Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 49. del

Kot običajno, tudi ta teden nimam niti najmanjšega pojma o tem, kaj naj napišem v uvodnik. Naj zopet poudarim dejstvo, da se ljudje tukaj v bližini neprestano pogovarjajo o vremenu (Ljudje, vreme je indifirentno do vašega pritoževanja... v dveh milijonih let bi vas to že lahko izučilo)? Da se tukaj okrog dogaja množica povsem nezanimivih reči? Ali, ponovno, da je vse, kar boste danes prebrali zasnovano na direktnih in indirektnih navezavah na glasbene reference, katerih vam zraven ne navajam (ker to ni blog za moje recenzije, ki so še malo manj smiselne kot moji zapiski)? Verjeli ali pa ne.

Danes gremo na potovanje od rdečelascev preko pornografskih filmov do zanimive oblike zakona na Kitajskem pa vse do nenavadnega meteorološkega pojava daleč na skrajnem severu, preko Kitajske do Rusije in na Škotsko pa še kam (dobesedno sem začela pisat uvodnik za tedenski pregled novic... s čimer moram pri priči nehat). Kakorkoli, cilj je daleč, pot bo dolga (upam tudi, da zanimiva - tudi za tiste, ki potovanj ne marate) in da boste prebrali kaj, kar še ne veste. Torej, gremo!

481. V začetku Junija smo se tako končno resneje srečali s sončnim vremenom... kar pa lahko pomeni določene težave za določeno skupino ljudi na svetu. Nekje med 1% in 2% svetovne populacije je rdečelascev, katerih največ najdemo v zahodni Evropi (najvišji delež populacije predstavljajo na Škotskem – kar 13% - in na Irskem – okrog 10%) in dandanes tudi v ZDA (zaradi masovnega preseljevanja v ZDA jih danes tam najdemo okrog 2%).

Rdečelasci s(m)o (ker poznamo več odtenkov rdeče, poznamo posledično tudi več odtenkov las, katere štejemo med rdeče – od t.i. 'jagodno blond' pa vse tja do 'kostanjevo rdečih' – in ne poznamo samo 'gingerjev'. Moja naravna barva las se po nekem razmišljanju imenuje 'neon farski otoki', zaradi česar domnevno pripadam rdečelascem... vendar to je samo ena izmed idej), glede na to koliko nas je, skoraj superjunaki. Zakaj točno smo tako posebni?

Rdečelaska... v momentu, ko vam ukrade dušo.

Podobno kot filmski superjunaki, zaradi mutacije (gre za manjšo mutacijo na MC1R genu na 16. Kromosomu). Ta mutacija ni pogojena s kemično reakcijo, ampak gre za kombinacijo dveh recesivnih genov (starša z blond ali rjavimi lasmi imata lahko rdečelasega otroka, če oba prenašata recesivni gen MC1R. V primeru, da sta oba starša prenašalca tega gena, je možnost, da bosta dobila rdečelasega otroka 25%, če pa sta oba starša rdečelasca, imata 100% možnosti, da bosta dobila rdečelasega otroka. Prenašalcem tega gena se uradno reče 'skrivni rdečelasci', tiste, pri katerih pa je ta gen dominanten pa lahko vidite). Posledice mutacije na genu so rdeči lasje (kateregakoli odtenka), bleda koža in pegice po vsem telesu.

Zaradi blede kože rdečelasce veliko hitreje opeče sonce in posledično rdečelasci tudi večkrat zbolijo za melanomom in drugimi kožnimi karcinomi. Bleda koža, predvsem zaradi tega ker jo sonce hitro opeče, ker je treba takšno kožo bolje zaščititi z oblačili ali kremo z visokim UV faktorjem, ne more vsrkati zadostne količine vitamina D (zaradi premalo eumelanina v telesu). Vendar, to ni nujno slaba stvar, saj organizmi rdečelascev sami proizvedejo večje količine vitamina D (bolje izrabi tistega, ki ga dobi od zunaj, nekaj pa ga proizvede tudi sam). Mutacija gena MC1R je domnevno povezana s prilagoditvijo na okolje v katerem so živeli naši predniki. V klimah, ki so hladnejše in temnejše, so se organizmi prednikov naučili bolju učinkovito izrabljati sončno svetlobo, saj je je bilo manj.

Rdečelasci naj bi po raziskavah imeli manj las na glavi (glava rdečelasca naj bi nosila v povprečju okrog 90 000 las, glava blondinca okrog 120 000, glava rjavolasca pa okrog 140 000), vendar to ne pomeni, da s(m)o napol plešasti. Naši lasje so veliko debelejši kot tisti od drugih ljudi in imajo močnejše korenine, v večini primerov pa jih je prava nočna mora barvati na katero drugo barvo, saj ne glede na to, kako močno barvo uporabite, vedno ostaja viden rdečkast podton. Po drugi strani pa ti lasje zelo redko osivijo (tudi za to je zaslužen gen MC1R), ampak samo postanejo svetlejše in ne tako živahne barve.

Raziskave so pokazale, da ženske v resnih zvezah ali v zakonu, ki si lase barvajo na rdeče, niso zadovoljne s svojo zvezo in še huje, s svojim spolnim življenjem. Rdeča, kot barva strasti, poželenja in seksa naj bi njihovim partnerjem nakazovala na to, saj jih je večina ne dovolj samozavestnih, da bi partnerjem povedalo, kako stvari stojijo (ali na žalost, če določene stvari sploh ne stojijo...)

Večkrat so že zaokrožile izjave, da rdečelasci bolečino čutimo močneje in drugače. Raziskave so pokazale, da je ta izjava neresnična, vendar je tudi takšno stvar težko potrditi (da bi raziskava imela rezultate, katere bi bilo mogoče smatrati za znanstveno relevantne, bi morali raziskovalci nabrati dovolj veliko skupino ljudi različnih starosti in družbenih statusov, med katerimi bi vsi morali biti zdravi in brez zgodovine določenih bolezni v družini ter enako pod stresom... zadeva je sicer še veliko bolj komplicirana kot sem jo opisala, vendar po mojem bi že morali dobiti vsaj približno idejo o tem, da gre za zoprno stvar). Ta ideja o tem, da težje prenašamo bolečino mogoče izhaja tudi iz tega, da je naša koža svetlejša, na takšni koži pa se modrice in praske jasneje poznajo. Je pa dokazano, da je med ljudmi, ki se zbudijo med operacijskim posegom opazno več rdečelascev, saj je bilo dokazano, da naj bi rdečelasci potrebovali okrog 20% anestezije – tako lokalne kot splošne – več kot drugi (kar pa se večina zdravnikov ne drži).

Kljub temu, da imam težave z menstrualnimi krči tudi jaz ne morem tega potrditi ali zanikati. Toleranca na bolečino je odvisna od samega karakterja človeka ter tudi kako mu je bilo privzgojeno odreagirati na lastno bolečino. Poznam ljudi, ki so v tišini prenesli hude in globoke rane, in poznam ljudi, ki cvilijo, da jih boli prst, ker so premočno pritisnili na tipko za končanje klica na telefonu. Če nimate kongenitalne analgezije, potem boste bolečino občutili, pomembno je samo koliko drame boste zagnali okrog tega, da vas nekaj boli.

482. Ker se je zgornji zapisek pričel malo razvlačiti, ga bomo prerezali na pol – in naredili dva. Z rdečelasci je povezanih veliko mitov, med katerimi nekateri izhajajo še iz antike, drugi pa so bolj sodobne narave. Nekateri med njimi so zabavni, drugi pa so naravnost žaljivi. V nekaterih je nekaj resnice, drugi pa so zrasli na kakšnem paničnem zeljniku, ki si določene stvari ni znal sam razložiti (ojej... spet). Zato si poglejmo nekatere med njimi.

Rdeča barva že sama po sebi predstavlja nevarnost, moč in slo... iz česar izhaja prepričanje, da imamo rdečelasci ognjevit temperament (če ti nekdo na suho skače po zadnjem živcu, katerega ti še ni uničil, boš postal slabe volje in po vsej verjetnosti začel kričati, kajne? Moje obnašanje je v veliki meri odvisno od tega, kako se ljudje obnašajo do mene – če se do mene nekdo obnaša zgledno, potem bom do njega tudi jaz takšna, če pa je nekdo do mene žaljiv, potem mu bom to z isto mero vrnila... kar pa običajno ravno ti ljudje razumejo narobe, saj so najbolj užaljeni takrat, ko se do njih nekdo obnaša tako kot se oni do vseh okrog sebe) in več spolne sle (okey, tukaj bom pa raje tiho).

Miti o rdečelascih izhajajo že iz starega Egipta (nekatera nomadska plemena, ki so potovala preko Egipta so imela pripadnike z rdečkastimi lasmi), saj so tam rdečelasci veljali za slab znak in posledično so rdečelasce žive zažgali v znak darovanja bogovom (ker je šlo za pripadnike nomadov, je verjetno to pripomoglo k sovraštvu do teh ljudi, kar pa je nekaj rodov kasneje že preraslo v mit in rdečelasci so postali človeške žrtve za razne bogove).

Ameriške semenske banke ne sprejemajo 'donacij' rdečelascev,
saj velja prepričanje, da nihče noče imeti rdečelasega
otroka.

Grška mitologija je trdila, da se rdečelasci po smrti spremenijo v vampirje... kar je verjetno tudi malo povezano z njihovo bledo kožo in z izogibanjem soncu (khm-khm). Seveda ostaja nerazrešeno vprašanje o tem, v katero vrsto vampirjev se spremenijo – v takšne kot jih je opisal B. Stocker ali v takšne kot jih predstavi saga Twilight... ker obstaja precejšnja razlika med njimi (eni so bili ustvarjeni brezčasni in legendarni, drugi pa se svetlikajo na soncu).

Stari Rimljani so do njih imeli boljši odnos. Namreč, veljalo je za dobro potezo, ki prinaša veliko sreče, če si rdečelasca... kupil za sužnja. Vzporedno s tem se je pričela razvijati miselnost, ki je trdila, da so rdečelasci zaplojeni med nečistim spolnim odnosom (torej, med menstruacijo). Ta buča je prišla iz judovstva in se prenesla v kasnejše krščanstvo, ki je v srednjem veku Satana velikokrat prikazovala kot rdečelasega (v tem primeru rdeča ponazarja močno spolno slo in veliko pomanjkanje morale). Barviti prevodi svetega pisma (ki so si med seboj izredno različni, khm-khm) v nekaj primerih tudi Marijo Magdaleno in Judeža Iškariota prikažejo kot rdečelasca. V nekaterih apokrifih je kot rdečelaska prikazana tudi Lilith, Adamova prva soproga (katere Sveto Pismo ne omenja), ki je zahtevala enakopravnost med spoloma (kot vam je to opisal odlomek 405). V tem času je tudi današnja Rusija dobila svoje ime, domnevno po Ruriku, rdečelasemu Vikingu, katerega ime pomeni 'rdeča dežela' (seveda je svoje ime ohranila do danes... vendar iz drugih razlogov).

Med Špansko Inkvizicijo so na grmadah sežgali več sto rdečelascev, saj so bili vrli inkvizitorji prepričani, da so ti ljudje ukradli peklenski ogenj... malo me je zmedla informacija o tem, saj mi ni povsem jasno kako nekoga, ki poseduje peklenski ogenj, uničiš z ognjem? Ali ni peklenski ogenj nekaj najhujšega, kar obstaja? Malleus Malleficarum, priročnik za intelektualno srenjo tistega časa (ki je, neverjetno toda resnično, pripadala ravno katoliški cerkvi... in seveda do danes v večini primerov ostala pri isti miselnosti) kot gotov znak za to, da je nekdo čarovnik našteje tudi rdeče lase in zelene oči. Torej so vaše genetske danosti bile povsem dovolj, da končate na grmadi. Če to ni bilo dovolj, so vsa kožna znamenja (zanimivo je, da so med preiskovanjem tega, ali je nekdo čarovnik ali še kaj hujšega, sveti možje, zapriseženi celibatu, do golega slekli ljudi, katere so nato obtožili zločinov povezanih s hudičem... hmmm...) in pege predstavljala hudičevo znamenje.

Miselnost o tem, kdo in kas s(m)o rdečelasci se je skozi stoletja razvijala in spreminjala, v večini primerov pa še vedno nosi bolj negativno konotacijo. Na Korziki moraš, v primeru, da si srečal rdečelasca, pljuniti in narediti obrat okrog lastne osi, saj rdečelasci prinašajo nesrečo. V Veliki Britaniji poznajo vražo povezano s tem, kdo te prvi pokliče po telefonu na novega leta dan: Rjavolasci prinašajo največ sreče, klic blondinca ti zagotavlja srečo kakršno si imel do sedaj (niti boljše niti slabše), klic vdovca pomeni, da se ti obeta en slab dogodek v prihajajočem letu, klic rdečelasca pa pomeni, da je pred teboj katastrofalno leto. Veliko bolj pozitivno vražo sem zasledila na Poljskem, kjer velja prepričanje, da boš zadel glavni dobitek na loteriji, če boš srečal tri rdečelasce zapored (torej, rabim še dve osebi z rdečimi lasmi, da gremo skupaj narediti nekaj zgage na Poljsko... če se kdo od vaju dveh ne bo obnašal dostojno, ga bomo za kazen deportirali na Korziko).

Verjetno najnovejša vraža povezana z rdečelasci je tista iz South Parka, ki trdi, da rdečelasci nimamo duše. Gre za idejo, ki se je kot požar hitro razširila po spletu in posledično svetu, kljub temu, da nima nobene realistične osnove (hmmm... splet je očitno namenjen širjenju takšnih neosnovanih idej, ki hitro zlezejo v človeško miselnost in se tam razvijejo v ničvredne ugotovitve). Po neki strani je to, da nimamo duše povsem resnično, saj duše nima nihče (in tako rdečelasci dobimo novo pego za vsako dušo, ki jo ukrademo), ker gre za religiološki koncept, ki je v resnici nedokazljiv.

483. Ker je bil seks večkrat omenjen v zgornjih dveh odlomkih, naj povemo še nekaj stvari o tem, kako se posnamejo XXX filmi. Marsikdo jih namreč še vedno razume kot eno najbolj preprostih del / služb na svetu, zato je moja dolžnost, da vas prepričam v kaj drugega.

Tudi takšni filmi se pričnejo z običajnim konceptom (glede na kvaliteto trenutne pornografije razpoložljive na straneh, ki so temu namenjene, so tudi koncepti vedno bolj zanemarjen del filma), ki so lahko vzeti iz že obstoječih filmov – kot spoof na hit filme (Star Whores je bil spoof film na sago Star Wars) ali pa gre za povsem novo zamisel. Ker tudi XXX filmi ni nujno, da so vedno zasnovani okrog dveh ali več ljudi v spolnem odnosu, so bolj ambiciozne zgodbe v ozadju zelo dobrodošle.

Pred samim snemanjem je pomembno izvršiti vso potrebno logistiko, npr. na kak način bo film dan v javnost – DVD, kaseta, digitalna distribucija... - , dolžina filma – odvisna od ciljne publike, koncepta filma ipd. (ti filmi so lahko dolgi od nekaj minut pa vse tja do dolžine celovečernega filma), število igralcev (tradicionalni filmi so včasih zasnovani okrog samo nekaj igralcev, pornografski filmi pa morajo ohranjati 'svežino' v vsakem kadru – ker verjetno nihče noče posneti XXX filma pri katerem bi celo ciljna publika spala zraven), potrebni rekviziti (od pripomočkov in igrač, ki bodo v filmu uporabljeni pa vse tja do stvari, ki bodo stale na policah in v samem filmu sploh ne bodo uporabljene) ter samega seta (kaj je potrebno od pohištva, ozadja, zaves ipd.). Šele nato se določi proračun (veliko mladih avtorjev preceni svoje zmožnosti in si zastavijo projekt, katerega zaradi omejenega finančnega stanja ne morejo uresničiti), ki mora pokrivati tudi tehnično ekipo, igralce, rekvizite ter montažo in marketing filma. Potrebno je najti ustrezno lokacijo (ni vsaka soseska odprta za idejo, da se tam snema film takšne sorte, marsikje na svetu pa je to tudi protizakonito. Zapomnite si, da pravi policisti nikoli ne nastopajo v XXX filmih!).

Nato končno nastopi ustvarjanje t.i. drafta / izvlečka filma, kjer se skicira kaj se dogaja v vsakem posameznem kadru. Nato se skicira storyboard, kjer se ugotovi, kaj bo kdo rekel v katerem prizoru (če se bo ravno govorilo... ti filmi na sam pogovor ne dajejo veliko poudarka), kje mora stati kamera (bližje ni nujno vedno tudi boljše), kako mora biti osvetljeno, kako so postavljene stvari v prizorih (pohištvo in stvari, ki stojijo na policah...). Šele nato se najdejo ustrezni igralci. Če se mislite sami lotiti takšnega projekta, potem naj vas ne zavede misel, da bi v vašem filmu lahko igrali vaši prijatelji – pornoigralci morajo biti dobro fizično pripravljeni, imeti morajo dobro vzdržljivost, predvsem pa morajo biti seznanjeni s tem, kaj jih čaka in kaj morajo pravzaprav narediti (veliko teh filmov uporablja tudi telesne dvojnike, saj je večurni seks pred kamero vse kaj drugega kot preprosta naloga). Skupaj z igralci se najde tudi tehnično ekipo. Režiser je nekdo, ki je zadolžen za to, da uresniči zamisel o tem, kako naj bi film izgledal (če je snemanje XXX filma vaša naloga, ni vedno nujno, da ste tudi sami režiser), kamerman je nekdo, ki bo znal iz vsakega kadra izvleči največ (kot že rečeno, bližje ni vedno boljše!), ki mora tesno sodelovati z lučkarjem, saj je osvetlitev v takšnih filmih ključnega pomena. S tehnično ekipo se potem na osnovi storyboarda določi, kako naj bi vsaka scena izgledala (ker film ne rabi biti posnet v enem kadru – razen, če ste določili, da hočete tak film posneti – mora med snemanjem posameznih scen puščen čas za vzdrževanje – popravljanje make upa in scene, počitek in ponovno vzburjanje igralcev ter tudi čas za morebitne nepredvidene dogodke).

Ste že utrujeni? Ne smete biti, kajti tukaj se šele začne snemanje. Dekleta, ki delajo kot pornoigralke so povedale, da začnejo s pripravo na samo snemanje več dni prej (če film vsebuje prizore analnih spolnih odnosov, potem morajo na posebno dieto vsaj tri dni prej, da se v kakšnem kadru ne bi pojavilo kaj kar vanj ne sodi; prav tako je potrebno dlake iz teles igralcev odstraniti vsaj 36 ur prej, da se na koži ne bi pojavljala rdečica in da koža ne bi izgledala razdraženo zaradi britja ali voskanja ipd.). Tudi v takšnih filmih je pomemben make up (tukaj še malo bolj kot kje drugje, saj je potrebno npr. s pudrom prekriti veliko večji del telesa kot samo obraz – trenutno je npr. hit senčenje, s katerim je moč vizualno poudariti atribute, katere že ima nekdo, ali pa mu jih celo dodati... to lahko preberete kot risanje senc okrog ključnice (da ženska izgleda vitkejša, moški pa bolj natreniran), nad prsmi (da te izgledajo večje) in pod zadnjico (da ta dobi na izgled drugačno obliko). Pri snemanju filmov s prizori analnih spolnih odnosov je trenutno zaželeno izbeliti tudi kožo okrog anusa, kar je možno narediti z začasnim posegom pri plastičnem kirurgu ali pa z določeno šminko. Ja, resno) in frizura (tista zgoraj in tista spodaj... če je tista spodaj sploh še vključena v kakšen film, saj so trenutno popularna povsem gola telesa, tudi pri moških).

Igralci morajo biti izredno dobro fizično pripravljeni, znati pa morajo tudi vzburiti sami sebe. To je vsekakor bolje, kot da se pričakuje, da bo glavnega igralca vzburilaglavna igralka, saj bo v tem primeru prišla izčrpana na samo snemanje (lahko pa se zaposlijo ljudje, ki skrbijo za to) in kot takšna ne bo sposobna od sebe dati vse, kar se od nje pričakuje. Igralci v teh filmih se običajno medsebojno sploh ne privlačijo, kar zadevo še bolj zaplete in po več letih snemanja takšnih filmov potem ostane vedno manj stvari, ki te lahko tako močno vzburijo, da lahko naslednjih nekaj ur pred ne pretirano navdušeno publiko (pornoigralci so večkrat povedali, da je precej zoprna stvar snemati eksplicitne prizore, ko je okrog tebe 10 ali več ljudi, ki zdolgočaseno strmijo v svoje telefone in te priganjajo, da se drži scenarija ter govorijo kamermanu, naj kamero prestavi bližje k tvoji zadnjici, naj te posname pod drugim kotom in z drugo osvetlitvijo ipd., namesto, da bi vsaj približno se trudili držati določeno vzdušje, ki je za to potrebno, da bi končni izdelek izpadel vsaj za silo smiselno) izvajaš vse mogoče akrobacije, ki jih od tebe zahteva režiser. Mogoče se vam večurni seks zdi fantastičen podvig, vendar naj vam bo v izziv, da se ga lotite sami (moški med dvema spolnima odnosoma potrebuje vsaj pol ure počitka, da je zopet sposoben dati kaj od sebe. Ženske potrebujemo malo manj, vseeno pa tudi me potrebujemo nekaj minut, da normalno zadihamo). Tisti, ki prakticirate tantrični seks veste koliko truda mora biti vloženega v kaj podobnega.

Povsem povprečen set snemanja pornografskega filma nekje na daljnem vzhodu... in brez strahu, podobno izgledajo kjerkoli na svetu

Med posameznimi scenami je potrebno pregledati načrt naslednje scene, poskrbeti, da je vse na mestu, popraviti šminko in frizuro ipd. (tako kot pri vsakem filmu, če smo pošteni. To je še vedno film in kot tak naj bi bil vrsta umetnosti). Običajno igralci med snemanjem ne jedo in ne pijejo tekočine, saj bi to lahko povzročilo več težav kot koristi (mislim, da ni veliko režiserjev, ki bi prekinili snemanje scene, da bi lahko eden od igralcev lahko odšel na stranišče. Sploh ne, če se celoten posnetek odvija okrog njihovih genitalij), zato se utrudijo prej, saj izgubljajo energijo s fizičnim delom (tudi seks se šteje med fizično delo. Med dobrim seksom, ki se konča z orgazmom človek izgubi okrog 250 Kcal, kar tudi ni za odmet, če bi radi shujšali. Upoštevati morate, da so pornoigralci na dietah, ki jim pomagajo vzdrževati linijo skupaj s fitnesom in pilatesom (dekleta običajno pojedo okrog 1200 Kcal na dan... ostalo pa izračunajte sami).

Ker je podatkov več kot preveč naj na kratko omenim še post-produkcijo in sam končni izdelek. Scene je potrebno zlepiti v smiselno celoto, med njimi narediti ustrezne prehode, dodati uvodno in zaključno špico, glasbo in efekte (mogoče celo ponovno nasneti zvok in glasove, saj je možno, da je bilo poleg njih v originalu posneto še kaj drugega, povsem nepotrebnega ali pa enostavno niso izpadli tako kot bi morali) in spisek sodelujočih (če se gremo, potem se pojdimo resno in ne samo na pol). Poleg tega je potrebno film tudi ustrezno predstaviti (ker ne morete mp4 filmčka posnetega s telefonom prodati po pretirano dobri ceni), zapakirati v privlačno embalažo in reklamirati tako, da bo prišla do ciljne publike. Se vam še vedno zdi, da je snemanje XXX filmov lahko delo? (upam, da ne... ker, če ste še vedno prepričani, da gre za preprosto stvar, vam o tem lahko napišem še daljši zapisek - brez skrbi, to mi gre zelo dobro od rok)

484. Po nekaj dolgih je čas za nekaj kratkih (ker opažam, da resnično pišem predolge sage o nekaterih stvareh... ki me zanimajo. Mogoče bi morala začeti pisati os tvareh, ki me sploh ne zanimajo. Te bi znala opisati na kratko), npr. eksperimentalni projekt CPR (CPR je mednarodna kratica za kardiopulmonarno oživljanje oz. oživljanje, kot temu pogovorno rečemo).

V Švedskem Stockholmu so začeli z zanimivim projektom, kjer v primeru, da nekdo potrebuje masažo srca in / ali umetno dihanje, ki je bilo prijavljeno preko linije za intervencijo (pri nas se takšne stvari javljajo na številko 113), dispatcherski center pošlje SMS sporočilo vsem ljudem, ki so se prijavili potem, ko so opravili poseben trening prve pomoči (podobno kot ga pri nas opravimo pred opravljanjem izpita za avto ali drugo vozilo). Osebe, ki se nahajajo v bližini se na to odzovejo tako, da osebi, ki potrebuje pomoč nudijo prvo pomoč do prihoda reševalcev (ker je v državi več dispatcherskih centrov, ti sami določijo kdo lahko pomaga na podlagi kraja od koder kliče in prednaložene aplikacije za mobilni telefon – tako ne dobijo vsi sporočila, da nekdo na drugem koncu države potrebuje njihovo pomoč).

Osnove oživljanja - ker je pametno da takšno stvar večkrat ponovite

V švedskem glavnem mestu vsako leto okrog 900 ljudi doživi srčni zastoj, pri čemer je takojšnje ukrepanje ključnega pomena, saj v nasprotnem primeru oseba izgublja možnosti za preživetje in okrevanje. Projekt SMS-lifesavers je bil zamišljen leta 2010 in od novembra 2011 lahko sodelujejo vsi državljani Švedske. Do danes ima 10 milijonska Švedska več kot 3 milijone registriranih lifesaverjev, ki sodelujejo v programu (od tega 13 000 v Stockholmu). Po celotni državi je montiranih 35 000 defibrilatorjev, ki imajo priložena kratka in jasna navodila, zato, da jih lahko uporabi kdorkoli bi ga potreboval.

Pred pojavo aplikacije SMS-lifesavers je bila smrtnost pri srčnem zastoju približno 80%, danes pa približno toliko procentov napad preživi, ker prejmejo pomoč v najkrajšem možnem času. Idejo javljanja potrebe po pomoči sta že prevzeli tudi Japonska in Finska.

485. Dejstvo, da nekdo preživi tako hud šok (kot je npr. srčni zastoj opisan zgoraj) lahko marsikdo (napačno) poveže z idejo o 'večnem življenju'. Idej in kako si nekdo to predstavlja je ogromno in tokrat nekaj besed o indijski različici, imenovani Amrita (tudi Amrta ali Amata).

Podobno kot grška ambrosia je predstavljena kot nektar, ki bogovom prinaša nesmrtnost. Prvič je opisana v Rigvedi, kot sopomenka za somo. Dandanes jo najdemo v več religijah iz indijskega področja, v vsaki pa ima malo drugačen pomen in pomembnost. Hinduizem jo predstavi kot pijačo dev, ki jo pridobivajo iz oceana in jim omogoči nesmrtnost (katero so pričeli izgubljati zaradi uroka), Sikhizem z besedo 'amrit' imenuje sveto vodo, ki se uporablja pri krstu (gre za poseben napitek –voda, kateri so primešane topljive komponente, tudi sladkor, katero v ritualu pijejo tisti, ki bi se radi pridružili khalsi, zraven pa se recitirajo posebni sveti stihi), Teravada Budizem z besedo 'amata' imenujejo dimenzijo nesmrtnih, Mahayana Budizem pa jo vidi kot posvečeno pijačo, ki se pije na začetku vseh najpomembnejših ritualov (pijačo zmešajo najvišji lame v posebnih, dolgotrajnih ritualih in jo pustijo, da se posuši v granule, katere se nato, ko jih potrebujejo, zmešajo z nizkoprocentnim alkoholom. Ta mešanica naj bi izboljšala fizične in psihične zmožnosti tistega, ki jo spije).

Beseda Amrita je dandanes pogosto uporabljena kot žensko ime na indijskem področju. Njena moška verzija je Amrit. Če ste si kdaj pogledali kak indijski film, ste se s tem imenom zagotovo srečali.

486. Če pa je ravno že govora o nesmrtnosti, pa bom vmes vštulila še kratek zapisek (o raziskavi, ki je še v teku) o samomorih in zločinu. V škotskem Glasgowu so leta 2000 postavili ulične svetilke, ki so namesto oranžne svetile z modro barvo, podobno pa so pet let kasneje storili tudi v prefekturi Nara na Japonskem.

V kakšni povezavi je to s čimerkoli? V Glasgowu so opazili, da je po tistem, ko so bile postavljene modre luči v naseljih v bližini drastično padlo število nasilnih zločinov in (poskusov) samomorov. Prefektura Nara, ki se je borila z ogromnim številom samomorov na javnih mestih, je po škotskem zgledu namestila modre luči na mesta, kjer so imeli največ poskusov samomora – na konec železniških peronov. Število poskusov samomora na koncu peronov je v enem letu padlo skoraj na nič.

Psihologija barv je tema o kateri še ne vemo veliko (ker gre za precej novodobno ugotovitev, da bi kaj takšnega lahko pripomoglo k človekovemu obnašanju in dojemanju sveta okrog sebe) zato je riskantno predpostaviti, da je število samomorov in nasilnih zločinov upadlo zaradi ulične svetilke. Svetloba s kratko dolžino valov (modra) je sicer pokazala pozitivne efekte pri zdravljenju depresije povezane z letnimi časi in zmanjševanje stresa (pri ribah, na ljudeh še ni bila preizkušena).

Vseeno je nekaj predpostavk iz katerih je možno izhajati: modra luč pri javni razsvetljavi je nekaj novega in predvsem nenavadnega, zato je mogoče, da ljudje ne vedo, kaj natanko pričakovati na takšnih območjih in so posledično bolj previdni. Prav tako je modra običajno povezana s policijo, zaradi česar je mogoče, da so ljudje podzavestno prepričani, da je okraj z modro osvetlitvijo pod strožjim nadzorom (in zato se izogibajo početju neprimernosti na takšnih mestih). Ker ima največ ljudi na svetu rado modro barvo, se domneva, da jo večina tudi rajši vidi na javnih mestih, saj se ljudje podzavestno vsaj malo pomirijo, če so v navzočnosti nečesa, kar imajo radi (že v študiji iz leta 1938 je bilo dokazano, da se ljudje najslabše odzivajo na svetlobo v rumeni, oranžni in rdeči barvi).

Kot že rečeno, o psihologiji barv še ne vemo toliko, da bi iz nje lahko vlekli kakršnekoli zaključke na to temo, vseeno pa gre za zanimivo temo. Zagotovo bi bilo pametno počakati še nekaj let, da se v okrajih, ki uporabljajo modro javno osvetljavo ljudje povsem navadijo na modro luč in da vidimo kakšne posledice bodo takrat. Kaj si o tem mislite vi? Je mogoče pripomoči k zmanjševanju števila samomorov in kriminalnih dejanj tudi na tak, neinvaziven, bolj psihološki način? Kako bi se vi odzvali na modro luč po ulicah?

487. Sedaj pa ena izmed tem, zaradi katere sem pravzaprav začela pisati svoje zapiske... in nato skoraj eno leto čakala na primeren trenutek, da jo končno nekam vtaknem zapisek o tem (moralo je namreč priti do primernega 'vzdušja' na fizični, psihični, mentalni in duhovni ravni... gre namreč za meni eno najbolj zanimivih stvari o katerih sem v življenju slišala, žalostno je samo, da glasbene reference na to temo še nisem našla... sem pa našla skupino, ki bi to glasbeno referenco lahko ustvarila. Saj veste, upanje umre zadnje).

Za besedno zvezo minghun sem slišala v nekoč zelo popularni televizijski seriji (mogoče je beseda 'popularna' malo pretirana v tem primeru, ker je takrat to še bila ena redkih serij, ki ni opisovala pogrošnih tem. Takrat, danes je seveda tudi sama takšna) in kot človek obseden z zapisovanjem zanimivih podatkov, sem kmalu svoj nos vtaknila tudi v zapiske o tem. Minghun je kitajska beseda, ki opisuje t.i. zakon duhov.

Ming Hun v primeru, da sta tako ženin kot nevesta pokojna in kot neporočena ne moreta priti v posmrtno življenje. Zaradi zahtev mrtvih, ki so bližnjim v sanjah naročili, da jim najdejo nevesto / ženina, se je na daljnem Vzhodu razvil velik posel, kjer so ljudje prodajali trupla prezgodaj umrlih sorodnikov bogatim ljudem, ki so potrebovali zakonca za vstop v posmrtno življenje. Obred Ming Hun se oblasti že dlje časa trudijo ukiniti, vendar določenih ruralnih predelov s to idejo še niso dosegli, ljudje pa jih ne ubogajo preveč

Gre za zakon v katerem je eden član mrtev (ali v nekaterih primerih oba). Kolikor se sliši čudno, zakaj bi se nekdo mrtev hotel poročiti, se je to nekoč dogajalo tudi v nam bližnji Franciji (Leviratski zakon, katerega so leta 1959 prepovedali), v malo bolj daljnem Sudanu pa ga poznajo še danes.

Neporočena ženska ob smrti nima potomcev, ki bi jo častili in skrbeli za njeno zapuščino. Kitajske družine v enem prostoru postavijo poseben oltar na katerem so postavljene ikone prednikov in božanstev, ikona poročene ženske pa je postavljena na oltarju družine njenega soproga (saj je s sklenitvijo zakona postala članica njegove družine). Če ženska umre neporočena (kljub temu, da je dovolj stara za poroko), pa družina njene ikone ne sme postaviti na družinski oltar (saj bi to razjezilo duhove prednikov, to pa bi družini prineslo veliko nesrečo). V takem primeru je zakon duhov postal ena izmed mogočih rešitev. Neporočene hčere niso samo finančno breme, ampak so tudi velika sramota za družino (v veliko primerih zaradi tega, ker niso bile poročene, niso več smele živeti skupaj s svojimi starši, ampak so morale oditi stran) – splošna kitajska domneva je, da nobena normalna oseba ne ostane neporočena prostovoljno (zato so se dekleta, ki so hotela ostati neporočena, poročila z mladim umrlim moškim, kar jim je omogočalo, da so ostale samske, hkrati pa je bilo poskrbljeno za njihovo nasledstvo).

Njih dveh zagotovo tudi smrt ne bo ločila

Moški na Kitajskem se ne poročajo zaradi ljubezni, ampak zato, da bi ohranili družinsko ime in s tem tudi čast družine. Če je moški umrl neporočen, so ga poročili z živim dekleto, da je v bistvu njegova mati dobila hčer, ki bi zanjo skrbela, ko bi se mati postarala. Ker mrtev moški ni mogel narediti lastnega potomca, so tega posvojili – ker je soproga umrlega moškega morala živeti v celibatu, ni mogla roditi lastnega otroka, je pa družini omogočila, da je posvojila otroka (običajno so posvojili sorodnika, če je le bilo možno, je to bil nečak umrlega moškega, sin njegovega brata. V družine so le redkokdaj spustili sirote, saj je pomen krvnega nasledstva prevelik).

Razumevanje običajev drugih kultur zna biti komplicirana stvar in zahteva zelo odprto glavo. Ker se s to temo ukvarjam že leta (in seveda, več kot o njej preberem, manj mi je dejansko jasna), vseeno pa je to še vedno ena najbolj intrigantnih stvari, katere poznam. Prepričanje, da nekdo ne more vstopiti v posmrtno življenje neporočen, saj bi s tem prinesel veliko nesrečo svoji družini je zame precej velik zalogaj. Sem zaprisežena nasprotnica sklepanja zakonov, saj je zakon (po mojem mnenju) kot institut že zdavnaj izgubil svoje vrednote, bi mi pa sklenitev takšnega zakona (torej, z umrlim moškim) na momente prišla prav, da bi me ljudje nehali spraševati o tem, kdaj se nameravam poročiti. Stara sem 33 let, samska in brez otrok in če bi svoji družini že hotela prinesti veliko sramoto, bi se hudičevo potrudila, da bi to storila v velikem slogu.

488. Med sprehodom po Alnwiških vrtovih v bližini gradu v Alnwicku (v Veliki Britaniji) nenadoma naletite na znak na katerem piše 'Te rastline lahko ubijejo' poleg katerega se nahaja nekaj stiliziranih mrtvaških glav. Verjetno ni težko uganiti zakaj je ta napis na tem mestu, kajne?

Leta 2005 so eni največjih zbirk rastlin na svetu (ki nastaja od leta 1750) dodali poseben vrt, v katerem se nahajajo strupene rastline, javnost pa o njih tudi izobražujejo. Tukaj najdete rastline o katerih ste slišali v čarovniških romanih (in tisti, ki imate čarovništvo radi v kakšni drugačni maniri, jih mogoče poznate iz alkimije ali celo medicine) – nux vomica (izvor smrtno nevarnega strihnina), atropa belladona (izvor smrtno nevarnega atropina), trobelika (celotna rastlina vsebuje koniin, ki povzroča izredno močne epileptične napade, katere spremljajo slabost, bruhanje in močno znojenje. Z njenim strupom so umorili grškega filozofa Sokrata), ricinus (ricinusovo olje je široko uporabljan proizvod, pogosto navzoč v domačih in tudi generičnih zdravilih. Po drugi strani pa je iz rastline možno pridobiti ricin, katerega nekaj zrnc v velikosti zrn soli lahko umori odraslega človeka), naprstec (katerega izvleček se uporablja za zdravljenje srčnih bolezni... nekoč pa so z njegovimi izvlečki odstranjevali tudi neželene živali in ljudi) ipd.

V Alnwiškem vrtu je možno poslušati predavanja na temo strupenih rastlin, prav tako pa imajo tudi predavanja na temo sodobnih mamil. Lastniki vrta so že večkrat imeli težave, saj so jih obiskovalci prijavili zaradi nasada indijske konoplje, opioidnega maka in koke. Če vas tako in drugače strupene rastline ne mikajo preveč, si še vedno lahko ogleate eno izmed največjih zbirk rastlin na svetu. Sigurno boste našli kaj zase.

489. Preden popolnoma pozabim na konkretno babnico tega tedna, se moram domisliti nečesa, kar bi lahko predstavila v tej rubriki... in zato se bom ven vlekla z zelo približno idejo o tem, kaj bi lahko konkretna babnica bila. Ta teden bo šlo za kombinacijo kar dveh – Keraunomedicine in udarca strele, v bistvu pa gre za eno, ki je posledica druge. Keraunomedicina je namreč panoga medicine, ki se ukvarja s posledicami udarca strele.

Da na hitro povemo, kaj je strela in zakaj do nje pride (ja, resno, nameravam govoriti o vremenu). Udarec strele je običajno usmerjena izpustitev električnega naboja iz električno nabite atmosfere v objekt na tleh. Da bi prišlo do strele morata biti izpolnjena dva predpogoja – med dvema objektoma / regijama v prostoru mora obstajati dovolj visok električni potencial, med njima pa mora stati ovira, ki bo močan sunek energije kanalizirala med objektoma (strela lahko udari, kot že rečeno, iz atmosfere v tla oz. objekt na tleh (CG udar), iz oblaka v drug oblak (CC udar) ter v notranjosti samega oblaka (IC udar), v zelo redkih primerih pa lahko pride tudi do udara strele iz visokega objekta v atmosfero (GC udar). Približno ena četrtina strel se zgodi med atmosfero in tlemi in te lahko vidimo. Ostale potekajo višje v atmosferi in jih zaznavajo samo temu namenjene naprave.

Ker gre za zelo kratek, a vseeno izredno močan udar, lahko sklepamo, da ta povzroči veliko škode, saj – gledano na človeškem telesu – za seboj pusti trojne posledice: močen udar električne energije, izredno močen toplotni udar ter mehanične poškodbe, katere naredita električni in toplotni udar. Statistike kažejo, da na leto strela zadane okrog 24 000 ljudi in med 10 - 30% jih umre. Preživeli pa, sodeč po ugotovitvah medicine, svoje poškodbe prenesejo bolje in po njih tudi bolje okrevajo kot tisti, kateri so doživeli močen električni udar.

Nevihta v Coloradu

Močen električni udar iz strele na koži pusti opekline v obliki t.i. Lichtenbergovih figur, ki nastanejo zaradi popokanih kapilar v koži, katere povzroči udar električne energije ali pa mehanični udarni val te energije. Zaradi enega ali obeh človek običajno izgubi zavest, lahko pa pride tudi do srčnega zastoja. Udar strele doseže do 28 000°C (domnevno gre za približno petkrat višjo temperaturo kot je na površju sonca) v delčku sekunde. Če strela z visoko frekvenco energije traja dlje kot sekundo, lahko sežge določene objekte, saj sprosti ogromne količine energije. V primeru, da takšna strela udari v človeka, mu lahko sežge kožo in druga tkiva, mehanična poškodba v tem primeru pa lahko pripelje do raztrganin na pljučih, da se zrak v pljučih na hitro močno segreje in kot takšen se močno razteza. Udarec strele lahko pri preživelih pusti trajne posledice, ki so lahko takojšnje (močno poškodovan vid ali sluh ter tudi trajna invalidnost) ali pa se razvijejo kasneje (katarakt, kronične bolečine in vrtoglavica, težave s spominom in motnje spanja).

Lichtenbergove figure na koži, ki so nastale kot posledica udara strele. Če dobro pogledate, boste videli, da imajo dvodimenzionalno obliko strele, medtem, ko prava strela nosi trodimenzionalno obliko

490. Za sam konec pa še anekdota iz zgodovine, ki je bila potegnjena iz raziskovanja ozadja glasbene reference, ki opisuje temo polarne zime in željo po svetlobi. Zgodba opisana v pesmi se vrti okrog tretje ekspedicije nizozemskega raziskovalca Willema Barentzsa na (danes ruski) arktični arhipelag Novaya Zemlya leta 1596.

Pri efektu Novaye Zemlye se refrakcija sonca pokaže v širših linijah, ki dajejo vtis oblike peščene ure. V določenih primerih je lahko odsev sonca možno videti v kvadratni oz. pravokotni obliki (vse to je odvisno od temperaturnih razmer)

Ladja Barentzsove ekipe je nasedla v ledu (preliva, ki se danes imenuje po njem) in primorani so bili prezimiti daleč stran od civilizacije, z minimalnimi količinami hrane. Tretjega Novembra 1596 so zadnjič videli sončni zahod in sonca niso pričakovali do 8.2. 1597. Vendar pa so trije člani ekipe 24. Januarja 1597 opazili rdečo svetlobo na horizontu. Navdušeni nad tem, da so videli sonce so povedali Barentzsu, ki pa jim ni verjel (saj je vedel, da je Sonce globoko pod horizontom), dokler nekaj dni kasneje tudi sam ni bil priča temu dogodku. Dogodek je kasneje opisal eden izmed članov ekipe, Gerrit de Veer, ko se je ekipa vrnila na Nizozemsko. Barentzs je med potovanjem domov umrl.

Novica o navideznem vzhodu sonca se je razširila med raziskovalci, ki so naslednjih 300 let ostali precej skeptični, zgodbi je domnevno verjel samo Johannes Kepler, ki pa jo je tudi precej dobro razložil. Pojav je skoraj tri stoletja kasneje (leta 1894) zopet opisal norveški raziskovalec Fridtjof Nansen. Med prvo svetovno vojno ga je zopet opisal raziskovalec Ernest Shackleton, ki mu je bil priča med svojo ekspedicijo na Antarktiko. Domnevno sonce je videl teden dni po tistem, ko je sonce že zašlo in spet dva meseca kasneje, pet dni preden je spet vzšlo. Po tem je bilo priznano, da gre za dejanski pojav in ne samo željo po soncu, ki jo občutijo utrujeni in podhranjeni raziskovalci, ki se več mesecev nahajajo v temi.

Shematični prikaz efekta Novaye Zemlye.
Kot običajno, povedano že vsaj stokrat, tudi ta zapisek izhaja iz indirektne glasbene reference, za katero vam ne bom povedala katera je. Lahko pa domnevate, da ni prišla iz strani Modrijanov, ker mislim, da se v kaj takšnega ne spuščajo. Sklepam tudi, da vam Karleuša ni povedala kaj temu podobnega.

Torej, kaj je ta pojav? V bistvu gre za pojav, ki zahteva ravno nasprotne pogoje kot t.i. miraž (bravo buča, eno tujko greš razložit z drugo!). Ko se zrak nad zamrznjenimi tlemi prične ohlajati, toplejši zrak pa se nahaja višje v ozračju, med plastema zraka nastane močna toplotna inverzija. Sončni žarki globoko pod horizontom vstopijo v Zemljino atmosfero v hladnejšo plast zraka, ukrivljenost Zemljinega površja pa te žarke odbije na višino do nekaj sto kilometrov nad tlemi. Ta pojav je mogoče videti samo na Zemljinih tečajih, kjer to omogočajo temperaturni pogoji (saj ne, da vas moram resnično opominjati na to, da je na severnem in južnem tečaju mraz... vas, ljudi, ki tako radi govorite o vremenu? Neverjetno!), ki delujejo kot ogromno ogledalo visoko v atmosferi. Drugače pa ga je moč zaslediti kjerkoli, kjer so temperaturni pogoji temu primerni.

Novaya Zemlja se je v zgodovino bolj zapisala po tem, da je na njenem območju eksplodirala največja znana atomska bomba v človeški zgodovini, 50 megatonska Tsar bomba. Mogoče je to tudi razlog, zakaj internet, kljub vsem podatkom, ki je je sposoben scoprati, ne vsebuje ene same samcate slike tega efekta, saj ljudje neprestano pod napis 'efekt nove zemlje' lepijo slike miraža iz San Francisca – resda je stvar zelo podobna na pogled, vseeno pa bi si zaslužila, da si jo svet ogleda v vsem njenem sijaju, brez tega da zraven zmrzne ali pa se določeni pripadniki spremenijo v pingvine.

Tako, za ta teden sem obupala. Spet sem poskusila nekaj svojega šepajočega znanja deliti z vami, če ne zaradi drugega, zaradi sebe, predvsem zato, ker še vedno živim v prepričanju, da mi bo razneslo glavo, če bom notri poskusila stlačiti še kakšno stvar. Povejte mi svoje mnenje o današnjem zapisku, predlagajte kakšno temo, s katero bi se radi pobliže srečali (še vedno velja pravilo, da mora ta tema biti zanimiva. Oz. še bolje, če mi boste vprašanje o nečem predstavili na zanimiv način, potem bo stvar zanimiva za razmišljanje... ker je v resnici vsaka stvar zanimiva, razen, če se moramo o njej učiti v šoli in v tem ne vidimo nobene mogoče koristi) in me pripravite do tega, da bom razmišljala o čem drugem kot o neumnostih. Torej, veliko sreče z razmišljanjem do naslednjič!