in opravljanja vrste gibov (ker je na tržišče prišel Aprila 2016 se z njim še nisem imela priložnosti pogovoriti na samem, zato vam tudi njegove analize ne morem podati).

JIBO, robot za druženje v nekaterih svojih pozah. Mali robot se premika po načelih animacije, lahko pa tudi spreminja izraze na svojem obrazu.

Ker je v zadnjih 20 letih robotika zelo napredovala, lahko roboti danes vidijo, slišijo, se učijo, sklepajo in pridejo do lastnih zaključkov ter rešujejo težave, lahko tako trdimo, da je umetna inteligenca močno izboljšala izobraževanje, poslovanje in tudi zdravje (pomislite na oblike ortoz in protez, ki so namenjene tistim, ki jih potrebujejo. Pred kratkim so predstavili tudi posebne rokavice, ki znakovni jezik gluhih sproti prevaja v govor, kar zelo olajša komuniciranje med gluhim človekom in nekom, ki ne pozna znakovnega jezika) ter počutje posameznika ali večjih skupin ljudi.

Seveda pa, ljudje bodo ob omembi umetne inteligence najprej prišli do apokaliptičnih zaključkov, saj nas bo ta inteligenca pokopala. Ti scenariji izhajajo predvsem iz znanstvene fantastike in kljub temu, da nekateri svarijo pred tem, kaj se lahko zgodi v takem primeru, poznavalci trdijo, da stvari niso tako črne, kot si jih večina predstavlja. Res je namreč, da je lahko aparatura pametnejša od človeka, vendar pa njeni algoritmi v resnici niso sposobni samostojnega razmišljanja in delujejo samo po tistih algoritmih, ki so vanje vprogramirani.

Vseeno pa obstaja težava v tem, da bi aparaturam dali preveč odgovornosti. Napredni sistemi imajo namreč napake, saj se npr. ne znajo odzvati na nepredvidljive variable, človekova navodila si lahko tolmačijo narobe in po vrhu vsega so še izredno občutljivi na t.i. kiber napade. Raziskovalci tega področja vseeno ostajajo optimistični in zagotavljajo, da umetna inteligenca ni tukaj, da nas uniči (če ste prepričani, da se bo to zgodilo, si najdite kakšno knjigo z osnovami programiranja in štartajte z njo, da boste ustvarili umetno inteligenco, ki se bo proti tisti 'zli in pokvarjeni' umetni inteligenci borila), ampak, da nam pomaga v vsakdanjem življenju.

437. Seveda, čas je tudi za konkretno babnico tega tedna in zapiski so me opomnili na to, da še nisem povedala ničesar o Hel.

Hel, kakor jo je upodobil A. Kolakis

Hel je nordijska boginja smrti in posmrtnega življenja, vladarica realma z njenim imenom, ki se nahaja v Niflheimu (eden izmed devetih realmov v nordijski mitologiji. To je realnost mraza in ledu, pogosto pa ga imenujejo tudi 'svet megle' ter včasih 'svet teme').

Hel je najmlajša hči boga Lokija (okrog njegove vloge se poznavalci še prerekajo: nekateri viri ga navajajo kot boga ognja, spet drugi kot predkrščansko verzijo Luciferja, večinoma pa se o njem ve, da je shapeshifter – torej, da spreminja lastno obliko tudi v predmete in živali – in večinoma je prikazan kot nagajivec, vse tam do tega, da je zloben) in velikanke Angrboðe.

Kot vladarica sveta oz. realma posmrtnega življenja je Hel predstavljena kot napol mrtva in napol živa - njen obraz in telo pripadata živi ženski, njene noge pa so od mrtveca, lisaste in gnijoče, na njenem obrazu pa je grozljiv izraz.

Za vladarico realma, ki nosi njeno ime, jo je postavil vrhovni bog Odin. Njena naloga je, da prevzame tiste umrle, ki so bili za časa življenja zlobni, tiste, ki so umrli zaradi bolezni in pa tiste, ki so umrli od starosti. Ti namreč ne morejo vstopiti v Vallhallo, zato ostanejo v Helu, predvsem v Helini dvorani Éljúðnir ('dom mrtvih'). Njeno ime, iz katerega se je verjetno razvila tudi današnja beseda s katero poimenujemo pekel, v resnici pomeni 'tista, ki pokrije / skrije nekaj'. Veliko vzporednic je bilo potegnjenih med njo in indijsko 'ultimativno črno boginjo' Mahakali.

438. Mož z imenom Ea-Nasir je potoval v perzijski zaliv, da bi kupil baker, katerega bi nato prodal v Mezopotamiji. Tako je v nekem trenutku dobil naročilo nekoga z imenom Nanni, ki je želel kupiti bakrene palice in Ea-Nasir se je strinjal. Nanni je tako poslal sužnja z denarjem k Ea-Nasiju, da bi prevzel palice, vendar jih suženj ni hotel prevzeti, saj so bile izredno slabe kakovosti. Nanni se je razjezil in napisal pritožbo namenjeno Ea- Nasirju, v kateri ga je zmerjal, da mu je prodal ničvredne palice bakra za katere je plačal veliko preveč denarja in da je zelo užalil tudi njegovega sužnja, ki je bil poslan, da palice prevzame.

Pisna pritožba Ea-Nasirju.
Njegova stranka, mož z imenom Nanni je moral biti
precej besen, da je popisal glineno ploščico,
se vam ne zdi?

Če ste opazili, zgoraj je omenjena Mezopotamija, kar pomeni, da se je stvar dogajala precej dolgo nazaj, kar pomeni tudi, da se Nanni ni enostavno usedel za računalnik in napisal pritožbo preko e-maila. Ne. Pritožba je zapisana na 12 cm visoki, 5 cm široki in 2 cm debeli glineni ploščici. Gre za do zdaj najstarejšo najdeno kupoprodajno pritožbo, saj je bila najdena v ruševinah Ura in je domnevno bila napisana okrog 1750 let pred našim štetjem.

V nekem prostoru, za katerega se domneva, da je bila hiša Ea-Nasirja, so našli še kupe takih ploščic, vse naslovljene nanj. Dokazano je, da se Ea-Nasir ukvarjal s trgovanjem – kupoval in prodajal je kovine, oblačila, posodo in celo zgradbe – ter se, na podlagi ploščic sodeč, pogosto spuščal v goljufanje svojih strank in vse dokaze o tem tudi shranil. Za razliko od novodobnih ljudi, ki počnejo povsem isto kot on, vendar dokaze o tem nemudoma uničijo, da jim ni mogoče priti na sled.

Danes si glineno ploščico lahko ogledate v Britanskem Muzeju, ki je ploščico ukradel leta 2003 med ropanjem Narodnega muzeja v Iraku. Ta zapis pa je na tem mestu zato, da boste mogoče doumeli, da vas tradicionalna zgodovina uči samo o ljudeh, ki so delovali na podoben princip kot Ea-Nasir (torej, kretenih), je pa lahko poznavanje takšnih zgodb tudi zanimivo, saj se ne vrti samo okrog številk in letnic.

439. Na stropu veličastne Hagie Sophie v današnjem Istanbulu v Turčiji so stoletja opazovali nenavaden napis, katerega so v nekaj obdobjih celo častili kot relikvije oz. napise s sveto vsebino. Ko so v začetku sedemdestetih let 20. Stoletja ugotovili, da gre za napis sestavljen iz nordijskih run, so končno poslali nekoga na to višino, fotografirali in prerisali misteriozni napis in ga nato nekaj let razvozlavali, kaj natanko naj bi pomenil.

Po več letih so, kljub temu, da je napis bil slabo berljiv, ker je barva znakov že močno zbledela, odkrušili pa so se tudi delci ometa na katerem je bil napisan, uspeli dešifrirati, da je prvi del napisa sestavljen iz moškega osebnega imena Halfdan (oz. verzije tega imena '-alftan', ki je bil v uporabi v časih, ko je na tem področju delovala t.i. Varjaška straža, elitna skupina v Bizantinski vojski, katero so večinoma sestavljali moški skandinavskega in anglo-saksonskega porekla), drugi del napisa pa naj bi pomenil 'je napisal te rune'... Prav tako je v Hagii Sophii še en tak napis, v katerem naj bi pisalo 'Arni je napisal te rune', vendar pa ta napis, za razliko od prvega, ni potrjen. V obeh primerih gre za grafita v stilu 'XY was here', tako da ne gre samo za grdo obnašanje današnje mladine, ampak se stvar vleče že malce dlje kot ste si do zdaj predstavljali.

Eden izmed varjaških grafitov v Hagii Sophii

Očitno je, da so skandinavci vedno imeli specifičen smisel za humor. V neki jami so našli zapisane rune na višini okrog 4,5 metrov nad tlemi in ko so ta napis dešifrirali, so ugotovili, da na njem piše 'to je res visoko'.

440. Preden je Pompeje prekrila debela plast vulkanskega prahu iz bližnjega Vezuva, so bili Pompeji zelo živahno mesto. Imeli so svojo vlado, svojo upravo, infrastrukturo in tudi svoje grafite. Medtem, ko so nekateri izmed teh grafitov bili skoraj pesnitve, so drugi bili prav nesramno vulgarni. Ravno zaradi vulkanskega prahu so ostali krasno ohranjeni do danes. Nekaj primerov:

Napis na Baziliki: 'Oh zidovi, toliko neumnih napisov držite na sebi, da je čudež, da se ne sesedete pod lastno težo!'

Napis na Herculaneumu (gostišču poleg kopališča): 'Komornik Apel in Cezarjev suženj Dekster sta tukaj prijetno večerjala in se istočasno dajala dol'.

'Prijatelja sta bila tukaj in deležna sta bila obupne postrežbe s strani Epafrodita, zato sta ga vrgla ven in 105 in pol sestercijev raje porabila za kurbe'

Primer dobro ohranjenega grafita iz Pompejev

Napis pred vrati na Vezuv: 'Ti, ki serješ, upam, da bo s teboj vse v redu in boš lahko zapustil te kraje!'

Iz peristila gostišča, ki je bilo v lasti Verecundusa: 'Restit pravi: Resticija, sleci svojo tuniko, prosim, in nam pokaži svoje kosmate intimne predele'

Za konec pa še napis iz enega izmed bordelov: 'Jočite, dekleta! Moj penis je obupal nad vami in sedaj prodira v moške zadnjice. Zbogom, čudovita ženstvenost!'

Še en dokaz o tem, da smo ljudje vedno bili ljudje in smo se vedno tako tudi obnašali, torej ni potrebno za vse obkriviti tiste, ki so drugačni od vas (mlajše, starejše, lepše, bolj bogate, priseljence ipd.). Zdaj bi vam že lahko bilo jasno, da je človeštvo že od nekdaj tako in se z njim ni potrebno obremenjevati. Držite svoj nos v svojih problemih, vsak od nas ima namreč svoj nos in ta je namenjen samo lastnim problemom. Dejstvo, da je t.i. shitposting obstajal že pred tisočletji pa v resnici ni nič novega, vendar v Pompejih še danes služijo ogromne denarje na ta račun. Pomislite, kaj se bodo arheologi čez stoletja in tisočletja naučili iz grafitov kakršne pišete danes, ko svoj nos vtikate v tuje težave.

Tako, pisanje tega tedna je prišlo h koncu, ker ne samo, da sem izgubila ves smisel za humor, izgubila sem že skorajda zavest. Mogoče mi ne bi škodilo, da se spet srečam s kakšno kavo ali nečim užitnim. Do takrat pa... saj vendar veste, kako in kaj. Torej, do naslednjič!