Moje misli so čudni patroni... na stvari o katerih bi morala
misliti, se niti spomnim ne, na tiste, ki pa nimajo nobene veze z realnostjo,
pa nimam nobenega vpliva, saj se enostavno prikažejo tam in takrat, ko jih
najmanj potrebujem. Ta teden je bil kljub temu, da sem dejansko imela nekaj
časa zase, večinoma zapravljen tako, da sem kopičila informacije, ki ne
zanimajo nikogar (v moji bližini). Potem sem se nekaj sekund kasneje zalotila,
da se sama s seboj pogovarjam v jeziku katerega se šele učim in pogovor je
dejansko zvenel smiselno (kar se tiče tega, da govorim sama s seboj... a vi
nikoli ne potrebujete nasveta s strani eksperta?), nato pa sem zopet začela
pisati pornografske zgodbe. Ko pride do tega, si običajno najdem kaj pametnega
za početi, ker že moje poljudnoznanstveno pisanje ne pelje nikamor (kar sedaj
dokazujem že 47. Teden zapored), kaj šele kaj pod tem standardom. Res pa je
tudi, da se običajno šund literatura prodaja veliko bolje kot kaj bolj resnega.
Na idejo sem prišla celo, da bi svoje šund zapise pričela objavljat... pa sem
si premislila. Že tako se sovražim zaradi svojega zanikrnega intelekta, zakaj
bi me zaradi tega sovražili še drugi? Saj imate dovolj drugih razlogov, zakaj
me lahko sovražite.
Se pa je v moje misli prikradla ideja, da bi v zapiske
lepila tudi glasbene reference, ki so me pripeljale do razmišljanja o tem, ker
bi mi tako ljudje lahko podali tudi svojo idejo o tem. Ko sem bila nad idejo že
skoraj navdušena, se je seveda prikazala ena kratka, rezka in jasna misel: 'Bodi no resna!'. Ker je moje
razmišljanje o teh referencah vedno bolj nenavadno in nepredvidljivo, obstaja
varianta, da ljudje ne bi opazili kakšna je povezava med referenco in dejanskim
zapiskom. Ideja o tem je bila opuščena. Seveda pa vam še vedno ostane možnost,
da me lahko vprašate zakaj sem nekaj opisala, od kje takšna ideja, zakaj ravno
zdaj ipd. Saj veste, da neumen ni tisti, ki sprašuje, ampak tisti, ki to ne
počne. Tisti, ki sprašuje nam daje na znanje, da hoče vedeti. Tisti, ki pa ne
sprašuje, pa je prepričan, da vse o tem že ve, torej ne rabi spraševati. Res pa
je tudi, da so takšne modrosti veljale takrat, ko so ljudje še govorili o čem
pametnem in ne o vremenu.
Vremenu namreč ni mar kako na dolgo in na široko govorite o
njem. Vreme se namreč ne ozira na kritike. Zato na svoje kafetne debate
prinesite kakšno boljšo zamisel. Tukaj je nekaj mojih.
461. kar naenkrat so neki čudaki (tudi ta, ki trenutno
opisuje celotno težavo) okrog hodili z brisačami za vratom in mimoidočim
govorili 'Samo brez panike!'. Pisalo se je namreč 25. Maja, na nekdanji Dan
Mladosti in veliko ljudi se je s katerim od teh čudakov z brisačo srečalo v
živo ali pa preko kakšnega družbenega omrežja. To je namreč dan, ko ljubitelji
trilogije v petih delih 'Štoparski vodnik po galaksiji' slavimo spominski dan
na avtorja te knjige in sam obstoj knjige. Vendar, da ne bom ravno tako neugledno
predvidljiva, vam ne bom opisala avtorja Douglasa Adamsa in prav tako vam ne
bom skoraj ničesar povedala o knjigi, ampak vam bom povedala o novici... ki bo
nekatere med vami mogoče spomnila na film Interstellar. O čem je torej reč?
Belgijski teleskop Trappist (ja, resno... samo država, ki
trdi, da NI Francija lahko teleskop poimenuje po vrsti sira) je prvič odkril
naseljive planete izven našega sončnega sistema. Sicer se o takšnih planetih
velikokrat sliši, vendar gre večinoma samo za domneve. Okrog ultrahladnega
rdečega škrata (glej enega izmed naslednjih odlomkov), ki je prejel ime
Trappist 1 (ker nas bodo z uporabo tega imena morebitne visoko razvite vrste
življenja v vesolju jemale izredno resno) so bili odkriti trije planeti, podobne
velikosti kot Zemlja in prav tako z dokaj podobnim orbitalnim časom.
Eden izmed avtorjev raziskave, Dr. Gillon je razložil, kaj
so tam pravzaprav sploh iskali: 'Zakaj iščemo naseljive oz. naseljene planete
okrog tako hladnih zvezd? Zato, ker imamo zaenkrat samo naprave, ki nam to
omogočajo. Če hočemo iskati življenje v vesolju, se moramo tega lotiti tam,
kjer imamo ustrezno tehnologijo in je dejansko v naši bližini!'
 |
| Umetniška ponazoritev kako naj bi izgledal pogled iz enega izmed planetov na rdečega škrata z imenom Trappist 1 |
Trappist 1 (torej, ultrahladni rdeči škrat) je do sedaj nosil
neprivlačno ime, kakršnega lahko neki stvari dajo samo astronomi ( 2MASS J23062928-0502285). Kljub
temu, da je imel tako neprivlačno ime, so se okrog njega zbrali trije planeti,
ki domnevno nudijo podobne pogoje kot Zemlja. Sicer je lansko leto v znanstveni
srenji zaokrožila ideja, da ni nujno, da je vse življenje zasnovano na ogljiku
(tako kot človek, njegova prehrana – rastlinska in / ali živalska – ter tudi
večina stvari, ki jih človek uporablja ali vsaj pozna – dober primer tega sta
oglje in diamanti... oba sta sestavljena iz iste snovi, ki je na molekularni
ravni samo malo drugače razporejena. Vendar ljudje še vedno ne nosijo velikih
kosov oglja na prstanih ali verižicah, za tja namreč hočejo velikokrat dražje
diamante), vendar pa je to še vedno samo ideja, znanstvena srenja pa si o njej
še ustvarja mnenje. Tako še vedno velja prepričanje, da lahko življenje najdemo
(ali v skrajni sili pošljemo) samo na planete, ki ponujajo podobne pogoje kot Zemlja.
S pomočjo Zelo Velikega teleskopa (...ja, to je v resnici
njegovo ime) v Čilu, so dokazali, da imata dva izmed planetov podoben orbitalni
čas kot zemlja (eden dan in pol, drugi pa 2,4 dni), za tretjega pa še niso
povsem prepričani in zaenkrat trdijo, da ima orbitalni čas med 4,5 dni in 73
dnevi (orbitalni čas je, če vam to ni postalo jasno iz napisanega čas, ki ga
planet potrebuje, da se obrne okrog lastne osi. Na Zemlji je to en dan). Iz teh
podatkov so znanstveniki nato uspeli izračunati, da so ti planeti od 20 do
stokrat bližje svoji zvezdi kot je Zemlja Soncu, vendar pa, ker je rdeči škrat
manjša ugašajoča zvezda, to ustvarja pogoje, ki bi bili lahko primerni za
življenje (zaenkrat se domneva, da planeti dobijo od dvakrat do štirikrat več
radiacije kot jo Zemlja dobi od svojega Sonca, vendar pa to zaenkrat ne
predstavlja večje težave). Celotni sistem je od Zemlje oddaljen približno 40
svetlobnih let, tako da ga dejansko lahko štejemo v solarno soseščino.
V prihajajočih letih bodo teleskopi, ki so še v izgradnji,
lahko preučili tudi dejanske življenjske pogoje na teh planetih (sestava
atmosfere, voda in posledično življenje). Tak način raziskovanja predstavlja
ogromen korak naprej v preučevanju bližnjega vesolja, kar lahko igra pomembno
vlogo tudi kasneje, ko ne bodo ljudje več tako zaplankani, da bodo sklepali, da
sami predstavljajo središče vsega dogajanja v vesolju.
462. da ne bo potrebno iskati daleč naprej... rdeči škrat. Nekateri med nami smo dolgo
nazaj spremljali ceneno televizijsko serijo z istim imenom, ta pa nas je
pripeljala do tega, da se vprašamo o tem, kaj je bilo mišljeno s takšnim
imenom. Tole so stvari, ki sem jih izvedela jaz (če ima kdo še kakšno idejo ali
dejstvo o tem pa veste kje me najdete).
Rdeči škrat je manjša in relativno hladna zvezda – 'manjša'
pomeni, da se njena masa nahaja v rangu med 0,075 solarne mase (mase našega
Sonca) in 0,5 solarne mase, 'relativno hladna' pa pomeni, da je temperatura
njenega površja pod 4000 Kelvini (če se vam niti to ne ljubi preračunat... to je
približno 3727° Celzija, kar je približno... ne, naslednji odlomek si boste
prebrali, pa vam bo bolj jasno kaj vam govorim). Za zvezdo je to nizka
temperatura, večina zvezd v galaksiji Mlečna cesta pa sodi v to kategorijo.
Te zvezde imajo nizko maso, zaradi njihove majhnosti pa v
njihovih središčih prihaja do manj jedrske
fuzije vodika v helij, zaradi česar oddajajo zelo malo svetlobe. Nobene od
teh zvezd ne moremo videti s prostim očesom ali amatersko opremo, zaznavajo jih
lahko samo večji teleskopi. Največji rdeči škratje oddajajo približno 10%
sončeve svetlobe, najmanjši pa celo tako malo kot je 0,0001% te svetlobe. Te
zvezde so veliko gostejše kot Sonce (zopet nekaj nakladanja o fuziji vodika v
helij v sami notranjosti zvezde... za kar pa sem bila obveščena, da je
dolgočasno in nezanimivo početje, zato se mu bom izognila) in ker večino fuzije
opravi s pomočjo konvekcije, se helij ne nabira v središču zvezde, vodik pa se
v veliki večini porabi za časa trajanje 'glavnega zaporedja' (main sequence – gre za vrste zvezd,
kateri pripada velika večina znanih zvezd, ta pa poteka med zelo vročo in
svetlo do zelo hladne in zatemnjene zvezde. V bistvu je to življenjski cikel običajne
zvezde) te zvezde – če bi se helij nabiral v središču zvezde, bi se ga v času
trajanja nabralo toliko, da bi zvezdo pripeljalo do tega, da eksplodira... ker
vem, da ste za pojem 'supernova' že slišali. Takšna poraba energije v središču
samih zvezd pripelje do tega, da imajo te zvezde zelo dolg rok trajanja,
nekatere domnevno celo do 10 trilijonov
let (10 000 000 000 000 let... kar je veliko več, kot je staro naše vesolje, ki
je že proslavilo 14 600 000 000 let). Zaradi njihovega izredno dolgega trajanja
se domneva, da zvezde, ki so obstajale v 'trenutku velikega poka' obstajajo še
danes.
 |
| kratek prikaz življenjskega cikla zvezde |
Rdeči škratje, ki imajo maso večjo kot je 0,25 M (oz. ena
četrtina Sončeve mase) imajo možnost postati t.i. Rdeči velikani, manjše pa najprej postanejo modri škratje, potem pa po približno 5 milijardah let (kaj pa je
eno leto več ali manj?) pa se skrčijo na velikost belega škrata (in ne obupujte, tudi o tem bomo nekoč govorili).
Veliko rdečih škratov je obkroženih z eksoplaneti (največ jih je bilo odkritih
v okolici škrata Gliese 581 in to domnevno kar šest – od tega so štirje
potrjeni, za dva pa še niso povsem prepričani). Naseljivost teh planetov pa je
vprašljiva. Ker so eksoplaneti bližje sami zvezdi (ko se zvezda stara in se
vodik v njej porablja, se zvezda prične krčiti – kar posledično pripelje do
modrega škrata – to krčenje pa pomeni tudi, da močneje privlači planete), kar
zelo skrči pas naseljivih planetov (planeti, ki imajo ustrezne pogoje v katerih
bi lahko živeli ljudje – z nekaj zunanje pomoči kot so ustrezna oblačila,
čelade ipd.- pa do tega, da planet teoretično premore vodo in je na njem možno najti
kaj za pod zob ali pa to vzgojiti). Ker pa so tako blizu same zvezde, jih to
lahko pripelje tudi do tega, da se ne morejo vrteti okrog lastne osi, kar
pomeni, da je ena stran planeta neprestano osvetljena, druga pa je v večni
temi... to dejstvo povzroči ogromne temperaturne razlike med eno in drugo
stranjo planeta (in za tiste, ki vam je običajen letni prehod iz -5° Celzija na
+30°Celzija, podobno kot to poznamo v naši domovini, prenaporen ali pa vam
predstavlja glavno temo pogovorov in posledičnega jamranja na račun vremena, bi
takšne temperaturne razlike pomenile čisti nesmisel – kako pa bi jamranje nad
temi temperaturnimi razlikami opisovali na družbenih omrežjih pa prepuščam vaši
domišljiji... običajno ste polni idej na to temo), zato bi atmosfera na eni
strani planeta zmrznila, na drugi strani pa izparela. Trenutne teorije
predpostavljajo, da je možno naseliti lune okrog takšnih planetov, saj se luna
vrti okrog planeta, četudi ta miruje, to pa bi pomenilo, da je na luni mogoč
dan in posledično tudi noč, nihanje temperature pa bi bilo veliko manjše.
463. Ker pri rdečih škratih nisem hotela več navajati
podatkov za katere potem poslušam, da so nezanimivi, jih bom poskusila
zakamuflirati v malo drugačno temo. Med brskanjem po fasciklih, ki že komaj dihajo
od kopičenja podatkov, ki se mi zdijo zanimivi, sem naletela na zapisek o Soncu
in njegovi zgradbi ter vlogi v našem osončju. Ja, skrajno nezanimivo,
nekoristno in dolgočasno. Sonce je tukaj zato, da imamo mi razlog za jamranje o
vremenu, ker če ni prevroče, je pa premrzlo. Narobe (tudi, če imate slučajno
prav... ja, se sigurno ne mislim ustaviti pri tem – ker imamo vsi tendenco
nekoga drugega kriviti za lastne težave, bom jaz obkrivila vas). Nekaj podatkov
o Soncu nikoli ne škodi, saj lahko resnično začinijo vaše običajne obkofetne'
debate, ki ne peljejo nikamor.
 |
| Čau Sonček, kod si hodil do zdaj? |
Sonce je največji objekt v našem sončnem sistemu in prav
tako je tudi najsvetlejši. Od zemlje je oddaljen okrog 149 milijonov
kilometrov, svetloba, katero oddaja, pa do Zemlje potuje 8 minut. Preračunano
gledano, je njegov premer 109-krat večji od Zemljinega (v Sonce bi lahko
pospravili približno milijon planetov v velikosti Zemlje) in kot takšno, Sonce
predstavlja 99,8% mase našega osončja. Temperature na in v Soncu so različne
(na površju naj bi bile temperature okrog 5500° Celzija, v samem središču Sonca
pa naj bi se zaradi jedrske fuzije temperatura povzpela do 15 000 000° Celzija.
Naše Sonce, ki omogoča dejstvo, da Zemlja premore življenje v vseh oblikah, je
samo ena izmed približno 100 milijard zvezd v naši galaksiji, nahaja pa se
približno 25 000 svetlobnih let od samega središča galaksije (sigurno ste
slišali slovensko popevko 'Zemlja pleše'... zato si zdaj enostavno zamislite,
da Sonce počne isto, za en krog okrog središča Mlečne ceste pa potrebuje
približno 250 milijonov let). Tako, dovolj številk, ker verjamem, da ste se v
njih že zdavnaj izgubili.
Pred 4,6 milijarde let (ker na internetu ni fotografskega
materiala, ki bi to potrdil ali ovrgel lahko predpostavljate, da gre za
domnevo) je iz ogromnega oblaka plina in prahu nastala t.i. solarna meglica, ki
pa se je začela zaradi močne gravitacije vrteti hitreje, kar je pripeljalo do
tega, da se je sploščila v disk in se pričela sesedati sama vase. Ko se je
večina materiala zbrala na sredini tega diska, je nastalo Sonce (ki je v
resnici plinska gmota), iz ostalega materiala, ki ga je meglica vsebovala pa je
nastal ostali solarni sistem. Zaradi količine plinov, katere domnevno vsebuje,
znanstveniki napovedujejo, da bo Sonce v dokaj nespremenjeni obliki obstajalo
še kakšnih 5 milijard let, nato pa bo po vsej verjetnosti 'oteklo' v t.i.
rdečega velikana (to je umirajoča zvezda v zadnjih stadijih svoje evolucije –
čez približno pet milijard let se bo Sonce napihnilo in pogoltnilo notranje
planete v osončju, vključno z Zemljo. Do tega pride, ko se v zvezdi nabere
dovolj helija in ta prične izgorevati, kar zvezdo močno razširi), kakršno naj
bi ostalo naslednjo milijardo let. V tem času se bo helij v njegovem središču
porabil, zaradi česar se bo zaključila jedrska fuzija. V središče bo nato padla
naslednja plast helija, ki se že ves čas nalaga v Soncu in ko bo helija
dokončno zmanjkalo, se bo rdeči velikan skrčil v kompaktnega belega škrata.
Tudi kot beli škrat bo domnevno nekoč izzvenelo in naj bi se spremenil v
teoretično obliko zvezde, črnega škrata (vendar, ker bo življenja na Zemlji
konec, ko nas bo Sonce pogoltnilo, se s tem ne rabite obremenjevati). Zaenkrat
imate o tem dovolj... (sama sem sicer ugotovila, da imam podatkov na to temo in
teme povezane z njo še za kakšnih 3000 zapiskov, ampak se res ne mislim
poniževati na tak način, da jih delim z nekom, ki ga sploh ne zanimajo).
464. Vseeno, teorije o življenju na drugih planetih še ne
bom opustila... zato naj bo tukaj nekaj idej o tem, zakaj še nismo (uradno)
srečali nezemljanov. Vsakdo izmed nas pozna vsaj enega človeka za katerega
imamo občutek, da je padel iz kakšnega drugega planeta, ker nekako ne sovpada v
našo idejo o tem, kakšen naj bi človek bil. Ker pa smo ljudje izredno
egocentrična bitja in izredno radi stvari sodimo po lastnem zgledu, je
posameznikova ideja o tem kdo in kaj je človek zamegljena s tem, kje je človek
odraščal in kako so ga vzgajali – za nekoga na Samoi je povsem standardno, da
okrog hodi brez hlač in v njegovo razgaljenost se ne vtika nihče, ker so vsi
njegovi znanci prav tako naučeni, da okrog hodijo brez hlač, pri nas pa se brez
hlač prikažeš samo v lastnem stanovanju in že naletiš na neodobravanje celotne
ulice - preden kdo izmed vas izjavi, da se ne ozira na to kaj si misli družba,
naj se spomni na to, da je del te družbe – čeprav nehote, je še vedno njen del.
Po kratki miselni enačbi torej lahko pridete do ugotovitve, da tak človek v
resnici ne odobrava samega sebe, noče pa se spreminjati, ker je njegov 'prav'
bolj pravilen od drugih. Kakorkoli, preden iz tega naredim celotno doktorsko
dizertacijo na temo 'ne', se bom vrnila k Fermijevemu
paradoksu.
V naši zaplankani galaksiji je med 1 in štirimi milijardami
planetov podobnih Zemlji (ker, kot že rečeno, samo takšne lahko podpirajo
življenje – kar je po mojem čista buča, ampak mene nihče ne vpraša ničesar). V
eni sami samcati galaksiji. Poznamo preko 100 milijard galaksij in v vsaki je
tudi po več 100 milijard zvezd, okrog katerih so planeti, ki bi lahko podpirali
življenje. Torej, zakaj nas še niso obiskali nezemljani?
S tem vprašanjem se ubada paradoks poimenovan po fiziku E.
Fermiju, en del samega paradoksa (tisti o katerem vam govorim danes – torej,
ali smo v vesolju sami ali ne) pa je tesno povezan s t.i. Drakeovo enačbo (o kateri pa kdaj drugič). Izpostaviti je moč
veliko idej o tem, zakaj še nismo srečali bitja, ki bi dejansko prišlo iz
katerega drugega dela galaksije (smo pa srečali takšna bitja, ki dajejo vtis,
da so iz kje drugje in nasploh smo srečali veliko takih, za katere si želimo,
da bi jih lahko poslali kam daleč daleč stran, da se z njimi ne bi rabili zopet
srečat). Tukaj je nekaj preprostejših:
(1) razvoj življenja kot ga poznamo je izredno komplicirana
stvar in zanj mora biti izpolnjeno ogromno zunanjih pogojev... pa še takrat ni
nujno, da bo uspel (lahko pa, da smo ena izmed redkih vrst, ki je s svojo
evolucijo prišla tako daleč... in ne, to ni bil sarkazem).
(2) Vedno obstaja možnost, da se življenje na nekem planetu
ustavi in izumre (pomislite na dinozavre in ostalih 99% bitij, ki so na Zemlji
izumrla) ali pa še huje, bitja na nekem planetu pobijejo vsa ostala bitja in
nato še pripadnike svoje vrste. Ni nujno, da pride do vojne, ki močno zmanjša
število pripadnikov vrste, lahko pride tudi do katastrofe, katero povzroči eno
izmed teh bitij oz. nekaj pripadnikov neke vrste.
(3) tale deluje kot da je ukradena iz kakšnega rahlo
zastarelega sci-fi stripa, vendar vse stvari so mogoče: možno je, da obstaja
civilizacija, ki opazuje in nadzoruje delovanje drugih civilizacij (katere so
tako kot ljudje preveč osredotočene same nase, da bi ugotovile, da jih nekdo
opazuje) in ko ena izmed 'podrejenih' civilizacij postane prepametna ali začne
škoditi drugim, jih ta civilizacija, ki jih je opazovala, enostavno pospravi.
(4) Mogoče je tudi, da nas je kakšna ekstremno inteligentna
vrsta že opazila, vendar so se odločili ne vmešavati se v naše zadeve, saj smo
kot vrsta nevarni sami sebi (kaj šele drugim), ogromno škode pa naredimo vsemu,
česar se dotaknemo. Torej, resnično je mogoče, da obstajajo ekstremno
inteligentne civilizacije, ki so svoje težave reševale brez nasilja in
kolateralne škode... torej bi vam moralo biti tudi jasno, zakaj nočejo nobenega
opravka z nami.
(5) Pri iskanju odgovorov na to vprašanje moramo upoštevati
tudi nekatere zunanje dejavnike, npr. čas (ljudje obstajamo tako kratek čas, da
smo za vesolje praktično nepomembni – če je kdo ali kaj pogledalo v smeri
našega domačega planeta, obstaja velika verjetnost, da takrat sploh še nismo
obstajali kot vrsta, kaj šele, da bi bili sposobni komuniciranja preko svojih
meja), razdalja (vesoljska ladja bi morala potovati z večkratno svetlobno
hitrostjo, da bi sploh lahko prišla na Zemljo v tem času, ko tukaj obstajamo
kot ljudje in ne preden se je evolucija sploh začela ali pa po tem, ko bo naš
planet že davno propadel in nam ne bo več omogočal življenja), interes drugih
vrst (obstaja možnost, da življenje na drugih planetih obstaja, ampak ima samo
s seboj toliko težav, da ga ne interesira težave iskati tudi drugje... ali pa
vrste na drugih planetih niso obstajale dovolj dolgo, da bi vzpostavile kontakt
z nami) ter še cela četa drugih težav, ki nam preprečujejo vzpostavljanje stika
z vrstami iz drugih planetov.
(6) in verjetno najbolj grozljiva možnost, kar jih Fermijev
paradoks predpostavi... Kaj pa če smo v vesolju resnično sami???
Tiste, ki ste seznanjeni z delom Kurta Vonnegutta bom zdaj
spomnila na zbirko zgodb Zajtrk šampionov... na straneh 58 in 59 v zbirki je
predstavljena kratka zgodba z naslovom Plešoči bedak, ki krasno povzame večino
zgoraj naštetih idej in zakaj niso uspešne. Ne poznate zgodbe? O čem govori, si
preberite tukaj plešoči bedak (ang)
Tukaj imate pa še kratko predstavitev samega Fermijevega
paradoksa (brez skrbi, v risani obliki je, zato obstaja možnost, da med ogledom
ne boste zaspali) Kje so nezemljani?
465. Prisežem, zdaj pa je dovolj vesolja za ta teden (ker
domnevam, da ste že po prvih nekaj vrsticah prvega zapisa nehali brati...
toliko že poznam nekatere izmed svojih bralcev... od tistih treh, ki to berete,
seveda). Zato naj se tukaj vrine notri konkretna babnica tega tedna... ki pa bo
za spremembo od ostalih s tem nazivom shujšana, bleda in zelo nemočna... in kljub temu, da je bila takšna, je naredila ogromno škode. Tako kot vsaka konkretna babnica.
 |
| Pacientka s tuberkulozo dobiva transfuzijo kozje krvi |
Ker se modni trendi neprestano spreminjajo in so iz leta v
leto bolj obupni – celo do te mere, da morajo zagovornice mode ne samo
intenzivno hujšati, ampak morajo vase vtikati tudi razne silikonske /
kolagenske vložke, da bi poudarile atribute katere so izgubile, ker so izgubile
večino teže, poleg tega pa nase in vase nanašati tudi več plasti kemikalij (še
enkrat vas opominjam na to, da je botoks živčni strup... prijelo se ne bo
nikogar), da bi dosegle standarde, katere so postavili neki ljudje, katere te
ženske nikoli ne bodo srečale. Vendar pa so modni, če ne celo lepotni standardi
vedno bili rahlo vprašljivi – sigurno ste že kdaj slišali za steznike (ki so
poleg tega, da so naredili tanek pas, povzročili tudi, da lastnica ni mogla normalno
dihati, kaj šele jesti), visoke pete (ki so na dolgi rok uporabe lahko hudo
deformirali gležnje in stopala – tukaj pomislite tudi na stari kitajski običaj
povijanja stopal, saj so ženske z velikimi stopali veljale za grde), uporabo
peroksida za posvetljevanje las ter razne načine mučenja, ki povzročajo
zagorelo polt ipd. Kot danes prikazuje Hollywood, je najbolj glamurozna stvar,
ki jo ženska lahko naredi to, da zdrvi v svojo lastno smrt. Ta trend je svoj
vrhunec dosegel pred približno dvema stoletjema, ko je ideal ženske lepote –
huda bledica, shujšanost, krvavo rdeče ustnice in žareče oči – predstavljal
simptome tuberkuloze. Takrat se je
tudi razvila ideja in iz nje mišljenje, da lepši kot si, prej umreš. V času
divjanja tuberkuloze v novem svetu (1750 do 1850) je tako veljalo mišljenje, da
lepše osebe zbolijo prej,
Zanimivo pa je dejstvo, da če nekaj velja za slabo (bolezni
običajno veljajo za hudo nadlogo, če pa to niso, jih bo sigurno nekdo uporabil
za izgovor pri vsem), se običajno razvije mnenje, da se je takšne težave
potrebno znebiti. Vendar pa ne v tem primeru. Lepotni trendi so takrat
dobesedno narekovali steznike, široka krila (ki so še poudarila koristnost
steznika), preparate za posvetljevanje kože ter rdečilo za ustnice, kar je
emuliralo samo bolezen. Ko so v drugi polovici 19. stoletja uspeli ugotoviti,
da bolezni ne povzroča 'slab zrak' (kot so bili sprva prepričani), ampak so za
to krive bakterije (takrat so namreč uspeli izolirati bakterijo tuberkuloze...
lahko pa da je to bilo tisto življenje iz tujega planeta o katerem smo govorili
malo nazaj... sem že tiho), je postalo umiranje v mlaki izbljuvane krvi precej
manj glamurozno kot se je do takrat zdelo.
Mogoče se vam zdi, da so danes modni trendi tako raznoliki,
da boste sigurno našli tudi takšnega, ki vam bo škodil manj kot vsi ostali.
Dandanes je tažava v tem, da med t.i. modnimi trendi najdemo tudi 'načine
razmišljanja' - pripadnost politični stranki, pripadnost nekemu gibanju,
katerega ne razumemo najbolje, ampak, ker nas je nekdo prepričal, da je dobro,
bomo temu podlegli, pripadnost tistim, ki trdijo, da ne pripadajo aboslutno
ničemer... kar je zopet ena izmed modnih buč, saj zdrava pamet že dolgo, zelo
dolgo, celo predolgo ni bila v modi... če sploh kdaj.
466. V zgornjem odlomku sem izpostavljala bolj ženske (in ne
pripadnike obeh uradnih spolov... čeprav so že zelo stara ljudstva poznala več
teh. Navaho indijanci so priznavali 4), ker velja prepričanje, da je moda
nekaj, kar pritiče ženskam. Po svetu se je razpasel še en trend, tokrat v
razmišljanju, katerega žrtve so običajno ženske (in v veliki meri so njegovi
povzročitelji moški). Gre za katastrofo imenovana rape culture (po domače, 'kultura posiljevanja').
Samo kulturo posiljevanja je izpostavil feminizem, vendar pa
tukaj ne gre za rezanje luknjic v modrčke ali pa sežiganje modrčkov (feminizem
je prinesel veliko dobrega, če smo pošteni – možnosti, da se lahko ženske
izobražujemo, da se zaposlimo, da lahko same odločamo o svojem telesu... in pri
tej zadnji možnosti se velikokrat zaplete). Definicija o tem, kaj kultura
posiljevanja sploh je, je še danes vprašljiva, saj ne obstaja enotna
definicija, različne definicija pa izpostavijo različne aspekte početja. Vseeno
pa lahko izpostavimo nekaj idej o tem, o čem teorije o kulturi posilstva sploh
govorijo.
Sama teorija se ne vrti samo okrog samega akta posilstva,
ampak gre dostikrat za privzgojeno ali priučeno metodo, ki žensko predstavlja
kot objekt. Iz tega se razvijejo načini šovinističnega razmišljanja, ki pa
prinašajo katastrofalne posledice na celotni družbi: nasilje v družini (če je
otrok priča takšnemu početju, potem lahko prevzame idejo, da je to normalno in
bo kasneje v življenju sam počel podobno), nepriznavanje posledic tako
fizičnega kot tudi psihičnega nasilja nad šibkejšim (veliko ljudi je dejansko
prepričanih, da občasne vzgojne klofute gradijo in utrjujejo karakter... težava
je v tem, da to ni res, nasilja nad šibkejšimi – ženskami, otroki, starejšimi,
bolnimi ali celo živalmi – pa se poslužujejo predvsem tisti, ki so psihični
slabiči in ne prenesejo teže vsakdana, kjer se jim dostikrat dokaže, da se
glede česa motijo... kar pa ti ljudje ne sprejemajo zelo dobro), trivializacija
spolnega nasilja ('To je tvoja dolžnost!' je ena izmed stvari, katere je moč
velikokrat slišati iz ust moškega – veliko moških je namreč še vedno
prepričanih, da je edini način, kako se jim ženska lahko zahvali za neko uslugo
ali v bolj ekstremnih primerih že samo zato, ker pač obstajajo, spolni odnos.
Velikokrat so posledice tega tudi opijanjenje ali drogiranje žrtve – rohipnol
in GHB sta vedno v obtoku – ali še kaj hujšega) in seveda, obkrivitev žrtve
('če ženska hodi okrog s prekratkim krilom, preglobokim dekoltejem, previsokimi
petami, preveč ličili ipd., potem prosi za to, da bi si z njenim telesom nekdo
postregel!' – in to v veliko primerih obvelja kot verodostojen dokaz za to, da
je v resnici žrtev posilstva kriva za to, da so jo posilili). Kultura
posiljevanja se je razširila tudi na določene družbene skupine (npr. posilstvo
v zaporih) in postala celo način vojnega mučenja oz. psihološkega vojskovanja.
Kultura posiljevanja se je tako razširila ne samo na ženske, ampak na vse, ki
so kakorkoli drugačni od tistega, ki je prepričan, da se svet vrti okrog njega.
Zanimivo je, da so trivializacija posilstva, obkrivitev
žrtev in določeni miti o posilstvih v veliki meri pozitivno povezani z
rasizmom, seksizmom, homofobijo, ageizmom (gre za diskriminiranje ljudi v
določenih starostnih skupinah), klasizmom (diskriminiranje skupine ljudi, ki
pripadajo določenemu družbenemu sloju) in versko netoleranco ter tudi z
nekaterimi drugimi vrstami diskriminacije.
Ker gre za izredno široko temo, bom na tem mestu zaključila
z njo. Za konec (in v upanju, da se boste nad njo zamislili) pa malo daljša
misel o tem, kje se kultura posilstva sploh začne:
'Ko sem bila stara šest let, mi je starejši brat s pestjo
izbil prednja dva zoba. Moja mama, namesto, da bi ga okarala ali kaznovala, je
počepnila k meni in me po tihem vprašala: 'Kaj si naredila, da si ga tako
razjezila?' Kot majhno dekletce nisem imela nobenega pametnega odgovora na to
vprašanje, zato me je mama vedno po tem opominjala 'Ignoriraj ga, ne izzivaj
ga, ne spodbujaj ga, samo tvoj odziv hoče.' Kar je na koncu izpadlo, kot da je
bistvo mojega obstoja, ali še bolje obstoj mene kot šestletnice povezan samo s
tem, da ne smem ujeziti svojega brata. Začne se, ko smo še otroci, katerim je
priučeno, da so moški plenilci in na koncu odrastemo v prepričanju, da mora
ženska po tihem dihati, hoditi in biti tiho, da ne bi izzivala moškega.'
Kultura posilstva
pomeni, da hčeram vbijate v glavo, da se ne smejo nastavljati, da jih ne bi kdo
posilil, namesto, da bi sinove naučili, da ne smejo posiljevati!
467. Ker bi na tem mestu moral biti drug zapisek, ki pa je
za kontekst tega tedna povsem zgrešen, bom tukaj vrinila definicijo zanimive
francoske besede in sicer appetence. Gra
za občutje intenzivne želje po nečem, ki pa ni priučena, ampak se sama
izoblikuje v človeku. S to besedo pa lahko opišemo tudi naravno privrženost k
nečemu ali še večkrat, nekomu.
 |
| Med arheološkimi izkopavanji sta bila najdena okostnjaka, ki sta se še vedno držala za roke. |
Kot večina današnjega evropskega vokabularja, tudi ta beseda
izhaja iz latinščine, kjer je beseda 'appetere' pomenila hrepeneti po nečem. Iz
te besede se je kasneje razvila latinska appetentia (želja po nečem) in tako
danes poznamo francosko verzijo, appetence. Danes se pogosto uporablja v
kratkih zgodbah, kjer opisuje naravno privrženost med dvema osebama ali tudi
povezanost ali privlačnost med njima.
468. Tukaj sem, zopet da bi se izognila pisanju odlomka na
kratko, hotela enostavno nalepiti sliko... vendar vseeno. Resda naj bi slike
povedale več kot tisoč besed, ampak kot običajno, si lahko ljudje sliko tudi
večkrat razlagajo narobe.
Med iskanjem slik s katerimi bi potrdila vpliv verske
netolerance na kulturo posilstev, sem naletela na kratko razlago nekaterih zelo
zanimivih pojmov v sliki (torej, infograf), ki so s tem na prvi pogled
nepovezani. Potrditev, da gre za verodostojne informacije sem poiskala v
Dictionnaire Infernal, torej že lahko sklepate na kaj ciljam tokrat.
 |
| Kako pa se je to znašlo tukaj??? Pa naj ostane, ker je ravno v kontekstu. |
Med pogosteje uporabljenimi besedami na tem infografu so
bile besede demon (ki izhaja iz
grške besede 'daimos', ki v prevodu pomeni 'znanje' –za boljšo predstavo
pomislite na Agatodaimona, dobrega duha, ki je spremljal neko osebo in skrbel,
da tej osebi ni zmanjkalo sreče, zdravja in modrosti), Lucifer (sprva se je v latinščini pisalo 'Lucem ferre' oz 'tisti,
ki nosi luč / svetlobo' in je bilo to tudi eno izmed imen za Venero,
najsvetlejši planet, katerega lahko opazimo na nočnem nebu s prostim očesom, nekateri
pa so s tem imenom poimenovali tudi zvezdo jutranjico) in Satan (ki izhaja iz
hebrejske besede sheitan in opisuje tistega, ki nasprotuje splošno sprejetim
trditvam in vse postavlja pod vprašaj).
Zakaj natanko je to pomembno? V bistvu ni. Te besede so se včasih
uporabljale v drugačnem kontekstu kot danes in niso imele negativnega pomena. Danes
pa nekateri zaradi teh besed pljuvajo po drugih ali pa jih prepričujejo, da so
njihova življenja napačna. Besedo demon po njegovi izvorn definiciji lahko
prenesemo na znanstvenika, besedo Lucifer na humanista, besedo satan pa na
tistega, ki ne verjame ali še huje, ne veruje.
469. Ker, poudarjeno že stotič zapored, večino svojega
razmišljanja v nekem tednu zastavim okrog glasbenih referenc, ki postajajo
vedno bolj približno definirane in vedno bolj na široko predstavljene, se mi
zdi smiselno, da tokrat napišem nekaj o tem, česa je dejansko sposobna
glasba... in ja, to je edina misel ta teden, ki ni prišla iz dejanske glasbene
reference. Ker ironija še vedno zmaga vsepovsod.
Poslušanje in tudi izvajanje glasbe angažira del možganov
imenovan hipokampus, ki je zadolžen za shranjevanje dolgoročnih spominov. Ravno
zaradi tega spodbujajo poslušanje glasbe pri bolnikih, ki so izgubili spomin
(zaradi bolezni ali poškodbe). Sicer ta proces ne deluje tako, kot ga opisujejo
hollywoodski filmi zgrajeni okrog te tematike (nekomu, ki je izgubil spomin
zaigrajo nekajsekundni posnetek nekega šuma in ta, ki je nekaj sekund pred tem
ni vedel niti kdo je, se nemudoma spomni, kdo je povzročil njegovo izgubo
spomina in zato se odloči, da gre nemudoma ven, tega nadležnega povzročitelja
poišče in ga umori. Ker edino tako bo pravici zadoščeno), saj nas glasba, ki
smo jo v nekem obdobju življenja radi poslušali vedno vrne nazaj v to obdobje.
Mogoče ne tako, da se takoj spomnimo vseh stvari, ki so se nam takrat dogajale,
ampak tako, da nas postavi v čustveno stanje v kakršnem smo bili takrat, kar
nas spomni na to, kako smo takrat razmišljali, s pomočjo tega pa lahko tiste
'izgubljene' spomine po delčkih vrnemo ali pa vsaj ustvarimo na novo.
Glasba močno znižuje nivo kortizola (hormona stresa) v krvi.
Če poslušamo nekaj, kar nam je všeč, se bomo lažje in hitreje sprostili (ko
najdemo novo 'najljubšo pesem' se v naših možganih sprosti ista kemikalijo kot
takrat, ko se zaljubimo). Domnevno pa nekateri žanri (jazz, bluegrass in soft
rock) pozitivno vplivajo na proizvodnjo protiteles v našem telesu (kar izboljša
našo odpornost na prenosljive bolezni) , torej v daljšem času okrepi naš
imunski sistem, to pa blagodejno vpliva tudi na naš metabolizem. Vsaj triletno
igranje nekega inštrumenta pa konkretno izboljša racionalne sposobnosti pri
človeku.resda obstajajo prepoznavne osebe, ki so dokaz nasprotnega, ampak vedno
morajo biti izjeme, ki potrdijo pravilo, kajne?
Dokazano je bilo tudi, da lahko glasba pomaga pri zdravjenu
od različnih odvisnosti. Droge običajno delujejo kot nevrotransmiterji
(kemikalije, ki prenašajo informacije v možganih), na tak način pa deluje tudi
glasba, vendar pa je njen vpliv veliko bolj pozitiven. Droge običajno polenijo
sam sistem nevrotransmiterjev, saj so vstavljenje od zunaj in jih možgani sami
ne rabijo proizvajati, glasba pa možgane spodbudi k temu, da tvorijo
nevrotransmiterje sami, zaradi česar se zmanjšuje potreba po tem, da bi jih v
telo prinašali od zunaj (seveda, tudi tukaj ni treba pričakovati čudežev v roku
nekaj sekund). Določene zvrsti glasbe pomagajo zniževati krvni tlak in napetost
v mišicah (pri teh težavah se velikokrat predpišejo tudi zdravila, ki
učinkujejo podobno kot droge).
 |
| crknjen pleh, očitno al' kaj? |
Izrazito vesela ali žalostna glasba pa nam lahko zamegli
naše razbiranje čustev iz obrazov in gest ljudi okrog nas. Med poslušanjem zelo
žalostne glasbe imamo več možnosti, da bomo nevtralen izraz na obrazu našega
sogovorca razumeli kot žalosten – napaka, ki jo velikokrat ponavljajo ljudje ob
razpadu zveze katero so ravnokar zaključili. Veliko ljudi je namreč takrat
poslušalo izredno žalostno – po domače rečeno 'žilorezno' - glasbo in posledično jih je veliko padlo v
stanje podobno depresiji (zaenkrat se bom zadržala pri postavljanju svojega
komentarja na to dejstvo). Prav tako pa je z izrazito veselo glasbo... ampak
tudi tukaj vam pustim, da si sliko ustvarite sami.
Nekatere vrste glasbe pa močno spodbujajo kreativnost. V tem
primeru je velikokrat omenjena ambientalna glasba, saj pri njej ni izrazitih
nihanj tempa in jakosti, to pa pozitivno vpliva na abstraktno procesiranje
dejstev v možganih. Če se vam zdi, da je vaša kreativnost zadnje čase kakorkoli
okrnjena, to še ne pomeni, da morate nemodoma poslušati 50 plošč z ambientalno
glasbo, da bi se vam ustvarjalnost vrnila v formo. Pri nekaterih ljudeh ima tak
vpliv glasba katero imajo radi (avtor S. King domnevno posluša veliko rocka
medtem, ko ustvarja... in ne morete reči, da je njegova kreativnost kakorkoli
zmanjšana ali neuspešna), te glasbe pa nikar ne poslušajte medtem, ko vozite.
Glasba katero radi poslušamo namreč blokira dražljaje iz zunanjega sveta in
naša koncentracija se lahko z njeno pomočjo zelo zmanjša. V avtu je
priporočljivo poslušati glasbo, ki nas v resnici ne zanima (če se kdaj lotim
tega eksperimenta, bo v mojem avtu končala zbirka srbskega turbofolka, dalmatinskih napevov in seveda, najboljši hiti
slovenske narodnozabavne glasbe ter bom verjetno od muke zapeljala v prvi
jarek, samo da prekinem to trpljenje. Če imate željo sodelovati v tem
eksperimentu, vam lahko posodim kaj iz svoje glasbene zbirke), nas pa ohranja
budne in pozorne. Kljub tej ugotovitvi še nihče ni začel v avtu poslušati
glasbe, ki je ne mara, torej je tukaj šlo samo za idejo o tem, za kaj se sploh
gre pri celotnem vplivu glasbe na naše dojemanje resničnosti.
470. Zdaj, ko ste že vsi zdolgočaseni in naveličani, pa na
hitro še nekaj o samem dolgočasju.
Znanstveniki so uspeli razločiti pet vrst
dolgočasja pri ljudeh. Večina ljudi naj bi pri sebi poznala samo eno izmed teh
vrst dolgočasja, katero izmed njih pa 'ima' pa je ve veliki meri odvisna od
samega karakterja, ki ga imajo te osebe. Veliko ljudi pa je zatrdilo tudi, da
je vrsta njihovega dolgočasja močno povezana z njihovim početjem (ljudje se
redko kdaj odločijo narediti nekaj povsem novega, ampak se rajši držijo svojih
standardnih počenjanj, katera občasno malo poživijo – nekateri namesto neke
začimbe v jed vmešajo neko drugo, drugi tako, da pričnejo pisati na roke in ne pišejo
več na računalnik naslednjih pet minut, dokler jih roke ne zabolijo, nekateri
pa spet tako, da televizije več ne gledajo med ležanjem na levem boku, ampak se
obrnejo na desnega). Kakšne so torej vrste dolgočasja?
 |
| Ker, zakaj točno bi nekaj tako preprostega kot je dolgočasje bilo preprosto? Če stvari zakomplicirate malo bolj, vam vzamejo več časa, kar dolgočasju prepušča manj možnosti obstanka |
Indiferentno dolgočasje
doživljajo ljudje, ki so navzven mirni, sproščeni in v sebi razmišljajo o ne
preveč napornih temah. Nekateri so to obliko dolgočasja enačili s počutjem
tistih, ki so skadili preveč trave. V resnici je to dolgočasje tako
indiferentno (kar pove že samo ime), da niti realne definicije nima.
Apatično dolgočasje je velikokrat podobno
nemočnosti in prav tako učinkuje na same možgane, kar dostikrat pripelje do
depresije ali zlorabe raznih substanc. Tak človek ne kaže pozitivnih in
negativnih čustev, običajno ni zainteresiran za stvari okrog sebe, zato
izkazuje samo odpor. Ta vrsta dolgočasja je bila dokazana pri 36% ameriških
dijakov in študentov (domnevamo tudi, da pri nas ni veliko drugače).
Reakcijsko dolgočasje
(domnevno najhujša oblika dolgočasja, ki ga lahko občuti človek) je tisto, ko
je človek t.r. 'vzburjen' in ima ogromno negativnih čustev. Tak človek hoče
zapustiti situacije v katerih se nahaja, oditi stran od ljudi s katerimi se
nahaja (in jih podzavestno krivi za nastanek situacije, ki jo tako močno
sovraži – med te ljudi običajno štejemo starše, učitelje, sodelavce,
nadrejene... ali pač enostavno, ljudi). Človek, ki čuti takšno dolgočasje
običajno razmišlja o situacijah v katerih bi se raje znašel, ima pripravljene
različne scenarije za to, kaj bi tam počel in kaj bi rekel (če bom še malo
opisovala to obliko dolgočasja, bom verjetno zraven morala nalepiti svojo sliko
in izvide iz zadnjega psihiatričnega pregleda). Ti ljudje so nemirni in običajno
hitro postanejo agresivni. Reakcijsko in apatično dolgočasje sta tisti dve
obliki, ki potencialno na človeku naredita največ škode, saj sta povezana s priučeno nemočnostjo (stanje podobno
depresiji, v katerem nas dotolče situacija v kateri se nahajamo, zato se vanjo
nočemo vpletati, ker smo prepričani, da iz naše strani ne bo nobenega
pozitivnega vpliva na izboljšanje situacije in posledično tudi našega stanja).
Kalibrirno dolgočasje predstavljajo t.i. 'vandrajoče' misli,
iskanje nečesa, kar bi človeka utegnilo zanimati ali pa bi njegovo pozornost
skrenilo iz trenutnega početja, ki ga je spravilo v ta občutek zdolgočasenosti
(kljub temu, da velikokrat sploh ne vedo kam jih nova zanimanja peljejo in kje
jim lahko pomagajo). Ti ljudje se ne bojijo poskusiti kaj novega, vendar tudi
precej hitro izgubijo interes. Ta oblika dolgočasja je pogosta pri ponavljajočem
početju ter tudi v šoli in na delovnem mestu, saj tukaj človek čuti, da njegov
čas ni oseben, ampak ga krojijo drugi ljudje, alternativno početje pa je
običajno zelo omejeno)
Ter končno še iščoče
dolgočasje, katerega predstavljajo neprijeten preganjajoč nemir in veliko
negativnih občutkov. Ljudje v tem stanju iščejo bolj zanimivo početje, nove
aktivnosti, so nemirni, velikokrat tudi spreminjajo svoje mnenje, o stvareh pa
ne razmišljajo sistematično.
In tako smo končno prilezli do konca zapiska za ta teden. Obljubila
sem si pivo, če zapisek spišem v doglednem času... zato se mi zdaj obeta pivo. Torej
že veste, da bom zaključila zelo na hitro. Se pravi, do naslednjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar