Končno preprogica praznuje svoj rojstni dan. Vam se kaj
takšnega verjetno ne zdi nič pomembnega, zame pa je to ogromna stvar. Eno leto
že pišem o stvareh, ki se mi zdijo zanimive, da bi mogoče, samo mogoče
navdušila še koga drugega. Kot je že bilo povedano, zapiske delam predvsem
zaradi sebe. Kot nekdo z izredno nizko samozavestjo (še sama ne razumem, kaj se
je z mojo samozavestjo zgodilo, da je prišla do tako klavrnega področja),
prepričanjem, da sem grda, neumna in nesrečna (ne glede na vse poskuse, da bi
sama sebe prepričala v nasprotno, sem pri tem izredno neuspešna) in nekaj
mentalnimi problemi, sem dejansko uspela redno objavljati zapiske o vsem – od
izredno preprostih stvari pa do tistih malo težje razumljivih – kot ekvivalent
izpostavljanja v družbi, kajti še vedno ne morem normalno funkcionirati med
ljudmi, brez da bi me grabila panika ali histerija. Ker me takšno, dejansko
družbeno izpostavljanje tako psihično izmuči, da potem potrebujem nekaj dni, da
se spravim nazaj v red.
Obstaja nekaj ljudi s katerimi lahko v dejanskih pogovorih
preživim več ur, ne da bi me pograbila panika, vseeno pa nato potrebujem nekaj
dni počitka. Domnevam, da ti ljudje to vedo in jim ni povsem vseeno za to, kaj
se mi zgodi (kot sem v svojem zmedenem umu prepričana za druge ljudi).
Za prvi rojstni dan sem se za spremembo odločila napisati
nekaj stvari o sebi, ker mislim, da sem končno sposobna s svetom deliti nekaj
podatkov o tem o čemer razmišljam, kako razmišljam in vprašanj o tem, zakaj sem
takšna. Stavi, katere bom opisala danes, so zelo preproste in ne ponujajo
pretirane globine mojih misli. Za bolj globoko razlago bo verjetno treba
počakati še kakšno leto. Ko bom zbrala dovolj poguma, da se psihično in
mentalno razgalim pred več kot tremi ljudmi. Prijetno branje vam želim.
511. sem človeško bitje, ženskega spola (ker priznavam več
spolov kot dva – že stari Indijanci so priznavali štiri). Povprečne višine,
malce preveč debelušna, z ne pretirano izraženimi atributi, katere danes želi
moderna družba.
Od nekdaj sem si želela biti nekaj centimetrov višja, nekaj
centimetrov ožja in z bolj izraženim razmerjem med telesnimi atributi (obseg
prsi bi lahko bil večji, obseg pasu manjši, obseg bokov pa je kar zgleden, saj
imajo ženske s širšo medenico – torej, širšimi boki – tudi večji razmik med stegni,
kar pomeni tudi, da njihove vagine niso tako napete. Zelo slabo pri spolnih
odnosih). Prav tako bi lahko imela krajši trup in daljše noge, kar pa se tiče
mojega obraza, pa se zaenkrat ne bom spuščala v poglobljeno razlago o tem, kaj
vse se mi zdi z njim narobe.
Vendar vse te moje želje se mi zdijo posledica vsiljene
medijske miselnosti okrog tega, kako naj bi izgledala ženska. Ženske bi morale
biti absolutno prekrasne, da bi lahko našle dobrega partnerja in živele srečne
do konca življenja. Ker je poanta ženske v tem, da je lepa, saj je edino tako
lahko tudi srečna. Kar je samo po sebi delno smiselno, delno pa tudi ne.
Kolikor mi je bilo v življenju vbito v glavo, je človek
srečen, če je zadovoljen sam s seboj, se razume s svojimi bližnjimi in ima
prijatelje, ki ga razumejo, svoje službe ne sovraži ravno na smrt in se poleg
službe ukvarja tudi s stvarmi, ki ga veselijo. Za vse to pa nekdo ne rabi biti
prelestno lep. Naučiti se mora živeti s tem kar ima, torej ne sme imeti
prevelika pričakovanja niti od sebe, niti od drugih.
Sama sem oseba, ki
nikoli ničesar ne pričakuje, pa je na koncu običajno vseeno razočarana. Zakaj?
Tukaj se moje poznavanje sebe neha, domnevam pa da je problem tudi v tem, da
sploh ne vem, kaj bi pravzaprav rada od sebe. Prepričana sem samo, da to, kar
trenutno imam, ni med temi stvarmi, katere bi rada.
512. Preden iz tega zapiska naredim filozofijo ekstremnih
razsežnosti, bom šla na drugo temo. Za ženske dandanes je nekako logično, da si
želijo otrok. No, s tem imam pa jaz veliko težavo. Otrok si ne želim, ker
enostavno ne prenesem misli, da bi nekdo naslednjih 18 / še več let bil
popolnoma odvisen od mene. Nisem psihično dovolj močna, da bi vzgajala otroka,
prav tako se mi zdi neplanirano starševstvo neodgovorno (kljub temu, da dandanes
že poznamo tudi več vrst planiranega neodgovornega starševstva).
Otrok (ali več njih) je ogromna odgovornost – psihična,
fizična, ekonomska… vendar je očitno, da veliko ljudi tega ne domneva na tak
način. Še vedno sem šokirana, ker sem pred leti slišala mlado žensko, ki je
izjavila, da je sedaj, ko je ostala brez službe v popolnem položaju, da bi
lahko imela otroke, saj ima končno dovolj časa. Očitno ni pomislila na to, da
je oprema za dojenčka izredno draga (posteljica, voziček, plenice, hrana in še
kopica drugih stvari, ki sodijo zraven) ali pa je pač planirala najti bogatega,
po možnosti poročenega očeta temu otroku, katerega bi nato lahko ožemala za
preživnino. Seveda, ko je otrok še dojenček, so problemi v resnici precej
majhni (če seveda otrok ni bolan), potem ko pa ta otrok raste, pa z njim
rastejo tudi problemi.
Sicer je resnično žalostno, da je nujno pri otrocih najprej
omeniti ekonomski vidik, vendar v takšnem svetu živimo. Nekateri med nami se
bomo za vsako stvar vprašali, če imamo dovolj denarja, nekateri pa se o tem ne
bodo vprašali nikoli.
Kot rečeno, ne želim si otrok, ker nočem na svet spraviti
nekoga, ki bo zaradi neprilagojene matere rabil leta psihoterapije, da bo lahko
normalno funkcioniral. Nihče pa mi ne more zagotoviti, da moj otrok ne bo tak
in da ne bo imel psihičnih težav, katere bi v osnovi povzročila sama.
Ker je dandanes še vedno nekaj nepojmljivega, da si ženska
ne želi otrok, me velikokrat ljudje vprašajo, če sem do otrok večkrat nasilna.
Do otrok nikoli. Se pa dostikrat zgodi, da bi na mile viže skloftala starše
kakšnega otroka. Ker to, kaj so nekateri ljudje sposobni narediti iz svojih
otrok (ker so jih imeli iz napačnih razlogov, ob nepravem času in z napačnimi
nameni). Mislim, da mi ni nujno poudarjati, da je otrok prav tako človek in si
zasluži tudi takšno dostojanstvo. In ne, da vsi poživinijo ob pogledu na
dojenčka ali malčka. Prav tako otrok ni maneken za predstavljanje vseh oblačil
katere so nakopičili starši ali profesionalni igralec z igračami, ki so jih v
njegovo bližino navlekli vsi od staršev naprej. Otrok potrebuje dvakrat manj
denarja in dvakrat več časa.
Ampak, kaj pa jaz vem, saj nočem otrok.
513. ne samo, da nočem otrok, prepričana sem tudi, da
svojega partnerja ne bom nikoli našla. Težko verjamem, da je na svetu preko 7
milijard ljudi, moj sanjski spremljevalec pa živi v sosednji vasi. Bolje se mi
zdi sitnariti o nedosegljivih moških (takšni me namreč nikoli ne bodo uspeli
podrediti in iz mene narediti še večjo trapo kot sem) in živeti z idejo, da so
ti moški takšni, kot sem si jih zamislila sama.
To pomeni, da nameravam ostati samska do konca svojih dni?
Ja, praktično gledano, res. Zakaj bi nekoga prisilila v dejstvo, da mora živeti
z menoj, če grem na živce sama sebi, kaj šele komu drugemu. Kot je bilo povedano
že prej, po vsaki družbeni interakciji potrebujem nekaj dni, da se spravim
nazaj v red in ne paničarim za vsako stvar, katero srečam. Življenje z nekom,
ki se bori s svojo depresijo, tesnobo in socialno fobijo pač nikoli ni
preprosto, torej, zakaj bi nekoga praktično gledano prisilila v to?
Po drugi strani pa prav tako nisem zagovornica zakonske
zveze. Zakon kot institucija je že pred desetletji izgubil svoj pomen, bil
večkrat zlorabljen kot pravilno uporabljen in ljudje imajo preveč različne
poglede na to, kaj naj bi zakon bil in zakaj naj bi se sklepal. Torej, če
hočeta dve osebi živeti skupaj do konca svojih dni (teoretično) potem jima mora
to dovoliti država? Ali še huje, religiozna skupnost (brez skrbi, tudi
Katoliška Cerkev je ena izmed takšnih skupnosti)? Zakaj? Ali te osebe, ki se v
takšno zvezo spuščajo, ne poznajo svojih dolžnosti in pravic?
Do neke mere razumem, da hočejo nekatera dekleta en dan
preživeti kot princeske, ampak, praktično gledano, saj so vsako leto maškare.
Takrat se našemi v kakršnokoli princesko ti paše. Tudi jaz sem nekoč, ko sem še
bila prepričana, da se bom nekega dne morala poročiti, prišla na idejo, da se
hočem poročiti daleč stran od vseh ljudi, ki jih poznam, v belih bikinkah in se
ga na lastni poroki nacediti z rumom. Torej tudi ne bi rabila povabiti več
stotin ljudi, da bi me gledali kako si delam sramoto s tem, da organiziram
nekaj, kar bom odplačevala še več desetletij.
514. že v prejšnjem odlomku sem omenila del svojega srda nad
verskimi skupnostmi, zato bom enostavno nadaljevala tukaj. Sem bivša študentka
teologije, ki je prišla do ugotovitve, da se bo raje ubila sama kot pa
nadaljevala s tako ozkoglednim študijem. Svoje suicidnosti, pridobljene na
Teološki Fakulteti se še do dandanes nisem povsem ozdravila. Ko greš nekaj
študirat, da bi dobil odgovore o nekaterih stvareh – kakršne ljudje tam radi
obljubljajo – tam pa te naučijo samo to, da si absolutno ničvreden, ker nisi
'eden od njih' (ker nisi krščen in ne hodiš v cerkev vsaj ob nedeljah).
Človek, ko se rodi, je ateist. Nato pa mu je v glavo
vcepljeno 'znanje' povezano z verskim prepričanjem njegovih staršev. Noben
otrok se nikoli ne rodi kot vernik. Ljudje smo namreč še vedno živali, samo
potek evolucije nas je pripeljal do tukaj kjer smo zdaj. Religije (domnevno je
na svetu okrog 4200 registriranih religij in seveda, samo tista, katero
izpoveduje določeni vernik, je tista prava, vse ostale pa so samo hudičevo
delo) so bile izumljene za to, ker si ljudje določenih naravnih dogodkov niso
mogli razlagati s takratnim poznavanjem fizikalnih in bioloških zakonov. Ti
zakoni so skozi tisočletja napredovali ali pa propadli, bili dokazani ali
ovrženi ipd. ampak v večini primerov, je mogoče veliko nekdanjih 'čudes'
razložiti z malo boljšim poznavanjem fizike in kemije (na tak način so dokazali
stigme raznih svetnikov, dejstvo, da trupla nekaterih svetnikov ne propadajo in
so še po več stoletjih na pogled popolnoma sveža, dokazali pa so tudi, zakaj se
kri sv. Januarija po več stoletjih še vedno preliva – in to so samo nekateri izmed
dokazov).
Leta 2012 je kip Sv. Marije nekje v Indiji pričel jokati.
Ljudje, vzhičeni nad novim čudežem (število čudežev je namreč drastično vpadlo
s komercialno uporabo kamer, fotoaparatov in photoshopa), so se te vode
dotikali, se z njo mazali po obrazih in jo celo pili. Eden izmed znanstvenikov,
ki so se takrat potikali v bližini, si je stvar ogledal in ugotovil, da voda,
katero naj bi kip izjokal, prihaja iz zamašenega stranišča v prostoru za kipom.
Posledično so tega znanstvenika izgnali, saj naj bi širil krivoverstvo (in v
nekaterih državah na svetu je blasfemija kazniva s smrtjo) in se tako več ne
sme vrniti v domovino. Kako smiselno se je bilo s to vodo mazati po obrazu ali
pa jo celo piti, pa presodite sami. Prav tako presodite, kako smiselno je nekoga
zaradi znanstvene razlage nečesa, kar je sprožilo masovno histerijo, izgnati iz
domovine.
Prav tako se mi zdi ena najhujših zlorab dojenčka krstiti
(ali narediti karkoli drugega, kar verske skupnosti počnejo, da
institucionalizirajo otroke, npr. obrezovanje dečkov) in otroka kakorkoli
prepričati, da bo šel v pekel, če ne bo veroval v boga. S tem je vsak otrok
oropan sposobnosti razmišljanja sam zase, prav tako pa tudi veliko svojih
odgovornosti in dolžnosti ne bo poznal. Če si naredil nekaj narobe, potem
poskusi to popraviti in ne govori, da je to 'božja volja'. Jaz ko naredim
napako, ti nikoli ne razlagam o pivu in vibratorjih.
Kaj če je v umu tega otroka, ki je brez lastne volje moral
sprejeti veroizpoved svojih staršev še preden se je dobro zavedal sam sebe,
skrito zdravilo za raka? Način, s katerim bi končali vse vojne? Kaj, če je v
njegovem umu način, kako nahraniti lačne? Vendar ne, otrok ne sme razmišljati
sam zase, ker mora verovati, da bo zaradi tega šel v pekel. Torej, naj bodo
bolni še naprej bolni, lačni še naprej lačni, saj jih bo vse uničila vojna, ker
je to božja volja. Bolno razmišljanje, ki nas je pripeljalo do bolne
mentalitete, tako pogoste danes v svetu (brez skrbi, tudi moja mentaliteta ni
nič boljša, je pa res, da je vedno imela pravico razmišljati sama zase, brez,
da bi jo bilo strah, da bo šla v pekel. Za svoje neumnosti sem vedno morala
odgovarjati sama), da se ljudem zdi povsem normalna.
Ljudje, ki so sestavljali nauke, katere danes drugi ljudje
prodajajo kot verske resnice, niso poznali WC papirja. Takim ljudem ne gre
zaupati. Vsaj po mojem ne.
Po drugi strani pa mi je vseeno kakšne veroizpovedi je kdo,
če mi svoje veroizpovedi noče vsiliti. Pogovori o religioznih naukih so vedno
zanimivi, saj so skozi zgodovino rodili veliko filozofskih idej, in poučni, saj
preko njih spoznaš svojega sogovornika precej dobro – predvsem to, kako resno
jemlje svojo veroizpoved in koliko je sposoben spraševanja o drugih stvareh.
Prav tako pa si različne religije različne pojme predstavljajo zelo različno,
kar je tudi vedno zanimivo, to pa nam lahko pomaga tudi pri razumevanju samega
razvoja religij kot jih poznamo danes (nobena od njih ni enostavno padla na
Zemljo pred 6000 leti in zavladala. Mit o Kristusu je obstajal pred cca. 4000
leti v Indiji, še nekaj tisoč let prej pa tudi v Egiptu).
'Jaz sem dober človek, vsako nedeljo sem pri maši!' No, v
tem primeru sem jaz tudi dober šporhet, ker sem vsak dan v kuhinji.
515. in ko smo že ravno pri religiji, lahko povem tudi nekaj
o šolskem sistemu. Ker je veliko ljudi, ki hočejo ti dve stvari združiti.
Noben izobraževalni sistem ne bi smel temeljiti na
religioznih paradigmah, saj je smisel izobraževalnega sistema, da otroke
izobrazi (in ja, to se da narediti veliko bolje kot se trenutno dogaja pri nas)
in jih nauči razmišljati same zase (in ne vse na enak način), ne pa, da njihove
ume natrenira gledati samo v eno smer in se te smeri držati, kljub temu, da vse
okrog njega razpada zaradi tega.
V šolah je dandanes veliko preveč teoretičnega znanja in
učenja na pamet – saj mora učenec pred tablo recitirati tudi stvari, ki mu
nikoli ne bodo koristile, katerih ne razume, ker se boji o njih spraševati, saj
bodo njegova vprašanja razjezila ljudi okrog njega… - prav tako pa so mu v šoli
podani podatki, s katerimi si ne bo nikoli mogel pomagati (resno, govorim o
prebavilih ploščatih črvov. Še dandanes nimam niti najmanjšega pojma, kaj je
ploščati črv, verjetno pa bi še vedno znala opisati njegova prebavila in
izločala). Kolikor me spomin ne vara – iz mojih šolskih dni – je bolje 12 let
skupaj drgniti Marijo Terezijo in njenih 6000 odlokov, kot pa povedati zakaj
smo nekoč živeli v SFRJ in zakaj je ta razpadla.
V takšnih sistemih, ki se ukvarjajo s stvarmi, ki so se
dejansko zgodile, veroizpoved nima prostora, saj je veroizpoved osebna stvar.
Vsak bi si jo moral izbrati sam in na podlagi njenih naukov skrbeti za mir
okrog sebe (po pravici povedano, več miru sem našla v satanizmu kot pa v
Abrahamovskih religijah. Nobena prava religija namreč ni tukaj zato, da dela
škodo. Če je ne sme sama religija, potem je tudi njeni pripadniki ne bi smeli,
ampak očitno gre za dve različni stvari, katerih pa moj počasen in ne pretirano
brihten um ne more ustrezno povezati), ker drugače so njegova dela dobra samo v
teoriji, v praksi pa močno šepajo.
Vendar, da se vrnem nazaj k izobraževalnem sistemu. Nobena
država noče, da bi se njeni državljani spraševali o tem, če ona mogoče, kaj dela
njim v škodo – čeprav to pri nas že dolgo časa vemo – saj to ni njihov namen.
Njihov namen je plačevati davke od katerih potem lahko določeni ljudje v državi
dobijo nekaj milijonov evrov kredita, katerega nato nikoli ne morejo vrniti. So
ti ljudje kakorkoli več vredni od povprečnih državljanov (ki v resnici nimajo
pojma kako bi porabili ta denar?). Ne, samo ne ukvarjajo se s tem, da država
krade od malih ljudi, čeprav so jih ti mali ljudje postavili na mesto iz
katerega bi morali ravno to nadzorovati. Ker jim zakonodaja, katero so
sestavljali sami, to dopušča.
Naučite svoje otroke misliti, zato vendar imajo lastne glave
in ne delijo vaše z vami. Mogoče vam njihove ideje ne bodo všeč, ampak otrok ni
vaš podaljšek. Je samostojno bitje, katero potrebuje vodila skozi mladost, da
se bo lažje znašel sam kasneje. In seveda, otrok, če je dovolj star, da zna
uporabljati telefon, je prav tako dovolj star, da zna uporabljati tudi nekatere
izmed gospodinjskih pripomočkov.
Pa še eno vprašanje: zakaj toliko ljudi nasprotuje uniformam
v šoli? Je resnično bolje, da 12-letnice hodijo v šolo napol slečene, kot pa da
bi vsi v razredu imeli oblečeno uniformo – s pomočjo uniforme se nato otroci,
ki so sami po sebi izredno kruti, ne bi mogli delati norca iz tistih, ki si ne morejo
privoščiti vsega, kar si lahko oni (oz. njihovi starši). Z uniformami se
spodbuja kolektivizem – torej pripadnost ekipi, tudi, če se z njo ne strinjamo
v vseh pogledih (saj bi mogla vsaka ekipa vsebovati ravno dovolj trenj, da bi
lahko kaj smiselnega ustvarila) – in enakopravnost. Res je, da so kavbojke in
majice postale nadomestek uniform, saj jih dejansko nosijo vsi šolarji, res pa
je, da nekateri med njimi pretiravajo z znamkami ter tudi z dolžino katerega
izmed oblačil – da ne bo pomote, mislim, da 12-letnice ne bi smele v šolo
hoditi v tako kratkih hlačkah, da izpod njih kukajo spodnjice. Dandanes jih je
več videti takšnih kot pa takšnih, ki so vsaj za silo normalno oblečene. Fantje
prav tako niso nič boljši.
516. človek bi moral biti zainteresiran še za kaj drugega
kot sam zase, vendar je to dandanes kaj takšnega nekako všteto med vzhodnjaške
kulte kot pa da bi bilo nekaj splošno sprejemljivega. Za druge se ljudje
zanimajo samo, ko se čenča / blati nekoga, ki ga ni zraven, ko pa se s to osebo
srečajo v živo, na hitro oblatijo koga drugega. Prijateljstva se sklepajo
dokler eden drugemu koristimo, nato pa to postane nesmiselno. Naši prijatelji
morajo izgledati dobro, vseeno pa ne boljše kot mi… včasih se mi od teh
nepisanih pravil dobesedno prične vrteti.
Svet obstaja neodvisno od človeka in kot takšen ponuja
toliko različnih stvari o katerih se človek lahko informira… ampak ne, bolje je
vedeti stvari, ki se nas sploh ne tičejo, o ljudeh, katere osebno poznamo, saj
bomo le od takšnih podatkov kdaj imeli nekaj koristi. Čudaki, ki zrejo v nočno
nebo, ki lovijo strele, tisti, ki vsako stvar razstavijo, da bi videli kako
deluje ipd. veljajo, no, za čudake. Ker jim šolski sistem ni podal znanja
katerega so želeli, veljajo za čudne? Ker so se raziskovanja o stvareh, ki so
se jim zdele zanimive, lotili sami, veljajo za čudne.
Vsak človek ima svoje interese, vsekakor, vendar ti ne
morejo biti omejeni na gledanje televizije. Zakaj je tako nenavadno, če hoče
nekdo zreti v nočno nebo in opazovati kako se premikajo zvezde? Če hoče nekdo
ujeti popolno fotografijo strele? Če hoče razstaviti neko stvar, da bi videl
kaj je notri? Če ga zanimajo še druge stvari, o katerih njegovi vrstniki ne
govorijo, čeprav bi morali? Opažam, da je vedno več mladih, katere poleg
internetnih igric ne zanima absolutno nič in so posledično sposobni samo
zavijati z očmi in vzdihovati. To so ljudje, ki bodo nekoč vodili države v
katerih boste živeli. Se vam zdi, da je dandanes slabo? Počakajte, da ti ljudje
pridejo na oblast. Potem boste šele videli, kaj pomeni 'slabo'.
Znanje se človeku ponuja samo od sebe, vsepovsod okrog
človeka in ni odvisno samo od izobraževalnega sistema. Veliko ljudi, dandanes
reče, da se v neko stvar ne bodo spuščali saj je ne razumejo (to je približno
tako, kot popularen izraz pri nas: 'Ne grem k zdravniku, ker bi sigurno
ugotovil, da sem bolan / da je z menoj nekaj narobe!' Torej smiselna približno
toliko kot nosnice na človeškem komolcu. V neko stvar se spustimo zato, da bi
jo razumeli ali vsaj poskušali. Torej ni težava v vašem razumevanju, ampak v
vaši lenobi. In ravno iz nje potem prihajajo odgovori, kot je npr. ob udaru
strele 'To se bog krega, ker nisi bil priden!' vam je zdaj jasno, zakaj je
nekatere starše nujno skloftati sredi takšne izjave?
Seveda razumem, da imajo starši majhnih otrok manj časa, kot
nekdo, ki je brez otrok, vendar pa vseeno. Če lahko otroku prodaja takšne
nesmisle, potem ima dovolj časa tudi, da otroku razloži, zakaj do nekega pojava
pride… ali pa mora dati celotnemu svetu na znanje, da si njegov otrok ne
zasluži spoštovanja, kakršnega bi si moral. Zakaj pa je tako težko otroke
angažirati zraven? Če bo nekaj zanimalo odraslega, se bo ta potrudil to
razložiti tudi otroku – bolj preprosto, vendar bo otrok vsaj imel oporo za
naprej. In ne, učenje ni samo sedenje za mizo in branje učbenikov (to je ena
izmed najslabših možnih variant), ampak je soočanje s stvarmi, pregledovanje
le-teh, ugotavljanje, kaj se skriva v njih in kako delujejo. Verjemite mi, da
se otroci tako naučijo največ kolikor bi se lahko.
Ne govorite, da ima vaš otrok težave s koncentracijo, ampak
si raje priznajte, da je vaša vzgoja bila preveč enostranska, da bi lahko
otroka zanimalo karkoli drugega kot zanima vas.
517. v navezavi z zgornjim odlomkov je tudi naslednji, ta pa
bo govoril o mojem sovraštvu majhnih mest ali še huje, vasi. Kot je bilo že
večkrat poudarjeno, sovražim socialne lubrikante (pogovori o vremenu, TV
programu in povprečnim čenčam). Ti pogovori ne peljejo absolutno nikamor, ne
povejo nič koristnega in običajno vključujejo nekoga, ki ga sploh ni zraven, da
se o njem 'šinfa', ker drugače nimamo o čem govoriti.
Veliko ljudi me je že vprašalo, zakaj se tako redko prikažem
v domačih Radečah… in pošteno povedano, predvsem zato, ker mi gredo njihovi
standardni kretenski pogovori na živce. Mali ljudje se pogovarjajo o drugih ljudeh,
povprečneži govorijo o stvareh, ki so se zgodile, veliki ljudje pa govorijo o
idejah (in pošteno gledano, zelo malo je dandanes ljudi, ki bi imeli
kakršnokoli dobro idejo… je pa ogromno napovedovanja stvari, ki naj bi se
zgodile, vendar je že vnaprej jasno, da se nikoli ne bodo). Obljuba še nikoli
ne sama od sebe naredila nečesa, ampak je človek moral vanjo vložiti precej
časa in napora, da jo je uresničil. Besede namreč niso dejanje, samo dejanje je
dejanje.
In kakšno vezo imajo tukaj manjša mesta oz. vasi? Zelo
preprosto, v takšnih krajih se veliko ljudi med seboj pozna in ker so svojih 24
ur na dan, 7 dni v tednu in 12 mesecev na leto obsojeni živeti v majhnem
okrožju, kar pomeni, da tem pogovorov hitro zmanjka, zato si je treba nove teme
sproti izmišljati. Od tukaj izhaja govorjenje za hrbtom, kazanje s prstom in
tudi tista najbolj neumna stvar, ko ti nekdo pride blizu in ti pove kakšen trač
o tebi, ker se ne zaveda, da dejansko govori z osebo, ki naj bi bila v ta
dogodek vključena (čeprav ni bila in je trapasti trač zrastel na zeljniku
nekoga, ki mu je bilo tako dolgčas, da si je nekaj izmislil. Pri tem so večja
mesta boljša. Ponujajo veliko več anonimnosti (res pa je, da veliko ljudi danes
z njo ne zna živeti, ker morajo biti zvezde vsaj v eni stvari) in tudi, če ti
tvoja družba ni všeč, si lahko najdeš novo ali pa se za nekaj časa zaviješ v
samoto.
Če bi ljudje poznali kaj več kot tisto eno stvar ali tri, ki
jih zanimajo, bi se lahko pogovarjali o čem drugem. Lahko bi eden drugemu
dajali informacije (teoretično gledano) in jih vsak zase povetovali skupaj, da
bi našli razlago za stvari. Vendar ne, še vedno je bolj kritizirati vreme, ki
je do vašega kritiziranja povsem indiferentno. Razumete pa ga tudi ne.
518. verjetno je zdaj čas tudi, da povem bolj natančno obrazložim zakaj
ne maram hoditi med ljudi. Ljudje so tisti, ki sprašujejo stvari, ki se jih ne
tičejo. Kot rečeno, na Teološko Fakulteto se ne mislim vrniti (raje sama sebi
zvrtam luknjo v koleno, kot da pustim, da me še enkrat prepričajo v to, da je
moje življenje ničvredno, ker 'nisem ena od njih', vseeno pa me ljudje vedno
sprašujejo kaj v smislu 'Kaj pa je s tvojo diplomo? Boš kmalu diplomirala? Že
zdavnaj bi morala…'
'Kako je s tvojo ločitvijo? Kako si prenesla, da te soprog
vara z mlajšo in lepšo od tebe? Kaj pa tvoji krediti, jih boš lahko kdaj
poplačala? Zakaj si sploh vzela kredit, če si vedela, da ga ne boš mogla
poplačati? Zakaj si kupila nov avto, če nimaš denarja, saj ti je stari povsem v
redu služil…' bi zvenela vprašanja, katera bi jaz zastavljala tem ljudem, ki me
sprašujejo o moji diplomi. Kako bi se vi počutili, če bi vas vprašala kaj
takšnega? Verjetno vam ne bi bilo pretirano všeč, da se nekdo vtika v del
življenja, ki vas je skoraj pokopal.
Svoje prve znake suicidnosti sem pričela kazati takoj ob
vstopu v srednjo šolo (z depresijo pa sem se borila že veliko prej), vendar sem
jo z menjavo kolektiva za nekaj časa utišala. Nato se je seveda slavnostno
vrnila v velikem pompu ob vstopu na fakulteto. Ker sem iskala odgovor na
vprašanji 'Zakaj ljudje verujejo?' in 'Kako so se nam znane religije razvijale
oz. kako so postale to, kar so danes?', so mi več kot same odgovore na to
ponudili na Teološki Fakulteti.
Šest let kasneje, po vcepljanju prepričanja, da je moje
življenje ničvredno, ker nočem sprejeti njihove veroizpovedi, in dva poskusa
samomora kasneje sem odločila, da nočem več v njihovo bližino. Res je, da moje
življenje ni pravzaprav nič posebnega, vendar pa me nekdo, ki prodaja
teoretični mir ne bo prepričal, da ga zato ne potrebujem oz. si ga ne zaslužim.
Torej si vsakdo, ki razmišlja drugače kot ta ekipa, ne zasluži vsaj obstajati,
če živeti ne more? Takšna skupina pa mi ne more prodajati miru.
Ko se že tako okrnjena samopodoba in depresija združita z
zatiranjem iz drugih strani, lahko nastopijo precej grde stvari. Nisem bila
edina, ki je hotela uničiti samo sebe, veliko pa je bilo tudi takšnih, ki so
poškodovali koga drugega, za katere pa, zanimivo, vedno izgleda, da si je človek
kriv sam. In ravno tako se drugi ljudje obnašajo do njega.
Kaj imate od tega, da nekoga sprašujete o stvareh, o katerih
noče govoriti z vami, ker se vas ne tičejo? Ah, seveda, tako pridobite nove
teme o katerih boste govorili, ko nekoga, ki bo vanje vključen, ne bo zraven.
Ne da bi se imela za karkoli več od teh ljudi, ki govorijo o
drugih ljudeh s tretjimi ljudmi, vseeno pa v takšno družbo ne mislim hoditi.
Moja depresija, tesnoba in čudaškost mi tega ravno ne dovoljujeta. Občasno se
vprašam celo, kakšna bi bila brez teh težav, ki sem jih ravnokar naštela… in
domnevam, da si ne bi bila preveč všeč. Že tako si nisem všeč, bila pa bi si še
manj. Po drugi strani pa od tega ne bi imela absolutno nič. Verjetno ne bi
razmišljala o ničemer, kar me trenutno zanima in bi svoje možganske celice
ubijala s čimer veliko bolj nekoristnim. Recimo z zapravljanjem časa v
popularni družbi, ki bi govorila o neumnostih, medtem, ko bi tista bolj brihtna
družba govorila o čem bolj zanimivem. Kar bi posledično umorilo še cca. 1 000
000 mojih možganskih celic, ki se ne morejo obnavljati in ko enkrat odmre, je
ne nadomesti nova. Takšno početje pa me straši.
Še dandanes sem depresivna, tesnobna in se velikokrat
sprašujem, zakaj svojega življenja (oz. bolje rečeno 'obstoja') nisem zaključila
pred leti. Včasih se mi vsakodnevno življenje zdi preveč naporno in preveč
zakomplicirano zame in večino svojih dni preživim v prepričanju, da tega vsega
ne bom zmogla. Zato sem že pred leti iz svojega obstoja črtala enega največjih
povzročiteljev mojih psihičnih težav – ljudi. Ja, sebično in samovšečno,
zanimivo pa je, da te na takšno stvar vedno spomnijo tisti, ki so v resnici
tudi sami takšni, pa sami sebi tega nočejo priznati. Veliko lažje je bilo
namreč sprejeti dejstvo, da sem neumna, neuporabna in 'preveč poškodovana', da
bi se lahko vmešavala med 'običajne ljudi' in jih poskušala prepričati v svoj
prav. Posameznik je namreč lahko inteligenten, šolan, načitan, razgledan ipd.,
množica takšnih posameznikov pa je vedno naivna in panična.
Iz mojega izogibanja ljudem se je do danes razvila t.i.
socialna fobija, vendar, človek lahko samo določen čas pusti, da se na njegovem
hrbtu lomijo kopja, preden enostavno ne zmore več. In kopja se bodo vedno
lomila na hrbtu tistega, ki je drugačen, ker so ti ljudje v manjšini (preden
izpade, da sama sebi trosim komplimente, se zamislite nad tem… če vas seveda ne
muči spomin, tako kot običajno trdite).
P.S.: Samomorilnost ne pomeni samo, da greš na mesto, kjer
je veliko ljudi in razneseš bombo, katero si pripel nase. Prav tako samomorilec
ni nekdo, ki neprestano razmišlja o smrti. Samomorilec je tisti, ki mu je
povsem vseeno – če preživi ali če umre. In včasih katerega izmed teh stanj
dobesedno izziva.
519. Veliko ljudi je prišlo do ugotovitve, da je na nastanek
mojega psihičnega stanja vplival moj diabetes. Do neke mere je to res, vendar
pa ne v takšni meri, kot ljudje to mislijo. Diabetes ni konec sveta ali
terminalna bolezen, če se ga normalno vodi. Če je normalno voden, lahko bolnik,
ki ga ima, počne vse stvari, katere počnejo zdravi ljudje. Zaradi svojega
diabetesa sem bila dejansko prisiljena začeti gledati na sebe in ugotoviti, kaj
v mojem življenju mi ne ustreza, saj se je vpliv teh stvari poznal ravno na
mojem krvnem sladkorju.
Leta in leta sem glavo nosila na pladnju zaradi šole katero
sem sovražila, sošolcev, učiteljev in drugih ljudi, ki so jih striktno zanimale
stvari, katere jih v resnici niti malo ne brigajo. Moj diabetes je bil podoben
katastrofi in moji zdravniki so se že pripravljali na to, da bom v nekaj letih
oslepela in zaradi amputacije ostala brez nog. Kar so mi seveda večkrat
povedali in stanje moje bolezni spravili še bližje katastrofi. Ko sem se
odločila zaključiti s fakulteto in se vrniti domov, sem se še več let mučila s
posledicami, katere so ti ljudje pustili na meni, mojem telesu in moji psihi.
Šele zdaj lahko normalno diham, počnem nekaj stvari, ki me veselijo in o njih
pišem in objavljam, saj me je še vedno groza, kaj bo soočanje s pravimi ljudmi
naredilo urejenosti moje sladkorne bolezni.
Vendar pa me ne razumite narobe. Svoje bolezni nisem nikoli
uporabljala za izgovor, da mi nečesa ne bi bilo treba početi. V šoli sicer
nisem telovadila, sem pa počela kaj drugega – običajno sem bila zadolžena
za zapisovanje rezultatov ali pometanje telovadnice.
Vendar, premikati se je treba in uporaba različnih izgovorov zato, ker smo
preleni, da bi nekaj počeli, je malo zgrešena. Res je, da z uro telovadbe na
teden sami sebe ne koristimo dovolj, težava nastane, ker ogromno otrok dandanes
(tudi v mojih časih so tako počeli, brez skrbi) tudi doma počne isto, torej
nič. Računalniki, igrice, TV… nato pa se počasi zaključi.
Po eni strani je moja sladkorna bolezen povzročila težave v
hormonskem ravnovesju, na katere kaže moja depresija, vendar pa mi jih je po
drugi strani tudi edina resnično pomagala napasti in iz njih potegniti kaj
dobrega. Stvari namreč nikoli ne morejo biti tako črne, kot si jih lahko nekdo
zamisli. Lahko so še veliko bolj ali pa veliko manj – odvisno iz katere
perspektive gledate na to stvar. Če poznate samo eno, imam za vas izredno slabe
novice.
520. pa še nekaj o mojem mnenju o vzgoji. Vzgoja je pomembna
za izoblikovanje karakterja in integritete pri otroku. Pretirano permisivna
vzgoja bo imela slabe posledice, pretirano stroga pa še slabše. Res je, da je
pravo mero med vsemi aspekti vzgoje težko najti, vendar če uspe nekaterim, bi
teoretično moralo uspeti tudi drugim, če bi se tega le znali lotiti.
Čudaki se nikoli ne rodijo, ampak se vedno ustvarijo.
Pretirano enostranska vzgoja, preveč liberalne vzgoje, preveč permisivne
vzgoje, pretirano stroga vzgoja (ali še huje, pretepanje in drugo telesno
kaznovanje otrok) ipd. ustvarijo ljudi, ki so preveč drugačni od vrstnikov.
Takšnih vrstniki ne bodo sprejeli in otrok bo še v odraslosti imel težave s
prilagajanjem (ali bo preveč prilagodljiv in pripravljen pomagati, kar bo v
bistvu pomenilo, da nima svojega karakterja, ali pa bo preveč rigorozen ali
celo nasilen do drugih). Noben človek v zgodovini se ni rodil kot serijski
morilec, vsi so bili ustvarjeni.
Postati serijski morilec je dandanes želja mnogih, vendar so
to predvsem ljudje, ki preveč časa zapravijo pred TV-jem ali računalnikom in se
jim zdi življenje v virtualnem svetu boljše kot v resničnosti. Sama nočem
postati serijski morilec, saj sem prepričana, da bi me kaj hitro ujeli in nato
bi do konca svojega življenja preživela v zaporu. Če bi ravno nekoga umorila,
bi ga verjetno umorila zato, ker nikoli več ne bi hotela slišati zanj. V zaporu
pa te vsak dan spomnijo na to, kaj si storil nekomu drugemu. Svojega časa pač
ne bom uničevala tako, imam definitivno kaj boljšega za početi.
S to idejo bom zaključila tokratno jamranje o sebi. Zdelo se
mi je primerno, da izveste tudi nekaj o meni (takšne stvari vas namreč vedno
zanimajo bolj kot tiste o katerih pišem), vseeno pa nisem zbrala dovolj poguma,
da bi dejansko posnela kratko video razlago nečesa s sabo v glavni vlogi.
Mogoče mi bo to še nekoč uspelo. Nujno pa ni. Naslednji teden se Stromatra
vrača takšna kot ste je vajeni in bo govorila o vsem mogočem, kar je izbrskala
iz svojega spomina in svojih glasbenih referenc, do takrat povejte kaj si o
čem, kar ste prebrali, mislite, kaj bi vas zanimalo (zahteva za to je samo, da
to stvar predstavite zanimivo, ker bo edino tako postala zanimiva tudi meni),
kakšen predlog o tem, kaj bi lahko raziskali tukaj na naši strani ali pa se
enostavno oglasite in recite 'živjo!' ker bomo tega na tej strani zelo veseli.
Torej, medtem, ko mi zbiramo pogum za snemanje videoposnetka v katerem igram
jaz glavno vlogo, se vi domislite česa zanimivega in pridite reči 'Živjo!'
Torej, do naslednjič!
4.7. pa spijte nekaj na Stromatrino zdravje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar