Odzven Kaosa, 55.del

Mimo je še en teden s preveč dela in premalo dobrih idej, kar bo seveda zopet očitno v zapisku, katerega boste domnevno prebrali. Za premalo dobrih idej se lahko odkrito zahvali izredno slabi glasbeni ponudbi, ki se sedaj vleče že nekje od prve polovice Aprila (nekaj dobrih plošč je še obljubljenih, mogoče bomo pa z njimi imeli malo več sreče), zato praktično pogrevam stare stvari in v njih iščem nove ideje. Tudi temu lahko rečemo umazan posel, katerega mora nekdo narediti.

Ta teden gremo na popotovanje od prvega pristanka na Luni, preko nekaterih luninih mineralov, kateri so bili nato odkriti tudi na zemlji, na domnevni Planet X, preko lepotice v slovanski mitologiji do tega, kaj o vas pove glasba, katero poslušate (ja, resno) pa vse tja do tega, da se lahko daste zamrzniti, ni pa še povsem nujno, da vas bodo lahko kdaj oživeli. Zveni zanimivo? Verjetno ne, ampak vseeno, izgubiti nimate česa, zato preberite o čem sem razmišljala ta teden. Lahko, da boste izvedeli kaj zanimivega!

541. Ta teden smo obeležili 47. Obletnico človekovega pristanka na Luni, zato je mogoče pametno, da s tem velikim dogodkom začnemo zapisek tega tedna.

ZDA so svoje načrte za človekov pristanek na Luni pričele pod Eisenhowerjevo administracijo sredi 50. Let 20. Stol., ki je do sredine 60. Let že prerasla v idejo o ameriški vojaški bazi na Luni ('coz, 'murica). Vendar, ko je do dejanskega načrtovanja o poletu žive posadke na Luno prišlo (za časa Kennedyjeve administracije), je vse skupaj postala bolj kakor da ne vojna s Sovjetsko Zvezo. Sovjetska zveza je namreč v tistih časih imela naprednejše znanstvenike na tem področju in močnejša in hitrejša vesoljska plovila. Po uspešnem obkroženju Jurija Gagarina (12. 4. 1961) okrog Zemlje, so se ZDA postavile v vlogo nekoga, ki mora to popraviti, saj je bilo takrat (in je verjetno še danes) nesprejemljivo, da bi jih pri nečem kar počnejo premagajo komunisti.

J.F. Kennedy je v času svoje administracije iskal projekt, katerega bi lahko pripisal sebi, ta projekt pa bi mu dvignil popularnost pri ljudstvu. Kljub temu, da so med izbirami za ta projekt bile opcije kot je pomoč tretjemu svetu, sta se s podpredsednikom L. Johnsonom odločila, da zaradi veliko širše hladne vojne, ki je takrat potekala, svoje ideje odneseta v vesolje, če bo le mogoče z živo posadko (in ne samo s kovinskimi nosilci radijskih anten, kot je bil npr. Sputnik 1, ki je v ZDA povzročil masovno histerijo).

Buzz Aldrin pozira za fotografijo, ki jo je na Luni posnel Neil Armstrong. Neil je viden v Buzzovem vizirju

Zaradi uspešnosti predhodnih misij (brez posadke) je bila izbrana misija Apollo (Apollo 8 je obkrožil Luno, Apollo 10 pa je vključeval tudi prilagoditev gonilne moči plovila, kar mu je omogočilo dejansko vstopiti v Lunino orbito. Apollo 7 in Apollo 9 nikoli nista zapustila Zemlje).

Misija Apollo 11 z lunarnim modulom Eagle in komandnim modulom Columbia se je uradno pričela 16. 7. 1969, ko je Saturn V v Kennedyjevem vesoljnem centru na Floridi lansiral celotno plovilo v Zemljino orbito, katero je plovilo zapustilo 12 minut kasneje. Po približno enem in pol obkrožanju Zemlje, je bila spremenjena trajektorija plovila in pol ure kasneje je plovilo odvrglo zadnje dele ploščadi za lansiranje ter v pogon spravilo lunarni modul. Kombinirano vesoljsko plovilo je nadaljevalo pot do lune, ostanki katere je po poti odvrglo pa so bili usmerjeni proti Soncu. 19. 7. 1969 je plovilo obkrožilo Luno in si ogledalo mesto pristanka – Mare Tranquillitatis (to mesto je bilo izbrano, ker naj bi bilo precej ravno in gladko ter bi omogočilo miren pristanek). En dan kasneje se je lunarni modul Eagle ločilo od Columbije in se spustilo proti mestu pristanka in pristalo ob 20:17 po GMT (torej dve ure za našim časom... pri nas je tako bila ura 22:17).

Približno dve uri po pristanku so se pričele priprave na izstop posadke (N. Armstrong in B. Aldrin) na površje Lune, kar je Aldrin izkoristil za sporočilo svetu, v katerem je povabil vse, ki poslušajo, naj si nekaj trenutkov vzamejo za premislek o tem, kar se ravnokar dogaja in izrazijo svojo hvaležnost vsak na svoj način (NASA je v tem času namreč bila v pravni bitki z ateistko M. Murray O'Hair, ki je tožila posadko in ekipo misije Apollo 8, ki si v vesolju preko radijskih valov brali iz knjige Geneze. O'Hairova je pripomnila, da izkoriščanje radijskih valov, katere omogoča davkoplačevalski denar, davkoplačevalci pa so različnih veroizpovedi ter tudi ateisti, ni bil namenjen temu, da se izrablja na tak način).

Ob 2:51 GMT 21.7. 1969 se je Armstrong spustil na površje Lune, Aldrin pa mu je sledil približno 20 minut kasneje. Potem, ko je pregledal površje Lune in ga opisal kot izredno fin prah, je Armstrong izrekel znamenite besede 'To je majhen korak za človeka, vendar velikanski korak za človeštvo'. Približno sedem minut kasneje je s pomočjo vrečke za dokaze na palici pobral vzorce prsti na površju in jih spravil v žep na skafandru. Z Aldrinom sta na površju nabrala preko 21 kilogramov vzorcev kamnin in prahu (med katerimi so bili tudi trije minerali, ki bodo opisani v naslednjem odlomku), svoje premikanje po površju pa sta opisala kot veliko lažje kot je bilo tisto v stimulatorju v katerem sta trenirala. Ker je Lunina gravitacija približno 1/6 zemeljske sta morala svoje korake načrtovati vnaprej, preizskusila pa sta več načinov premikanja po površju (med drugim tudi sonožno skakanje podobno kengurujevem).

Odtis čevlja na Luni. ker na Luni ni atmosfere, vremena ali vetra, je povsem mogoče, da je še vedno tam.

Po enkratnem podaljšanju izhoda za 15 minut in skupno dobrih dveh urah in pol izven Eagla, sta se astronavta vrnila v lunarni modul. Po sedmih urah spanja, jih je komandni center v Houstonu opomnil naj se pripravita na vzlet in vrnitev na Zemljo. Ob 17:54 GMT sta Armstrong in Aldrin odletela nazaj proti Zemlji. Ob 23:41 se je lunarni modul spojil s Columbijo, nato pa bil poslan nazaj v Lunino orbito. Nekaj poznavalcev je trdilo, da bi Eagle še danes lahko krožil okrog Lune, vendar je NASA to kasneje zanikala, saj je njegovo ogrodje pričelo rjaveti in razpadati. Še danes pa ni jasno, kje na Luni so njegovi ostanki.

Posadka se je na Zemljo vrnila 24. 7. 1969 ob 16:51 GMT 2660 kilometrov stran od otočja Wake v Pacifiščem oceanu. Vsi trije člani posadke – Armstrong, Aldrin in pilot komandnega modula, M. Collins – so bili nemudoma postavljeni v karanteno, v kateri so ostali 21 dni (podoben postopek sta dali skozi tudi posadki Apolla 12 in Apolla 14, potem pa je bilo dokazano, da na Luni ni življenja in so karanteno opustili. Po 21 dneh, 10.8. 1969 so karanteno zapustili in se že tri dni kasneje pojavili na slavnostnih paradah po ameriških velikih mestih. V naslednjih 25 dneh so obiskali 45 držav po svetu in končno 16.9.1969 imeli govor pred ameriškim kongresom. S tem se je zaključilo prvo uspešno pristajanje na Luni.

542. po dveh straneh opisovanja pristanka na Luni in pri dejstvu, da se dandanes večina populacije zanima samo za Pokemone in Melanijo Knavs, je nujno spremeniti temo... vendar ker nekateri na tej strani to počnemo zelo slabo, bom opisala tri minerale odkrite med pristankom na Luni. Upam, da na kratko.

Armalcolit je mineral bogat s titanom in nosi formulo (Mg,Fe²⁺)Ti₂O₅. Čeprav je bil odkrit na Luni, so ga kasneje odkrili tudi na Zemlji (v Montani v ZDA, na Grenlandiji, v Mehiki, Nemčiji in v južni Afriki), uspeli pa so ga sintetizirati tudi v laboratoriju. Za sintetiziranje je potreben nizek pritisk, visoke temperature in hitro ohlajanje. Če je iz temperature 1000°C prehitro ohlajen na temperaturo okolja, se lahko razpade v ilmenit in rutil, ko pa doseže temperaturo 1125°C, se spremeni v ilmenit. Ker je v naravi precej redek, se tudi zelo malo uporablja. Ime je dobil po vseh treh astronavtih, ki so sodelovali pri misiji Apollo 11 – Armstrong, Aldrin in Collins.

Trankvilitit (Tranquillityite) s formulo (Fe²⁺)₈Ti₃Zr₂ Si₃O₂₄ je bogat z železom, kisikom, silikonom, cirkonijem in titanom. Do leta 2011 se je domnevalo, da gre za unikaten mineral, katerega na Zemlji ni moč najti oz. nima ustreznega podobneža na Zemlji, nato pa so ga odkrili v Avstraliji. Kasneje so ga odkrili tudi v zahodni Afriki, vendar se domneva, da gre za ostanke meteorita. Zaenkrat so ga z določenimi primesmi uspeli sintetizirati tudi v laboratoriju, na podlagi analiz izvedenih na vzrocih prinesenih iz Lune. Težava je v predvsem v tem, da pri nepirmerni temperaturi (nad 800°C) pričnejo njegovi izredno tanki kristali razpadati. Primerki sintetizirani v laboratoriju so obstojni do približno 30 minut, prav tako pa ga je skoraj nemogoče (zaenkrat) narediti povsem čistega, brez primesi. Mineral se imenuje po originalnem najdišču, Morju miru (Mare Tranquillitatis), kraju kjer je pristal lunarni modul Eagle.

Piroksiferoit (Pyroxiferroite) je verižni inosilikat s formulo (Fe²⁺,Ca)SiO₃. Kasneje so ga odkrili tudi na najdiščih luninih in marsovskih meteoritov na Zemlji ter v primerkih ohlajene lave. Mogoče ga je s pomočjo visokih temperatur in visokega pritiska sintetizirati v laboratoriju iz minerala clinopyroxena. Pri prenizkih temperaturah ostane clinopyroxene, pri prenizkem pritisku pa razpade na olivin, pyroxen in silikonov dioksid. V Zemeljski atmosferi razpade, vendar ta proces lahko traja tudi več milijard let. Ime je dobil po pyroxenu in železu – pyroxene je prisoten v vulkanskih lavah, katerega je moč videti kot 'nečistoče' v vulkanskem steklu, od koder izhaja njegovo ime ('pyr' je grška beseda za ogenj, 'ksenos' pa beseda, ki označuje tujca).

543. V zapisku 498 je bil opisan domnevni nastanek Lune, ki naj bi se zgodil s trkom dveh planetov. Danes bom predstavila eno izmed kontroverznih teorij na to temo, katero je 70. Letih 20. Stoletja pričel Z. Sitchin. Po njegovem življenje na Zemlji sploh ni posledica evolucije (nekaj povezanega z njo nas čaka v enem izmed naslednjih odlomkov... in veliko ljudem ne bo pretirano všeč), ampak so ljudje posledica genetskega inžineringa druge antropomorfne vrste iz našega osončja... precej velik zalogaj, vendar do podobnih idej lahko pridemo s pomočjo domnevnega planeta X.

Domnevna orbita planeta Nibiru

Planet X je domnevni planet v našem osončju, katerega znanstveniki dejansko iščejo od začetka spremljanja neba v kakšne druge kot religiozne namene. Domnevno so ga prvi opisali Sumerci, od koder naj bi Sitchin pobral svoje ideje in jih samo malo dodelal.  Nibiru, nekoč samostojen planet, naj bi se pred štirimi milijardami let ujel v gravitacijsko polje našega novonastalega solarnega sistema. V tem času naj bi Zemlja bila veliko večji planet kot je danes, na njej je bilo veliko vode (zaradi česar so jo Sumerci imenovali Tiamat – zakaj je temu tako, si lahko še enkrat preberete v zapisku 379), njena orbita pa je potekala med Marsovo in Jupitrovo, torej je bila veliko večja kot je danes.

Nibirujeva pot okrog Sonca naj bi bila dolga okrog 3600 let, močno eliptična orbita pa naj bi njegovo opazovanje še otežila. Domnevno je ena izmed njegovih lun trčila v Tiamat, zaradi česar se je del Tiamat premaknil bližje k Soncu, večji ostanki od tistega, kar se je od Tiamat odlomilo, so ustvarili Luno, manjši pa so odpotovali proti Kuiperjevem pasu, kjer naj bi se njihovi ostanki nahajali še danes. Nibiru oz. današnji planet X je prav tako zaradi trka odpotoval stran od Sonca, kjer naj bi se nahajal še danes.

Primerjava velikosti med Zemljo (levo) in Nibirujem

W. Vlemming in njegova ekipa so Decembra 2015 objavili, da so odkrili še en planet v našem osončju, mesec dni kasneje pa je ekipa njegovih nasprotnikov (v kateri je tudi M. Brown, t.i. 'moški, ki je umoril Pluton' oz ga izključil iz planetov v našem osončju) objavila podobno vest (na začetku leta je tiste izmed nas, ki te stvari spremljamo presenetila novica, da so 'astronomi odkrili deveti planet, ki ni Pluton). Med raziskovanjem so se oprli tudi s teorijo vesoljskih plovil Pioneer 10 in Pioneer 11, ki je novico o Planetu X objavila pred skoraj 30 leti).

Iskanje Planeta X se je začelo v 19. Stoletju, ko so bili odkriti vsi večji planeti v našem osončju, znanstveniki pa so pričeli iskati manjkajoč planet med Marsom in Jupitrom. Odkrili so več manjših planetov (Ceres, Pallas, Juno in Vesta). Danes se razpravlja tudi o možnosti, da je Vesta še en skupek ostankov od trka, ki je ustvaril Zemljo in Luno. Ti ostanki naj bi se zaradi sile trka premaknili v novo orbito in tako je povsem mogoče, da ima planet X drugačno orbito, kot so jo opisali Sumerci.

544. V tem momentu pa naj vključim še konkretno babnico tega tedna, ki je precej povezana s predhodnjimi temami. To je slovanska boginja Zora (imenovana tudi Zorya in zvezda Danica). Ker je večina slovanske mitologije izredno slabo ohranjene, je o njej izredno malo ohranjenega. Nekatere pripovedke in nekateri zapisi jo predstavljajo kot dvojno bitje (Aurore), nekateri celo kot trojno. Večinoma je predstavljena kot boginja skrbnica in varovanja, ki služi Dažbogu, za katerega se verjame, da je njen oče.

Zora kot dvojno bitje oz. kot Aurori je bila zadolžena, da pazi na Simargla, psa, ki prinača pokončanje. Simargl je priklenjen na zvezdo Polaris v ozvezdju malega medveda (Ursa Minor), Zora pa pazi, da svoje verige ne bi strgal ali prelomil, saj bi to prineslo konec časov.

Domneva se, da je živela na otoku Bouyan, mestu kjer se srečajo vetrovi severa, vzhoda in zahoda, kar je Slovanom predstavljalo raju podoben kraj, kamor živi niso imeli vstopa (v nekaterih primerih je otok Bouyan tudi obravnavan kot slovansko podzemlje, prebivališče umrlih). Otok Bouyan je mesto, kjer prebiva Sonce.

Zora, lepotica izven dosega živih moških, je običajno predstavljena kot zvezda Danica in zvezda Večernica. Zvezda Danica je povezana z varovanjem, konji, svetlobo in eksorcizmom ter prinaša dobro voljo. Po nekaterih legendah je predstavljena tudi kot soproga boga Peruna, ki svojega moža spremlja v bitkah. S svojim pajčolanom je varovala vojščake ter prinaša upanje in svetlobo, če so katero izmed bitk izgubili. Kot zvezda večernica je dostikrat predstavljena tudi soproga Myesyatsa, boga lune in kot mati zvezd.

O slovanski mitologiji je izredno malo ohranjenega, saj do prihoda misijonarjev Cirila in Metoda v devetem stoletju Slovani niso bili pismeni, kar je pomenilo tudi, da niso zapisovali svojih običajev in legend. Misijonarja sta prinesla krščanstvo, kateremu pa ni bilo mar za ohranjanje starih izročil in je iz kasnejših časov izredno malo ohranjenega. Znano pa je, da je je slovanska mitologija še bolj povezana z naravo kot ostale, bolje ohranjene mitologije.

545. En malo krajši zapisek, saj sem se s ključno besedo srečevala več kot prevečkrat v zadnjem tednu (tudi pred tem, vendar takrat to še ni bila večja težava). Gre za besedo Nidrosian, katere nisem mogla povezati s skoraj ničemer iz zgodovine, mitologije, psihologije ali drugih zadev o katerih se večkrat sprašujem. In seveda, gre za izredno očitno glasbeno referenco, kar bo samo po sebi očitno v samem zapisku.

Nidaros je bilo prvotno ime za Trondheim na Norveškem, ki je v srednjem veku služil kot prestolnica katoliških kraljev na Norveškem. Ker se nahaja na izviru reke Nid (danes Nidelva) je iz tega sestavljeno tudi njegovo ime – Nid in beseda 'oss', norveška beseda za usta.

Kljub temu, da je bila prestolnica kasneje premaknjena v Oslo, je Nidaros ostal center spiritualizma v kasnejši protestantski reformaciji, oltar svetega Olava v katedrali pa je bil eden najpomembnejših romarskih središč v tem delu Evrope.

Pogled na Trondheim danes

Če ni samo po sebi očitno, je ime dandanes povezano s žanrom black metala. Black metal je namreč svoje rojstvo doživel v začetku osemdesetih v več državah Evrope in sodeč po opravah in nastopih ni šlo za pretirano resno stvar... dokler black metala niso odkrili Norvežani in določili, da gre za najresnejšo stvar na svetu. Kljub temu, da vas to verjetno ne zanima, nikoli ne škodi, če ste s tem seznanjeni (tudi mene niti najmanj ne zanima politika, pa vseeno moram poslušati razne debate o njej... da o kofetnih pogovorih sploh ne razpravljam). Danes se beseda nidrosian povezuje predvsem z izvornim norveškim black metalom, o katerem ne pišejo mediji, ki naj bi o tem žanru pisali. Torej, glasba, ki se izmuzne pod radarji.

546. Še en direktno z glasbenimi žanri povezan zapisek, katerega sem iskala precej dolgo, saj se mi je zdelo, da moji zapiski povezani z njim niso preveč natančni... kar je bila še ena izmed mojih perfekcionističnih fobij (ker so bili zapiski dejansko bolj natančni kot izvirni članek). Govora bo o tem, kaj lahko o nas pove glasba, katero poslušamo.

Ljubitelji pop glasbe oz. glasbe na običajnih svetovnih lestvicah so običajno ekstrovertirani, pošteni in imajo radi dnevno rutino ter spoštujejo tradicijo (zagovorniki sklepanja zakonske zveze, krsta otrok ipd. pri tistih, ki so verni, pri nevernih pa podpiranje iste politične stranke, katero so podpirali njihovi starši, nedeljsko kosilo z govejo juho in praženim krompirjem ter zagovorniki državnega šolstva). Oboževalci pop glasbe imajo visoko raven samozavesti in jim ni težava trdo delati za preživetje, vseeno pa so manj kreativni kot oboževalci katerega drugega žanra, predvsem pa so večkrat zaskrbljeni. Podobno velja tudi za oboževalce dance glasbe, saj so ti prav tako zelo samozavestni in družabni.

Nasprotno s splošnim prepričanjem so oboževalci rap in hip-hop glasbe večinoma nežni, spoštljivi, zelo družabni in imajo visoko raven samozavesti, iz česar lahko potegnemo tudi zaključek, da niso nasilni (razen če to od njih zahteva situacija – vendar v takšnih situacijah smo lahko nasilni vsi ljudje). Ti ljudje se bolje znajdejo s prilagodljivim delovnim časom ali v obrtniških poklicih, na kar kaže tudi dejstvo, da so precej kreativni in prilagodljivi.

Ker je bila raziskava narejena v ZDA, je bila v tem primeru izpostavljena country glasba, vendar pa lahko podobne zaključke potegnemo tudi na oboževalce slovenske narodno-zabavne glasbe ter oboževalce dalmatinskih klap (ker enostavno nimam pojma o tem, kako natančno se temu žanru reče. To so pač dalmatinske klape, ki prepevajo tipične dalmatinske napeve) in srbskega turbofolka. Oboževalci teh vrst glasbe so pridni delavci v kolektivu, so zelo družabni in kljub temu, da ti žanri velikokrat govorijo o ljubezenskih težavah (razen v zadnjem času, ko so se predvsem usmerili v opisovanje posteljnih težav), so ti ljudje čustveno zelo stabilni.

Medtem, ko rock in metal glasba običajno izgledata zelo agresivni, so oboževalci teh žanrov zelo nežni, imajo radi otroke in živali, do ljudi pa so običajno takšni, kot so ti ljudje do njih. Ti ljudje so zelo kreativni, imajo pa velike težave z nizko samozavestjo ter hudo introvertiranostjo.

Oboževalci klasične glasbe so sodeč po raziskavi zelo introvertirani, vseeno pa se v svetu okrog sebe dobro znajdejo in jim ta ne predstavlja (pre)hudega izziva. Ti ljudje so običajno zelo inteligentni (v smislu nadpovprečno visokega IQja) in kreativni (ti dve osebnostni lastnosti veljata za ljudi, ki imajo rajši kompleksnejše glasbene strukture – klasična glasba, jazz in v nekaterih primerih tudi rock in metal).

Pri nas sicer bolj redka vrsta ljudi, vendar jih vseeno najdemo. To so oboževalci žanrov kot so jazz, soul in blues. Ti ljudje so ekstrovertirani, kreativni in inteligentni, kljub vsemu temu pa so tudi zelo sproščeni in prilagodljivi v družbi in v poklicnem življenju.

Tisti, ki radi iščejo glasbo, katere nihče drug izmed njihovih vrstnikov ne pozna in jim je všeč glasba obskurnih indie skupin, so običajno introvertirani (vendar ne do te mere, da bi jim to predstavljalo težave v življenju) in kreativni, znani pa so tudi kot intelektualci. Vseeno pa niso nagnjeni k pretežkemu delu, prav tako pa tudi niso preveč nežni. Velikokrat so pasivni, tesnobni in večkrat imajo težave z nizko samozavestjo.

Seveda, preučenih je bilo veliko več odnosov do specifičnih žanrov (raziskava naj bi jih vključevala kar 114), vendar pa vsi zaključki nikoli niso ugledali javnosti, ampak so bili izdani samo zaključki okrog najbolj pogostih žanrov in njihovih oboževalcev. Na podlagi tega pa je bil potegnjen tudi zaključek, zakaj so ljudje velikokrat tako defenzivni do svojih najljubših žanrov – ali še bolje izvajalcev (tisti, ki ste kdaj brali kakšne komentarje na YouTubeu boste že vedeli o čem govorim). To naj bi bilo predvsem zaradi tega, ker se veliko ljudi poistoveti z glasbo katero poslušajo, ta glasba pa je v bistvu tudi pokazatelj njihovega razpoloženja in splošnega obnašanja. Torej, ne spremljajte človeka s katerim govorite, ampak spremljajte glasbo katero ta človek posluša, saj vam bo ta povedala veliko več kot človek sam.

547. Ta teden sem na skrivaj, v privatnem pogovoru dobila tudi namig o tem, da nekoga dejansko zanima nekaj zanimivega (in ne običajna navlaka, s katero se najraje ne bi ukvarjala). Šlo je za vprašanje o tem, zakaj ljudje v določenih primerih radi mučijo druge ljudi. Ker se mi je vprašanje zdelo zanimivo, ga bom na kratko opisala v tem zapisku.

Večina virov, ki se ukvarja s tem vprašanjem, se vrti predvsem okrog vprašanj, kot so metode mučenja in zavračanje določenih tehnik mučenja v različnih kulturah. Veliko težje pa je najti razloge zakaj ljudje tako počnejo. Nekateri psihologi so pojav mučenja – ljudi ali živali – povezali s posameznikovim upiranjem družbenim normam (npr. otroci radi 'mučijo' živali – v smislu brcanja psov, lomljenja kril metuljem in insektom, lomljenje repkov martinčkom, vlečenje mačk za rep), ker jim je rečeno, da se to ne sme početi. Nekateri spet to počnejo zaradi strahu, nekateri pa celo zato, ker tako izzovejo reakcijo, ki jim da občutek moči – mačje in pasje 'jokanje', nemožnost metulja, da bi odletel in martinčkovo panično bežanje – katerega ne občutijo v okolju v katerem odraščajo (neprimerne družinske razmere ali preveč stroga vzgoja). Manjši otroci prav tako velikokrat mučijo igrače, večinoma zaradi tega, ker tako igračo kot žival vidijo kot nekaj nemočnega oz. nekaj, kar je šibkejše od njih. V primerih, ko njihova družina to prepreči ali jih za to kaznuje, lahko otroci med odraščanjem in celo v odrasli dobi uporabljajo psihološke metode mučenja (izsiljevanje, poniževanje ipd.) namesto fizičnih. V nobenem primeru pa uradnih virov, ki bi podprli teorije, ki odkrito nasprotujejo Darwinovim, ni.

Deset srednjeveških mučilnih naprav

Dandanes je mučenje obravnavano kot psihopatska lastnost, pogosto povezana s sadizmom. V preteklosti se je mučenje uporabljalo predvsem kot opozorilo (v primeru skupinskih dejanj, ki so nasprotovala družbenim normam, so člana skupine mučili pred drugimi, da bi ti uvideli, kaj jih čaka, če se ne bodo držali zakonov in pravil – ne glede na to, kako trapasta ta so) ali pa kot kazen za huda kriminalna dejanja. Prav tako so bile različne tehnike mučenja večkrat uporabljene pri zasliševanju (človek, ki čuti, da nima drugega izhoda, bo izdal še tako zaupne informacije, če jih ima... takšno je splošno prepričanje, koliko pa je v tem resnice pa dejansko nihče ni prepričan).

Težava povezana z mučenjem je v resnici ta, da ga ljudje še dandanes izredno radi opazujejo, ne glede na to za kakšno obliko mučenja gre. Ljudje, ki vidijo nekoga, ki pade, dobi klofuto, ga oropajo ipd. se radi nasmejijo, to pa predvsem zato, ker se domneva, da jih starši niso na pravi način naučili, da se v takšnih primerih ne smeji in ne norčuje.

Mučenje ni samo abnormalno početje, katerega se poslužujejo politične skupine in verski kulti, da bi preprečili odhajanje članov in dokazali svoj prav, ampak je mučenje dejansko zakoreninjeno globoko v človeški podzavesti, saj gre za posledice različnih vrst vzgoje – od preveč rigorozne do preveč sproščene, ter tudi zaradi tega, ker otrokom, ko maltretirajo igračo, žival ali drugega otroka, navajamo samo materialne dokaze, zakaj tega ne smejo početi ('če boš polomil to igračo, se boš poškodoval!'. 'Če ne boš pustil tistega psa pri miru, te bo ugriznil!'. 'Če se boš še naprej delal norca iz sosedovega otroka, te bodo njegovi prijatelji pretepli!').

Predvsem ohranite v spominu, da žrtvovanje ljudi in kanibalizem nista vrsti mučenj, tako kot je veliko ljudi prepričano (v tem primeru sicer gre za kulturne lastnosti ali celo značilnosti kultov, kateri najdemo po vsem svetu). Mučenje je bilo v zgodovini obravnavano kot etično, koristno in predvsem za masovna zabava ljudi. Kakšno je vaše mnenje o tem? Kaj si vi predstavljate kot mučenje – je to samo fizično ali se zavedate tudi psihičnega? Poznate kakšen drug razlog zakaj je do tega prišlo?

548. Če smo prejšnji teden govorili o tem, da smo ljudje oz. naši predniki dobili možnost prebavljanja laktoze samo nekaj tisočletij nazaj, lahko ta teden povemo nekaj o tem, kdaj smo Evropejci dobili belo kožo. Večina ljudi je namreč prepričana, da so se beli ljudje razvili v Evropi – kar je običajna in povsem navadna buča. Človek se je razvil iz opic (ja, resno, kljub temu, da veliko ljudi verjame, da to ni res, je človeški genom dokazal ravno to, da so se ljudje razvili iz opic. Ni jih ustvaril bog ali več njih in prav tako jih niso ustvarila antropomorfna bitja iz vesolja).

V današnjih časih, ko se vedno bolj izpostavljajo WS prepričanja in religiološki pogledi na svet, vključno s stvarjenjem , je nujno poudariti, da človekovi predniki izhajajo predvsem iz Afrike in bližnjega Vzhoda, njihovi potomci pa so v Evropo prišli pred približno 40 000 leti. In takrat so imeli temnejšo kožo kot jo imamo Evropejci danes. Svetla polt in svetli lasje so se pri človeku začele razvijati pred približno 8 000 leti (v podobnem času kot je človek dobil toleranco na laktozo), na severu Evrope pa domnevno že nekaj stoletij prej (posmrtni ostanki iz nekje leta 7800 pred našim štetjem imajo dokazano vse gene, ki omogočajo svetlo kožo, svetle lase in tudi modre oči – modre oči so namreč posledica genetske mutacije, do katere naj bi prišlo pred približno 10 000 leti nekje ob Črnem morju). Podobno je tudi z višino. Gen za višino so Evropejci dobili prav tako pred 8000 leti, z novim zagonom pred približno 4800 leti, med preseljevanjem Yamnaya plemen (eno izmed štirih plemen iz katerih smo se razvili Evropejci, ti so najbolj bistveno vplivali na genetski zapis prebivalcev srednje in severne Evrope. Domneva se, da gre za enega izmed zadnjih indoevropskih plemen).

Vitiligo - kožna bolezen, ki povzroči neenakomerno obarvanost kože.  V Svetem Pismu so ljudje s to boleznijo veljali za gobave

Ko so v Evropo prihajala kmetovalska plemena iz bližnjega Vzhoda, so s seboj prinesli tudi gen za svetlejšo polt (če ste pozorni, boste opazili, da so ljudje v Afriki temnejši kot tisti iz npr. Izraela) in se množili z lovci-nabiralci na področju Evrope, so se geni za svetlejšo polt razširili po Evropi. Če na to prištejemo tudi manjšo izpostavljenost sončnim žarkom in visokim temperaturam, bomo kaj hitro spoznali, zakaj smo ljudje v Evropi svetlejši od drugih. Tudi ljudje v sami Evropi smo si danes različni – Prebivalci Farskih otokov, Irske in Škotske so svetlejši od skandinavcev (skandinavci veljajo za modrooke in blond, tisti od njih svetlejši pa so rdečelasi in velikokrat imajo tudi svetlejše oči), skandinavci so svetlejši od npr. Grkov, Špancev in Italijanov ipd. – za kar se moramo zahvaliti predvsem evoluciji, preseljevanju plemen pred davnimi časi in sposobnost človekovega prilagajanja na novo okolje (tisti, ki trdite, da tega niste sposobni, pomislite še enkrat. Vaš organizem je tega sposoben, če pa ste vi trmasti, vam pa tudi organizem ne bo veliko pomagal).

Mogoče še niste opazili, ampak se vam ne zdi, da imajo ljudje v toplejših krajih temnejšo polt? Ko že tako radi govorite o vremenu, potem mi lahko razložite tudi zakaj je nekdo iz toplejših krajev vreden manj kot vi?

Evolucija je v bistvu zelo preprosta stvar, kljub temu, da še ni raziskana do konca. Če se nekdo znajde na nekem območju, katerega ne pozna, se nanj prilagodi, na dolgi rok pa se bo spreminjal tudi njegov organizem – manj hrane lahko pomeni, da bodo vaši potomci bolj drobni, izpostavljenost soncu in vaši potomci bodo v vsaki generaciji malo temnejši. V bistvu se vse vrti okrog prilagajanja okolju v katerem smo in dejansko nima veze s tem kakšne barve je nekdo. Ljudje smo različni, vendar je naš izgled samo površinski. Prava oseba je vse ostalo, tisto, kar se ne vidi.

549. V prejšnjem zapisku sem omenila tudi vaše potomce. Mogoče bi bilo pametno, da bi opisala nekatere izmed otrok s katerih življenjskimi zgodbami sem se srečala na internetu, saj gre za... no, ne ravno povprečne otroke. Res je, verjetno si vsak starš želi, da bi njegov otrok bil nekaj posebnega, vendar ti otroci sami po sebi včasih pretirajo. Tole so nekateri izmed bolj, khm očitnih primerov.

Shirley Wolf in Cindy Collier

'Danes sva Cindy in jaz pobegnili in umorili starejšo žensko. Bilo je zelo zabavno!' je 14.6.1983 v svoj dnevnik zapisala 14-letna Shirley Wolf. Shirley in 15-letna Cindy Collier sta se spoznali  samo nekaj ur prej. Skupaj sta začeli trkati na vrata v stanovanjskem kompleksu v Kalifornijskem Auburnu in 85-letna Anna Bracket ju je povabila naprej, ko sta jo vprašali za pot. 'Takoj nama je bilo jasno, da jo bova umorili. Bila je samo stara ženska, katere nihče ne bi pogrešal, midve pa sva hoteli njen avto, brez, da naju ujamejo!' Cindy je poiskala velik mesarski nož, Shirley pa je ženico 28x zabodla z njim. Nesmiselni umor je še podkrepilo dejstvo, da sta se dekleti, ki sta ga zagrešili, komaj spoznali.

Alyssa Bustamante

Leta 2009 je takrat 15-letna Alyssa Bustamante je zadavila in večkrat zabodla svojo 9-letno sosedo Elizabeth Olten, nato pa njeno truplo zakopala v gozdu. Zakaj? Ker jo je zanimalo kako izgleda nekoga umoriti. Alyssa se je pred tem že borila z depresijo, suicidnostjo in napadi agresije. V svoj dnevnik je zapisala, da je bil občutek 'precej všečen', zaradi česar so ji tri leta kasneje dosodili 35 let zapora (ker je bil pred tem spremenjen zakon in se najstnikom v ZDA ne dosodi več dosmrtna kazen za umor), njena pritožba pa ni bila sprejeta. Staršem umorjene Elizabeth se je opravičila z besedami 'Če bi lahko dala svoje življenje, da bi vi dobili nazaj njeno, bi to storila. Tako mi je žal.' V zaporu je skupina terapevtov dokazala, da ima Alyssa tudi težave z bipolarnostjo in da je nagnjena k avtodestruktivnosti. Nekaj tednov pred umorom je na svojem Twitterju namreč zapisala 'Samo to hočem. Razlog za vse to trpljenje!'

Mary Bell pri 16-ih letih

11-letna Mary Bell je leta 1968 zadavila dva dečka, 'samo zaradi užitka in zadovoljstva' pri ubijanju, kot je povedala sama. V Decembru tega leta je v zapuščeni hiši zadavila 4-letnega Martina Browna in 3-letnega Briana Howea. Naslednjih 12 let je preživela v zaporu, nato pa je dobila pogojno izpustitev. Po tem se je morala večkrat seliti in spreminjati identiteto, saj jo starši njenih žrtev preganjajo še dandanes.

In ne, to niso neki drugi otroci. Neki otroci, ki žvijo nekje drugje in jih nikoli ne boste srečali. Glede na to, kakšne otroke srečujem, ko grem iz hiše (ali še hujše, kakšne odrasle), me ne bi presenetilo, da se take stvari pri nas že dogajajo. Zdrava vzgoja je še vedno zlata vredna, otrok pa ni maneken za vsa oblačila, ki jih dobite na dar od prijateljic. Otrok je celotna oseba od dneva, ko ga dobite, zato pazite kako delate z njim.

550. Za konec pa še nekaj za tiste med vami, ki sanjate o nesmrtnosti (jaz osebno si kaj hujšega težko predstavljam, saj svoje življenje sovražim ne glede na to kakšno je): V mestu Comfort (ja, resno) v Teksasu gradijo krionični ohranjevalni center v katerem bo mesta za 50 000 ljudi, vzorcev tkiv, zamrznjenih organov ter tudi za banko DNK vzorcev vrst, ki izumirajo ali pa so že izumrle. Tam naj bi bili spravljeni za naslednjih nekaj stoletij.

Arhitekti, ki so zgradbo oblikovali trdijo, da je odporna na spremembe temperature, morske gladine in druge naravne katastrofe, prav tako pa je odporna tudi na teroristične napade (kajti tega se v ZDA menda bojijo najbolj – bolj kot dejstva, da jim lahko v prvo hiše pride slovenka, ki po več kot 20 letih še vedno ne zna angleško) in energetsko krizo.

V zadnjih nekaj letih je kriogenika postala veliko bolj zanimiva, saj so ljudje ugotovili, da je z njo teoretično mogoče zamrzniti človeka, ki je hudo bolan in ga nato obudili, ko bi bilo odkrito zdravilo za njegovo bolezen, saj se domneva, da bo večino bolezni, katere danes smatramo za težke, čez nekaj stoletij povsem normalno ozdraviti (brez skrbi, neumnost ni ena med njimi. Ta je absolutno večna, saj bi se z njo morali spopasti sami)

Sicer kriogenika ni nič novega – velikokrat jo je možno zaslediti v sci-fi filmih različne kvalitete – vendar pa njeje posledice še niso povsem razčiščene. Znano je, da je vzorce tkiv mogoče shraniti na tak način, zaenkrat pa je nejasno, če je to mogoče narediti s celotnim človekom. Zaenkrat so znanstveniki zmožni človeka zamrzniti, vendar ga potem niso sposobni nazaj oživiti (zaenkrat jim je to uspelo samo pri zajcu). Se javite za poskusnega zajčka?

Kot je razvidno že iz samega zapisa, moja koncentracija je ušla na neznano lokacijo in enostavno ni več sposobna od sebe dati kakšne koherentne izjave. Kot običajno domnevam tudi, da so bili zapiski zaman, ker spet ne bo nobenega odziva nanje, ampak... s tem se zaenkrat še ne mislim obremenjevati. Vseeno mi lahko poveste še kakšen podatek, ki sem ga v zapisih pozabila navesti, povejte mi kakšno kritiko ali pa celo idejo. Dobre ideje so vedno dobrodošle, to pa menda ja veste! Če nimate nobene od teh, potem pa se samo oglasite in recite 'živjo!'. Če boste imeli malo sreče, vam bom celo odgovorila! Torej, do naslednjič!