Kot da teden še ni bil dovolj katastrofalen, se je moral dan pred objavo sesuti sistem v računalniku, seveda z neshranjenimi zapiski tega tedna. Ker nekdo na tej strani je pač precej površen pri svojem početju. kakorkoli, zadevo smo rešili, zaradi česar smo bili nase prav ponosni in smo posledično še bolj zakomplicirali lastno življenje.
Kakorkoli, zapisek tega tedna bo govoril o stvareh o katerih smo ta teden razmišljali... in ko smo na tem, da se nam življenje sesuva, najraje razmišljamo o seksu in o tem, kako bi svoje slabo počutje predstavili kot krivdo drugih ljudi, sploh takšnih, ki jih v življenju tudi srečali nismo.
471. Klasično
pogojevanje je sicer nekaj, kar večina ljudi povezuje s psi, vendar pa mi
bo koristilo pri nekaj sledečih temah, zato bom z njim začela. Veliko se vas bo
te teme spomnilo iz srednješolske psihologije. Gre namreč za učenje z
asociacijo med dogodki – en dogodek napove drugega, človek ali pes pa se odzove
na prvi dogodek v pričakovanju drugega. Ivan Pavlov je obnašanje testiral na
svojih psih – psi so pred hranjenjem zaslišali zvonček, dejstvo, da bodo dobili
hrano pa je spodbudilo slinjenje pri psih. Sčasoma so psi zvonček povezali s
hranjenjem in se posledično avtomatsko začeli sliniti, ko so zaslišali zvonček.
Običajno se klasičnega pogojevanja poslužujemo pri psih –
večina pa nas prezre dejstvo, da je tudi pri ljudeh zelo uporaben. Najprej si
oglejmo, kako deluje pri psih, nato pa si bomo ogledali tudi, kaj z njim lahko
naredimo pri ljudeh. Najdemo stimulat, ki izzove želeno vedenje (besedno
povelje je nevtralno – pri dovolj ponovitvah bo pes to vedenje ponovil samo z
besednim poveljem, kar spodbudimo s priboljškom po dobro opravljeni nalogi).
Pri takšnem treniranju psa so vedno na razpolago 4 možnosti: pozitivna nagrada (pes dobi priboljšek,
če je nalogo dobro opravil), negativna
nagrada (psa nehamo daviti z zatezno ovratnico, če je nalogo dobro opravil),
Pozitivna kazen (če namesto
naloženega dejanja naredi nekaj drugega – npr. se namesti usede uleže. Ga
sunkovito potegnemo navzgor s povodcem) in negativna
kazen (psu odvzamemo pozitivno posledico dobro opravljenega dejanja, če
tega ne opravi – npr. pojemo priboljšek, katerega bi dobil, če bi sedel, vendar
ker ni sedel / ali pa je naredil nekaj drugega, mu odvzamemo priboljšek).
Podobno učimo tudi majhne otroke – res, da jih ne dajemo na
zatezno ovratnico, ampak sistem učenja deluje na podoben način 'Če boš naredil
to in to, boš nato lahko pol ure igral igrice na računalniku' (ker danes otroci
več ne omedlevajo od navdušenja, če gredo lahko ven, tako kot smo to počeli v
naših časih...). Zdaj pa še ena razlaga, kako lahko osnovni Pavlov princip
klasičnega pogojevanja uporabimo tudi drugje.
472. Seveda je logično, da bom v tem primeru takoj vrgla iz
sebe nekaj izjav o pornografiji. Kje drugje pa se Pavlov princip tako izrazito
uporablja, kot tukaj. Že kar se tiče našega dojemanja tega sveta pa tudi do
tega, kako delodajalci teh ljudi gledajo nanje.
Ilustracije in upodobitve erotičnega in seksualnega značaja
so stare že več tisoč let, vendar pa pornografije v takšnem kontekstu kot jo
poznamo danes nismo poznali do druge polovice 19.stoletja. poplava materiala pa
se je pričela po letu 1895, ko je bil odkrit način snemanja filmov (in eno leto
kasneje, si je že bilo mogoče ogledati kratek filmček v katerem je L. Willy
plesala striptease).
V 70.letih 20. Stoletja je erotična in pornografska
industrija predstavljala okrog 10 milijonov dolarjev dobička v ZDA, dobrih 30
let kasneje (leta 2001) pa se njen dobiček gibal med 2,6 in 3,9 milijarde
ameriških dolarjev dobička – v to je potrebno vključiti tudi dejstvo, da so
pornografske vsebine dostopne na internetu, televiziji in v poplavi časopisov,
ki jih je moč kupiti za ne tako veliko denarja. Ravno to pa je težava, ki lahko
povzroči še večje težave.
 |
| Tipična Vargasova dekleta, ki še dandanes veljajo za klasične predstavnice erotične umetnosti |
Večina ljudi je prepričana, če se spolni odnos odvija med
dvema odraslima osebama, ki sta obe v to privolili, potem tukaj ni nič narobe.
Po eni strani nam pornografske vsebine lahko pomagajo odkriti kaj nam je v
spolnosti všeč, nam dajo kakšno idejo (ker dobre posteljne dogodivščine niso in
ne morejo biti zasnovane na dveh položajih in 'umazani' ideji, katero ima ena
izmed vključenih strani, druga pa mu je ne odobri) ali pa nam enostavno
predstavijo nek drug svet, v katerem ne rabimo paziti na svoje prekrasno
obnašanje poleg ljudi, katerih ne prenesemo... vendar pa nam pornografija, tako
kot vsaka druga stvar v našem življenju, če z njo pretiravamo, lahko življenje
uniči. Izgubljanje stika z realnostjo, previsoka pričakovanja od partnerjev ali
pa celo od sebe zato posledične anksioznostne in fobične ali panične motnje
povezane s to stranjo življenja pravzaprav niti niso nekakšna redkost.
Dandanes je vse mogoče prodati z malo erotike ali
pornografije (že nekajkrat sem izpostavila plakat na katerem mi je zamegljena
ženska zadnjica prodajala pregled pri okulistu, torej ga bom tudi tukaj) in
dolgo časa je veljalo, da je pornografija ponižujoča do žensk... kar pa je
seveda spet ena izmed novodobnih buč. Pornografija objektificira tako moškega
kot žensko, tako sta oba (oz. vsi vključeni) postala samo objekta, ki nekomu
prineseta zadovoljstvo, potrošniki teh vsebin pa le redko opazijo, da so v teh
vsebinah vključeni ljudje, ki so nekogaršnji otroci, nekogaršnji starši,
sorojenci, prijatelji. Vedno so videni samo kot objekti, ki so tukaj zato, da
nekomu ugodijo (in medtem, ko zmerna uporaba pornografskih vsebin ne pomeni nič
kritičnega, pa lahko kateri izmed fetišev pomenijo težave v psihičnem razvoju
človeka – od preproste narcisoidnosti pa do kompleksnih psihičnih težav).
V spolnosti seveda ne vidim nič slabega, prav tako ne v
pornografiji in prav tako ne v masturbiranju. Vse je del človekovih potreb
(nekateri ljudje pa hočejo uporabnike / potrošnike prepričati, da je to greh –
vsaka stvar, ki ponuja užitek je greh, če še niste ugotovili. Zaradi tega
bodimo prikrajšani za vse, kar bi nas lahko spravilo v dobro voljo dokler smo
živi, ker pravzaprav nihče ne ve, kaj nas čaka po smrti. Verjetno nič). Dokler
ta trojica ne ovira človeka pri normalnem funkcioniranju v družbi, potem ne
rabi motiti nikogar. Prav zato pa, ker je spolnost dostopna vsepovsod, bi
morali svoje otroke o tem podučiti malo bolj, ne pa, da jih hočete pred tem
obvarovati. Če jim boste takšne vsebine prikrivali, potem bodo takoj, ko bodo
lahko, prebrskali določene strani na internetu in našli filmčke na to temo, ki
pa jim bodo pokazali zgrešeno sliko same spolnosti. Filmčki so nagnjeni k temu,
da prikazujejo popolna telesa v divji, skoraj živalski akciji, ki že meji na
nasilje. Si res želite, da so vaši otroci nekoč povzročitelji takšne vrste
nasilja? Sploh pa nad nekom, ki se s tem ne bo strinjal? In to samo zato, ker
bodo prepričani, da se tako streže celotni stvari.
473. Ker se nameravamo danes vrteti okrog pornografije in veliko
stvari, ki so z njo povezane, je nujno povedati tudi nekaj o moških spolnih
organih (ker mi ni dovoljeno opravljati obdukcij, bomo govorili samo o zunanjih
– in brez strahu, nekaj odlomkov naprej bomo omenili tudi ženske spolne
organe). Za začetek pa je tukaj simpatični posnetek, kako izgleda, ko se
lezbijke prvič srečajo s penisom.
Tako, zdaj pa se stvari lahko lotimo bolj načrtno in sicer z
najbolj očitnim: vsi zarodki začnejo kot obojespolniki, šele kasneje pa se
njihova telesa preoblikujejo po zgledu genetskega zapisa, kakršnega so dobili v
momentu oploditve jajčeca (žensko jajčece vedno določi X kromosom, moška
semenčica pa je tista, ki v bistvu določa, katerega spola bo otrok – X za
deklico in Y za dečka – ne glede na to, koliko ženskam je šla glava preč, ker
niso 'hotele' roditi moškega potomca – pomislite na Henrika VIII. In njegovo
fantastično poznavanje biologije in antropologije). Vsak otrok ima v enem izmed
stadijev svojega razvoja reproduktivne organe, ki bolj spominjajo na ženske kot
na moške, vendar, če njegov genetski zapis določa kombinacijo kromosomov XY, se
na koncu tega stadija predhodnica vagine spusti navzven, iz klitorisa pa se razvije
glavica penisa. Malo kasneje se predhodniki ovarijev prav tako spustijo navzdol
in tako nastanejo moški testisi. Ravno zaradi tega na videz preprostega
postopka prihaja do nemalo zapletov glede nerazvitih, premalo razvitih ali
napačno razvitih spolnih organov kasneje v življenju. Toliko o tem, da so
tisočletja žensko obravnavali kot podrejeno moškemu (in ne, nisem feministka,
vsaj ne v takšni obliki kot jih poznamo dandanes). Je pa to tudi razlaga zakaj
imajo moški prsne bradavice.
 |
| Ker vam anatomija zelo močno šepa, naj vam bo to za uvodnik |
Odrasel moški bo na dan doživel okrog 11 erekcij, okrog 9 v
spanju (zelo pomemben podatek za tiste, ki trdite, da ne sanjate, kar je
absolutna in popolna laž, samo spomnite se ne svojih sanj). V vzburjenem stanju
se bo prostornina penisa povečala za približno 300%, saj bo v njem tudi do 10x
več krvi, kot jo je običajno. So pa moški ena redkih živalskih vrst v obstoju,
ki nima baculuma. To je posebna
koščica oz. hrustančna tvorba, katero najdemo v penisih primatov. Njene prave
funkcije ne pozna nihče, domneva pa se, da je tam zato, da njen lastnik lahko
dlje zdrži v postelji (oz. kjer se je pač spolnega odnosa lotil), saj
vztrajnost v spolnih odnosih dejansko pomeni tudi več potomstva (vprašanje
preživnin ali pa samega stroška vzreje potomstva so v tem momentu prepuščene drugim
osebam... če sploh komu). Baculumi so vseh mogočih dolžin in oblik (baculum
goriljega samca je dolg samo nekaj milimetrov, pasji pa so lahko dolgi tudi do
7cm), domnevno pa jih ponekod po svetu dajejo v nakit (ker ponekod po svetu
ljudje počnejo vse mogoče). Obstajajo tudi dokazi, da dečki pred rojstvom že
doživijo erekcijo, prav tako pa erekcijo lahko doživi truplo (v bistvu gre za
krčenje mišic do katerega pride, ko se truplo prične hitro ohlajati, hkrati pa
izgublja tekočino iz tkiv. Podobno, ampak vseeno drugačno stanje smo opisali
tudi v zapisku 157.
 |
| Preden pomislite kaj groznega, to je pes. |
V nekaj raziskavah opravljenih pred kratkim so znanstveniki
domnevali, da je ima penis takšno obliko (precej podobno gobi) zato, da bi iz
ženske vagine lahko odstranil sledi semena drugih moških, ki so z njo občevali
pred njim. Preden je za težave povezane s tem obstajala Viagra, so znanstveniki
eksperimentirali s ksenotransplantacijo (naslednji odlomek vam bo natančno
razložil kaj to je... na tem mestu pa naj ostane skrivnost), Viagro pa so
odkrili po nesreči, ko so hoteli razviti zdravilo za pljučne težave (če se
odpravljate visoko v gore, vam je še vedno priporočljivo vzeti tabletko viagre,
ne glede na to, da ste ženska, saj boste tako lažje dihali redek gorski zrak).
V čistunski Ameriki so v 19. Stoletju propagirali obrezovanje
dečkov – kar je sicer verska praksa nekaj religij, ravno kakšen dan nazaj pa
sem brala novico o tem, da je nekemu rabinu v Izraelu zopet uspelo nekaj dečkov
okužiti s herpesom – vendar pa njihovi motivi niso bili verski, ampak... no,
ja, drugače verski. Oblasti so bile prepričane, da imajo obrezani moški manj
potrebe po samozadovoljevanju in bodo masturbiranje tako iztrebili, saj je to
greh (mislim, da mi ni treba posebno poudarjati na kakšnem zeljniku je zrasla
ta ideja). Dečke obrezujejo še dandanes (nekatere iz verskih in nekatere iz
medicinskih razlogov), vendar to običajno opravljajo v sterilnih pogojih. Iz
kožice obrezanega dečka lahko nato vzgojijo kožo za presaditve na žrtve hudih
opeklin. Iz koščka kožice, ki je odrezana iz enega dečka lahko vzgojijo 16 000
m² kože za presajanje. Vseeno so takšne prakse, če niso nujno potrebne,
vprašljive.
Veliko moških se dandanes bori z različnimi strahovi in
veliko teh strahov je povezanih s tistim, kar jih dela moške. Verjetno najhujša
fobija na tem področju je stanje Koro, pri
katerem se penis dobesedno uvleče nazaj v telo. Ironično do tega pride zaradi
hudega, predvsem pa iracionalnega strahu nad tem, da bi se to res zgodilo.
Penis je mogoče odstraniti tudi z operacijo – t.i. penektomija se opravi pri moških, ki želijo spremeniti svoj spol
(preden se nad to idejo zgrozite, si zamislite, da morate celo življenje
preživeti v telesu za katerega čutite, da ni vaše. Eni od nas imam večino
svojega življenja občutek, da živimo na planetu, ki nam daje občutek, da nas
noče, vendar tega trpljenja si pa tudi jaz ne znam dovolj nazorno
predstavljati). V devetdesetih pa je so imele nekatere razjarjene soproge fetiš
nad tem, da so svojim soprogom zaradi nezvestobe ali drugih težav z njimi,
penise odrezale. Eden najbolj prepoznavnih primerkov je bila Lorena Bobbitt, ki
je s tem iz soproga naredila svetovno zvezdo. Johnu so penis v nekajurni
operaciji prišili nazaj in nato ga je še s pridom uporabljal (celo v nekaj
obupanih poskusih posneti pornografski film).
Domnevno najdaljše penise imajo moški v afriški državi Kongo
(okrog 18 cm v nevzburjenem stanju), sledijo pa jim moški v Nemčiji (14,5 cm)
in v Avstraliji (13,5 cm). Globalno povprečje je približno 14 cm, najdaljši
penis na svetu pa pripada američanu Jonahu Falconu, znanemu tudi pod imenom
'The Meat Monster', dolg pa je kar 34,5 cm. Fant je že nekajkrat poskusil
posneti film (lahko domnevate, da ni šlo za poljudno znanstveni dokumentarec o
novoletnih jelkah) v katerem bi pokazal svoje talente... in se prav zanikrno
opekel s tem početjem. Če ne drugače, je dokazal, da velikost ni tisto, kar je
pri penisih najbolj pomembno. Če nimaš pojma kaj z njim početi, potem najprej
vloži nekaj časa v to, da se boš izobrazil o tem.
474. Kot obljubljeno, za nekajminutni premor od t.i.
pornografskih materialov, nekaj informacij o ksenotransplantaciji. Najprej bom razložila izvor besede, mogoče se
bo komu od vas posvetilo za kaj gre. Iz splošnega znanja verjetno veste, da
transplantacija pomeni presaditev celic, tkiv ali organov iz enega organizma v
drugega, zaplete se pri besedi 'kseno'. Beseda grškega izvora namreč opisuje
vrsto, ki je človeku tuja oz. po domače povedano 'drugo vrsto, ki ni človeška'.
Smo že blizu ugotovitve za kaj gre? Ja, tako je. Gre za presaditev, kot že
rečeno celic, tkiv ali organov, iz primata na človeka (in ne, to ni slaba
znanstvena fantastika).
Leta 1984 so dojenčici, znani pod imenom 'Baby Fae' zaradi
hude prirojene srčne napake presadili pavijanovo srce. To je bil prvi primer
presaditve ksenografta na dojenčka. Vseeno pa je Baby Fae 21 dni kasneje, stara
komaj en mesec, umrla. Preiskave so pokazale, da je umrla zatradi neustreznosti
krvnega faktorja (pri pavijanih je faktor 0 izredno redek). Še do danes noben
izmed poskusov presaditve ksenografta na človeka ni bil popolnoma uspešen, saj
je preprek pri presaditvah takšne vrste veliko več možnih stvari, ki gredo
lahko narobe – imunološke prepreke (ker so odzivi prejemnikovega imunskega
sistema veliko bolj burni kot pri presaditvi organov iz človeka na človeka, se
lahko zelo hitro končajo s smrtjo prejemnika), fiziologija (velikost organov
zelo omeji kdo je lahko donator; 'rok trajanja' – prašič, kot človeku najbolj
soroden primat, živi v povprečju 15 let, zato zaenkrat ostaja neznano kako
dolgo bi v človekovem telesu preživel njegov organ, vendar se domneva, da
verjetno ne dlje kot ima žival življenjsko dobo; Hormonske in proteinske
razlike – zaradi neustreznosti proteinov bi lahko prišlo do nepravilnega
regulatornega procesa v telesu prejemnika; Okolje – živalski organi delujejo v
drugačnem telesnem okolju in pod drugačnim hidrostatičnim pritiskom kot pri
ljudeh; Telesna temperatura – pri prašičih je telesna temperatura približno
39°C, kar je več kot dve stopinji več kot pri človeku) in tudi možnost
ksenozoonoze (prenos infekcije iz živali na človeka; kljub masovni histeriji
okrog podobnih tem, je ta izredno redka. Ena izmed izjem, ki potrjujejo
pravilo, je t.i. ptičja gripa).
Čeprav vse skupaj zveni kot slaba znanstvena fantastika, pa
ima ksenotransplantacija tudi pozitivne efekte. Če ne drugega, vsako leto več
ljudem omogoči, da dočakajo ustreznega darovalca organa, ki ga potrebujejo
(Zaradi globalnega umanjkanja darovalcev še vedno med 20% in 35% čakajočih umre
med čakanjem na ustreznega donatorja). Seveda temu vztrajno nasprotujejo
organizacije proti mučenju živali. Zanimivo pa je, da temu ne nasprotuje nobena
izmed večjih religij (ki običajno rade povzročajo težave na tem področju). Res
je, da Jehovove priče nasprotujejo prejetju krvi drugega človeka (in verjetno
tudi pri živalih niso veliko bolj milostne, sploh pa ne, ko gre za prejemanje
organov), Judje in Islam pa nasprotujeta klanju prašičev, saj so ti kot živali
'nečiste' (bom se vzdržala komentarja), vendar drugače nobena izmed večjih religij
ni protestirala takšnemu zdravljenju ljudi (čeprav nekatere to izredno rade
počnejo - protestirajo proti vsem mogočem. Če težave nimajo, so jo pač sposobne ustvarit).
Je pa možnost ksenotransplantacije odprla še eno zdravstveno
nišo, ki je sicer še v nastajanju, vendar pa zaenkrat močno obeta. Da boste
ugotovili o čem točno govorim, si še enkrat preberite zapisek 376, ki govori o
t.i. Ghost heartu. Še enkrat vas
opozarjam, to ni slaba znanstvena fantastika. To je eden izmed dokazov, da če
nečesa ne razumete, to še ne pomeni, da je to naredil bog. Znanstvena
fantastika postaja resničnost, zato še enkrat dobro premislite svojo vlogo v
svetu.
475. Se vam kdaj dogodi, da odprete katerega izmed družbenih
omrežij na katerem blestite v svojem času, na vas pa se vsuje poplava
inspiracijskih in motivacijskih izjav? Potem ste prišli na pravo mesto, da
razjasnimo nekaj zadev o tem.
Motivacijske izjave so tiste, ki naj bi človeka spodbudile k
temu, da bi se zazrl vase in našel moč, da bi premagal težje prepreke v
življenju. Da bi ga motivirale in navdihnile nad tem, da bi iz sebe naredil
boljšo osebo ipd. Dandanes je mogoče vsako puhlico prodati kot motivacijski
izrek in ravno zaradi tega jih je internet poln.
Univerza Waterloo v Kanadi je zato zbrala 854 ljudi različnih
starosti, družbenih statusov ipd. In z njimi naredila zanimiv poizkus. Eden izmed
vključenih testov je bil namreč tudi ta, da so udeleženci dobili nekaj
primerkov inspiracijskih izrekov, med njimi pa so bile prikrite tudi novodobne
puhlice brez pomena (tisti, ki so jih naredili, so jih sami poimenovali
'psevdo-globokoumno sranje', torej veste, kako so izgledale), sami pa so morali
določiti s katerim izmed teh izrekov so se bolj poistovetili. Po tem testu so
udeleženci opravili še serijo testov za določanje inteligenčnega kvocienta. Dve
povsem nepovezani stvari sta se izkazali za močno povezani, vendar ne nujno v
dobrem pomenu besede.
 |
| Motivacijski izrek, katerega v resnici lahko podprem |
Izkazalo se je namreč, da imajo tisti, ki so bolj odprti za
sprejemanje takšnih puhlic v svoje življenje, manj sposobnosti samorefleksije,
nižje kognitivne funkcije, posledično pa so bolj odprti za ontološko zmedo, v
večini primerov so bili tudi verni. V tej skupini je bilo tudi znatno več
tistih, ki so bili prepričani v obstoj paranormalnega, verjeli so v teorije
zarote (kakor so jim bile podane, brez da bi sami veliko razmišljali o tem kako
smiselne so) ter v dosti primerih tudi zaupali alternativni medicini, kljub
temu, da je bila ta odkrito dvomljiva. Ker je to veliko podatkov za
procesiranje, so raziskovalci to raje podprli z rezultati kognitivnih testov za
določanje IQ-ja. Ljudje, ki so bolj odprti za nasedanje tem puhlicam, ki
občasno poplavijo kakšno družbeno omrežje, imajo IQ nižji od tistih, ki tega ne
počnejo.
Ne bom lagala, da bi izpadla pametnejša, tudi jaz občasno
podležem kateri izmed teh puhlic in ja, občasno katero od njih tudi objavim. Ne
glede na to kako grozovito neumne se mi zdijo običajno že nekaj ur kasneje.
Dejansko ni nič narobe s tem, da jih objavljamo, narobe je v večini primerov s
tem, da objavljamo tudi nepreverjene zadeve, ki se nam zdijo 'pametne'. Saj
veste, 'Ne objavi, kar te lahko gnjavi' in to ne velja samo za morebitne
fotografije, temveč tudi za naše miselne prdce, ki vključujejo tudi morebitne
inspiracijske puhlice, velja pa tudi za povezave, katere radi objavljamo.
Potencialni delodajalci nas bodo na spletu poiskali in hitro bodo videli, da
nismo nujno takšni kot bi radi, da nas svet vidi.
476. Na težavo opisano zgoraj pa lahko navežem še eno
povezano z družbenimi omrežji. Ljudje naj bi družbena omrežja v veliki večini
uporabljali za to, da bi izrazili kakšni so v resnici (pred letom 2002 ta pojem
ni obstajal, kajti, če si se v družbi predstavljal drugače kot v zasebnosti, si
sam imel težave... saj te je po hitrem postopku večina ljudi zapustila kakor
hitro se je dalo – in brez skrbi, veliko nas to počen še danes. Zato imamo
nekateri med nami tudi močno željo po tem, da bi zapustili sami sebe... ampak
to težavo pustimo za kdaj drugič). Vsakdo med nami ima kakšnega prijatelja /
znanca, katerega objave našo časovnico polnijo s pogrošnimi objavami na vse
mogoče teme... sigurno ga imate, kljub temu, da vam gre občasno konkretno na
živce.
Raziskave so pokazale, da ljudje, ki ogromno objavljajo na
družbenih omrežjih – pa naj si gre za zapiske, fotografije, delitev povezav,
nagradnih iger in vsega tistega, kar ta omrežja ponujajo – v resnici čutijo
močno potrebo po tem, da bi nekam oz. nekomu pripadali. Kar razloži poplave
slik dojenčkov (še vedno držim pesti, da bodo skrajno neokusne fotografije
golih otrok, ki so slikani brez svoje vednosti, postalo kaznivo. Nekoč se je
otroke fotografiralo ob rojstnih dneh in raznih praznikih, ne pa vsakič, ko so
sedeli na WC-ju) in seveda 'pocukrane' objave nekaterih tistih, ki so sveže
zaljubljeni (kar zna biti še bolj neokusno kot slike golih otrok). Vendar pa ta
podatek za seboj skriva malo bolj grozljivo dejstvo. Ljudje, ki nimajo občutka,
da ne pripadajo nikamor / nikomur ali pa se jim zdi, da jim je ta pravica
okrhana, imajo po vsej verjetnosti depresijo.
Ta udarec lahko potrdim še iz lastnih izkušenj. V obdobju
svoje najhujše suicidnosti in anksioznosti sem svoje življenje dejansko živela
samo na družbenih omrežjih. Sama sem dejansko imela občutek, da bo svet vedel,
da sem še živa (kar si je domnevno svet okrog mene prizadeval, kljub temu, da
sem se sama temu upirala z vsemi štirimi) samo pod pogojem, da skoraj vsako uro
nekaj objavim na svoji časovnici. Tako so se vrstile povezave, fotografije,
izjave in citati ter občasno tudi kakšen miselni prdec. Zdaj, ko FB omogoča
pogled nazaj tako vsak dan izgubim nekaj časa, da vse te neumnosti izbrišem iz
svoje časovnice, da mi jih ne bo ponujal še kdaj. In brez skrbi, s svojo
depresijo še nisem zaključila. S svojo anksioznostjo pa še manj.
Ljudje, ki imajo občutek, da so na internetu bolj podobni
sami sebi kot so lahko v resničnem življenju, zelo radi objavljajo emocionalne
objave o lastnih frustracijah, katere večina uporabnikov enači z 'dramo'.
Nekateri med nami smo vajeni, da v pogovoru z neko osebo, ki nam je blizu,
govorimo tako, kot smo vajeni govoriti z vsemi, še vedno pa imamo s to osebo 'osebni'
pogovor (tudi s pomočjo chata na raznih straneh, e-mail sporočil in sms-jev).
Družbena omrežja, sploh javne objave pa imajo povsem drugačno dinamiko
pogovora, saj so bolj javne narave, s čimer se zasebnost hitro zbriše. Ljudje,
ki imajo občutek, da so samo na internetu lahko takšni kot v resnici so, zato
večkrat objavljajo stvari povezane s t.i. 'dramo' (in brez skrbi, večina
uporabnikov to najraje vidi na svojih časovnicah – samo nekaj procentov ljudi
ti bo pomagalo, če boš imel težavo. Vsi ostali bodo srečni, če boš težavo imel).
Na žalost izkazalo se je, da oseba, katere objave so vedno samo negativne,
žalostne ali pa med tistimi, ki vlečejo na to stran, običajno na koncu ostane
brez prijateljev, saj ne povzročijo, da bodo tisti, ki objavljajo in delijo
takšne objave, deležni objema s strani interneta (kar pa se razloži samo po
sebi).
Vse te težave imamo na podzavestni ravni, kamor sami nimamo
vstopa. Oz. ga imamo, vendar tja nočemo, saj nas je v resnici strah, kaj bi
lahko tam našli, predvsem pa tudi zato, ker vemo, da nam večina stvari, katere
bi tam našli, ne bo všeč. In ne, dostop do podzavesti ni pravilno narediti s
pomočjo novodobnih gibanj, ampak vam sama osebno bolj priporočam koga, ki
premore dokaz medicinske fakultete, da je tega sposoben.
477. Sigurno poznate koga, ki vam je v trenutku, ko ste mu
zaupali, da ste slabe volje, rekel, da ni pametno biti slabe volje? Ali še
huje, vam je hotel povedati šalo, ki že sama po sebi ni vredna ničesar? Ja, res
je, svet je poln takšnih ljudi. Verjamem, da nekateri med njimi resnično hočejo
pomagati prijateljem, vendar pa so zaradi svoje minimalne seznanjenosti s samo
težavo, ki jo prijatelj ima predvsem nagnjeni k temu, da naredijo še večjo
težavo, kot je bila izvirna.
Vsakdo se kdaj sreča s kakšnim dnem / tednom / če gre za več
kot teden s podobno težavo, vam priporočam strokovno pomoč, ko je slabe volje,
se počuti žalostnega ali psihično utrujenega ipd. Depresija in anksioznost
nikoli ne trajata nekaj ur in skoraj nikoli ju ni mogoče ozdraviti s tem, ko
človeku, ki trpi zaradi njiju rečemo naj se nasmehne. Vseeno pa obstajajo
stvari, katerih človeku, ki ima težave z depresijo, anksioznostjo ali
dysthimio, nikoli ne smemo reči (sledil bo seznam). Ljudje s temi težavami smo
namreč nagnjeni k temu, da preveč razmišljamo, zaradi tega pa nas grabi panika.
In sedaj seznam stvari, katerih se nekomu ne govori oz. se jih ne sprašuje.
'Ne bodi no
tako slabe volje!' Kot rečeno, nekdo, ki se bori z depresijo ali
tesnobnostjo resnično noče slišati česa takšnega. Svoje težave se zaveda in
pogrošna znanost iz maminega zeljnika je ne bo niti malo olajšala. Po vsej
verjetnosti bo vso stvar še poslabšala. Če bi stvar bila tako preprosta, potem
težav z depresijo ne bi več imeli, kajne?
'A imaš danes
spet enega izmed bolj lenih dni? Misliš v pižami ostati cel dan?' Podobna
vprašanja so me že nekajkrat pripeljala do tega, da sem svoje življenje hotela
končati karseda hitro. Vendar tudi moji starši tega niso mogli razumeti. Odkar
sem odprla oči, se dušim pod težo vsega, kar bi morala storiti in enostavno me
je vse skupaj paraliziralo. Ne opozarjaj me na to, da sem ničvredna, tega se
zavedam že sama in ravno zaradi tega danes ne morem početi ničesar
produktivnega. Poudarek je na 'ne morem' in ne na 'nočem'. Rada bi naredila
marsikaj, vendar enostavno ne morem. Moj izgovor oz. razlaga za to je običajno
bila 'ker vem, da bo za en drek, tako kot vse ostalo, kar sem v življenju
naredila'.
'Pred kratkim
so iskali nekoga iz tvoje generacije, da bi delal na XYZ (vstavi
zaposlitveno mesto). Si šel / šla na
razgovor?'Zavedam se dejstva, da bi pri svojih letih morala skrbeti sama
zase (in po vsej verjetnosti tudi za kopico otrok, katero naj bi po javnem
prepričanju že imela)... vendar imam s tem manjšo težavo, katero ti najlažje
opišem tako: 'Na mojem hrbtu sedi velika, težka nadloga, ki ne samo da mi krade
zrak iz pljuč, ampak me tudi neprestano opozarja na to, da tako nizkotno in
ničvredno bitje kot sem jaz nikoli ne more biti uspešno v čemerkoli, če pa bi
že dobila to službo, bi me odpustili zaradi mojega stanja. Zavedam se, da bo
moje stanje marsikatero stvar v mojem življenju neznansko otežkočilo.
'Daj no, tudi
trudiš se ne!' Če nekdo nečesa noče, poskusite, da ga ne bi na to
opominjali. Kaj se zgodi, ko hočete otroka prisiliti v to, da bi naredil domačo
nalogo? Običajno so posledice na dolgi rok katastrofalne (nekateri od nas še
dandanes sovražimo večino ljudi, ki smo jih srečali med svojim
izobraževanjem... in ja, vse to zaradi prisile v nesmiselno domačo nalogo in
učenje na pamet). Kakršnakoli prisila človeka v nekaj kar noče, se lahko konča
s solzami, napadom panike, živčnim zlomom in izgubo zaupanja te osebe. Potem pa
me ti ljudje še imajo 'jajca' vprašati, zakaj sem suicidna (običajno ti isti
ljudje). Potem, ko so me opomnili na to, da nisem vredna prebite pare.
'Pomiri se!' saj veste,
kako gre s tem, kajne? 'če mi zamolčiš nekaj, zato, da me ne bi razkuril, si na
najboljši poti, da me razkuriš!', ker se nikoli še nihče ni pomiril, ko mu je
bilo rečeno, naj se pomiri. Običajno to pride takrat, ko imam občutek, da se
moj svet sesuva pred mojimi očmi, jaz pa tega ne morem preprečiti, ker sploh ne
vem, kje naj se tega lotim in ker nimam pojma kaj naj sploh naredim, ti pa mi
praviš naj se pomirim. Zamisli si, da vidiš meteor, ki leti proti Zemlji in bo
vsak čas treščil vanjo ter tako izbrisal človeštvo, ki tega ne bo znalo
preprečiti. Bi ti nasvet v stilu 'saj je samo meteor, ki nas bo uničil'
pomiril? Domnevam, da ne najbolj. Tako izgleda moje soočanje z oglašanjem na
telefon, z dejstvom, da moram iz hiše ven proti svoji volji ali da se moram
srečati z nekom, s komer se ne želim srečati. In ja, tako se ponavlja vsak dan.
Ta meteor živi v moji glavi in udari lahko kadarkoli.
'Pretiravaš! / Preveč si občutljiv(-a)! / Zakaj si tako čustven(-a)?' za tiste,
ki vam to ni bilo jasno do zdaj: ravnokar ste opisali simptome mojega stanja.
Ker mojega stanja ne poznate osebno, ampak samo preko mene, se sprijaznite z
dejstvom, da so to moje lastnosti. Pa čeprav vam niso všeč. In na to me ne
rabite opozarjati. Kot nekdo s temi težavami sem raje prepričana, da nisem
nikomur všeč, da bi se čimbolj izognila dejstvu, da me nekdo vede ali nevede
prizadane s kakšno neumno opazko o mojem stanju.
'Ne bi ti
škodilo, če bi se malo socializiral(-a)!' Moji možgani me vsak dan prepričajo v
dejstvo, da me svet sovraži, zato resnično ne morem razumeti, zakaj naj bi se
izpostavljala še bolj (tudi, če me nekdo vsak dan večkrat opozori na dejstvo,
da to, kar mi moji možgani govorijo, ni res, še ne pomeni, da se bom s svojim stanjem
lažje spopadla in šla v družbo ljudi, katerim ne zaupam, poslušati o temah, ki
me jezijo ali še huje, ki me opominjajo na to, da sem ničvredno govno, ker tega
nimam – beri: partner, otroci, služba, dopust ipd.).
'A res misliš
iti ven tako oblečen(-a)?' Dobra stvar depresije in njej podobnih stanj je
v tem, da te lastni možgani prepričajo v to, da tvoj obstoj v svetu ni
pomemben. Kdorkoli te bo srečal, te bo sovražil in če slučajno izgineš, te
nihče ne bo v resnici pogrešal. Večina bo srečna, da te ni več. Zakaj bi torej
svojo energijo, katere pravzaprav nimaš, vlagal v svoj izgled?
Iz svojega stanja počasi lezem ven, vendar ko te 33 let tvoji
lastni možgani prepričujejo, da si govno od človeka, da je tvoj obstoj
nepomemben in da iz tebe nikoli ne bo nič, se tega ne moreš 'ozdraviti' v nekaj
dneh ali tednih. Še vedno sem prepričana, da sem neumna in predvsem grda (ker
dandanes je to edina stvar, ki je za žensko pomembna), torej imam še vedno
težave s tem, da bi se spuščala v komuniciranje kakršnega si resnično ne želim.
478. Počasi bo čas za konkretno babnico. Ta teden se bom
malce umaknila od mitologije in opisala tisto, kar dela vsako babnico, ne glede
na to, kako konkretna je, za babnico. Točno, kot je bilo obljubljeno že zgoraj,
je tukaj nekaj dejstev o vaginah.
Tisti, ki se se zraven začeli smejati, se vrnite nazaj k vidoigricam, očitno
nikoli niste prerastli svoje najstniške faze, kar vam tudi preprečuje, da bi se
s kakšno srečali v živo.
 |
| Kot rečeno, anatomija vam šepa. |
Iz skupnih zametkov pri vseh zarodkih, se nekateri razvijejo
v vagine in drugi v penise (zaradi tega je poveličevanje kogarkoli, ker ima
nekaj, drugo pa ne, nesmiselno. Ljudi se poveličuje potem, ko so si to
zaslužili. Če vas ne poveličujem, potem veste kje smo, kajne?). Vendar pa kljub
mitoloških pripovedkah o t.i. Vagini
Dentati (zadnji del odlomka 349), te niso nekakšne pošasti, ampak so samo
potencialni prostor. To pomeni, da imajo obliko, če v njih kaj stoji, če pa so
prazne, pa se sesedejo (podobno kot npr. nogavica – če je notri noga, potem ima
nogavica neko obliko. V nasprotnem primeru je samo brezoblična vrečka. Drugače
pa je to mogoče razbrati že iz samega imena, ki iizhaja iz besede za 'tok, v
katerega pospravimo meč' oz. 'nožnico'... ja, toliko o tem, da imamo dovolj
besed, ki bi opisale različne stvari). Je pa tudi res, da imajo morski psi in
vagine nekaj skupnega. To je skvalen,
katerega najdemo v jetrih morskih psov (jetra morskih psov so, kolikor vem,
strupena) in je hkrati naravni lubrikant v vagini.
Vagine v resnici niso gladke, ampak imajo polno gubic, ki jim
omogočijo, da se med vzburjenostjo in porodom njihova kapaciteta poveča za
200%. V normalnem, nevzburjenem stanju so vagine široke med 6,3 in 7,6 cm ter
dolge med 8 in 9 cm. Nevzdrževanje vagine in področje okrog nje, porod,
pretirana uporaba (za skladiščenje in prenašanje stvari, ki vanjo ne sodijo),
napačna higiena povzročijo, da se vagina poobesi in eventuelno lahko tudi pade
ven (medenični zdrk – ko mišice v
področju medenice ne morejo več ustrezno zadrževati organov, ki se v medenici
nahajajo), kar pa je v večini mogoče popraviti z operativnim posegom.
 |
| Pustite vsaj psu malo dostojanstva... |
Vagine imajo samočistilno funkcijo, zato jim z agresivnimi
mili in frantičnim izpiranjem dejansko naredimo več slabega kot koristnega. Kolonije
mikroorganizmov skrbijo za red in čistočo ter preganjajo morebitne vsiljivce. Z
uporabo neprimernih mil (ali česardrugega, kar v osnovi ne sodi v vagino) lahko
pride do glivičnih vnetij, močnejših in / ali obarvanih izcedkov in celo do
resnih poškodb. Obstajajo tudi primeri, kjer so ženske bile alergične na
določene moške. Čeprav je to stanje izredno redko, je mogoče, da ima ženska
alergijo na seme moškega oz. na beljakovine v njem. Ker so količine oz.
ravnovesje teh beljakovin pri vsakem moškem drugačno, je tako povsem mogoče, da
je ženska alergična na nekega moškega, na drugega pa ne. Bakterijska vaginoza
je najpogostejše vnetje vagine pri ženskah v rodni dobi. Sicer ni znano kako
točno nastane, vendar pa je dokazano, da je ženske ne dobijo zaradi straniščnih
školjk, vode v bazenih ali posteljnih prevlek. Do nje pride zaradi neravnovesja
mikroorganizmov, ki bi v njej morali biti in tistih, ki jih tam ne sme biti,
njena posledica pa je značilen vonj po konzerviranih ribah. Neprijeten vonj
vagin je mogoče preprečiti tudi s tem, da ženska nosi spodnje perilo in
oblačila iz naravnih materialov (in da ga občasno ne obleče), skrbi za redno
odstranjevanje dlak na tem področju, namesto toaletnega papirja uporablja
vlažilne robčke, se zdravo prehranjuje (hrana z močnim vonjem ter tudi kava,
preveč alkohola, kajenje in razne diete lahko povzročijo neprijeten vonj) ter
skrbi da ima primerno težo in se redno giba (saj to vpliva tudi pri morebitnem
zaprtju črevesja, kar pa se posledično pozna tudi na vagini)
 |
| Nikoli ne škodi izraziti tudi svoje mnenje o nekaterih stvareh... |
Zaradi boljšega zdravstvenega stanja – po domače rečeno
kondicije – obstaja posebna serija vaj, ki ojačajo stene vagine, kar posledično
povzroči manj uhajanja urina kasneje v življenju, lažji porod in domnevno tudi
močnejše orgazme (t.i. Keglove vaje). Da bi povzročili podobno, so v
devetdesetih prodajali posebne kroglice, ki so se vstavile v vagino, ženska pa
jih je nato nosila s seboj, saj je veljalo prepričanje, da bo tako okrepila
stene v notranjosti vagine in si s tem izboljšala življenje. Po tem, so
nekateri zdravniki imeli precej nenavadne izkušnje s tem, kaj vse so ženske v
svojo vagino vstavile – od nabitega orožja (v vagini 29-letnice so v Oklahomi
našli nabito pištolo kalibra .22, kar je razložilo tudi dejstvo, da so med
njenima ritnicama našli vrečke metamfetaminov), sladkarij (mlad poročen par iz
Kalifornije je končal na urgenci potem, ko je ženska v svojo vagino vstavila
'prskalice – bombončke, ki pokajo v ustih – ker naj bi jih njen soprog oboževal),
droge (rekorderka na tem področju je 27-letnica iz Illinoisa, saj so iz njene
vagine potegnili 54 vrečk heroina za preprodajo in uporabo), denar (zaradi
prepričanja, da ji ga od tam nihče ne bo sunil kot bi ji ga lahko iz
denarnice), zdravila (običajno ne tista, ki bi jih morala jemati lastnica
vagine v kateri so jih našli, če pa so, pa so običajno ukradena) pa vse tja do
krompirja (neka mati je hčero prepričala, da ne bo zanosila, če si bo v vagino
vstavila krompir. Dekle ga je domnevno tako dolgo nosilo s seboj, da je krompir
pričel kaliti – dokaz, da matere nimajo vedno najboljše ideje in da spolna
vzgoja kjerkoli na svetu katastrofalno šepa). Ker iz vagine poteka samo mikroskopska
odprtina v maternico (skozi katero lahko pride seme, ne pa tampon), vagina
dejansko ni odprta v trebušno votlino in je, v nasprotju s splošnim
prepričanjem, v njej nemogoče karkoli izgubiti.
Približno ena izmed žensk med 5 000 do 7 000 se rodi brez
vagine, kar se običajno opazi šele med puberteto. Ker je operacijo pri kateri
se naredi 'nova vagina' mogoče izvesti pri morebitni menjavi spola, jo je
mogoče narediti tudi pri primeru, da se je ženska rodila brez nje. Ko so nekega
ginekologa vprašali, kako izgleda cel dan gledati ženskam med noge, je
odgovoril, da se ženske razlikujejo samo po 'frizurah, ki jih imajo spodaj',
vse ostalo pa je isto. Medtem, ko je vulva
(zunanje in notranje sramne ustnice) pri vsaki ženski drugačna, so si vagine
izredno podobne. Sicer je tudi to morebitno predelati s pomočjo leptone
operacije, vendar pa je tudi to ena izmed stvari, ki nas delajo tako posebne.
In ja, do tega zapisa je pripeljal smešen status na FB-ju. Neki
moški je spraševal, kako globoka je vagina in nekdo, z zelo dobrim smislom za
humor mu je odgovoril, da je vagina tako globoka, da lahko v njej izgubi
polovico svojega imetja, večino denarja, službo in posledično tudi svoje
dostojanstvo. Poudarek je na besedni zvezi 'lahko izgubi', saj če se bo
dostojno obnašal do lastnice, mu bo vstop vanjo običajno odprt.
479. še kratka razlaga besede alexithymia. Gre za malokrat uporabljan samostalnik, ki opisuje
nezmožnost ustrezno opisati lastna čustva z besedami, ki jih oseba pozna. Čeprav
se je vsakdo od nas kdaj že srečal s tem pojavom, njegovo kronično pojavljanje
lahko pomeni, da ima oseba psihiatrične težave. Običajno se povezuje z
asocialno motnjo ali mejne osebnostne motnje.
Ta motnja običajno ne pomeni, da človek ne zna opisati svojih
čustev, ampak predvsem zato, ker svojih čustev ne prepoznava na ustrezen način,
kar običajno povzroči, da ne zna razbrati čustev drugih ljudi in zato narobe
odreagira nanje.
To stanje je lahko posledica neustrezne vzgoje (preveč
permisivne ali preveč stroge, lahko je tudi posledica raznih zlorab) ter
nevroloških in genetskih motenj (ker smo ljudje različno odprti za dojemanje
tujih čustev, imamo s tem težave tudi, ko hočemo v določenih primerih opisati
lastna čustva).
480. Za konec pa še nekaj kratkega: Xylaria Polymorpha je vrsta glive (torej, rastline brez klorofila),
ki se hrani z organskimi snovmi. To vrsto zato pogosto najdemo v bližini
propadajočih drevesnih debel, v časih, ko so ljudje bili še malo bolj
vraževerni kot so danes in so o zanimivih stvareh vedeli še veliko manj kot
danes (torej, v 19. Stoletju) pa so zaradi invazije teh gliv morali zapreti
pokopališče na vzhodni obali ZDA. Ne ker bi se glive razrastle po pokopališču,
temveč zato, ker so ljudje bili prepričani, ko so to rastlino odkrili na enem
izmed grobov, da hoče mrtvec, na tistem mestu pokopan nekaj tednov prej, uiti
iz groba. Pogovorno se tej glivi namreč reče 'Mrtvečevi prsti'.
 |
| Mrtvečevi prsti |
In, tako kot to radi počnemo, z domnevnim kadavrom zaključujemo zapisek tega tedna. še vedno ste dobrodošli, da kaj pripomnite, pokritizirate, mi dokažete, da se motim, ali pa me spravite v nezavest z dejstvom, da mi sugerirate kakšno kvalitetno temo o kateri bi lahko razmišljala. Sigurno imate kvalitetno idejo, ker težko verjamem, da lahko odrasli in resni ljudje razmišljajo samo o vremenu... medtem, ko razmišljate, kaj bi lahko izpostavili, pa imejte lep teden z veliko dobrimi informacijami, katere boste lahko kasneje tudi kvalitetno uporabili. Torej, do naslednjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar