Tako. Ta teden si lahko ogledate kako moj um na momente ni
pripravljen sodelovati z mano in medtem, ko se jaz trudim sestaviti koherenten
sestavek o kakšni temi, ki se mi zdi zanimiva, moj um razmišlja predvsem o tem
kaj bi storil komu. Ker gre za varovanje osebnih podatkov, vam tega zaenkrat še
ne mislim povedati. Zabavajte se medtem, ko ugibate, če ste slučajno na spisku!
 |
| P. Picasso - Dekle pred ogledalom |
Ta teden bo govora o konceptualnem umetniškem delu,
izgubljanju identitete v zvezi in zakaj do tega pride (to bosta kar dva
zapiska), hitrosti evolucije, intoleranci na laktozo, francoskem dolgočasju,
kosteh, kosteh in še več kosteh ter nekaj o deforestaciji. Nič kaj zanimivega,
si verjetno mislite. Ker nimam pojma o tem, kaj vas pravzaprav zanima (in
seveda, za to ste si krivi povsem sami), sem teme zopet izbirala sama, na
podlagi zelo zelo zelo bornih glasbenih referenc. Vas je zanimalo katere so in
kako točno pride od njih do zapiska? No, tega ta teden ne boste izvedeli.
Vseeno pa lahko preberete o čem smo na naši strani razmišljali ta teden. Pa veselo
branje vam želim!
531. Ker za zapisek tega tedna nimam niti najmanjšega pojma
kam me bo odpeljal, bom začela s konceptualnim performansom iz leta 1977 (ker
me je prisilil k razmišljanju o različnih stvareh, čeprav o konceptualni
umetnosti nimam niti najmanjšega pojma).
Aprila 1977 sta umetnika Marina Abramović in Uwe Laysiepen, znan pod imenom Ulay uprizorila performans Death Self, kasneje znan tudi pod imenom
Breathe in, Breathe Out. Umetnika sta
sedela eden nasproti drugega, združena z usti in vdihovala samo zrak, ki ga je
drugi izdihal. Performans je trajal 17 minut preden sta oba izgubila zavest,
saj so se njuna pljuča napolnila z ogljikovim dioksidom, ki ga je drugi
izdihal. Ta performans je raziskoval oz. prikazoval idejo o tem, kako lahko
posameznik vstopi v življenje druge osebe, to življenje spremeni in navsezadnje
tudi uniči.
Srbska umetnica in zahodno nemški umetnik sta sodelovala več
kot deset let in skoraj ves ta čas bila tudi v intimnem razmerju. Ustanovila
sta tim The Other, katerega osnovni
koncept je bil ego posameznika in artistična identiteta. Sebe sta dostikrat
predstavljala kot eno telo z dvema glavama, zaradi česar sta se oblačila kot
dvojčka in se običajno tudi zelo podobno obnašala. Med seboj naj bi
izoblikovala odnos popolnega zaupanja in zaradi te 'vsiljene' identitete sta
začela izgubljati vsak svojo identiteto.
Leta 1988 sta začela potovanje, za katerega sta potrebovala
osem let, da sta dobila vsa dovoljenja, zato se domneva, da je iz osnovne
ideje, katero sta želela prikazati, to potovanje bilo predrugačeno v duhovno
popotovanje s katerim sta zaključila svojo zvezo.
Vsak izmed njiju je začel na eni strani stavnega Kitajskega
zidu – on v puščavi Gobi in ona pri Rumenem morju – prepotovala vsak 2500
kilometrov, se srečala na sredini in se poslovila. S tem je bila njuna večletna
zveza končana. Sam performans je imel namen pokazati kako izgleda zveza med
dvema človekoma, zveza, ki je dovolj močna, globoka, misteriozna, čustvena in
nato se konča. Po besedam Abramovičeve 'si na koncu vedno sam, ne glede na to,
kaj počneš'. Domnevno se po tem nista več srečevala, do njenega performansa
leta 2010. Pet let kasneje jo je tožil, da mu ni izplačala ves denar, katerega
mu je dolgovala za njuna skupna dela (toliko o resničnih zvezah in o tem kakšen
pogled imamo nekateri med nami na 'ljubezen').
532. ker že nekaj dni zapored delam tam, kjer se dejansko
posluša radio in sem prisiljena poslušati stvari, ki se na radiu vrtijo (če
temu še lahko rečemo 'glasba' sem v zelo močnih dvomih), sem večino časa
izpostavljena besedilom, ki... ja, o tem sem že govorila, ampak, ker so moji
možgani doživeli kisanje zaradi resnično ponižujočih besedil, bo pač še en
zapisek namenjen temu. Če smo pošteni, tudi to lahko štejete med glasbene
reference. Da pa ne bo predvidljivo tako kot vedno je, bom tokrat dejansko ven
izpostavila ponavljajočo temo, ki je deloma povezana tudi s temo opisano
zgoraj. Torej, govora bo o tem, kako veliko
ljudi izgubi lastno identiteto v zvezi.
Človek je samostojno in pogosto tudi osamljeno bitje, zaradi
česar si lahko ustvari tudi utvare o tem, kako bi njegovo življenje izgledalo,
če bi bil drugačen (domnevam, da bi lahko delala kot striptizeta, če ne bi bila
po kilaži podobna nilskemu konju in bi tako imela več denarja kot ga imam, ko
delam kar pač delam). Zato veliko ljudi vedno išče načine (velikokrat
podzavestno), da bi bili sprejeti in vključeni v 'nekaj' – v skupino vrstnikov,
med sodelavce, v interesno skupino, v skupino podpornikov legaliziranja lubenic
v obliki kvadra in tudi v romantično zvezo (precej težko si je zamisliti zvezo
z nekom, ki dejansko ne ve, da obstajaš... ampak to je težava katerega drugega
zapiska). Veliko ljudi je namreč prepričanih, da bodo srečni samo, ko bodo v
zvezi oz. bolj realno gledano, da jim do popolne sreče manjka samo nekdo, ki
jih bo ljubil... na način kot so ga opisali osladni hollywoodski filmi (moški
izgubi leta življenja, da bi nazaj dobil dekle, ki je odšlo z njegovim
prijateljem ali komurkoli drugim – in seveda, to se dogaja tudi ženskam) in še
bolj osladni pop komadiči (ženska je prepričana, da je edini smisel v njenem
življenju ljubiti 'svojega' moškega... ki v tem momenu 'pripada neki drugi
ženski', ampak pustimo malenkosti).
V čem je pravzaprav težava? Zagotovo poznate nekoga, ki išče
svojo 'boljšo polovico' / 'sorodno dušo', kajne? Nekoga, s komer bo postal eno,
s komer bo postal nekdo boljši, uspešnejši, srečnejši... no, in ravno v tem je
v resnici težava.
'S seboj sem nezadovoljen /nezadovoljna, ampak ne mislim se
spreminjati, ker bo vse boljše, ko bom v zvezi!' Vse skupaj se že sliši narobe.
Veliko nas je nezadovoljnih s seboj in se trudimo nekaj spremeniti glede tega. To
pa moramo narediti sami, tega nihče ne more narediti namesto nas. Prav tako nas
nihče drug ne more narediti srečne. To je nekaj, na čemer moramo delati sami.
Druga oseba ni tukaj zato, da nas osreči oz. da mi osrečimo njo. Res je, da je
na svetu nekaj ljudi (in ker običajno ne poznamo vseh ljudi na svetu, smo zato
prepričani, da obstaja samo ena oseba 'za' nas), s katerimi lahko izoblikujemo
intimni odnos – to je tisto, kar veliko ljudi misli, da se skriva za besedno
zvezo 'postati eno' (in ko se to ne zgodi... ti ljudje postanejo nesrečni,
lahko da še bolj kot so bili prej). 'Postati eno' je namreč čista in absolutna
neumnost.
Drugi ljudje te ne morejo osrečiti (glede na moje lastne
izkušnje, jih je veliko nagnjenih k temu, da te naredijo depresivnega – načrtno
ali še huje, nevede). Ne razumite me narobe, nekdo lahko vašo srečo okrepi, ne
more pa je za vas ustvariti. Ne glede na to kako močno ljubimo svojega
partnerja, smo vedno mi ena oseba on / ona pa druga oseba. Nikoli nista ena
oseba (sta ekipa, ki ima nekaj posebnih skupnih projektov in če sta ekipa, bo
med vama obstajalo tudi določeno trenje, saj se z nekom drugim ne morete povsem
strinjati v vseh aspektih svojega življenja – če ste prepričani, da se motim,
si še enkrat preberite predhodnji zapisek). Če hočemo o nekom vedeti vse in od
njega zahtevamo, da ves svoj prosti čas posveča samo nam (poznam tudi primere,
ko je nekdo hotel delati v isti pisarni kot njegov partner, da bi lahko bila
več časa skupaj) ipd. To seveda ni ljubezen, to je obsesija (ki v nemalo
primerih zahteva pomoč ljudi, ki so za to usposobljeni. Nekaj več besed v
naslednjem odlomku).
533. Kot rečeno, težava je v tem, da iščemo svojo 'boljšo
polovico'. Stara fraza, ki opisuje, da iščemo nekoga s komer naj bi preživeli
vse svoje dni pa ni samo stara osladna fraza, ampak lahko nakazuje na to, da
človek, ki na vse kriplje išče to osebo (ki domnevno ima vse tiste dele njegove
'duše', ki mu manjkajo, da bi bil resnično srečen) že v osnovi ni srečen. Za vsakega
človeka je sreča tisto, kar išče v življenju (če mogoče, samo mogoče iščete
nesrečo, ker bi radi bili absolutno mizerni do konca svojih dni... javite se mi
na zasebca, lahko vam dam kaj od svoje nesreče... hitro se je boste naveličali)
in vsakdo od nas si jo predstavlja po svojem. Ljudje, ki so prepričani, da
morajo najti osebo s katero bodo v intimni zvezi, ker je njihov smisel
življenja to osebo najti in jo ljubiti, saj jim to še manjka do popolne sreče,
imajo običajno to težavo, da podzavestno niso zadovoljni sami s seboj. Ker, če
ne znamo oseriči samega sebe, potem to za nas ne more storiti nihče drug.
Zato pride do tega, da veliko ljudi začne izgubljati samega
sebe, ko pridejo v intimno zvezo. Kot rečeno, človek je samostojno bitje, saj
ima možnosti skrbeti sam zase in, gledano malo bolj v preteklost (do cca. 4
milijone let nazaj) ima sposobnost preživeti (če je ne bi imel, bi ljudje,
teoretično gledano že zdavnaj izginili). Ima svoje življenje (v katero spusti
določene osebe za katere se mu zdi, da jih lahko spusti v svoj osebni prostor),
svoja prepričanja in zanimanja (da se ne bi polenili, se moramo vedno
spraševati o nečem novem in iskati kaj zanimivega), saj ima tudi svoje misli (v
veliko primerih je to dejansko edino, kar v resnici imamo, zato ni naša
dolžnost, da jih podrejamo idejam drugih ljudi, kljub temu, da misli, katere so
nam zaupali drugi ljudje vzamemo v obzir in se o njih sprašujemo, jih
premislimo ipd. Lahko, da nam ravno to manjka, da bi si izoblikovali svoje
mnenje o nečem ali spoznali kaj zanimivega), ki pa močno vplivajo tudi na
njegova dejanja (preko katerih naj bi se zavedal svojih dolžnosti, saj ne more za
vse, kar je šlo narobe, okriviti partnerja. Čeprav tudi takšna razmerja niso
pretirano redka danes).
 |
| Pygmalion, danes verjetno ena najbolj prepoznavnih zgodb o tem, kako je mogoče vplivati na človeka iz lastne koristi |
Življenje človeka je sestavljeno iz njegovih dejanj, misli,
dogodivščin ipd. In med njimi se kdaj najde tudi kakšen ponesrečen poskus česa,
ki je lahko zelo travmatičen, povprečen ali pa celo humoren. Zaradi tega vsaka
oseba potrebuje svoj čas, svoj prostor, svoje hobije in zanimanja ter tudi
svoje prijatelje. Vse to tega človeka naredi za točno tega in ne nekoga drugega
(ker to so stvari, ki tvorijo naše življenje. Ker je življenje skupek raznih
stvari, ki ustvarjajo posameznika, je moje življenje lahko samo moje in ga lahko
živim samo jaz. Prav tako ne poznam nikogar, ki bi hotel tako paranoično in
histerično, po drugi strani pa strašansko dolgočasno življenje v resnici
živeti).
Pomislite na idejo, katero dostikrat zasledimo v (ugh, kako
sovražim to besedo) hollywoodskih filmih: Moški na nekem dogodku spozna
absolutno popolno žensko zase, jo šarmira in osvoji, posledično tudi poroči,
nato pa do konca življenja dela na tem, da jo bo naredil za absolutno popolno
po svojih standardih. Sama ideja je neumna (da o tem, kaj si dejansko mislim o
ljudeh, ki ji verjamejo mislim sama sploh ne govorim). Moški očitno ni vedel
kaj bi rad, nič kaj boljša pa ni niti ženska, ki je nasedla njegovemu
šarmiranju. Seveda, vloge so lahko tudi obrnjene. Ta ideja je veliko bolj
pogosta v realnosti. Če greste na kavo pred kakšen kafič, boste v eni uri
slišali vsaj tri variacije te zgodbe.
534. Človek kot Homo sapiens je posledica več kot štirih
milijard evolucije (česar se ogromno svetovne populacije ne zaveda in se temu
primerno tudi obnašajo), kot hominid (človeku podobno bitje, ki hodi po dveh
nogah) se je pričel razvijati pred približno 20 milijoni let in se pred
približno 7,5 milijoni let odcepil od živalskih sorodnikov (gibonov,
orangutanov, šimpanzov in goril). Človek, kot ga poznamo danes se je razvil
pred približno 200 000 leti.
Ker je evolucija še dandanes tema pogovorov, debat in
predvsem prepirov, je del znanstvenikov prepričanih, da se je človeška evolucija
ustavila pred približno 40 000 leti, ko je človek začel obdelovati zemljo,
njegov biološki razvoj pa je nadomestila družbena in tehnična evolucija. Tako
naj človek več ne bi bil podvržen prilagajanju okolju v katerem živi, saj si je
svoje okolje že podredil. Spet druga skupina znanstvenikov trdi, da so to
povsem običajne buče, kar se trudijo podkrepiti tudi z določenimi genetskimi
dokazi.
Evolucija pozna različne hitrosti, v vsakem primeru pa je
prepočasna, da bi jo zaznali v obdobju povprečnega človeškega življenja (veliko
ljudi je še vedno prepričanih, da so se nekega popoldneva, potem, ko so spile
popoldansko kavo, nekatere opice prišle do ugotovitve, da se več nočejo družiti
z drugimi opicami, s katerimi so se družile do zdaj, zato so odšle v sosednjo
ulico in se mimogrede spremenile v ljudi, ki so najprej ugotovili, da so goli,
kar pa opic s katerimi so se družile pred tem sploh ni motilo. Človek je nato
hitro napredoval, saj je iznašel strelno orožje, visoke pete, hrenovke in boga
ter tako dokazal svojo nadmoč nad ostalimi opicami, ki mu niso hotele slediti),
vendar pa je po ostankih ljudi izpred več tisoč let precej očitna. Ker so
deklice takrat v puberteto prihajale prej kot danes, jim je to omogočilo, da so
rodile več otrok (posmrtni ostanki kažejo, da so pred približno 10000 leti deklice prvič rodile otroka
med devetim in dvanajstim letom), saj so preživeli samo najmočnejši otroci.
Dr. J. Beauchamp iz Univerze Harvard je z večletno genetsko
študijo uspel dokazati, da je človek še vedno podvržen bioevoluciji, kar
pomeni, da se njegovo telo še vedno prilagaja okolju (eden izmed primerov bo
opisan v naslednjem odlomku), kar ga dela tudi fizično in zdravstveno
močnejšega, vseeno pa je ta evolucija veliko počasnejša kot je bila, ko se je
človek šele pričel razvijati. Domnevno naj bi bila 4 000x počasnejša kot
takrat.
535. Nekoč so bolezni in stanja, katera so dandanes označena
kot obvladljiva in človeškega življenja ne pokončajo, če so pravilno vodena (v
obdobju starega Egipta so že znali diagnosticirati diabetes – če so sumili, da
ima človek sladkorno bolezen so njegov urin dali v posodo in ga pustili blizu
mravljišča. Če so mravlje prišle na urin (ker mravlje gredo rade na sladko,
odvečen sladkor iz človekovega telesa pa se izpira iz telesa s pomočjo urina),
je to pomenilo, da je človek hudo bolan in bo kmalu umrl. Dandanes je moč z
ustreznim vodenjem sladkorne bolezni živeti povsem običajno življenje in celo
roditi / narediti povsem zdrave otroke.
Evolucija ne samo, da je človeški organizem izoblikovala in
ga po svojih na trenutke čudnih poteh naredila tako močnega kot je danes, da je
odporen na različne bolezni, da preživi na zelo majhnih količinah hrane, ki je
vsak dan bolj nenavadna in vedno bolj škodljiva njegovemu telesu ipd. Ena izmed
sposobnosti, ki jo najdemo pri ljudeh danes, je tudi ta, da smo kot odrasli
sposobni prebaviti laktozo iz mleka.
Pred približno 8 000 leti prebivalci Evrope te sposobnosti
niso imeli – laktozo so lahko prebavljali dokler so bili na materinem mleku,
nato pa več ne. Pred približno 8 000 leti so se lovci in nabiralci začeli
ukvarjati s predhodniki kmetijstva, približno 500 let kasneje pa je človeško
telo začelo proizvajati laktazo, protein, ki razgrajuje laktozo (mlečni
sladkor) – verjetno, ker je človek pričel ne samo obdelovati zemljo, ampak
tudi, ker je pričel gojiti živali od katerih lahko dobi mleko, s katerim se je
začel prehranjevati bolj redno (še vedno pa me zanima, kdo je bil tisti prvi
človek, ki je pogledal npr. kravo, opazil njeno vime in rekel 'Poglej to smešno
žival! Stisnil bom tiste bingljajoče roza zadeve na njenem trebuhu in spil prvo
stvar, ki bo pritekla ven!'. Nekako domnevam, da je isto stvar naredil tudi, ko
je videl konja...).
Tako kozarec mleka danes predstavlja prebavno težavo
približno 10% evropejcem (razen v Španiji in Franciji, kjer je procent veliko
višji, kar okrog 50%), približno 10% američanom ter tudi toliko afričanom in
kar 98% kitajcem (zaradi številčnosti kitajskega prebivalstva se tako posploši,
da je večina odrasle populacije na svetu intolerantna na laktozo). Dejstvo, da
lahko spijete kozarec mleka, pojeste dve kepici sladoleda ali kozarček smetane
se ni enostavno 'zgodilo', ampak je zaradi vplivov okolja prišlo do genetske
mutacije. Otroci, ki so bili v prvih mesecih svojega življenja izpostavljeni
tudi mleku drugih živali, so sčasoma začeli razvijati gen, ki jim je omogočil,
da so mleko drugih vrst tudi prebavili brez driske in bruhanja. To je tudi eden
izmed načinov, kako se na človeškem telesu še danes kaže naravna selekcija (ker
ta ni nujno vedno povezana z vtikanjem izvijača v električno vtičnico ali
poskušanjem katerega izmed izzivov, katere najdete na družbenih omrežjih, ali
celo početje hujših neumnosti).
536. Ker sem v nekaj dneh sestavljanja in pisanja člankov
povsem izgubila rdečo nit tega tedna (in predvsem, ker je glasbenih referenc ta
teden izredno malo, večina njih pa je naravnost obupnih), zato bom tukaj
enostavno zapisala nekaj o besedi ennui.
Gre za francosko besedo, ki opisuje 'dolgčas'. Angleščina si
jo je izposodila v 14. Stoletju, iz nje pa se je razvila danes pogosto
uporabljana beseda 'annoy' (nadlegovati, vznemirjati). Beseda je postala
resnično popularna po koncu Francoske Revolucije, ko je med mladimi postalo
popularno izražanje 'naveličanosti nad svetom', z njo pa se je izražalo
letargično razočaranje in eksistencialna praznina.
V času industrializacije je beseda ennui postala sopomenka
izoliranosti in za njo so trpeli pesniki in umetniki. Zaradi tega je postala
oznaka za močno občutljivost in duhovno globino, hkrati pa nakazuje tudi na
osebo, ki je izredno prizanesljiva do sebe (celo na egoista ali egocentrista)
in ima občutek večvrednosti (zaradi prepričanja, da samo neumen človek lahko
uživa v življenju katerega ima).
537. Pred kratkim je bilo v ruševinah opatije Leiston v
Suffolku v Veliki Britaniji odkrito okostje ogromnega psa, ki bi, če bi stal na
zadnjih nogah, v višino meril preko 210 centimetrov. Res je, da veliko pasem psov
doseže plečno višino med 70 do 85 centimetrov, nekateri pa še kak centimeter
več, je ta pes meril preko enega metra preko pleč. Poznavalci lokalne
mitologije v Suffolku so zatrdili, da gre za t.i. Peklenskega psa, ki je danes ekvivalent hudiča v lokalnih
pripovedkah v Suffolku.
Peklenski pes, znan tudi pod imenom Črni Shuck se v večih
lokalnih pripovedkah pojavlja v raztrganem črnem plašču in z rdečimi očmi, v
katerih se zrcali peklenski ogenj. Ena najbolj realnih pripovedk o tem psu
izhaja iz leta 1577 AD, ko naj bi med močnim neurjem strela treščila v bližino
cerkve Svete Trojice v Blythburghu, zaradi česar so se vrata cerkve odprla med
mašo, noter pa je pridivjal ogromen, grozljiv pes, ki je domnevno ubil
odraslega moškega in otroka, nato pa stekel ven ravno preden se podrl zvonik. Na
ta isti dan – 4.8. 1577 – naj bi ta isti pes pridivjal v cerkev Sv. Marije v
Bungayu in polomil vratove človekoma, ki sta kleče molila pred oltarjem.
 |
| Ena izmed sodobnejših upodobitev Črnega Shucka |
Nekaj milj stran od mest, kjer je peklenski pes umoril
dvakrat po dva človeka, so zdaj odkrili okostje ogromnega psa, pokopanega v
plitkem grobu. Preverjanje radioaktivnega ogljika še ni bilo izvedene, vendar
pa okostje datirajo iz istega časa kot je Črni Shuck strašil po tem območju. Kljub
temu, da se izkaže, da ne gre za posmrtne ostanke peklenskega psa, to verjetno
ne bo spremenilo lokalnih pripovedk.
Večina zgodb, ki so se skozi čas razvile v pripovedke, če ne
celo legende in mite, ima nekaj osnove v resničnosti. Skozi stoletja
pripovedovanja teh zgodb drugim, je vsak od pripovedovalcev nekaj dodal in
nekaj odvzel in tako poznamo te zgodbe v obliki, v kakršni so danes. Sicer še
nikoli nisem srečala psa, ki bi raztrgan črn plašč nosil prostovoljno, ampak
vse je enkrat prvič. Kar pa se tiče pripovedovanja o tem, da se v 'njegovih
očeh zrcali peklenski ogenj' pa je možnih več razlag in niti ena med njimi ni
pretirano pompozna, vse pa izhajajo iz dejstva, da si znajo panični ljudje
vsako, še tako naravno stvar, razložiti grozovito narobe. Pri spremembi
njihovega mnenja pa potem ne pomagajo niti znanstveni dokazi.
538. Ker smo že ravno pri kosteh in ker me moje zadnje čase
zelo šibke glasbene reference dostikrat pripeljejo do kakšne kostnice, naj
tokrat povem nekaj o kostnici, ki je dobesedno umetniško delo. Kostnica v
Sedlecu, v bližini Kutne Hore na Češkem je začela nastajati po leti 1278, ko se
je opat Cistercijanskega samostana vrnil iz Svete Dežele in s seboj prinesel za
pest zemlje iz Golgote, katero je potresel po opatijskem pokopališču. Zaradi njegovega
dejanja je pokopališče postalo izredno popularno in vedno več ljudi je hotelo
biti pokopanih na tem mestu.
Leta 1400 se je na pokopališču začela gradnja gotske kapele
razdeljene na zgornji in spodnji del. Spodnji del je bil uporabljen za
kostnico, saj je bilo nujno na pokopališču narediti več prostora za vse, ki so
tam želeli ali morali biti pokopani. Med invazijo bubonske kuge – t.i. Črne
smrti – in po koncu Husitskih vojn (1419 – 1434) so na tem pokopališču
pokopavali trume umrlih.
V prvi polovici 16. Stoletja je bila naloga prekopavanja
umrlih in organiziranja njihovih kosti zadana na pol slepemu menihu (po lokalni
pripovedki mu je bil ob končanem delu s čudežem povrnjen vid). Umetniško delo,
kakršnega si lahko ogledamo še danes je izpopolnil in dokončal tesar František
Rint po letu 1870, ki je iz kosti sestavil skulpture, lestence in celo grb
družine Schwarzenberg, ki mu je zaupala nalogo.
539. In tako je počasi čas za konkretno babnico tega tedna.
Tokrat je na vrsti t.i. Rdeča kraljica iz
Palenqueja, starodavnega majevskega mesta ob vznožju gorovja Sierra Madre de
Chiapas na meji med Mehiko in Gvatemalo.
Leta 1994 so arheolog A.G. Cruz in njegova ekipa med
raziskovanjem templa XIII naleteli na skrito pogrebno sobo, v kateri so našli
2,5 metrov dolgo in skoraj 2 metra dolgo kamnito trugo, v kateri so odkrili
ostanke neznane ženske. Zaradi bujnega okrasja, posmrtne maske in darov
položenih v njeno zadnje počivališče, so si bili na jasnem, da je šlo za žensko
izredno visokega družbenega statusa, vendar pa tudi danes, več kot 20 let po
odkritju njenega groba ne vedo kdo je bila. Je namreč prva in do sedaj edina majevska
ženska, katero so odkrili tako pokopano.
 |
| Posmrtni ostanki ženske, ki je kasneje prejela vzdevek Rdeča Kraljica (ker se še danes ne ve točno kdo je bila). Celotno okostje je prekrito z mineralom cinabarjem, kar ga je obarvalo rdeče. |
Ker so njeni posmrtni ostanki stoletja dolgo ležali v
cinabarju, mineralu živega srebra, je njen okostnjak postal rdeče barve. Zaradi
tega se je je kasneje prijel vzdevek 'Rdeča Kraljica'. Na njenem grobu ni
nobenih oznak ali opisov kdo se znotraj truge nahaja. Ker je pokopana v isti
piramidi in precej blizu znamenitega Pakala Velikega (K'Inich Janaab' Pakal,
vladar kraljevine Palenque, rojen leta 603 AD, zavladal pri 12ih letih (615 AD)
in vladal do svoje smrti v Avgustu 683 AD. Njegova vladavina – 68 let - je
najdaljša na zahodni hemisferi in 30, najdaljša na svetu), so sprva domnevali,
da gre za njegovo mater, vendar se DNK ni ujemal. Naslednja sprejemljiva
teorija je, da gre za Pakalovo soprogo, Tz'ak-bu Ajaw, kar prav tako še vedno
ni moč pritrditi.
 |
| Rekonstrukcija obraza Rdeče Kraljice |
Po raziskavi njenega okostja so ugotovili, da je bila ob
smrti stara okrog 60 let, ker pa njeni zobje niso bilo močno obrabljeni, se
domneva, da je uživala predvsem mehkejšo hrano in veliko več proteinov kot
ostala populacija. Ravno zaradi tega se sklepa, da je šlo za žensko visokega
družbenega statusa. To potrjujejo tudi posmrtni ostanki 11-letnega dečka in
30-letne ženske, ki sta bila pokopana z njo. Oba sta bila namreč žrtvovana, da
bi jo lahko spremljala na njeni poti v podzemlje.
540. Za konec pa zanimiva ideja iz evropskega severa.
Norveška je konec letošnjega Maja postala prva država na svetu, ki je
prepovedala deforestacijo, kar pomeni, da noben proizvod, ki prispeva k
deforestaciji več ne sme biti na Norveško uvožen ali tam proizveden. Precej
interesantno za deželo, katere več kot tretjina je pokrita z gozdom.
Norveška je bila pred stoletjem na tem, da za vedno izgubi
svoje gozdove – po stoletjih gozdarjenja, ogrevanja in gradnje iz domačega
lesa, ne da bi se veliko obremenjevali s tem, do kakšne katastrofe lahko to
pripelje, so leta 1919 (potem, ko so opazili, da izredno slabo gospodarijo z
enim izmed svojih največjih naravnih bogastev), so gozdove pričeli meriti in
popisovati, kar počnejo še danes. Letno posekajo samo polovico količine lesa,
ki ga je v tem letu zrasla, zato so količino svojih gozdov uspeli v malo manj
kot sto letih potrojiti. To pa pomeni tudi, da za približno 60% omilijo emisije
toplogrednih plinov.
Ker pa so takšni gozdovi nagnjeni k temu, da izgledajo bolj
podobni nasadom kot divjim gozdovom, so sklenili spremeniti način pristopanja k
težavi, saj je v takšnih gozdovih biološka raznolikost zelo nizka. V meritve
sedaj vključujejo tudi t.i. mrtev les na gozdnih tleh, saj ta omogoča
preživetje več vrst insektov. Čeprav ima Norveška insektov zelo malo (pri njih
se poleti ne rabijo obremenjevati npr. s komarji, ker je komarjem tam veliko
prehladno), pa ti predstavljajo plen kuščarjem in pticam. Torej, če je nekih
insektov veliko, se bo v nekaj letih okrepila tudi biološka raznolikost, saj se
živali vedno selijo tja, kjer je več hrane (kuščarji in ptice predstavljajo
večerjo večjim od sebe in tako naprej, vse do človeka).
 |
| Gozdovi niso pomembni samo za ogrevanje in gradnjo ter proizvodnjo pohištva, ampak so bistveni v filtriranju zraka (v katerega ljudje spuščamo marsikakšno stvar, ki tja ne sodi), pri vodnem tokokrogu (saj preprečujejo erozijo tal in filtrirajo podtalnico) ipd. |
Gozdovi na skrajnem severu Evrope – Skandinavija in Rusija –
se sedaj soočajo z veliko večjo težavo. Ogrevanje ozračja, na katerega najbolj
izrazito vpliva človek, ima na gozdove uničujoč efekt. Znanstveniki iz Danske
so pričeli z zbiranjem genetskih podatkov posameznih dreves, da bi lažje
ohranili celotne gozdove. Podobno kot imajo ljudje lahko gen, da zrastejo
visoki, pa vendar ne zrastejo dovolj, če se neprimerno prehranjujejo kot
otroci, imajo drevesa gene za rast, debelino, odpornost na bolezni in
sposobnost preživetja v ekstremnih razmerah.
S prepovedjo deforestacije je tako rešenega samo pol
problema, saj je na makroekologih in vseh ljudeh, ki imajo koristi od gozdov
(torej, vseh), da posamezna drevesa in s tem celotne gozdove pripravijo do
tega, da bodo sposobna preživeti v toplejšem okolju.
S tem zaključujem pisanje tega tedna. Rdeča nit se je
izgubila že pred dnevi, če smo pošteni še preden sem začela pisati, vse kar je
bilo vnaprej pripravljenega pa se je izkazalo za tednu in volji povsem
neprimernega, zato je bilo zadnji moment spremenjeno v članke, ki bi morali
biti preprostejši za pisanje. Kar pa je še ena izmed buč, ki so sposobne zrasti
samo na mojem zeljniku.
Imate kakšno idejo o tem, kaj bi radi prebrali? Kaj pa
komentar, kritiko ali kaj še hujšega? Veste kje me najdete in mi pridite to
povedat v obraz. Seveda pa imejte s seboj tudi nekaj dobrih razlogov zakaj je
vaše mnenje boljše od mojega. Torej, prijetno iskanje tehtnih razlogov in
seveda, do naslednjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar