Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 26. del

Božiček je prinesel še eno Stromatro – če vanj verjamete seveda. Če ne, vam jo pač prinaša moja malenkost, medtem, ko vršim svoje vsakopraznično kujanje na dolge proge. Tudi tokrat bo nekaj malega govora o božičku, predvsem o nekaterih delih njegove osebnosti, o katerih svojim otrokom raje ne bi predavali, poleg tega pa bo pogovor tekel tudi okrog zanimivega darila, katerega je Norveška namenila Finski, gozdu samomorov, eni izmed valižanskih pogrebnih soban, pomoči pri predoziranju z opijati in seveda o filmu Neverending Story. Ker imate uvodnika več kot dovolj (v mislih imam vse tri in pol bralce, ki jih tole razbijanje glave premore), bom nehala dolgoveziti in vam ponudila zapiske tega tedna.

251. Ker gre za eno najhujših obdobij v letu, naj se vse skupaj začne z malo morbidnosti (pravzaprav pa je vse prepolno kičeraja in prisilne sladkobe). Tokrat naj bo to aokigahara ali 'gozd samomorov'. Gre za gozd pod japonsko goro Fuji, ki velja za drugo najpopularnejšo lokacijo za takrat, ko hočete narediti samomor (prva je most Golden Gate v San Franciscu v ameriški zvezni državi Kaliforniji).  Od petdesetih let 20. Stoletja je preko 500 poslovnežev šlo v gozd, le redki pa so se vrnili. Povprečno število samomorov je nekje med 10 in 30 letno, največ pa jih je bilo leta 2002, kar 78.

V bistvu se je zgodba t.i. gozda samomorov začela zaradi gozda, ki je težje prehoden, ljudje pa imamo pravzaprav običajno tendenco, da se v gozdovih izgubimo. Ljudje izgubljeni v gozdu Aokigahara imajo potem še dodatno težavo, da jih veliko ni nikoli več znalo priti ven. Policisti so zato po gozdu namestili znake, ki ljudem pomagajo najti pot nazaj domov, tako ali tako.

Domačini, ki živijo v bližini gozda, so se v desetletjih odkar gozd velja za prepoznavnega, naučili razlikovati med tremi tipi ljudi, ki vanj vstopajo: to so navdušenci nad naravo in športniki, ki bi radi uživali v pisanih panoramah gore Fuji, radovedneži, ki bi si radi na lastne oči ogledali makaber, ki naj bi se odvijal v tem gozdu (ja, nekateri ljudje še vedno samomor pojmujejo kot nekaj grozljivega... eni od teh zagotovo nismo tisti, ki smo se z njim že hoteli pobliže spoznati) in seveda, uboge duše, ki se iz tega gozda ne nameravajo vrniti.

Po japonskem izročilu velja, da če trupla nikoli ne odkrijejo, to zelo razburi njegovega duha, ki nato noči prebije tako, da kriči in joče, kar lahko celo njegovo nikoli najdeno truplo pripravi do tega, da se začne premikati samo od sebe in se tako postavi na mesto, kjer bi ga lahko kdo našel. Ena izmed možnih razlag je tudi v tem, da v gozdu živi veliko divjih živali, ki trupla ali njihove posamezne dele raznašajo naokrog. Krajevni policisti dostikrat poudarijo, da v tem ni nič lepega, domačini pa trdijo, da jim gre dejstvo, da živijo tako blizu gozda samomorov, na živce. Letno tako najdejo okrog 70 trupel v različnih stanjih razpadanja, katerim je tako omogočen poslednji počitek.

252. Če smo začeli s samomorom, pa bomo nadaljevali z umorom in ker je ravno čas za domnevno bucmastega možiclja, ki se plazi po tujih hišah in notri pušča darila, naj bo tokrat govora o morilskih božičkih. Gre za lik v sodobni pop kulturi, ki je v bistvu nasprotje 'doberga' božička, ki ima z njim samo skupna oblačila. Okrog te figure je bilo napletenih že ogromno zgodb, knjig, filmov, stripov in predvsem urbanih mitov. Gre za božička, ki terorizira vse okrog sebe (ker sem ena izmed tistih, ki ne želi neznancev spuščati v hišo, sem domnevala, da je to v bistvu  prav tako nočem prejemati daril od neznancev... običajno ostane pri tem, da si darilo za božič kupim sama).

Začelo se je okrog leta 1942, ko so v stripu Leading Comic božička predstavili kot morilskega pirata. Dandanes se nam to ne zdi nič kaj posebnega, takrat pa je šlo za skorajšnji škandal. Capitain Bigg je bil del skupine hudobcev, ki so delovali pod okroiljem Black Star-a, za praznike pa se je odločil, da se bo našemil (ker, če smo pošteni, tega mu dejansko nihče ni prepovedal), svoje žrtve pa je obdaroval z nakitom, kar ga je predstavilo kot nekoga, ki dejansko nima vseh koleščk na mestu kjer bi morali biti...

V sodobniku stripa Leading Comics, The Spirit, so prav tako začeli eksperimentirati z izpeljavami lika ponorelega božička, vendar pa je njihov lik, ki ga je zasnoval znameniti Will Eisner, še vedno samo malo zmeden in ne v resnici zloben ali hudoben.

 Prvi preboj, ki je napeljeval na morilske božičke kot jih pop kultura pozna danes se je zgodil v stripu Vault of Horror, njihov božiček pa se je že pokazal kot bolj grozljivega in zloveščega (opomniti vas moram, da je šlo za strip, ki je bil izdan pred nastopom kode – Comics Code Authority – ki prepoveduje določene stvari objavljati v stripih. Ta ekipa je bila ustanovljena leta 1954, ni pa nujno, da na njen nastanek ni vplival tudi ta strip). Nastanek CCA je morilske božičke za skoraj 15 let poslal na hiberniranje, saj se je komisija dejansko prlevila v neke vrste cenzuro.

Res je, da se je zgodba o tem kako je Grinch ukradel božič izšla leta 1957, vendar v njej dejansko ne gre za prepovedano tematiko nad katero je prežala CCA. Šele leta 1969, ko je izšel Santa Claws v zborniku Web of Horror, je bilo jasno, da so se morilski božički vrnili. Santa Claws opisuje zgodbo vampirja, ki mu oblačila božička prinesejo zaupanje otrok (mislim, da posledic ne rabim natančno razlagati...), dokler ga dokončno ne ustavi pravi božiček (gre za enega najbolj nenavadnih plot twistov v zgodovini stripov).

Medtem, ko je popularnost morilskih božičkov naraščala skozi sedemdeseta in osemdeseta leta 20. Stoletja (80. Leta 20. Stoletja so bila namreč najboljši čas za t.i. 'b grozljivke', saj so te nastajale po tekočem traku). V devetdesetih letih je žanr postal dobro sprejet med vsemi gledalci filmov (ne samo zbiralci in oboževalci), zato so si lahko njihovi ustvarjalci privoščili vedno več. Žanr je tako vsako leto popularnejši, morilski božički pa so vsako leto bolj okrutni in nasilni, vedno večkrat pa se pod božičkovimi oblačili skrivajo bizarne kreature iz nočnih mor.

253. v preteklem tednu smo bili priča tudi dogodku, katerega doživimo sicer vsako leto dvakrat, vendar je okrog njih spletenih toliko zgodb in vraž, da so nekatere od njih pokradle tudi velike religije... preden se preveč zapletem v kompliciranje proti religijskim sistemom, naj vam omenim, da bom govorila o solsticiju in namesto, da bi opisovala vse zgodbe, ki so bile okrog tega naravnega dogodka spletene v času od nastanka prvih civilizacij, bom raje povedala kaj pravzaprav je in kaj to pomeni.

Solsticij je astronomski dogodek, ki se dogodi vsako leto junija in decembra označuje pa trenutek, ko je Sonce najvišje nad Zemljinim nebesnim ekvatorjem – po domače povedano, gre za najdaljši dan in najkrajšo noč v letu, decembra pa gre za ravno nasprotno stvar – ker je Sonce najnižje nad Zemljinim nebesnim ekvatorjem, gre za najkrajši dan in najdaljšo noč v letu (govorim o urah trajanja in ne o t.i. Silvestrski noči, katere naj bo večino prebedeli).

V tem momentu je nujno poudariti, da nebesni ekvator ne sovpada z Zemljinim ekvatorjem (navidezno črto potegnjeno tako, da je enako oddaljena od severnega in južnega pola, ki razdvaja Zemljo na severno in južno hemisfero). Zaradi Zemljine naravne oblikvitete (nagnjenosti), ki znaša 23,4⁰, je tudi sam nebesni ekvator od svojega matematičnega soimenjaka nagnjen za toliko stopinj. Ta nagnjenost pa je krivec za nastanek nekaterih zelo široko razširjenih zgodb, ki so jih civilizacije, ki niso obvladale matematike in astronomije (in za božjo voljo, nehajte enačiti astronomijo z astrologijo – glejte naslednji post) niso poznale in so v momentu, ko je prišlo do enega ali drugega izmed zgoraj opisanih dogodkov, sklepali, da se neko samovšečno božanstvo zmrduje nad njihovim početjem. Skozi stoletja so te zgodbe, s katerimi so večinoma strašili otroke, prerasle v legende, ki so nato rojevale nesmisle v katere so ljudje nagnjeni verjeti še danes. Kdo je ukradel solsticij in kaj je z njim storil... mislim, da že veste.

Torej, na kratko: za to, da lahko proslavljate noč v kateri v vašo hišo pride neznan okrogel možicelj, ki vam domnevno prinese darila, se morate v prvem planu zahvaliti Zemljini legi oz. nagnjenosti njene osi, ki prebivalcem Zemlje daje možnost preživetja in opazovanja naravnih pojavov, katere drugače ne bi opazili (če bi Zemlja stala 'naravnost').

Nasproten pojav solsticiju (solsticij je beseda grškega izvora, ki združuje besedi sol (sonce) in sistere (stati pri miru) in v bistvu opisuje moment, ko Sonce doseže najvišjo / najnižjo točko na nebu, potem pa obrne smer – iz najvišje točke gre proti najnižji in obratno) je ekvinokcij oz. po domače 'enakonočje', ki se dogodi prav tako dvakrat na leto (marca in septembra) in kot pove njegovo ime, označuje moment v katerem sta dan in noč enako dolga.

254. Kot obljubljeno, moram najprej podati krajšo razlago med astronomijo in astrologijo, saj so ljudje dostikrat prepričani, da gre za eno in isto stvar, kar pa je, tako kot v dosti človeških prepričanjih, čista buča.

 Astronomija je naravna znanost, ki se ukvarja s stvarmi izven Zemljine atmosfere – fizika, kemija in evolucijski procesi stvari, katere vidimo na nebu – zvezde, planeti, asteroidi, kometi, lune, galaksije, zvezdne meglice, ter tudi procesi, ki se dogajajo okrog teh objektov – supernove, žarčenja vidne in nevidne svetlobe, kozmična sevanja ipd. Gre za oprijemljivo znanost, čeprav se večine njenih objektov še ne moremo direktno dotakniti.

Po drugi strani pa je astrologija študij o premikanju nebesnih teles – ozvezdij in samih zvezd – po nebu in ugotavljanje, kakšno sporočilo nam preko tega premikanja želijo poslati božanske sile, kako so ti premiki zaznamovali posameznikovo preteklost, kako se bodo pokazali v sedanjosti in kakšne posledice bodo imeli za prihodnost. Astrologija navkljub splošnemu prepričanju ni prava znanost, čeprav ljudje lahko za vedeževalkine besede stran vržejo ogromne količine denarja (ironično, v največ primerih, ko ji postavijo vprašanje o tem, če bodo zadeli jackpot pri kakšnem lotu). Res je, da gre za opazovanje nebesnih teles, katero se odvija že okrog 4000 let – in v tem času je logično, da je bilo moč opaziti tudi določene nenavadne in nepričakovane premike nebesnih teles, opaženo pa je bilo tudi, da imajo nekateri položaji nekaterih nebesnih teles lahko močan vpliv na obnašanje in počutje neke osebe (tisti, ki trpite za meteoropatijo že veste o čem govorim), vendar pa v nobenem primeru ne moremo trditi, da je astrologija objektivna in oprijemljiva znanost.

Torej, na kratko: astronomija se ukvarja predvsem s tem, ali je možno življenje na drugih planetih (letos je bilo prvič v zgodovini izpostavljeno tudi dejstvo, da niso vse oblike življenja zasnovane na ogljiku, tako kot čkovek, ampak da je povsem možno, da obstajajo na drugih planetih živa bitja zasnovana na drugih elementih periodnega sistema), astrologija pa se sprašuje kateri premik katerega ozvezdja bo ta teden iz vas naredil kretena (če je nekdo kreten, je nesmiselno, da se izgovarja na svoj zodiakalni znak in krivdo vali na horoskop tega tedna, saj je kreten ravno zaradi tega, ker to v resnici verjame).

255. Kljub temu, da naj bi dnevi okrog današnjega bili zasuti s snegom (skoraj vse 'božične popevke' govorijo v prid snegu, mrazu, stiskanju pred kaminom ipd.), se iz kratkega obiska zamejstva vračam bolj v stilu 'magla svuda, magla oko nas...'. zato je nujno, da vam nekaj snega natrosim tukaj gor (saj vendar veste, da je za določeno atmosfero nujno nekoga angažirat, ker to v gospodarstvu že spada pod storitve...) in sneg običajno zaznamuje zimo. Po drugi strani pa je čas za eno konkretno babnico in tokrat naj bo na vrsti Cailleach, keltska boginja zime.

Utelešenje t.i. 'temne matere' (kar bi znalo biti razloženo v naslednjem zapisku... ni pa nujno... odvisno od tega, koliko me bo služil spomin), katero poznajo na Škotskem in v predelih Irske, je običajno opisana kot starejša ženska z enim očesom, zelo slabimi zobmi in skuštranimi, neurejenimi lasmi. Poznana je kot boginja žetve, zato se pojavlja v jeseni, s seboj pa običajno prinese tudi nevihte, neurja, veliko vode in mraz.

Svetu vlada v zimski polovici leta, kar pomeni, da se pojavi okrog Samhaina (tisti bolj komercialno usmerjeni ga poznate kot Halloween ali Noč čarovnic) in Zemlji vlada do Belteana, ki nastopi 1. Maja. Z njenim nastopom začne Zemlja vsak dan po malem umirati, zato je čas, da se poberejo pridelki, ki jih ponuja, nato pa se jo pusti počivati. Sicer Cailleach velja za boginjo, ki prvotno uničuje, prav tako pa je sposobna ustavriti novo življenje. Miti govorijo o tem, da je s svojim magičnim kladivom ustvarila hribovja, doline in jezera na Škotskem, prav tako pa jo poznajo kot zaščitnico divjih živali, predvsem srnjadi in volkov (zato jo na veliko slikah tudi lahko vidimo jahati velikega sivega volka). Na irskem jo poznajo kot zavetnico suverenosti vladarjev, saj kraljem ponudi, da svoje dežele vodijo kot suvereni, neodvisni vladarji. Nekatere zgodbe trdijo tudi, da se vedno prikaže kot grda stara coprnica, če pa so do nje prijazni, pa se spremeni v lepotico in jih za prijaznost bogato nagradi (in brez zamere, dekleta smo običajno takšna).

256. V predhodnjem odlomku ste se srečali s pojmom 'temna mater', zato je – ker me spomin še služi – čas za krajšo razlago tega pojma.

Grški boginji Demetra in Perzefona (če tudi vas spomin še ne zapušča, o eni izmed njiju je tekla beseda v odlomku 214) sta močno povezani s časom jesenskega enakonočja. Ko je Had ugrabil Perzefono, je to sprožilo verižno reakcijo dogodkov, ki so pripeljali do tega, da se Zemlja preko zime zavije v temo (v smislu nerodovitnosti, mraza, bolezni ipd.) in to je čas, ko nastopi najbolj grozljiv izmed treh aspektov trojne boginje (na kratko, ker boste temeljite razlage deležni kdaj drugič: trojna boginja so trije obrazi ene same boginje oz. spremljevalke vrhovnega boga v veliko poganskih kultih. Gre za aspekte deviškosti, materinskosti in starosti (katero veliko ljudi povezuje tudi z izgubo lepote, ženstvenosti ipd. Zato ta aspekt velja za najbolj grozljivega, saj je ženska že izgubila svojo zunanjo lepoto, premore pa veliko življenjske modrosti in izkušenj, ki jo opozarjajo na to, da je do zdaj preživela ogromno), ki v bistvu predstavljajo tri časovna obdobja v življenju ženske.

Tako temna mater oz. zadnja faza trojne boginje več ne prihaja med ljudi s košaro polno cvetja, temveč s srpom in koso, da bo požela kar je zasjala, ko je prišla s košaro polno cvetja.

Novodobni wiccan kulti je dostikrat povezujejo tudi z Innano, Kali, Tiamat, Nemezo in Morrighan (odlomek 184 vas je seznanil tudi z njo... ostale pa še pridejo na vrsto). Gre za boginje, ki naj bi dajale notranjo moč svojim častilcem, jim pomagala, da se znebijo lastnega trpljenja, da iz negativnih izkušenj, katere nosijo v sebi, naredijo pozitivne (v smislu naukov, ki jih daje življenje).

Izraz temna mater je tako oznaka za mater (ker je materinstvo še vedno na izmed prvenstvenih nalog ženske, če ne celo najbolj izpostavljena) v jeseni svojega življenja. Ima izkušnje, veliko je preživela in veliko se je iz tega naučila in svojo modrost je pripravljena deliti z drugimi, prav tako pa je ni strah požeti, kar je v življenju zasjala. Če se še spomnite predhodnega odlomka, je bilo rečeno, da se prikaže kot grda stara coprnica, če pa so do nje prijazni, se spremeni v lepotico... no, zdaj imate tudi razlago zakaj je takšna.

257. Čas je za teme, ki splošno veljajo za bolj lahkotne – kar je čista traparija, ker ravno te teme znajo nekateri ljudje tako zakomplicirati, da kmalu izgubijo tudi svojo lahkotnost. Ker je čas poneumljajočih božičnih filmov narejenih po istem kopitu s samo manjšimi deviacijami od originalne zgodbe, je s tem nastopil tudi čas za film, katerega ste mnogi med vami že pozabili, če ste ga sploh kdaj videli. Govora je Neverending story (mi je zelo žal, če kakšen slavist dobiva ošpice, ko bere katerega izmed mojih zapiskov, vendar slovenski prevodi naslovov filmov so običajno... zelo slovenski, kar je za okus nekaterih od nas, ahem, zelo specifično in zato tudi zelo moteče).

Film (iz leta 1984) je bil posnet po istoimenski knjigi, katero je napisal Michael Ende (izšla je leta 1979) in je bil v času svoje premiere najdražji nemški film, saj je bilo vanj vloženih preko 27 milijonov dolarjev (k sreči je zaslužil preko 100 milijonov dolarjev v naslednjih nekaj letih). Režiral ga je Wolfgang Petersen, Michael Ende pa ga je obtožil, da je iz njegove zgodbe naredil 'obupno kozlarijo', zaradi česar je zahteval tudi, da njegovo ime umaknejo iz špice filma, ker s tem filmom ni hotel imeti nič. Ena izmed reči, ki so avtorja tako močno zmotile, so namreč bile sfinge, za katere je rekel, da so prostitutke z ogromnimi oprsji, ki gole sedijo sredi puščave. To sicer ni najdražji film, kar jih je Petersen kdaj režiral, saj je ena izmed njegovih stvaritev tudi film Das Boot (zato se verjetno tudi ni nameraval obremenjevati s tem, kaj si o filmu misli avtor knjige).

Ker je bila večina pomembnejših vlog dana otrokom, je prihajalo do zapletov med snemanjem. Igralec, ki je igral Bastiana se je po besedah režiserja fantastično odrezal v vsaki sceni, Atreyu oz. igralec, ki je dobil njegovo vlogo pa je bil njegovo absolutno nasprotje in je iz njega bilo skoraj nemogoče izvleči profesionalno obnašanje in zadovoljevanje standardov. Ravno ta igralec (Noah Hathaway, zdaj sredi štiridesetih) je povedal tudi drugo plat zgodbe. Povedal je namreč, da je bila režiserjeva angleščina izredno omejena, še večje težave pa jim je povzročala njegov perfekcionizem, saj so nekatere scene morali ponavljati več kot 40-krat, preden je bil vsaj delno zadovoljen z njimi, kar je trimesečni projekt spremenilo v film, katerega so snemali skoraj eno leto.

Zaradi režiserjevega perfekcionizma in drugih dejavnikov so dve izmed najbolj prepoznavnih scen v filmu – Artaxovo smrt v močvirju žalosti in predstavitev Morle, ogromne želve – snemali dva meseca. Eden izmed dejavnikov za tako dolgo snemanje je bilo (vsaj v primeru prve scene), da konj ne bo prostovoljno zakorakal v globoko motno in blatno vodo (ker konji sami po sebi niso neumni), zaradi česar so ga trenerji morali trenirati 7 tednov, da je v filmu storil ravno to. Konj, ki je igral vlogo Artaxa je zato moral vsak dan stati na hidravlični podlagi, ki ga je natrenirala na to, da bo moral do brade stati v blatu in ne poskusiti zbežati, odplavati ali nasploh začeti paničariti.

Veliko ljudi ta film pozna po letečem psu... in kot običajno, gre tudi v tem primeru za navadno bučo, ki je zrasla na zeljniku nekoga, ki filma ni precej dobro spremljal. Falkor, katerega je tudi sam režiser opisal kot mešanico zlatega prinašalca in zmaja je v resnici je samo režiserjeva interpretacija Zmaja sreče. Zanimivo pa je tudi to, da je eden izmed modelov zmaja sreče, katere vidimo v filmu, bil postavljen na ogrodju manjšega letala. Dolg je bil skoraj 13 metrov, tehtal pa je preko 90 kilogramov.

Po enormnem uspehu prvega dela, je bil nato posneti tudi drugi del, ki pa se je bistveno oddaljil od zgodbe v knjigi. S koncem prvega dela se namreč konča prva polovica knjige, drugi del pa naj bi po logičnem sklepanju upodobil drugo polovico... kar pa je rahlo ušlo izpod nadzora. Ostali so samo nekateri izmed elementov prvotne zgodbe, dodano pa je bilo veliko novih. Kasneje je nastal še tretji del, ki pa s samo knjigo nima ničesar skupnega.

Eden največjih hitov mojega otroštva, katerega nisem slišala že od sredine devetdesetih, predvsem zaradi lastne trme

258. Dandanes je malo stvari, ki bi bile sposobne prenesti vso težo, ki jim je naložena (bodimo pošteni, tudi nekatere ljudi je lažje nositi naokorg kot pa jih prenašati ko govorijo, jedo, dihajo ipd.). Ena izmed stvari, ki to pravilo potrjuje, je tudi Bryn Celli Ddu, predzgodovinska kamnita formacija na valižanskem otoku Anglesey.

Gre za formacijo postavljeno v neolitiku (med 4000 BC in 2500 BC), ki je služila predvsem pokopavanju umrlih. Ima izredno dobro ohranjeno sobo za obrede pri pokopavanju, zato je ta namembnost bolj očitna (ta prostor se je pred tem domnevno uporabljal že v mezolitiku, vendar pa še ni jasno kakšen je bil njegov namen). Soba sledi 8 metrov dolgemu hodniku, katerega prvi 3 metri so nepokriti, nato pa je hodnik pokrit z velikimi kamni, sama soba pa se nahaja pod nasipom, ki se lepo spaja z gričevnato okolico.

Okoli samega nasipa je bil najprej izkopan jarek (za več podrobnosti o tem, kaj natanko je ta jarek tam počel, si poglejte odlomek 233, ki govori o najbolj znanem spomeniku te vrste, Stonehengeu), šele nato pa so se okrog njega postavili monoliti (14 njih), katere so nato namerno prekrili z materialom, katerega so uporabili za nasip.

Bryn Celli Ddu v prevodu pomeni 'nasip v temnem jarku'. Mesto je bilo odkopano med letoma 1928 in 1929, na ogled je tako postavljen takšen kot je bil v zadnji fazi uporabe. Za manjšo zanimivost: tudi njegov zadnji znan način uporabe je starejši kot piramide v Gizi.

259. Trenutno smo v času, ko se nekateri izredno radi medsebojno obdarujejo, zato me je ta teden presenetila novica, da je zdaj pa nekdo v tem skoraj da že rahlo pretiral. Namreč, Norveška želi Finski podariti enega izmed svojih hribov.

Res je, da Finska velja za eno najbolj nenavadnih držav v Evropi (predvsem zaradi tega, ker sta tam možni karieri igranja zračne kitare in gojenje severnih jelenov, česar druge evropske države svojim prebivalcem ne morejo ponuditi) in takemu čudaku, ki dejansko ima že vse, je skoraj nemogoče podariti nekaj, česar še nima.

Norveška je tako prišla na idejo, da bi ravno toliko premaknila svojo mejo, da bi pod finsko jurisdikcijo padel hrib Halti. Norveška tako ne bi izgubila veliko (površinsko gledano okrog 0,015 km²), Finska pa bi tako pridobila svoj najvišji vrh (Halti je namreč visok okrog 1345 metrov, saj se Finska zdaj lahko ponaša samo s pičlimi 1300 metri, hriba pa si dejansko delita isto vznožje).

Sicer gre samo za idejo, ki še ni bila izvršena, je pa hitro postala dnevna novica na internetu, saj je pokazala, da odnosi med državami niso nujno krvavi in se ne končajo s polovico pobitega prebivalstva neke države (sploh v času, ko se to od posameznih držav v resnici pričakuje), temveč, da je pomoč neke države drugi tudi izven humanitarnih okvirov. Domneva pa se tudi, da se Rusija tej debati ne bo tako kmalu priključila.

Samo za pomislek: nekateri imamo radi praktična darila. Verjetno sem ena izmed redkih žensk, ki si ne želi, da bi ji nekdo kupoval rože, ker resnično ne potrebujem nečesa, kar jasno in očitno crkuje medtem, ko je v moji oskrbi. Darila naj bi pustila trajen vtis, naj ne bi imela lastnega življenja in se ne podarjajo zato, ker ima nekdo slabo vest, ker nima pojma kaj nekomu drugemu podariti.

260. Po presežku sladkobe je čas še za Naloxon oz. Narcan (tisti za domačo uporabo je po novem znan tudi pod imenom Evzio), opioidni antagonist, katerega se uporablja za zmanjševanje efektov opiatov pri predoziranju oz. za preprečevanje samega predoziranja. Opijati so znani po tem, da povzročijo depresijo centralnega živčnega sistema (depresijo v smislu upadanje produktivnosti in močno okrnjeno delovanje, kar pri predoziranjih pripelje do tega, da se ta sistem enostavno ustavi, kar povzroči človekovo smrt), prav tako pa tudi dihalnega sistema, Naloxon pa delovanje tako centralnega živčnega sistema in dihalnega sistema zopet vzpodbudi s tem, da obrne delovanje opiatov na ta sistema.

ZDA so ga odobrile leta 1971 in je danes dosegljiv kot generično zdravilo za tiste, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od opijatov (nalokson pomaga pri tistih, ki so primarno odvisni od opijatov zasnovanih na morfiju ter tudi nekaterih drugih). Dosegljiv je v pršilu za v nos in v raztopini za intravenozno uporabo. Če se vbrizga v žilo deluje v približno dveh minutah, če je vbrizgan v mišico pa po nekje petih minutah, pri pršenju v nos pa je običajno potrebnih več manjših odmerkov. Njegovi efekti trajajo od pol ure do ene ure in pol. V Sloveniji je prav tako registriran, vendar se uporablja samo v urgentnih primerih in ga ni moč dobiti na prostem trgu.

Ker moji zadnji plati sledi predoziranje s sedenjem, se je nujno odstraniti od opisovanja stvari, ki so mi ta teden skakale po mislih. Zakaj bi se obremenjevala z njimi? Ker je bolje to kot pa da se obremenjujem z vremenom, zanič tv programom med prazniki, pomanjkanjem miru med prazniki, ki mir propagirajo in seveda prazniki. Ker so prazniki še vedno nekaj groznega, ker so se iz družinskih dni prelevili v histerične nakupovalne mrzlice, neprestano klicarjenje po telefonih in pošiljanju osladnih sporočil z željami, katerih ne mislite resno in nasploh, ponovno poudarjam, pomanjkanjem miru. Mir je lahko tudi v družbi, samo brez drame in obrekovanj ter seveda, brez omenjanja tem, ki veljajo za nezaželene (poglejte si stavek o vremenu, zanič tv programu... ipd). Do naslednjič pa razmišljajte o čem zanimivem, vaše zbašite kakšno zanimivo informacijo (ki ne bo v obliki božičnih ostankov ali sladkarij) in kmalu boste spoznali, da je zunaj kopica stvari, ki vas utegne zanimati (ja, kljub temu, da vsi okrog mene trdijo nasprotno, znam biti občasno prav nemarno optimistična).

Ne pritožuj se nad stvarmi na katere ne moreš vplivati ali jih spremeniti ali pa se mu nasploh izpostavljati (osmo Satanistično pravilo na Zemlji).

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 25. del

Po temeljitem premisleku nad svojim početjem – torej zapisovanjem stvari katere v obliki čudnih kod nosim v spominu, ki naj ne bi bil temu namenjen – sem prišla do ugotovitve, da sem preživela tudi hujše stvari kot to, da so ljudje nezainteresirani za vse, kar se jih ne tiče – z izjemo stvari, katerih večinoma ne razumejo (ker velja volilni molk, ne smem govoriti o čem se gre). Imam pač to težavo, da me zanima preveč stvari, saj ne morem neprestano razmišljati o sebi in o tem, kako krivično se mi zdi vse skupaj.

Premišljevanje je stvar, katero počnejo vsi ljudje, pa če se tega dejansko zavedajo ali ne. Na dan naj bi skozi človeške možgane šlo med 15 000 in 50 000 mislimi, večine od njih se ne zavedamo sploh, se pa lahko vgnezdijo v našo podzavest in nam kdaj kasneje dajo dobro idejo (gledam predvsem sebe, ker se najboljših odgovorov na kretenska vprašanja spomnim pol ure po tistem, ko sem jih potrebovala) ali pa nam povzročijo manjše ali večje težave.

Zakaj izpostavljam podzavest? Ker se moram pohvaliti, da sem prvič v svojem življenju preživela teden brez nočnih mor, ki se niso hotele vrniti niti, ko sem jim podarila vse tisto, kar imajo najraje (prepire, opominjanje na to, da prihajajo t.i. družinski prazniki, zanič glasbo in razmišljanje o tem, da vidre dremajo na vodi, medtem pa se držijo za tačke, da se ne bi preveč oddaljile ena od druge. Seveda so to bitja, ki posiljujejo mladičke tjulnov do smrti), sem pa se zato soočila z nekaj resnično bizarnimi sanjami, katere bi utegnila kdaj razložiti. Čeprav so na tem mestu nepomembne.

Ta teden bo seveda v znamenju možiclja, ki domnevno prinaša darila otrokom (tudi tistim malo večjim), o človeških očeh, porcelanastih punčkah, eno najlepših in najbolj žalostnih ljubezenskih zgodb ter severnem siju. Ne bo govora o temah katere ljudje premlevajo vsak dan, ker so, no, obrabljene. In pred vsem zato, ker pišem stvari iz svojega spomina in ne tujega. Tako, to je uvodnik, če ste tista dva in pol junakov, ki to berete, še vedno zainteresirani, pa sodelujte še naprej.

241. Pred naslednjo soboto bo okrog sveta potoval možicelj z belo brado in v rdečih oblačilih ter nekaterim od vas prinesel darila... da bi malo razjasnil kdo je ta možicelj (katerega danes poznate po imenu božiček), od kje bo krenil in kaj je njegov namen, vam bom predstavila enega izmed njegovih predhodnikov. Stric, iz katerega se je razvil današnji božiček se je imenoval Joulupukki in če ni razvidno iz njegovega imena, prihaja iz ene izmed najbolj nenavadnih evropskih držav, Finske.

Joulupukki se je razvil iz poganskih tradicij na nordijskem območju, nanj pa so vplivale tudi šamanske kulture inuitov, od katerih je potegnil tudi svoj razpoznavni znak, oblačila iz živalskih kož.  Njegovo originalno ime v direktnem prevodu pomeni 'kozel', zato njegovo glavo krasi par rogov, njegov obraz zakriva maska, oblečen pa je v narobe obrnjen krznen plašč, ki je skozi stoletja postal podoben tistemu, ki ga nosi njegov ruski prijatelj Dedek Mraz (ki se v originalu imenuje ded Moroz).

Naloga tega moža, njegove soproge in njegovih pomagačev je, da celo leto spremljajo otroke in pazijo na to, da se ti lepo obnašajo, saj jim edino to zagotovi, da jim bo ob solsticiju prinesel darila (ker se pogani običajno požvižgajo na to, da nekateri praznujejo božič... aja, saj res. Božič takrat, ko je nastal ta običaj, še sploh ni obstajal). V zahvalo za darila so mu otroci odpeli kakšno pesmico (te pa so takrat že obstajale!).

Tudi ta figura se je razvijala in konkretno spremenila skozi čas. Sodeč po pripovedkah iz daljnega severa, je Joulupukki bil grozljiva figura, ki je domnevno med letom sedel na tronu narejenem iz otroških lobanj in nikoli ni nikomur odrekel batin s svojo šibo, če jih je ta otrok zaslužil, ker med letom ni bil priden. Bil je zaščitnik plodnosti (nekateri bi lahko dobili čudne asociacije... ampak, to smo samo nekateri), danes pa gre za figuro bolj vesele in sproščene narave, ki pa še vedno lahko kaznuje vaše otroke (in s tem tudi vas, ker imate nevzgojene otroke).

Zanimivost te kreature je v tem, da sever Laponske zapusti s svojimi snežnimi jeleni, ki pa vedno potujejo po tleh. Ker si tudi v času, ko so nastajale pravljice nihče ni mogel zamisliti jelene, ki letijo, ker je to navadna traparija.

242. za nekaj trenutkov vas bom še zadržala pri predhodnji temi. Praznovanje božiča, kakršno poznamo danes, je svojo podobo dobilo konec 19.stoletja v ZDA, takrat pa se je izoblikovala podoba Božička (Oče Božič, Santa Claus – glej naslednji odlomek, ipd.). ta je po izročilu starejši možakar z gosto belo brado, njegovo bolj okroglo in debelušno postavo pa prekrivajo rdeča oblačila z belo obrobo.

Dokončna podoba Božička je svoj obraz dobila v 30. Letih 20. Stoletja, ko jo je Haddon Sundblom narisal kot zaščitni znak Coca Cole. Ta podoba je ostala nespremenjena do danes in zato je vsem jasno, da prihaja za nekatere najlepši, za druge od nas pa najbolj depresiven del leta, ko se začnejo vrteti Coca Coline reklame po televiziji (kar nastopi takoj po prvem novembru, torej skoraj dva meseca pred čisto prezgodaj).

Kljub temu, da je Sondblom bil rojen v ameriški zvezni državi Michigan, lahko trdimo, da ima njegova stvaritev povsem nordijske korenine, način življenja in oblačila, saj je Sondblomov oče bil iz Finske, mati pa je bila švedinja.

243. In še en z božičem povezan odlomek – ja, tudi meni je tema skrajno zoprna, se mi pa dozdeva, da glede na pretirano božično vzdušje vsepovsod za to nikomur ni mar. Kot je bilo obljubljeno v predhodnjem odlomku, bo tukaj omenjen Santa Claus. Pri njem gre v bistvu za kombinacijo cerkvenega Sv. Nikolaja, ki je otrokom prinašal darila, in poganskega Joulupukkija, ki je otroke nalomil po zadnji plati, če niso bili pridni. Še ena zanimivost okrog njega je tudi ta, da je svoje ime, ki ga danes uporabljajo angleško govoreče dežele (te pa svoje veleumne ideje običajno vsilijo tudi vsem drugim ljudem na svetu) dobil od še enega izmed svojih možnih predhodnikov, Sinterklaasa oz. nizozemskega imena za Sv. Nikolaja.

Ameriški tisk je njegovo amerikanizirano ime prvič omenil leta 1773. Kmalu za tem je mož, ki se je razvil iz zgoraj opisane kombinacije izgubil svojo škofovsko opravo, ki jo je nosil do takrat. Predstavljati so ga začeli kot debelušnega mornarja v zelenem plašču in z fajfo, potem ko ga je tako opisal Washington Irving v svoji knjig Zgodovina New Yorka, ki pa je njegov izgled ustvaril bolj v posmeh kot pa da bi ga jemali resno.

244. In počasi je dovolj z božičem... ker je bilo dovolj že kmalu po prvem novembru. Zato zdaj ena ljubezenska zgodba (ja, resno, tudi v mojem pisanju se najde kaj absolutno osladnega). Tokrat bo reč o azerbajdžanski zgodbi, ki je dala idejo za nenavadni skulpturi.

Vsaka kultura na svetu pozna zgodbo v maniri Romea in Julije (ki so dejansko obstajale veliko preden je nastal opis najbolj znanih ljubimcev v zgodovini) in tudi v Azerbajdžanu imajo tako zgodbo. Zgodba iz dvajsetih let 20. Stoletja govori o Aliju in Nino (preden pride do kakšne katastrofe z domnevnim kršenjem volilnega molka, naj povem, da je Nino gruzijsko žensko ime). Ali je potomec mešane družine islamske vere in šolan v Rusiji, Nino pa je gruzijska princeska, vzgojena v katoliški veri. Seveda se morata ravno ta dva zaljubiti, pretrpeti mnoge muke in se nato nikoli več srečati.

Zgodba o Aliju in Nino je pravzaprav zgodba, ki opisuje odnose med žensko in moškim, med starimi in mladimi ljudmi, med zahodom in vzhodom, med krščanstvom in islamom, vse skupaj pa se dogaja v nekaj dneh, ko se je pripravljala in dokončno dogodila Oktobrska Revolucija.

Po tem se glavna junaka nikoli več ne srečata in mnoga srca tako za vedno ostanejo zlomljena, kar je navdihnilo gruzijsko kiparko Tamaro Kvesitadze, da je ustvarila t.i. 'Kip ljubezni'. Gre za približno 7 metrov visoki skulpturi moškega in ženske, sestavljena iz kovinskih trakov (ki verjetno ponazarjajo spone, ki nas držijo v svetu v katerem smo vzgojeni in pri mišljenju v katerem smo vzgojeni), ki se enkrat na dan začneta premikati eden proti drugemu in v nekaj minutah preideta eden skozi drugega in zaključita svojo zgodbo (in ja, srca še vedno ostajajo zlomljena. Da bo s tem občutkom še huje, je tukaj dokaz v obliki filmčka). Ali in Nino, Kip ljubezni

 Kljub temu, da roman o njuni nekajdnevni ljubezenski zgodbi velja za Azerbajdžansko nacionalno literarno delo, je še vedno pod vprašajem kdo točno je njegov avtor. Za avtorja velja nekdo z imenom Kurban Said, ni pa razjasnjeno kdo natanko se je za tem imenom skrival, saj naj bi ta psevdonim uporabljalo več ljudi. Za vse tiste, ki bi knjigo radi prebrali sem uspela izvedeti, da obstaja nekaj več kot 30 možnih prevodov v različne tuje jezike, nam najbližji je nemški (iz leta 1944 iz Dunaja). Ker slovenija takšnih knjig ne prevaja.

245. Da je mrzlo izveš, ko stopiš ven in je zunaj mrzlo. Vendar je 'mrzlo' lahko tudi precej relativen pojem... tako je bilo tudi v (ameriški folk) pesmi Fair Charlotte, ki je dala navdih za izdelavo porcelanastih punčk, zelo popularnih na prelomu 19. In 20. Stoletja v ZDA.

Te punčke so se v času svoje največje popularnosti izdelovale v Nemčiji. Ulite so bile v enem modelu, zato niso imele premičnih udov in glave (kakor kasnejše celuloidne punčke), nekatere pa so bile narejene tako, da so imele glaziran sprednji del in neglaziran lončevinast hrbet, kar jim je omogočalo, da so 'plavale mrtvaka', če so bile dane v kad z vodo (za kar so jih otroci radi uporabljali).

Velike so bile od enega inča (2,54 cm) do preko 18 inčev (približno 45 cm), manjše verzije od enega inča pa so se uporabljale kot  amuleti, nekatere tradicije navajajo pa tudi, da so jih gospodinje vmešale v testo za torte ali drugo pecivo in spekle, kar naj bi tistemu, ki ga je dobil v svojem kosu peciva prineslo srečo. Te so se imenovale punčke za peni in so si jih lahko privoščili vsi otroci.

In kakšno vezo ima vse skupaj z mrazom? Te punčke so se imenovale Frozen Charlotte, kot že rečeno po ameriški folk pesmi Fair Charlotte. Pesem namreč opisuje dekle, ki si ni hotelo nadeti toplih oblačil, ko je odšla na pot s sankami, saj bi tako zakrila svojo lepo obleko... in tako je zmrznila (če vas je slučajno pretirano raznežila predhodnja zgodba). Sicer ni jasno ali je avtor pesmi, Seba Smith v pesmi opisal resnični dogodek ali je bila pesem samo zato, da bi prestrašila otroke v to, da se morajo toplo obleči. V vsakem pogledu je bila za tiste čase gromozanski hit in zato so tudi trde, nepremične punčke prejele tak vzdevek.

To je samo ena izmed kasnejši verzij, ta pa se v mali trugi nosi okrog vratu.

Seveda niso samo punčke tako nečimrne, da hočejo pokazati svoje lepe oblekice. Obstajajo tudi moške verzije teh punčk, t.i. Zmrznjeni Charliji, da so fantki pa je jasno po njihovih fantovskih frizurah. Kakšne posledice jih doletijo, ko hočejo tudi sami pokazati svoje oblekice z naborki tako kot deklice, mi zaenkrat še ni jasno...

246. nekatere od nas pa mraz spomni tudi na nekaj veliko lepšega, enega najlepših naravnih fenomenov, kar jih je svet videl. Gre za polarno svetlobo oz. Auroro Borealis. Človeštvo jo opazuje že zelo dolgo, saj je prvi pisan dokument o tej magični svetlobi iz 567 BC (če ste od prejšnjič pozabili gre za okrajšavo za 'pred našim štetjem'), ko so opis nenavadne svetlobe na glineno ploščo zapisali astronomi kralja Nebukadnezarja II. V Babiloniji. Prvič pa naj bi bile omenjene okrog 30 000 let BC, saj so sliko, ki naj bi Auroro prikazovala našli v neki votlini.

Ker spremljajo človeštvo že ves čas, so se okrog njih napletle tudi legende. Nekateri severnoameriški inuiti jih imenujejo 'nogometaši', saj naj bi šlo za prikaz tega kako duše umrlih igrajo nogomet na nebu z mroževo lobanjo. Spet drugi inuiti poznajo svetlobo po bolj grozljivi strani, saj naj bi jim napovedovala njihovo usodo, najhuje pa je, če ugledajo na nočnem nebu svetlobo rdeče barve (da ne bo pomote zaradi prepričanja, da je svetloba lahko samo zelena, je pa res, da je največkrat možno videti ravno zeleno), zaradi tega pa imajo do nje spoštovanje, saj naj bi bila pomočnik njihovih šamanov.

Vendar tudi za Auroro obstaja znanstven dokaz oz. opis tega, kako do nje pride. Večino dogajanja se zgodi na meji med zgornjo atmosfero in magnetosfero, ko molekule kisika in dušika naletijo oz. se zaletijo v hitro premikajoče elektrone, pri trku pa poberejo nekaj elektronove energije (znanstveniki to opišejo kot 'vzburjenje'... tudi vi lahko postanete vzburjeni, ko se zaletite v koga, kajne?). Višek energije, ki jo imajo pa se nato izloči v obliki fotona (svetlobne energije) in ker je teh trkov ogromno, jih lahko vidimo kot enega najlepših naravnih fenomenov.  Še enden izmed razlogov da pozimi obiščete katero izmed najsevernejših držav Evrope in ker sem danes radodarna s filmčki, vas bom skušala prepričati s tem: 

Aurora Borealis. Tisti, ki bo prišel na idejo, da ne gre za nič posebnega, bo dobil batine.

247. Iz dežel, kjer vidijo magično svetlobo iz zgornjega odlomka pa prihaja tudi konkretna babnica tega tedna, Huldra. Gre za mlado dekle, lepo in prijazno, vendar po srcu divje iz z, ermh, dolgim kravjim repom, katerega skriva za hrbtom, ko slučajno sreča človeka. Je spogledljiva (zato je običajno upodobljena bolj pomanjkljivo oblečena), vendar po naravi ni niti dobra niti hudobna.

Njena zgodba se je dokončno izoblikovala, ko so se prebivalci severnih dežel srečali s krščanstvom. Domnevno naj bi Adam in Eva imela veliko otrok in nekega dne jih je Eva kopala, ko je prišel bog. Ker so bili nekateri otroci še umazani, jih je poskrila, da jih ne bi takšne videl. Bog jo je vprašal, če nima več otrok in Eva mu je odgovorila, da ne, zato ji je bog rekel 'potem naj tisto, kar je skrito tudi ostane skrito' in umazani otroci s Huldro vred so postali bitja, ki živijo pod zemljo (de underjordiske), ki še danes mimoidoče vabijo, da se jim pridružijo pod površjem (tam kjer je krščanstvo postavilo pekel... nekatere kulture imajo za to pač drugačne razlage). Huldi občasno uspe uiti izpod površja, zato da se nato pomankljivo oblečena sprehaja po gozdu.

Preden je dobila krščansko konotacijo, je bila trol ženskega spola (torej, trola ali kakorkoli se temu reče...) in je moškim dobro opravljene spolne usluge nagrajuje, tiste, ki pa se niso tako dobro odrezali, pa nagradi s smrtjo. Občasno se tudi poroči s kakšnim moškim in če se ta v zakonu do nje grdo obnaša, se bo spremenila v grdo staro coprnico. Torej, čisto običajna ženska. Znana je tudi po tem, da slabim materam krade otroke in jih zamenjuje s svojimi, ki imajo podobne moči kot ona. Torej, postanejo prave nadloge, ki staršem nakopljejo veliko težav (verjetno tudi s tem, da okrog tekajo goli, kar na starše običajno meče slabo luč).

248. Dekle iz predhodnega odlomka je po izročilu svetlolaso in ima modre oči. Bilo je dokazano, da imajo vsi ljudje istega prednika, ki je pred 6000 do 10 000 leti živel v bližini Črnega morja. Pred tem so naši predniki imeli rjave oči. Pri skupnem predniku je prišlo do mutacije gena, ki je preprečil razvoj rjave obarvanosti šarenice (za več iz te teme glej zapis števila 205).

Dokazano je, da imajo vsi ljudje modre oči – dojenčki se običajno rodijo s svetlimi očmi, ki so po odtenku najbližje modrim – nato pa do drugega leta dobijo svojo končno barvo oči, katera jim je določena z geni katere prejmejo od staršev. Zaenkrat je dokazano, da pride pri ljudeh z modro barvo oči do mutacije na genu, ki nosi zapis o količini melanina – gre za pigment rdečkaste, rjave ali črne barve (kar lahko sklepamo tudi iz njegovega imena – melas oz. izvorno μέλας je grško ime za črno), ki pri človeku določa barvo oči, las in kože. Nastaja z encimsko oksidacijo tirozina v posebnih celicah imenovanih melanociti. Manjša količina teh celic povzroči svetlejšo obarvanost in obratno večja količina povzroči temnejšo barvo oči, las in kože.

Pri človeku nastaja več vrst melanina, najbolj pogosta sta temen evmelanin in svetlejši feomelanin, razmerje med njima dvema pa določa tudi obarvanost človeka. Ker na količino obeh vplivajo tudi drugi dejavniki – npr. izpostavljenost soncu, toplota, klima ipd. – so zato ljudje na severu svetlejši, ljudje, ki so dlje izpostavljeni soncu (dlje je mišljeno kot nekaj tisočletij in tudi dlje) pa se tako morajo prilagoditi razmeram v katerih živijo, zato njihovi organizmi tvorijo večjo količino evmelanina. Dokler to ni bilo razjasnjeno, so nekateri sklepali, da so tisti z drugo barvo kože tudi manjvredni (dobro veste kdo od vas ima takšno mnenje in dobro veste tudi kaj si o vas mislimo nekateri drugi).

249. Človeške oči so nekaj resnično fascinantnega. Nekateri celo trdijo, da v njih lahko vidimo globino človekove duše ali njegovo življenjsko zgodbo. Opisujejo jih pesmi, slike in filmi, okrog njih pa se je razvilo mnogo zgodb in urbanih mitov. Eden izmed teh je tudi, da lahko oči spreminjajo svojo barvo.

Del tega je res. Znani so primeri, ko nekogaršnje oči spremenijo barvo v določenem času v življenju – pri tem najbolj izstopajo najstništvo in nosečnost – ko pri nekaterih ljudeh oči malce potemnijo (česar večina ljudi sploh ne opazi, saj večina ljudi zelo slabo ločuje barve med seboj... še vedno se spomnim primera iz otroštva, ko sem nosila vijolično majico – ko sem še počela takšne neumnosti – nekdo pa je rekel, da imam na sebi rdečo majico. Banalno, ampak absurdno). Velikokrat pa se nam zdi, da so oči nekoga barvo spremenile zaradi njegovega počutja in volje.

Kako dojemamo barvo oči nekoga je predvsem odvisno od okolice, torej samega očesa, širine zenice, barve oblačil, ki jih ta oseba nosi in tudi od same dnevne svetlobe. V očeh nekoga, ki je slabe volje ali celo jezen kapilare nabreknejo in malo bolj izstopijo, zato so njegove oči videti bolj zelene, zaradi samega kontrasta (če še pomnete tovariši, arterije so rdeče, rdeči kontrastna barva pa je zelena). Pri bolnikih se nam zdi, da so njihove oči svetlejše, saj so tudi sami bolj svetle, nedoločljive, celo sivkaste barve (za tiste, ki to opazite. Kot že rečeno, velika večina ljudi ima s tem težave). Ko je človek žalosten ali izredno srečen, pa se poveča njegova zenica, kar povzroči, da se njegovo oko dojema kot temnejše. Seveda to velja za oko, ki ne trpi za kakšno boleznijo (glavkom, mrena, ipd.)

250. Za konec pa še ena tujka – tokrat iz inata ne mislim opisovati populističnih tem iz filmov in umorov – in za tokrat je bila izbrana beseda gibigianna. Gre za italijansko besedo, ki opisuje igro svetlobe na vodni gladini, izza oblakov ali odseva od ogledala ali druge odbojne površine (se spomnite t.i. 'zajčkov', ki smo jih kot otroci delali z urami? Ko smo bili prisiljeni v to, da jih nehamo usmerjati drugim v oči, niso bili več zanimivi). V prenesenem pomenu pa ta beseda opisuje tudi žensko, ki okolico šarmira s svojo eleganco. Pojem elegance je danes malo preveč pokvečen in popačen, da bi nekateri to pravilno razumeli, zato moram poudariti, da to ni ženska, ki okrog hodi napol gola, odkrite dele telesa pa prekrije z ogromnimi količinami in plastmi šminke. Gibigianna je ženska, ki šarmira s svojo urejenostjo, načinom govora in gestikuliranjem – tukaj ni mesta za vreščanje, kriljenje in huronski smeh, ki že meji na histerijo. To so ženske, kakršne so opisovali pesniki starega kova.

Zdaj sem že resnično naveličana svojega početja, prepričana v to, da me zaradi glavobola dejansko pobira, moja koncentracija pa je ušla že pred časom. Zato se od vas poslavljam za ta teden, pred tem pa vam želim lepe praznike. Pridružite se mi naslednji teden (trmasta sem dovolj, da bom po vsej verjetnosti tudi naslednji teden napisala kakšen podoben zmazek in ga objavila v nikogaršnje veselje... ker), če seveda preživim prihajajoče praznike, na katere sem se pripravljala celo leto pa so me še vedno doleteli nepripravljeno. Letos se lahko vsaj izgovarjam na zdravila. Torej, do naslednjič!

Božič naredi vse dvakrat bolj žalostno (D. Coupland)

Stromatra, 16.del: Odzven Kaosa, 24. del

Nova sobota je čas za novo Stromatro. Vsi trije, ki to berete, a ni lepo, da se nekdo spomni na vas? Okey, v resnici gre za približno 2,6 človeka, ki to berejo, ampak sebe moramo predstaviti v boljši luči, da tudi sami na situacijo ne bi gledali bolj pozitivno (pesimista prepričati v pozitivnost je približno tako kot crknjeno kravo prepričati, da bi sama pretekla maraton v visokih petkah.

Torej, za nami je 24. Teden našega druženja in zaenkrat poznam samo en obraz (od teh 2,6 človeka, ki mi namenijo svoj čas). Ker vam vsak teden dostavljam informacije, ki vam verjetno nikoli ne bodo koristile, ker imam občutek, da vam tudi zanimive niso, se vseeno lahko odzovete da me kje popravite (ker večino svojega znanja v bizarnih oblikah skladiščim v svoji glavi, lahko pride do tega, da kdaj podam kakšno bučo, saj lahko pride do zmešnjave in se določeni podtaki pomešajo), lahko pa me presenetite do te mere, da bom skoraj padla iz stola in mi priporočite kakšno zanimivo temo za katero bi radi, da jo spoznajo tudi drugi bralci teh zapiskov – mogoče z vašo pomočjo pridemo do celih treh bralcev bloga!

In ja, za mano je skoraj cel teden omejevanja depresije in anksioznosti z novimi zdravili in... efekta dejansko ne opažam – poleg tega, da mi skoraj vsako noč uspe spati od ene do dveh ur. Še vedno sem na pragu suicidnosti iz katere sama sebe vlečem ven s svojim lastnim kretenskim smislom za humor. Zato ta teden nekaj o smrti, nekaj o božiču in kreaturah, ki pridejo takrat in zelo kratek opis filma katerega sama najraje gledam za božič. Torej, kdo čaka na koga? Vi na odlomke, ali odlomki na vas? Akcija!

231. Pa dajmo že na samem začetku razjasniti eno stvar, za katero vsi trdite, da ste strokovnjaki... potem pa je nihče tudi registrira ne. Torej, nekaj bomo rekli o sarkazmu. Res je, da je sarkazem težko registrirati v virtualnih pogovorih, vendar, tudi to se da, če se le hoče.

Grška izvorna beseda sarkasmos (σαρκασμός), ki izhaja iz besede σαρκαςειν, katera je opisovala 'trganje mesa, grizenje ustnice v navalu besa, posmehovanje' je dejansko prerasla v besedo, ki danes opisuje 'ostro, nesramno ali žaljivo izjavo ali opazko, uporablja pa se tudi za zasmehovanje ali poniževanje'. Sarkazem tako lahko vključuje tudi dvoumnost, ni pa nujno ironičen. Samo sarkastično vrednost izjave moramo oceniti na podlagi celotnega konteksta pogovora. Sodeč po nekaterih jezikoslovcih, je sarkazem tesno povezan z ironijo in ga dejansko obravnavajo kot najbolj surovo obliko ironije. Spet drugi jezikoslovci pa zanj trdijo, da ni nujno direktno povezan z ironijo, jo pa vedno vsebuje. Bistvo sarkazma je nekoga prizadeti, užaliti ali ponižati s pomočjo ironičnih besed.

Vsebina oz kontekst povedanega, kar zaznavamo kot sarkastično, je močno kulturno pogojeno. Nekaj, kar se v naši kulturi pojmuje kot nesramno, je nekje povsem sprejemljivo in tako ista izjava ne bi imela želenega učinka, če bi jo povedali kje drugje (ena izmed nesramnih kartic na to temo bi se v prevodu glasila 'Uporabljam sarkazem, saj se v večini svetovnih kultur smatra za nesramno, če nekomu rečeš 'jebeni idiot!' – v tem primeru je jasno, da nikjer na svetu ljudje ne marajo, če jih imajo za idiote).

Mislim, da je zanimivo pripomniti tudi dejstvo, da pri razumevanju sarkazma medsebojno sodelujejo deli možganov, ki običajno ne sodelujejo (pri formiranju vsakodnevnega govora in obnavljanju naučenega), zato je hitro prepoznavanje neke izjave kot sarkastične v resnici znak zdravih možganov. Pri ljudeh z določenimi nevrodegenerativnimi boleznimi in ljudeh, ki so utrpeli določene možganske poškodbe ter tudi pri nekaterih vrstah avtizma, je moč opaziti nerazumevanje sarkazma oz. težavo z registriranjem nečesa kot sarkastičnega. Če ne razberete vseh sarkastičnih izjav kot takšne seveda še ne pomeni, da je z vami kaj narobe. Če ste že običajno bolj površni, ste verjetno tudi v dotičnem primeru, ali pa pogovora v katerem se vas nekdo trudi užaliti (in s tem močno napreza svoje možgane) sploh ne spremljate.

V virtualnem svetu se je sarkazem v bistvu prelevil v nekaj sebi nasprotnega in se dejansko uporablja, da bi zakril tisto, kar o sogovorniku mislimo – seveda, če naše misli o tej osebi niso družbeno sprejemljive. Če so, potem je uporaba sarkazma nesmiselna. Danes se sarkazem že lahko uporablja kot tuj jezik – večina ljudi okrog nas ga namreč ne razume, občasno pa se zgodi, da je tako dovršen, da niti sami ne vemo, ali smo v resnici tako neumni ali pa se nam to samo dozdeva.

232. Zdaj pa k malo bolj resnim temam (lahko da bom tekom dneva še potegnila kakšno smešno iz klobuka, ampak zaenkrat še ne vem). Tokrat bom na kratko omenila Eda Geina, serijskega morilca (če lahko temu rečemo serijski morilec, saj sta uradno potrjeni samo dve njegovi žrtvi).

Med svojo psihiatrično evalvacijo je Gein večkrat nakazal na to, da je vedno imel težave z dekleti in spolnostjo (ker je odraščal z minimalnim kontaktom z zunajim svetom, njihovo gospodinjstvo pa je vodila izredno dominantna mati). Večkrat je poudaril, da bi ga mati obravnavala bolje, če bi se rodil kot deklica. Prav tako ga je zanimala operacija za spremembo spola in večina literature, ki jo je prebral v psihiatrični bolnišnici v kateri je služil dosmrtno zaporno kazen, je bila o ženski anatomiji.

Na težavo s sprejemanjem svojega spola (v smislu gender) sta v Geinovem življenju bistveno vplivali dve variabli. Ena je bila materina dominantnost, strogost in vernost, zato tudi prepričanje, da bi ga mati sprejela bolje, ne samo če bi bil ženskega spola, ampak če bi bil dobra, bogaboječa ženska. Drugo pa je bilo pojmovanje žensk v tistem času – ženske so takrat bile obravnavane kot ranljive, nežne in potrebne vodstva. Ker je v Geinovem življenju, sploh v času njegovega razvoja, mati dobesedno upravljala z njim, se je verjetno navadil tega, da ga skozi življenje nekdo vodi, mogoče pa se je brez tega vodstva počutil tudi preveč nenadzorovanega in si je kot tak privoščil nekatere stvari, ki se nam še danes zdijo rahlo čudaške (npr. znan je po tem, da je na bližnjih pokopališčih izkopaval trupla, katera je potem razkosal, iz njihovih kosti in kože pa si naredil spominke – iz človeške kože je naredil senčnik za svetilko, iz ženskih prsnih bradavic pas, korzet narejen iz kože ženskega torza ter seveda, sklede narejene iz človeških lobanj. To so samo nekateri izmed teh spominkov).

233. Znameniti predzgodovinski monumentalni spomenik v Wiltshireu, Stonehenge (katerega poznamo danes. Pred tem sta stala še dve monumentalna spomenika na tem istem mestu, vendar, ker je za seboj vse pustila civilizacija, ki ni bila znana po delanju zapiskov, danes ne vemo o tem skoraj nič... tisto, kar pa so uspeli izvedeti strokovnjaki, pa je težko potrditi ali zanikati) naj bi bil postavljen okrog leta 2900 BC (oznaka BC pomeni 'before Christ', kar lahko prevedemo kot 'pred našim štetjem' in ne pišemo okrajšav v stilu pr.n.št. ali še huje pnš), zdaj pa se je pojavila teorija, da je Stonehenge v bistvu 'rabljen spomenik', saj naj bi približno 500 let prej ti isti kamni stali v Walesu, 240 kilometrov stran od svojega trenutnega mesta.

Z analizo razpadanja ogljikovih atomov je bilo dokazano, da so monoliti, ki sestavljajo obliko podkve v sami notranjosti Stonehengea (ki je bil sestavljen iz 80ih skal visokih od dveh do več kot sedem metrov, od katerih pa jih je danes vidnih samo 43) bili odlomljeni cca 3400 BC v Craig-Rhos-y-Felinu, nekateri pa pred cca 3200 v Carn Goedogu in so najprej stali v lokalnem monumentu v bližini kamnolomov iz katerih izhajajo kamni. Lahko bi sicer sklepali, da so potrebovali 500 let, da so kamne odvlekli tako daleč stran, vendar pa je to zelo malo verjetno.

Stonehenge je do svojega izgleda, kakršnega poznamo danes potoval skozi 3 velike faze, najdeni pa so bili ostanki lukenj izkopanih za monolitske skale, ki datirajo cca 8000 BC, domnevno pa je že od samega začetka prostor povezan s pokopavanjem. Prva faza nastanka Stonehengea je nastala okrog 3100 BC, sestavljena pa je iz okroglega nasipa in jarka, ki v premeru znašata približno 110 metrov. Zadnjih nekaj let se domneva, da je bil jarek izkopan, da bi vanj postavili monolite, zato velja za verjetno najstarejši monument te vrste.

Približno 100 let kasneje je nastala druga faza Stonehengea, vendar pa ostanki te več niso vidni. Najdeni so bili ostanki lesene strukture, ki je stala na tem področju, prav tako pa so bili najdeni ostanki enega najstarejših pokopališč, na katerem so pokopavali kremirane ostanke v (običajno) lončenih posodah. Poleg teh so bili najdeni tudi ostanki človeških kosti iz istega obdobja, kar nam kaže na to, da so uporabljali obe vrsti pogrebov.

Okrog leta 2600 BC je začela nastajati tretja faza Stonehengea (ta je razdeljena na 5 podfaz, vendar, ker ni bil moj namen opisovati sam Stonehenge, ampak samo dejstvo, da so že v tistih časih poznali recikliranje, teh ne bom analizirala na tem mestu, verjetno pa vas tak udarec čaka kdaj drugič). V času med 2600 BC in 1600 BC so se tukaj postavljali monoliti, katere so nekajkrat prestavljali, dokler niso stali v podobnem stanju kot danes, še vedno pa so se izkopavale tudi luknje v koncentričnih krogih okrog monolitov, vendar še ni popolnoma jasno, kaj je bil njihov namen.

234. Ker je bila že zgoraj deloma načeta tema, naj se nadaljuje še tukaj. Torej, nekaj zanimivosti o smrti. Kot so me naučili med študijem (v najbolj suicidnih letih mojega življenja) ni 'smrt nič težkega, saj zmore vsaka stara baba', zato osebno ne trpim za strahom pred smrtjo (v bistvu nimam anksioznosti do lastne smrti, ker strah pred smrtjo je nekaj drugega – mogoče bo kakšno zanimivo ime podano pod kakšno višjo številko nižje na spisku) in je (v nasprotju s splošnim prepričanjem) ne želim nikomur (...da bi ga obiskala prehitro. Ker, če smo pošteni, še vedno je neizbežna). Je pa smrt nekaj najbolj vzburljivega o čemer nekateri od nas lahko poslušamo ure in ure skupaj, o tem beremo in se v pravi družbi tudi ure in ure pogovarjamo. Sigurno je v dosti pogledih bolj zanimiva kot življenje, saj se nihče ni vrnil nazaj, da bi povedal, kaj je 'na drugi strani'.

Najprej: kot vsako drugo truplo, tudi človeško začne po smrti razpadati, vonj po smrti pa tako vsebuje preko 400 kemikalij, ki oddajajo neznosen vonj po mrhovini (katerega večina ljudi zelo težko opiše, se pa večina strinja, da je neznosen). Zaenkrat je pet teh kemikalij, ki jih oddaja truplo med razpadanjem  lastno samo ljudem (in jih ne delimo z drugimi živalmi), njim podobne estre (kemikalije, ki skupaj z vodo tvorijo alkohole in kisline) pa najdemo tudi pri razpadajočem sadju. Res je, da so nekateri t.i. 'vonj po smrti' opisali kot sladkast (na tisti najbolj ogaben način).

Veliko starih zgodb in pripovedk vključuje dejstvo, da so truplom rastli nohti in lasje, kar pa se je izkazalo za navadno bučo. Nohti in lasje so mrtvi že pri živem človeku, njihov edini del, ki je dejansko živ (lasni folikel in nohtna matrica) pa sta skrita pod kožo, za njuno delovanje pa je potrebno hormonalno uravnavanje, ki pa se s smrtjo preneha. Nohti na nekaj dni do tednov starih truplih izgledajo kot da rastejo predvsem zaradi dehidracije organizma, kar povzroči, da se koža okrog nohtov skrči, zaradi česar nohti izgledajo kot da so zrasli (podobno pa se zgodi tudi z lasmi).

Razmišljanje o smrti naj bi nas naredilo za bolj ozkogledne in manj odprte novostim in drugačnosti. Preko 200 študij v zadnjih 25ih letih je pokazalo, da razmišljanje o smrti povzroči pri ljudeh, da bi radi dosegli vsaj navidezno nesmrtnost (na načine kot so poimenovanje otrok s svojim imenom, tako kot to počnejo v ZDA, da bi nasploh radi imeli več otrok, da se bolj ženejo za poslovnim uspehom kot pa za srečo, ter da bi radi, da si jih ljudje zapomnijo – sami sebi želijo postaviti spomenike ipd). Prav tako pa so te iste študije pokazale, da so ljudje, ki več razmišljajo o lastni smrti bolj odprti do rasističnih gibanj, ne marajo uvoženih stvari ali sploh ne odobravajo uvoza stvari, so bolj nasilni do prostitutk in celo liberalni ljudje niso tako odprti do istospolno usmerjenih. Dokazano pa je tudi dejstvo, da veliko nevernih ljudi začne verovati v Boga in posmrtno življenje takoj, ko so soočeni s svojo lastno smrtjo.

235. ker je beseda tako lepo stekla o smrti, naj se nadaljuje še malo naprej. Dolgo časa je v znanosti veljalo prepričanje, da se lahko celice delijo v nedogled (kar se je v nekaterih pogledih dejansko jemalo za nekaj, kar je človeku omogočalo tako močno želeno nesmrtnost), nato pa je bilo leta 1961 končno razjasnjeno, da to ni mogoče. Ena celica gre lahko v svojem življenju skozi 50 do 70 delitev, potem pa se njeno življenje zaključi in ta celica ne obstaja več.

Dolžino življenja celice določajo telomeri, ponavljajoče se nukleotidne sekvence na koncu vsakega kromosoma, ki kromosomu preprečajo, da bi se spojil s sosednjimi kromosomi ali pa razpadel (predstavljajte si jih kot neke vrste copatke in kapice na kromosomih, mogoče boste malo manj zmedeni). Med kopiranjem DNK pri delitvi celice, encimi, ki omogočajo kopirajo DNK, ne morejo prekopirati vsega, zato se telomerična sekvenca vsakič skrajša (zato od 50 do 70 delitev celice), zaključi (oz. dopolni) pa jih telomerična reverzna transkriptaza, encim z lastnim RNK, ki zapolni prostor, ki je ostal, ko se telomerična sekvenca ni mogla v celoti prekopirati.

Ljudje, panični zaradi svoje lastne smrti so sicer prepričani, da je mogoče z dolžino telomerov napovedati, kako dolgo bo življenje trajalo, vendar pa te teorije niso zaenkrat niti ovržene in niti potrjene. Kajti, če je to res, bo mogoče nekoč v prihodnosti manipulirati z dolžino telomerov in tako podaljševati življenje. Zaenkrat so sami telomeri še premalo raziskani, načrtna genetska manipulacija pa je zaenkrat še protiustavna, ampak za tiste, ki se resnično bojite stvari, ki bo opisana v naslednjem odstavku, vedno obstaja neko upanje.

236. kot obljubljeno s strani nekoga, ki se mora novo tujko naučiti vsak dan, je zdaj čas za novo besedo okrog katere boste lahko paničarili. To je thanatofobija oz. za tiste, ki tujk ne marate, strah pred smrtjo (kot že rečeno nekaj odlomkov nazaj, to ni isto kot tesnoba zaradi smrti, saj to občutijo skoraj vsi ljudje, sploh ko pomislijo na svojo smrt ali smrt nekoga, ki ga imajo radi).

Gre za običajno iracionalen, vendar izredno močen strah pred smrtjo, poslušanju o smrti ali samo razmišljanje o smrti, ki lahko povsem ohromi posameznikovo življenje. Pacienti s to fobijo se običajno bojijo zapustiti svoj dom, predvsem zaradi strahu, da bi se jim zunaj lahko zgodilo kaj, kar bi jih pripeljalo do konca življenja, sama misel na smrt pa v njih sproži napade panike.

Poznamo jo pod več drugimi imeni, ki lahko nakažejo tudi bolj specifičen razlog česa točno povezanega s smrtjo se bolniki bojijo: strah pred tem, da bi bili zakopani ali zaprti v krsto, strah pred umiranjem, strah pred kremiranjem in v nekaterih primerih celo strah pred neznanim.

Kaj povzroči tako hude oblike strahu pred smrtjo? Običajno gre za kombinacijo predispozicije (ki je lahko prenešena na nas z dedovanjem ali pa preko vzgoje) in izkušenj, povezanih s smrtjo (smrt v družini, kateri smo bili priča kot otrok in druge travmatične izkušnje). Že kot otroci smo poučeni o tem, da je smrt neizogibna in nepredvidljiva, ljudje s thanatofobijo pa zaradi internalizacije ekstremnih pogledov na smrt to doživljajo drugače od ostalih ljudi.

237. Ker je počasi dovolj o smrti za navadne smrtnike, nekaj malo bolj lahkotnega in času primernega. Pred kratkim so nekateri nastavljali krožnike in pričakovali, da jim bo Miklavž prinesel sladkarije (pri nas je običajno bila praksa, da si ponoči izpod pregrinjala molil noge in si lahko dobil nove čevlje – letos zaradi krize pa smo dobili sladkarije), veliko srednjeevropskih dežel pa je po izročilu eno noč pred tem obhajalo t.i. Krampusnacht oz. 'Noč, ko pride Krampus'.

Po izročilu je Krampus bitje, ki je pravzaprav različica Satana, torej bitje z velikimi rogovi, dlako po vsem telesu in kopiti – veliko tradicij pa mu pripiše tudi izredno dolg jezik – njegova naloga pa je, da obišče tiste najbolj poredne otroke okrog božiča.

Ker njegov izvor še ni povsem znan, se ga pripisuje poganskim predkrščanskim tradicijam, ki se je sčasoma prilagodil krščanskemu praznovanju božiča in se vanj inkorporiral. Njegova osnovna naloga je bila, da je porednim otrokom prinašal premog (medtem, ko so pridni otroci jedli sladkarije, suho sadje in celo pomaranče, si poreden otrok ni mogel veliko pomagati s premogom in je v smiljenju samemu sebi ugotovil, da bi se lahko lepše obnašal skozi leto, da bi tudi sam bil deležen nečesa sladkega), sčasoma pa je začel okrog nositi tudi brezove šibe, samo tako v poduk otrokom, naj bodo pridni, če jih nočejo dobiti s tisto šibo.

238. Vsak teden si vzamem čas za vsaj eno konkretno babnico in tokrat je na vrsti Gryla, ker je deloma podobna Krampusu in je zdaj počasi čas, da na plano privlečemo vse, kar čaka poredne otroke.

Gryla je mitološka velikanka, ki živi v gorah na Islandiji je postala povezana z božičem šele v 17. Stoletju, takrat pa je prevzelo vlogo matere Jólasveinarnir oz. božičnih fantov, ki so v sodobnih časih prevzeli Božičkovo vlogo na Islandiji. Gryla vsako leto okrog božiča pride iz svojega domovanja v gorah in v bližnjih mestih poišče otroke, ki so bili skozi leto poredni (enkrat ali večkrat, ker se treudi ne delati velikih razlik med otroci), jih odvleče v svoj dom in jih poje. Jed katero ima najrajši, je golaž iz porednih otrok. Njen apetit je kot luknja brez dna in zgodbe pripovedujejo, da je imela vedno dovolj hrane in nikoli ni stradala, saj so otroci vedno bili poredni. S svojim tretjim soprogom (prva dva je požrla, ker sta jo dolgočasila, kot trdijo legende), Leppalúðijem naj bi živela v vzhodnem Mývatnu, na vulkanski planoti Dimmuborgir, eni najbolj popularnih naravnih turističnih atrakcij na Islandiji (Dimmuborgir pomeni 'mračno mesto / utrdba', kraj pa je ime prejel zaradi nenavadnih formacij, katere je ustvarila lava in spominjajo na ostanke starega mesta. In pošteno povedano, če tega ne bi šla nekje napisat, bi lahko sama sebi dala odpoved, ker bi se izneverila sama sebi).

Sodeč po nekaterih izročilih naj bi bila Gryla simbol zimskega solsticija, veliko skupnega pa ima tudi s keltsko boginjo, ki je na škotskem znana kot Cail­leach Beur, na Irskem pa kot Cail­leach Bhé­ara.

239. Čas je za še eno tujko, ob katero se spotikam že lep čas, mislim pa da je v realnih pogovorih še nisem zasledila. Gre za angleško besedo oneiric, ki se je razvila iz grške besede oneiros, z njo pa opišemo vse, kar je povezano s sanjami oz. svetom sanj. Bolj znana je beseda oneirizem, ki opisuje izkušnje, ki so podobne sanjam, na področju psihologije pa se uporablja za opis nenormalne zavesti stanja budnosti, ki je podoben sanjanju oz. stanja v katerem prihaja do prividov, prisluhov in halucinacij.

Medtem, ko vsi lovite svoje sanje, nekateri izmed nas živimo svoje nočne more. Saj vendar veste, da so nočne more prav tako vrsta sanj, kajne?

240. in tokrat naj zaključim s filmom. Kot velika oboževalka filmov Mela Brooksa si vsako leto, običajno za Silvestrovo, ogledam vsaj en njegov film. Zato je tokrat čas, da vam predstavim nekaj ocvirkov iz filma Silent movie oz. v slovenskem prevodu Tišina, smejemo se!

Gre za film o tem kako režiser (katerega je upodobil Mel Brooks, to pa je njegova prva glavna vloga v lastnem filmu), kateremu je počasi začela upadati popularnost, in njegova dva malce čudaška prijatelja (zdaj že oba pokojna Marty Feldman in Dom DeLuise) potujejo po Hollywoodu in iščejo slavne zvezdnike za svoj novi film. V filmu iz leta 1976 se tako pojavijo Burt Reynolds, James Caan, Liza Minelli, Anne Bancroft, Marcel Marceau in Paul Newman ter seveda vsi zavrnejo vloge, ne glede na to, kako se trije prijatelji trudijo, da bi jih prepričali v nasprotno.

Kot trdi sam naslov, gre za tihi film oz. film v katerem ni dialogov in govora. Edini, ki je v filmu karkoli izrekel, je ironično slavni pantomimik Marcel Marceau, ki vlogo v filmu zavrne z glasnim 'Non!'. Zaradi tega je ta film vpisan v Guinessovo knjigo rekordov kot film z najmanj izgovorjenimi besedami. To pa je bil tudi razlog, da so vsi zvezdniki, ki so v filmu nastopili zahtevali manj kot 300$ na dan (ker je učenje na pamet povsem brezvezno, vendar naš šolski sistem tega še ni ugotovil), kar je veliko manj kot so običajno zahtevali za dan snemanja.

V filmu Brooks in prijatelja obiščejo tudi pisarne Big Picture Studios (ki ponazarjajo MGM, znano filmsko produkcijsko hišo), katerih emblem vsebuje rek 'Ars est Pecunia' (Umetnost je denar), kar je odprto norčevanje iz MGMovega slogana Ars Gratia Artis (umetost zaradi umetnosti), prav tako pa tudi izraža Brooksovo mnenje o produkcijski hiši, ki ga je večkrat zavrnila. V filmu se na podoben način ponorčujejo tudi iz podjetja Gulf & Western, katerega zgodbo so ponazorili s podjetjem 'Engulf & Devour' (osvoji in požri). Gulf & Western je namreč med leti 1965 in 1970 dobesedno požrl preko 80 podjetij, med katerimi je bilo tudi podjetje Paramount Pictures, ki je padlo v njihove roke leta 1966.

Čeprav se film dogaja v Hollywoodu, se v eni izmed scen prikaže newyorški horizont, orkester pa igra 'San Francisco'. Kar naenkrat se glasba ustavi na zelo glasen in zoprn način (kar je poleg zaletavanja s kamero v enega izmed igralcev značilno za skoraj vse Brooksove filme), nato pa orkester zaigra 'I'll take Manhattan'.

Na trailerju za film so v filmski dvorani vidni postri za Brooksov predhodnji film, Mladi Frankenstein, v katerem je prav tako igral Marty Feldman (ki je prevzel vlogo Frankensteinovega pomočnika Igorja), glavno vlogo pa je odigral Gene Wilder. Mladi Frankenstein je nastal leta 1974.

Tako, tole bo za ta teden dovolj. V malo bolj zamorjenem tonu sem pisala zato, ker se mi v prazničnem decembru še nikoli ni dalo pretvarjati, da sem nad tem navdušena, ker gre za ogromno potrato denarja in še več pretvarjanja. Dogovorjeni vsakoletni prazniki so leglo laži vseh vrst in nekatere med njimi je težje opaziti kot druge, nekatere pa so dobesedno transparentne.

Torej, zaključujem za ta teden, fascikla nič kaj lažje ne dihata, računalniška mapa se vztrajno polni, moja glava pa tudi nič kaj ne zaostaja. Pred kratkim sem sicer brala raziskavo, ki je trdila, da naši možgani niso namenjeni skladiščenju informacij, ampak so dejansko namenjeni idejam. In manj kot je v glavi informacij, boljše ideje lahko imamo... česar pa ne odobravam (večina ljudi, ki se trudi imeti dobre ideje... običajno nima pojma s čim se spopada, ker nimajo začetnih informacij). Vseeno se mi zdi pomembnejše, da imamo v glavi kvalitetne informacije, ki nam lahko koristijo, še bolje pa je, da te informacije skladiščimo v skrajšani – dobesedno zakodirani – obliki, ki nas prisilijo, da o njih dejansko pomislimo, saj s tem urimo tudi svoj spomin. In seveda, nikoli ne škodi, če si zanimivosti zapisujemo. Pravzaprav je tak moj način dela, ki lahko da je dober tudi za vas, lahko pa, da nekje v svoji glavi nosite boljšo idejo, katere pa še niste potegnili na plano. Mogoče jo boste do naslednje sobote.

Pišem, vendar ne tako kot govorim. Govorim, vendar ne tako kot mislim. Mislim, vendar ne tako kot bi moral misliti... in tako gre naprej v najglobljo temo (F. Kafka)

Stromatra, 16. del: Odzven kaosa, 23. del

Spet je sobota dopoldan – v zadnjih izdihljajih seveda, nekdo na tej strani se trudi izpasti priseben, kar se večkrat izkaže za zgrešeno in predvsem skrajno neuspešno dejanje in tako se ponavlja vsak teden. Zdaj že 23. Teden zapored. Če ne drugega, si lahko čestitam za kompaknost svoje glave s katero tako rada rinem skozi zid (večinoma pri odprtih vratih samo nekaj korakov stran od sebe).

To je zadnji teden v tem stanju. V zelo bližnji prihodnosti začenjam z novimi zdravili, za katera mi obljubljajo, da mi bodo pomagala pregristi se skozi preko dvajset let kopičenja vsega, kar je s svetom okrog mene narobe in seveda, neprestanim občutkom, da je vse slabo na svetu moja krivda.

Kljub temu, da sem si diagnozo pred nekaj leti postavila sama, nato pa svoje specialiste več let prepričevala, da rabim strokovno pomoč, sem jo dobila šele letos, zaradi popolnoma nepovezane stvari. Potem, ko svojemu specialistu dobesedno rišeš sličice, da bi mu pokazal, kaj je narobe s tabo, on pa te prepričuje, da to ne more biti tako, si kaj hitro postaviš tudi diagnozo, da si neumen, ker ne znaš ljudem povedati, kaj je s teboj narobe in da je res tako narobe kot si jim opisal. Nekoč so trdili, da je zdravilo za neumnost znanje... ampak počasi obupavam tudi nad tem. Če se bo nadaljevalo naprej na tak način, bo tudi znanje postalo ničvredno in nekoristno, če ga človek nima kje uporabiti (enega izmed načinov širjenja znanja sem našla v objavljanju le-tega, vendar vidim, da to nima nobenih posledic – niti pozitivnih, niti negativnih). Kako naprej, se bom odločila v prihajajočih dneh, mogoče tednih.

Kakorkoli, dovolj mojega smiljenja sami sebi, delo nas čaka. Kot običajno, tudi ta teden nekaj zanimivih besed, malo matematike, nekaj konkretnih babnic in kakšen zločin. Teme opisane spodaj so, tako kot vsak teden, izbrane na način, da so nekako podobne mojim mislim skozi teden. Res pa je tudi, da gre skozi človekove možgane 12 000 do 50 000 misli dnevno. Ko nekateri od nas odštejemo seks... ostane zelo malo uporabnega. Pa začnimo.

221. Za spremembo naj bo tokrat prva na sporedu ena prava konkretna babnica.  Govora bo o Rosi Parks in njenem bojkotu na avtobusu v Alabami, ki se je zgodil 1.12. 1955, kar pomeni, da je pred nekaj dnevi praznoval 60. Obletnico.

Rosa Parks, danes znana kot aktivistka za državljanske pravice, je 1.12. 1955 sedla na avtobus, plačala karto in se vsedla v 11. Vrsto (prvih 10. Vrst je bilo namenjenih belim prebivalcem, tiste za njimi pa črnim, saj ti niso smeli sedeti skupaj). Tri postaje naprej je na že prej precej poln avtobus vstopilo nekaj belcev in nekateri so morali stati. Šofer avtobusa je tako hotel takrat 42.letno Roso nagnati še bolj v ozadnje avtobusa, vendar se je samo presedla bližlje k oknu, ostali trije črnci, ki so sedeli v isti vrsti pa so se premaknili. Šofer jo je vprašal, zakaj se ne premakne in odgovorila mu je, da si misli, da se ne bi rabila premikati. 'Če se ne boš premaknila, te bom dal aretirati!' je rekel šofer in naveličana ženska mu je odgovorila 'Potem pa tako stori.' Roso so aretirali, njena aretacija pa je sprožila val dogodkov, ki so začeli nastopati proti rasni segregaciji v ZDA.

Rosa je tako postala ikona boja za enakopravne državljanske pravice, kar pa jo je tudi veliko stalo. Zaradi aktivizma (že pred aretacijo je bila borka za enakopravne pravice afroameričanov) in izpostavljenosti je izgubila službo v veleblagovnici, njen soprog Raymond pa je pustil službo, ko so mu prepovedali omenjati soprogo in njeno početje. Leta 1957 sta se morala preseliti v Hampton, Virginijo, kjer je končno našla službo, kasneje istega leta pa sta se skupaj z njeno materjo preselila v Detroit, Michigan. Rosa je ves ta čas potovala, običajno skupaj z Martinom Luthrom Kingom in predavala o nepoštenostih katerim so izpostavljeni afroameričani.

Kinga je tako prepričala, da je podprl lokalnega kandidata za senat Johna Conyersa (danes dekan predstavniškega doma ameriškega kongresa). Ko so Conyersa izbrali, jo je ta zaposlil kot svojo asistentko, to službo pa je obdržala do svoje upokojitve leta 1988.

Po upokojitvi je izdala več knjig o svojem življenju in veri, nato pa se je vedno redkeje pojavljala v javnosti, predvsem zaradi hude demence za katero je trpela. Pri 81 (1994) ih je v njen dom vlomil odvisnik Joe Skipper, od nje zahteval denar in dala mu je 3$. Vprašal jo je, če je ona res Rosa Parks, kar mu je pritrdila, nato pa je od nje zahteval še več denarja. Dala mu je še 50$ in nato jo je s pestjo udaril v obraz. Skipperja so aretirali in obsodili na 8 do 15 let zaporne kazni, Rosa pa se je tako bala vrniti v svoje stanovanje, da se je preselila v stolpnico, v kateri je nato živela do svoje smrti leta 2005.

Spominski dan Rose Parks praznujejo v Kaliforniji in v Ohiu in sicer dvakrat letno, na njen rojstni dan 4. Februarja in na dan njene aretacije 1.12.

222. Za kratek premor pred naslednjo žensko, ki jo bom predstavila – v sklopu konkretnih babnic o katerih pišem skoraj vsak teden – malo matematike. Tokrat naj bo to število dvesto dvaindvajset (kot kaže že številka samega zapisa). 222 je decimalni repdigit (glej odlomek št. 88 – če vam je to odveč, repdigit je okrajšava za ponavljajoče se število – repeated digit – in je kot tako sestavljeno iz enakih števil, torej, če še niste ugotovili, gre za število 2) in strobogramatično število (ponovno poglej v odlomek št. 88, ker ti od prejšnjič ni nič ostalo v spominu – to so števila, ki se berejo enako, če sedemmestni kalkulator obrnemo na glavo – kar lahko preverite na kalkulatorju in ne na telefonu. V telefonih so fonti drugačni in stvar bo zato izpadla narobe), poleg tega pa je tudi t.i. repunit (gre za okrajšavo  repeated unit, to pa so večkratniki števil kot so 11, 111, 1111 ipd. Mislim, da je s številkami nazorno orisano, kaj sem pravzaprav hotela povedati). Pri tem številu, ki sicer ni tako popularno kot npr. števili 666 in 888, je predvsem zanimivo to, da je seštevek števil, ki ga sestavljajo v decimalnem zapisu (torej 222) enak seštevku števil v njegovem binarnem zapisu (če ste slučajno pozabili, binaren zapis števila pomeni, da je število zapisano s pomočjo števk 0 in 1 – v našem primeru je zapis števila 222 enak 11011110 in ker ste nagnjeni k temu, da mi določenih stvari ne verjamete, zdaj lahko to izračunate. Tudi tega se ne lotite s telefonom, ker vaš telefon prav tako deluje na binarnem sistemu, vendar pa je ta malo bolj izpopolnjen kot moje razlaganje tega sistema tukaj).

Zakaj je to število tako pomembno? Pravzaprav ni, hotela sem samo dokazati, da rada drugim vsiljujem nove besede na drugačne načine kot je pretepanje s slovarjem.

223. kot že rečeno, čas je za drugo konkretno babnico ta teden in tudi tokrat bom opisala žensko, ki je resnično obstajala in ni bila mitološko bitje (čeprav jo nekateri še danes pojmujejo kot tako). Govorila bom o nekaterih zanimivostih iz življenja legendarne igralke Vivien Leigh.

Prijateljica Maureen (ki je igrala Jane v filmih o Tarzanu z Johnnyjem Weissmullerjem v glavni vlogi) je o njej povedala, da je bila že kot šolarka izredno samosvoja, saj je imela izredno dobro natreniran spomin (mati jo je že kot deklico trenirala z metodo iz Kiplingove knjige Kim. Pred njo je postavila nekaj predmetov, jo pustila, da jih preuči, nato pa predmete umaknila in ji naročila naj jih zloži na mizo tako, kot so bili zloženi prej. To ji je fantastično pomagalo pri učenju vlog kasneje), kot edina učenka je hodila k baletu (ker druga dekleta tega takrat niso želela) in odkar je bila stara 3 leta, je vedela, da hoče biti igralka (kot 3-letnica je namreč nastopila pred člani materinega dramskega krožka, kjer jim je zdeklamirala pesmico. Nastop jo je tako navdušil, da je takoj vedela kaj hoče početi v življenju).

Pri mladih 19ih letih se je poročila s premožnim odvetnikom Leighom Holmanom in kmalu zanosila ter rodila hčero Suzanne. Vendar pa je to ni niti malo oviralo pri tem, da bi postala igralka. Njen agent je sicer hotel, da bi se preimenovala (ker je to bilo v modi takrat), kar je sicer storila, vendar ne tako kot si je zamislil njen agent. Svoje ime je iz Vivian spremenila v Vivien (ker se ji je zdelo, da je ta zapis bolj ženstven), namesto priimka pa je pričela uporabljati soprogovo rojstno ime, Leigh.

Pri 23ih si je s prijateljico ogledala predstavo v kateri je glavno vlogo igral Laurence Olivier. Prijateljici je rekla, da je to moški s katerim se bo poročila, prijateljica pa jo je opomnila na to, da sta oba poročena. Leto kasneje, 1937 sta skupaj igrala v filmu Fire over England in tako sta začela svojo večletno afero, dokler se leta 1940 oba nista ločila od svojih zakoncev in se poročila eden z drugim.

Laurence je dobil vlogo Heathcliffa v Wuthering Heights, zato je ona hotela imeti vlogo njegove izbranke Cathy, režiser pa ji je ponudil stransko vlogo Isabelle, kar pa je odklonila 'Igrala bom Cathy ali pa sploh ne bom igrala!'. To bi lahko bila njena prva vloga v Hollywoodu, pa jo je odklonila. Domneva se, da se je takrat že pripravljala za svojo vlogo Scarlett O'Hara, ki jo je proslavila po vsem svetu. Za to vlogo so jo izbrali izmed skoraj 1400 igralk, ki so se potegovale za vlogo Scarlett v V vetru (verjetno vam je bolj znan naslov Gone with the Wind), kar pa jo je izredno obremenilo, saj je delala 125 dni skupaj (po 6 dni na teden), vsak dan po 16 ur – nastopila je v skoraj vsakem kadru tega legendarnega filma, na koncu pa je bila plačana 25 000$ - kar je za tiste čase ogromen denar, še zdaleč pa ne tako ogromen kot ga je dobil njen soigralec Clark Gable, ki je delal 71 dni in na koncu dobil 120 000$. Za to vlogo je bila 1939 poplačana s filmsko nagrado Oskar (kar je v tistih časih še nekaj pomenilo). Deset let kasneje je dobila drugega Oskarja, za svojo vlogo Blanche v Tramvaju Poželenja (preden je posnela ta film, je igrala v istoimenski predstavi, ki jo je režiral njen soprog. V gledališču je namreč odigrala več vlog kot na filmu, znana pa je bila predvsem po vlogah v Shakespearjevih igrah).

Med snemanjem filma Cezar in Kleopatra je ugotovila, da je noseča, padec med snemanjem pa je sprožil njen spontani splav, s čimer se je pričel njen mentalni propad. Že pred tem je imela težave s kajenjem (na snemanju filma V vetru je domnevno pokadila po 4 škatlice cigaret dnevno, da bi se vsaj za silo znebila pritiska pod katerega je bila postavljena zaradi preveč dela), zdaj pa je postajala vedno bolj vzkipljiva, napadalna in zahtevna. Sama Viviene je trdila, da jo je njena vloga kapricaste južnjaške lepotice Blanche v Tramvaju poželenja, ki je bila lik, ki se je boril s psihozo, pahnil v njeno bolezen. Vrhunec bolezni je dosegla med snemanjem svojega naslednjega filma Elephant Walk, saj je med snemanjem blodila, imela privide in postajala skrajno paranoična. Njo so poslali nazaj v Los Angeles, njeno vlogo pa je prevzela Elizabeth Taylor. Vivien so diagnosticirali bipolarno motnjo in jo poskušali pozdraviti s takrat edino znano terapijo za to bolezen – elektrošoki. Njena bolezen je povzročila tudi povečan libido, ki jo je vodil v več izvenzakonskih afer, kar se je leta 1960 končalo z ločitvijo me zakoncema Olivier.

Umrla je leta 1967 stara komaj 53 let po hudih zapletih pri prebolevanju tuberkuloze, s katero se je borila preko 20 let. Ko se je razvedelo, da je umrla, so v znak spoštovanja takrat broadwayska gledališča za eno uro ugasnila luči.

224. Pa še malo matematike, tokrat Mersennova števila. To so vsa števila, katera lahko ponazorimo s formulo M_n = 2ⁿ – 1. Za tiste, ki vam matematika dela malo več preglavic, to so potence števila 2, katerim odštejemo 1, kar pomeni, da gre za števila 3, 7, 31 in 127. Z oznako n je v formuli vedno označeno celo število, torej število, katerega lahko zapišemo brez frakcionalne komponente (kar pomeni, da števila, ki imajo vrednost tudi na drugi strani decimalne vejice – 6,667 -, ulomki - 6/7 – in nekateri koreni – npr. √2 in √3 to niso).

Cela števila vsebujejo tudi dogovorjeno 0 (ničlo – gre za dogovorjen znak, ki v resnici nima vrednosti... razen, če se gre za stanje na bančnem računu. Potem ta znak predstavlja manjši živčni zlom) in negativna števila (torej -1, -2, -3... razen v primeru šolskih ocen iz nekih davnih časov, kjer je ocena -2 pomeni, da dejansko nimaš dovolj znanja, da bi dobil pozitivno oceno, vendar pa ga imaš še vedno več kot toliko, kolikor si ga potreboval za oceno 1. Torej 0. To, dragi otroci, je preizkušeno znanje iz srednje šole. Preizkušeno seveda na lastni grbi in lastnih popravnih izpitih).

225. Skoraj polovica populacije na svetu ima težavo s prekomerno težo, izgubljanje le-te pa je pri nekaterih bolj naporno kot pri drugih. Če vam kljub dietam, rednemu treningu in nekaterim zdravilom (večina zdravil, ki jih najdete na internetu in domnevno pomagajo pri izgubljanju telesne teže imajo kratkotrajen učinek – če ga že sploh imajo, razen seveda, če delujejo po principu 'če bedaku, ki je naročil naš pripravek izpraznimo denarnico, ne bo imel dovolj denarja, da bi si kupil kaj za jesti in bo posledično shujšal' -, ki se običajno vrne nazaj v obliki še večjega problema s prekomerno telesno težo – t.i. 'jo-jo efekt') ter odrekanju sladkarijam, živilom iz bele moke in alkoholu, ne uspete izgubiti maščobe okrog trebuha, imate lahko težavo s kortizolom.

Kortizol je steroidni hormon, katerega proizvajata naši nadledviči žlezi in je zadolžen za dvigovanje krvnega sladkorja po jedi (kot diabetik sem vam primorana povedati, da krvni sladkor nastaja, ko se v telesu presnavljajo ogljikovi hidrati, katere najdemo v vseh živilih s škrobom, v sadju, zelenjavi in mlečnih izdelkih ter večini pijač (razen vodi in nesladkanemu čaju), in ne samo v sladkorju, kot so prepričani nekateri ljudje), katerega presežek se nato kopiči po raznih skladiščih po telesu (ste kdaj opazili, da vam je postalo topleje, hkrati pa ste postali zaspani? To je pomenilo, da se je določena količina sladkorja nakopičila tudi v možganih, kar je zmanjšalo pretočnost kisika v njih, saj je kri postala gostejša. V primeru prenizkega krvnega sladkorja – hipoglikemije – tako diabetiki postanemo sprva razdražljivi in v veliko primerih tudi napadalni, saj telo prične zadnje zaloge sladkorja vleči iz možganov, kar zelo zmoti njihovo normalno delovanje. Težke hipoglikemije pri katerih pomoč ne pride pravočasno, se lahko zaključijo z nezavestjo in komo, lahko pa so podobne tudi epileptičnim napadom, lahko pa vodijo tudi v smrt. Vendar ne paničarite, nekateri diabetiki smo že po naravi razdražljivi in napadalni), sprošča pa se tudi, ko je človek pod stresom (70% slovencev živi pod stresom, 30% pa v tujini). Torej, če se svojega 'šlaufka' ne morete znebiti s stradanjem, se vprašajte, kako močno na vas vpliva stres in kaj lahko naredite, da se ga znebite ali ga vsaj omilite.

'Prava ženska ima...' 'Ne! Ne obstaja napačen način za to, kako si ženska!'

Nekateri izmed bolj koristnih nasvetov pri tem so, da dobite dovolj spanja, da zajtrkujete (na žalost, kava ni zajtrk... razen, če ji dodate še kaj malega), ne preskakujete obrokov in spijete dovolj vode (res je, da je voda tudi v coca coli, vendar je v coca coli tudi ogromno sladkorja, kar pomeni, da bo ta dosegla ravno nasprotni učinek od želenega) ter se dokaj redno gibate (za nekatere je dovolj, da se sprehodijo po bližnjem nakupovalnem centru, nekateri pa morajo preteči več kilometrov, da bi porabili vse kalorije, ki so jih tisti dan spravili vas – za tolažbo, eden izmed najboljših načinov za kurjenje odvečnih kalorij je namreč seks. Med povprečnim spolnim odnosom se tako porabi okrog 70 kalorij za uro poljubljanja, okrog 10 za slačenje, okrog 210 za sam odnos – če vanj dodate še malo globokega dihanja in stokanja, lahko izgubite še dodatnih 30, kar vse skupaj pokrije tisto čokolado, ki ste jo zmazali po solati, ki ste jo pojedli za večerjo).

226. Marca 1997 so v hiši v Kalifornijo odkrili 39 trupel oblečenih v črno, obraze in telesa pa so imeli pokrita z vijoličnim blagom. Vsako truplo je imelo v žepih 5$ v bankovcu in 75 centov v t.i. 'četrtakih' (se pravi tri kovance po 25 centov). Vsako truplo je imelo tudi zapestnico na kateri je pisalo 'Nebeška vrata – odhajajoča skupina'. Pred smrtjo so vsi spili koktajl iz vodke in fenobarbitala, svoje glave pa so nato ovili v polietilenske vreče.

Nebeška vrata je bilo eno izmed mnogih milenjskih in NLP kultov, katerega začetki segajo že v daljno leto 1970. Ustanovila sta ga 'Do' (Marshall Applewhite) in 'Ti' (Bonnie Nettles, ki je verovala, da sta onadva dve priči iz knjige razodetja v Svetem Pismu). Sam kult je vseboval več različnih verovanj – od krščanske apokalipse in odrešenja do evolucijskega napredka in potovanja v vzporedne realnosti in druge svetove. Pripadniki so živeli asketsko življenje v celibatu, veliko od njih pa se jih je odločilo tudi za kastracijo. Skupaj so živeli v hiši, kjer so jih našli, med seboj se niso klicali po imenih, temveč samo z nazivi 'brat' in 'sestra', prepričani pa so bili tudi, da bo naslednja raven njihovega obstoja brezspolna, saj jih to samo ovira pri izpolnjevanju njihovega poslanstva.

Prepričani so bili, da je Zemlja, kateri zdaj (oz. pred prelomom tisočletja) vladajo zle sile, ter da jo morajo pred njenim 'recikliranjem' ob koncu tisočletja zapustiti, preden se naselijo v nova telesa na višjem nivoju. Tako so trenutek resnice videli v kometu Halley – Bopp in so svoj skupinski samomor uskladili s časom, ko je komet bil najbližje Zemlji.

227. Google je verjetno najbolj uporabljan spletni brskalnik, saj pokriva skoraj vse indeksirane strani, kar jih je na internetu (za neindeksirane si poglej odlomek št. 87, tam je opisanih nekaj zanimivosti o tej temi, ter tudi razlaga, kaj pomeni, da je neka stran indeksirana ali pa ne). Večina od nas ga uporablja za iskanje preprostih pojmov, telefonskih številk ali oprezanje za raznimi ljudmi, ki se nam zdijo zanimivi. Poleg tega pa ima Google še nekaj zanimivih (ne pa tudi zelo uporabnih) stvari, ki jih zmore. Npr.: (v iskalne nize morate vpisovati angleške izraze, slovenski prevod je namreč izredno len. In ne poslužujte se Google prevajalnika, ker... ta večinoma piše samo nesmisle)

- na njem si lahko nastavite štoparico: na vstopni strani vpišite 'set timer to (namesto oklepaja vstavite koliko minut in koliko sekund mora timer delovati)'

- primerjate hranilne vrednosti dveh jedi. Če v iskalni niz vpišete npr. 'cheeseburger vs. Spaghetti', vam bo Google primerjal postrežne porcije omenjenih jedi, da si boste lažje izbrali, katera je bolj primerna za hujšanje po novem letu.

Če imate alergijo na neko živilo, ali pa se temu živilu izogibate, v iskalni niz vpišite recept za kaj iščete, nato pa zraven dodajte – in takoj za minusom vpišite živilo, katerega nočete v tem receptu. Iskalnik bo tako našel vse recepte za to jed, vendar brez živila katerega nočete.

- lahko ga uporabite za kalkulator (vendar vam ne pride preveč prav pri nalogi iz odlomka št. 222, ker piše v drugačnih fontih), ki je zdaj že sposoben računati tudi procente, korene in kotne funkcije (med časom mojega šolanta tega tudi navadni kalkulatorji niso zmogli). Poleg tega pa vam pomaga izračunati tudi napitnino, katero je priporočljivo pustiti natakarju. Vnesti morate skupno vrednost  računa, število oseb in koliko procentno napitnino želite pustiti. Tako bo izračunal koliko znese napitnina in kolikšno vrednost vam morajo vaši prijatelji pustiti, če ste poravnali skupni račun.

- lahko vam pomaga poiskati anagrame (premetanke) neke besede ali besedne zveze. Če v iskalni niz vpišete med drugim tudi besedo 'anagram', vam bo Google namreč izpolnil tudi to željo.

- Lahko vam pove kakšno vreme je kjerkoli na svetu (v iskalni niz vpišite kraj za katerega vas to zanima in zraven dodajte besedo forecast), prav tako pa ga lahko povprašate tudi po času sončnega vzhoda (v iskalni niz napišite 'sunrise in (kraj oz. državo za katero vas zanima. Seveda brez oklepajev).

- z njegovo pomočjo lahko pretvorite skoraj vse obstoječe merske enote v vse druge obstoječe merske enote. Vpišite samo koliko nečega v kaj natanko (npr. 37 inches to meters in povedal vam bo, da gre za natanko 0,9398 metrov)

- poleg tega pa zmore še kopico stvari, ki so sila zabavne in večinoma neuporabne. Npr. če v iskalni niz vpišete 'atari breakout' in kliknete na slikovno iskanje... lahko zelo na hitro izgubite nekaj minut, saj se boste hitro znašli sredi zgoraj omenjene igrice, katero boste enostavno morali dokončati. Podobno se zgodi, če v iskalni niz vpišete 'zerg rush'. Spet boste izgubili nekaj minut, samo, da boste tokrat igrali drugo igrico.

Poleg tega lahko vaš iskalnik nahecate, da za vas naredi preval (seveda spet uboga samo angleške komande, zato mu ukažite 'do a barrel roll' in ga opazujte pri njegovi telovadbi). Podobno se bo zgodilo, če v iskalni niz vpišete 'tilt' (vendar tokrat ne bo naredil celega kozolca, ampak se bo samo malce nagnil).

Se vam ne ljubi tipkati? Še vedno lahko kliknete na ikono mikrofona in svoje ukaze izgovorite. Koliko vas bo razumel, pa je odvisno od njega.

228. In, ker smo počasi že proti koncu zapiska za ta teden, samo še nekaj kratkih in neobremenjujočih, večinoma v obliki besed, ki v resnici nimajo enobesednega prevoda v slovenščini... in večinoma tudi v drugih jezikih. Za začetek ena italijanska in to je naufragio, ki v dobesednem prevodu pomeni 'ladijska razbitina', v metaforičnem smislu pa s to besedo lahko opišemo resnično dolgočasno zabavo, katere smo se udeležili. Take se nam približujejo s prihajajočimi prazniki. Kaj je za koga dolgočasno, je seveda subjektivna stvar.

229. tudi malo romantike ne škodi, običajno pravijo, zato zanimiva arabska beseda ya'aburnee, ki v dobesednem pomenu pomeni 'ti me pokoplješ', v prenesenem pomenu pa označuje upanje, da umremo pred ljubljeno osebo, saj si življenje brez nje ne znamo predstavljati. Awww...

230. in še zadnja ta teden, ker se mi res ne da več – kot običajno spet vse počnem zadnji moment. Konec leta je običajno čas, ko sami sebi priznavamo vse, kar smo naredili narobe (če ste seveda drugačni od mene. Mene to mori običajno celo leto, še preden se dogodi, imam o takih stvareh že nočne more) in dostikrat so naše napake povezane z drugimi ljudmi. Pisantrofobija je oblika fobije, ki označuje strah pred zaupanjem drugim ljudem, predvsem zaradi slabih izkušenj iz preteklosti.

Dobro, ne grem se več, vsaj ta teden ne. Fascikla se davita, računalniška mapa je vedno bolj polna linkov pri katerih se večinoma sprašujem kdo jih je vanjo spravil (ker imam samo jaz odprt dostop do tega računalnika... ja, ne bom se spuščala v ta traktat) in tudi datoteka v telefonu je že precej obilna, mene pa skoraj zagotovo pobira od glavobola in utrujenosti, je pametno, da za danes zaključim. Pošteno gledano bo kmalu že jutri in zadeva ne bo nič lažja. Ali pač. Pustimo se presenetiti. Do naslednjič!

Nikoli se ne boj narediti nekaj, če veš, da je to prav! (Rosa Parks)