Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 31. del

Zmazek tega tedna je nastal že v sredo, ko me je pograbila panika, da sem začela pozabljat. Namreč, pozabila sem jesti. Nič kaj nenavadnega sicer, to pozabim velikokrat, ampak tokrat me je nepričakovano pograbila panika, ko sem to ugotovila. Prav tako nič nenavadnega. Napade panike nam dostavljajo na kilograme, lično zapakirane v pvc vrečke polne frustracij.

Težava je v pozabljanju. To je ena izmed stvari, katere se bojim. Ne da bi pozabila kakšno stvar iz danes na jutri, stvar katero moram narediti v naslednjih nekaj urah – tukaj je hujše vprašanje prokrastinacije. Neka stvar me lahko mori, ker vem, da jo moram narediti, pa se mi je npr. ne zdi smiselno narediti, ker v njej ne vidim smisla, koristi ali praktične vrednosti, je pa problem da se je ne morem spraviti narediti. Lahko bi se izgovarjala na slabo koncentracijo... pa se ne bom. Lena sem, zato hočem največ stvari narediti takrat, ko sem malo manj lena.

Vendar sem pozabila jesti, sem pa zato napisala večino današnjih pametovanj. Seveda jih je veliko osredinjenih k temu, kako se ljudje s tem spopadamo. Vključenih je zelo malo, če sploh kaj natolcevanj na moje NSFW misli, ker teh skoraj nikoli ne pozabim. Obsedenost s spolnostjo? Ah, kje pa. Samo hudo pomanjkanje. Vendar je to problem katerega drugega zapisa, ki je mogoče že v nastajanju, vendar luči sveta ne bo ugledal še nekaj časa.

Res je, da ima vsak dogodek, situacija ali misel več perspektiv. Pravijo, da človek, ki vsaj zmerno razume več tujih jezikov, lahko situacije vidi iz več različnih perspektiv. Prav tako ima tak človek manj težav s pozabljanjem. Situacije lahko premisli iz različnih zornih kotov in najde rešitev, ki se mu zdi najbolj ustrezna. Težava je torej v razmišljanju. Jasno je namreč, da danes ljudje večinoma ne razmišljajo iz različnih zornih kotov, na njihove oči pa so nataknjene plašnice, da ne bi slučajno neke stvari videli drugače kot jo vidijo ljudje okoli.

Torej me je v resnici strah, da bi razmišljala drugače kot ljudje okrog mene. Kljub preziru, ki ga čutim do človeštva in vsega nesmiselnega, kar je človeštvo sposobno storiti, sem še vedno človek. Saj je vendar vsak samomorilec v resnici morilec. Stvar je samo v tem, koga umori. Vendar je tudi to stvar nekega drugega pametovanja, ki je v nastajanju malo dlje kot tisti o hudem pomanjkanju zadovoljevanja bioloških potreb. Tokrat je tok mojih misli ta teden, kot že rečeno, namenjen pozabljanju, času in nekaj minornih temah, zaključi pa se s čohanjem kosmatih zadev, ki v znak hvaležnosti običajno ugriznejo, ali pa se spravijo spat na našo glavo, medtem, ko npr. beremo knjigo, torej mačkom.

301. Človek in vse, kar ta ustvari, je minljivo. Zato se človeku od nekdaj zdi nujno shranjevati stvari za potomce in druge, ki ga bodo preživeli. Grajenje hiš, oporoke, posesti, nakit, poročne obleke... in celo krediti, leasingi in drugi dolgovi, ki jih nekdo ni poplačal pred svojim odhodom (tistim dokončnim odhodom. Če greste v trgovino še ne rabite pisati oporoke... razen v primeru hude tesnobe, pa tudi takrat ni nujno).

Zaradi zavedanja lastne minljivosti (ali pa, če temu direktno rečemo 'samovšečnosti') je bila postavljena t.i. kripta civilizacije. Gre za sobo skrito za jeklenimi vrati, katera so bila zapečatena leta 1940, najdemo jo na univerzi Oglethorpe v Atlanti v ZDA. Guinessova knjiga rekordov jo je leta 1990 opisala kot 'prvi uspešni poskus shranjevanja kulture za zanamce in morebitne obiskovalce Zemlje'.

Idejo o tem je dobil Thornwell Jacobs, predsednik profesorjev na univerzi, ko je ugotavljal – med odpiranjem egipčanskih piramid – da so stare civilizacije za seboj pustile malo uporabnega materiala, po katerih bi jih nekdo uspel razvozlati (če smo pošteni, egipčanski hieroglifi še niso v celoti raztolmačeni, da o tem kako so živele civilizacije, ki niso znale pisati oz. pisave niso uporabljale, sploh ne razglabljamo). Zato je zbral tehnološki napredek človeštva do leta 1936, ko je začel sestavljati koncept vsebine kripte.

Kripto bo možno odpreti šele leta 8113. Zakaj šele takrat? Jacobs je tudi do te nenavadne letnice prišel s pomočjo egipčanov. Ugotovil je, da je prvi fiksni datum zabeležen v letu 4241 BC, ko je bil 'iznajden' egipčanski koledar. Do leta 1936 je tako od prvega datuma v zgodovini preteklo natanko 6177 let. Število let, ki so pretekla je prištel k letnici v kateri je živel in dobil leto 8113.

Kripta je locirana v stari opečnati zgradbi (ta del ZDA je znan predvsem po montažnih hišah, zato so opečnate zgradbe dobesedno znak prestiža), v prostoru kjer je nekoč bil bazen. To pomeni, da ima vodotesne temelje. Šest metrov dolga, tri metre široka in tri metre visoka soba je v bistvu do polovice zakopana v zemljo, pod njo pa je še več kot pol metra debel beton. Strop na sobi je debelejši od dveh metrov, tako da gre za pravi bunker. Soba je napolnjena z dušikom, da se prepreči staranje atrefaktov shranjanih v njej. Med temi artefakti je preko 640 000 strani mikrofilmov in preko 800 literarnih del, ki so se Jacobsu zdela pomembna (med njimi so Sveto Pismo, Koran, Homerjeva Iliada in Dantejeva Božanska komedija). Med temi je pristal tudi originalni izvod scenarija za film 'V vrtincu', ki je bil ogromen hit, ko se je gradila in oblikovala kripta. V kripti so shranjeni predmeti z uporabno vrednostjo (pisalni stroj, blagajna, radio), zanimivi predmeti (zobna nitka in plastične igrače), vsebina ženske torbice in celo posebej konzervirana steklenica piva Budweiser.

Pred sobo je nameščen jezikovni integrator oz. naprava, ki tiste, ki vstopajo, uči govoriti angleško, da bodo razumeli kaj so v sobi pravzaprav našli.

Kripto obiskujejo izbranci vsakih deset let, vendar pa je vseeno bila do leta 1970 že skoraj pozabljena. Na 50. Obletnico originalnega zapečatenja, leta 1990 je bilo na univerzi Oglethorpe ustanovljeno društvo, ki preučuje možnosti shranjevanja artefaktov v t.i. časovne kapsule, še vedno pa kripta ostaja najbolj izpopolnjena verzija.

302. Še en izviren način opisovanja civilizacije zanamcem ali možnim prišlekom iz druge strani vesolja, sta tudi zlati plošči, ki sta leta 1977 odšli v vesolje z obema ploviloma Voyager (ki je bežno omenjen v odlomku številka 13). Gre za fonografski plošči (po domače rečeno so to plošče za gramofon) na katerih je shranjejo tehnološko znanje ljudi. Plošči tako vsebujeta črno-bele in barvne fotografije matematičnih in fizikalnih enačb, osončja in planetov, človeške anatomije in reproduktivnih zmožnosti in DNKja. Zabeležene so tudi anatomske značilnosti nekaterih živali, rastlin in geografskih reliefov. Na ploščah je 116 fotografij, ki so zakodirane v analogno obliko in sestavljene iz 512 vertikalnih črt (tisti, ki se spomnite ogromnih analognih televizorjev boste že vedeli o čem govorim).

Na ploščah so shranjeni delčki del Bacha, Mozarta, Beethovna, Stravinskega pa vse do znamenite pesmi 'Johnny B Goode' Chucka Berryja (ta je povzročila nemalo kontroverznosti, saj se je poznavalcem zdela 'otročja', na kar jim je Carl sagan odgovoril, da je na svetu veliko otrok). Poleg glasbe pa je zabeležena tudi ena ura možganskih valov Ann Druyan, ki je razmišljala o različnih temah – o zgodovini, civilizaciji in tem s kakšnimi težavami se ta spopada ter o tem, zakaj se ljudje zaljubljamo in kako se ob tem počutimo.

303. Zanimivo je, da zgoraj omenjeni plošči ne vsebujeta fotografij golih ljudi, temveč samo diagrama človeškega telesa, ki prikazuje zunanje organe. NASA je namreč dobila več groženj in zmrdovanj nad tem, da bi v vesolje pošiljali goloto (kar je samo po sebi hudo absurdno, saj smo pod oblačili vsi goli in takrat je med nami zelo malo razlik).

Je pa golota odkrito vključena na ploščah vesoljskih plovil Pioneer 10 in Pioneer 11, ki sta v vesolje poletela leta 1972 oz. 1973. V bistvu gre za plaketi, na katerih je vgraviran položaj našega Sonca z 14imi pulsarji v relativni 'okolici', s pomočjo katerega bi nas mogoči obiskovalci lahko locirali in prišli na obisk. Ker risba zemljevida pulsarjev ni gola, z njo ni bilo večjih težav.

Večja težava je nastopila pri tem, da sta na plaketi narisani silhueti golega moškega in ženske, ki sta kljub temu, da ne počneta nič nečednega, vzbudili močno nasprotovanje temu, da bi to 'poslali v vesolje, saj nas kaže v primitivni luči' (če smo pošteni: v primeru, da nas obiščejo kateri izmed naših galaktičnih sosedov, jim nimamo za pokazati povsem ničesar, saj se še vedno, kljub temu, da naša plovila potujejo po vesolju, streljamo zaradi razpadlih dinozavrov, katere naj bi tankali v avtomobile, ki niti po zraku ne letijo).  Obe figuri sta narisani pred plovilom, zraven ženske figure je možno razbrati povprečno višino ženske (ki je znašala okrog 168 cm), moški pa ima dvignjeno dlan v pozdrav. Ker se domneva, da tega večina vesoljcev ne bo videla na tak način, lahko iz položaja moške roke sklepajo, da se človek lahko premika, v kakšnih načinih se lahko premika in predvsem dejstvo, da ima palce katere lahko uporablja (to je še vedno tisto, kar nas ločuje od večine primatov. To da s premičnimi palci brskamo po telefonih namreč ni tehnološki ali evolucijski napredek). To jim da lahko tudi idejo, da se je človek precenil pri tem kar počne, saj bi moral veliko stvari dognati in rešiti preden se je sploh podal v vesolje (na pamet mi pade tudi to, da bi do začetka lanskega leta morali iznajti lebdeče rolke in superge, ki se vežejo same... seveda, navadni smrtniki tega še nimamo).

Živjo, Carl!

304. ker se že tri odlomke govori o pozabljanju in o tem, kako je to možno preprečiti (predvsem pa tudi zato, ker se večini ljudi okrog mene zdi, da morajo storiti nekaj 'večjega', da jih bodo pomnili tudi kasnejši rodovi... in posledično naredijo še večjo neumnost kot so jo naredili nekaj trenutkov pred tem), je smiselno, da omenim athazagorafobijo. Ogromno ljudi dandanes jo ima, vendar ker ne vedo, da ima ta stvar ime ali pa tega ne znajo izgovoriti, se s tem ne obremenjujejo.

Athazagorafobija je v bistvu izredno pogost strah pred tem, da bomo pozabljeni ali neopaženi ter tudi pred tem, da bi nekaj pozabili. Ker so fobije običajno kombinacija zunanjih (npr. travm ali psihične, fizične ali emocionalne zlorabe) in notranjih vzrokov (hormonsko neravnovesje, pomanjkanje določenih elementov v telesu zaradi enolične prehrane ipd.), tudi v tem primeru ni nič drugače. Lahko pa je tudi pokazatelj oz. simptom druge mentalne bolezni – opažena je bila namreč pri ljudeh z OCD in ljudeh s hudo narcisistično motnjo.

Ker je strah pred tem, da bi nas nekdo pozabil običajen pri ljudeh, je treba tukaj poudariti, da je pri ljudeh z athazagorafobijo ta strah že skoraj morbiden in predvsem razširjen na široko skupino ljudi. Medtem, ko se nekateri od nas bojimo tega, da nas v spominu ne bodo ohranili tisti, ki jih imamo najrajši, se bolniki z athazagorafobijo bojijo, da jih bodo pozabili ljudje, ki jih naključne srečujejo na ulici, neznanci, zaposleni v trgovinah, katere obiskujejo in celo ljudje s katerimi so v bežnem kontaktu preko družbenih omrežij. Smisel njihovega življenja je v tem, da so opazni in prepoznavni v množici, saj jih mora v spominu ohraniti vsak človek, ki ga srečajo.

Simptomi so za to fobijo, ki je pogosta pa vendar ne dovolj raziskana, precej podobni simptomom drugih fobij: tesnoba, vrtoglavica, slabost, znojenje, omedlevica, otežkočeno dihanje, hiperventilacija in depresija (zato je lahko tudi sama motnja simptom druge večje osebnostne motnje). Je pa s pomočjo usposobljenega terapevta možno to fobijo odpraviti oz. so prognoze za njeno zdravljenje zelo dobre.

305. nekatere stvari je nujno pozabiti (kot že rečeno, naši možgani niso namenjeni kopičenju informacij, ampak so namenjeni temu, da bi z njimi prišli do kakšne dobre ideje... to, kam ga gremo zvečer žurat običajno ni ena od teh dobrih idej), da pa bi nekaj pozabili, pa rabimo svoj čas. Problem nastane, saj je bilo z nedavno zaključeno raziskavo dokazano, da čas v resnici sploh ne obstaja. Vsaj tako trdijo nekatere teorije v fiziki.

Čas je nekaj (eni trdijo, da je to entiteta, eni, da je dimenzija, eni pa, da je to tisto, česar jim manjka...) kar je direktno povezano s sposobnostjo naših možganov, da se zavedajo sami sebe (žalostno kot se bo slišalo, naši možgani so še vedno edina stvar na Zemlji, ki je dovolj razvita, da lahko preučuje samo sebe... to da sama sebe uniči je namreč veliko bolj znano dejstvo). Čas namreč določamo na podlagi zavesti o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Medtem, ko obstajajo dokazi o preteklosti (nekaj jih je bilo danes že naštetih), sedanjosti pa se večina nas zaveda (na podlagi tega, da se zavedamo lastnih teles, tega, kar počnemo, o čem razmišljamo ter ostalih stvari, ki se z nami dogajajo v tem momentu), prihodnosti pa naši možgani ne morejo predvideti (lahko samo špekuliramo o tem, kar naj bi se zgodilo, ne moremo pa z gotovostjo trditi, da bo do tega prišlo. Niti za bližnjo niti za daljno prihodnost). Na tak način je bil oblikovan prvi zabeleženi konstrukt o tem, kaj je čas (iz leta 1640), ko je bil čas opisan kot absolutna značilnost vesolja oz. prehod iz preteklosti skozi sedanjost v prihodnost.

Prepričanje o absolutnosti časa je na začetku 20. Stoletja močno napadla Einsteinova teorija o relativnosti, ki (na kratko povzeto) govori tudi o tem, da je časovna razlika med dvema dogodkoma povsem odvisna (torej ne absolutna) od parametrov kot so hitrost, lokacijo opazovalca (od katere je odvisno tudi gravitacijsko polje) ter tudi od dejstva, da dva simultana dogodka drugemu opazovalcu ne bosta simultana. To prepričanje je prišlo v kvantno mehaniko, ki čas dojema samo kot trenutno realnost.

To zavedanje kvantne ravni časa nas je (zdaj) pripeljalo do ugotovitve, da je čas pravzaprav  iluzija, kot takšen pa ne more v resnici obstajati. Wheelerjeva teorija namreč trdi, da resničnost ne obstaja, če je ni moč izmeriti. Ker trenutno poznamo samo nekaj načinov štetja časa (za zelo ohlapno referenco si poglejte odlomek o koledarjih, ki je skrit pod številko 269... vendar gre samo za Zemeljske koledarje. Ker se tudi na Zemlji ne znamo dogovoriti o tem, kateri koledar bomo uporabljali, se ne moremo postavljati v vlogo glavnega opazovalca, saj nimamo pojma o tem, kakšni načini štetja časa še obstajajo v vesolju, ki naj bi po teoriji relativnosti, v nekaterih primerih bilo drugi opazovalec).

Sicer gre za novodobno teorijo, ki je zaenkrat še zelo abstraktna, so pa jo že pred leti krasno povzeli Angleži: 'Čas je relativen, čas kosila še toliko bolj'. To da lahko manjšo razlago tudi za to, zakaj so nekateri ljudje nagnjeni k zamujanju (celo do te mere, da to postane lastnost njihove osebnosti), drugi med nami pa smo nagnjeni k temu, da na vsak domenek pridemo vsaj 20 minut prehitro in nato 20 minut paničarimo v prepričanju, da smo z osebo, s katero bi se morali na tem domenku dobiti, dogovorjeni na drugem kraju, kamor niti pod razno ne moremo priti v tiste pol minute časa, kot nam ga je še ostalo.

306. Ena izmed stvari, ki se definitivno nikoli ne pozabijo (potem, ko jih enkrat vidiš) so definitivno strele nad reko Catatumbo v Venezueli. Gre za zanimiv pojav v atmosferi, pojavlja pa se samo na severovzhodu Venezuele, na izlivu reke Catatumbo v jezero Maracaibo. Gre za strele, ki nastajajo v ogromnih oblakih, nekje na višini, ki je višja od 5 kilometrov nad Zemljo, udarijo pa lahko tudi do 280-krat na uro. Domneva se, da gre za največji generator ozona v troposferi, kar ga na Zemlji poznamo (ozon je pri tleh sicer v manjših količinah, vendar pa povzroča veliko zdravstvenih težav. Ta ozon na višini pa nam dejansko pomaga, da nas lahko gravitacija zadrži na površju Zemlje (da ne odfrlimo v vesolje) in nas ščiti med potencialno škodljivimi UV in gama žarki, ki prežijo na Zemljo in odprtega vesolja (ki bi nam lahko povzročili še hujše nevšečnosti kot nam jih pritlehni ozon. Ena izmed možnih posledic teh škodljivih žarkov je namreč tudi izumrtje človeštva).

Okrog tega pojava je bilo izpeljanih več študij s katerimi je bilo dokazano, da ga povzročajo med drugim hladen zrak, ki piha iz andov, ter visoka vsebnost metana in ostankov nafte na močvirnatih področjih v bližini. Opazovanje teh strel je možno od 140 do 160 dni na leto, tudi do 10 ur na dan. Znani so opisi tega pojava, ki so stari tudi več stoletij (prvi je nastal leta 1597 v pesnitvi 'La Dragontea' avtorja Lope de Vega), zato je bilo zelo presenetljivo, ko so strele med Januarjem in Aprilom 2010 potihnile. Opazovalci so se začeli spraševati, če so izginile za vedno, kar je načelo množico vprašanj o ekološki katastrofi, o tem, kaj lahko njihovo permanentno izginotje pomeni za Zemljo in ljudi na njej ter tudi natolcevanja o tem, da je zdaj konec sveta neizbežen (ker, bodimo pošteni, ljudje se iminentnem koncu sveta vprašajo takoj, ko si nečesa ne znajo razložiti, so pa preleni, da bi se o tem pozanimali). No strele so se po nekajmesečni pavzi vrnile, saj je njihovo zatišje nastalo v obdobju hude suše (ker, če ste slučajno pozabili, oblaki nastajajo tudi s pomočjo hlapenja vode na Zemlji).

Da si boste znali predstavljati, kaj domačini prenašajo skoraj polovico vsakega leta, si lahko pomagate s tem posnetkom (ta je dejansko bil edini brez čvekanja na to ali katerokoli drugo temo... zanimivo je, da imajo taki naravni fenomeni izredno malo občudovalcev...) 

https://www.youtube.com/watch?v=gcvnGZvTfKQ

307. In ker predhodni odlomek opisuje meni osebno enega izmed najlepših naravnih pojavov – strela – je čas da nanjo navežem še nekaj mitologije. In tako pridemo do konkretne babnice za ta teden. Fulgora je malo znana rimska boginja strele oz. njena personifikacija (njeno ime namreč v latinščini pomeni 'strela' oz. 'svetloba' ali 'osvetlitev').

Eden redkih oprijemljivih virov njenega češčenja je moč najti v delu Sv. Avguština, 'O božjem mestu', ta pa je domnevno pobrana iz izgubljenega dela filozofa Seneke, kjer se ta odkrito norčuje iz neporočenih boginj tistega časa (Seneka je živel na prehodu iz BC v AD dobo, torej okrog leta 0). Poleg Fulgore omenja tudi manjši boginji Populonijo in Ruminijo, katere pa se obe povezuje z Juno (ki je omenjena v odlomku s številko 82... vendar bolj bežno), ki je povezana z rodovitnostjo in plodnostjo. S tem lahko domnevamo, da je Seneka izražal svoj prezir do neporočenih mater.

Zanimivo je, da kljub rimski navdušenosti nad strelami in nevihtami, ne obstajajo dokazi o tem, da je Fulgora imela v svojo čast postavljene templje ali svetišča, prav tako pa ni ohranjenih nobenih zapisov ali drugih dokazov o tem kakšni rituali so se izvajali v njeno čast. Rimljani so strelo imeli za sporočilo bogov, ki pride iz neba, poznali so jih več vrst (večino tega znanja so pobrali Etruščanom), do njih pa so se vedli skrajno spoštljivo. Lahko sicer domnevamo, da je Fulgora služila kot srednica za ta božja sporočila, hkrati pa je svoje podanike varovala pred tem, da bi jih slučajno udarila strela. Vendar, to so samo domneve.

208. In kaj gre krasno zraven sitnih babnic? Kava. Kava gre krasno zraven vsega, saj popravi dejstvo, da je vse sitno. Pri tem nam – vsaj kofeinski mafiji – lahko pomaga kava Death Wish iz Velike Britanije.

Kava Death Wish domnevno vsebuje 200% več kofeina kot običajne kave, kar naj bi jo naredilo za najmočnejšo kavo na svetu. 3,5 decilitra kave (ena čajna skodelica in pol) naj bi vsebovalo okrog 660 mg kofeina, kar je že precej nevarno in se zato priporoča samo tistim, ki imajo resnično dobro toleranco na kofein ter dober želodec. Uporabniki so povedali, da sicer ni slabega okusa, dober želodec pa se zahteva zato, ker se tudi rednim uživalcem kave lahko zgodi, da jim postane slabo, ko spijejo kavo, ki je močnejša od tiste, katero običajno pijejo.

Običajna kava, kakršno pijemo doma ali po gostinskih lokalih, je v veliki večini narejena iz zrn vrste Arabica (ta vsebuje okrog 217 miligramov kofeina na 3,5 dcl kave), kava Death Wish pa je narejena iz zrn kave vrste Robusta, katere vsebnost kofeina je 2x močnejša. Ta kava je torej primerna za tiste, ki potrebujete nekaj močnejšega kot je običajna kava in je hkrati bolj legalno kot npr. kokain, hkrati pa se ne sramujete tega, da bi se v javnosti pričelo trsti, žmrkati, prehitro govoriti ali celo plesati. To so namreč izkušnje nekaterih izmed uživalcev.

209. Jasno je, da je možno kupiti kavo iz zgornjega odlomka. Ker je dejansko danes možno kupiti karkoli, kar je v obstoju, če le imamo dovolj denarja ali drugih stvari, katere lahko menjamo za tako želeno stvar.

Vendar, tako kot je propadla originalna demokracija iz stare Grčije (to kar danes imenujemo za 'demokracijo' je v bistvu idiotizem, ki z demokracijo nima veliko skupnega), tako kot je v zahodnem svetu izumrl fevdalizem (recimo temu tako...), kakor sta poniknila komunizem in socializem (še pomnite, tovariši?) tako bo nekoč konec tudi kapitalizma. V kratkem člančiču, katerega mi je dejansko nekdo poslal, ker bi me utegnil zanimati (najlepša hvala pošiljatelju, ker je spet zagnal moje malo zaprašeno miselno kolesje), je bilo na kratko opisano, kako se postkapitalistična družba dejansko že razvija, kje drugje kot v eni izmed Skandinavskih dežel, na Danskem.

Trenutna menjava evro za dolar je 1€ za cca. 1,1$, torej vam sledečih številk ne bo treba pretvarjati s kalkulatorjem (podatki pa so v dolarjih, saj so povzeti po ameriškem članku – če bi me slučajno kdo obtožil, da sem ponaredila podatke, ker sem pač bolj navdušena nad Skandinavijo kot nad ZDA). Na Danskem oseba zasluži v povprečju 6000$ več na leto, kot oseba v ZDA, njihovo število brezposelnih pa je drugo najnižje v državah članicah OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj). Vsakdo, ki je v zadnjih treh letih delal skupno 52 tednov (približno 1/3), si zasluži socialno podporo v vrednosti do 90% plače, ki jo je prejemal v povprečju. Vsakdo, ki je redno zaposlen v povprečju dela približno 37 ur na teden (ZDA 47 ur na teden, Slovenija pa je na sredini s dobrimi 41 urami – to so podatki iz leta 2011), zasluži pa si približno 5 tednov plačanega dopusta (v ZDA je plačanega dopusta cca. 16 dni, v Sloveniji pa je to 32 dni, noter pa je zajetih 20 dni obveznega dopusta in 12 dni dela prostih praznikov).

Prav tako je denar od davkov v državah, ki lezejo v smeri postkapitalizma bolj smiselno porabljen - pri nas npr. vinjeta za uporabo avtocest stane 120€, denar, ki je bil v osnovi namenjen za vzdrževanje avtocest pa gre upravljanju železnic, na avtocestah pa so običajno zastoji,obvozi,  prometne nesreče z dolgim čakanjem in gneča, torej je uporaba avtocest hudo omejena, vinjeta katero ste močno preplačali pa vam pri tem ne pomaga niti malo. Z denarjem, katerega ste dali za vinjeto  so Slovenske Železnice plačale raziskavo, ali lahko po železniški infrastrukturi v Sloveniji vlaki vozijo s povprečno hirostjo 90 km /h... ne da bi se delala pametno, vendar za veliko manj denarja kot so ga v to raziskavo vložili, bi jim lahko tudi jaz povedala, da ne morejo. To je namreč bil zaključni rezultat raziskave. Kakorkoli, denar je v določenih državah uporabljen v resorjih, kjer se potrebuje. Zato je na danskem šolstvo brezplačno, v ZDA pa vas bo letnik na običajni univerzi stal med 10 000 in 30 000 dolarji. Res je, da na danskem samo redni študentje študirajo zastonj (Finska, Norveška in Švedska to omogočajo vsem študentom), vendar pa skoraj vsi študenti dobivajo finančno nadomestilo – če ne živijo doma (če živijo doma, do tega nadomestila niso upravičeni, zato se pri njih večina otrok ob polnoletnosti izseli iz hiše staršev in gre na svoje), ki jim omogoča preživetje (v Sloveniji je samo 23% študentov deležno tega luksuza, v ZDA pa država študentov ne štipendira, možno je samo prejemanje kadrovske štipendije... če).

Čeprav se nekateri postkapitalistični (ta zadeva potrebuje kakšno bolj simpatično ime, če smo pošteni) prijemi našemu mišljenju zdijo malo nenavadni, se nekatere države že gibajo v tej smeri. Res je, da do tega ne bomo prišli preko noči, prav tako pa tudi ne bo prišla ta miselnost v vse ljudi po svetu. Zaenkrat so mi znani samo odgovori (ki bi lahko pomagali k razvoju v smeri postkapitalizma) o nujnosti zmanjševanja potrošnje (v smislu planiranega nakupovanja dobrin, katere resnično potrebujemo in jih ne uporabljamo zato, da bi impresionirali ljudi okrog sebe, bolj ekonomično ravnanje s hrano, oblačili in drugimi stvarmi, katere potrebujemo ipd.) ter zmanjševanje razkoraka med bogatimi in revnimi (po nekaterih statistikah, ki so na svet pokukale pred kratkim, naj bi najbogatejši procent svetovne populacije imel toliko denarja kot polovica vseh revežev na svetu). Vendar, to je samo moja ideja. Tisti z več denarja na to sigurno ne gledajo tako, ne glede na to kateri denar uporabljajo, saj svojega verjetno ne.

310. in po napornih temah kot je bila zgornja, se vedno prileže... čohanje mačkov! Medtem, ko so določene univerze v Kanadi že omogočile študentom, da se med predavanji sproščajo tako, da božajo mačke in pse, ker je to ena najbolj sproščujočih zadev na svetu, si lahko preberete nekaj o vrsti mačke, imenovane manul.

Gre za mačko iz centralne Azije, z okroglo glavo, malce potlačenim obrazom, kompaktno zgrajeno in prav posebej kosmato, kar daje vtis, da gre za plišasto mačko. Tisti, ki občasno obiščete družbena omrežja, jih lahko velikokrat zasledite v t.i. meme-jih, saj veljajo za internetne zvezde.

Njihova dolga in gosta dlaka daje vtis, da so veliko večje kot v resnici so, saj so velike približno toliko kot domače mačke, tehtajo pa do 4,5 kg. Imajo namreč najdaljšo in najgostejšo dlako kadarkoli opaženo pri katerikoli vrsti mačke. Domneva se, da je to zato, ker običajno živijo v mrzlih krajih ter na višini tudi do 4500 metrov. V poletju so mačke progaste in barva njihove dlake spominja na svetlo rjavo, pozimi pa so bolj sive in z manj progami. Običajno lovijo iz zasede, saj jim kompaktno grajeno telo onemogoča, da bi hitro tekle. So edina znana vrsta mačke, ki ima okroglo zenico. Ker gre za eno primitivnih vrst mačke, se domneva, da se zadnjih 12 milijonov let niti sama ni kaj preveč ukvarjala z evolucijo.

Poleg pogovornega imena manul nosijo tudi latinsko ime otocolobus manul (to ime dejansko izhaja iz grščine in pomeni nekaj v smislu 'grda ušesa'), po prvem človeku, ki jih je klasificiral (Peter Pallas, nemški prirodoslovec, ki je o njih pisal leta 1776) pa nosijo tudi ime Pallasove mačke.

Da ne bom vedno lepila samo sličic, je tukaj video posnetek precej jeznega manula iz živalskega vrta v St. Petersburgu v Rusiji 

https://www.youtube.com/watch?v=U3A7Qn-06Xc

Internet je v bistvu zelo podoben staroegipčanski družbi, saj vsi pišemo po zidovih (svojih ali tujih) ter večinoma gledamo fotografije mačk, nekateri med vami pa jih že skoraj častite. Po drugi strani pa trdimo, da smo kapitalistična družba, tega pa v starem Egiptu niso poznali.

Za ta teden imate branja dovolj – domnevam, da tudi prejšnji teden niste prebrali stvari do konca... oz. to sklepam iz vseh responsov na svoje pisanje (ki so bili in še vedno ostajajo nični) – poleg tega pa vam je še vedno prepuščeno komentiranje, kritiziranje, popravljanje in obveščanje ter tudi dajanje idej, dokler so te še neobdavčene. Do naslednjič!

Premikanje naprej, napredovanje ne pomeni pozabljanja, ampak pomeni učenje (D. Yuurika)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 30. del

Ponovno je sobota in ponovno prihaja tisti 'naslednjič', ki je obljubljen vsak teden. Kot je že običajno, ta naslednjič prinaša še deset stvari, ki zanimajo malo ljudi – kljub temu, da so bolj zanimive kot večina stvari, katere ponujajo družbena omrežja – jih pa zato ti ljudje veliko bolj cenijo (ja, vsi trije redni bralci, vas gledam... recimo).

Vsak teden odkrivam nove (v bistvu stare) ideje v mapah, ki so temu namenjene (tako virtualnih kot tudi klasičnih kartonastih), jih premislim (včasih bolj, včasih manj, včasih pa še manj), občasno kakšne povežem med seboj, preverim, če te teorije še veljajo in zapišem o njih nekaj povsem nekoherentnega (ker je to domnevno ena izmed mojih najvidnejših lastnosti... tako mi je bilo povedano). Tako je ta teden nastal zmazek tem, ki so med seboj povezane in dejansko kažejo tok mojih misli, večina ljudi okrog mene pa še vedno sklepa, da gre za povsem naključne teme. Kakorkoli, ta teden bo govora o planetoidih, famadihani (običaju na Madagaskarju) in ženskem lipsticku. Zveni zanimivo? Saj tudi je! Vsaj za nekatere od nas...

291. Nekateri med nami smo se ta teden zataknili za novico, da so astronomi domnevno odkrili nov planet. Zato je nujno, da vam povem nekaj malega o tem, kaj vse lahko najdete v našem osončju. Da vas takoj impresioniram s številkami: leta 2015 je veljalo, da je v našem minornem osončju 692 604 minornih planetov oz. planetoidov (tega nikar ne mešajte z majhnimi planeti, ker so majhni planeti samo podvrsta stvari, ki sodijo v skupino – očitno zelo veliko – minornih planetov... natančnejša razlaga kdaj drugič). Vsak mesec je odkritih več tisoč minornih planetov, zaenkrat pa jih ima samo nekaj več kot 19 000 tudi svoje ime.

Planetoidi so astronomski objekti, ki imajo direktne orbite okrog Sonca, ne moremo pa jih imenovati za planete in prav tako jih ne moremo prištevati med komete (nekateri, ki oddajajo pline, imajo lahko dvojno klasifikacijo kot planetoid in komet). Med planetoide torej lahko prištevamo že omenjene majhne planete ter tudi asteroide, trojance, kentavre, objekte v Kuiperjevem pasu ter tudi druge prekoneptunske objekti (objekti do Neptuna se štejejo v notranji solarni krog, ostali pa v zunanjega – to znanje vam lahko zelo prav pride v naslednjem odlomku... – Neptun pa je bil za delitev izbran, ker ima povprečno oddaljenost od Sonca 30 AUjev oz. 30 astronomskih enot – preberite si še enkrat odlomek 273. AUji tam notri niso omenjeni, so pa bistveni za izračun parseka. AU je okrajšava za razdaljo med Soncem in Zemljo namreč).

(ker so te teme izredno težke in veliki večini nezanimive, ker 'matematika in fizika mi nikoli nista šli pa tako prekleto dolgočasni sta' bo to samo t.i. 'škrbina', se pa bo o njej in razlagah posameznih pojmov govorilo kdaj drugič).

292. Kot obljubljeno zgoraj, kratka razlaga razlike med notranjim in zunanjim sončnim sistemom. Notranji sončni sistem je sestavljen iz trdih (kamnitih) planetov in asteroidnega pasu. Ti objekti so zasnovani večinoma na silikatih in metalih ter so relativno blizu Soncu (kot rečeno, razdalja med Soncem in Zemljo je 1 AU – dajte no, menda niste pozabili od prejšnjega članka – in tudi tukaj velja nepisano pravilo, da so si merske enote, tudi te astronomske – izmislili ljudje. Da bi lažje razložili svoje znanje drugim ljudem, katerih to običajno ne zanima...). Te planete sestavljajo silikati na površju in metali v sredici, imajo zelo malo ali nič lun ter noben od njih nima svojih obročev. Če še niste ugotovili, v našem osončju so ti planeti Zemlja, Mars, Venera in Merkur. Trije izmed teh planetov imajo zmožnost ustvarjanja lastne atmosfere.

Zunanji sončni sistem – Jupiter, Saturn, Uran, Neptun, Pluton in domnevni deveti planet (za nekatere od nas bo ta naziv vedno nosil Pluton – vendar pa bomo v svojih zapisih to mnenje zadržali zase in ga opisali kot prekoneptunski objekt) ter Kentavri – je sestavljen iz ogromnih planetov in množice njihovih lun (za tiste s slabšim spominom... članek številka 285 čaka na vas... samo za referenco, kajti tam so opisane samo lune enega izmed teh planetov). Ti planeti imajo v svojih vsebinah, predvsem zaradi večje oddaljenosti od Sonca (ker je segrevanje njihove površine manjše, lahko ti elementi ostanejo v trdnih stanjih) večje količine vode, amonijev in metana. Nekateri znanstveniki predlagajo, da bi prve štiri izmed zgoraj naštetih planetov v tej regiji poimenovali 'ledeni velikani', saj njihova masa skupno zavzema 99% mase osončja. Vsi štirje imajo tudi svoje obroče, vendar iz Zemlje lahko vidimo samo Saturnovega.

Na področju od 5,5 AU in 30 AU lahko najdemo še skupino ledenih tvorb podobnih kometom, katero pa imenujemo Kentavri. Največji med njimi 10199 Chariklo, katerega premer znaša okrog 250 km. Nekateri med njimi so uvrščeni tudi med komete, saj oddajajo hlape ledenih tekočin iz katerih so ustvarjeni, za seboj pa za nekaj momentov pustijo jasno vidno sled, ko se dovolj približajo Soncu.

293. Da še nekaj besed vržem o nečem skoraj popolnoma nepovezanim z zgornjo temo (kot bodo to trdile oči, ki slabše povezujejo podatke med seboj...). Gre za Obsidian, vulkansko steklo, katerega med svojim ohlajanjem tvori felsična lava (najbolj znana kamnina, ki jo tvori takšna lava, je granit, 'felsično' pa lahko prevajamo tudi kot 'kislo', kar je zasnovano na napačni arhaični ideji, da je glavna sestavina vseh kamnin silicijeva kislina. To idejo so znanosti ovrgle že pred desetletji). Ker se felsična lava zelo hitro ohlaja, med tem tvori kristale, ki se ne vežejo naprej (ne rastejo), zato je obsidian zelo viskozen ter zelo trd in posledično zelo krhek.

Ker se rad lomi na zelo ostre kose, je bil včasih velikokrat uporabljan kot rezilo in orodje za luknjanje, v moderni rabi pa so ga hoteli uporabljati kot eksperimentalno rezilo za skalpele. Se pa še dandanes uporabljajo izredno ostri noži iz obsidiana, saj naj bi takšna rezila lahko rezala med posameznimi celicami, ker se domnevno lahko nabrusijo 50x bolj ostro kot jekleni noži (na približno debelino okrog 3 nanometre). Zaenkrat skalpelov iz obsidiana ni dovoljeno uporabljati na ljudeh in živalih, lahko se uporabljajo samo v raziskovalne namene pri seciranju živali na katerih so bili opravljeni poskusi testiranja živil, kozmetike in čistil.

Prav tako se od nekdaj uporablja kot okrasni kamen, njegov izgled pa je predvsem odvisen od tega, kako je kamen odrezan. Po eni strani je namreč globoko črn, po drugi pa svetleče siv. Takšni so običajno imenovani 'solze Apačev' in so vmontirani v bele matrice iz perlita. Poleg tega temnega so možne še druge barve, med najbolj pogostimi je rdeče rjava.

Nekatere tovarne avdio opreme so iz obsidiana izdelovale tudi t.i. igle za predvajalnike vinilnih plošč (gramofone) od sredine 70ih let 20. Stoletja., ki so prav tako v uporabi še danes.

Najdemo ga praktično vsepovsod po svetu, nekako pa morate tukaj domnevati, da mora biti v bližini njegovega najdišča kakšen vulkan ali vsaj njegovi ostanki – v naši bližini ga tako lahko najdete v Gruziji, Grčiji, Italiji in na Islandiji. V Mediteranu so samo še štiri večja najdišča obsidiana, vsa so pod Italijansko jurisdikcijo.

294. Ker se mi občasno dozdeva, da nekatere stvari opisujem veliko preširoko, moram vsake toliko med te glomazno opisane teme vriniti kakšno manjšo, ki pa zato ni nič manj zanimiva. Džingis Kan, znameniti mongolski bojevnik naj bi bil preko svojih vojščakov odgovoren za smrt do 40 milijonov ljudi. Populacija Kitajske je v času njegovega vladanja upadla za več deset milijonov, pospravil pa je tudi okrog ¾ prebivalstva celotnega srednjeveškega Irana.

Po izračunih količine ljudi / populacije v srednjem veku, naj bi svetovno populacijo za časa svojega življenja zmanjšal za 11%. Mongolske invazije so učinkovito ohladile Zemljino ozračje, saj je bilo zaradi smrti toliko ljudi v ozračje spuščenih približno 700 milijonov ton ogljika manj. Zelo velik dosežek – osebna klimatska sprememba - za nekoga, za katerega še dandanes ne vemo kako natanko je izgledal.

295. In ker je bilo zgoraj omenjeno nekaj o smrti, bom v tej maniri nadaljevala in na kratko predstavila običaj malagasijev na Madagaskarju, imenovan Famadihana. Gre za pogrebni običaj novejšega nastanka (zaenkrat še niso bili najdeni dokazi, da je obstajal pred 17. Stoletjem), ki temelji na predpostavki, da se po smrti duše umrlih združijo s svojimi predniki šele potem, ko so njihova trupla na Zemlji dokončno razpadla. Slavi se vsakih sedem let (razen v primerih hude krize, kjer se morajo živeči prej posvetovati z umrlimi), veliko ljudi v sami regiji pa je prepričanih, da je običaj zastarel. Katoliška Cerkev je tem običajem dolgo nasprotovala, dokler ni izrekla, da gre za povsem kulturološki običaj, ki nima veze z izpovedjo vere in se je vanj nehala vmešavati.

Famadihana je v bistvu skupek običajev, povezan v nekakšne družinske festivale, ki združi velike družine, ki več ne živijo skupaj in skupaj izkažejo spoštovanje prednikom. Družine se tako zberejo v grobnicah in svoje umrle prednike zavijejo v nove tekstilne trakove ter jih odišavijo. Nato s svojimi umrlimi predniki v naročjih sedijo, razmišljajo o življenju, zaplešejo, nato pa umrle vrnejo k počitku, zraven pa jim pustijo še darove v obliki denarja, alkohola in fotografij na katerih so umrli. Ta slavja pomenijo ogromen strošek za družino, saj je dejansko treba plačati ekshumacijo trupla in seveda zabavo za vso družino in prijatelje.

296. Tako je nastopil čas za konkretno babnico tega tedna, rimsko boginjo umrlih z imenom Dea Tacita. Dostikrat se jo omenja kot 'tiho boginjo', Ovid pa jo je v svojem delu Fasti opisal kot tisto, ki 'zapira sovražna usta in utiša nesramne jezike', če se ji s primernim obredom pokloniš  21. Februarja (na feralije).

V kasnejših časih se jo je izenačilo z nimfo Larundo, hčero reke Almo (po Larundi danes nosijo ime vse Lare, saj je ime Lara eno izmed imen pod katerimi je bila znana – Lara, katero poznamo iz mitologije je imela predvsem to lastnost, da ni znala zadržati nobene skrivnosti zase in je vse izblebetala naprej, s čimer je po izročilu naredila več težav kot koristi. Starši, resno, pomislite kako dajete otrokom ime...). Njeno praznovanje se je tako prestavilo na 23. December, v sklopu festivala Acca Larentalia.

Dea Tacita, Larunda in Muta (boginja tihih) so skupaj personifikacija človeškega strahu pred obskurnostjo oz. dejstvom, da bi nas po naši smrti ljudje pozabili in da za seboj ne bi pustili nobeneg omembe vredne zapuščine.

297. Nekako velja prepričanje, da je lipstick, pri nas bolj znan pod imenom 'šminka' domena žensk. Ker so to stvari, ki zrastejo na zeljnikih večine, so prav tako napačni. Šminka za ustnice je namreč znana že iz časa starega Egipta, ko so si ljudje, da bi preprečili izsuševanje ustnic  v vročem podnebju nanje začeli nanašati mešanico voskov in rastlinskih barvil. To sta počela oba spola, saj se moškim prav tako izsušujejo ustnice, če so izpostavljeni zoprni klimi... izsušenih ustnic pa nekako nihče drug ne mara poljubljati.

Res pa je, da je kasneje šminka postala domena ženskega spola (verjetno zato, ker je za žensko nujno, da izgleda dobro, to, da je npr. pametna je bolj drugotnega pomena, sploh dandanes, ko je vsakdo, ki je lep lahko slaven, ne glede na to kakšen bukselj je v resnici). Zaradi tega so jo hoteli v drugi polovici 18. Stoletja prepovedati, saj naj bi z njeno pomočjo ženske zapeljevale moške v zakon, to pa se je obravnavalo kot čarovništvo. Šminka je tako postala sinonim za 'hudičevo delo' in veliko ljudi jo kot takšno vidi še dandanes (če mi ne verjamete, si poglejte kakšen posnetek rockerja Marilyna Mansona in kakšne napade nanj so v 90ih letih 20. Stoletja nanj vršili 'pravoverneži').

V 20ih letih 20. Stoletja so oblasti zopet prišle do tega, da je šminka za usta slaba stvar, saj je veljalo prepričanje, da z njeno pomočjo ženske lahko zastrupljajo moške (v tistih časih je bila ena izmed znanih primesi mase iz katere se lipsticki izdelujejo tudi svinec, ki je človeškemu telesu zelo škodljiv – za nadaljne reference beri naslednji odlomek). Sicer obstajajo dokazi, da so ženske nekaj umorov izpeljale na tak način in na podlagi tega morajo tovarne, ki proizvajajo šminko vse svoje produkte testirati, da te ne bi vsebovale strupenih primesi. Vseeno je šminka še danes izredno popularen produkt, saj se vsako leto samo v Evropi proda preko 300 milijonov  lipstickov.

298. Plumbizem je strokovno ime za zastrupitev s svincem. Svinec vpliva na veliko procesov, ki potekajo v telesu človeka in drugih vretenčarjev, predvsem tako, da preprečuje razvoj živčnega sistema in je kot tak izredno nevaren otrokom, saj imajo otroci, ki so bolj izpostavljeni svincu lahko motnje v razvoju, ki se kasneje pokažejo kot učne nezmožnosti in težave z obnašanjem (ta pojem je ekstremno širok, zato se ne zgovarjajte nanj, če vas nekdo ali sploh več teh 'nekdojev' obtoži, da ste kreten. To je namreč samo značilnost karakterja).

Svinec vpliva na procese v srcu, kosteh, ledvicah, črevesju ter razmnoževalem sistemu v telesu, simptomi zastrupitve z njim pa so bolečine v trebuhu, zmedenost, glavobol, razdražljivost, anemija, v hudih primerih pa tudi napadi (podobni epileptičnim), koma in končno, smrt (ta je zadnji simptom za skoraj vse bolezni in stanja, kar jih človeštvo pozna, kar lahko privede do veliko zmot, kot je npr. ta, da lahko nekdo umori nekoga z lipstickom. Seveda je stvar možna, ne moremo pa vsakega umora pripisati samo uporabi šminke).

Velike količine svinca lahko najdemo v zraku, tleh in vodi, saj je svinec eden najbolj prepoznavnih okoljskih onesnaževalcev. Dandanes velike količine svinca izvirajo iz avtomobilskih izpuhov (teoretično vam mora prodajalec avtomobila povedati koliko izpustov in kakšna je njihova vsebina... seveda, tudi prodajalci, pa naj so ti privatni ali pravni, imajo dostikrat to lastnost, da lažejo, predvsem zato, da bi prodali nekaj, česar nihče drug noče. Nekdo bo že nasedel) ter tudi iz vrste drugih izdelkov (barve za les, metale in druge snovi, ki vsebujejo svinec, nekateri prehrambeni izdelki ter veliko igrač, med katerimi so običajno najbolj izpostavljene tiste, ki so proizvedene na Kitajskem).

Upoštevati je treba dejstvo, da je svinec prisoten vsepovsod okrog nas in to ne pomeni nujno, da smo vsi zastrupljeni z njim. Res je, da so iz njega izdelani tudi metki za pištole, vendar, če vas nekdo ustreli ne boste nujno umrli zaradi zastrupitve s svincem. Običajno smrt pri streljanju povzroči velika luknja, katero na delu telesa, ki je bil ustreljen ali prestreljen, pusti celoten izstrelek. Vsaka stvar je nevarna, če je v prevelikih količinah (oz. količinah, ki je telo ne more razgraditi samo ali pa ima zaradi bolezni moteno presnovo te snovi). Saj vendar veste, da se lahko utopite tudi v pitni vodi, kajne?

299. V petek, 22.1. obeležujemo obletnico rojstva Wilburja Scovilla (letos že 151. Po vrsti). Mojster je tisti, ki je rangiral feferone po tem kako pekoči so (t.i. Skovilova lestvica, enota za 'pekočino' pa prav tako nosi ime po njem, torej Skovil, enota za merjenje tega, kako pekoč je nek prehrambeni produkt).

Njegova lestvica je empirična, kar pomeni, da je tudi precej subjektivna, saj vsakdo dojema 'pekoče' kot nekaj drugega oz. močnejšega. Nekateri v nezavest padajo pri čipsu, ki na etiketi samo nosi napis 'pekoči', nekaterih pa se pri feferonih habanero tudi zdrznejo ne (habanero naj bi imel okrog 100 000 skovilov).

Skovilov organoleptični test (ki pomaga določiti koliko skovilov neka stvar vsebuje) je zasnovan na postopku, ki določeno težo posušenega feferona namoči v alkoholni raztopini, da iz nje pridobi pekoče komponente (kapsinoide). Ta raztopina, v kateri so kapsinoidi, se nato razredči z mešanico vode in sladkorja. Pet testnih subjektov nato določa kako pekoče je nekaj s pomočjo različnih (upadajočih – kar pomeni, da je sladke vode vedno več, kapsinoidov pa vedno manj) mešanic raztopine kapsinoidov in sladke vode, dokler vsaj trije od njih ne čutijo več 'pekočine'. Vsakič, se število skovilov zviša za 100 enot.

Med najbolj pekočimi feferoni je trenutno najvišje rangiran t.i. Carolina Reaper, ki naj bi imel med 1,6 do 2,2 milijona skovilov. Med drugimi za katere smo skoraj lahko prepričani, da imajo preko enega milijona skovilov sta še Naga Jolokia (katerega se prideluje v nekaterih Indijskih državah) in t.i. Duh (ki je pa eden izmed hibridov predhodno omenjenega Naga Jolokia. Ta še nima statusa kultivarja).

300. Iiiiin moment težkega dihanja... ker smo se končno priborili do odlomka z magično številko 300 (zakaj magično? Predvsem zato, da lahko nekdo mojega ranga vztraja tako dolgo... in seveda tisti trije, ki prebirajo moja pametovanja tudi). Torej je čas za hót ho hót hài, vietnamski izraz, ki označuje hlastanje za zrakom.

Sicer izraz pri nas ni v običajni rabi, vendar pa ga lahko uporabimo pri simptomih različnih bolezni (npr. astma in apneja), dostikrat (kar je precej relativen pojem) pa je uporabljen tudi pri opisovanju napadov panike. Izraz se uporablja tudi, če hočemo nekomu razložiti, da smo hiteli (mi ali nekdo drug). Velikokrat je bil uporabljen kot onomatopoični izraz (poskusite ga hitro izgovoriti in ugotovili boste, da zveni podobno kot bi nekdo dejansko hlastal za zrakom).

S težkim dihanjem tako zaključujem svoja pametovanja za ta teden. Moje dihanje tudi naslednji teden ne bo nič lažje (predvsem zato, ker še vedno čakam, da me prime prehlad, katerega čakam zadnjih nekaj let in me bo spravil v vodoravni položaj za nekaj dni), vseeno pa ga lahko poskusite omiliti s tem, da mi daste kakšno idejo o tem kaj naj napišem. Če mi pa poveste kaj, kar še ne vem pa me boste dejnsko spravili do tega, da bom za nekaj momentov nehala dihati (glede na vaše odzive sklepam, da se v prihajajočem tednu to ne bo zgodilo, ker so vaši odzivi enaki okrogli ničli). Očitno imate radi dejstvo, da diham, kar lahko pomeni, da se bomo naslednji teden tudi v resnici spet srečali pri mojih nakladanjih. Do takrat pa pojejte kaj pekočega, si oglejte kakšno zanimivo stvar na nebu in vdihnite veliko zraka, kljub temu, da je ta mrzel (mrzel zrak lahko pomaga prečistiti dihala). Torej, do naslednjič!

Kar leži pred nami in kar leži za nami so nepomembne stvari v primerjavi s tem, kar leži v nas samih (R. W. Emerson)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 29. del

Za mano je še en naporen in paničen teden, v katerem sem se pripravljala na obisk zdravnika, katerega v svojem življenju najbolj ne prenesem (travme iz otroštva so se že razvile v odkrito sovraštvo do diabetologov), vseeno pa sem si nekaj uric vzela, da sem brez predhodne priprave na svoje objave te tudi zapisala.

Kot običajno bodo teme ta teden med seboj povezane – če še vedno težko opazujete, kako moje misli v zapiskih potekajo, se spomnite na končno izjavo podano prejšnji teden, katere avtor je Leonardo da Vinci. Vse stvari so med seboj povezane – zamah metuljevih kril v maju lahko botruje nevihti med poroko, katere se udeležite v novembru. Kako? Če se zamislite, boste odgovor na to dobili tudi sami.

Ta teden bo govora o nekaj težkih besedah, o telesih in o vodi. Kako pa so med seboj povezane, pa si lahko ogledate v naslednjih desetih pametovanjih moje malenkosti, ki se je morala ta teden med delom zaposliti z besedami in temami, ki niso ravno NSFW formata. Kar sicer počnem zelo slabo, ampak še vedno vztrajam v tem.

281. Za spremembo bom tokrat štartala s težko besedo, katero sem ta teden po dolgem času slišala (mogoče pa se bo v naslednjih odlomkih stanje malo umirilo in bom podala dejansko kakšno smiselno stvar... vendar za upat ni) in je pognala moje rahlo upočasnjeno možganso kolesje (in hrčka, ki vse skupaj poganja) k temu, da obrcam svoj spomin in se skušam spomniti, kaj beseda metempsihoza sploh pomeni.

Michelangelo Buonarotti - Vstajenje od mrtvih

 Torej, metempsihoza, v svojem grškem originalu μετεμψύχωσις (sestavljenka iz grških besed 'meta', ki označuje 'kasneje ali preko' in 'empsychos', ki označuje navdihnjenje duše) je tako opis za prehod duše, ki se zgodi ob smrti človeka. Duša lahko preide na različne konce in kraje, z njo se lahko dogaja veliko stvari, vendar pa se nobena od teh duš še nikoli ni vrnila nazaj, da bi povedala, kje je bila in kaj zanimivega se ji je pripetilo.

Gre za besedo starogrškega izvora, katera je bila predvsem uporabljana v filozofskih krogih, med splošno uporabne pojme pa jo je prvi povzdignil znameniti Pitagora (ki je izumil še kaj drugega razen matematičnega izreka, katerega večina vas še dandanes ne zna uporabljati), za njim pa še bolj znameniti Platon, ki pa jo je uporabljal predvsem alegorično. Med drugimi besedami, ki se prav tako uporabljajo za prehod duše v drugo bitje – naj si bo to človeško ali živalsko – sta tudi transmigracija in palingeneza (ki pa dobita svoje mesto v mojih pametovanjih kdaj kasneje).

V originalu beseda sicer ni imela tako ezoteričnega prizvoka kot ga ima danes, saj je šlo za filozofski termin. Skozi stoletja se je uporaba te besede rahlo spremenila, zahodni svet pa je iz nje in slabo preštudiranih vzhodnih verskih in religijskih naukov potegnil stvari, ki so se mu zdele zanimive (v tem primeru besedo 'zanimivo' beremo kot kamuflažo za stavek 'o tem nimam nobenega pojma, ljudje okrog mene pa še malo manj') in to drugim naivnežem okrog sebe predstavil kot starodavne vzhodnjaške nauke, ki svojim vernikom omogočajo, da ležijo na posteljah iz žebljev, seksajo več dni skupaj (verjetno ne na posteljah iz žebljev...) in dočakajo povprečno starost 130 let. To kako naiven je zahodni svet dandanes naj nam ostane za kdaj drugič.

Je pa ta beseda našla svojo pomembno vlogo v literarnih delih, med katerimi najbolj izstopata 'Metzengerstein' mračnega Edgarja A. Poea in Joycejev 'Ulysses'. Poe se je k isti temi vrnil tudi v 'Morelli' in v 'Ovalnem portretu', Joyce pa jo je v Ulyssesu tolikokrat uporabil, da je ni navajal nikjer drugje.

282. ker sem zgoraj začela z metempsihozo, bom v podobni maniri nadaljevala tudi v tem odlomku, ki bo govoril o samsari oz. izvorno saṃsấra.

Gre za besedo, ki izhaja iz sanskrta (starodavni jezik, ki bo natančneje predstavljen kdaj kasneje, da me ne boste slučajno obtožili, da poudarjam samo vzhodnjaške zadeve, ki vas ne zanimajo) in  označuje stalno ponavljanje cikla življenja v smislu 'rojstvo, življenje in smrt' (samsara namreč izvorno pomeni 'iti skozi'). Zakaj stalno ponavljajoč cikel? Religije, ki velikokrat govorijo o samsari – to so hinduizem, budizem, taoizem in sikhizem (med drugim) - in so jo sprejele kot eno izmed svojih doktrin, velikokrat govorijo o, če ne celo temeljijo na verovanju v reinkarnacijo.

Reinkarnacija je doktrina, ki je prepričana, da je posameznikovo življenje, ki ga živi v tem momentu samo eno izmed mnogih, ki jih bo človek v svojem času doživel. Odločitev o tem kje bo končala duša človeka (ker je duša neumrljiva, torej ne more umreti, meso pa je samo način za prenašanje te duše iz kraja v kraj in tudi do neke borne mere skozi čas) temelji predvsem na njegovih dejanjih v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Skozi vsako življenje, ki ga posameznik živi, se spreminja kvaliteta njegovih dejanj (tukaj vstopi dostikrat zlorabljen pojem karma), kar posamezniku omogoča, da izboljša tudi svoje naslednje življenje (laično povedano: če se v tem življenju obnašate kot bedaki, boste v naslednjem inkarnirani – db. Utelešeni – v bedaka, kar vam bo nakopalo veliko več težav kot jih imate zdaj in svoje duše ne boste mogli ustrezno očistiti, kar lahko pomeni tudi, da se vam bo inkarniranje v bedaka lahko razvleklo na več zaporednih življenj... premislite o tem).

Budizem uči, da ta krog ponavljanja nima začetka, mogoče pa ga je končati s pravilnim razumevanjem resničnosti. Vse religije, ki učijo v tej smeri so naravnane tako, da posamezniku omogočajo – preko bolj ali manj zanimivih načinov – prepoznati in sprejeti to resničnost. Konec tega ponavljajočega cikla, ko je duša posameznika oprana vseh nečednosti, ki jih zagrešil v predhodnih življenjih, ko se za svoja slaba dejanja odkupi in prepozna svojo resničnost, se tako zaključi z osvoboditvijo (oz. stanjem imenovanim nirvana ali moksha).

283. Ta teden je potekal večinoma v razmišljanju o telesu in duši človeka, kaj zanju pomeni, da sta združena in kaj se pravzaprav zgodi, če in ko se ločita (kar je bilo na kratko opisano v zgornjih dveh odlomkih). Torej je zdaj čas za telo. Naletela sem na zanimiv  članek, ki govori o tem kako bo globalno segrevanje (khm, tudi o tem bo padlo nekaj besed... mogoče že v naslednjem odstavku) vplivalo na spreminjanje človeškega telesa.

Ker večina ljudi teh dveh pojmov nekako ne zna povezati v neko smiselno celoto, se čutim moralno odgovorno, da to naredim jaz. V primeru, da se bo globalno segrevanje nadaljevalo s takšnim tempom kot poteka danes (kar je sredi zime pravzaprav težko verjeti), bi se znalo v roku tisočletij zgoditi, da bi človeštvo razvilo plavalno kožico med prsti na rokah in nogah ter dobilo prosojne veke, kar bi mu omogočalo, da lahko vidi v vodi (namig: če se bo globalno segrevanje nadaljevalo, se bo led na zaledenelih kontinentih začel topiti, kar bi posledično pripeljalo do tega, da bi se vodna gladina dvignila do te mere, da bi zalila kontinente, iz vode pa bi štrleli samo danes najvišji vrhovi). Zaradi ogromnih količin vode, ki bi poplavile kopno, bi človeška vrsta verjetno razvila tudi škrgam podobne izrastke, kar bi jim omogočalo dihanje pod vodo. Ker bi se morali premikati pod vodo, bi se tako konkretno spremenila tudi oblika človeškega telesa, saj bi se za lažje premikanje v takšnih pogojih zelo zožale rame, kar bi povzročilo tudi manjši prsni koš in večjo količino maščobnih oblog na trebuhu.

Paleoantropolog dr. M. Skinner, ki se ukvarja z napovedovanjem modifikacij človeškega telesa v bližnji in daljnji prihodnosti, je poleg možnosti, da bo človeštvo nekoč živelo v vodnem svetu, napovedal tudi možnosti, kaj naj bi se zgodilo, če bo človek nekoč v prihodnosti moral zaradi velikih sprememb klime, katere povzročamo že danes, dočakal novo ledeno dobo in celo izselitev na kateri drugi planet.

V prvi verziji, torej v novi ledeni dobi (ki je dejansko tudi možna posledica globalnega segrevanja – zaradi večjih količin smoga bi lahko prišlo do tega, da bi se zastrla svetloba, ki pada na Zemljo. To bi povzročilo močno ohlajanje tal in posledično življenjskega prostora v katerem se nahaja človek. Vedno nižje temperature bi povzročile tudi več snega, kar bi bistveno vplivalo na predrugačenje človeškega organizma), bi človeška koža postala vedno svetlejša (saj ne bi imela možnosti potemnitve zaradi pomanjkanja sončne svetlobe), v celoti pa bi jo prekrila dlaka, saj bi se moralo telo prilagoditi izredno nizkim temperaturam. Zanimivo je dejstvo, da bi človeško telo postalo močnejše in tudi večje, saj bi primanjkovalo zelenjave in sadja, kar bi pripeljalo do tega, da bi se človek moral večinoma prehranjevati z veliko beljakovinam, katere najdemo v mesu, beljakovine pa so zadolžene za izgradnjo mišičevja in posledično rast organizma. Prav tako bi se človeku moral ojačati voh, saj bi svoj plen moral loviti z njim, to pa bi pripeljalo do velikih in širokih nosov. Ojačala naj bi se mu tudi čeljust, prav tako zaradi hrane, katero bi jedel, vrat pa bi postal nepotreben in bi sčasoma postajal krajši, a močnejši, da bi lahko držal veliko glavo, naj bi nosila naše velike nosove in čeljusti.

Pri tretji možnosti je bil dr. Skinner malo bolj omejen, saj človeštvo zaenkrat ne pozna klimatskih in predvsem gravitacijskih pogojev na drugih planetih in o njih lahko samo predvidevamo. Na planetih, ki imajo gravitacijsko polje nižje kot je na Zemlji, bi se človeška telesa znižala, saj jim ne bi bila omogočena rast v višino (saj veste, če ste visoki, vas slej kot prej nekdo hoče potlačiti nazaj v množico, saj preveč štrlite ven). Noge bi se tako skrajšale, saj dejansko več ne bi igrale svoje vloge – človek bi se v težjih pogojih pod vplivom gravitacije premikal počasneje in tako ne bi mogel več teči – na stopalih pa bi namesto velikega palca dobili palce podobne tem, ki jih imamo na rokah, ki bi se lahko premikali neodvisno od ostalih prstov, s čimer bi nam bilo zopet omogočeno plezanje na razne objekte in lažje premikanje po tleh. Tudi v tem primeru bi se spremenili človeški obrazi, saj bi ustna votlina postajala vedno manjša, s tem pa bi se posledično zožala tudi čeljust – nekatere teorije pri tem pa domnevajo tudi, da naj bi človek pridobil večje oči, predvsem zaradi drugačnega lomljenja svetlobe, ki jo oko sprejema in vidi kot svet okrog sebe. Tako bi postali zelo podobni nekaterim marsovcem iz nekaterih risank.

V tem momentu je nujno poudariti, da je evolucija in posledična modifikacija telesa v bistvu odraz boja za preživetje. Človeška telesa so dandanes vedno višja in močnejša, lahko pa se zgodi, da bodo zaradi vedno manj plenilcev spet postala manjša, bolj drobna, verjetno pa tudi ne tako okretna, saj jim ne bo več treba bežati pred plenilci.

284. ko smo že ravno pri naseljevanju tujih planetov... pri nedavnem prebiranju člankov o vplivu Davida Bowiea na razvoj glasbe kakršno (nekateri od nas) poslušamo danes, sem nekajkrat naletela na besedo mercurial. Slovenščina ponovno ne pozna zglednega in smiselnega prevoda, zato bo tokratna razlaga izpeljana iz angleščine.

Mercurial je pridevnik, ki opisuje človeka, ki je zelo živahen in hiter, zaradi tega pa se sam hitro spreminja, kar pa dostikrat vpliva tudi na to, da se dostikrat menja njegovo razpoloženje. Spremembe njegovega razpoloženja je težko napovedati in nikoli ni jasno v katero smer peljejo, dokler se ta sprememba ne zgodi.

Take ljudi dostikrat predstavijo tudi kot zgovorne, duhovite, bistroumne in iznajdljive, vse te značilnosti pa naj bi jim dal planet Merkur (za tiste, ki verjamete horoskopom), saj naj bi starogrški bog Merkur v nekaterih ozirih bil ravno takšen. Prav tako pa je ta bog bil tudi nestabilen (v več pogledih), nezanesljiv in kapricast, te njegove lastnosti pa se tudi prenesejo na ljudi, ki so rojeni pod vplivom planeta Merkurja. Še vedno pa velja, da za to, da se obnašate kot bedaki, ne krivite zodiakalnega znaka pod katerim ste rojeni. Če se obnašate kot bedaki, to dejansko lahko pomeni, da to tudi ste.

Zadnja definicija v nobenem primeru ne more opisovati nedavno preminulega Davida Bowieja, zato za opis njegove osebnosti in glasbe ter tudi vpliva, ki ga je pustil na svetu (glasbe, filma, umetnosti ipd.) uporabljamo samo pozitivne pridevnike in upamo, da mu bo lahka zemlja...

Ne zamenjujte besede mercurial z besedo mercurian, ki pa opisuje nekoga, ki je zastarel in neuporaben. Od kje tako velika razlika med besedama, ki se razlikujeta samo po eni črki, mi zaenkrat še ni jasno. Ko mi bo, pa boste o tem obveščeni.

285.  Planet Saturn ima vsega skupaj 62 lun, katerih velikost je od približno enega kilometra premera pa do tako ogromnih, da so večje kot planet Merkur. Okrog šestega planeta v našem osončju poteka tudi obroč, ki je nastal (vsaj tako so zaenkrat domneve), ko so druge lune, ki so pred tem krožile okrog Saturna trčile ena v drugo in se zaradi močnih sil razletele, gravitacijsko polje okrog planeta pa jih je posrkalo vase in okrog Saturna se je izoblikovala serija obročev (nekaj podobnega naj bi se zgodilo tudi našemu rdečemu sosedu Marsu, kar si lahko preberete v odlomku št. 216).

Saturn je ime rimskega boga poljedelstva in žetve (v stari Grčiji mu tako ustreza bog Cronos), njegovih prvih sedem lun pa je dobilo ime po titanih in velikanih iz grške mitologije (ker so se rimski bogovi razvili iz grških), ki so se borili z bogovi iz grškega panteona in izgubili. Titani in velikani so med drugim bili tudi bratje in sestre boga Cronosa. Od 62 danes znanih lun jih ima samo 53 dejanska imena (ostalih devet jih nosi samo oznako z letom odkritja) in samo 13 jih ima premer večji od 50 kilometrov. Največje med njimi so Titan, katere premer znaša preko 5100 km (samo ta luna pokriva približno 96% mase vseh stvari, ki krožijo okrog Saturna), sledijo ji Rea s premerom 1527 km, Japet s premerom 1470 km, Diona s premerom 1123 km, Tetija s premerom 1062 km, na koncu pa sta najmanjši med velikimi sedmimi Saturnovimi sateliti Enkelad s premerom 504 km in Mimas s premerom 396 km.

Lune, ki krožijo okrog Saturna lahko razdelimo na deset skupin: (1) lune v obročih okrog Saturna (2) sledilke obroča – kot pove samo ime, te lune, (Pan, Dafnis, Atlas, Prometej in Pandora) so lune, ki sledijo obroču, s tem pa mu zagotavljajo njegovo obliko (3) ko-orbitalne lune so tiste, ki si delijo orbito – kar pomeni, da sta luni približno enako veliki, se dejansko vrtita ena okrog druge in vsakih nekaj let zamenjata svoji vlogi. Med saturnovimi lunami sta takšni Janus in Epimetej. (4) notranje velike lune, katere najdemo v F obroču (Mimas, Enkelad, Tetija in Diona) (5) Alkionide so majhne lune med Mimasom in Enkeladom, poimenovane po treh Alkionovih hčerah iz grške mitologije (Metona, Anta in Palena) (6) Trojanske lune – pojav znan samo v Saturnovem sistemu je sestavljen iz dveh lun izmed katerih ena vodi, druga pa ji sledi pod kotom 60°. Saturn ima dva takšna para lun, Telesto in Kalipso ter Helena in Polidevk. (7) Zunanje večje lune so tiste, ki se nahajajo izven obroča E (Rea, Titan, Hiperion in Japet) (8) Nepravilne lune so manjši sateliti nepravilnih oblik, ki običajno v gručah potujejo okrog planeta (v tem primeru gre za tri skupine t.i. lun, ki se med seboj razlikujejo predvsem po oddaljenosti od Saturna in svoji nagnjenosti) (9) Nepotrjene lune (za te še ni bilo mogoče potrditi ali gre za dejanske Saturnove satelite ali samo za gruče prahu, ki potujejo okrog saturna) (10) Hipotetične lune (v tem primeru gre za lune, ki so jih opazili različni znanstveniki, vendar pa jih ni nikoli več opazil nihče drug. Torej se zanje domneva da so, vendar pa to ni povsem nujno).

286. sedaj pa nekaj podobnega veliki zmedi, ki poteka okrog planeta Saturna. Gre za t.i. zeno efekt. Gre za efekt katerega je predvidela kvantna teorija, v poskusu njegovega dokazovanja pa je bilo na skoraj absolutno ničlo (273,15°C pod ničlo – to je tam, kjer tudi pingvini že pijejo antrifriz) zamrznjenih okrog milijarde atomov rubidija, potem pa je bilo opaženo, da se ti atomi ne premikajo več, če so opazovani (podana je bila primerjava z loncem v katerem skušate zavreti vodo. Dokler ga gledate, voda ne bo zavrela, ko pa se za moment obrnete stran, bo voda iznenada ušla iz lonca). Ker so atomi premajhni, da bi jih bilo moč videti, so jih opazovali s pomočjo laserja v vakumskem prostoru in kadar so zaznali laser, so se atomi ustavili. Da bi znanstveniki videli atome, kako se premikajo, so morali zmanjšati laserski žarek na minimum ali pa ga pivsem ugasniti. Takrat so se atomi sami prerazporedili na mrežo, kakršno bi ustvarili, če bi kristalizirali.

S tem podatkom si verjetno nihče od vas ne more veliko pomagati, če mu ni pojasnjena večja slika celotnega rezultata eksperimenta. Če situacijo z rubidijevimi atomi prenesemo na uporabno kvantno kriptografijo, kar na kratko lahko prevedemo v 'vsiljivec ne more nadzirati – prisluškovati – našim komunikacijskim sistemom, brez, da bi s svojim poseganjem vanj le-tega uničeval'. Še na krajše: s tem je dokazano, da je vsakdo, ki je posegel v nekaj drugega , to stvar oškodoval za nekaj atomov, kar pa bi lahko bilo bistveno pri reševanju težkih zločinov v prihodnosti.

Zakaj se mi je to zdelo skoraj podobno zmedi okrog Saturna? Ko pogledate v nočno nebo, ste pogledali v neskončnost. Teh velikosti ne moremo doumeti, zato so za nas praktično brez pomena. Prav tako je tudi z atomi. Premajhni so, da bi jih lahko opazovali brez ustrezne opreme, zatorej si tudi zamisliti ne moremo kako majhni so v resnici. Ne glede na to kako so majhni, še vedno ustvarjajo vse okrog nas in nas same. To pa že ni več tako brez pomena, kajne?

287. v zgornjem odstavku so bili na kratko omenjeni težki zločini, zato je mogoče čas, da povem tudi nekaj o dr. H. H. Holmesu, prvem ameriškem serijskem morilcu. Ta je, kljub temu, da je živel v istem času kot Jack Razparač, njegova dejanja pa so prav tako gnusna kot Razparačeva, ostal v manj spominih kot Jack (nekateri od vas verjetno poznate meni skrajno nezanimivo novico, da naj bi ga v filmu upodobil Leonardo di Caprio... ker potem, ko se nekaj dejansko pojavi na filmu, veliko ljudi iz dane teme postane absolutnih poznavalcev te teme... za tiste, ki ste se izgubili med branjem: gre za aluzijo na izjavo Alana Rickmana iz enega izmed njegovih najbolj znanih del. Katero? Poglejte si nekaj njegovih filmov, v spomin nanj, saj nas je tudi on zapustil ta teden).

Herman Mudgett (kar je bilo pravo ime tega morilca) se je rodil v New Hampshireu in veljal za brihtnega fanta (srednjo šolo je zaključil že pri 16ih, nato pa je šel študirati medicino), vendar je že kot otrok začel mučiti in trpinčiti živali. Svoje početje je skozi leta stopnjeval do te mere, da je svoj študij medicine na univerzi v Michiganu financiral s pomočjo večih zavarovalniških nategov. Zavaroval je ljudi, ki v resnici sploh niso obstajali, nato pa trupla predstavljal kot zavarovance.

Ko je izčrpal zaloge in možnosti doma, se je preselil v Chicago, kjer je delal kot farmacevt. Ko je njegov delodajalec umrl, je s pomočjo novih nategov odkupil lekarno od delodajalčeve vdove, ona pa je nato skrivnostno izginila. Nasproti svoje nove lekarne je dal Holmes sezidati svojo hišo, katero je imenoval 'Grad'. V svojem gradu je imel več sob zvočno izoliranih, nekatere sobe pa so imele napeljane cevi, skozi katere je Holmes lahko iz svoje spalnice spuščal večje količine plina. Prav tako je bila hiša polna prehodov skritih v zidovih in omarah, kar mu je omogočalo hitrejše dostopanje do drugih sob, njegove žrtve pa še bolj zmedlo.

V kleti hiše je imel za tiste čase že skoraj napreden laboratorij, v katerem je opravljal obdukcije. Med svetovnim sejmom v Chicagu je več ljudi najelo sobe pri njem. Ti ljudje pa so nat začeli misteriozno izginjati. Dr. Holmes pa je njihova okostja zelo rad prodajal medicinskim šolam, saj ga nikoli niso spraševale o tem, kje jih je pravzaprav dobil. Obstajajo zapisi, da so v njegovi hiši, t.i. Gradu in okrog njega našli ostanke preko 200 žrtev, sam pa je priznal 27 umorov. Končno pa so ga ujeli, ko je s pomočjo še ene izmed svojih žrtev, takrat že pokojnim hotel preko novega zavarovalniškega natega priti do denarja.

Poleg tega, da je bil serijski morilec z zavidljivim številom žrtev (kljub temu, da še dandanes ni točno jasno koliko ljudi je v resnici umoril) in da je rad naivneže opeharil za njihov denar, je bil tudi bigamist. Manjša težava v primerjavi z njegovima velikima podvigoma, bi rekli, vendar američani to prav tako obravnavajo kot težek zločin. Če je lahko bil poročen s tremi ženskami naenkrat in zraven tega imel tudi ljubico, ni niti čudno, da je 'pospravil' toliko ljudi.

288. še nekaj kratkih (ker je z mojo koncentracijo vedno slabše, z vašo pa domnevam, da še bolj). Čas je za eno izmed konkretnih babnic in  tokrat naj bo to Lorelei. Gre za morsko deklico iz germanske mitologije, vendar je ta drugačna od svojih 'sester'. Morske deklice naj bi ribičem in mornarjem pomagale pri nesrečah v vodi in jih svarile pred bližajočo nevarnostjo med plutjem, Lorelei pa je znana po tem, da pomorščake zvabi v njihovo smrt.

Lorelei je bila povsem običajno dekle, ki se je nekega dne močno zaljubilo v moškega (ker dekleta to zelo rada počnemo), ko pa je izvedela, da ji je njen najdražji bil nezvest, je postala hudo depresivna (tudi to dekleta očitno rada počenmo), zaradi napada suicidnosti pa se je vrgla v deročo reko in... ni utonila, ampak je postala vodna nimfa (oz. za laike 'nekaj podobnega morski deklici, vendar ne povse istega, da se ne vidi, da smo svojo mitologijo sunili nekomu drugemu').

Osamljena in žalostna še danes sedi na veliki skali v bližini Sankt Goarshausna, na reki Ren, kjer poje svojo pesem in si češe dolge zlate lase. Njeno petje naj bi bilo tako čudovito, da naj bi zavajalo mornarje, da svoje barke in ladje usmerjajo v smeri iz katere glas prihaja, ko pa se ji dovolj približajo, jih Lorelei pograbi in odvleče na dno morja, kjer za vedno izginejo. Po tem mitu je dobila ime strma skala v bližini Sankt Goarshausna v zahodni Nemčiji, kjer je pred poselitvijo področja bilo moč slišati zvok podoben mrmranju. Zvok je sicer prihajal iz kombinacije zvoka manjšega slapa v bližini in zvokov močnih rečnih tokov, ki so se zaletavali v skalo, in kljub temu, da je mrmrajoči zvok danes težko slišati, zaradi rečnega prometa, je ime ostalo.

Tisti, ki poznate pesnitev Lorelei nemškega pesnika Henricha Heineja tako veste odkod mu navdih (katerega je pravzaprav sunil avtorju Clemensu Brentanu... samo informativno), prav tako pa ste izvedeli od kje ime matere v seriji Gilmore girls. Da me ne boste obtožili, da je sem dolgočasna, ker ne gledam televizije in ne berem leposlovja.

289. še za nekaj momentov ostanimo pri vodi. Človeško telo je sestavljeno iz približno 10% vode, kar pomeni, da je za nas voda ključnega pomena. Teža novorojenčka je tako skoraj 95% vode, debelejši ljudje pa imajo v telesu znatno manjšo količino vode (celo tako nizko kot je 45% telesne teže). Kaj vse torej dela voda za nas?

Voda je ključnega pomena za nastanek hormonov in nevrotransmiterjev v možganih. Če ne konzumiramo dovolj vode (kava, pivo, sokovi in vode z okusom tukaj ne štejejo, ker imajo preveliko količino sladkorjev in drugih primesi, ki na telo izredno slabo vplivajo), se pričnejo procesi v telesu upočasnjevati, kar pa tudi slabo vpliva na izločanje toksinov iz telesa, saj ne uriniramo redno, prav tako pa se ne potimo. Toksini se tako pričnejo nabirati v telesu in lahko povzročijo veliko slabih stvari.

Poleg tega je voda nujna za uravnavanje telesne temperature (predhodno omenjeno znojenje pri tem igra ključno vlogo) in dostavljanju hranil celicam v telesu. S pomočjo vode je namreč naše telo zmožno tvoriti prebavne sokove – med najpomembnejšimi je slina, ki nam omogoča tudi normalno požiranje – ki pomagajo hrano, ki jo pojemo razcepiti na  osnovne elemente in hranila, ki jih naše telo potrebuje, nato pa jih kri, ki je v veliki meri prav tako narejena iz vode, dostavi celicam povsod po telesu, da te lahko rastejo, se delijo in tako preživijo. Pomembna vloga krvi (kot rečeno, gre tudi tukaj za vodo s telesnimi primesmi) je tudi dostavljanje kisika tem celicam, ki so se ravnokar najedle, saj brez kisika ne morejo normalno predelati hranil in si jih med seboj izmenjevati.

Prav tako je voda ključnega pomena pri varovanju telesa pred poškodbami. Možgani in hrbtenjača so obdani z – sicer zelo majhno količino – cerebrospinalne tekočine (ker gre za tekočino, lahko brez skrbi sklepate, da je v veliki meri za to zaslužna voda), ki deluje kot t.i. 'šok absober', se pravi, da razprši silo udarca, ki ga prejme ta del telesa (zato ne krvavite vsakič, ko vam na pamet pade kakšna trša ideja... recimo temu tako), prav tako pa ublažijo sile, ki med hojo, tekom in telovadbo (recimo da lahko v to skupino prištevamo tudi kreativno ležanje na trših podlogah) napadajo našo hrbtenjačo. Brez cerebrospinalne tekočine bi bila naša hrbtenjača pri vsakem našem premiku telesa v nevarnosti, da se natrga ali še resneje poškoduje.

Vodo prav tako najdemo v vseh sklepih na telesu, saj je podobno kot v zgodnjem odstavku, nujna za podmazovanje sklepov. Si predstavljate hude bolečine, katere bi izkusili vsakič, ko bi se postavili na noge, če vaši sklepi ne bi bili podmazani, kosti pa bi na suho drgnile ena ob drugo? Da vas odvlečem stran od te mučne ideje, naj vas opomnim, da lahko spijete kozarec vode. Glede na svojo težo si lahko izračunate tudi koliko vode vaše telo potrebuje vsak dan, vseeno pa velja naj bi na dan spili okrog dveh do treh litrov čiste vode.

290.  Ljubezen je lepa, ljubezen je čista in ljubezen je dostikrat označena z grško končnico –philia. Če se navežem na temo iz zgornjega odlomka, je ljubezen do dežja imenovana pluviophilia, človek, ki ima rad deževne dni pa je pluviofil. Sicer ime za nekoga, ki obožuje nevihte uradno še ne obstaja, vendar pa se v povezavi na to temo dostikrat pojavljata besedi  brontophilia in astraphilia, v nekaterih primerih pa celo nimbophilia. Ker so zadeve še vedno nejasne, tako še vedno ne vem kaj naj bi bila jaz (ker obožujem nevihte z grmenjem, strelami in močnim deževanjem), nekdo pa mi je podal izjavo, da sem, sodeč po vsem tem, kar imam rada, po vsej verjetnosti 'mokra'. Verjetno ima prav.

Dovolj za ta teden. Če ste pozorno brali, lahko vedno pridete do zanimivih vprašanj - glede na to koliko vprašanj prejmem od vas vsak teden – mislim, da bi resno rabila poseben font, ki bi označeval moje sarkastične izjave – lahko namreč sklepam, da stvari obrazložim zelo kvalitetno ali pa, da nihče od vas sploh nima pojma o čem govorim – katera mi lahko zastavite v zvezi z že povedanim in lahko daste mojim možganom nekaj dela, ko bom iskala odgovore na ta vprašanja. Lahko pa mi tudi daste kakšno idejo o tem, kaj bi še lahko napisala, ali pa me poučite o čem, kar še ne vem. Ker tega je vsak dan več. Medtem, ko se spopadate s temi izzivi, bom jaz vase zlila še nekaj kav in jih verjetno začinila še z nekaj alkohola, vseeno pa vam zaželim še lep teden do našega naslednjega srečanja. Torej, do naslednjič! 

Na koncu vsake nevihte se pojavi mavrica, na tebi je samo, da dvigneš pogled in jo najdeš! (L. Newsome)