Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 51. del

Prejšnji teden je bilo navdušenje tako veliko, da sem v resnici zamešala nekaj rojstnih dni... tudi Stromatrinega. Stromatra bo prvo svečko upihnila 4.7. in vsaj takrat se poskusite spomniti nanjo.

Vseeno, lansko leto, ko sem začenjala s svojim početjem, sem dejansko bila prepričana, da mi eno leto ne bo uspelo speljati do konca... pa kot kaže, mi ga še celo bo. Stromatra je bila v bistvu postavljena kot izziv zame, ko mi je bilo s strani terapevtov vbito v glavo, da bi se morala večkrat izpostavljati med ljudmi (v smislu komuniciranja), da bi se lahko dejansko spopadla s svojo domnevno socialno fobijo. Ker seveda, iz hiše ne morem, saj bi izven nje lahko srečala koga, ki bi me spraševal o letih, katera sem dala ustanovi, ki je iz mene naredila depresivneža, tesnobneža in suicidneža ter kdaj mislim tam diplomirati, sem morala najti drugačen način 'izpostavljanja' med ljudmi. Preko bloga tako svetu dajem na znanje da obstajam, zelo malo ljudi pa me dejansko sprašuje o tisti ustanovi... ker dejansko nihče ne sprašuje ničesar.

Naslednji teden, ko bo Stromatra že rojstnodnevno razpoložena, bo verjetno bolj govorila neumnosti kot pa ne, lahko pa da bo pripravila manjše presenečenje... o tem še debatiramo, saj gre za stvar katere se izredno bojimo in nas spravlja v še hujši obup kot je tisti vsakodnevni obup s katerim se sedaj srečujemo že tako dolgo, da smo ga že vajeni.

Tudi o pretiranem poudarjanju lastne pomembnosti bo govora... ampak tale mojster je tukaj iz drugih razlogov.

501. Kot nekdo, ki dobesedno hrepeni po tem, da bi nekoč postal pravi hiperglot (čeprav svojega navdušenja nad to idejo sploh ne poznam), kakšno uro na dan vlagam v to, da bi se naučila (trenutno) norveščine. Moji vzgibi za učenje norveščine so rahlo bizarni (in, ja, seveda močno povezani z nekaj glasbenimi referencami), tisti za učenje jezikov, katerih se še nameravam naučiti (npr. ruščina, madžarščina, poljščina, češčina, romunščina, turščina, arabščina, sanskrit ipd.) pa prav tako. Zato v takšnih primerih vedno pride prav nekaj napotkov za učenje tujega jezika. Pri tem mi je pomagal videoposnetek bratov Youlden, ki me je nekaj časa preganjal po FBju.

Učenje kateregakoli jezika je v bistvu najtežje začeti, ker si ljudje v resnici ne znamo postaviti tistega najbolj osnovnega cilja, zakaj se hočemo naučiti nek jezik. Dejstvo, da imamo izpit iz tega tujega jezika na fakulteti ali pa da gremo v to državo na dopust v resnici ni cilj. Ker je znano dejstvo, da se z vsakim tujim jezikom, katerega se naučimo, naučimo tudi gledati na stvari iz nove perspektive, naj vam bo to ena izmed motivacij, ko boste za učenje tujega jezika iskali dober cilj, ki vas bo gnal do tega, da boste vztrajali do konca (ja, že samo vztrajanje do konca je danes izredno redka stvar, kaj šele vztrajanje pri tem, da bi se česa naučili, kljub temu, da za to ne bomo plačani, pa še manj).

Ko imate jasen cilj pred seboj, je nato veliko lažje določiti po kakšni poti boste šli in kako se boste doseganje cilja sploh lotili. Ljudje se učenje tujega jezika običajno lotijo tako, da se oborožijo s slovarjem in hočejo zmemorirati vse besede v njem... kar pa je precej zgrešena ideja. Kljub temu, da naš šolski sistem igra na karto memoriranja na pamet (in otroci v šoli potem, ko naučeno zdrdrajo pred tablo ali napišejo na test, pozabijo), je vedno bolje začeti z učenjem preko asociacij. Na stvari v svojem bivalnem prostoru nalepite lističe na katerih je napisano kako se ta stvar imenuje v jeziku katerega se učite, zraven pa pripišite tudi nekaj izrazov, ki so s tem povezani. Oborožite se s hrano, ki ima isto poreklo kot vaš izziv, poiščite kraje v bližini vašega doma, kjer se zbirajo tisti, ki že znajo jezik katerega se učite, poiščite časopise, spletne strani, tv in radijske programe, knjige, glasbo, filme ipd. V tem jeziku. Hitro se boste zalotili, da prebirate razpredelnice hranilnih vrednosti na embalažah hrane ali sestavine šampona, da se vam po spominu mota kakšna beseda, če ne celo cela pesem, katero ste slišali v tem jeziku... nekateri ljudje si pomagajo tudi tako da na internetu poiščejo članke o različnih športnih tekmovanjih v tem jeziku in jih preučijo (če niste športni privrženec, potem lahko najdete članke o temi, ki vas bolj zanima).

Prav tako se je pametno učiti s partnerjem, ki ima enak cilj kot ti. Razdelita si lekcije in medtem, ko se eden uči eno, se drugi nauči drugo in sta tako en drugemu vir informacij. Učenje s partnerjem je tudi ena izmed najboljših motivacij, saj je v človekovi naravi vedno skrita želja po tem, da bi zmagal oz. nekoga premagal. Tako v učenje tujega jezika (ali katerekoli druge stvari vlagamo več koristnejšega napora in ne zijamo samo v zid in se smilimo sami sebi).

Za lažje učenje so nujni tudi manjši izzivi. To v bistvu niso testi tega, kar že znamo, se pa nanje pripravljamo na podoben način. Cilji naj bodo smiselni – ko predelam to lekcijo, si bom pogledal film v tem jeziku (brez podnapisov), opravil krajši pogovor s partnerjem po telefonu / chatu v tem jeziku, napisal kratko zgodbico ipd. Vse kar počnete, naj se vrti okrog tega jezika. Zame vedno deluje, da, ko se lotim učenja tujega jezika, najprej prestavim jezik na telefonu v ta jezik in prvih nekaj dni živim v kaosu, dokler stvari ne postanejo malo jasnejše (mesec dni kasneje si običajno ogledam kakšen film v tem jeziku – do sedaj sem imela ogromno srečo s filmi in sem običajno našla takšne, v katerih se ni pretirano veliko govorilo, ali pa zelo preprosto, sama razvozlam vsebino nekega besedila kakšne pesmi). Ker majhne zmage so dejansko pomembnejše kot preveliki izzivi, ki nas prestrašijo še preden začnemo.

Prav tako pa je nujno delati asociacije tudi na področju gramatike. Pri tem uporabimo vse, kar že vemo (iz svojega materinskega jezika ali katerega tujega, ki ga že poznamo) – ker če nekaj že poznamo, potem bomo to lažje povezali z nečim, kar si šele moramo zapomniti. Potegniti je treba čimveč vzporednic, kar je dober trening za tuj jezik in tudi sam spomin (in bodimo pošteni, tudi ta rad dandanes rahlo šepa...).

Ker ne obstaja definitiven način učenja tujih jezikov, ki bi bil dober za vse, je na poti od začetnika do tekočega govorca treba narediti nekaj ovinkov, prilagoditev, sprememb... ključ nega pomena pa je predvsem poskušanje česa novega. Nekajkrat smo že omenili dejstvo, da se novih stvari ne lotevamo s prepričanjem, da nam ne bodo uspele, ampak s prepričanjem, da nikoli ne škodi poskusiti kaj novega (dobro veš, da govorim o tebi, kajne?). Znanstveno dokazano je namreč dejstvo, da ne obstajajo ljudje, ki se novega jezika ne bi mogli priučiti. Obstajajo pa ljudje, ki so preleni za lasten obstoj.

nekaj aplikacij za učenje tujih jezikov

502. Nekajkrat mi je nekdo rekel, da mi gre razlaganje psihologije precej dobro, zato se tudi ta teden ne bom mogla ogniti nekaj odlomkom povezanih s to temo... psihologija nikoli ni bila moja močnejša stran v šoli, ampak pošteno povedano, v šoli pravzaprav nič ni bila moja močnejša stran.

Kakorkoli, za prvi 'bolj psihološki zapisek tega tedna' sem izbrala temo psihopati. Seveda, ker ste povampirjeni in polni sranja, katerega ste pobrali v filmih, ste si v tem primeru najprej predstavljali Hannibala Lecterja. Naslednji zapisek je zasnovan na nekaj člankih na to temo, da boste videli, da psihopati pravzaprav niso tako redka stvar in ni ravno nujno, da si za obede cvrejo notranje organe sitnih sodelavcev. Če smo pošteni, lahko se izkaže, da ima tudi kdo od vas psihopatske tendence. Tukaj je nekaj primerov tega, kaj ljudje s to ne-filmsko lastnostjo radi delajo v družbi prijateljev ali partnerja.

Ljudje s temi tendencami so običajno fizično nenasilni, precej popularni v družbi, šarmantni ipd... dokler ne potrebujejo ničesar več od oseb, katere so do tega momenta vrteli okrog prsta, ne glede na to, ali gre za družinskega člana ali prijatelja, sodelavca ali samo nekoga, ki so ga spoznali pred nekaj urami. Njihove žrtve čutijo globoko povezanost z njimi, nato pa jih ti, po domače rečeno, 'odjebejo', do njih pa se pričnejo obnašati na tak način, da same žrtve mislijo, da se jim je gladko zmešalo. Zveni znano? No, ti ljudje (psihopati) svoje sposobnosti dostikrat namenijo politiki ali celo raznim kultom, vsakdo od vas pa zagotovo pozna nekoga s temi vrlimi lastnostmi.

Tak človek bo začel neko situacijo, ko pa jih bo nekdo vprašal o tem, kako je prišlo do tega, ga bodo obtožili, da preveč analizira. Njihov namen je namreč povzročiti, da bi njihove žrtve podvomile v lastno intuicijo, zato jim podtikanje namigov, ki spodbujajo žrtvino tesnobnost, ni tuje. Karkoli, da lahko na koncu žrtev obtožijo, da je anksiozna, paranoična, ljubosumna, zmešana ipd.

Takšne nazive imajo za vse s katerimikoli so kdaj bili v stiku. Žaljivke pričnejo uporabljati v tistem momentu, ko začnejo stvari propadati (pa naj bo to partnerski odnos, odnos na delovnem mestu, v družbi ipd...), kar običajno povzroči, da iz zelo sproščene osebe, kateri lahko zaupaš preidejo v neprepoznaven kup nesreče, ki je poln dvomov vase in negotovosti. Ljudje, ki jih ne poznajo zasebno, vidijo samo sliko kakršno kažejo navzven, zato so v družbi precej popularni in zaželeni.

Svojim žrtvam pogosto govorijo, da so občutljive in da so jih narobe razumele, ko pride do tega, kar so pravzaprav hoteli sprožiti. Žrtev bo v nekem momentu odreagirala na namige, ki jih bo dobila (katere je psihopat pravzaprav postavil njim samim pred nos), samo zato, da bi dobila reakcijo kakršno si je zastavila: da žrtev prepriča v to, da se ji meša. Zanimivo pa je dejstvo, da ravno ti ljudje (psihopati) največkrat trdijo, da sovražijo dramo, čeprav je okrog njih običajno največ drame. Svoje žrtve najprej idealizirajo, jih kujejo v zvezde, ker pa se hitro pričnejo dolgočasiti (ker so površinski in samovšečni), hitro izgubijo zanimanje. Znani so po svoji nezvestobi in rednem igranju žrtev (s čimer dostikrat preslepijo ljudi okrog sebe) in so patološki lažnivci (saj edino to podpira scenarij po katerem igrajo svojo vlogo v svetu). Vsakič, ko omenite svojo zaskrbljenost zaradi neke situacije (katero so sami povzročili), bodo rekli, da ne marajo drame (raje izpostavite dejstvo, da je njihovo obnašanje katastrofalno in si oglejte njihov odziv na to).

Na kratko povedano: namen psihopata je, da bi nekoga prepriča, da podvomi v lastno intuicijo (ne glede na to, na kakšen način se morajo tega lotiti, saj jim nič ni tuje), saj je ta tista, ki jim predstavlja najhujšo grožnjo. Njihova dejanja so običajno v nasprotju s tem kaj si njihove žrtve mislijo o njih, kar pa bo precej jasno dala na znanje žrtvina intuicija. To je v bistvu indirektna pohvala vaši intuiciji, saj vam je ta pomagala ugotoviti, da z njimi nekaj ni v redu. Če ste ugotovili, da vas je v roke dobila takšna oseba, z njo prekinite vse stike, saj vas bodo v nasprotnem primeru zopet poskušali vključiti v svoj krog ljudi s katerimi manipulirajo.

503. Sem pa pred kratkim izvedela tudi, da domnevno obstajata dve vrsti psihopatov: Slabi (opisani zgoraj) in dobri (pridejo na vrsto zdaj).

Primarni psihopati so običajno prijateljsko naravnani, ko-operativni in vam bodo pomagali v težavah. Zakaj bi jim potem rekli, da sploh so psihopati? Ena izmed njihovih značilnosti je – po mnenju avtorice študije Dr. Schuttove – neustrašna dominanca. Ljudje s to lastnostjo bodo naredili vse, da bodo dosegli zastavljeni cilj, ne bojijo se posledic (ne glede na to ali bodo te dobre ali slabe) in izredno dobro prenašajo stres. Izkazalo se je tudi, da veliko primarnih psihopatov slabše prenaša družbo – svoje cilje znajo dosegati sami in za to ne potrebujejo pomoči drugih. Seveda tudi takšne osebe morajo sodelovati v družbenih interakcijah, vendar se jih veliko odloči to sodelovanje zmanjšati na toliko kot je nujno in čisto nič več.

Tako smo razjasnili, kaj pomeni, da je nekdo psihopat (in upam, da medtem niste ocvrli katerega izmed sostanovalcev). Večina psihopatov tako ni antisocialna, ampak enostavno imajo zadosti prepričanja sami vase, da ne potrebujejo pomoči nekoga drugega. Primarni psihopati z visoko mero neustrašne dominance velikokrat izpadejo junaki v družbi – reševalci, gasilci, policisti ipd. Tem ljudem pa ne morete reči, da so antisocialni in svoje žrtve pojedo kot je to prikazal nek film nekoč nekje.

504. Veliko mero človekove privlačnosti določajo tudi njegove psihološke značilnosti in ravno na osnovi teh lahko ljudje velikokrat postanejo 'neprivlačni' drugim, vendar ne morejo najti razloga za to.

Ena izmed najbolj pogostih težav katero ti ljudje imajo (in se je sploh ne zavedajo) je njihova samovšečnost. Vse kar se dogaja se mora vrteti okrog njih, za svet je pomembno samo njihovo mnenje o stvareh, jasno in glasno pa jim dol visi za mnenje nekoga drugega (ne glede na to, da je to mnenje mogoče boljše, bolj odprto ali sprejemljivo kot njihovo). Njihovo podzavestno prepričanje je zasnovano na tem, da so samo oni resnično pomembni (in brez skrbi, nekateri od njih vam bodo znali to idejo tudi utemeljiti z dokazi).

Ker je treba svojo samovšečnost redno hraniti, da ne bi iz nekoga nastal kup nesreče, so ti ljudje izredno tekmovalni. Vedno morajo biti boljši kot drugi (ne samo na športnem, ampak na vseh področjih v življenju, razen seveda tistega, ki pokriva njihovo vedenje in znanje. Ta dva običajno ostaneta grdo zanemarjena), kar običajno pripelje tudi do tega, da svoje prijatelje in sodelavce vidijo kot grožnjo oz. sovražnike (se tvoj prijatelj boji višine in mu je uspelo zlesti 10 metrov visoko? Povej mu, da si ponosen nanj, ker je dosegel nekaj ogromnega. Ne opominjaj ga na to, da si ti zlezel 15 metrov visoko), zato jim tudi zabadanje v hrbet ni tuje.

Kar pa rado pripelje do tega, da svojo pomembnost postavljajo pod vprašaj precej pogosto, saj se jim neprestano dozdeva, da jih ljudje ne cenijo toliko kot bi jih morali. Ko se zgodi, da njihovi prijatelji nekaj naredijo brez njih, so užaljeni in zamerijo do te mere, da bodo zatrdili, da ti ljudje več niso njihovi prijatelji (nekateri ljudje težko sprejmejo dejstvo, da se življenje ne ustavi, ko njih ni zraven). Ti ljudje imajo običajno tudi potrebo po tem, da so v skupini vedno glavni (kar je precej zgrešena ideja, saj naj bi predvsem skupina prijateljev vsebovala člane, ki so med seboj enakopravni), saj imajo potrebo po tem, da vodijo in imajo ljudi pod nadzorom. Pod nadzorom morajo imeti tudi to, kar slišijo o sebi od drugih ljudi in morajo biti na tekočem o tem, kaj je nekdo o njih izrekel, na katerem mestu, kako je pogovor pripeljal do tega in zakaj ter vse kar še sodi zraven. Sami namreč potrebujejo mnenje drugih, da bi si o nečem ustvarili lastno mnenje.

Ker imajo do drugih ljudi tako zaničljiv odnos, so neprivlačneži pogosto nepošteni, o veliko stvareh lažejo (od malenkosti pa do življenjsko pomembnih reči), nesramni (kadar pride do situacije, da se nekdo z njimi ne strinja ali pa jim nekaj ni všeč, naredijo sceno), nezanesljivi (v bistvu gre za pokazatelj kako odvisni so od drugih – oni sami zahtevajo pomoč od drugih, ko jo potrebujejo, ko pa jih nekdo prosi, če bi mu lahko pomagali, pa bodo našli kopico izgovorov) in predvsem so vedno negativni. Nekateri med nami smo negativni, ker pač do obisti sovražimo svoja življenja (tudi dejstvo, da smo sploh še živi, ker si tega v resnici nikoli nismo želeli) , nekateri pa so večni pesimisti zato, ker se jim to zdi privlačno, ali pa, še huje, ker jim je v naravi, da se pritožujejo čez vsako stvar na katero ne morejo vplivati, ker drugače nimajo kaj pametnega za povedat.

Prepričana sem, da poznate vsaj eno takšno osebo, ki združuje vsaj nekaj izmed teh karakteristik – verjetno vas ne rabim opomniti na to, da za to, da b nekdo postal neprivlačen, ne rabi izpolnjevati vseh naštetih kriterijev. Težava dandanes je v tem, da je komuniciranje  – sploh med mladimi – tako okrnjeno in zmanjšano na minimum (ker ga je nadomestilo tipkanje po telefonih), da se običajno ti ljudje, ki so se že razvili v neprivlačneže ali pa tisti, ki so na dobri poti, da to šele storijo, običajno družijo (če temu, kar počnejo sploh še lahko rečemo druženje... ti ljudje sedijo eden ob drugem, ne govorijo, ampak samo zavijajo z očmi, vzdihujejo in bulijo v svoje telefone) in v očeh tistih, ki niso povabljeni zraven, veljajo za pomembneže. Se spomnite svojih osnovnošolskih let? Postavite se nazaj v vlogo kakršno ste imeli takrat in premislite o tem, kaj se je od takrat spremenilo.

505. številka 505 v EMŠO številki naj bi bila tista, ki označuje spol lastnika te EMŠO številke (sicer je ta interpretacija napačna, kar bomo razložili kasneje) in ravno številka 505 naj bi označevala ženski spol. Če lahko seštejete 1 + 1 + 1 v 3 potem vam je jasno, da bom na tem mestu vrinila konkretno babnico tega tedna. In ker je bilo nekaj momentov tega tedna posvečenih znanstvenemu izračunu mer idealne ženske, naj bo tokrat na vrsti Willendorfska Venera.

Kdo? Kaj? Willendorfska Venera je tisti hudo debelušni kipec z ogromnim oprsjem in močno široko medenico, katerega fotografije so nam v šoli nekajkrat pokazali, ko so nam razlagali o prazgodovini. Sicer je takšnih kipcev veliko, vendar pa je ta toliko zanimivejši, saj je eden najbolj razbobnanih in tudi zato, ker je bil najden v spodnji Avstriji, kar je nam precej znano območje (sicer material iz katerega je ta kipec izdelan, ni lokalen, kar pa je bila pobuda, da so začeli arheološka izkopavanja na tem delu Avstrije v začetku 20. Stoletja).

Gospa dandanes prebivajo v Muzeju Naravne Zgodovine na Dunaju

Različni načini datiranja (tudi s pomočjo stratigrafije) so  kipec in še nekaj podobnih izdelkov iz istega najdišča postavili v obdobje med 28 000 in 25 000 let BC, kar pomeni, da je ta kipec Venere nastal v obdobju Paleolitika in ga lahko dejansko štejemo med predzgodovinska obdobja.

Do dandanes ostaja njen namen precej nejasen, vendar, ker so na njej močno izražena rodila in deli telesa povezani s plodnostjo, rojevanjem in hranjenjem otrok. 11 centimetrov velika figurica nima vidnega obraza, njeno glavo pa prekriva naglavni okras podoben pletenim lasem ali nekakšnemu pokrivalu. Nekateri izmed znanstvenikov domnevajo tudi, da je bila njena glava izoblikovana tako, da jo je bilo zaradi tega okrasja lažje prijeti in uporabiti kot orodje za masturbiranje.

Ime 'Venera' marsikoga zmede, saj je Venera običajno povezana s klasičnim obdobjem v Grčiji, vseeno pa naj bi šlo za vsebinsko povezavo. Afrodita je bila boginja ljubezni, plodnosti in spolnosti v Grčiji, v Rimskem imperiju pa je njeno vlogo prevzela Venera. Tako je naziv Venera dejansko pritaknjen vsem kipcem žensk (iz dejansko kateregakoli obdobja zgodovine), saj so ženske vedno bile simbolj ljubezni, spolnosti, plodnosti in vzgoje otrok. Nekateri celo trdijo, da so Willendorfsko Venero in njej podobne kipce iz predzgodovinskega obdobja naredile ženske in ker takrat niso poznali ogledal (ali bog-ne-daj selfijev) je večina njih brez obraza.

Za kratek intermezzo pa še tale ideja: zakaj so manekenke tako shujšane? Ena izmed razlag je tudi ta, da je njihov namen prodati obleko. Ženska, ki obleko reklamira mora biti vedno bolj podobna obešalniku, saj mora prikazati kako material plapola, se premika v hodu ipd. Namen običajne ženske pa ni, da bi predstavljala oblačila (čeprav nekatere med vami gradite vse kar imate okrog tega), ampak naj bi njen namen bi rojevanje  otrok in skrb zanje. Vsaka ženska se lahko izstrada do tega, da bo postala obešalnik, vedno manj pa je takšnih, ki so lahko dobre mame.

506. In zdaj, po kratkem predahu, se lahko zopet vrnemo nazaj na nekaj psiholoških zadev (v upanju, da to ne bo postal še en psihološki blog, saj je teh že tako absolutno preveč na svetu). Že od skoraj samega začetka današnjega zapisa govorimo o ljudeh, katere v resnici poznamo, imamo o njih ne preveč dobro mnenje, vendar pa neprestano ostajajo nekje v naši bližini. Glede na opisano je moč sklepati, da ti ljudje nimajo pretirano močnih osebnosti – valjenje krivde na druge, laganje, zahrbtnost (ja, tudi to je ena izmed značilnih potez šibke osebnosti), nezanesljivost, odvisnost od drugih ipd... Kaj pa njihova nasprotja? Kako v resnici izgledajo ljudje z močno osebnostjo? Verjemite mi, tudi takšne ljudi poznate osebno, verjetno pa nanje gledate povsem drugače kot bi morali.

Najprej se dogovorimo okrog ene stvari in sicer okrog tega, da boste ločevali med dominantno osebnostjo in njej drugačno močno osebnostjo. Saj poznate izrek 'Posameznik je lahko pameten, inteligenten, moder, razgledan... ampak množica takšnih pa je vedno neumna in panična', kajne? Če to dejstvo poskušamo razložiti z dejstvom, da bodo ljudje vedno sledili tistemu kateremu se ne bi smelo slediti, pa smo že na polovici same razlage tega, kakšna je razlika med tema dvema tipoma osebnosti. Dominantne osebnosti se razvijejo iz pomanjkanja znanja in iz hude želje po vplivu in vodstvu, močne osebnosti pa ne. Da bi močno osebnost opisali, si bomo pomagali z pisom nekaterih njihovih lastnosti.

Človek z močno osebnostjo nima želje po tem, da bi nekoga vodil in prav tako nima želje zmagovati v vseh plateh svojega življenja, vseeno pa ne pusti, da bi drugi 'hodili' po njem (res je, da ljudje različno resno vzamemo te stvari in tako v bližini nekoga ne smemo dihati z določeno frekvenco, ker ga ta žali, nekateri pa nam pustijo, da jih kdaj načrtno užalimo, ker vedo, da se nekateri med nami socializiramo na tak način). Drugi ljudje so običajno prepričani, da je z močno osebnostjo težko sodelovati ali sobivati, to pa predvsem zato, ker močne osebnosti ljudi okrog sebe podzavestno silijo k temu, da bi bili najboljše verzije samih sebe (kar pa ljudem običajno ni po godu, saj imajo tako nezanimiva življenja, da morajo tudi med prijatelji igrati določeno vlogo). Ravno zaradi tega so ljudje z močno osebnostjo izredno pazljivi pri tem koga spustijo v svoje življenje, saj ne potrebujejo drugih, da bi spoznali sami sebe in se v polnosti zavedli svojih sposobnosti (biti dobro povezan sam s seboj kot so močne osebnosti je ravno nasprotno od egocentrizma katerega izkazujejo dominantne osebnosti). Ker s temi značilnostmi lažje določijo kaj hočejo, je tudi njihova slika o tem bolj jasna. To so ljudje, ki ne iščejo približkov.

Potem, ko nekoga spustijo v svoje življenje, se 'težave' šele začnejo. Sicer to niso prave težave, ampak jih ljudje okrog njih vidijo kot takšne. Močne osebnosti ne potrebujejo pozornosti iz strani drugih ljudi in po vsakem izpostavljanju v javnosti nujno potrebujejo čas za regeneracijo (ker je dandanes težko spoštovati kaj takšnega – saj vsakdo misli, da je to čudaško, če nekdo pol ure noče imeti opravka z ljudmi -, lahko to pripelje do določenih težav v odnosih in na delovnem mestu). Prav tako ne prenesejo trivialnih pogovorov (saj poznate 'vljudnostne' pogovore o vremenu in obrekovanje ljudi, ki jih v tem momentu ni zraven? Ja, gre za plesen na današnji družbi in trenutno si še ne smemo pomagati s kakršnimikoli sredstvi proti temu), večinoma zaradi prepričanja, da jim ne gredo (kar pa je čista buča. Ker gre za pogovore, ki ne vsebujejo osebnih tem in niso zasnovane na drugih čustvih kot so nevtralna ali vesela, ima takšne poovore lahko vsakdo. Ti pogovori ne rešujejo ničesar, gre v bistvu samo za način kako zapolnimo čas in da ravno ne sedimo v tišini – strokovnjaki jih dejansko imenujejo družbeni lubrikant), izgovorov (če nečesa nočeš, ne moreš ali ne znaš, povej direktno, ne delaj se 'lepega' pred drugimi) in izredno jih jezijo idiotizem in namerna ignoranca (ker je popularno posnemati kretene iz interneta – od sodelovanja v nesmiselnih 'challengih' na FBju do izgleda  in obnašanja, katere je moč zaslediti pri ameriških serijah o družinah iz plastike – saj veste koga imam v mislih, kajne? Njihovega priimka ne drznem zapisati, saj bi lahko moj računalnik storil samomor, ker se že nekaj dni nenavadno vede). Ker veliko časa posvetijo razmišljanju o raznih stvareh, informiranju ter 'razgibavanju' možganov, se jim takšne nizkotnosti zdijo potrata njihovih možganskih celic. To so sicer fantastične lastnosti, ki dejansko ne bi škodile nikomur, vendar pa je za razvoj teh sposobnosti nujno, da človek razmišlja sam zase... kar pa nam je danes od rane mladosti naprej dejansko onemogočeno (od staršev pride prisila k temu, da mora otrok k verouku, potem mora v šolo, kjer ga naučijo izredno ozkogledno razmišljati, igrati mora vsaj en inštrument in se ukvarjati vsaj z enim športom, da bi ga naredili še bolj ozkoglednega, mu starši in drugi v roke vtaknejo mobitel in / ali računalnik s prednaloženimi igricami... nato pa so tukaj še mediji, politična in verska pripadnost ter druge stvari katerim pripadamo, ker smo tako vzgojeni ali pa smo preleni, da bi o njihovi vsebini dejansko premislili).

Vendar z močnimi osebnostmi še nismo povsem zaključili. Ena izmed njihovih najboljših lastnosti je namreč dejstvo, da znajo resnično poslušati (ljudje večinoma poslušajo napol in še to samo za to, da bi se lahko primerno odzvali na povedano), vendar pa ljudje okrog njih tega ne cenijo, ker v resnici niso vajeni tega, da jih je nekdo poslušal in da bi jih še vzpodbujal k čemu. Njihovi strahovi niso iracionalni in svoje negotovosti znajo spremeniti v priložnosti. Dandanes je težko najti osebo, ki se ne bi bala ničesar, vendar pa je razlika med racionalnim strahom (npr. 'Ta izpit bom pogrnil, ker se nisem učil!') in iracionalnim strahom (npr. 'Bojim se pajkov, ker nekje obstajajo tudi pajki, ki so ljudem strupeni in ko te pičijo, umreš!'. Seveda ti ljudje takšno 'pametno' izjavo pripeljejo pri vsaki suhi južni, ki se znajde v njihovi bližini. In seveda, suha južna sploh ni pajek), vendar pa bodo tudi svoj strah pred nečim, kar lahko določijo (torej, racionalni strah) spremenili v priložnost, da se z nečim spopadejo, se morebiti znebijo tega strahu in tako bolj zrastejo kot osebnost. Njihovo vodilo v življenju namreč lahko povzamemo kot 'če se ne trudiš naučiti in se razviti v boljšo osebo, v resnici ne živiš, ampak samo obstajaš'.

507. in ko smo že ravno končali prejšnji odlomek s tako 'poduhovljenim' izrazom, naj nadaljujem temo, ki sem jo začela prejšnji teden. Čas je namreč, da zopet spregovorimo o duši, tokrat pa bomo nanjo pogledali iz verskega oz. religioznega vidika. Večina ljudi je krščanskega pogleda na stvari vajena, saj ga poslušajo od mladosti, obstaja pa še nekaj drugih precej zanimivih.

O duši so govorili že v starem Egiptu, omenjajo pa jo tudi v asirski in babilonski religiji. Šlo je za preprosto razlago tega, da je človek sestavljen iz več elementov, med katerimi so nekateri materialni in drugi ne (duša naj bi sodila v to skupino in obstajalo je več verovanj, da se duša po smrti njenega 'lastnika' naseli v kamnit monument, ki je postavljen tej osebi v spomin. Kot bi se duše naselile v nagrobnikih).

Newagerska interpretacija Atmana

Vzhodnjaške religije na dušo gledajo na različne načine. Sikhizem trdi, da je duša del boga oz. je bog sam (ko duša zapusti telo, telo umre, saj je duša tista, ki omogoča, da človek nekaj dela oz. počne. Zaradi nje je fizično telo živo), Hinduizem jo enači z 'zavestjo posameznika' (kot je že jasno, je nekatere besede izredno težko prevesti, ker ne poznamo ustreznih ekvivalentov v slovenščini ali kateremkoli drugem jeziku. Besede Jiva, Atman in Purusha so že med njimi; duša označuje nekaj, kar ima človek v lasti, zavesti pa ne more imeti v lasti, se pa ta njegova individualna zavest razlikuje od njegovih razmišljanj, želja, razumevanja in samopodobe – te stvari so deli njegove narave, zaradi katere mora duša skozi krog očiščenja – ostalo poiščite v odlomku 426, če ste slučajno pozabili), budizem uči, da so vse stvari neprestano v pretoku in ko telo umre, se njegovi mentalni procesi nadaljujejo (in se posledično rodijo v novem telesu – ker so neprestano v pretoku, se nikoli ne zgodi, da bi nekdo dobil dušo povesem enako predhodnjemu življenjskemu ciklu, prav tako pa tudi povsem drugačna ni), džainizem pa ločuje med osvobojenimi dušami (duše, ki so dosegle Moksho in se ne rabijo več vrniti v fizično obliko) in neosvobojenimi dušami (ker so duše večne in neumrljive, se na podlagi karme, ki je zasnovana na ignoranci same duše, reinkarnirajo toliko časa kot različne stvari, dokler ne dosežejo razsvetljenja, ki jim omogoči izhod iz kroga trpljenja).

Gustave Dore - Požrešnost (detajl iz Dantejevega Pekla)

Abrahamovske religije imajo precej podobno gledanje na pojem duše, ker so se vse v bistvu razvile iz enotnega nauka (njihovi pripadniki pa se še danes streljajo zaradi tega). Judovstvo trdi, da je bog dal dušo človeku, ko je iz prahu / zemlje ustvaril Adama in mu nato v nosnice vdihnil dih življenja (konec življenja tako vidijo kot konec mučenja z življenjem, dokončno odrešitev, kar pomeni tudi, da je duša dovolj modra, da se lahko približa bogu. Judje zato raje proslavljajo dan smrti nekoga kot pa rojstne dneve). Krščanstvo z nekaj tisoč svojih denominacij pa mora stvar še malo bolj zakomplicirati, kot bi sploh bilo potrebno.  Tako trdi, da je duša ontološka resničnost, drugačna, vendar neločljivo povezana s telesom (eshatologija nato uči, da ko duša zapusti telo, telo odmre, duši pa sodi bog, da določi kam bo šla – nebesa ali pekel). Krščanski kondicionalizem dušo predstavlja kot življenje (mrtvi pa spijo), anihilationizem pa je verjetno eden najbolj ekstremnih pogledov na dušo, saj trdi, da bodo duše nepravičnih prenehale obstajati, duše pravičnih pa bodo ostali v nebesih oz. v božjem kraljestvu, v božji bližini. Prav tako se krščanstvo veliko ukvarja z vprašanjem izvora duše, pri čemer lahko ločimo vsaj tri poglavitne struje prepričanja: kreacionizem duše trdi, da je bog tisti, ki da dušo človeku, traducianizem trdi, da dušo otroka ustvarita mati in oče ter da je sestavljena iz delov njunih duš, nekje najbolj razširjena ideja pa je predobstoj duš, ki trdi, da duše obstajajo že pred zaploditvijo otroka (in ta trditev niti približno ne odgovori na vprašanje od kje izvirajo duše, vendar vseeno, pr krščanstvu se lahko leta in leta vrtimo v krogu, pa bomo vedno prišli na idejo, da so nekatere stvari resno nedorečene, zato se jih razglasi za dogmo). Islam se z dušami ne ukvarja tako globoko kot krščanstvo, saj pove, da so duše nesmrtne in večne, vse kar pa človek naredi, bo sdil bog in na podlagi njegovih dejanj dušo poslal v nebesa ali pekel.

Gustave Dore - Empyrean (Najvišji krog v nebesih; Detajl iz Dantejeve Božanske komedije - Nebesa). Če imam le možnost, bom naokrog razmetala nekaj kombinacij Danteja in Doreja (avtorja enega meni najljubših literarnih del in enega meni najljubših umetnikov)

Kaj pa si o tem vprašanju mislite vi? Verujete v dušo? Kako si jo predstavljate? Jo je po vašem moč znanstveno dokazati? V enem izmed naslednjih zapisov bomo namreč pogledati tudi znanstven pogled na dušo, torej s to idejo še nismo povsem zaključili.

508. O budizmu sem že nekajkrat bolj površno sicer pisala, vendar, ker sem bila deležna manjše razlage, kako ga doživljajo njegovi pripadniki, pa naj bo še kratka razlaga tega na tem mestu.

Najprej sem izvedela, da budizem pravzaprav ni religija (religija je sistem verovanj in obredov povezanih s temi verovanji), saj ne veruje v neko nadzemeljsko bitje (v smislu boga ali nekega nad-človeka z močjo). Za budiste Buda ni bog, ampak je človek kot vsi drugi, res pa je, da je on ljudem podal pot iz trpljenja (živeti je sopomenka besede trpeti, saj se ignorantna duša neprestano vrača v življenje, ker še ni prišla do razsvetljenja). Budizem nima zapovedanih ritualov ali predpisanih molitev, saj je Buda sam izrecno določil, da noče češčenja in molitve (ker se je verjetno zavedal dejstva, da ni nekdo, ki bi izpolnjeval želje). Njegova zapoved je bila, naj vsak zase preuči njegove nauke in če se v njih 'najde' naj jih prakticira še naprej (če pa tega ne želi, pa mu ni treba, saj je odločitev posameznika odvisna od njega samega, ker nekdo lahko deluje samo v dobro lastne duše,,, khm, katoliki, poslušate?). Budistični templji imajo določene rituale, vendar pa ti niso zasnovani na češčenju nekega nezemeljskega bitja, saj se z njimi izkazuje hvaležnost človeku, ki je razkril pot iz trpljenja, molitve katere zraven slišimo pa so v bistvu namenjene vsem ljudem, saj ljudi spodbujajo k sočutju, dobroti in ljubezni ter spoštovanju do vseh živih bitij (ja, tudi do komarja katerega ste razpackali po zidu včeraj zvečer).

Zelo moderna interpretacija budizma... zelo, zelo moderna...

Nato sem izvedela nekaj, kar mi je sicer že nekajkrat bilo povedano, vendar nikakor nisem mogla smiselno interpretirati. Budizem je način življenja pz. Filozofija, ki nas vodi skozi življenje. Uči nas gledanja navznoter, uči nas naše neodvisnosti in zavedanja samega sebe. Človeka uči, kako naj ta prevzame odgovornost za svoja dejanja, misli in čustva ter naj ne išče zatočišča v vsemogočnem bogu (približno tako kot velja za napako, ko smo jo storili... če smo naredili nekaj narobe, to ne pomeni našega propada. Naš propad postane, ko nekoga drugega okrivimo za napako katero smo naredili mi sami).

Povedanih mi je bilo tudi nekaj osebnih izkušenj iz katerih je bilo moč potegniti tudi nekaj povsem smiselnih zaključkov. Npr. to, da človek, ki je vzgojen v neko verovanje od rojstva (ker, če še ni postalo jasno, sem strogo proti krstu otrok. Če bo hotel pripadati neki religiji in verovati v nekaj, naj si to izbere sam in naj mu ne bo vsiljeno s strani kogarkoli drugega – človek namreč lahko živi samo svoje življenje, ne more pa živeti življenje nekoga drugega, da bi lahko popravljal njegove napake). Monoteistične religije človeka učijo odvisnosti od boga, saj se človek obrača na t.i. vsemogočnega boga, da se ne bi rabil soočati sam s seboj (to pa je v bistvu najslabše kar lahko naredimo sami sebi). Prav tako budizem ne uči, da je treba slediti samo njegovim naukom. Namen budizma je, da bi človek poznal resnico. Ta resnica pa je še kako aktualna dandanes, saj uči, da so vse materialne stvari minljive, duša pa od njih nima ničesar.

Kratek 'plonkceglc' o budizmu

Razumevanje budizma pravzaprav sploh ni slaba ideja, saj ne gre za nekaj, kar je samo sebi namen, preko poznavanja nekaterih njegovih osnov pa lahko lažje razumemo stvari, o katerih nas učijo religije, ki so nam bile kot otrokom vsiljene (no, meni ne, vsaj kar se tega tiče sem imela precejšnjo srečo). V tem primeru bog ni sodnik na oblaku, ampak je prisoten vsepovsod, v vsaki stvari, v vsakem bitju in v vsakem človeku. Ni izven posameznika, ampak je v njem samem.

509. Poznate svoj EMŠO? Kot je blo obljubljeno zgoraj, bom na hitro vrinila sem tudi način kako ga sestavimo.

Enotna Matična Številka Občana je identifikacijska številka vsakega posameznika, način sestave te številke pa je bil sprejet leta 1976 v tedanji SFRJ in je do danes ostal nespremenjen. Na kratko povedano: EMŠO sestavlja sedem mestni datum rojstva osebe, osma in deveta številka sta številki registra v katerem je ta oseba vpisana, od desetega do dvanajstega mesta najdemo zaporedno številko, na trinajstem pa kontrolno številko.

Velikokrat se napačno interpretira ravno zaporedna številka EMŠOja, saj ljudje sklepajo, da številka 500 pomeni, da je lastnik moškega spola, številka 505 pa pomeni, da gre za žensko. Zaporedna številka kakršno najdemo v EMŠOju pa je v resnici kombinacija registra (pri nas ta nosi številko 50) in zaporedne številke rojstva. Moški prejmejo številko od 0 do 499, ženske pa številko od 500 do 999. Če bi se istega dne v Sloveniji rodilo več kot sto fantkov, bi v register vpisali številko 501 (čemur bi sledila še zaporedna številka), v primeru več kot sto rojstev deklic v isetm dnevu istega leta, pa bi stota dobila številko 506.

Kontrolno številko pa se izračuna s pomočjo modula 11. O katerem si preberite v uradnem listu Zakonodaja o Enotni Matični Številki Občana

510. Za skrajni konec pa še nekaj na kratko... Saj poznate tisto, ko veste, da morate nekaj narediti, pa se enostavno ne morete spraviti k temu, da bi to res naredili? To odlaganje in prelaganje nekega dejanja je nasploh očitno pri kakšnem hišnem opravilu, katerega nimate ravno najraje (in ne, tudi v tem primeru vam lenoba ne more biti izgovor). Temu pojavu običajno rečemo 'odlašanje zaradi tesnobe' in se lahko pojavlja tudi pri ljudeh, ki uradno nimajo tesnobe.

Lažje določanje vrstnega reda opravil (ker opažam, da vas nekatere ta ideja precej zmede)

Zaenkrat poznamo vsaj šest (definiranih) različic te tesnobe, katerih imena povedo tudi okrog česa se vrtijo: odlašanje zaradi prenapolnjenosti našega 'delovnega spomina' (oz. po domače, ker si enostavno moramo zapomniti preveč stvari); odlašanje zaradi negotovosti (ta težava je predvsem očitna pri ljudeh, ki morajo vsako stvar imeti splanirano vnaprej in ko pride do zapleta, katerega niso predvideli, enostavno ne vedo kaj narediti in zato z naslednjim logičnim korakom odlašajo v nedogled, saj sploh ne vedo kje začeti); odlašanje zaradi občutka, da imamo premalo časa, da bi naredili vse, kar moramo storiti ta dan; odlašanje zaradi tega, ker imamo previsoke standarde oz t.i. 'vse ali nič' odlašanje (če ne uspem narediti vsega, kar bi moral, potem bolje, da se sploh ne lotim te stvari); odlašanje zaradi tega, ker smo prepričani v negativen rezultat (v takšnem primeru je pol zmage skrite že v tem, da ugotovimo, da imamo preveč negativnih idej o svojem delu oz. početju); in še odlašanje zaradi kognitivne nezmožnosti (nekdo je lahko zelo talentiran, izobražen, pameten, vendar mu nekatera bolj komplicirana miselna opravila delajo težave – npr. načrtovanje ali zlaganje zaporedij logičnih korakov nekega opravila. Te težave običajno niso očitne pri vsakodnevnih opravilih, ampak, ko se neke stvari lotimo prvič). Če se večkrat spopadate s tem, da se neke stvari enostavno ne morete lotiti, tega ne pripisujte lenobi, saj bo ta ideja samo še poslabšala vaš odnos do te stvari, ki jo morate narediti. Tudi spoznanje, da se nečesa ne morete lotiti, ker vas je strah (ker gre za neko novo stvar ali pa zato, ker ste že v samem začetku sebi postavili previsoke standarde in / ali pa pričakujete negativne rezultate) vam lahko pomaga, da se s streahom spopadete (tukaj boste veliko morali storiti sami, ker sami sebe najbolj poznate).

'Jutri' je magičen svet, kjer nas čakajo vse stvari, katerih nismo uspeli opraviti danes

Pa naj vam bo v vodilo: če lahko neko stvar naredite zdaj, jo naredite zdaj. Jutri si boste našli kaj drugega za početi, saj tega nihče ne bo naredil namesto vas.

Kar se tiče tega 'nihče ne bo naredil namesto vas' velja tudi za današnji zapis (dve prečute noči, saj je bilo preko dneva preveč drugega dela, da bi lahko napisali karkoli smiselnega). Ta zapis končujem samo nekaj ur pred njegovo dejansko objavo in kot običajno je v njem veliko pravopisnih napak, napak in nekoherentnih stavkov... ampak vsega tega bi že dejansko morali biti vajeni. Povejte mi kaj o tem, kaj sem v zapisku povedala narobe, si razložila narobe ali pa me presenetite do kosti in mi povejte, da vam je kateri izmed delov bil všeč ali pa da bi lahko razmislila tudi o __________ (vstavi zanimivo temo, ki te zanima, na zanimiv način, da bo začela zanimati tudi mene). Vedno smo veseli kvalitetnih komentarjev in novih idej. Torej, do naslednjič!

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 50. del

Stromatra se zopet piše v zadnjem momentu, ker je za mano absolutno uničujoč teden (tako na psihičnem kot na fizičnem področju). Čeprav se ta teden dejansko ni zgodilo nič življenjsko pomembnega, sem se zopet uspela napsihirat zaradi določenih stvari na katere nimam absolutno nobenega vpliva. Da bi svoj gnev spravila na plano, sem zopet zapisala 10 zapiskov o raznih stvareh, med katerimi nobena nima veze s tistim, kar me je psihično tako izmučilo. Torej, kot običajno, šlo je za neko vrsto ignoriranja težave (ki z mano nima niti najmanjše povezave) in tako ta napad počasi mineva in tudi medved bo kmalu na varnem.

Kot običajno sem svoje misli zaposlila z nekaj zanimivimi temami (ki so se meni zdele zanimive, ker vi niti niste preveč ažurni v tem, da bi imeli idejo o čem zanimivem o čemer ne piše vsaj polovica interneta), ki so med seboj spet vse povezane. Če ne prej, bo to očitno v zadnjem odlomku ta teden, ko bo še posebno poudarjeno. Ker so vse stvari med seboj povezane pa se lahko izgovarjam tudi na to.

Ta teden bomo kakšno rekli o nekaj eksistencialnih težavah, katere ljudje imamo (celo do te mere, da sploh ne vemo, da jih imamo in za to krivimo svoj karakter), nekaj besed bo padlo o filozofiji in enem izmed bolj popularnih miselnih eksperimentov in kot običajno se vam bo predstavila konkretna babnica tega tedna. Vzemite si kozarec česa hladnega ali pa skodelico kave in poglejte, če boste tudi zase našli kaj zanimivega!

491. Moj računalnik vsebuje posebno mapo z naslovom 'S'. Vanjo že leta spravljam vizualne podpornike za svoje glasbene obsesije (po domačem povedano so to fotografije). Med zdravljenjem ene izmed novejših, sam se zagledala v fotografijo black metal skupine. Dolgolasci v črnem, v usnju, v okovanih škornjih... tisti okrog katerega se vrti celotna obsesija pa v rokah drži še sladoled. Na naslednji fotografiji ista zasedba, podprta še z mrkimi obrazi, ta osebek pa na tako resni fotografiji posneti sredi mesta stoji v nogavicah (brez čevljev). Nekaj fotografij naprej, zopet resni obrazi, tokrat sistematično razporejeni pred vhodom v enega najbolj zloglasnih black metal klubov v Evropi, eden izmed obrazov pa je ujet med zehanjem (mislim, da mi ni potrebno poudariti, da je na vseh treh fotografijah šlo za isto osebo, kajne?). T.i. black metal očitno ni vedno tako črn, kot ga svet predstavlja. Zato sem se vprašala, kaj pravzaprav pomeni, če se ljudje jemljemo preveč resno.

Dandanes je to ogromna težava, saj nas ima velika večina ta problem. Preresno jemljemo svojo vlogo v svetu – svoj naziv, svojo službo, starševstvo... celo svoje hobije. Večina, ki nas ima to težavo, se tega ne zaveda, to pa nam močno onemogoča naš lasten napredek, kar pomeni, da sami sebi stojimo na poti (kar takoj izniči eno izmed značilnosti ljudi, ki sami sebe jemljemo preresno – namreč, da za svoje napake krivimo druge).

Zamislite si, da imate skupni projekt s še nekaj ljudmi in odločite se, da boste vi skupino vodili (ali pa ste na to mesto postavljeni, ker se je kdaj kakšna izmed vaših ugotovitev že pokazala kot dobra – spanje na lovorikah že zveni narobe, kaj šele, da bi imelo dejansko pozitivne posledice na dolgi rok). Večino svojega časa zapravite za t.i. mikro-management, saj se vam zdi, da morate ljudi s katerimi delate, voditi skozi vsak korak, ki ga morajo narediti. Kdaj potem uspete narediti tisto, kar je bila vaša naloga na prvem mestu – izpeljati skupinski projekt? Delate enkrat več, kot bi bilo potrebno, ker ljudem neprestano dihate za ovratnik, ker morajo stvari biti izpeljane po vašem. V tem primeru je hudo zapostavljena vaša iznajdljivost, kar pošteno tepe tudi vašo prilagodljivost ('Močna, trdna drevesa se lomijo v neurju, nežnejša drevesa pa se v vetru nagibajo in se ne zlomijo' je rekel Bruce Lee). Tako ste veliko bolj utrujeni kot bi v resnici morali biti in za svoj morebiten neuspeh krivite druge ljudi. Ko ti ljudje to izvedo, vas vsi po vrsti pošljejo nekam – domnevno gre za dostojen blog, zato ne smem napisati, kar sem hotela, čeprav domnevam, da vsi veste na kaj ciljam – in nočejo več sodelovati z vami. Tako lahko dobite novo skupino s katero boste delali ali pa se odločite, da boste delali sami. Tako se lahko vrtite v začaranem krogu vse življenje (in postanete zagrenjeni) ali pa ostanete povsem sami (in postanete zagrenjeni. Verjemite mi, pri slednjem vem kaj govorim).

Ljudje, ki sami sebe jemljejo preveč resno niso odprti za nasvete ali predloge koga drugega, težko sprejemajo drugačno miselnost, svet pa je samo tak kot ga vidijo sami. Zoprna stvar. Stvari je vedno treba pogledati iz večih perspektiv, lahko, da je katera izmed njih boljša kot tista, ki jo imamo sami. Pri neki stvari, ki jo počnete, se vedno vprašajte, če ste svetovna avtoriteta na tem področju (ker t.i. svetniki ne obstajajo, se zavedajte, da ima vsak človek svoje napake, torej jo imate tudi sami. Verjetno že povedano, ampak če večkrat ponovimo, si lažje zapomnimo: 'vsaka zadnjica ima svojo razpoko... in gre za vsak drek narazen'). Če druge perspektive ne znamo sprejeti z odprtim umom, svetu okrog sebe pokažemo, da smo boljši od lastnika te perspektive – ker običajno ne vemo kako ljudje neko stvar dojemajo, kako so jo že doživeli in kakšne posledice je na njih nekaj pustilo. Lahko da ti ljudje o neki stvari resnično vedo več kot mi sami, vendar njihove izkušnje določimo za nepomembne, saj nimajo nikakršnega vpliva na našo osebno dobrobit... to pa nikoli ni dobro.

Internet je poln ljudi, ki sebe jemljejo smrtno resno. Vsakdo od nas je že kdaj bil priča nesmiselnemu prepiru na FBju ali Twitterju in vsakdo je videl že popolnoma nesmiselne komentarje pod objavami na YouTubeu ali na raznih blogih. Nekateri so dejansko tako nesmiselni, da se jim moramo pridružiti, kajne? Samo da udeležene opomnimo na to, da je naše mnenje superiorno njihovemu. Pustite ljudem, da imajo svoje mnenje – ker je to v naši naravi (da imamo mnenje o vsem, sploh pa o tistem, kar se nas ne tiče) in si v naslednjem zapisku poglejte, kako se spopasti s tem, da sami sebe jemljemo preveč resno.

492. Preden začnem z resnim zapiskom, naj vas opomnim, da situacije v katerih se znajdete nikoli niso samo bele ali samo črne (velja tudi za tistega med vami, ki trdi, da je barvno slep – pri barvni slepoti človek ne opazi katere izmed primarnih ali sekundarnih barv, ampak namesto nje vidi sivo – v sivi pa je vedno nekaj bele in nekaj črne) iz česar hitro potegnemo zaključek, da situacije niso samo dobre ali slabe, ampak so običajno kombinacija obeh. Ljudje, ki se s takimi stvarmi ukvarjajo, nas tako učijo, da naj se vedno potrudimo v situaciji, katero ravnokar doživljamo, najti pozitivne stvari, ne glede na to za kakšne malenkosti gre. To nas bo pripravilo do tega, da se ne bomo prekomerno ukvarjali z negativnostmi in se posledično smilili sami sebi ali še huje, za svoj neuspeh okrivili nekoga drugega.

Pogosto se smejte sami sebi, saj boste s tem dali na znanje, da se svojih napak zavedate in ste z njimi zadovoljni (saj veste, da tabloidi živijo od napak znanih ljudi, kajne? In ker je danes že vsaka žaba lahko slavna za prazen nič, imate tako šanso tudi vi). Težko je sprejeti, ko nam nekdo izreče nekaj, kar nas prizadane, vendar pa to vseeno ne pomeni, da je sveta konec in da ste sedaj ponižani do meja svojega dostojanstva ali še bolj. Nasmejte se temu, kar ste slišali o sebi, saj boste s tem ljudem dali na znanje, da ste kot oseba močni in se ne zlomite ob vsakem vetriču ter dovolj inteligentni, da kritike na svoj račun ne sprejemate s protinapadom, ker se vam to ne zdi smiselno (ker v resnici gre za izgubljanje energije... katere pa, priznajte, skoraj nikoli nimate dovolj). Prav tako se naučite šaliti o svojih šibkih točkah. Če svoje šibke točke izpostavljate na negativen način, vam bo sledila množica in kmalu boste imeli občutek, da vas vsi samo ponižujejo in zasmehujejo. Če pa svoje šibke točke izpostavite na zdrav, humoren način, boste delovali bolj sproščeno, kot takšni pa boste manj dovzetni za negativne kritike. Če se s tem šele začenjate spopadati, začnite z malimi koraki med ljudmi, ki jim zaupate (razglasitev svojih seksualnih fetišev se preverjeno ne razglasi na nedeljskem kosilu pri babici. Tega, khm, ne vem iz lastnih izkušenj...)

Zavedajte se svojih vrednot in sposobnosti, da bi utišali kritike iz strani drugih ljudi (vseeno pa sprejemajte kritike, ki vam gredo v korist. Oz. vse, kar ima veze z vami, dojemajte odprte glave). Zastavite si jasne cilje (ne komplicirajte, ne vključujte naključij, nezemljanov ali boga v svoje načrte, ampak si cilje zastavite tako, da jih lahko dosežete sami), ne zastavite si vse cilje naenkrat (ker se vam v takem primeru lahko mimogrede zmeša in na koncu ne dosežete nobenega) in bodite v kontaktu s tem, kar se dogaja, tudi če vam to ne predstavlja nekega močnega zanimanja – ključnega pomena sta prilagajanje in iznajdljivost. Ker sem do sebe ekstremno črnogleda in kritična se trudim svoje dobre lastnosti zapisati na seznam. Po približno treh dneh dela sta na spisku dve stvari... in pisanje blogov ni ena med njimi...

Vaša naloga ni, da zadovoljite vse. Niste božiček ali kdorkoli izpolnjuje želje (želje si izpolnjujte sami in se ne zanašajte na mitološka bitja). Težava ljudi, ki sami sebe jemljejo preresno je namreč v tem, da so vedno odvisni od tega, kako jih drugi vidijo in neprestano potrebujejo zagotovilo, da delajo prav. Res je, ljudje nas vidijo kot boljše kot v resnici smo, če jim izpolnjujemo želje , vendar pa iz tega hitro pride do izkoriščanja. Če pa npr. osebe in njihovo delo zamenjamo z denarjem – torej, nekdo nam da denar in mi mu za protiuslugo priskrbimo nekaj, česar sam noče narediti (poudarek je na besedi 'noče', ki nikakor ni ista kot 'ne more') in hitro pridemo do lobiranja. Zmanjšajte potrebo po tem, da vam mora nekdo stvari potrditi, da jih delate prav. Raje te ljudi vprašajte, kako lahko stvari izboljšate.

Kot rečeno, niste mitološko bitje ali kakšen svetnik (mitološko bitje malo drugačne sorte). Ste samo človek in v tem ni nič slabega. Imate svoje napake, te pa vam neprestano dajejo možnost, da se iz njih učite (če se le hočete. Neprestano ponavljanje iste napake pa je opisano v zgornjem odlomku). Ni pomembno če občasno izpadete smešno, saj je bilo vendar rečeno, da se naučite smejati se sami sebi. Poskusite kdaj narediti kaj novega, kljub temu, da veste, da vam ne gre (nihče se ni rodil pameten in popoln v vseh pogledih. Če ne boste poskusili, vam bo namreč odvzeta še ena možnost osebne rasti. Kot rečeno, učimo se iz lastnih napak, te pa moramo narediti, da bi videli, da niso tako grozne kot smo si sprva predstavljali).

Res je, da se včasih v naši bližini najdejo tudi nasveti, ki so nenavadni, netipični in nekateri celo absolutno debilni. Vendar zaenkrat samostojno razmišljanje o stvareh še ni protizakonito (dokler ga opravljate zase in ne v javnosti), zato razmislite o nasvetih, ki jih slišite. Mogoče se za neko stvarjo, ki se vam je zdela trapasta skriva malo več kot ste sprva mislili. Imeti odprto glavo še nikoli nikomur ni škodilo, čeprav je običajno ravno to pomenilo, da se je treba premakniti iz svoje t.i. 'comfort zonea' in dejansko narediti nekaj zase in za druge, tudi na načine, ki jih ne poznamo,

493. Pred kratkim sem naletela na zanimiv članek, ki je krasno povzel dogajanje s psihofizičnim dogajanjem posameznika v današnji družbi. Ker je članek govoril o tem, da celotna kultura izgublja dušo (in bo povzetek članka sledil v naslednjem odlomku), je najprej nujno, da povemo, kaj je duša.

V zgodovini sveta smo prišli do ugotovitve, da na to čudo, ki se imenuje duša, lahko gledamo iz treh perspektiv – filozofske, religijske in znanstvene. Ker je filozofska najlažja za razumevanje (ja, resno  tudi zaradi filozofskih pogledov na stvari je najmanjkrat prihajalo do vojn... pri religijski in znanstveni perspektivi tega ne moremo tako vneto trditi) in dejansko daje temelj drugima dvema, bomo tokrat predstavili to, v naslednjih nekaj tednih pa bosta sledila še zapiska na temo drugih dveh.

Splošni konsenz je, da je duša nematerialna in nesmrtna esenca živih bitij... in v tem momentu že pridemo do prvih razhajanj – abrahamovske religije namreč trdijo, da ima dušo samo človek (in njegova duša je nesmrtna), vzhodnjaške religije (predvsem hinduizem) trdijo, da imajo vsi biološki organizmi dušo, animizem pa trdi, da imajo vse stvari v obstoju dušo. Obstaja tudi koncept imenovan anima mundi, ki opisuje dušo sveta, katera povezuje vsa bitja oz. žive organizme na Zemlji.

Nujno je bilo dodati to fotografijo, da bo celotna stvar izpadla bolj 'odraslo'... recimo.

Tako, osnove imamo, zdaj pa lahko končno povemo nekaj o tem, kaj duša pravzaprav je. Stari Grki (predsokratiki), začetniki zahodne misli, so jo opisali kot tisto, kar človeku da življenje. Duša sama nima življenja, zato, ko se loči od telesa, se spusti v Had in izgubi vse upanje, da se bo vrnila v telo (nekaj podobnega poznajo določene religije pri pojmovanju pekla). Duša sama, medtem, ko je v telesu, mora imeti sposobnost logičnega razmišljanja, saj je logično razmišljanje najbolj božanski aspekt človeka (nekako je očitno, da bi se grška božanstva zgrozila, če bi videla v kakšnem svetu živimo danes). In ravno iz te zamisli se je razvilo Sokratovo pojmovanje duše, saj je on, kot veliki čudak v takratnem svetu trdil, da so vse telesne značilnosti in atributi človeka povezani z dušo, ki je človekov prikaz njegove izvrstnosti in božanskosti.

Platon je svojo misel izpeljal iz Sokratove in dušo predstavil kot esenco oz. bistvo človeka. Sokrat ga je naučil, da je duša sestavljena iz treh perspektiv – Logos (um, misel), Thymos (čustvo, duh) in Eros (sla, želja) – Platon pa je določil, da je samo Logos tisti del duše, ki je nesmrten. Njegov naslednik, Aristotel se je ukvarjal z drugačno težavo in namreč, spraševal se je, ali duša lahko sploh obstaja brez fizičnega telesa in ugotovil je, da ne. Učil e, da je duša organizacija med materijo (fizičnim telesom) in formo (vsem ostalim), kar omogoča popolno aktualizacijo človeka (po domače povedano je aktualizacija človeka živeti funkcionalno ćloveško življenje v skladu z razumom – in ja, tudi Aristotla bi v današnjem svetu pobralo od groze).

Iz Aristotlove misli oz. misli podobne njegovi sta izhajala tudi mojstra iz bližnjega vzhoda, Avicenna in Ibn Al-Nafis, ki sta določila, da duša in duh nista eno in isto, nato pa sta se njuni misli razšli. Avicenna je trdil, da duša izvira iz srca, Ibn Al-Nafis pa, da izvira iz vseh organov (ker sta njuni ideji veliko bolj obširni kot dva stavka, bi lahko o tem govorili več tednov skupaj... ampak ne bomo. Zaenkrat je to vse, kar morate vedeti, zato se lahko premaknemo nekaj stoletij naprej, nazaj na zahod).

Tomaž Akvinski, danes prepoznan kot svetnik v krščanstvu, je svoje čase preživljal predvsem tako, da je razmišljal tudi o stvareh, ki niso pretirano nujno povezane s krščanstvom... tako je ugotovil, da je duša prva aktualiteta, oz. prva stvar, ki da življenje (na podlagi tega je ločil tri oblike življenja – rastline (ki se prehranjujejo in rastejo), živali (ki počenjo isto kot živali samo so od njih naprednejše, ker tudi čutijo) in ljudi (ki počnejo isto kot živali, zraven pa dodajo še intelekt). Določil je, da je duša neodvisna od telesa, zato lahko brez telesa obstaja (ker je krščanstvo nagnjeno k temu, da razpravlja o stvareh, ki so bile razjasnjene stoletja prej). Racionalna duša po njegovem ni materialna in kot takšno je naravni pojavi ne morejo uničiti.

Iz misli Akvinskega pa je nekaj svojih zamislic črpal tudi Immanuel Kant, ki je določil, da 'duša pomeni 'jaz' v najožjem smislu besede'. Ker ne obstajali dokazi, ki bi naše notranje življenje lahko ovrgli ali potrdili, ne moremo dokazati nematerialnost duše, saj materija ne prepoznava lastnosti in dejavnosti duše. Da bi stvar malo olajšal, je uvedel pojem transcendentalna racionalizacija, ki pa je samo strokovno ime za človeško omejenost racionalizacije, znanja in možnosti spoznavanja (tega pa imamo dandanes ogromno in večina se tega sploh ne zaveda).

 To je približno 2000 let razmišljanja o duši na filozofske načine. V nadaljevanjih (kdaj natanko se bodo ta zgodila, vam ne povem, pustite se presenetiti) boste izvedeli še več o različnih pojmovanjih duše, tudi preko različnih religij v zgodovini ter tudi v znanosti. Zdaj pa si končno lahko pogledamo kako izgleda dušo izgubljati.

494. Neprestano hitenje, zbiranje in zapravljanje denarja, ogromno slabe volje, nezadovoljstvo nad tem kakšno življenje imamo, primerjanje sebe z drugimi ipd. Bi šamani povzeli z besedno zvezo izgubljanje duše. Celotna kultura se s to grozljivo težavo spopada, pa za to sploh ne ve. Večina pripadnikov kulture sploh ne ve, da je dušo že pričela izgubljati, saj se nikoli ni niti zavedala, da jo je kdaj imela. Ljudje izgubljamo zavedanje lastnega pomena v svetu, svoje smeri, smisel, namen in svoje povezave z drugimi in vse, kar sodi zraven.

Mogoče si mislite, da je to samo še en pojem, ki bi rad povzel lastnosti nekih drugih ljudi, da bi jih posplošil in da se vas ne pritiče. Vendar, če vam naštejem nekaj (samo nekaj) simptomov, boste videli, da je težava veliko bolj resna kot da gre za samo še eno moderno teorijo nekoga o nečem. Ker imamo ljudje različna pojmovanja tega, kar je duša, so seveda tudi simptomi izgubljanja le-te zelo različni. Nekateri doživljajo vse izmed simptomov, nekateri samo nekatere, nekateri samo enega (ali pač priznajo samo enega). Kakorkoli, šamani v preteklosti in šamani zdaj zagotovo niso ravnokar iz dreves popadali.

Dandanes imamo vsi določen problem, saj vsi stremimo po nečem več, po nečem boljšem, po nečem drugačnem (če ne zase, pa za naše potomce – tisti, ki jih imate) in ne opazimo več majhnih stvari v vsakodnevnem življenju. Naši dnevi so skoraj povsem rutinski in se neprestano vrtijo okrog opravkov, ki jih še imamo. Neprestano se sprašujemo, če smo dovolj pametni, dobri, mladi, lepi, vitki, zdravi (ali karkoli drugega) za nekaj in to nam neprestano daje občutek, da je nekdo boljši od nas (grozljiv občutek). Zato si pričnemo postavljati nerealne in neuresničljive cilje in strmimo po hollywoodski popolnosti (v bistvu ni pomembno od kje prihaja ta popolnost, saj dejansko ne obstaja). Po eni strani se počutimo kot žrtve okoliščin na katere ne moremo vplivati (ker nismo mogli študirati / delati tisto, kar smo želeli, ker nismo imeli pogojev, da bi potovali /se preselili / izpolnili svoj življenjski projekt – in ne, vaši potomci niso vaš projekt, ampak so osebe, ki bodo nekega dne imele enak problem kot ga imate v tem trenutku sami, če se ne odločite, da boste zadevo popravili), po drugi pa imamo občutek, da smo zaradi nečesa boljši od drugih in to nas pripelje do tega, da sami sebe prepričamo, da nismo dovolj cenjeni ali dovolj pomembni, da bi naredili spremembo (če vas tole mede, si še enkrat preberite o stremljenju po popolnosti...). Veliko nas je padlo v občutek nemoči, brezupnosti in pesimizma in nekateri od nas smo te občutke hoteli prekriti s preveč alkohola (ali seksa, drog, televizije, interneta, preveč dela, preveč šopingiranja, telovadbe, dela, samote, z neprestanim hujšanjem ipd. V to kategorijo sodijo vse odvisnosti, kar jih svet pozna – od tistih lažje sprejemljivih, npr. gledanje televizije ali preveč hrane / sladkarij pa vse tja do tistih resnično hudih, npr. odvisnosti od drog. Tudi odvisnost od nekoga drugega – kar veliko ljudi dandanes imenuje ljubezen ali zaljubljenost – sodi v to kategorijo, ta pa velikokrat pripelje do pretiranega ljubosumja, kontroliranja ipd. In ja, to so resni problemi, to ni samo del vašega karakterja. Sem pa sodijo tudi razne perverzije). Jasno je, da ima vsakdo od nas vsaj eno od teh težav. Povprečni življenjski izzivi nas dostikrat tako izmučijo, da postajamo otopeli.

Vsak človek (tudi tisti, ki me prepričujejo v nasprotno) ima željo nekam pripadati in nekateri bolj jasno kot drugi to tudi izkazujejo. Veliko pa nas je seveda takšnih, ki imamo vedno tisti zoprn občutek, da nam to ne uspeva, zato se nam zdi nesmiselno, da bi nas lahko kdo imel rad (ker v veliko primerih ne maramo sami sebe), sami sebe pa za vsak primer zavarujemo z napadalnostjo (verbalno / psihično / fizično...), če bi nam slučajno kdo prišel preblizu. Razvijati se začnejo depresija, tesnobnost, panične in histerične motnje, neprestana zaskrbljenost in posledični 'over-thinking' (in ja, še vedno ne premoremo smiselnega prevoda te besede).

Naši psihični vzorci v večini primerov prestopijo meje fizičnega in se pokažejo na našem telesu (do katerega imamo v veliko primerov zelo negativen odnos) in lahko razvijemo simptome bolezni – omotica, slabost in bruhanje, nihanje / pridobivanje / izgubljanje teže, nespečnost in / ali nepojasnjene bolečine (katere dostikrat rešujemo s tableti – še enkrat si preberite napisano o odvisnostih) in težave s kožo (rdečica, akne, alergije – te imajo lahko veliko vzrokov, eden med njimi je tudi ta). Velikokrat lahko te težave zvedemo na nekaj, kar zveni precej preprosto, v resnici pa je nekaj najbolj grozljivega, kar se človeku lahko zgodi: izgubljanje smisla in pomena lastnega življenja (in če vam mora o tem razlagati nekdo, ki se je leta in leta ter se še danes muči z lastno suicidnostjo, potem veste, da je stvar zelo resna).

Ker v zgodovini šamani niso uporabljali besedne zveze 'izgubljanje smisla in pomena', so jo dejansko povzeli z drugim izrazom – 'izgubljanje duše' – in v njihovih krogih se je ta izraz ohranil do danes, ko je ta težava izredno pereča, večina pa nas trdi, da smo samo utrujeni in malo otopeli zaradi stresa (zanimivo kako velikokrat lahko najdemo neustrezne izraze za nekaj, samo da bi potolažili same sebe). V resnici smo nesrečni in to do te mere, da je to del našega življenja (ne samo ob tragičnem dogodku) in zato smo nad življenje razočarani. Razmislite o tem. Vam je karkoli od tega znanega?

495. In ko smo že ravno pri tem, naj omenimo še zanimiv pojav, katerega pozna filozofija uma in zaznavanja. To je filozofski zombie (ker se mi zdi termin 'živi mrtvec' vsebinsko primeren v vseh drugih pogledih pa popolnoma zgrešen, se bom posluževala ameriške besede zombie), hipotetična kreatura, ki je na las podobna človeku, vendar ji za to manjkajo zavestne izkušnje, 'takšnost' in občutenja. Argument filozofskega zombija se običajno uporablja kot miselni eksperiment proti materializmu, behaviorizmu in funkcionalizmu (gre za oblike fizikalizma). Na kratko povedano: to kreaturo lahko udarite in tega ne bo v resnici začutila, vendar pa se bo odzvala tako kot bi se na to bolečino odzval človek – odmaknila se bo, zavpila, zajokala ipd.

Znanost ima do njih mešan odnos – zagovorniki teze trdijo, da takšna bitja niso fizično mogoča, lahko pa obstajajo v metafizičnem in logičnem smislu, nasprotniki teorije pa trdijo, da tudi metafizično in logično niso mogoča. Tudi sami zagovorniki si niso na jasnem kako naj bi ta kreatura izgledala, zato ločijo tri možne tipe – vedenjski zombie (ki je po obnašanju povsem enak človeku), nevrološki zombie (ki je fiziološko povsem enak človeku in ima celo možgane kot človek) ter 'brezdušni' zombie (kateremu, tako kot pove ime, manjka duša).

Ker je to miselni eksperiment, zanj ne obstaja fotografskih dokazov, ki ne bi vključevali prizore iz žblj kategorije filmov, torej morate biti zadovoljni z besednim oblakom, ki pomaga pojem razložiti.

Kot rečeno, gre za miselni eksperiment in pri določenih eksperimentih se izpostavlja samo en izmed teh vidikov. S tem miselnim eksperimentom se znanosti trudijo dokazati, da so zombiji mogoči (ja, pripravite se na zombie apokalipso, saj jo že zelo dolgo čakate in se je bojite). Vendar ne kot živi mrtveci kakršne jih predstavlja Hollywood in tisti, ki mu sledijo, ampak gre za obliko dualizma – ki ločuje med fizičnim in mentalnim. Nekaj o tem bo povedano še v naslednjem odlomku.

(Samo za kratek intermezzo: z opisom filozofskega zombija sem hotela dokazati nekaj povsem drugega in se vrgla v iskanje podatkov... ki pa moje teze niso potrdili. Tudi to se dogaja. Ampak ker je bila kratka 'raziskava' narejena, zakaj je ne bi vključila med svoje zapiske. Pred kratkim sem med pitjem kave videla precej pogost pojav, ki pa mi gre neverjetno na živce. Za sosednjo mizo so sedele tri mlajše ženske in ena izmed njih je v rokah držala malčico – jasno je bilo, da gre za deklico, saj je bila našemljena v majhen, siten rožnat oblaček, na glavi pa je imela pentljo večjo od svoje glave. Deklica se je po nesreči udarila z roko ob rob mize – ne hudo – vendar je odigrala vlogo vojnega ranjenca za katerega si je zaslužila vsaj 6 Oskarjev in njeno agonijo je bilo moč slišati nekaj ulic stran (in ne, ne gre za moje pretiravanje). Mama jo je odnesla v WC – običajno pomaga, da udarnine damo pod mrzlo vodo, vsaj kolikor sem slišala – medtem pa je ena izmed žensk, ki sta ostali za mizo, rekla drugi: 'Kadar se mala udari, pri njih doma običajno cela družina joče vsaj 14 dni skupaj!' (ja, resno, to ni moje pretiravanje).

S svojim zapiskom o filozofskem zombiju sem hotela prikazati, da so nekateri ljudje dobesedno naučeni, kako naj odreagirajo v določenih situacijah – to je precej dobro vidno pri otroških igralcih, ki morajo v filmih jokati na glas (verjetno ena najbolj katastrofalnih polomij kar jih je možno zaslediti na filmu, saj se običajno sliši več kilometrov daleč kako zlagano je vse skupaj). Vendar, to so igralci in so plačani za to, da pretiravajo. Otroci znajo pretiravati in s pomočjo starševske panike manipulirati z okolico, nekateri pa s tem ne nehajo niti ko odrastejo. Seveda, moja bežna izkušnja s sitnim otrokom nima veze s tem, kar je bilo opisano v samem odlomku, se mi je pa zdelo izrednega pomena, da vam jo predstavim, saj moram kot človek imeti zavestne izkušnje in občutenja. Upam tudi, da malčici roka ni odpadla, saj sem pobegnila iz prizorišča kakor hitro se je dalo. S pomočjo te dogodivščine, ki mi je uničila uživanje ob kavi sem preko miselnega eksperimenta hotela dokazati tudi, da obstajajo 'človeške lupine', na las podobne ljudem, vendar delajo stvari samo tako kakor so bile naučene, da jih delajo – npr. ker so tako naučene, tulijo ob udarcih... lahko bi rekla tudi, da verujejo v boga, ker so tako naučene, vendar tokrat ne bom svojega neodobravanja do ustrahovanja otrok z večnim trpljenjem v peklu, v primeru, da v boga ne verujejo, vlekla na plano... ups, prepozno).

496. še na hitro nekaj o fizikalizmu, ker smo ga zgoraj že omenili in je pametno, da ga na kratko predstavimo (saj z njim lahko dokažemo tudi nujnost obstoja miselnega eksperimenta opisanega zgoraj). Gre za ontološko tezo (ker sem se med študijem z ontologijo mučila več let, boste zdaj posledično trpeli tudi vi. Verjetno ne več let), ki trdi, da je vse fizično in nad (pod, pred in za ter tudi ob straneh) fizičnim ni ničesar (tipični monizem, ki je zasnovan okrog ene substance – v nasprotju z dualizmom, ki je zasnovan na dveh). Razvil se je, ko je materializem uspešno dokazal več svojih idej in je v veliko pogledih še vedno podoben materializmu, se pa (ker morajo vse stvari napredovati in se razvijati) v nekaj paradigmah od njega razlikuje.

V navezavi na zgornjo temo, ga lahko povzamemo v nekaj idejah, do katerih si pomagamo z zgornjim miselnim eksperimentom: Vse, kar v našem svetu obstaja, je fizično (tudi zavest, človeška narava, obnašanje... – in pozor, poudarek je tudi na besedni zvezi 'v našem svetu') in če je fizikalizem resničen, potem mora na metafizični ravni obstajati tudi svet v katerem je vse enako kot v našem, realnem svetu, vključno z zavestnimi izkušnjami. Tako smo ustvarili svet, ki je enak našemu, vendar v njem ni zavestnih izkušenj oz. zavesti, kar pomeni, da je tak svet metafizično mogoč, kar pa pomeni, da je fizikalizem nemogoč (ker ne odobrava dveh substanc - fizično in metafizično). Fizikalizem je torej v našem svetu nemogoč, vendar dualizem (iz katerega izhaja eksperiment filozofskega zombija) zagovarja ideje, da poleg našega sveta obstaja še t.i. nasprotni svet (torej, v tem primeru, metafizični svet) – teza katero dostikrat zasledimo v cenenih  sci-fi zadevah in da obstaja svet v katerem ni prisotna 'takšnost' (kot smo je vajeni v našem svetu in so tam stvari drugačne). Te ideje pa pripeljejo do ugotovitve, da so vsa zavestna bitja filozofski zombiji (vsa 'dejanska takšnost' je 'neprisotna takšnost'... in možgani zavrejo).

Ta sklep je logično pravilen, vendar zagovorniki fizikalizma trdijo, da v bistvu izniči samega sebe. Vse na našem svetu je fizično (kot že rečeno, monizem) in zatorej ustvarjati drug svet, ki bi bil fizično enak našemu in bi vseboval zavest (ki je po prepričanju fizikalizma prav tako fizična) nesmiselno, saj bi bil v vseh pogledih enak svetu v katerem smo zdaj.

Stilizirana podoba človeških možganov sestavljena na ideji fizikalizma... narisana so vsa kolesca, ni pa tudi nujno, da je potrebno vsa imeti...

Kratek povzetek preden vam resnično zakuhajo možgani: fizikalizem je teorija, ki predpostavlja, da so vse stvari v obstoju zasnovane na fizikalnih pojavih in jih je kot takšne mogoče razložiti s fiziko (tisto šolsko ali tisto malo bolj resno oz. komplicirano). Tako tudi človekovo zavest, razmišljanje, dojemanje ipd. Razlagajo s pomočjo nevrobiologije – torej je vsaka naša misel (ideja, dojemanje sveta, naš karakter ipd) dejansko samo zaporedje vzdraženih živčnih končičev in pretoka kemičnih substanc v naših možganih. Ker so nekatere stvari postale pretežke za razumevanje, se je tudi sam fizikalizem razšel v dve osnovni struji – prva trdi, da je vse mogoče dokazati s fiziko, ki jo trenutno poznamo, druga pa, da nekaterih stvari še ne moremo razložiti, jih bomo pa sposobno koherentno razlagati v prihodnosti, ko bomo poznali t.i. idealno fiziko. V idealnih časih bom tudi jaz znala koherentno razložiti kakšno resno stvar, ampak, ker zdaj nismo v idealnih časih bom na tem mestu nehala razlagati to temo in svoj nos zapičila kam drugam.

497. Ker je bilo precej govora o metafizičnem v zadnjih dveh zapiskih, moram nujno podati tudi zanimivo besedo, ki sem jo slišala v še bolj zanimivi glasbeni referenci – in ne, to ni 'metafizično'. Gre za (meni osebno) zelo zanimivo besedo metachthonia. Nekako logično je, da gre za grško besedo, kajne? Pa tudi precej v letih je že ta beseda.

Grška predpona 'meta-' (μετα-) označuje 'potem' ali 'preko' in je v originali imelo vsakodneven pomen in tudi takšno uporabo. Z uporabo tega prefiksa v drugih jezikih (predvsem angleščini) je njen pomen postal malo bolj ezoteričen in danes pomeni koncept, ki je abstrakcija drugega koncepta ali pa temu konceptu nekaj doda ali ga razloži. Pogosto ga zasledimo v filozofiji, občasno pa tudi v znanosti.

Beseda 'chthonia' izhaja iz besede 'chthonios' (Χθόνος), ki pomeni 'pripadajoč zemlji' (oz. zemeljski) ali podzemlju. Beseda metachthonia tako označuje obdobje po koncu Zemlje. Večina znanstvene fantastike domneva, da jo bo takrat nasledilo še kaj bolj čudnega.

Vsaka stvar v obstoju ima svoje trajanje - od trenutka (s preučevanjem zgodovine so ljudje, ki so za to usposobljeni, ugotovili, da ima vsaka ura 40 trenutkov, torej zelo strogo gledano trenutek dolg natanko 90 sekund. Trenutek je bil uradna merska enota za merjenje časa potem, ko je bil uveden seksagesimalni sistem (konec 13. Stoletja, čeprav je nastal že pred našim štetjem, pri Sumercih) – številčni sistem, ki ima za osnovo številko 60. Ta se še danes uporablja za merjenje časa, kotov in geografskih koordinat. Indijska Vipassana Dhura pa je kot trenutek definirala en objekt percepcije – en vdih / en pogled /en pomežik / en zvok ipd. Tako da ni nujno, da je 'trenutek' natančno določen), preko starosti vesolja (okrog 14.8 milijard let) pa vse tja do čakanja konca nogometne sezone (cela večnost) ali čakanje, da ljudi sreča zdrava pamet (večnost krat vsaj dve). Tako bo tudi Zemlja nekoč prišla do konca svojega obstoja.

(tokrat ostanete brez fotografije, naj pa vam bo v izziv si domisliti načina, kako mislite, da bo prišlo do konca Zemlje in kaj se bo zgodilo potem)

498. Z razpravljanjem o ideji, da vsaka stvar sreča tudi svoj konec (in nekaj zrnc pametovanja o vesolju, ki je bilo tudi zgoraj zelo na kratko omenjeno), je tako pametno, da povemo nekaj o nastanku Zemljinega satelita, Lune. Res je, čisto prav imate, o Luni smo govorili že velikokrat... pa vseeno še ne vemo vsega.

Za ljubitelje sage Vojne Zvezd: se vam ta prizor mogoče zdi znan?

Med prvim obiskom Lune s strani človeka so bili zbrani vzorci tega, kar se na površju Lune nahaja, ti pa so bili posledično tudi več desetletij preučevani na razne mogoče in že skoraj nemogoče načine. Ekipe znanstvenikov so tako ugotovile, da imata Zemlja in Luna skoraj enako sestavo.

To begajočo informacijo so znanstveniki razložili s pomočjo časovnice našega sončnega sistema, za katerega so izračunali, da je star približno 4,6 milijarde let. 100 milijonov let kasneje je v prednico našega domačega planeta – proto-Zemljo – priletel asteroid / manjši planet v velikosti planeta Marsa, ki je potoval okrog 20 km/s (torej še hitreje kot denar iz bančnega računa). Sila udarca je bila tako močna, da sta se Zemlja in manjši planet, danes poimenovan Theia, spojila, približno en procent njune mase pa se je razletel po bližnji okolici (ker je to pri eksplozijah nekaj povsem naravnega). Dva (ali več) izmed večjih kamnitih kosov, ki so ob eksploziji odleteli v vesolje, so se več 100 milijonov let lovili okrog novonastale Zemlje (ki ima izredno močno gravitacijo), se en v drugega zaletavali in se združevali. Sčasoma je tako nastala krogla magme (kakršno najdemo v središču Zemlje) in zaradi neprestanega premikanja okrog materinskega planeta se je njeno površje pričelo ohlajati. Tako je nastala tanjša skorja, pod katero pa še danes vre. Objekti, ki so v površje Lune prileteli (ker Luna nima atmosfere in se objekti v atmosferi niso sežgali) so na njenem površju pustili sledi v obliki kraterjev. Večje kraterje je izoblikovalo premikanje tektonskih plošč (podobno kot na Zemlji).

Ker je večina materialov, ki Luno sestavljajo prišla iz Zemlje, je potem logično, da jo sestavljajo isti elementi kot Zemljo (kamenje in železo ter prepoznavne količine magnezija, silicija in kisika – težji elementi, npr. iridij in platina so se med formiranjem premaknili bolj proti sredini in jih danes na površju najdemo samo v sledeh – tako kot na Zemlji). Kamniti planeti osončja (Venera, Merkur, Zemlja in Mars so se izoblikovali iz kamnitih tvorb v protoplanetarnem disku, ki je krožili okrog Sonca, na podoben način kot je kasneje nastala Luna). S pomočjo te simulacije so bili znanstveniki tudi določiti kako stara je Luna. Namreč, če bi se izoblikovala kasneje kot se je (pred 30 do 50 milijoni let), bi se v njenem plašču nahajala več težjih elementov kot se. Ker sta Zemlja in Luna sestavljeni iz istih elementov, v Zemljinem plašču pa najdemo še manj siderofilnih elementov (kemijski elementi, ki se hitreje vežejo na železo) kot na Luni, je mogoče sklepati, da je Zemlja starejša od Lune in tudi, da je Luna nekoč dejansko bila del Zemlje.

Medtem ko imajo nekateri planeti v našem osončju več lun (Saturn celo več kot 30), ima Zemlja samo eno, vendar pa je ta sorazmerno s planetom okrog katerega kroži, zelo velika, saj predstavlja kar 1% Zemljine mase (kar je za Luno ogromno, saj so druge lune v našem solarnem sistemu običajno manjše in imajo manj kot 1% mase planeta okrog katerega krožijo.

499. Ko pa smo že ravno pri Luni, se en zanimiv dogodek, ki nas čaka 20.6. ponoči. V ponedeljek se bomo znašli v poletnem solsticiju, v tej isti noči pa bo nastopila tudi polna luna (tak dogodek se je nazadnje zgodil leta 1948, zato lahko rečemo, da gre za redek pojav.

Ob poletnem  solsticiju imamo tako največ minut dnevne svetlobe (letos bo pri nas to znašalo okrog 15 ur in okrog 50 minut – čas med sončnim vzhodom in zahodom bo v Mariboru od 5:04 do 20:54, v Celju od 5:07 do 20:54, v Novem mestu od 5:09 do 20:52, v Kranju od 5:10 do 20:57 in v Ljubljani od 5:11 do 20:56). Na ta dan Sonce vzide na najbolj levi strani obzorja, je opoldnevom na najvišji točki nad obzorjem, zvečer pa zaide na najbolj desni strani obzorja – ta dan Sonce naredi svoj najbolj izrazit lok po nebu. Če v to enačbo dodamo še polno luno, dobimo kar nekaj zanimivosti: ker je Sonce ob poletnem solsticiju na svoji najvišji točki na horizontu, je Luna na svoji najnižji. Ker je tako nizko, njena svetloba pronica skozi gostejši zrak, kar nam omogoči, da jo vidimo kot da je jantarjeve barve – oz. 'medena Luna'. Ker bo Luna povsem 'polna' v Ponedeljek zjutraj, bo enako 'polna' izgledala v Nedeljo in v Ponedeljek zvečer, kar praktično pomeni, da bo polna kar dve noči.

Če se vam to ne zdi zanimivo, si v ponedeljek  čez dan oglejte svojo senco. Ta dan bo najkrajša v tem letu.

500. za skrajni konec pa še konkretna babnica tega tedna in zaključila jo bom z istim človekom kot sem zapisek tega tedna začela. Ta me je spomnil na to, da se okrog dotične boginje iz indijske mitologije vrtim že lep čas, o njej pa nisem povedala še nič oprijemljivega (seveda, tukaj ni bilo nobenega dejanskega pogovora, ampak samo moje blodnje ob določeni glasbeni referenci z imenom boginje, katero nameravam opisati).

Kali, znana tudi pod imenom 'temna mati' je hindujska boginja stvarjenja, ohranjanja in uničenja, ena oseba s tremi oblikami (podobno kot Morrigan v zapisku 184) – devica, mater in starka. Čeprav je danes prepoznavna predvsem po svojem aspektu uničenja (velikokrat upodobljena med tem ko požira drobovje svojega mrtvega partnerja, Shive. Dostikrat je Shiva predstavljen kot uničevalec, Kali oz. Maha-Kali pa je moč s katero on deluje, torej je ona njegova shakti, brez katere Shiva ne more delovati – to da ga 'žre', pomeni, da je brez njene moči on sam nemočen). Poznavanje njene vloge v mitologiji se za večino ljudi tukaj zaključi. Res je, da Kali uničuje, vendar to počne zato, da bi lahko kot nebeška mater ponovno ustvarila – ona uničuje greh, ignoranco in propadanje.

To ni običajna ponazoritev tega kako ženske nažiramo moškim, za tem se dejansko skriva malo več teorije. Seveda, sposobne smo tudi nažirat do onemoglosti, ampak takrat običajno nimamo štirih rok in ogrlice iz človeških glav za vratom...

Njena aspekta deviškosti in materinskosti simbolizirata 'ženski princip'. Deviškost je simbol življenja (oz. stvarjenja), materinstvo pa je simbol rojevanja (oz. ohranjanja), njena podoba pa kaže na močno povezanost med dajanjem življenja, ohranjanjem in smrtjo. Kot mater je bila Kali večkrat imenovana Karuna (zaklad oz. prebivališče sočutja), tista, ki daje življenje svetu in življenje vseh življenj. Prva ustvarjena ženska kot jo priznava Krščanstvo, Eva, je imela podoben naziv v Stari zavezi – Mater vsega živega (domneva se tudi, da njeno ime izhaja iz imena, ki ga je nekoč nosila Kali, Ieva oz. prvobitni ženski princip manifestacije, ko je rodila svojo prvo utelešeno formo, katero je poimenovala Idam).

Kot ženski princip je predstavljena tudi kot prvobitna gmota iz katere je vse izšlo, dostikrat pa je v tej vlogi upodobljena kot morje krvi (kri kot vir življenja). Zato so še danes žrtvovanja živali v njeno čast. Vsak dan v Indiji kozla nasadijo na kol (Kali in Shiva naj bi oba zahtevala, da mora koza biti moškega spola, saj naj moški ne bi imeli velike vloge pri ustvarjanju, ohranjanju in uničevanju). Njeno dokončno uničenje stvarstva je zapisano v vsakem posamezniku posebej, zato se njeno karmično kolo neprestano vrti (zapisek 282, če ste slučajno pozabili, kaj Karma pravzaprav je), kar omogoča oz. povzroča reinkarnacijo. Ona bo požrla čas in se vrnila nazaj v svojo črno brezobličnost (elementarni kaos, kot ga opisuje večina mitov o stvarjenju).

Tako, računalnik je zopet pričel doživljati suicidne napade – verjetno je moja suicidnost prešla nanj in zdaj nama bo skupaj vseeno za vse. Recimo. Upam, da ste ta teden izvedeli kaj novega, kaj, nad čimer ste se vsaj malo zamislili ali pa kaj, kar ste z veseljem prebrali.Do naslednjega tedna pa berite, pišite, kritizirajte (z dobrimi argumenti) ali presenečajte s tem, da daste kakšno res dobro idejo. In seveda, ponudba velja še vedno: pridite na idejo o kvalitetni temi in če jo boste tudi meni predstavili na zanimiv način, bom mogoče o njej kakšno rekla. Naslednji teden Stromatra praznuje prvi rojstni dan in mogoče bo naredila kaj posebnega, nujno pa ni. Kot že rečeno, nikoli ničesar ne pričakujte, tako boste najmanjkrat razočarani. Torej, do naslednjič!