Prejšnji teden je bilo navdušenje tako veliko, da sem v
resnici zamešala nekaj rojstnih dni... tudi Stromatrinega. Stromatra bo prvo
svečko upihnila 4.7. in vsaj takrat se poskusite spomniti nanjo.
Vseeno, lansko leto, ko sem začenjala s svojim početjem, sem
dejansko bila prepričana, da mi eno leto ne bo uspelo speljati do konca... pa
kot kaže, mi ga še celo bo. Stromatra je bila v bistvu postavljena kot izziv
zame, ko mi je bilo s strani terapevtov vbito v glavo, da bi se morala večkrat
izpostavljati med ljudmi (v smislu komuniciranja), da bi se lahko dejansko
spopadla s svojo domnevno socialno fobijo. Ker seveda, iz hiše ne morem, saj bi
izven nje lahko srečala koga, ki bi me spraševal o letih, katera sem dala
ustanovi, ki je iz mene naredila depresivneža, tesnobneža in suicidneža ter
kdaj mislim tam diplomirati, sem morala najti drugačen način 'izpostavljanja'
med ljudmi. Preko bloga tako svetu dajem na znanje da obstajam, zelo malo ljudi
pa me dejansko sprašuje o tisti ustanovi... ker dejansko nihče ne sprašuje
ničesar.
Naslednji teden, ko bo Stromatra že rojstnodnevno
razpoložena, bo verjetno bolj govorila neumnosti kot pa ne, lahko pa da bo
pripravila manjše presenečenje... o tem še debatiramo, saj gre za stvar katere
se izredno bojimo in nas spravlja v še hujši obup kot je tisti vsakodnevni obup
s katerim se sedaj srečujemo že tako dolgo, da smo ga že vajeni.
 |
| Tudi o pretiranem poudarjanju lastne pomembnosti bo govora... ampak tale mojster je tukaj iz drugih razlogov. |
501. Kot nekdo, ki dobesedno hrepeni po tem, da bi nekoč
postal pravi hiperglot (čeprav svojega
navdušenja nad to idejo sploh ne poznam), kakšno uro na dan vlagam v to, da bi
se naučila (trenutno) norveščine. Moji vzgibi za učenje norveščine so rahlo
bizarni (in, ja, seveda močno povezani z nekaj glasbenimi referencami), tisti
za učenje jezikov, katerih se še nameravam naučiti (npr. ruščina, madžarščina,
poljščina, češčina, romunščina, turščina, arabščina, sanskrit ipd.) pa prav
tako. Zato v takšnih primerih vedno pride prav nekaj napotkov za učenje tujega
jezika. Pri tem mi je pomagal videoposnetek bratov Youlden, ki me je nekaj časa
preganjal po FBju.
Učenje kateregakoli jezika je v bistvu najtežje začeti, ker
si ljudje v resnici ne znamo postaviti tistega najbolj osnovnega cilja, zakaj
se hočemo naučiti nek jezik. Dejstvo, da imamo izpit iz tega tujega jezika na
fakulteti ali pa da gremo v to državo na dopust v resnici ni cilj. Ker je znano
dejstvo, da se z vsakim tujim jezikom, katerega se naučimo, naučimo tudi
gledati na stvari iz nove perspektive, naj vam bo to ena izmed motivacij, ko
boste za učenje tujega jezika iskali dober cilj, ki vas bo gnal do tega, da
boste vztrajali do konca (ja, že samo vztrajanje do konca je danes izredno
redka stvar, kaj šele vztrajanje pri tem, da bi se česa naučili, kljub temu, da
za to ne bomo plačani, pa še manj).
Ko imate jasen cilj pred seboj, je nato veliko lažje določiti
po kakšni poti boste šli in kako se boste doseganje cilja sploh lotili. Ljudje
se učenje tujega jezika običajno lotijo tako, da se oborožijo s slovarjem in
hočejo zmemorirati vse besede v njem... kar pa je precej zgrešena ideja. Kljub
temu, da naš šolski sistem igra na karto memoriranja na pamet (in otroci v šoli
potem, ko naučeno zdrdrajo pred tablo ali napišejo na test, pozabijo), je vedno
bolje začeti z učenjem preko asociacij. Na stvari v svojem bivalnem prostoru
nalepite lističe na katerih je napisano kako se ta stvar imenuje v jeziku
katerega se učite, zraven pa pripišite tudi nekaj izrazov, ki so s tem
povezani. Oborožite se s hrano, ki ima isto poreklo kot vaš izziv, poiščite
kraje v bližini vašega doma, kjer se zbirajo tisti, ki že znajo jezik katerega
se učite, poiščite časopise, spletne strani, tv in radijske programe, knjige,
glasbo, filme ipd. V tem jeziku. Hitro se boste zalotili, da prebirate
razpredelnice hranilnih vrednosti na embalažah hrane ali sestavine šampona, da
se vam po spominu mota kakšna beseda, če ne celo cela pesem, katero ste slišali
v tem jeziku... nekateri ljudje si pomagajo tudi tako da na internetu poiščejo
članke o različnih športnih tekmovanjih v tem jeziku in jih preučijo (če niste
športni privrženec, potem lahko najdete članke o temi, ki vas bolj zanima).
Prav tako se je pametno učiti s partnerjem, ki ima enak cilj
kot ti. Razdelita si lekcije in medtem, ko se eden uči eno, se drugi nauči
drugo in sta tako en drugemu vir informacij. Učenje s partnerjem je tudi ena
izmed najboljših motivacij, saj je v človekovi naravi vedno skrita želja po
tem, da bi zmagal oz. nekoga premagal. Tako v učenje tujega jezika (ali
katerekoli druge stvari vlagamo več koristnejšega napora in ne zijamo samo v
zid in se smilimo sami sebi).
Za lažje učenje so nujni tudi manjši izzivi. To v bistvu niso
testi tega, kar že znamo, se pa nanje pripravljamo na podoben način. Cilji naj
bodo smiselni – ko predelam to lekcijo, si bom pogledal film v tem jeziku (brez
podnapisov), opravil krajši pogovor s partnerjem po telefonu / chatu v tem
jeziku, napisal kratko zgodbico ipd. Vse kar počnete, naj se vrti okrog tega
jezika. Zame vedno deluje, da, ko se lotim učenja tujega jezika, najprej prestavim
jezik na telefonu v ta jezik in prvih nekaj dni živim v kaosu, dokler stvari ne
postanejo malo jasnejše (mesec dni kasneje si običajno ogledam kakšen film v
tem jeziku – do sedaj sem imela ogromno srečo s filmi in sem običajno našla
takšne, v katerih se ni pretirano veliko govorilo, ali pa zelo preprosto, sama
razvozlam vsebino nekega besedila kakšne pesmi). Ker majhne zmage so dejansko
pomembnejše kot preveliki izzivi, ki nas prestrašijo še preden začnemo.
Prav tako pa je nujno delati asociacije tudi na področju
gramatike. Pri tem uporabimo vse, kar že vemo (iz svojega materinskega jezika
ali katerega tujega, ki ga že poznamo) – ker če nekaj že poznamo, potem bomo to
lažje povezali z nečim, kar si šele moramo zapomniti. Potegniti je treba čimveč
vzporednic, kar je dober trening za tuj jezik in tudi sam spomin (in bodimo
pošteni, tudi ta rad dandanes rahlo šepa...).
Ker ne obstaja definitiven način učenja tujih jezikov, ki bi
bil dober za vse, je na poti od začetnika do tekočega govorca treba narediti
nekaj ovinkov, prilagoditev, sprememb... ključ nega pomena pa je predvsem
poskušanje česa novega. Nekajkrat smo že omenili dejstvo, da se novih stvari ne
lotevamo s prepričanjem, da nam ne bodo uspele, ampak s prepričanjem, da nikoli
ne škodi poskusiti kaj novega (dobro veš, da govorim o tebi, kajne?).
Znanstveno dokazano je namreč dejstvo, da ne obstajajo ljudje, ki se novega
jezika ne bi mogli priučiti. Obstajajo pa ljudje, ki so preleni za lasten
obstoj.
502. Nekajkrat mi je nekdo rekel, da mi gre razlaganje
psihologije precej dobro, zato se tudi ta teden ne bom mogla ogniti nekaj
odlomkom povezanih s to temo... psihologija nikoli ni bila moja močnejša stran
v šoli, ampak pošteno povedano, v šoli pravzaprav nič ni bila moja močnejša
stran.
Kakorkoli, za prvi 'bolj psihološki zapisek tega tedna' sem
izbrala temo psihopati. Seveda, ker
ste povampirjeni in polni sranja, katerega ste pobrali v filmih, ste si v tem
primeru najprej predstavljali Hannibala Lecterja. Naslednji zapisek je zasnovan
na nekaj člankih na to temo, da boste videli, da psihopati pravzaprav niso tako
redka stvar in ni ravno nujno, da si za obede cvrejo notranje organe sitnih
sodelavcev. Če smo pošteni, lahko se izkaže, da ima tudi kdo od vas psihopatske
tendence. Tukaj je nekaj primerov tega, kaj ljudje s to ne-filmsko lastnostjo
radi delajo v družbi prijateljev ali partnerja.
Ljudje s temi tendencami so običajno fizično nenasilni,
precej popularni v družbi, šarmantni ipd... dokler ne potrebujejo ničesar več
od oseb, katere so do tega momenta vrteli okrog prsta, ne glede na to, ali gre
za družinskega člana ali prijatelja, sodelavca ali samo nekoga, ki so ga
spoznali pred nekaj urami. Njihove žrtve čutijo globoko povezanost z njimi,
nato pa jih ti, po domače rečeno, 'odjebejo', do njih pa se pričnejo obnašati
na tak način, da same žrtve mislijo, da se jim je gladko zmešalo. Zveni znano?
No, ti ljudje (psihopati) svoje sposobnosti dostikrat namenijo politiki ali
celo raznim kultom, vsakdo od vas pa zagotovo pozna nekoga s temi vrlimi
lastnostmi.
Tak človek bo začel neko situacijo, ko pa jih bo nekdo
vprašal o tem, kako je prišlo do tega, ga bodo obtožili, da preveč analizira.
Njihov namen je namreč povzročiti, da bi njihove žrtve podvomile v lastno
intuicijo, zato jim podtikanje namigov, ki spodbujajo žrtvino tesnobnost, ni
tuje. Karkoli, da lahko na koncu žrtev obtožijo, da je anksiozna, paranoična,
ljubosumna, zmešana ipd.
Takšne nazive imajo za vse s katerimikoli so kdaj bili v
stiku. Žaljivke pričnejo uporabljati v tistem momentu, ko začnejo stvari
propadati (pa naj bo to partnerski odnos, odnos na delovnem mestu, v družbi
ipd...), kar običajno povzroči, da iz zelo sproščene osebe, kateri lahko zaupaš
preidejo v neprepoznaven kup nesreče, ki je poln dvomov vase in negotovosti.
Ljudje, ki jih ne poznajo zasebno, vidijo samo sliko kakršno kažejo navzven,
zato so v družbi precej popularni in zaželeni.
Svojim žrtvam pogosto govorijo, da so občutljive in da so jih
narobe razumele, ko pride do tega, kar so pravzaprav hoteli sprožiti. Žrtev bo
v nekem momentu odreagirala na namige, ki jih bo dobila (katere je psihopat
pravzaprav postavil njim samim pred nos), samo zato, da bi dobila reakcijo
kakršno si je zastavila: da žrtev prepriča v to, da se ji meša. Zanimivo pa je
dejstvo, da ravno ti ljudje (psihopati) največkrat trdijo, da sovražijo dramo,
čeprav je okrog njih običajno največ drame. Svoje žrtve najprej idealizirajo,
jih kujejo v zvezde, ker pa se hitro pričnejo dolgočasiti (ker so površinski in
samovšečni), hitro izgubijo zanimanje. Znani so po svoji nezvestobi in rednem
igranju žrtev (s čimer dostikrat preslepijo ljudi okrog sebe) in so patološki
lažnivci (saj edino to podpira scenarij po katerem igrajo svojo vlogo v
svetu). Vsakič, ko omenite svojo zaskrbljenost zaradi neke situacije (katero so
sami povzročili), bodo rekli, da ne marajo drame (raje izpostavite dejstvo, da
je njihovo obnašanje katastrofalno in si oglejte njihov odziv na to).
Na kratko povedano: namen psihopata je, da bi nekoga
prepriča, da podvomi v lastno intuicijo (ne glede na to, na kakšen način se
morajo tega lotiti, saj jim nič ni tuje), saj je ta tista, ki jim predstavlja
najhujšo grožnjo. Njihova dejanja so običajno v nasprotju s tem kaj si njihove
žrtve mislijo o njih, kar pa bo precej jasno dala na znanje žrtvina intuicija.
To je v bistvu indirektna pohvala vaši intuiciji, saj vam je ta pomagala
ugotoviti, da z njimi nekaj ni v redu. Če ste ugotovili, da vas je v roke
dobila takšna oseba, z njo prekinite vse stike, saj vas bodo v nasprotnem
primeru zopet poskušali vključiti v svoj krog ljudi s katerimi manipulirajo.
503. Sem pa pred kratkim izvedela tudi, da domnevno obstajata
dve vrsti psihopatov: Slabi (opisani zgoraj) in dobri (pridejo na vrsto zdaj).
Primarni psihopati so običajno prijateljsko naravnani,
ko-operativni in vam bodo pomagali v težavah. Zakaj bi jim potem rekli, da
sploh so psihopati? Ena izmed njihovih značilnosti je – po mnenju avtorice
študije Dr. Schuttove – neustrašna dominanca. Ljudje s to lastnostjo bodo
naredili vse, da bodo dosegli zastavljeni cilj, ne bojijo se posledic (ne glede
na to ali bodo te dobre ali slabe) in izredno dobro prenašajo stres. Izkazalo
se je tudi, da veliko primarnih psihopatov slabše prenaša družbo – svoje cilje
znajo dosegati sami in za to ne potrebujejo pomoči drugih. Seveda tudi takšne
osebe morajo sodelovati v družbenih interakcijah, vendar se jih veliko odloči
to sodelovanje zmanjšati na toliko kot je nujno in čisto nič več.
Tako smo razjasnili, kaj pomeni, da je nekdo psihopat (in
upam, da medtem niste ocvrli katerega izmed sostanovalcev). Večina psihopatov
tako ni antisocialna, ampak enostavno imajo zadosti prepričanja sami vase, da
ne potrebujejo pomoči nekoga drugega. Primarni psihopati z visoko mero
neustrašne dominance velikokrat izpadejo junaki v družbi – reševalci, gasilci,
policisti ipd. Tem ljudem pa ne morete reči, da so antisocialni in svoje žrtve
pojedo kot je to prikazal nek film nekoč nekje.
504. Veliko mero človekove privlačnosti določajo tudi njegove
psihološke značilnosti in ravno na osnovi teh lahko ljudje velikokrat postanejo
'neprivlačni' drugim, vendar ne morejo najti razloga za to.
Ena izmed najbolj pogostih težav katero ti ljudje imajo (in
se je sploh ne zavedajo) je njihova samovšečnost.
Vse kar se dogaja se mora vrteti okrog njih, za svet je pomembno samo njihovo
mnenje o stvareh, jasno in glasno pa jim dol visi za mnenje nekoga drugega (ne
glede na to, da je to mnenje mogoče boljše, bolj odprto ali sprejemljivo kot
njihovo). Njihovo podzavestno prepričanje je zasnovano na tem, da so samo oni
resnično pomembni (in brez skrbi, nekateri od njih vam bodo znali to idejo tudi
utemeljiti z dokazi).
Ker je treba svojo samovšečnost redno hraniti, da ne bi iz
nekoga nastal kup nesreče, so ti ljudje izredno tekmovalni. Vedno morajo biti boljši kot drugi (ne samo na
športnem, ampak na vseh področjih v življenju, razen seveda tistega, ki pokriva
njihovo vedenje in znanje. Ta dva običajno ostaneta grdo zanemarjena), kar
običajno pripelje tudi do tega, da svoje
prijatelje in sodelavce vidijo kot grožnjo oz. sovražnike (se tvoj
prijatelj boji višine in mu je uspelo zlesti 10 metrov visoko? Povej mu, da si
ponosen nanj, ker je dosegel nekaj ogromnega. Ne opominjaj ga na to, da si ti zlezel
15 metrov visoko), zato jim tudi zabadanje v hrbet ni tuje.
Kar pa rado pripelje do tega, da svojo pomembnost postavljajo pod vprašaj precej pogosto, saj se jim
neprestano dozdeva, da jih ljudje ne cenijo toliko kot bi jih morali. Ko se
zgodi, da njihovi prijatelji nekaj naredijo brez njih, so užaljeni in zamerijo
do te mere, da bodo zatrdili, da ti ljudje več niso njihovi prijatelji (nekateri
ljudje težko sprejmejo dejstvo, da se življenje ne ustavi, ko njih ni zraven).
Ti ljudje imajo običajno tudi potrebo po tem, da so v skupini vedno glavni (kar je precej zgrešena ideja, saj naj bi
predvsem skupina prijateljev vsebovala člane, ki so med seboj enakopravni), saj
imajo potrebo po tem, da vodijo in imajo ljudi pod nadzorom. Pod nadzorom
morajo imeti tudi to, kar slišijo o sebi od drugih ljudi in morajo biti na
tekočem o tem, kaj je nekdo o njih izrekel, na katerem mestu, kako je pogovor pripeljal
do tega in zakaj ter vse kar še sodi zraven. Sami namreč potrebujejo mnenje
drugih, da bi si o nečem ustvarili lastno mnenje.
Ker imajo do drugih ljudi tako zaničljiv odnos, so
neprivlačneži pogosto nepošteni, o
veliko stvareh lažejo (od malenkosti pa do življenjsko pomembnih reči), nesramni (kadar pride do situacije, da
se nekdo z njimi ne strinja ali pa jim nekaj ni všeč, naredijo sceno), nezanesljivi (v bistvu gre za
pokazatelj kako odvisni so od drugih – oni sami zahtevajo pomoč od drugih, ko jo
potrebujejo, ko pa jih nekdo prosi, če bi mu lahko pomagali, pa bodo našli
kopico izgovorov) in predvsem so vedno negativni.
Nekateri med nami smo negativni, ker pač do obisti sovražimo svoja življenja
(tudi dejstvo, da smo sploh še živi, ker si tega v resnici nikoli nismo želeli)
, nekateri pa so večni pesimisti zato, ker se jim to zdi privlačno, ali pa, še
huje, ker jim je v naravi, da se pritožujejo čez vsako stvar na katero ne
morejo vplivati, ker drugače nimajo kaj pametnega za povedat.
Prepričana sem, da poznate vsaj eno takšno osebo, ki združuje
vsaj nekaj izmed teh karakteristik – verjetno vas ne rabim opomniti na to, da
za to, da b nekdo postal neprivlačen, ne rabi izpolnjevati vseh naštetih
kriterijev. Težava dandanes je v tem, da je komuniciranje – sploh med mladimi – tako okrnjeno in
zmanjšano na minimum (ker ga je nadomestilo tipkanje po telefonih), da se
običajno ti ljudje, ki so se že razvili v neprivlačneže ali pa tisti, ki so na
dobri poti, da to šele storijo, običajno družijo (če temu, kar počnejo sploh še
lahko rečemo druženje... ti ljudje sedijo eden ob drugem, ne govorijo, ampak
samo zavijajo z očmi, vzdihujejo in bulijo v svoje telefone) in v očeh tistih,
ki niso povabljeni zraven, veljajo za pomembneže. Se spomnite svojih
osnovnošolskih let? Postavite se nazaj v vlogo kakršno ste imeli takrat in
premislite o tem, kaj se je od takrat spremenilo.
505. številka 505 v EMŠO številki naj bi bila tista, ki
označuje spol lastnika te EMŠO številke (sicer je ta interpretacija napačna,
kar bomo razložili kasneje) in ravno številka 505 naj bi označevala ženski
spol. Če lahko seštejete 1 + 1 + 1 v 3 potem vam je jasno, da bom na tem mestu
vrinila konkretno babnico tega tedna. In ker je bilo nekaj momentov tega tedna
posvečenih znanstvenemu izračunu mer idealne ženske, naj bo tokrat na vrsti Willendorfska Venera.
Kdo? Kaj? Willendorfska Venera je tisti hudo debelušni kipec
z ogromnim oprsjem in močno široko medenico, katerega fotografije so nam v šoli
nekajkrat pokazali, ko so nam razlagali o prazgodovini. Sicer je takšnih kipcev
veliko, vendar pa je ta toliko zanimivejši, saj je eden najbolj razbobnanih in
tudi zato, ker je bil najden v spodnji Avstriji, kar je nam precej znano
območje (sicer material iz katerega je ta kipec izdelan, ni lokalen, kar pa je
bila pobuda, da so začeli arheološka izkopavanja na tem delu Avstrije v začetku
20. Stoletja).
 |
| Gospa dandanes prebivajo v Muzeju Naravne Zgodovine na Dunaju |
Različni načini datiranja (tudi s pomočjo stratigrafije)
so kipec in še nekaj podobnih izdelkov
iz istega najdišča postavili v obdobje med 28 000 in 25 000 let BC, kar pomeni,
da je ta kipec Venere nastal v obdobju Paleolitika in ga lahko dejansko štejemo
med predzgodovinska obdobja.
Do dandanes ostaja njen namen precej nejasen, vendar, ker so
na njej močno izražena rodila in deli telesa povezani s plodnostjo, rojevanjem
in hranjenjem otrok. 11 centimetrov velika figurica nima vidnega obraza, njeno
glavo pa prekriva naglavni okras podoben pletenim lasem ali nekakšnemu
pokrivalu. Nekateri izmed znanstvenikov domnevajo tudi, da je bila njena glava
izoblikovana tako, da jo je bilo zaradi tega okrasja lažje prijeti in uporabiti
kot orodje za masturbiranje.
Ime 'Venera' marsikoga zmede, saj je Venera običajno povezana
s klasičnim obdobjem v Grčiji, vseeno pa naj bi šlo za vsebinsko povezavo.
Afrodita je bila boginja ljubezni, plodnosti in spolnosti v Grčiji, v Rimskem
imperiju pa je njeno vlogo prevzela Venera. Tako je naziv Venera dejansko
pritaknjen vsem kipcem žensk (iz dejansko kateregakoli obdobja zgodovine), saj
so ženske vedno bile simbolj ljubezni, spolnosti, plodnosti in vzgoje otrok.
Nekateri celo trdijo, da so Willendorfsko Venero in njej podobne kipce iz
predzgodovinskega obdobja naredile ženske in ker takrat niso poznali ogledal
(ali bog-ne-daj selfijev) je večina njih brez obraza.
Za kratek intermezzo pa še tale ideja: zakaj so manekenke
tako shujšane? Ena izmed razlag je tudi ta, da je njihov namen prodati obleko.
Ženska, ki obleko reklamira mora biti vedno bolj podobna obešalniku, saj mora
prikazati kako material plapola, se premika v hodu ipd. Namen običajne ženske
pa ni, da bi predstavljala oblačila (čeprav nekatere med vami gradite vse kar
imate okrog tega), ampak naj bi njen namen bi rojevanje otrok in skrb zanje. Vsaka ženska se lahko
izstrada do tega, da bo postala obešalnik, vedno manj pa je takšnih, ki so
lahko dobre mame.
506. In zdaj, po kratkem predahu, se lahko zopet vrnemo nazaj
na nekaj psiholoških zadev (v upanju, da to ne bo postal še en psihološki blog,
saj je teh že tako absolutno preveč na svetu). Že od skoraj samega začetka
današnjega zapisa govorimo o ljudeh, katere v resnici poznamo, imamo o njih ne
preveč dobro mnenje, vendar pa neprestano ostajajo nekje v naši bližini. Glede
na opisano je moč sklepati, da ti ljudje nimajo pretirano močnih osebnosti –
valjenje krivde na druge, laganje, zahrbtnost (ja, tudi to je ena izmed
značilnih potez šibke osebnosti), nezanesljivost, odvisnost od drugih ipd...
Kaj pa njihova nasprotja? Kako v resnici izgledajo ljudje z močno osebnostjo?
Verjemite mi, tudi takšne ljudi poznate osebno, verjetno pa nanje gledate
povsem drugače kot bi morali.
Najprej se dogovorimo okrog ene stvari in sicer okrog tega,
da boste ločevali med dominantno
osebnostjo in njej drugačno močno
osebnostjo. Saj poznate izrek 'Posameznik je lahko pameten, inteligenten,
moder, razgledan... ampak množica takšnih pa je vedno neumna in panična',
kajne? Če to dejstvo poskušamo razložiti z dejstvom, da bodo ljudje vedno
sledili tistemu kateremu se ne bi smelo slediti, pa smo že na polovici same
razlage tega, kakšna je razlika med tema dvema tipoma osebnosti. Dominantne
osebnosti se razvijejo iz pomanjkanja znanja in iz hude želje po vplivu in
vodstvu, močne osebnosti pa ne. Da bi močno osebnost opisali, si bomo pomagali
z pisom nekaterih njihovih lastnosti.
Človek z močno osebnostjo nima želje po tem, da bi nekoga
vodil in prav tako nima želje zmagovati v vseh plateh svojega življenja, vseeno
pa ne pusti, da bi drugi 'hodili' po njem (res je, da ljudje različno resno
vzamemo te stvari in tako v bližini nekoga ne smemo dihati z določeno
frekvenco, ker ga ta žali, nekateri pa nam pustijo, da jih kdaj načrtno
užalimo, ker vedo, da se nekateri med nami socializiramo na tak način). Drugi
ljudje so običajno prepričani, da je z močno osebnostjo težko sodelovati ali
sobivati, to pa predvsem zato, ker močne osebnosti ljudi okrog sebe podzavestno
silijo k temu, da bi bili najboljše verzije samih sebe (kar pa ljudem običajno
ni po godu, saj imajo tako nezanimiva življenja, da morajo tudi med prijatelji
igrati določeno vlogo). Ravno zaradi tega so ljudje z močno osebnostjo izredno
pazljivi pri tem koga spustijo v svoje življenje, saj ne potrebujejo drugih, da
bi spoznali sami sebe in se v polnosti zavedli svojih sposobnosti (biti dobro
povezan sam s seboj kot so močne osebnosti je ravno nasprotno od egocentrizma
katerega izkazujejo dominantne osebnosti). Ker s temi značilnostmi lažje
določijo kaj hočejo, je tudi njihova slika o tem bolj jasna. To so ljudje, ki
ne iščejo približkov.
Potem, ko nekoga spustijo v svoje življenje, se 'težave' šele
začnejo. Sicer to niso prave težave, ampak jih ljudje okrog njih vidijo kot
takšne. Močne osebnosti ne potrebujejo
pozornosti iz strani drugih ljudi in po vsakem izpostavljanju v javnosti
nujno potrebujejo čas za regeneracijo (ker je dandanes težko spoštovati kaj
takšnega – saj vsakdo misli, da je to čudaško, če nekdo pol ure noče imeti
opravka z ljudmi -, lahko to pripelje do določenih težav v odnosih in na
delovnem mestu). Prav tako ne prenesejo
trivialnih pogovorov (saj poznate 'vljudnostne' pogovore o vremenu in
obrekovanje ljudi, ki jih v tem momentu ni zraven? Ja, gre za plesen na
današnji družbi in trenutno si še ne smemo pomagati s kakršnimikoli sredstvi
proti temu), večinoma zaradi prepričanja, da jim ne gredo (kar pa je čista
buča. Ker gre za pogovore, ki ne vsebujejo osebnih tem in niso zasnovane na
drugih čustvih kot so nevtralna ali vesela, ima takšne poovore lahko vsakdo. Ti
pogovori ne rešujejo ničesar, gre v bistvu samo za način kako zapolnimo čas in
da ravno ne sedimo v tišini – strokovnjaki jih dejansko imenujejo družbeni lubrikant), izgovorov (če nečesa nočeš, ne moreš
ali ne znaš, povej direktno, ne delaj se 'lepega' pred drugimi) in izredno jih
jezijo idiotizem in namerna ignoranca
(ker je popularno posnemati kretene iz interneta – od sodelovanja v nesmiselnih
'challengih' na FBju do izgleda in
obnašanja, katere je moč zaslediti pri ameriških serijah o družinah iz plastike
– saj veste koga imam v mislih, kajne? Njihovega priimka ne drznem zapisati,
saj bi lahko moj računalnik storil samomor, ker se že nekaj dni nenavadno
vede). Ker veliko časa posvetijo razmišljanju o raznih stvareh, informiranju
ter 'razgibavanju' možganov, se jim takšne nizkotnosti zdijo potrata njihovih
možganskih celic. To so sicer fantastične lastnosti, ki dejansko ne bi škodile
nikomur, vendar pa je za razvoj teh sposobnosti nujno, da človek razmišlja sam
zase... kar pa nam je danes od rane mladosti naprej dejansko onemogočeno (od
staršev pride prisila k temu, da mora otrok k verouku, potem mora v šolo, kjer
ga naučijo izredno ozkogledno razmišljati, igrati mora vsaj en inštrument in se
ukvarjati vsaj z enim športom, da bi ga naredili še bolj ozkoglednega, mu
starši in drugi v roke vtaknejo mobitel in / ali računalnik s prednaloženimi
igricami... nato pa so tukaj še mediji, politična in verska pripadnost ter
druge stvari katerim pripadamo, ker smo tako vzgojeni ali pa smo preleni, da bi
o njihovi vsebini dejansko premislili).
Vendar z močnimi osebnostmi še nismo povsem zaključili. Ena
izmed njihovih najboljših lastnosti je namreč dejstvo, da znajo resnično poslušati (ljudje večinoma poslušajo napol in še to
samo za to, da bi se lahko primerno odzvali na povedano), vendar pa ljudje
okrog njih tega ne cenijo, ker v resnici niso vajeni tega, da jih je nekdo
poslušal in da bi jih še vzpodbujal k čemu. Njihovi strahovi niso iracionalni in svoje negotovosti znajo spremeniti v priložnosti. Dandanes je težko najti
osebo, ki se ne bi bala ničesar, vendar pa je razlika med racionalnim strahom
(npr. 'Ta izpit bom pogrnil, ker se nisem učil!') in iracionalnim strahom (npr.
'Bojim se pajkov, ker nekje obstajajo tudi pajki, ki so ljudem strupeni in ko
te pičijo, umreš!'. Seveda ti ljudje takšno 'pametno' izjavo pripeljejo pri
vsaki suhi južni, ki se znajde v njihovi bližini. In seveda, suha južna sploh
ni pajek), vendar pa bodo tudi svoj strah pred nečim, kar lahko določijo
(torej, racionalni strah) spremenili v priložnost, da se z nečim spopadejo, se
morebiti znebijo tega strahu in tako bolj zrastejo kot osebnost. Njihovo vodilo
v življenju namreč lahko povzamemo kot 'če se ne trudiš naučiti in se razviti v
boljšo osebo, v resnici ne živiš, ampak samo obstajaš'.
507. in ko smo že ravno končali prejšnji odlomek s tako
'poduhovljenim' izrazom, naj nadaljujem temo, ki sem jo začela prejšnji teden.
Čas je namreč, da zopet spregovorimo o duši, tokrat pa bomo nanjo pogledali iz
verskega oz. religioznega vidika. Večina ljudi je krščanskega pogleda na stvari
vajena, saj ga poslušajo od mladosti, obstaja pa še nekaj drugih precej
zanimivih.
O duši so govorili že v starem Egiptu, omenjajo pa jo tudi v
asirski in babilonski religiji. Šlo je za preprosto razlago tega, da je človek
sestavljen iz več elementov, med katerimi so nekateri materialni in drugi ne
(duša naj bi sodila v to skupino in obstajalo je več verovanj, da se duša po
smrti njenega 'lastnika' naseli v kamnit monument, ki je postavljen tej osebi v
spomin. Kot bi se duše naselile v nagrobnikih).
 |
| Newagerska interpretacija Atmana |
Vzhodnjaške religije na dušo gledajo na različne načine. Sikhizem trdi, da je duša del boga oz.
je bog sam (ko duša zapusti telo, telo umre, saj je duša tista, ki omogoča, da
človek nekaj dela oz. počne. Zaradi nje je fizično telo živo), Hinduizem jo enači z 'zavestjo
posameznika' (kot je že jasno, je nekatere besede izredno težko prevesti, ker
ne poznamo ustreznih ekvivalentov v slovenščini ali kateremkoli drugem jeziku.
Besede Jiva, Atman in Purusha so že med njimi; duša označuje nekaj, kar ima
človek v lasti, zavesti pa ne more imeti v lasti, se pa ta njegova individualna
zavest razlikuje od njegovih razmišljanj, želja, razumevanja in samopodobe – te
stvari so deli njegove narave, zaradi katere mora duša skozi krog očiščenja –
ostalo poiščite v odlomku 426, če ste slučajno pozabili), budizem uči, da so vse stvari neprestano v pretoku in ko telo umre,
se njegovi mentalni procesi nadaljujejo (in se posledično rodijo v novem telesu
– ker so neprestano v pretoku, se nikoli ne zgodi, da bi nekdo dobil dušo
povesem enako predhodnjemu življenjskemu ciklu, prav tako pa tudi povsem
drugačna ni), džainizem pa ločuje
med osvobojenimi dušami (duše, ki so dosegle Moksho in se ne rabijo več vrniti
v fizično obliko) in neosvobojenimi dušami (ker so duše večne in neumrljive, se
na podlagi karme, ki je zasnovana na ignoranci same duše, reinkarnirajo toliko
časa kot različne stvari, dokler ne dosežejo razsvetljenja, ki jim omogoči
izhod iz kroga trpljenja).
 |
| Gustave Dore - Požrešnost (detajl iz Dantejevega Pekla) |
Abrahamovske religije imajo precej podobno gledanje na pojem
duše, ker so se vse v bistvu razvile iz enotnega nauka (njihovi pripadniki pa
se še danes streljajo zaradi tega). Judovstvo
trdi, da je bog dal dušo človeku, ko je iz prahu / zemlje ustvaril Adama in mu
nato v nosnice vdihnil dih življenja (konec življenja tako vidijo kot konec
mučenja z življenjem, dokončno odrešitev, kar pomeni tudi, da je duša dovolj
modra, da se lahko približa bogu. Judje zato raje proslavljajo dan smrti nekoga
kot pa rojstne dneve). Krščanstvo z
nekaj tisoč svojih denominacij pa mora stvar še malo bolj zakomplicirati, kot
bi sploh bilo potrebno. Tako trdi, da je
duša ontološka resničnost, drugačna, vendar neločljivo povezana s telesom
(eshatologija nato uči, da ko duša zapusti telo, telo odmre, duši pa sodi bog,
da določi kam bo šla – nebesa ali pekel). Krščanski kondicionalizem dušo
predstavlja kot življenje (mrtvi pa spijo), anihilationizem pa je verjetno eden
najbolj ekstremnih pogledov na dušo, saj trdi, da bodo duše nepravičnih
prenehale obstajati, duše pravičnih pa bodo ostali v nebesih oz. v božjem
kraljestvu, v božji bližini. Prav tako se krščanstvo veliko ukvarja z
vprašanjem izvora duše, pri čemer lahko ločimo vsaj tri poglavitne struje
prepričanja: kreacionizem duše trdi, da je bog tisti, ki da dušo človeku,
traducianizem trdi, da dušo otroka ustvarita mati in oče ter da je sestavljena
iz delov njunih duš, nekje najbolj razširjena ideja pa je predobstoj duš, ki
trdi, da duše obstajajo že pred zaploditvijo otroka (in ta trditev niti
približno ne odgovori na vprašanje od kje izvirajo duše, vendar vseeno, pr
krščanstvu se lahko leta in leta vrtimo v krogu, pa bomo vedno prišli na idejo,
da so nekatere stvari resno nedorečene, zato se jih razglasi za dogmo). Islam se z dušami ne ukvarja tako
globoko kot krščanstvo, saj pove, da so duše nesmrtne in večne, vse kar pa
človek naredi, bo sdil bog in na podlagi njegovih dejanj dušo poslal v nebesa
ali pekel.
 |
| Gustave Dore - Empyrean (Najvišji krog v nebesih; Detajl iz Dantejeve Božanske komedije - Nebesa). Če imam le možnost, bom naokrog razmetala nekaj kombinacij Danteja in Doreja (avtorja enega meni najljubših literarnih del in enega meni najljubših umetnikov) |
Kaj pa si o tem vprašanju mislite vi? Verujete v dušo? Kako
si jo predstavljate? Jo je po vašem moč znanstveno dokazati? V enem izmed
naslednjih zapisov bomo namreč pogledati tudi znanstven pogled na dušo, torej s
to idejo še nismo povsem zaključili.
508. O budizmu sem
že nekajkrat bolj površno sicer pisala, vendar, ker sem bila deležna manjše
razlage, kako ga doživljajo njegovi pripadniki, pa naj bo še kratka razlaga
tega na tem mestu.
Najprej sem izvedela, da budizem pravzaprav ni religija
(religija je sistem verovanj in obredov povezanih s temi verovanji), saj ne
veruje v neko nadzemeljsko bitje (v smislu boga ali nekega nad-človeka z
močjo). Za budiste Buda ni bog, ampak je človek kot vsi drugi, res pa je, da je
on ljudem podal pot iz trpljenja (živeti je sopomenka besede trpeti, saj se
ignorantna duša neprestano vrača v življenje, ker še ni prišla do razsvetljenja).
Budizem nima zapovedanih ritualov ali predpisanih molitev, saj je Buda sam
izrecno določil, da noče češčenja in molitve (ker se je verjetno zavedal dejstva,
da ni nekdo, ki bi izpolnjeval želje). Njegova zapoved je bila, naj vsak zase
preuči njegove nauke in če se v njih 'najde' naj jih prakticira še naprej (če
pa tega ne želi, pa mu ni treba, saj je odločitev posameznika odvisna od njega
samega, ker nekdo lahko deluje samo v dobro lastne duše,,, khm, katoliki,
poslušate?). Budistični templji imajo določene rituale, vendar pa ti niso
zasnovani na češčenju nekega nezemeljskega bitja, saj se z njimi izkazuje
hvaležnost človeku, ki je razkril pot iz trpljenja, molitve katere zraven
slišimo pa so v bistvu namenjene vsem ljudem, saj ljudi spodbujajo k sočutju,
dobroti in ljubezni ter spoštovanju do vseh živih bitij (ja, tudi do komarja
katerega ste razpackali po zidu včeraj zvečer).
 |
| Zelo moderna interpretacija budizma... zelo, zelo moderna... |
Nato sem izvedela nekaj, kar mi je sicer že nekajkrat bilo
povedano, vendar nikakor nisem mogla smiselno interpretirati. Budizem je način
življenja pz. Filozofija, ki nas vodi skozi življenje. Uči nas gledanja
navznoter, uči nas naše neodvisnosti in zavedanja samega sebe. Človeka uči,
kako naj ta prevzame odgovornost za svoja dejanja, misli in čustva ter naj ne
išče zatočišča v vsemogočnem bogu (približno tako kot velja za napako, ko smo
jo storili... če smo naredili nekaj narobe, to ne pomeni našega propada. Naš
propad postane, ko nekoga drugega okrivimo za napako katero smo naredili mi
sami).
Povedanih mi je bilo tudi nekaj osebnih izkušenj iz katerih
je bilo moč potegniti tudi nekaj povsem smiselnih zaključkov. Npr. to, da
človek, ki je vzgojen v neko verovanje od rojstva (ker, če še ni postalo jasno,
sem strogo proti krstu otrok. Če bo hotel pripadati neki religiji in verovati v
nekaj, naj si to izbere sam in naj mu ne bo vsiljeno s strani kogarkoli drugega
– človek namreč lahko živi samo svoje življenje, ne more pa živeti življenje
nekoga drugega, da bi lahko popravljal njegove napake). Monoteistične religije
človeka učijo odvisnosti od boga, saj se človek obrača na t.i. vsemogočnega
boga, da se ne bi rabil soočati sam s seboj (to pa je v bistvu najslabše kar
lahko naredimo sami sebi). Prav tako budizem ne uči, da je treba slediti samo
njegovim naukom. Namen budizma je, da bi človek poznal resnico. Ta resnica pa
je še kako aktualna dandanes, saj uči, da so vse materialne stvari minljive,
duša pa od njih nima ničesar.
 |
| Kratek 'plonkceglc' o budizmu |
Razumevanje budizma pravzaprav sploh ni slaba ideja, saj ne
gre za nekaj, kar je samo sebi namen, preko poznavanja nekaterih njegovih osnov
pa lahko lažje razumemo stvari, o katerih nas učijo religije, ki so nam bile
kot otrokom vsiljene (no, meni ne, vsaj kar se tega tiče sem imela precejšnjo
srečo). V tem primeru bog ni sodnik na oblaku, ampak je prisoten vsepovsod, v
vsaki stvari, v vsakem bitju in v vsakem človeku. Ni izven posameznika, ampak
je v njem samem.
509. Poznate svoj EMŠO?
Kot je blo obljubljeno zgoraj, bom na hitro vrinila sem tudi način kako ga
sestavimo.
Enotna Matična Številka Občana je identifikacijska številka
vsakega posameznika, način sestave te številke pa je bil sprejet leta 1976 v
tedanji SFRJ in je do danes ostal nespremenjen. Na kratko povedano: EMŠO
sestavlja sedem mestni datum rojstva osebe, osma in deveta številka sta
številki registra v katerem je ta oseba vpisana, od desetega do dvanajstega
mesta najdemo zaporedno številko, na trinajstem pa kontrolno številko.
Velikokrat se napačno interpretira ravno zaporedna številka
EMŠOja, saj ljudje sklepajo, da številka 500 pomeni, da je lastnik moškega
spola, številka 505 pa pomeni, da gre za žensko. Zaporedna številka kakršno
najdemo v EMŠOju pa je v resnici kombinacija registra (pri nas ta nosi številko
50) in zaporedne številke rojstva. Moški prejmejo številko od 0 do 499, ženske
pa številko od 500 do 999. Če bi se istega dne v Sloveniji rodilo več kot sto
fantkov, bi v register vpisali številko 501 (čemur bi sledila še zaporedna
številka), v primeru več kot sto rojstev deklic v isetm dnevu istega leta, pa
bi stota dobila številko 506.
Kontrolno številko pa se izračuna s pomočjo modula 11. O
katerem si preberite v uradnem listu Zakonodaja o Enotni Matični Številki Občana
510. Za skrajni konec pa še nekaj na kratko... Saj poznate
tisto, ko veste, da morate nekaj narediti, pa se enostavno ne morete spraviti k
temu, da bi to res naredili? To odlaganje in prelaganje nekega dejanja je
nasploh očitno pri kakšnem hišnem opravilu, katerega nimate ravno najraje (in
ne, tudi v tem primeru vam lenoba ne more biti izgovor). Temu pojavu običajno
rečemo 'odlašanje zaradi tesnobe' in se lahko pojavlja tudi pri ljudeh, ki
uradno nimajo tesnobe.
 |
| Lažje določanje vrstnega reda opravil (ker opažam, da vas nekatere ta ideja precej zmede) |
Zaenkrat poznamo vsaj šest (definiranih) različic te tesnobe,
katerih imena povedo tudi okrog česa se vrtijo: odlašanje zaradi
prenapolnjenosti našega 'delovnega spomina' (oz. po domače, ker si enostavno
moramo zapomniti preveč stvari); odlašanje zaradi negotovosti (ta težava je
predvsem očitna pri ljudeh, ki morajo vsako stvar imeti splanirano vnaprej in
ko pride do zapleta, katerega niso predvideli, enostavno ne vedo kaj narediti
in zato z naslednjim logičnim korakom odlašajo v nedogled, saj sploh ne vedo
kje začeti); odlašanje zaradi občutka, da imamo premalo časa, da bi naredili
vse, kar moramo storiti ta dan; odlašanje zaradi tega, ker imamo previsoke
standarde oz t.i. 'vse ali nič' odlašanje (če ne uspem narediti vsega, kar bi
moral, potem bolje, da se sploh ne lotim te stvari); odlašanje zaradi tega, ker
smo prepričani v negativen rezultat (v takšnem primeru je pol zmage skrite že v
tem, da ugotovimo, da imamo preveč negativnih idej o svojem delu oz. početju);
in še odlašanje zaradi kognitivne nezmožnosti (nekdo je lahko zelo talentiran,
izobražen, pameten, vendar mu nekatera bolj komplicirana miselna opravila
delajo težave – npr. načrtovanje ali zlaganje zaporedij logičnih korakov nekega
opravila. Te težave običajno niso očitne pri vsakodnevnih opravilih, ampak, ko
se neke stvari lotimo prvič). Če se večkrat spopadate s tem, da se neke stvari
enostavno ne morete lotiti, tega ne pripisujte lenobi, saj bo ta ideja samo še
poslabšala vaš odnos do te stvari, ki jo morate narediti. Tudi spoznanje, da se
nečesa ne morete lotiti, ker vas je strah (ker gre za neko novo stvar ali pa
zato, ker ste že v samem začetku sebi postavili previsoke standarde in / ali pa
pričakujete negativne rezultate) vam lahko pomaga, da se s streahom spopadete
(tukaj boste veliko morali storiti sami, ker sami sebe najbolj poznate).
 |
| 'Jutri' je magičen svet, kjer nas čakajo vse stvari, katerih nismo uspeli opraviti danes |
Pa naj vam bo v vodilo: če lahko neko stvar naredite zdaj, jo
naredite zdaj. Jutri si boste našli kaj drugega za početi, saj tega nihče ne bo
naredil namesto vas.
Kar se tiče tega 'nihče ne bo naredil namesto vas' velja tudi
za današnji zapis (dve prečute noči, saj je bilo preko dneva preveč drugega
dela, da bi lahko napisali karkoli smiselnega). Ta zapis končujem samo nekaj ur
pred njegovo dejansko objavo in kot običajno je v njem veliko pravopisnih
napak, napak in nekoherentnih stavkov... ampak vsega tega bi že dejansko morali
biti vajeni. Povejte mi kaj o tem, kaj sem v zapisku povedala narobe, si
razložila narobe ali pa me presenetite do kosti in mi povejte, da vam je kateri
izmed delov bil všeč ali pa da bi lahko razmislila tudi o __________ (vstavi
zanimivo temo, ki te zanima, na zanimiv način, da bo začela zanimati tudi
mene). Vedno smo veseli kvalitetnih komentarjev in novih idej. Torej, do
naslednjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar