Stromatra se zopet piše v zadnjem momentu, ker je za mano
absolutno uničujoč teden (tako na psihičnem kot na fizičnem področju). Čeprav se
ta teden dejansko ni zgodilo nič življenjsko pomembnega, sem se zopet uspela napsihirat
zaradi določenih stvari na katere nimam absolutno nobenega vpliva. Da bi svoj
gnev spravila na plano, sem zopet zapisala 10 zapiskov o raznih stvareh, med
katerimi nobena nima veze s tistim, kar me je psihično tako izmučilo. Torej,
kot običajno, šlo je za neko vrsto ignoriranja težave (ki z mano nima niti
najmanjše povezave) in tako ta napad počasi mineva in tudi medved bo kmalu na
varnem.
Kot običajno sem svoje misli zaposlila z nekaj zanimivimi
temami (ki so se meni zdele zanimive, ker vi niti niste preveč ažurni v tem, da
bi imeli idejo o čem zanimivem o čemer ne piše vsaj polovica interneta), ki so
med seboj spet vse povezane. Če ne prej, bo to očitno v zadnjem odlomku ta
teden, ko bo še posebno poudarjeno. Ker so vse stvari med seboj povezane pa se
lahko izgovarjam tudi na to.
Ta teden bomo kakšno rekli o nekaj eksistencialnih težavah,
katere ljudje imamo (celo do te mere, da sploh ne vemo, da jih imamo in za to krivimo
svoj karakter), nekaj besed bo padlo o filozofiji in enem izmed bolj popularnih
miselnih eksperimentov in kot običajno se vam bo predstavila konkretna babnica
tega tedna. Vzemite si kozarec česa hladnega ali pa skodelico kave in poglejte,
če boste tudi zase našli kaj zanimivega!
491. Moj računalnik vsebuje posebno mapo z naslovom 'S'.
Vanjo že leta spravljam vizualne podpornike za svoje glasbene obsesije (po
domačem povedano so to fotografije). Med zdravljenjem ene izmed novejših, sam
se zagledala v fotografijo black metal skupine. Dolgolasci v črnem, v usnju, v
okovanih škornjih... tisti okrog katerega se vrti celotna obsesija pa v rokah
drži še sladoled. Na naslednji fotografiji ista zasedba, podprta še z mrkimi
obrazi, ta osebek pa na tako resni fotografiji posneti sredi mesta stoji v
nogavicah (brez čevljev). Nekaj fotografij naprej, zopet resni obrazi, tokrat
sistematično razporejeni pred vhodom v enega najbolj zloglasnih black metal
klubov v Evropi, eden izmed obrazov pa je ujet med zehanjem (mislim, da mi ni potrebno
poudariti, da je na vseh treh fotografijah šlo za isto osebo, kajne?). T.i.
black metal očitno ni vedno tako črn, kot ga svet predstavlja. Zato sem se
vprašala, kaj pravzaprav pomeni, če se ljudje jemljemo preveč resno.
Dandanes je to ogromna težava, saj nas ima velika večina ta
problem. Preresno jemljemo svojo vlogo v svetu – svoj naziv, svojo službo,
starševstvo... celo svoje hobije. Večina, ki nas ima to težavo, se tega ne
zaveda, to pa nam močno onemogoča naš lasten napredek, kar pomeni, da sami sebi
stojimo na poti (kar takoj izniči eno izmed značilnosti ljudi, ki sami sebe
jemljemo preresno – namreč, da za svoje napake krivimo druge).
Zamislite si, da imate skupni projekt s še nekaj ljudmi in
odločite se, da boste vi skupino vodili (ali pa ste na to mesto postavljeni,
ker se je kdaj kakšna izmed vaših ugotovitev že pokazala kot dobra – spanje na
lovorikah že zveni narobe, kaj šele, da bi imelo dejansko pozitivne posledice
na dolgi rok). Večino svojega časa zapravite za t.i. mikro-management, saj se
vam zdi, da morate ljudi s katerimi delate, voditi skozi vsak korak, ki ga
morajo narediti. Kdaj potem uspete narediti tisto, kar je bila vaša naloga na
prvem mestu – izpeljati skupinski projekt? Delate enkrat več, kot bi bilo
potrebno, ker ljudem neprestano dihate za ovratnik, ker morajo stvari biti
izpeljane po vašem. V tem primeru je hudo zapostavljena vaša iznajdljivost, kar
pošteno tepe tudi vašo prilagodljivost ('Močna, trdna drevesa se lomijo v
neurju, nežnejša drevesa pa se v vetru nagibajo in se ne zlomijo' je rekel
Bruce Lee). Tako ste veliko bolj utrujeni kot bi v resnici morali biti in za
svoj morebiten neuspeh krivite druge ljudi. Ko ti ljudje to izvedo, vas vsi po
vrsti pošljejo nekam – domnevno gre za dostojen blog, zato ne smem napisati,
kar sem hotela, čeprav domnevam, da vsi veste na kaj ciljam – in nočejo več
sodelovati z vami. Tako lahko dobite novo skupino s katero boste delali ali pa
se odločite, da boste delali sami. Tako se lahko vrtite v začaranem krogu vse
življenje (in postanete zagrenjeni) ali pa ostanete povsem sami (in postanete
zagrenjeni. Verjemite mi, pri slednjem vem kaj govorim).
Ljudje, ki sami sebe jemljejo preveč resno niso odprti za
nasvete ali predloge koga drugega, težko sprejemajo drugačno miselnost, svet pa
je samo tak kot ga vidijo sami. Zoprna stvar. Stvari je vedno treba pogledati
iz večih perspektiv, lahko, da je katera izmed njih boljša kot tista, ki jo
imamo sami. Pri neki stvari, ki jo počnete, se vedno vprašajte, če ste svetovna
avtoriteta na tem področju (ker t.i. svetniki ne obstajajo, se zavedajte, da
ima vsak človek svoje napake, torej jo imate tudi sami. Verjetno že povedano,
ampak če večkrat ponovimo, si lažje zapomnimo: 'vsaka zadnjica ima svojo
razpoko... in gre za vsak drek narazen'). Če druge perspektive ne znamo
sprejeti z odprtim umom, svetu okrog sebe pokažemo, da smo boljši od lastnika
te perspektive – ker običajno ne vemo kako ljudje neko stvar dojemajo, kako so
jo že doživeli in kakšne posledice je na njih nekaj pustilo. Lahko da ti ljudje
o neki stvari resnično vedo več kot mi sami, vendar njihove izkušnje določimo
za nepomembne, saj nimajo nikakršnega vpliva na našo osebno dobrobit... to pa
nikoli ni dobro.
Internet je poln ljudi, ki sebe jemljejo smrtno resno. Vsakdo
od nas je že kdaj bil priča nesmiselnemu prepiru na FBju ali Twitterju in
vsakdo je videl že popolnoma nesmiselne komentarje pod objavami na YouTubeu ali
na raznih blogih. Nekateri so dejansko tako nesmiselni, da se jim moramo
pridružiti, kajne? Samo da udeležene opomnimo na to, da je naše mnenje
superiorno njihovemu. Pustite ljudem, da imajo svoje mnenje – ker je to v naši
naravi (da imamo mnenje o vsem, sploh pa o tistem, kar se nas ne tiče) in si v
naslednjem zapisku poglejte, kako se spopasti s tem, da sami sebe jemljemo preveč
resno.
492. Preden začnem z resnim zapiskom, naj vas opomnim, da
situacije v katerih se znajdete nikoli niso samo bele ali samo črne (velja tudi
za tistega med vami, ki trdi, da je barvno slep – pri barvni slepoti človek ne
opazi katere izmed primarnih ali sekundarnih barv, ampak namesto nje vidi sivo
– v sivi pa je vedno nekaj bele in nekaj črne) iz česar hitro potegnemo
zaključek, da situacije niso samo dobre ali slabe, ampak so običajno
kombinacija obeh. Ljudje, ki se s takimi stvarmi ukvarjajo, nas tako učijo, da
naj se vedno potrudimo v situaciji, katero ravnokar doživljamo, najti pozitivne
stvari, ne glede na to za kakšne malenkosti gre. To nas bo pripravilo do tega,
da se ne bomo prekomerno ukvarjali z negativnostmi in se posledično smilili
sami sebi ali še huje, za svoj neuspeh okrivili nekoga drugega.
Pogosto se smejte sami sebi, saj boste s tem dali na znanje,
da se svojih napak zavedate in ste z njimi zadovoljni (saj veste, da tabloidi
živijo od napak znanih ljudi, kajne? In ker je danes že vsaka žaba lahko slavna
za prazen nič, imate tako šanso tudi vi). Težko je sprejeti, ko nam nekdo
izreče nekaj, kar nas prizadane, vendar pa to vseeno ne pomeni, da je sveta
konec in da ste sedaj ponižani do meja svojega dostojanstva ali še bolj.
Nasmejte se temu, kar ste slišali o sebi, saj boste s tem ljudem dali na
znanje, da ste kot oseba močni in se ne zlomite ob vsakem vetriču ter dovolj
inteligentni, da kritike na svoj račun ne sprejemate s protinapadom, ker se vam
to ne zdi smiselno (ker v resnici gre za izgubljanje energije... katere pa,
priznajte, skoraj nikoli nimate dovolj). Prav tako se naučite šaliti o svojih
šibkih točkah. Če svoje šibke točke izpostavljate na negativen način, vam bo
sledila množica in kmalu boste imeli občutek, da vas vsi samo ponižujejo in
zasmehujejo. Če pa svoje šibke točke izpostavite na zdrav, humoren način, boste
delovali bolj sproščeno, kot takšni pa boste manj dovzetni za negativne
kritike. Če se s tem šele začenjate spopadati, začnite z malimi koraki med
ljudmi, ki jim zaupate (razglasitev svojih seksualnih fetišev se preverjeno ne
razglasi na nedeljskem kosilu pri babici. Tega, khm, ne vem iz lastnih
izkušenj...)
Zavedajte se svojih vrednot in sposobnosti, da bi utišali
kritike iz strani drugih ljudi (vseeno pa sprejemajte kritike, ki vam gredo v
korist. Oz. vse, kar ima veze z vami, dojemajte odprte glave). Zastavite si
jasne cilje (ne komplicirajte, ne vključujte naključij, nezemljanov ali boga v
svoje načrte, ampak si cilje zastavite tako, da jih lahko dosežete sami), ne
zastavite si vse cilje naenkrat (ker se vam v takem primeru lahko mimogrede
zmeša in na koncu ne dosežete nobenega) in bodite v kontaktu s tem, kar se
dogaja, tudi če vam to ne predstavlja nekega močnega zanimanja – ključnega
pomena sta prilagajanje in iznajdljivost. Ker sem do sebe ekstremno črnogleda
in kritična se trudim svoje dobre lastnosti zapisati na seznam. Po približno
treh dneh dela sta na spisku dve stvari... in pisanje blogov ni ena med
njimi...
Vaša naloga ni, da zadovoljite vse. Niste božiček ali
kdorkoli izpolnjuje želje (želje si izpolnjujte sami in se ne zanašajte na
mitološka bitja). Težava ljudi, ki sami sebe jemljejo preresno je namreč v tem,
da so vedno odvisni od tega, kako jih drugi vidijo in neprestano potrebujejo
zagotovilo, da delajo prav. Res je, ljudje nas vidijo kot boljše kot v resnici
smo, če jim izpolnjujemo želje , vendar pa iz tega hitro pride do izkoriščanja.
Če pa npr. osebe in njihovo delo zamenjamo z denarjem – torej, nekdo nam da
denar in mi mu za protiuslugo priskrbimo nekaj, česar sam noče narediti
(poudarek je na besedi 'noče', ki nikakor ni ista kot 'ne more') in hitro
pridemo do lobiranja. Zmanjšajte potrebo po tem, da vam mora nekdo stvari
potrditi, da jih delate prav. Raje te ljudi vprašajte, kako lahko stvari izboljšate.
Kot rečeno, niste mitološko bitje ali kakšen svetnik
(mitološko bitje malo drugačne sorte). Ste samo človek in v tem ni nič slabega.
Imate svoje napake, te pa vam neprestano dajejo možnost, da se iz njih učite
(če se le hočete. Neprestano ponavljanje iste napake pa je opisano v zgornjem
odlomku). Ni pomembno če občasno izpadete smešno, saj je bilo vendar rečeno, da
se naučite smejati se sami sebi. Poskusite kdaj narediti kaj novega, kljub
temu, da veste, da vam ne gre (nihče se ni rodil pameten in popoln v vseh
pogledih. Če ne boste poskusili, vam bo namreč odvzeta še ena možnost osebne
rasti. Kot rečeno, učimo se iz lastnih napak, te pa moramo narediti, da bi
videli, da niso tako grozne kot smo si sprva predstavljali).
Res je, da se včasih v naši bližini najdejo tudi nasveti, ki
so nenavadni, netipični in nekateri celo absolutno debilni. Vendar zaenkrat
samostojno razmišljanje o stvareh še ni protizakonito (dokler ga opravljate
zase in ne v javnosti), zato razmislite o nasvetih, ki jih slišite. Mogoče se
za neko stvarjo, ki se vam je zdela trapasta skriva malo več kot ste sprva
mislili. Imeti odprto glavo še nikoli nikomur ni škodilo, čeprav je običajno
ravno to pomenilo, da se je treba premakniti iz svoje t.i. 'comfort zonea' in
dejansko narediti nekaj zase in za druge, tudi na načine, ki jih ne poznamo,
493. Pred kratkim sem naletela na zanimiv članek, ki je
krasno povzel dogajanje s psihofizičnim dogajanjem posameznika v današnji
družbi. Ker je članek govoril o tem, da celotna kultura izgublja dušo (in bo
povzetek članka sledil v naslednjem odlomku), je najprej nujno, da povemo, kaj
je duša.
V zgodovini sveta smo prišli do ugotovitve, da na to čudo, ki
se imenuje duša, lahko gledamo iz treh perspektiv – filozofske, religijske in
znanstvene. Ker je filozofska najlažja za razumevanje (ja, resno tudi zaradi filozofskih pogledov na stvari je
najmanjkrat prihajalo do vojn... pri religijski in znanstveni perspektivi tega
ne moremo tako vneto trditi) in dejansko daje temelj drugima dvema, bomo tokrat
predstavili to, v naslednjih nekaj tednih pa bosta sledila še zapiska na temo
drugih dveh.
Splošni konsenz je, da je duša nematerialna in nesmrtna esenca živih bitij... in v tem momentu že
pridemo do prvih razhajanj – abrahamovske
religije namreč trdijo, da ima dušo samo človek (in njegova duša je
nesmrtna), vzhodnjaške religije (predvsem hinduizem)
trdijo, da imajo vsi biološki organizmi dušo, animizem pa trdi, da imajo vse stvari v obstoju dušo. Obstaja tudi
koncept imenovan anima mundi, ki
opisuje dušo sveta, katera povezuje vsa bitja oz. žive organizme na Zemlji.
 |
| Nujno je bilo dodati to fotografijo, da bo celotna stvar izpadla bolj 'odraslo'... recimo. |
Tako, osnove imamo, zdaj pa lahko končno povemo nekaj o tem,
kaj duša pravzaprav je. Stari Grki (predsokratiki), začetniki zahodne misli, so
jo opisali kot tisto, kar človeku da življenje. Duša sama nima življenja, zato,
ko se loči od telesa, se spusti v Had in izgubi vse upanje, da se bo vrnila v
telo (nekaj podobnega poznajo določene religije pri pojmovanju pekla). Duša
sama, medtem, ko je v telesu, mora imeti sposobnost logičnega razmišljanja, saj
je logično razmišljanje najbolj božanski aspekt človeka (nekako je očitno, da
bi se grška božanstva zgrozila, če bi videla v kakšnem svetu živimo danes). In
ravno iz te zamisli se je razvilo Sokratovo
pojmovanje duše, saj je on, kot veliki čudak v takratnem svetu trdil, da so vse
telesne značilnosti in atributi človeka povezani z dušo, ki je človekov prikaz
njegove izvrstnosti in božanskosti.
Platon je svojo
misel izpeljal iz Sokratove in dušo predstavil kot esenco oz. bistvo človeka.
Sokrat ga je naučil, da je duša sestavljena iz treh perspektiv – Logos (um, misel), Thymos (čustvo, duh) in Eros
(sla, želja) – Platon pa je določil, da je samo Logos tisti del duše, ki je
nesmrten. Njegov naslednik, Aristotel
se je ukvarjal z drugačno težavo in namreč, spraševal se je, ali duša lahko
sploh obstaja brez fizičnega telesa in ugotovil je, da ne. Učil e, da je duša
organizacija med materijo (fizičnim telesom) in formo (vsem ostalim), kar
omogoča popolno aktualizacijo človeka (po domače povedano je aktualizacija človeka
živeti funkcionalno ćloveško življenje v skladu z razumom – in ja, tudi
Aristotla bi v današnjem svetu pobralo od groze).
Iz Aristotlove misli oz. misli podobne njegovi sta izhajala
tudi mojstra iz bližnjega vzhoda, Avicenna
in Ibn Al-Nafis, ki sta določila, da
duša in duh nista eno in isto, nato pa sta se njuni misli razšli. Avicenna je
trdil, da duša izvira iz srca, Ibn Al-Nafis pa, da izvira iz vseh organov (ker
sta njuni ideji veliko bolj obširni kot dva stavka, bi lahko o tem govorili več
tednov skupaj... ampak ne bomo. Zaenkrat je to vse, kar morate vedeti, zato se
lahko premaknemo nekaj stoletij naprej, nazaj na zahod).
Tomaž
Akvinski, danes prepoznan kot svetnik v krščanstvu, je svoje čase
preživljal predvsem tako, da je razmišljal tudi o stvareh, ki niso pretirano
nujno povezane s krščanstvom... tako je ugotovil, da je duša prva aktualiteta,
oz. prva stvar, ki da življenje (na podlagi tega je ločil tri oblike življenja
– rastline (ki se prehranjujejo in rastejo), živali (ki počenjo isto kot živali
samo so od njih naprednejše, ker tudi čutijo) in ljudi (ki počnejo isto kot
živali, zraven pa dodajo še intelekt). Določil je, da je duša neodvisna od
telesa, zato lahko brez telesa obstaja (ker je krščanstvo nagnjeno k temu, da
razpravlja o stvareh, ki so bile razjasnjene stoletja prej). Racionalna duša po
njegovem ni materialna in kot takšno je naravni pojavi ne morejo uničiti.
Iz misli Akvinskega pa je nekaj svojih zamislic črpal tudi Immanuel Kant, ki je določil, da 'duša
pomeni 'jaz' v najožjem smislu besede'. Ker ne obstajali dokazi, ki bi naše
notranje življenje lahko ovrgli ali potrdili, ne moremo dokazati nematerialnost
duše, saj materija ne prepoznava lastnosti in dejavnosti duše. Da bi stvar malo
olajšal, je uvedel pojem transcendentalna
racionalizacija, ki pa je samo strokovno ime za človeško omejenost
racionalizacije, znanja in možnosti spoznavanja (tega pa imamo dandanes ogromno
in večina se tega sploh ne zaveda).
To je približno 2000
let razmišljanja o duši na filozofske načine. V nadaljevanjih (kdaj natanko se
bodo ta zgodila, vam ne povem, pustite se presenetiti) boste izvedeli še več o
različnih pojmovanjih duše, tudi preko različnih religij v zgodovini ter tudi v
znanosti. Zdaj pa si končno lahko pogledamo kako izgleda dušo izgubljati.
494. Neprestano hitenje, zbiranje in zapravljanje denarja,
ogromno slabe volje, nezadovoljstvo nad tem kakšno življenje imamo, primerjanje
sebe z drugimi ipd. Bi šamani povzeli z besedno zvezo izgubljanje duše. Celotna kultura se s to grozljivo težavo spopada,
pa za to sploh ne ve. Večina pripadnikov kulture sploh ne ve, da je dušo že
pričela izgubljati, saj se nikoli ni niti zavedala, da jo je kdaj imela. Ljudje
izgubljamo zavedanje lastnega pomena v svetu, svoje smeri, smisel, namen in
svoje povezave z drugimi in vse, kar sodi zraven.
Mogoče si mislite, da je to samo še en pojem, ki bi rad
povzel lastnosti nekih drugih ljudi, da bi jih posplošil in da se vas ne
pritiče. Vendar, če vam naštejem nekaj (samo nekaj) simptomov, boste videli, da
je težava veliko bolj resna kot da gre za samo še eno moderno teorijo nekoga o
nečem. Ker imamo ljudje različna pojmovanja tega, kar je duša, so seveda tudi
simptomi izgubljanja le-te zelo različni. Nekateri doživljajo vse izmed
simptomov, nekateri samo nekatere, nekateri samo enega (ali pač priznajo samo
enega). Kakorkoli, šamani v preteklosti in šamani zdaj zagotovo niso ravnokar
iz dreves popadali.
Dandanes imamo vsi določen problem, saj vsi stremimo po nečem
več, po nečem boljšem, po nečem drugačnem (če ne zase, pa za naše potomce –
tisti, ki jih imate) in ne opazimo več majhnih stvari v vsakodnevnem življenju.
Naši dnevi so skoraj povsem rutinski in se neprestano vrtijo okrog opravkov, ki
jih še imamo. Neprestano se sprašujemo, če smo dovolj pametni, dobri, mladi, lepi,
vitki, zdravi (ali karkoli drugega) za nekaj in to nam neprestano daje občutek,
da je nekdo boljši od nas (grozljiv občutek). Zato si pričnemo postavljati
nerealne in neuresničljive cilje in strmimo po hollywoodski popolnosti (v
bistvu ni pomembno od kje prihaja ta popolnost, saj dejansko ne obstaja). Po
eni strani se počutimo kot žrtve okoliščin na katere ne moremo vplivati (ker
nismo mogli študirati / delati tisto, kar smo želeli, ker nismo imeli pogojev,
da bi potovali /se preselili / izpolnili svoj življenjski projekt – in ne, vaši
potomci niso vaš projekt, ampak so osebe, ki bodo nekega dne imele enak problem
kot ga imate v tem trenutku sami, če se ne odločite, da boste zadevo
popravili), po drugi pa imamo občutek, da smo zaradi nečesa boljši od drugih in
to nas pripelje do tega, da sami sebe prepričamo, da nismo dovolj cenjeni ali
dovolj pomembni, da bi naredili spremembo (če vas tole mede, si še enkrat
preberite o stremljenju po popolnosti...). Veliko nas je padlo v občutek
nemoči, brezupnosti in pesimizma in nekateri od nas smo te občutke hoteli
prekriti s preveč alkohola (ali seksa, drog, televizije, interneta, preveč
dela, preveč šopingiranja, telovadbe, dela, samote, z neprestanim hujšanjem
ipd. V to kategorijo sodijo vse odvisnosti, kar jih svet pozna – od tistih
lažje sprejemljivih, npr. gledanje televizije ali preveč hrane / sladkarij pa
vse tja do tistih resnično hudih, npr. odvisnosti od drog. Tudi odvisnost od
nekoga drugega – kar veliko ljudi dandanes imenuje ljubezen ali zaljubljenost –
sodi v to kategorijo, ta pa velikokrat pripelje do pretiranega ljubosumja,
kontroliranja ipd. In ja, to so resni problemi, to ni samo del vašega
karakterja. Sem pa sodijo tudi razne perverzije). Jasno je, da ima vsakdo od
nas vsaj eno od teh težav. Povprečni življenjski izzivi nas dostikrat tako
izmučijo, da postajamo otopeli.
Vsak človek (tudi tisti, ki me prepričujejo v nasprotno) ima
željo nekam pripadati in nekateri bolj jasno kot drugi to tudi izkazujejo.
Veliko pa nas je seveda takšnih, ki imamo vedno tisti zoprn občutek, da nam to
ne uspeva, zato se nam zdi nesmiselno, da bi nas lahko kdo imel rad (ker v
veliko primerih ne maramo sami sebe), sami sebe pa za vsak primer zavarujemo z
napadalnostjo (verbalno / psihično / fizično...), če bi nam slučajno kdo prišel
preblizu. Razvijati se začnejo depresija, tesnobnost, panične in histerične
motnje, neprestana zaskrbljenost in posledični 'over-thinking' (in ja, še vedno
ne premoremo smiselnega prevoda te besede).
Naši psihični vzorci v večini primerov prestopijo meje
fizičnega in se pokažejo na našem telesu (do katerega imamo v veliko primerov
zelo negativen odnos) in lahko razvijemo simptome bolezni – omotica, slabost in
bruhanje, nihanje / pridobivanje / izgubljanje teže, nespečnost in / ali
nepojasnjene bolečine (katere dostikrat rešujemo s tableti – še enkrat si
preberite napisano o odvisnostih) in težave s kožo (rdečica, akne, alergije –
te imajo lahko veliko vzrokov, eden med njimi je tudi ta). Velikokrat lahko te
težave zvedemo na nekaj, kar zveni precej preprosto, v resnici pa je nekaj
najbolj grozljivega, kar se človeku lahko zgodi: izgubljanje smisla in pomena
lastnega življenja (in če vam mora o tem razlagati nekdo, ki se je leta in leta
ter se še danes muči z lastno suicidnostjo, potem veste, da je stvar zelo
resna).
Ker v zgodovini šamani niso uporabljali besedne zveze
'izgubljanje smisla in pomena', so jo dejansko povzeli z drugim izrazom –
'izgubljanje duše' – in v njihovih krogih se je ta izraz ohranil do danes, ko
je ta težava izredno pereča, večina pa nas trdi, da smo samo utrujeni in malo
otopeli zaradi stresa (zanimivo kako velikokrat lahko najdemo neustrezne izraze
za nekaj, samo da bi potolažili same sebe). V resnici smo nesrečni in to do te
mere, da je to del našega življenja (ne samo ob tragičnem dogodku) in zato smo
nad življenje razočarani. Razmislite o tem. Vam je karkoli od tega znanega?
495. In ko smo že ravno pri tem, naj omenimo še zanimiv
pojav, katerega pozna filozofija uma in
zaznavanja. To je filozofski zombie
(ker se mi zdi termin 'živi mrtvec' vsebinsko primeren v vseh drugih pogledih
pa popolnoma zgrešen, se bom posluževala ameriške besede zombie), hipotetična
kreatura, ki je na las podobna človeku, vendar ji za to manjkajo zavestne
izkušnje, 'takšnost' in občutenja. Argument filozofskega zombija se običajno
uporablja kot miselni eksperiment proti materializmu,
behaviorizmu in funkcionalizmu (gre za oblike fizikalizma).
Na kratko povedano: to kreaturo lahko udarite in tega ne bo v resnici začutila,
vendar pa se bo odzvala tako kot bi se na to bolečino odzval človek – odmaknila
se bo, zavpila, zajokala ipd.
Znanost ima do njih mešan odnos – zagovorniki teze trdijo, da
takšna bitja niso fizično mogoča, lahko pa obstajajo v metafizičnem in logičnem
smislu, nasprotniki teorije pa trdijo, da tudi metafizično in logično niso
mogoča. Tudi sami zagovorniki si niso na jasnem kako naj bi ta kreatura
izgledala, zato ločijo tri možne tipe – vedenjski
zombie (ki je po obnašanju povsem enak človeku), nevrološki zombie (ki je fiziološko povsem enak človeku in ima celo
možgane kot človek) ter 'brezdušni'
zombie (kateremu, tako kot pove ime, manjka duša).
 |
| Ker je to miselni eksperiment, zanj ne obstaja fotografskih dokazov, ki ne bi vključevali prizore iz žblj kategorije filmov, torej morate biti zadovoljni z besednim oblakom, ki pomaga pojem razložiti. |
Kot rečeno, gre za miselni eksperiment in pri določenih
eksperimentih se izpostavlja samo en izmed teh vidikov. S tem miselnim
eksperimentom se znanosti trudijo dokazati, da so zombiji mogoči (ja,
pripravite se na zombie apokalipso, saj jo že zelo dolgo čakate in se je
bojite). Vendar ne kot živi mrtveci kakršne jih predstavlja Hollywood in tisti,
ki mu sledijo, ampak gre za obliko dualizma – ki ločuje med fizičnim in
mentalnim. Nekaj o tem bo povedano še v naslednjem odlomku.
(Samo za kratek intermezzo: z opisom filozofskega zombija sem
hotela dokazati nekaj povsem drugega in se vrgla v iskanje podatkov... ki pa
moje teze niso potrdili. Tudi to se dogaja. Ampak ker je bila kratka
'raziskava' narejena, zakaj je ne bi vključila med svoje zapiske. Pred kratkim
sem med pitjem kave videla precej pogost pojav, ki pa mi gre neverjetno na
živce. Za sosednjo mizo so sedele tri mlajše ženske in ena izmed njih je v
rokah držala malčico – jasno je bilo, da gre za deklico, saj je bila našemljena
v majhen, siten rožnat oblaček, na glavi pa je imela pentljo večjo od svoje
glave. Deklica se je po nesreči udarila z roko ob rob mize – ne hudo – vendar
je odigrala vlogo vojnega ranjenca za katerega si je zaslužila vsaj 6 Oskarjev
in njeno agonijo je bilo moč slišati nekaj ulic stran (in ne, ne gre za moje
pretiravanje). Mama jo je odnesla v WC – običajno pomaga, da udarnine damo pod
mrzlo vodo, vsaj kolikor sem slišala – medtem pa je ena izmed žensk, ki sta
ostali za mizo, rekla drugi: 'Kadar se mala udari, pri njih doma običajno cela
družina joče vsaj 14 dni skupaj!' (ja, resno, to ni moje pretiravanje).
S svojim zapiskom o filozofskem zombiju sem hotela prikazati,
da so nekateri ljudje dobesedno naučeni, kako naj odreagirajo v določenih
situacijah – to je precej dobro vidno pri otroških igralcih, ki morajo v filmih
jokati na glas (verjetno ena najbolj katastrofalnih polomij kar jih je možno
zaslediti na filmu, saj se običajno sliši več kilometrov daleč kako zlagano je
vse skupaj). Vendar, to so igralci in so plačani za to, da pretiravajo. Otroci
znajo pretiravati in s pomočjo starševske panike manipulirati z okolico,
nekateri pa s tem ne nehajo niti ko odrastejo. Seveda, moja bežna izkušnja s
sitnim otrokom nima veze s tem, kar je bilo opisano v samem odlomku, se mi je
pa zdelo izrednega pomena, da vam jo predstavim, saj moram kot človek imeti
zavestne izkušnje in občutenja. Upam tudi, da malčici roka ni odpadla, saj sem pobegnila
iz prizorišča kakor hitro se je dalo. S pomočjo te dogodivščine, ki mi je
uničila uživanje ob kavi sem preko miselnega eksperimenta hotela dokazati tudi,
da obstajajo 'človeške lupine', na las podobne ljudem, vendar delajo stvari
samo tako kakor so bile naučene, da jih delajo – npr. ker so tako naučene,
tulijo ob udarcih... lahko bi rekla tudi, da verujejo v boga, ker so tako
naučene, vendar tokrat ne bom svojega neodobravanja do ustrahovanja otrok z
večnim trpljenjem v peklu, v primeru, da v boga ne verujejo, vlekla na plano...
ups, prepozno).
496. še na hitro nekaj o fizikalizmu,
ker smo ga zgoraj že omenili in je pametno, da ga na kratko predstavimo (saj z
njim lahko dokažemo tudi nujnost obstoja miselnega eksperimenta opisanega
zgoraj). Gre za ontološko tezo (ker sem se med študijem z ontologijo mučila več
let, boste zdaj posledično trpeli tudi vi. Verjetno ne več let), ki trdi, da je
vse fizično in nad (pod, pred in za ter tudi ob straneh) fizičnim ni ničesar
(tipični monizem, ki je zasnovan okrog ene substance – v nasprotju z dualizmom,
ki je zasnovan na dveh). Razvil se je, ko je materializem uspešno dokazal več
svojih idej in je v veliko pogledih še vedno podoben materializmu, se pa (ker
morajo vse stvari napredovati in se razvijati) v nekaj paradigmah od njega
razlikuje.
V navezavi na zgornjo temo, ga lahko povzamemo v nekaj idejah,
do katerih si pomagamo z zgornjim miselnim eksperimentom: Vse, kar v našem
svetu obstaja, je fizično (tudi zavest, človeška narava, obnašanje... – in
pozor, poudarek je tudi na besedni zvezi 'v našem svetu') in če je fizikalizem
resničen, potem mora na metafizični ravni obstajati tudi svet v katerem je vse
enako kot v našem, realnem svetu, vključno z zavestnimi izkušnjami. Tako smo
ustvarili svet, ki je enak našemu, vendar v njem ni zavestnih izkušenj oz.
zavesti, kar pomeni, da je tak svet metafizično mogoč, kar pa pomeni, da je
fizikalizem nemogoč (ker ne odobrava dveh substanc - fizično in metafizično).
Fizikalizem je torej v našem svetu nemogoč, vendar dualizem (iz katerega izhaja
eksperiment filozofskega zombija) zagovarja ideje, da poleg našega sveta
obstaja še t.i. nasprotni svet (torej, v tem primeru, metafizični svet) – teza
katero dostikrat zasledimo v cenenih
sci-fi zadevah in da obstaja svet v katerem ni prisotna 'takšnost' (kot
smo je vajeni v našem svetu in so tam stvari drugačne). Te ideje pa pripeljejo
do ugotovitve, da so vsa zavestna bitja filozofski zombiji (vsa 'dejanska
takšnost' je 'neprisotna takšnost'... in možgani zavrejo).
Ta sklep je logično pravilen, vendar zagovorniki fizikalizma
trdijo, da v bistvu izniči samega sebe. Vse na našem svetu je fizično (kot že
rečeno, monizem) in zatorej ustvarjati drug svet, ki bi bil fizično enak našemu
in bi vseboval zavest (ki je po prepričanju fizikalizma prav tako fizična)
nesmiselno, saj bi bil v vseh pogledih enak svetu v katerem smo zdaj.
 |
| Stilizirana podoba človeških možganov sestavljena na ideji fizikalizma... narisana so vsa kolesca, ni pa tudi nujno, da je potrebno vsa imeti... |
Kratek povzetek preden vam resnično zakuhajo možgani:
fizikalizem je teorija, ki predpostavlja, da so vse stvari v obstoju zasnovane
na fizikalnih pojavih in jih je kot takšne mogoče razložiti s fiziko (tisto
šolsko ali tisto malo bolj resno oz. komplicirano). Tako tudi človekovo zavest,
razmišljanje, dojemanje ipd. Razlagajo s pomočjo nevrobiologije – torej je
vsaka naša misel (ideja, dojemanje sveta, naš karakter ipd) dejansko samo
zaporedje vzdraženih živčnih končičev in pretoka kemičnih substanc v naših
možganih. Ker so nekatere stvari postale pretežke za razumevanje, se je tudi
sam fizikalizem razšel v dve osnovni struji – prva trdi, da je vse mogoče
dokazati s fiziko, ki jo trenutno poznamo, druga pa, da nekaterih stvari še ne
moremo razložiti, jih bomo pa sposobno koherentno razlagati v prihodnosti, ko
bomo poznali t.i. idealno fiziko. V idealnih časih bom tudi jaz znala
koherentno razložiti kakšno resno stvar, ampak, ker zdaj nismo v idealnih časih
bom na tem mestu nehala razlagati to temo in svoj nos zapičila kam drugam.
497. Ker je bilo precej govora o metafizičnem v zadnjih dveh
zapiskih, moram nujno podati tudi zanimivo besedo, ki sem jo slišala v še bolj
zanimivi glasbeni referenci – in ne, to ni 'metafizično'. Gre za (meni osebno)
zelo zanimivo besedo metachthonia.
Nekako logično je, da gre za grško besedo, kajne? Pa tudi precej v letih je že
ta beseda.
Grška predpona 'meta-' (μετα-) označuje 'potem' ali 'preko'
in je v originali imelo vsakodneven pomen in tudi takšno uporabo. Z uporabo
tega prefiksa v drugih jezikih (predvsem angleščini) je njen pomen postal malo
bolj ezoteričen in danes pomeni koncept, ki je abstrakcija drugega koncepta ali
pa temu konceptu nekaj doda ali ga razloži. Pogosto ga zasledimo v filozofiji,
občasno pa tudi v znanosti.
Beseda 'chthonia' izhaja iz besede 'chthonios' (Χθόνος), ki
pomeni 'pripadajoč zemlji' (oz. zemeljski) ali podzemlju. Beseda metachthonia
tako označuje obdobje po koncu Zemlje. Večina znanstvene fantastike domneva, da
jo bo takrat nasledilo še kaj bolj čudnega.
Vsaka stvar v obstoju ima svoje trajanje - od trenutka (s
preučevanjem zgodovine so ljudje, ki so za to usposobljeni, ugotovili, da ima
vsaka ura 40 trenutkov, torej zelo strogo gledano trenutek dolg natanko 90
sekund. Trenutek je bil uradna merska enota za merjenje časa potem, ko je bil
uveden seksagesimalni sistem (konec 13. Stoletja, čeprav je nastal že pred
našim štetjem, pri Sumercih) – številčni sistem, ki ima za osnovo številko 60.
Ta se še danes uporablja za merjenje časa, kotov in geografskih koordinat.
Indijska Vipassana Dhura pa je kot trenutek definirala en objekt percepcije –
en vdih / en pogled /en pomežik / en zvok ipd. Tako da ni nujno, da je 'trenutek'
natančno določen), preko starosti vesolja (okrog 14.8 milijard let) pa vse tja
do čakanja konca nogometne sezone (cela večnost) ali čakanje, da ljudi sreča
zdrava pamet (večnost krat vsaj dve). Tako bo tudi Zemlja nekoč prišla do konca
svojega obstoja.
(tokrat ostanete brez fotografije, naj pa vam bo v izziv si domisliti načina, kako mislite, da bo prišlo do konca Zemlje in kaj se bo zgodilo potem)
498. Z razpravljanjem o ideji, da vsaka stvar sreča tudi svoj
konec (in nekaj zrnc pametovanja o vesolju, ki je bilo tudi zgoraj zelo na
kratko omenjeno), je tako pametno, da povemo nekaj o nastanku Zemljinega
satelita, Lune. Res je, čisto prav imate, o Luni smo govorili že velikokrat...
pa vseeno še ne vemo vsega.
 |
| Za ljubitelje sage Vojne Zvezd: se vam ta prizor mogoče zdi znan? |
Med prvim obiskom Lune s strani človeka so bili zbrani vzorci
tega, kar se na površju Lune nahaja, ti pa so bili posledično tudi več
desetletij preučevani na razne mogoče in že skoraj nemogoče načine. Ekipe
znanstvenikov so tako ugotovile, da imata Zemlja in Luna skoraj enako sestavo.
To begajočo informacijo so znanstveniki razložili s pomočjo
časovnice našega sončnega sistema, za katerega so izračunali, da je star
približno 4,6 milijarde let. 100 milijonov let kasneje je v prednico našega
domačega planeta – proto-Zemljo – priletel asteroid / manjši planet v velikosti
planeta Marsa, ki je potoval okrog 20 km/s (torej še hitreje kot denar iz
bančnega računa). Sila udarca je bila tako močna, da sta se Zemlja in manjši
planet, danes poimenovan Theia, spojila, približno en procent njune mase pa se
je razletel po bližnji okolici (ker je to pri eksplozijah nekaj povsem
naravnega). Dva (ali več) izmed večjih kamnitih kosov, ki so ob eksploziji odleteli
v vesolje, so se več 100 milijonov let lovili okrog novonastale Zemlje (ki ima
izredno močno gravitacijo), se en v drugega zaletavali in se združevali.
Sčasoma je tako nastala krogla magme (kakršno najdemo v središču Zemlje) in
zaradi neprestanega premikanja okrog materinskega planeta se je njeno površje
pričelo ohlajati. Tako je nastala tanjša skorja, pod katero pa še danes vre.
Objekti, ki so v površje Lune prileteli (ker Luna nima atmosfere in se objekti
v atmosferi niso sežgali) so na njenem površju pustili sledi v obliki
kraterjev. Večje kraterje je izoblikovalo premikanje tektonskih plošč (podobno
kot na Zemlji).
Ker je večina materialov, ki Luno sestavljajo prišla iz
Zemlje, je potem logično, da jo sestavljajo isti elementi kot Zemljo (kamenje in
železo ter prepoznavne količine magnezija, silicija in kisika – težji elementi,
npr. iridij in platina so se med formiranjem premaknili bolj proti sredini in
jih danes na površju najdemo samo v sledeh – tako kot na Zemlji). Kamniti
planeti osončja (Venera, Merkur, Zemlja in Mars so se izoblikovali iz kamnitih
tvorb v protoplanetarnem disku, ki je krožili okrog Sonca, na podoben način kot
je kasneje nastala Luna). S pomočjo te simulacije so bili znanstveniki tudi
določiti kako stara je Luna. Namreč, če bi se izoblikovala kasneje kot se je
(pred 30 do 50 milijoni let), bi se v njenem plašču nahajala več težjih
elementov kot se. Ker sta Zemlja in Luna sestavljeni iz istih elementov, v
Zemljinem plašču pa najdemo še manj siderofilnih elementov (kemijski elementi,
ki se hitreje vežejo na železo) kot na Luni, je mogoče sklepati, da je Zemlja
starejša od Lune in tudi, da je Luna nekoč dejansko bila del Zemlje.
Medtem ko imajo nekateri planeti v našem osončju več lun
(Saturn celo več kot 30), ima Zemlja samo eno, vendar pa je ta sorazmerno s
planetom okrog katerega kroži, zelo velika, saj predstavlja kar 1% Zemljine
mase (kar je za Luno ogromno, saj so druge lune v našem solarnem sistemu
običajno manjše in imajo manj kot 1% mase planeta okrog katerega krožijo.
499. Ko pa smo že ravno pri Luni, se en zanimiv dogodek, ki
nas čaka 20.6. ponoči. V ponedeljek se bomo znašli v poletnem solsticiju, v tej
isti noči pa bo nastopila tudi polna luna (tak dogodek se je nazadnje zgodil
leta 1948, zato lahko rečemo, da gre za redek pojav.
Ob poletnem solsticiju
imamo tako največ minut dnevne svetlobe (letos bo pri nas to znašalo okrog 15
ur in okrog 50 minut – čas med sončnim vzhodom in zahodom bo v Mariboru od 5:04
do 20:54, v Celju od 5:07 do 20:54, v Novem mestu od 5:09 do 20:52, v Kranju od
5:10 do 20:57 in v Ljubljani od 5:11 do 20:56). Na ta dan Sonce vzide na
najbolj levi strani obzorja, je opoldnevom na najvišji točki nad obzorjem,
zvečer pa zaide na najbolj desni strani obzorja – ta dan Sonce naredi svoj
najbolj izrazit lok po nebu. Če v to enačbo dodamo še polno luno, dobimo kar
nekaj zanimivosti: ker je Sonce ob poletnem solsticiju na svoji najvišji točki
na horizontu, je Luna na svoji najnižji. Ker je tako nizko, njena svetloba
pronica skozi gostejši zrak, kar nam omogoči, da jo vidimo kot da je jantarjeve
barve – oz. 'medena Luna'. Ker bo Luna povsem 'polna' v Ponedeljek zjutraj, bo
enako 'polna' izgledala v Nedeljo in v Ponedeljek zvečer, kar praktično pomeni,
da bo polna kar dve noči.
Če se vam to ne zdi zanimivo, si v ponedeljek čez dan oglejte svojo senco. Ta dan bo
najkrajša v tem letu.
500. za skrajni konec pa še konkretna babnica tega tedna in
zaključila jo bom z istim človekom kot sem zapisek tega tedna začela. Ta me je
spomnil na to, da se okrog dotične boginje iz indijske mitologije vrtim že lep
čas, o njej pa nisem povedala še nič oprijemljivega (seveda, tukaj ni bilo
nobenega dejanskega pogovora, ampak samo moje blodnje ob določeni glasbeni
referenci z imenom boginje, katero nameravam opisati).
Kali, znana tudi
pod imenom 'temna mati' je hindujska boginja stvarjenja, ohranjanja in
uničenja, ena oseba s tremi oblikami (podobno kot Morrigan v zapisku 184) –
devica, mater in starka. Čeprav je danes prepoznavna predvsem po svojem aspektu
uničenja (velikokrat upodobljena med tem ko požira drobovje svojega mrtvega
partnerja, Shive. Dostikrat je Shiva
predstavljen kot uničevalec, Kali oz. Maha-Kali
pa je moč s katero on deluje, torej je ona njegova shakti, brez katere Shiva ne more delovati – to da ga 'žre',
pomeni, da je brez njene moči on sam nemočen). Poznavanje njene vloge v
mitologiji se za večino ljudi tukaj zaključi. Res je, da Kali uničuje, vendar
to počne zato, da bi lahko kot nebeška mater ponovno ustvarila – ona uničuje
greh, ignoranco in propadanje.
 |
| To ni običajna ponazoritev tega kako ženske nažiramo moškim, za tem se dejansko skriva malo več teorije. Seveda, sposobne smo tudi nažirat do onemoglosti, ampak takrat običajno nimamo štirih rok in ogrlice iz človeških glav za vratom... |
Njena aspekta deviškosti in materinskosti simbolizirata
'ženski princip'. Deviškost je simbol življenja (oz. stvarjenja), materinstvo
pa je simbol rojevanja (oz. ohranjanja), njena podoba pa kaže na močno
povezanost med dajanjem življenja, ohranjanjem in smrtjo. Kot mater je bila
Kali večkrat imenovana Karuna (zaklad
oz. prebivališče sočutja), tista, ki daje življenje svetu in življenje vseh
življenj. Prva ustvarjena ženska kot jo priznava Krščanstvo, Eva, je imela
podoben naziv v Stari zavezi – Mater vsega živega (domneva se tudi, da njeno
ime izhaja iz imena, ki ga je nekoč nosila Kali, Ieva oz. prvobitni ženski princip manifestacije, ko je rodila svojo
prvo utelešeno formo, katero je poimenovala Idam).
Kot ženski princip je predstavljena tudi kot prvobitna gmota
iz katere je vse izšlo, dostikrat pa je v tej vlogi upodobljena kot morje krvi
(kri kot vir življenja). Zato so še danes žrtvovanja živali v njeno čast. Vsak dan
v Indiji kozla nasadijo na kol (Kali in Shiva naj bi oba zahtevala, da mora
koza biti moškega spola, saj naj moški ne bi imeli velike vloge pri
ustvarjanju, ohranjanju in uničevanju). Njeno dokončno uničenje stvarstva je
zapisano v vsakem posamezniku posebej, zato se njeno karmično kolo neprestano
vrti (zapisek 282, če ste slučajno pozabili, kaj Karma pravzaprav je), kar
omogoča oz. povzroča reinkarnacijo. Ona bo požrla čas in se vrnila nazaj v
svojo črno brezobličnost (elementarni kaos, kot ga opisuje večina mitov o
stvarjenju).
Tako, računalnik je zopet pričel doživljati suicidne napade –
verjetno je moja suicidnost prešla nanj in zdaj nama bo skupaj vseeno za vse.
Recimo. Upam, da ste ta teden izvedeli kaj novega, kaj, nad čimer ste se vsaj
malo zamislili ali pa kaj, kar ste z veseljem prebrali.Do naslednjega tedna pa
berite, pišite, kritizirajte (z dobrimi argumenti) ali presenečajte s tem, da
daste kakšno res dobro idejo. In seveda, ponudba velja še vedno: pridite na
idejo o kvalitetni temi in če jo boste tudi meni predstavili na zanimiv način,
bom mogoče o njej kakšno rekla. Naslednji teden Stromatra praznuje prvi
rojstni dan in mogoče bo naredila kaj posebnega, nujno pa ni. Kot že rečeno,
nikoli ničesar ne pričakujte, tako boste najmanjkrat razočarani. Torej, do
naslednjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar