Odzven Kaosa, 53. del

Kaj bi lahko bilo bolje? Kratek oddih brez stalnega nadzora, nekaj dobre hrane, nobenih nepotrebnih pogovorov z ljudmi, noge na mizi, fantastična glasba in... bum! Vse se pokvari z eno samo slabo novico. Novico, ki je celo mene pripravila do solz.

Sicer nisem pretirano cmeravo bitje, vendar pa ko je mera polna, jih redko kdaj uspem zadržati. Nepomembno, kaj je bilo tako presunljivega, ker je v resnici z mano povsem nepovezano in na moje življenje (ter tudi vaša življenja) nima nobenega vpliva. Samo ena izmed slabih novic, katere bo svet hitro pozabil.

Zadnji teden je bil, resnici na ljubo, vsaj kar se splošnega dogajanja tiče, obupen. Kar bo zelo očitno v današnjem zapisku. Kljub temu, da sem se trudila dajati občasne duhovite pripombe, so se moji poskusi izkazali za bolj klavrne kot ne, tako da je zdaj celoten zapisek zopet podoben kupu nesreče in ne koherentnemu zapisu, kakršne bi rada objavljala. Prav mi je, kaj pa imam tako klavrn smisel za humor.

Humor bo ena izmed tem, katero bomo omenili danes – in nikar se ne bojte, ne bom naštevala vicev, katere dostikrat slišim v svoji bližini. Poleg njega bomo povedali nekaj o pornografskih vsebinah (predvsem o nekaterih neumnostih, katere ljudje verjamejo, da so resnične), nekaj malega bomo povedali o plišastih igračah in o zanimivi dobrodelni organizaciji v ZDA. Poleg tega bomo nekajkrat omenili smrt, žalost in soočanje z njima. Kot običajno, vse ideje izhajajo iz direktnih in indirektnih idej pobranih iz raznih glasbenih referenc, katerih pa zraven ne navajam. Še vedno namreč zbiram korajžo za to, da bi svoj način iskanja idej posnela kot videoposnetek... ampak tako kot svoje koncentracije tudi svoje 'korajže' še nisem našla. Zato bolje, da kar začnem z zapiskom. Preberite ga, mogoče je notri kaj takšnega, kar se vam bo zdelo zanimivo.

521.Ker je bilo obljubljeno, da se ta teden vrnem na stara pota in teme o katerih pišem, bom začela z nečim lahkotnejšim. Kaj je torej boljšega, kot nekaj nesmislov povezanih s pornografijo, katere pa veliko ljudi dejansko verjame.

Tudi pornografski filmi so pač vrsta filmov (če lahko ljudje snemajo filme o dobesedno vsem, ker ima vsaka vrsta 'umetnosti' svoje ciljno občinstvo – ja, ljubitelji 'romantičnih komedij', moj nasršen pogled je namenjen v vaši smeri... in v vas ga je uperil nekdo, ki najraje gleda risanke), se tudi pri tem uporabljajo določeni triki in pripomočki, ki snemanje teh filmov olajšajo (igralcem in / ali snemalni ekipi).

Ena izmed takšnih buč, je splošno prepričanje, da ženske, ki igrajo v takšnih filmih nimajo refleksa na bruhanje, če se jim v usta zatlači kaj 'prevelikega' (khm-khm). Ta ideja je pripeljala celo tako daleč, da so nekateri izmed režiserjev v devetdesetih iskali za svoje filme samo ženske, ki domnevno tega refleksa nimajo. Težava je v tem, da ga večino ljudi ima – gre za naravno zaščito organizma pred tem, da bi kaj nepovabljenega zašlo v požiralnik, povzročilo težave s prebavo ali še huje, z dihanjem. V primeru, da pri posnetku oralnega odnosa ženska nakazuje, da se ji 'obrača želodec' za nekaj minut prekinejo snemanje in nato ponovijo pod drugim kotom snemanja in vstavljanja stvari v usta (najsi bo to penis ali pa kateri izmed rekvizitov, ki se za to uporabljajo).

Podobno je bilo tudi z idejo, da imajo nekateri porno zvezdniki, predvsem pa zvezdnice t.i. dvojne sklepe, kar jim omogoči, da lahko svoje telo upognejo pod raznimi zanimivimi koti. Dvojni sklepi so lahko huda deformacija in so veliko bolj nagnjeni k poškodbam – npr. zdrsi ali nateg mišic – zato v resnici ljudje s to deformacijo običajno ne snemajo pornografskih filmov. Je pa res, da ljudje, ki takšne filme snemajo, veliko časa prebijejo tudi v fitnesih in pri različnih oblikah telovadbe, s pomočjo katerih izboljšujejo kondicijo in tudi okretnost svojih sklepov. Če niste prepričani v svoje zmožnosti, se ne spuščajte v spolne odnose z zelo kreativnimi telesnimi pozami, saj se lahko resno poškodujete. Zlom kosti, nateg mišice ipd. Pa lahko zelo slabo vplivata na vaš spolni odnos. Najprej poskrbite za svojo kondicijo in seveda tudi okretnost, ker prav tako kot se med spolnim odnosom ni priporočljivo poškodovati, med njim ni priporočljivo igrati vloge trupla.

Veliko ljudi je prepričanih, da je spolni odnos, katerega so videli na filmu, dejansko izgledal tako kot na tem posnetku... kar pa je kot običajno, spet ena izmed buč, ki nimajo nobene realne osnove. Gre za film in ti so v zelo malo primerih posneti v enem samem kadru. Nihče ni sposoben seksati več ur skupaj, brez pavze. Večina moških se zdi sama sebi pomembna, če zdržijo dlje kot nekaj minut. Snemanje pornografskega filma običajno ni osnovano okrog ogromnih količin vloženega denarja, zato večkratne prekinitve pomenijo tudi več zapravljenega denarja. Na tem področju so na voljo razni medicinski pripomočki – za obdržanje erekcije več ur se uporabljajo tudi injekcije, katerih vsebina se vbrizga v penis (ker je malo nesmiselno, da bi si nekaj injicirali v levo lopatico, če vam je erekcija upadla). Takšne injekcije so lahko zelo nevarne, saj lahko povzročijo erektilno disfunkcijo, motnje pri uriniranju ali priapizem (odlomek št. 158), predvsem pa so zelo boleče.

In, ker bi zadevo kot običajno raztegnila na nekajtedenski govor o zlaganosti XXX filmov in vsemi neumnostmi, katere ljudje verjamejo v povezavi z njimi, bom za konec podala samo še en podatek (in jih kakšnih 40 izpustila): Ker so moški igralci, ki igrajo v gejevskih pornografskih filmih, plačani veliko več kot tisti, ki igrajo v straight pornografskih filmih, je seveda zaključek, da ne rabiš biti gej ali lezbijka, da bi igral v takšnem posnetku (t.i. 'gay for pay' fenomen, saj moški v gay XXX filmu zasluži tudi do 5000$, medtem, ko moški v straight XXX filmu zasluži okrog 500$, ženska v lezbičnem filmu zasluži okrog 1500$ in ženska v straight filmu, ki ne vsebuje ekstremnih stuntov pa med 300$ in 800$, če ne gre za priznano igralko. Takšna zasluži okrog 1500$. Torej se tudi igranje v lezbičnih filmih ne izplača preveč). Veliko igralcev, katere vidite v hollywoodskih blockbusterjih in drugih filmih, katere tako radi gledate, je v filmih umrlo, v resničnem življenju pa ne. To so filmi, zlagana resničnost, ne glede na to, da so narejeni po 'resničnih zgodbah', katere vodi kapitalizem. Torej, dobiti čim več denarja za čim manj dela. Seveda, pornografski igralci so plačani veliko veliko manj kot voščeni igralci, ki igrajo v bolj 'sprejemljivih' filmih, zato morajo tudi delati veliko več. Glede na to, da povprečen slovenski par seksa dvakrat na teden, se vam bo podatek naslednji zdel grozljiv: povprečen porno igralec oz. igralka na leto posname okrog 100 filmov, ki so dovolj za pokritje osnovnih potreb, katere ima vsak človek).

Več o pornografskih filmih je bilo tudi v zapisku 483. Ker gre za popularno temo, o kateri se veliko premalo govori in zato ljudje še vedno verjamejo vse možne buče povezane s to temo, bo o tem tudi še nekaj govora. Predvsem pa zato, ker nekateri med nami radi govorimo o seksu.

522. Naslednja tema prihaja iz Japonske in za spremembo ni tako bizarna kot njihova pornografija. Se še spomnite kako ste kot otrok imeli najljubšo plišasto igračko? Ubogi pliško je moral biti ob vas, ko ste šli spat in biti prva stvar, ki ste jo zjutraj zagledali. Po njem so kapljale solze, po njem se je slinilo, po njem so šli šmrklji in kdaj pa kdaj tudi kakšna kapljica krvi. In nato, kar naenkrat, je bil pozabljen. Enostavno ste plišastega najboljšega prijatelja zamenjali s pravim in dostikrat je tisti ubogi pliško končal v vreči za smeti na podstrešju ali pa celo v smeteh.

Japonska firma Second Life Toys zbira takšne igrače, najraje pa imajo takšne, ki so že ostali brez kakšne očke, tačke ali katerega drugega dela telesa. Zakaj? Izgubljene dele teles namreč zamenjajo z deli teles igračk, ki so bile preveč uničene, da bi jih popravili in nato z njihovo pomočjo otroke učijo o tem, kaj pomeni, če je nekdo ostal brez uda (v nesreči ali bolezni) in o tem, kako pomembno je darovanje organov. Znano je namreč, da če je otroku to razloženo dovolj zgodaj, bo to sprejel lažje in se mu ne bo gnusilo – tako kot se velikokrat gnusi odraslim, ki o tem niso bili poučeni.

Na Japonskem približno 14 000 ljudi čaka na ustrezen organ za presaditev, na leto pa le okrog 300 ljudi dobi organ, katerega so tako dolgo čakali. Gre za državo, ki ima 127,5 milijonov prebivalcev in izredno nizko stopnjo darovanja organov umrlih svojcev. Nekaj zaradi tradicije, predvsem pa zaradi tega, ker se ljudje tega bojijo in niso seznanjeni z dejstvom, koliko življenj lahko njihov umirajoči oz. že umrli ljubljeni lahko reši. V Sloveniji, kjer nas je sicer veliko manj (v četrtek opoldan nas je bilo 2071 374), prav tako procentualno gledano, ogromno ljudi čaka na presaditev organa ali tkiva (po zadnjih izračunih okrog 260). V obeh primerih gre za približno 0,0001% populacije, kar se vam verjetno ne zdi veliko oz. skoraj nič, vendar pa za domačo nalogo pomislite na to, koliko bi vam pomenilo, če bi nekdo lahko omogočil življenje osebi, ki jo imate radi, vendar ta zaradi nesreče ali bolezni izgublja svojo bitko.

523. Za nekaj momentov ostanimo še pri ljudeh, ki pomagajo ljudem v težavah oz. pri bolezni. Ena izmed takšnih organizacij je tudi združenje  Cleaning for a Reason, katerega zaenkrat (uradno) najdemo samo v ZDA.

Kemoterapija človeka izredno utrudi, vseeno pa se veliko ljudi odloči za to, da bo kljub kemoterapiji poskušalo svoja življenja peljati naprej. Ženska, ki je s pomočjo kemoterapije prebolevala raka na jajčnikih, je sama sebi nadela pogumen obraz, katerega je kazala otrokom. Vendar jo je sama priprava zajtrka zjutraj, preden so otroci odšli v šolo, tako izmučilo, da je večino dneva, potem, ko so otroci dejansko šli v šolo, preležala. Za pomoč je zaprosila društvo Cleaning for a Reason, ki je tako med njenim prebolevanjem in okrevanjem enkrat na mesec za 4 ure poslalo skupino žensk na njen dom, da so pomile okna, globinsko očistile oblazinjeno pohištvo in opravile vsa tista zoprna dela, katerih v gospodinjstvu še nismo uspeli vsaj na pol avtomatizirati. Seveda, ženske, ki v projektu sodelujejo, svoje delo opravljajo zastonj. Gre za neprofitno organizacijo.

Ustanoviteljica projekta, Debbie Sardone je lastnica čistilnega servisa v Texasu in ko jo je nekoč poklicala ženska, ki je potrebovala usluge njene firme, ji je Debbie povedala kakšna je cena in ženska je odgovorila, da si tega ne more privoščiti, saj je trenutno v procesu kemoterapije in radiacije, prav tako pa zaradi bolezni ne more delati. Debbie se je zato odločila, da bo ženskam, ki povedo, da prebolevajo karcinom pomagala brezplačno. Leta 2006 je svojo idejo prijavila kot neprofitno organizacijo in od takrat se ji je pridružilo preko 1000 čistilnic, ki sedaj ponujajo svoje storitve po celotnih ZDA, na njihove storitve je prijavljenih preko 15 000 ljudi.

Pri nas čistilnice – ki pospravljajo po stanovanjih – niso tako pogoste, saj še vedno velja prepričanje (večinoma pri moških), da 'saj ma baba cel dan cajt, da posprav', ne glede na to, da je večina gospodinjskega dela naloženega ženski, ker so to 'ženska posla'. Sploh pa ni čistilnic ali drugih servisov, ki bi svojo pomoč ponudili ljudem, ki jo potrebujejo zaradi bolezni ali morebitnih drugih težav.

Za več informacij si oglejte njihovo spletno stran: http://www.cleaningforareason.org/

Kar pa se tiče gospodinjskih del... pred kratkim sem celo slišala očeta malega otroka reči po telefonu (verjetno prijatelju), da ne more z njim na pivo, ker mora paziti otroka, ker se 'njegova klati bogvekje' in da ga je celo prisilila, da je odnesel smeti, kot kakšen kmet. Zanimivo. Tako otrok kot smeti vsebujeta polovico materiala, katerega je priskrbel sam. Temu, kar ženska počne z lastnim otrokom, torej rečemo 'vzgoja', moški pa je svojemu otroku samo varuška? Ampak, kaj pa jaz vem, saj sem vendar ženska, brez otrok in kot takšni mi pritiče, da odnašam smeti brez pritoževanja. (Napisano ne velja za vse moške, nikakor ne. Gre za primer, katerega vam lahko opišem, ker sem mu bila priča, vseeno pa bi bilo smiselno o takšni in podobnih stvareh razmisliti, ker niti ne gre za tako redek pojav. In brez skrbi, poznam tudi ženske, ki so v gospodinjstvu povsem neuporabne. Takšno stvar je mogoče tolerirati, če sta s partnerjem sklenila, da bo ona skrbela za tehnične stvari, on pa za npr. kuhanje – ja, dejansko je mogoče skleniti takšen kompromis, brez tega, da bi se katera izmed vključenih oseb počutila ponižano. Težava nastane, ko nekdo ni uporaben niti na gospodinjskem in niti na drugih področjih...).

524. Ker sem zdaj že v dveh zapiskih omenjala hude bolezni in smrt, naj poskusim še v tretje. Z rezultati nove študije je bilo namreč dokazano, da razmišljanje o smrti ljudi dela zabavnejše. Nikakor v tem primeru ni govora o tem, da se je treba delati norca iz trpljenja, bolezni ali smrti nekoga drugega.

Tisti, ki so to hipotezo raziskovali, so izhajali iz ideje, da veliko ljudi medtem, ko prebolevajo smrt bližnjega, radi pogledajo kakšen bolj smešen film, preberejo kakšno smešno knjigo ali pa se malo nasmejijo v družbi, saj to močno zmanjšuje tesnobo ob smrti bližnjega.

Tesnoba ob smrti bližnjega je pogost pojav, ko se ljudje, ki prebolevajo smrt sorodnika, partnerja ali prijatelja, pričnejo spraševati o svoji lastni smrti. To niso samo vprašanja o tem kako in kdaj bodo umrli ter tudi ne ali bodo ob svoji smrti trpeli in kako jo lahko preprečijo, veliko vprašanj je namreč usmerjenih tudi na področja za katere v resnici ne poznamo odgovorov. Kaj se zgodi po smrti? Kaj se bo zgodilo z menoj potem, ko umrem. Zakaj sploh živa bitja umiramo?

Teorija obvladovanja terorja je tista, ki opiše grozljivi strah, katerega človek začuti, ko je soočen z lastno smrtnostjo ali umrljivostjo – takšno razmišljanje pa na človeški psihi pusti hude negativne posledice (močnejši občutek patriotizma ali nacionalne pripadnosti – in ja, v času fluktuacije svetovne populacije to ni najbolj posrečena ideja – ponižujoč odnos do drugačnih od sebe – tudi do ljudi druge rase, narodnosti, seksualne usmerjenosti, ljudi z drugimi interesi ipd. Ljudje smo znani po tem, da moramo za lastne napake obtožiti nekoga drugega in kdo je v tem primeru boljši kot manjšine? – in celo depresivnosti. Ker ima vsak človek svoj način s pomočjo katerega se spopada s smrtjo bližnjega, je bilo ugotovljeno, da se tisti, ki svojemu žalovanju postavijo mejo in se v doglednem času odločijo, da bodo spet naredili nekaj, kar jih bo nasmejalo, bolje soočajo s samo smrtnostjo ljudi.

Podobni rezultati so bili opaženi tudi pri ljudeh, ki so se odločili soočiti s svojo bolečino (fizično in psihično).  Strah in tesnoba povezana s smrtjo dokazano spodbujata kreativnost, tudi pri zbijanju šal (mogoče je to tudi razlog, zakaj je veliko ljudem malo bolj kompliciran humor dobesedno nerazumljiv). Že nekaj časa se govori o tem, da so najboljši stand-up komiki običajno tisti, ki trpijo za depresijo (tukaj lahko nemudoma pomislite na Robina Williamsa, ki je kljub temu, da je bil eden najboljših komikov, kar jih je svet premogel, storil samomor).

Kvaliteten humor (ne tisto sranje kot se ga ljudem prodaja kot humor – kretenizmi, opisovanje telesnih izločkov in poniževanje drugačnih) očitno izhaja iz tragedije in ima korenine globoko v bolečini in soočanju z obema. Gre za proces katerega ljudje ne razumemo najbolje, saj se dogaja na podzavestni ravni. Izogibanje takšnim razmišljanjem, zaradi prepričanja, da nas bodo spravili v slabo voljo, nas razžalostili ali pa zaradi prepričanja, da jih ne bomo prenesli torej niso zasnovani na realnih osnovah. Da bi nekaj razumeli, se je torej pametno s tem soočiti.

525. Da malo ublažim neprestano nakladanje o smrti in umiranju, bom še nekaj trenutkov ostala pri humorju. Z nekaj študijami je že bilo dokazano, da ženske, katerih moški partnerji imajo bolj simetrične obraze, boljšo mišično maso in so nasploh bolj privlačni, doživijo več orgazmov (kajti ti so pri ženskah večinoma težje dosegljivi kot pri moških). Zato so se nekateri izmed tistih, ki so izvajali študijo omenjeno v gornjem odlomku, odločili raziskati tudi, kako humor pri moškem vpliva na partnerko, predvsem na njeno doseganje orgazmov.

Študija je vključevala 44 žensk v rodni dobi, ki so v času poteka raziskave bile v resni zvezi z moškim – zdi se mi smiselno to tudi pripomniti, saj bi bilo pametno, da ljudje uvidijo, da ni nujno, da so razmerja samo heteroseksualna. Prav tako so bili upoštevani samo vaginalni orgazmi, saj so ti 'najboljši' za doseganje nosečnosti (orgazem, ki je posledica oralnega odnosa, ni direktno vezan na zanositev, kar je samo po sebi nekako očitno. Še enkrat poudarjam, da so v raziskavo bile vključene samo ženske v rodni dobi... če se slučajno sprašujete, kakšno vezo imajo zgornji podatki).

Rezultati so pokazali, da so ženske, ki so bolj zadovoljne s svojimi partnerji, njihovim izgledom, obnašanjem in celo njegovim zaslužkom, doživele več orgazmov. Prav tako se je moč njihovih orgazmov večala, če je teh bilo več. Na število orgazmov je vplivala tudi starost kdaj je ženska prvič imela spolne odnose (mlajše kot so bile, več orgazmov so doživele do vključitve v raziskavo), koliko partnerjev so zamenjale (več različnih partnerjev močno vpliva tudi na dejstvo, kako ženska vidi samo sebe, saj se je ženska, ki je zamenjala več partnerjev sposobna bolj sprostiti ob spolnem odnosu, kar močno vpliva tudi na njeno doseganje orgazma).

Udeleženke raziskave so najprej morale razjasniti, kaj jih na njihovih partnerjih najbolj privlači. Večina jih je naštela inteligenco, motiviranost, determiniranost, sposobnost koncentracije (moški s slabšo koncentracijo so namreč nagnjeni k temu, da žensk sploh ne poslušajo, kar pa ženske močno odvrača od njih) ter njihov smisel za humor. Moški z boljšim smislom za humor so namreč dokazano bolj inteligentni, imajo boljši smisel za organizacijo in vodenje (ker ženske pri moških zelo hitro pomislimo na to, da bi z nekom imele družino, potrebujemo tudi nekoga, ki bo znal takšno družino tudi voditi in organizirati) ter so veliko bolj kreativni od tistih, ki nimajo tako dobrega smisla za humor.

Posledično je pokazalo, da so ženske, ki so imele partnerje z boljšim smislom za humor, imele spolne odnose večkrat, ker so se ob svojem partnerju počutile varneje in bolj sproščeno, kot takšne pa so doživele tudi več orgazmov, katere so opisale kot močnejše.

Pozitiven efekt humorja na osebo in njegovo okolico poznamo že dlje časa. Opisana študija je zato precej enostranska, saj je vključevala samo ženske. Zanimivo bi bilo videti, kakšene odnos imajo moški do žensk, ki so bolj duhovite, prav tako pa ne gre izvzeti niti istospolnih in nasploh parov, ki v družbi veljajo za drugačne.

Kako pomemben je za vas humor pri vašem partnerju in kakšne so vaše izkušnje s tem? Imate mogoče spodnjo in zgornjo mejo oz. od kje do kje odobravate partnerjev humor? Kaj pa vi sami? Se vam zdi, da imate smisel za humor? Vam je ta humor všeč ali bi si želeli razviti drugačnega?

526. Na tem mestu pa lahko zaključimo tudi temo duše, katero vlečem za seboj že nekaj tednov. Tokrat je na vrsti znanstveni pogled nanjo. In ravno pri tem nastane največje težava. Ker znanost temelji na raziskovanju in definiranju, pri čemer so vedno potrebni fizični ali vsaj realni dokazi. Ker ne obstaja enotna definicija za dušo, je iskanje in dokazovanje le-te veliko težje kot npr. definiranje tega, kaj je kladivo. Ker je pojem duše zasnovan na posameznih religioznih, mitoloških in filozofskih pogledih, se močno razlikuje od prepričanja do prepričanja (in ja, veliko ljudi ima več prepričanj o določenih stvareh, kar zadevo še malo bolj oteži).

Večina nevroznanosti dokazovanje obstoja duše temelji na fizikalizmu (o katerem smo govorili v odlomku 496), ki temelji na predpostavki, da je vse, kar obstaja posledica fizikalnih procesov. To velja tudi za človeško mišljenje in obnašanje (in ne, to niso kovinska kolesca, katera po človeških možganih preganja hrček... ker je fizika tudi veda, ki je iznašla pojem atoma, lahko sklepate, da so – vsaj v fizikalizmu – vse stvari posledica ali stranski produkt srečanja določenih atomov). Pri tem kaj hitro naletimo na težavo: ne samo, da je dušo praktično nemogoče definirati s pomočjo takšnega raziskovanja, vendar tudi, če predpostavimo, da človek dušo ima, jo je torej mogoče tudi zmanipulirati. Naši možganski procesi se spremenijo, če pride do bolezni ali poškodbe možganov, nanje vplivajo močna zdravila, droge, preveč kave, preveč ali premalo hrane, premalo tekočine, svežega zraka ipd. Ali s tem 'izgubljamo dušo'? Jo s tem lahko poškodujemo?

Fizik S. M. Carrol je podal izjavo, da je duša v direktnem nasprotju s kvantno teorijo, vseeno pa je prepričan, da obstaja, kar je utemeljil z idejo, da obstajajo t.i. 'duhovni atomi' (kar so znanstveniki stoletja nazaj razlagali kot 'duhovne sile'), ki se srečujejo z našimi običajnimi atomi, vendar pa jih zaenkrat še ne znamo oz. ne moremo dokazati, ker je naše poznavanje fizike premajhno (in ne, to ni bilo povedano za osnovno šolsko fiziko, ampak za nasplošno znanje fizike po svetu, v katero so vključeni tudi največji geniji na tem področju). To je tudi razlog, zakaj je duša v direktnem nasprotju s kvantno teorijo (v kvantni teoriji je vse stvari moč dokazati na podlagi atomov, če pa nekaterih izmed teh atomov še ne znamo zaznati ali ujeti, pa to pomeni, da ne obstajajo).

Biolog C. Barrette je razložil, da je pojem duše zasnovan na občutku obstoja oz. zavesti in kot takšna se poraja iz zapletenih procesov v možganih. Parapsihologija si je to idejo seveda tolmačila po svoje. Na osnovi raziskave, katero je leta 1901 opravil D. MacDougall, v kateri je tehtal trupla in ugotovil, da po smrti izgubijo nekaj gramov – ter določil, da človeška duša tehta 21 gramov – so tako nekaj časa trdili, da so duhovi, katere parapsihologi že stoletja dokazujejo, resnični, ker so to v resnici duše umrlih, ki nimajo kam oditi. V večih raziskavah, ki so se posluževale znanstvenih pristopov, je bila ta ideja večkrat ovržena in tako še vedno velja, da tudi parapsihologi niso mogli obstoja duše dokazati na znanstven način. Tudi MacDougallov poskus je bil spoznan za neznanstvenega, saj telesa po smrti med ohlajanjem  izgubljajo tekočino (o tem, kaj se dogaja s truplom pod različnimi pogoji si preberite v zapisku 377).

Torej lahko na kratko zaključimo, da je pojem duše predvsem religiozen pojem. Ali to vseeno pomeni, da človek duše nima? Ali je mogoče, da smo si dušo predstavljali narobe (zaradi idej, katere so nam v glave vbili drugi ljudje, nekateri med njimi celo verni)? Kako si jo predstavljate vi in kaj pomeni vam?

527. Malo znanosti nikoli ni škodilo nikomur – tudi tistim, ki trdite, da je ne razumete. O nečem se sprašujemo, da bi to spoznali in posledično tudi razumeli. Šele ko nekaj spoznamo, vidimo, da v resnici ni tako preprosto in okrog tega – če ste kar se tega tiče vsaj malo podobni npr. meni – imate nato vedno več vprašanj. To pa je eden izmed načinov, da zaposlite svoj um na kreativne načine.

Preden iz tega zopet naredim zapisek o svojih razmišljanjih, se bom vrnila nazaj na eno izmed vrst novodobnih znanosti. Tokrat naj vam predstavim epigenetiko. Gre za znanost, ki se ukvarja predvsem s podedovanimi spremembami v DNK zapisu, vendar spremembe, ki so podedovane, ampak ne vplivajo na spremembo našega genetskega zapisa (človekov DNK spremenimo za 1% in dobimo DNK zapis prašiča. Če ga spremenimo za 50%, dobimo genetski zapis banane ipd.).

Kaj to pomeni za nas, laike? To dejansko pomeni, da lahko podedujemo (neke vrste) spominov od naših prednikov. Tisti, ki so preživeli hude travmatične izkušnje, lahko tako puščajo svoje 'spomine' v svojih kasnejših generacijah oz. v svojih potomcih. Do zdaj je bil delno dešifriran proces prenašanja RNK pri črvih, ki jim je pomagal k boljšemu prilagajanju na okolje. RNK je tako prenašal informacije o prilagajanju na lakoto in virusne infekcije staršev na njihove potomce (ne samo v 1. Generaciji, ampak tudi v naslednjih), kar je pomenilo, da črvi že imajo informacijo o tem kako se določenemu okolju prilagoditi, da bi preživeli. Ker se vrste encimov prenašajo iz generacije v generacijo, se preko njih prenašajo tudi informacije o tem, kako se znajti v drugačnem okolju (tudi mestni otroci, navajeni televizije in pametnih telefonov, bi se sčasoma znašli, če bi jih pustili v gozdu – vedeli bi, da morajo poiskati pitno vodo, hrano in zatočišče. Večina bi jih prav tako vedela, da ni priporočljivo dražiti velikih živali in kako tem ubežati, če bi se z njimi srečali. Čeprav teh sposobnosti ne potrebujejo za rokovanje s pametnim telefonom, vseeno nekaj vzgibov v tej smeri še imajo).

Zaenkrat so bile raziskave izvršene samo na črvih, vendar, kot je bilo povedano prej, človeški DNK je zelo podoben svinjskemu in precej podoben bananinemu, zato se znanstveniki Univerze v Tel Avivu (ki so preučevali prenašanje določenih spominov preko DNK-ja in RNK-ja) nadejajo, da bodo odkrili tudi podobne mehanizme pri ljudeh. Zakaj je to pomembno? Predvsem zato, da bi razvozlali človeški DNK zapis in s tem omogočili napredek pri zdravljenju podedovanih bolezni. To pa ni tako malo, če smo pošteni.

Resda pri genetiki obstaja večna bojazen pred tem, da bo nekoč mogoče navesti katere lastnosti hočemo, da naš otrok ima in znanstveniki bodo v laboratorijih ustvarili otroka po naših željah. Ali še huje – to pa leti na ljudi, ki preveč gledajo televizijo ali filme – kako je mogoče ustvariti npr. človeka, ki je križan z muho ali katero drugo zverjo in tako ustvariti nekoga, ki bo pokončal človeštvo. Moje mnenje o filmski industriji poznate, veste pa tudi, kaj si mislim o ljudeh. Torej lahko mojo misel o tem ustvarite sami.

528. Malodušnost in splašenost se pojavljata pri vsakem človeku. Nekateri se bojimo oglasiti na telefon, povsem normalno pa vžgemo motorko, nekateri se bojijo kaj bo jutri, nekatere plaši naslednji izpit, položnica, izkušnja ipd. Večina ljudi si želi, da bi bili srečni – vsakdo na svoj način, seveda – vendar pa bi srečno, brezskrbno življenje lahko pomenilo tudi določeno monotonost, predvidljivost in posledično tudi občutek, da v življenju nikamor ne napredujemo... kar pa nikoli ni dobra ideja.

Vsak človek v sebi nosi določeno temo, neko mračnost, kjer se skrivajo njegovi občutki melanholije, žalosti, brezupnosti – tudi tisti ljudje, ki so nekaterim od nas zdijo brezupno pozitivni. Večina ljudi se takšnim občutkom upira, jih podi stran – tako, da več delajo, da svoje misli zamotijo s čim drugim ali celo, da se opijanijo ali drogirajo – kar pa lahko uganete, da stvari dejansko ne popravi. Zanikanje ali skrivanje te teme, ki jo nosimo v sebi (večkrat sem slišala tudi, da so jo ljudje opisovali kot svojo senco, katere se ne morejo znebiti, vendar jih je sram pokazati, da jo imajo, saj v družbi velja za nekaj groznega in nesprejemljivega) je v resnici najhujša izdaja, katero privoščimo ljudem okrog sebe, predvsem pa sebi.

S pojavom družbenih omrežij je težava postala še bolj očitna. Polna časovnica nasmejanih obrazov, deljenja dobre volje, fotografije iz dopustov in drugih pozitivnih dogodkov, na katere ogromno ljudi reagira z všečki, srčki, poljubčki, čestitkami in podobnim... ko pride do nečesa žalostnega, težkega, ko se nekdo sooči z izgubo, s težavo, katere sam ne zna rešiti ali pa sploh ne vidi izhoda iz nje, ko je nekoga strah... pa večina ljudi odreagira s kratkimi, skoraj identičnimi odgovori. Redko kdo ponudi svojo pomoč, čeprav so vsi polni nasvetov. Prav tako so hujše izkušnje hitreje pozabljene kot tiste dobre (čez eno leto se nihče več ne bo spomnil umora dveletne deklice v Kranju, saj bo to postal samo še en primer, katerega naš pravosodni sistem še ni zaključil) in tisti, ki so vanje udeleženi se morajo z reševanjem svojih težav spopasti povsem sami. Kot že rečeno, to morajo dejansko skrivati pred družbo, saj je na nas, da smo vedno dobre volje, nasmejani, zadovoljni...

To kopičenje teme v nas, ker je ne smemo izraziti tako kot bi jo želeli, je lahko vzrok za depresijo, za psihosomatske bolezni, za skrivanje pred svetom in kopico drugih težav. Tega ne moremo popraviti s tem, da krivdo za nastanek neke situacije enostavno prenesemo nase (to vam govorim iz lastnih izkušenj), da nas je sram, ker smo naredili nekaj narobe ali pa s tem, da sami sebe označimo za nesposobne, saj bo to tiste pošasti v naši temi samo še bolj okrepilo. Navsezadnje, 'bolje je biti celotna oseba kot pa popoln človek' (J. M. Murray).

529. Za danes je dovolj težkih tem, zato za konec še dve kratki. Za začetek naj bo tukaj konkretna babnica tega tedna, meni osebno ena najljubših glasbenih referenc in likov iz vse mitologije, kar jo poznam (lahko pa, da se bom kdaj srečala s katero, ki je bolj zanimiva), je pa dejansko povezana tudi z zgoraj opisano temo. Gre za Achlys, prvo ustvarjeno bitje, ki je bilo ustvarjeno celo pred primarnim kaosom.

Bill Armstrong - Apparition

O Achlys je izredno malo ohranjenega, vseeno pa imamo nekaj podatkov o tem, da so jo prve kozmogonije (če ste pozabili, kaj to je, si še enkrat preberite odlomek 392) na področju Grčije enačile z večno nočjo (v kateri se je nahajalo kozmično jajce ali kaos – različne kozmogonije si stvar interpretirajo na različne načine) ali celo poosebitvijo nesreče in žalosti (v takšni maniri jo predstavi Heziod, ki jo opiše kot bledo, izčrpano, izstradano, jokajočo, njeni zobje šklepetajo, njena kolena so otekla, njena lica krvava od joka, prah na njenih ramenih pa se zaradi njenih solz spreminja v blato).

Nekateri izmed virov jo enačijo tudi z meglico smrti oz. meglico, ki pade na očem umirajočim, tik preden umrejo. Se še spomnite odlomka 391? V njem je omenjen Higinij, ki Meglico opiše kot mater Kaosa (kar pomeni, da smo spet na začetku). V razmislek vam podajam še novodobno interpretacijo tega imena. Achlys (v vseh možnih variantah zapisa) je portal skozi katerega ljudje vstopajo v set sanj in predvsem nočnih mor.

530. Folie a Deux je nekoč bil termin, ki je opisoval dva ali več psihiatričnih bolnikov z enako deluzijo (v dobesednem prevodu iz francoščine namreč pomeni 'norost med dvema'). Danes pa se predvsem uporablja v pogovorih kot duhovit izraz s katerim povemo, da se ne strinjamo z mnenjem sogovorca ali še bolje, več njimi.

Tokratni, malce krajši zapisnik je tako prišel h koncu. Tokratne teme so izbrane bolj v sili, saj ta teden nisem uspela pripraviti absolutno ničesar vnaprej. Ne ker bi imela preveč dela, ampak, ker se je moja koncentracija odločila za dopust, na katerega je seveda odšla brez mene. Če jo slučajno najdete, jo prosim naženite domov  ali pa ji dajte kaj koristnega s čimer se bo zamotila, v obliki kakšnega vprašanja, ideje ali pa ji povejte, da se z mano ne strinjate (to bo sigurno razumela, ker jo imam na sumu, da se tudi z mano ne razume najbolje). Če pa je ne najdete, pa se vedno lahko oglasite pri meni, za vse, kar je bilo našteto ali pa samo zato, da bi mi rekli 'živjo'. Če boste imeli malo sreče, obstaja celo možnost, da vam odzdravim nazaj. Torej, do naslednjič!