Odzven Kaosa, XY.del

Ravno v tistem momentu, ko se je Stromatra odločila, da gre na dopust, je zunaj grozljivo zagrmelo. Torej gre definitivno za pravo odločitev. Torej, Stromatra gre za 14 dni na dopust. Ker od vas ni niti bev ne mev o tem, da si želite začeti kakšno debato, sama s seboj pa v javnosti več ne smem govoriti, ker me večina že tako obravnava kot neprilagojeno (to dejansko pomeni samo, da sem iznašla druge načine kako lahko to še vedno počnem, vendar me pri tem ne ujamejo).
Nabralo se mi toliko knjig za branje, da verjetno tudi let življenja ne bom dočakala dovolj, da bi vse prebrala. Verjeli ali ne, nabralo se je tudi nekaj filmov (okey, trije), katere nameravam pogledat, predvsem pa se je nabralo več sto različnih idej, o katerih bi rada pisala, vendar jih moram pred tem vsaj malo preučiti in preštudirati. Zato naslednjih 14 dni, ko se že ravno začenja t.i. 'ferragosto' berite tudi temu primerno lahkotnejše čtivo.
Obstaja tudi varianta, da se Stromatra nikoli več ne vrne, ker bo našla kaj bolj zanimivega v kar lahko vtakne svoj nos. za to pa nujno potrebuje dopust. Seveda ste še vedno povabljeni, da spijete kakšno pivo ali kavo z njo, ji kaj zanimivega poveste ali pa jo spodbudite k temu, da razmišlja o čem zanimivem... ampak, če od vas več kot eno leto ni bilo reakcij (razen od tiste ene osebe, katero imamo zelo radi, ampak nam vedno priporoča teme o katerih je bilo že tako povedano preveč stvari), bomo rekli, da jih tudi v času dopustov ne bo, tako da Stromatra zaenkrat ostaja sama sebi namen in kot takšna si bo vzela nekaj dni počitka. Seveda, pisanje blogov za ljudi, ki svoje življenje živijo preko interneta je riskantno početje, zato bomo nalepili nekaj fotografij in gremo nazaj ven poslušat grmenje. Še od grmenja je več haska kot od bralcev tega bloga.

Vikend bo trajal, kot že rečeno, 14 dni. Ker pa ne odhajamo nikamor - ker psihično nismo sposobni iti nikamor - nas za vse dobre ideje najdete na istem naslovu kot vedno. Pod besedo *FUN je možnih več interpretacij, ker pa so nekatere lahko dvomljivega izvora, vam priporočam, da me kontaktirate osebno in zasebno, kar se tiče interpretacij te besede.

V tem času, ko ste na dopustu vi in še bolj mi, ne pozabite nahraniti svojih hišnih ljubljenčkov, poskrbeti, da imajo dovolj sence in sveže vode ter, da jih ohladite na primerne načine. Večina živali ima debele kožuhe, ki jih še bolj grejejo kot vas samo vaša koža, ampak vi ste seveda nagnjeni k temu, da jamrate kako vam je vroče, na živali pa redko pomislite.

Poletje je še vedno indiferentno do vašega odnosa do njega, ljudje pa se hitro naveličamo jamranja o čem... sploh pa o vremenu. Vreme je eden izmed družbenih lubrikantov oz. tem za pogovore, da hitreje mine čas, z njimi pa absolutno ničesar ne povemo. Pogovarjajte se o čem konkretnem.

Stromatrin odnos do opisovanja vsakodnevnih tem, ki so prežvečene, sčikane, delno prebavljene in večinoma tudi izbruhane nazaj v javnost.

Na največ avanturah sem do zdaj bila sama, ker so ljudje vedno nagnjeni k temu, da me slej kot prej pri nečem omejijo ali še huje, hočejo uporabiti kakšen socialni lubrikant, da bi me pripravili do tega, da bi jim kaj povedala. In potem, ko jim nekaj povem, mi rečejo da sem zmešana in gredo stran. Jaz pri tem sigurno nisem na izgubi. Pazite na prometne predpise, če boste na kakšno avanturo šli sami. Če si sam v avtu, tudi oblačil ne potrebuješ.

Lahko bi dejansko napisala kaj pomembnega zraven teh fotografij... vendar ne bom. ker nočem začeti še enega izmed svojih 'rantov' s pritoževanjem. Pritoževanje je zelo, zelo zahrbtno početje. Da nam idejo, da smo se z nekim problemom spopadli, vendar v resnici samo cmevkamo o njem, kar povzroči, da gremo ljudem okrog sebe skrajno na živce (ker bi tudi sami radi jokcali o čem nepomembnem), problem pa je vedno večji, ker ga nihče v resnici ne rešuje.

Vseeno pa nisem tip človeka, ki bo izpostavil samo dobre stvari pri neki stvari. To delajo ljudje, ki o tej stvari nimajo lastnega mnenja. Kolikor dobrih, toliko slabih.

To se dogaja sitnim strankam poleti. Če me nekdo opomni, da npr. ne potrebujem šest skodelic kave zapored, da neko pesem poslušam že več kot 24 ur skupaj ali celo, da preveč razmišljam o mezopotamskem stvarjenju sveta ali DNK spirali, potem se mu lahko zgodi, da bodo njegovi ostanki shranjeni v takšno lično posodo.

Moje mnenje o motivacijskih izrekih... vam je kdaj kateri izmed njih pomagal v življenju rešiti večji problem - npr. najti službo, poplačati kredit ali druge dolgove, pozdraviti bolezen? Če vam je, potem se lahko smatrate za nesramneže, ker tega izreka niste delili s kom drugim, ki je takšno pomoč potreboval, prav tako pa tej osebi niste priskočili na pomoč tudi s svojim znanjem, ki ste ga s tem izrekom prejeli. če pa vam ni, pa je kakršnokoli posredovanje takšnih 'pametnih izjav' vse prej kot koristno, saj gre samo za nepomemben balast na družbenih omrežjih, ki so že tako ali tako polna sranja.

Do naslednjič!

 Ja, ta fotografija je dejansko vzeta iz enega izmed mladinskih filmov... preberite kakšno dobro knjigo, poglejte kakšen dober film (če ima kdo kakšen predlog o dobrih vzhodnoevropskih filmih, predvsem čeških ali ukrajinskih, naj me prosim kontaktira, ker sem v hudem pomanjkanju dobrih idej iz te strani Evrope), pojdite na avanturo, se naučite česa novega ali pa samo odigrajte dobro partijo pokra v dobri družbi.

Odzven Kaosa, 55.del

Mimo je še en teden s preveč dela in premalo dobrih idej, kar bo seveda zopet očitno v zapisku, katerega boste domnevno prebrali. Za premalo dobrih idej se lahko odkrito zahvali izredno slabi glasbeni ponudbi, ki se sedaj vleče že nekje od prve polovice Aprila (nekaj dobrih plošč je še obljubljenih, mogoče bomo pa z njimi imeli malo več sreče), zato praktično pogrevam stare stvari in v njih iščem nove ideje. Tudi temu lahko rečemo umazan posel, katerega mora nekdo narediti.

Ta teden gremo na popotovanje od prvega pristanka na Luni, preko nekaterih luninih mineralov, kateri so bili nato odkriti tudi na zemlji, na domnevni Planet X, preko lepotice v slovanski mitologiji do tega, kaj o vas pove glasba, katero poslušate (ja, resno) pa vse tja do tega, da se lahko daste zamrzniti, ni pa še povsem nujno, da vas bodo lahko kdaj oživeli. Zveni zanimivo? Verjetno ne, ampak vseeno, izgubiti nimate česa, zato preberite o čem sem razmišljala ta teden. Lahko, da boste izvedeli kaj zanimivega!

541. Ta teden smo obeležili 47. Obletnico človekovega pristanka na Luni, zato je mogoče pametno, da s tem velikim dogodkom začnemo zapisek tega tedna.

ZDA so svoje načrte za človekov pristanek na Luni pričele pod Eisenhowerjevo administracijo sredi 50. Let 20. Stol., ki je do sredine 60. Let že prerasla v idejo o ameriški vojaški bazi na Luni ('coz, 'murica). Vendar, ko je do dejanskega načrtovanja o poletu žive posadke na Luno prišlo (za časa Kennedyjeve administracije), je vse skupaj postala bolj kakor da ne vojna s Sovjetsko Zvezo. Sovjetska zveza je namreč v tistih časih imela naprednejše znanstvenike na tem področju in močnejša in hitrejša vesoljska plovila. Po uspešnem obkroženju Jurija Gagarina (12. 4. 1961) okrog Zemlje, so se ZDA postavile v vlogo nekoga, ki mora to popraviti, saj je bilo takrat (in je verjetno še danes) nesprejemljivo, da bi jih pri nečem kar počnejo premagajo komunisti.

J.F. Kennedy je v času svoje administracije iskal projekt, katerega bi lahko pripisal sebi, ta projekt pa bi mu dvignil popularnost pri ljudstvu. Kljub temu, da so med izbirami za ta projekt bile opcije kot je pomoč tretjemu svetu, sta se s podpredsednikom L. Johnsonom odločila, da zaradi veliko širše hladne vojne, ki je takrat potekala, svoje ideje odneseta v vesolje, če bo le mogoče z živo posadko (in ne samo s kovinskimi nosilci radijskih anten, kot je bil npr. Sputnik 1, ki je v ZDA povzročil masovno histerijo).

Buzz Aldrin pozira za fotografijo, ki jo je na Luni posnel Neil Armstrong. Neil je viden v Buzzovem vizirju

Zaradi uspešnosti predhodnih misij (brez posadke) je bila izbrana misija Apollo (Apollo 8 je obkrožil Luno, Apollo 10 pa je vključeval tudi prilagoditev gonilne moči plovila, kar mu je omogočilo dejansko vstopiti v Lunino orbito. Apollo 7 in Apollo 9 nikoli nista zapustila Zemlje).

Misija Apollo 11 z lunarnim modulom Eagle in komandnim modulom Columbia se je uradno pričela 16. 7. 1969, ko je Saturn V v Kennedyjevem vesoljnem centru na Floridi lansiral celotno plovilo v Zemljino orbito, katero je plovilo zapustilo 12 minut kasneje. Po približno enem in pol obkrožanju Zemlje, je bila spremenjena trajektorija plovila in pol ure kasneje je plovilo odvrglo zadnje dele ploščadi za lansiranje ter v pogon spravilo lunarni modul. Kombinirano vesoljsko plovilo je nadaljevalo pot do lune, ostanki katere je po poti odvrglo pa so bili usmerjeni proti Soncu. 19. 7. 1969 je plovilo obkrožilo Luno in si ogledalo mesto pristanka – Mare Tranquillitatis (to mesto je bilo izbrano, ker naj bi bilo precej ravno in gladko ter bi omogočilo miren pristanek). En dan kasneje se je lunarni modul Eagle ločilo od Columbije in se spustilo proti mestu pristanka in pristalo ob 20:17 po GMT (torej dve ure za našim časom... pri nas je tako bila ura 22:17).

Približno dve uri po pristanku so se pričele priprave na izstop posadke (N. Armstrong in B. Aldrin) na površje Lune, kar je Aldrin izkoristil za sporočilo svetu, v katerem je povabil vse, ki poslušajo, naj si nekaj trenutkov vzamejo za premislek o tem, kar se ravnokar dogaja in izrazijo svojo hvaležnost vsak na svoj način (NASA je v tem času namreč bila v pravni bitki z ateistko M. Murray O'Hair, ki je tožila posadko in ekipo misije Apollo 8, ki si v vesolju preko radijskih valov brali iz knjige Geneze. O'Hairova je pripomnila, da izkoriščanje radijskih valov, katere omogoča davkoplačevalski denar, davkoplačevalci pa so različnih veroizpovedi ter tudi ateisti, ni bil namenjen temu, da se izrablja na tak način).

Ob 2:51 GMT 21.7. 1969 se je Armstrong spustil na površje Lune, Aldrin pa mu je sledil približno 20 minut kasneje. Potem, ko je pregledal površje Lune in ga opisal kot izredno fin prah, je Armstrong izrekel znamenite besede 'To je majhen korak za človeka, vendar velikanski korak za človeštvo'. Približno sedem minut kasneje je s pomočjo vrečke za dokaze na palici pobral vzorce prsti na površju in jih spravil v žep na skafandru. Z Aldrinom sta na površju nabrala preko 21 kilogramov vzorcev kamnin in prahu (med katerimi so bili tudi trije minerali, ki bodo opisani v naslednjem odlomku), svoje premikanje po površju pa sta opisala kot veliko lažje kot je bilo tisto v stimulatorju v katerem sta trenirala. Ker je Lunina gravitacija približno 1/6 zemeljske sta morala svoje korake načrtovati vnaprej, preizskusila pa sta več načinov premikanja po površju (med drugim tudi sonožno skakanje podobno kengurujevem).

Odtis čevlja na Luni. ker na Luni ni atmosfere, vremena ali vetra, je povsem mogoče, da je še vedno tam.

Po enkratnem podaljšanju izhoda za 15 minut in skupno dobrih dveh urah in pol izven Eagla, sta se astronavta vrnila v lunarni modul. Po sedmih urah spanja, jih je komandni center v Houstonu opomnil naj se pripravita na vzlet in vrnitev na Zemljo. Ob 17:54 GMT sta Armstrong in Aldrin odletela nazaj proti Zemlji. Ob 23:41 se je lunarni modul spojil s Columbijo, nato pa bil poslan nazaj v Lunino orbito. Nekaj poznavalcev je trdilo, da bi Eagle še danes lahko krožil okrog Lune, vendar je NASA to kasneje zanikala, saj je njegovo ogrodje pričelo rjaveti in razpadati. Še danes pa ni jasno, kje na Luni so njegovi ostanki.

Posadka se je na Zemljo vrnila 24. 7. 1969 ob 16:51 GMT 2660 kilometrov stran od otočja Wake v Pacifiščem oceanu. Vsi trije člani posadke – Armstrong, Aldrin in pilot komandnega modula, M. Collins – so bili nemudoma postavljeni v karanteno, v kateri so ostali 21 dni (podoben postopek sta dali skozi tudi posadki Apolla 12 in Apolla 14, potem pa je bilo dokazano, da na Luni ni življenja in so karanteno opustili. Po 21 dneh, 10.8. 1969 so karanteno zapustili in se že tri dni kasneje pojavili na slavnostnih paradah po ameriških velikih mestih. V naslednjih 25 dneh so obiskali 45 držav po svetu in končno 16.9.1969 imeli govor pred ameriškim kongresom. S tem se je zaključilo prvo uspešno pristajanje na Luni.

542. po dveh straneh opisovanja pristanka na Luni in pri dejstvu, da se dandanes večina populacije zanima samo za Pokemone in Melanijo Knavs, je nujno spremeniti temo... vendar ker nekateri na tej strani to počnemo zelo slabo, bom opisala tri minerale odkrite med pristankom na Luni. Upam, da na kratko.

Armalcolit je mineral bogat s titanom in nosi formulo (Mg,Fe²⁺)Ti₂O₅. Čeprav je bil odkrit na Luni, so ga kasneje odkrili tudi na Zemlji (v Montani v ZDA, na Grenlandiji, v Mehiki, Nemčiji in v južni Afriki), uspeli pa so ga sintetizirati tudi v laboratoriju. Za sintetiziranje je potreben nizek pritisk, visoke temperature in hitro ohlajanje. Če je iz temperature 1000°C prehitro ohlajen na temperaturo okolja, se lahko razpade v ilmenit in rutil, ko pa doseže temperaturo 1125°C, se spremeni v ilmenit. Ker je v naravi precej redek, se tudi zelo malo uporablja. Ime je dobil po vseh treh astronavtih, ki so sodelovali pri misiji Apollo 11 – Armstrong, Aldrin in Collins.

Trankvilitit (Tranquillityite) s formulo (Fe²⁺)₈Ti₃Zr₂ Si₃O₂₄ je bogat z železom, kisikom, silikonom, cirkonijem in titanom. Do leta 2011 se je domnevalo, da gre za unikaten mineral, katerega na Zemlji ni moč najti oz. nima ustreznega podobneža na Zemlji, nato pa so ga odkrili v Avstraliji. Kasneje so ga odkrili tudi v zahodni Afriki, vendar se domneva, da gre za ostanke meteorita. Zaenkrat so ga z določenimi primesmi uspeli sintetizirati tudi v laboratoriju, na podlagi analiz izvedenih na vzrocih prinesenih iz Lune. Težava je v predvsem v tem, da pri nepirmerni temperaturi (nad 800°C) pričnejo njegovi izredno tanki kristali razpadati. Primerki sintetizirani v laboratoriju so obstojni do približno 30 minut, prav tako pa ga je skoraj nemogoče (zaenkrat) narediti povsem čistega, brez primesi. Mineral se imenuje po originalnem najdišču, Morju miru (Mare Tranquillitatis), kraju kjer je pristal lunarni modul Eagle.

Piroksiferoit (Pyroxiferroite) je verižni inosilikat s formulo (Fe²⁺,Ca)SiO₃. Kasneje so ga odkrili tudi na najdiščih luninih in marsovskih meteoritov na Zemlji ter v primerkih ohlajene lave. Mogoče ga je s pomočjo visokih temperatur in visokega pritiska sintetizirati v laboratoriju iz minerala clinopyroxena. Pri prenizkih temperaturah ostane clinopyroxene, pri prenizkem pritisku pa razpade na olivin, pyroxen in silikonov dioksid. V Zemeljski atmosferi razpade, vendar ta proces lahko traja tudi več milijard let. Ime je dobil po pyroxenu in železu – pyroxene je prisoten v vulkanskih lavah, katerega je moč videti kot 'nečistoče' v vulkanskem steklu, od koder izhaja njegovo ime ('pyr' je grška beseda za ogenj, 'ksenos' pa beseda, ki označuje tujca).

543. V zapisku 498 je bil opisan domnevni nastanek Lune, ki naj bi se zgodil s trkom dveh planetov. Danes bom predstavila eno izmed kontroverznih teorij na to temo, katero je 70. Letih 20. Stoletja pričel Z. Sitchin. Po njegovem življenje na Zemlji sploh ni posledica evolucije (nekaj povezanega z njo nas čaka v enem izmed naslednjih odlomkov... in veliko ljudem ne bo pretirano všeč), ampak so ljudje posledica genetskega inžineringa druge antropomorfne vrste iz našega osončja... precej velik zalogaj, vendar do podobnih idej lahko pridemo s pomočjo domnevnega planeta X.

Domnevna orbita planeta Nibiru

Planet X je domnevni planet v našem osončju, katerega znanstveniki dejansko iščejo od začetka spremljanja neba v kakšne druge kot religiozne namene. Domnevno so ga prvi opisali Sumerci, od koder naj bi Sitchin pobral svoje ideje in jih samo malo dodelal.  Nibiru, nekoč samostojen planet, naj bi se pred štirimi milijardami let ujel v gravitacijsko polje našega novonastalega solarnega sistema. V tem času naj bi Zemlja bila veliko večji planet kot je danes, na njej je bilo veliko vode (zaradi česar so jo Sumerci imenovali Tiamat – zakaj je temu tako, si lahko še enkrat preberete v zapisku 379), njena orbita pa je potekala med Marsovo in Jupitrovo, torej je bila veliko večja kot je danes.

Nibirujeva pot okrog Sonca naj bi bila dolga okrog 3600 let, močno eliptična orbita pa naj bi njegovo opazovanje še otežila. Domnevno je ena izmed njegovih lun trčila v Tiamat, zaradi česar se je del Tiamat premaknil bližje k Soncu, večji ostanki od tistega, kar se je od Tiamat odlomilo, so ustvarili Luno, manjši pa so odpotovali proti Kuiperjevem pasu, kjer naj bi se njihovi ostanki nahajali še danes. Nibiru oz. današnji planet X je prav tako zaradi trka odpotoval stran od Sonca, kjer naj bi se nahajal še danes.

Primerjava velikosti med Zemljo (levo) in Nibirujem

W. Vlemming in njegova ekipa so Decembra 2015 objavili, da so odkrili še en planet v našem osončju, mesec dni kasneje pa je ekipa njegovih nasprotnikov (v kateri je tudi M. Brown, t.i. 'moški, ki je umoril Pluton' oz ga izključil iz planetov v našem osončju) objavila podobno vest (na začetku leta je tiste izmed nas, ki te stvari spremljamo presenetila novica, da so 'astronomi odkrili deveti planet, ki ni Pluton). Med raziskovanjem so se oprli tudi s teorijo vesoljskih plovil Pioneer 10 in Pioneer 11, ki je novico o Planetu X objavila pred skoraj 30 leti).

Iskanje Planeta X se je začelo v 19. Stoletju, ko so bili odkriti vsi večji planeti v našem osončju, znanstveniki pa so pričeli iskati manjkajoč planet med Marsom in Jupitrom. Odkrili so več manjših planetov (Ceres, Pallas, Juno in Vesta). Danes se razpravlja tudi o možnosti, da je Vesta še en skupek ostankov od trka, ki je ustvaril Zemljo in Luno. Ti ostanki naj bi se zaradi sile trka premaknili v novo orbito in tako je povsem mogoče, da ima planet X drugačno orbito, kot so jo opisali Sumerci.

544. V tem momentu pa naj vključim še konkretno babnico tega tedna, ki je precej povezana s predhodnjimi temami. To je slovanska boginja Zora (imenovana tudi Zorya in zvezda Danica). Ker je večina slovanske mitologije izredno slabo ohranjene, je o njej izredno malo ohranjenega. Nekatere pripovedke in nekateri zapisi jo predstavljajo kot dvojno bitje (Aurore), nekateri celo kot trojno. Večinoma je predstavljena kot boginja skrbnica in varovanja, ki služi Dažbogu, za katerega se verjame, da je njen oče.

Zora kot dvojno bitje oz. kot Aurori je bila zadolžena, da pazi na Simargla, psa, ki prinača pokončanje. Simargl je priklenjen na zvezdo Polaris v ozvezdju malega medveda (Ursa Minor), Zora pa pazi, da svoje verige ne bi strgal ali prelomil, saj bi to prineslo konec časov.

Domneva se, da je živela na otoku Bouyan, mestu kjer se srečajo vetrovi severa, vzhoda in zahoda, kar je Slovanom predstavljalo raju podoben kraj, kamor živi niso imeli vstopa (v nekaterih primerih je otok Bouyan tudi obravnavan kot slovansko podzemlje, prebivališče umrlih). Otok Bouyan je mesto, kjer prebiva Sonce.

Zora, lepotica izven dosega živih moških, je običajno predstavljena kot zvezda Danica in zvezda Večernica. Zvezda Danica je povezana z varovanjem, konji, svetlobo in eksorcizmom ter prinaša dobro voljo. Po nekaterih legendah je predstavljena tudi kot soproga boga Peruna, ki svojega moža spremlja v bitkah. S svojim pajčolanom je varovala vojščake ter prinaša upanje in svetlobo, če so katero izmed bitk izgubili. Kot zvezda večernica je dostikrat predstavljena tudi soproga Myesyatsa, boga lune in kot mati zvezd.

O slovanski mitologiji je izredno malo ohranjenega, saj do prihoda misijonarjev Cirila in Metoda v devetem stoletju Slovani niso bili pismeni, kar je pomenilo tudi, da niso zapisovali svojih običajev in legend. Misijonarja sta prinesla krščanstvo, kateremu pa ni bilo mar za ohranjanje starih izročil in je iz kasnejših časov izredno malo ohranjenega. Znano pa je, da je je slovanska mitologija še bolj povezana z naravo kot ostale, bolje ohranjene mitologije.

545. En malo krajši zapisek, saj sem se s ključno besedo srečevala več kot prevečkrat v zadnjem tednu (tudi pred tem, vendar takrat to še ni bila večja težava). Gre za besedo Nidrosian, katere nisem mogla povezati s skoraj ničemer iz zgodovine, mitologije, psihologije ali drugih zadev o katerih se večkrat sprašujem. In seveda, gre za izredno očitno glasbeno referenco, kar bo samo po sebi očitno v samem zapisku.

Nidaros je bilo prvotno ime za Trondheim na Norveškem, ki je v srednjem veku služil kot prestolnica katoliških kraljev na Norveškem. Ker se nahaja na izviru reke Nid (danes Nidelva) je iz tega sestavljeno tudi njegovo ime – Nid in beseda 'oss', norveška beseda za usta.

Kljub temu, da je bila prestolnica kasneje premaknjena v Oslo, je Nidaros ostal center spiritualizma v kasnejši protestantski reformaciji, oltar svetega Olava v katedrali pa je bil eden najpomembnejših romarskih središč v tem delu Evrope.

Pogled na Trondheim danes

Če ni samo po sebi očitno, je ime dandanes povezano s žanrom black metala. Black metal je namreč svoje rojstvo doživel v začetku osemdesetih v več državah Evrope in sodeč po opravah in nastopih ni šlo za pretirano resno stvar... dokler black metala niso odkrili Norvežani in določili, da gre za najresnejšo stvar na svetu. Kljub temu, da vas to verjetno ne zanima, nikoli ne škodi, če ste s tem seznanjeni (tudi mene niti najmanj ne zanima politika, pa vseeno moram poslušati razne debate o njej... da o kofetnih pogovorih sploh ne razpravljam). Danes se beseda nidrosian povezuje predvsem z izvornim norveškim black metalom, o katerem ne pišejo mediji, ki naj bi o tem žanru pisali. Torej, glasba, ki se izmuzne pod radarji.

546. Še en direktno z glasbenimi žanri povezan zapisek, katerega sem iskala precej dolgo, saj se mi je zdelo, da moji zapiski povezani z njim niso preveč natančni... kar je bila še ena izmed mojih perfekcionističnih fobij (ker so bili zapiski dejansko bolj natančni kot izvirni članek). Govora bo o tem, kaj lahko o nas pove glasba, katero poslušamo.

Ljubitelji pop glasbe oz. glasbe na običajnih svetovnih lestvicah so običajno ekstrovertirani, pošteni in imajo radi dnevno rutino ter spoštujejo tradicijo (zagovorniki sklepanja zakonske zveze, krsta otrok ipd. pri tistih, ki so verni, pri nevernih pa podpiranje iste politične stranke, katero so podpirali njihovi starši, nedeljsko kosilo z govejo juho in praženim krompirjem ter zagovorniki državnega šolstva). Oboževalci pop glasbe imajo visoko raven samozavesti in jim ni težava trdo delati za preživetje, vseeno pa so manj kreativni kot oboževalci katerega drugega žanra, predvsem pa so večkrat zaskrbljeni. Podobno velja tudi za oboževalce dance glasbe, saj so ti prav tako zelo samozavestni in družabni.

Nasprotno s splošnim prepričanjem so oboževalci rap in hip-hop glasbe večinoma nežni, spoštljivi, zelo družabni in imajo visoko raven samozavesti, iz česar lahko potegnemo tudi zaključek, da niso nasilni (razen če to od njih zahteva situacija – vendar v takšnih situacijah smo lahko nasilni vsi ljudje). Ti ljudje se bolje znajdejo s prilagodljivim delovnim časom ali v obrtniških poklicih, na kar kaže tudi dejstvo, da so precej kreativni in prilagodljivi.

Ker je bila raziskava narejena v ZDA, je bila v tem primeru izpostavljena country glasba, vendar pa lahko podobne zaključke potegnemo tudi na oboževalce slovenske narodno-zabavne glasbe ter oboževalce dalmatinskih klap (ker enostavno nimam pojma o tem, kako natančno se temu žanru reče. To so pač dalmatinske klape, ki prepevajo tipične dalmatinske napeve) in srbskega turbofolka. Oboževalci teh vrst glasbe so pridni delavci v kolektivu, so zelo družabni in kljub temu, da ti žanri velikokrat govorijo o ljubezenskih težavah (razen v zadnjem času, ko so se predvsem usmerili v opisovanje posteljnih težav), so ti ljudje čustveno zelo stabilni.

Medtem, ko rock in metal glasba običajno izgledata zelo agresivni, so oboževalci teh žanrov zelo nežni, imajo radi otroke in živali, do ljudi pa so običajno takšni, kot so ti ljudje do njih. Ti ljudje so zelo kreativni, imajo pa velike težave z nizko samozavestjo ter hudo introvertiranostjo.

Oboževalci klasične glasbe so sodeč po raziskavi zelo introvertirani, vseeno pa se v svetu okrog sebe dobro znajdejo in jim ta ne predstavlja (pre)hudega izziva. Ti ljudje so običajno zelo inteligentni (v smislu nadpovprečno visokega IQja) in kreativni (ti dve osebnostni lastnosti veljata za ljudi, ki imajo rajši kompleksnejše glasbene strukture – klasična glasba, jazz in v nekaterih primerih tudi rock in metal).

Pri nas sicer bolj redka vrsta ljudi, vendar jih vseeno najdemo. To so oboževalci žanrov kot so jazz, soul in blues. Ti ljudje so ekstrovertirani, kreativni in inteligentni, kljub vsemu temu pa so tudi zelo sproščeni in prilagodljivi v družbi in v poklicnem življenju.

Tisti, ki radi iščejo glasbo, katere nihče drug izmed njihovih vrstnikov ne pozna in jim je všeč glasba obskurnih indie skupin, so običajno introvertirani (vendar ne do te mere, da bi jim to predstavljalo težave v življenju) in kreativni, znani pa so tudi kot intelektualci. Vseeno pa niso nagnjeni k pretežkemu delu, prav tako pa tudi niso preveč nežni. Velikokrat so pasivni, tesnobni in večkrat imajo težave z nizko samozavestjo.

Seveda, preučenih je bilo veliko več odnosov do specifičnih žanrov (raziskava naj bi jih vključevala kar 114), vendar pa vsi zaključki nikoli niso ugledali javnosti, ampak so bili izdani samo zaključki okrog najbolj pogostih žanrov in njihovih oboževalcev. Na podlagi tega pa je bil potegnjen tudi zaključek, zakaj so ljudje velikokrat tako defenzivni do svojih najljubših žanrov – ali še bolje izvajalcev (tisti, ki ste kdaj brali kakšne komentarje na YouTubeu boste že vedeli o čem govorim). To naj bi bilo predvsem zaradi tega, ker se veliko ljudi poistoveti z glasbo katero poslušajo, ta glasba pa je v bistvu tudi pokazatelj njihovega razpoloženja in splošnega obnašanja. Torej, ne spremljajte človeka s katerim govorite, ampak spremljajte glasbo katero ta človek posluša, saj vam bo ta povedala veliko več kot človek sam.

547. Ta teden sem na skrivaj, v privatnem pogovoru dobila tudi namig o tem, da nekoga dejansko zanima nekaj zanimivega (in ne običajna navlaka, s katero se najraje ne bi ukvarjala). Šlo je za vprašanje o tem, zakaj ljudje v določenih primerih radi mučijo druge ljudi. Ker se mi je vprašanje zdelo zanimivo, ga bom na kratko opisala v tem zapisku.

Večina virov, ki se ukvarja s tem vprašanjem, se vrti predvsem okrog vprašanj, kot so metode mučenja in zavračanje določenih tehnik mučenja v različnih kulturah. Veliko težje pa je najti razloge zakaj ljudje tako počnejo. Nekateri psihologi so pojav mučenja – ljudi ali živali – povezali s posameznikovim upiranjem družbenim normam (npr. otroci radi 'mučijo' živali – v smislu brcanja psov, lomljenja kril metuljem in insektom, lomljenje repkov martinčkom, vlečenje mačk za rep), ker jim je rečeno, da se to ne sme početi. Nekateri spet to počnejo zaradi strahu, nekateri pa celo zato, ker tako izzovejo reakcijo, ki jim da občutek moči – mačje in pasje 'jokanje', nemožnost metulja, da bi odletel in martinčkovo panično bežanje – katerega ne občutijo v okolju v katerem odraščajo (neprimerne družinske razmere ali preveč stroga vzgoja). Manjši otroci prav tako velikokrat mučijo igrače, večinoma zaradi tega, ker tako igračo kot žival vidijo kot nekaj nemočnega oz. nekaj, kar je šibkejše od njih. V primerih, ko njihova družina to prepreči ali jih za to kaznuje, lahko otroci med odraščanjem in celo v odrasli dobi uporabljajo psihološke metode mučenja (izsiljevanje, poniževanje ipd.) namesto fizičnih. V nobenem primeru pa uradnih virov, ki bi podprli teorije, ki odkrito nasprotujejo Darwinovim, ni.

Deset srednjeveških mučilnih naprav

Dandanes je mučenje obravnavano kot psihopatska lastnost, pogosto povezana s sadizmom. V preteklosti se je mučenje uporabljalo predvsem kot opozorilo (v primeru skupinskih dejanj, ki so nasprotovala družbenim normam, so člana skupine mučili pred drugimi, da bi ti uvideli, kaj jih čaka, če se ne bodo držali zakonov in pravil – ne glede na to, kako trapasta ta so) ali pa kot kazen za huda kriminalna dejanja. Prav tako so bile različne tehnike mučenja večkrat uporabljene pri zasliševanju (človek, ki čuti, da nima drugega izhoda, bo izdal še tako zaupne informacije, če jih ima... takšno je splošno prepričanje, koliko pa je v tem resnice pa dejansko nihče ni prepričan).

Težava povezana z mučenjem je v resnici ta, da ga ljudje še dandanes izredno radi opazujejo, ne glede na to za kakšno obliko mučenja gre. Ljudje, ki vidijo nekoga, ki pade, dobi klofuto, ga oropajo ipd. se radi nasmejijo, to pa predvsem zato, ker se domneva, da jih starši niso na pravi način naučili, da se v takšnih primerih ne smeji in ne norčuje.

Mučenje ni samo abnormalno početje, katerega se poslužujejo politične skupine in verski kulti, da bi preprečili odhajanje članov in dokazali svoj prav, ampak je mučenje dejansko zakoreninjeno globoko v človeški podzavesti, saj gre za posledice različnih vrst vzgoje – od preveč rigorozne do preveč sproščene, ter tudi zaradi tega, ker otrokom, ko maltretirajo igračo, žival ali drugega otroka, navajamo samo materialne dokaze, zakaj tega ne smejo početi ('če boš polomil to igračo, se boš poškodoval!'. 'Če ne boš pustil tistega psa pri miru, te bo ugriznil!'. 'Če se boš še naprej delal norca iz sosedovega otroka, te bodo njegovi prijatelji pretepli!').

Predvsem ohranite v spominu, da žrtvovanje ljudi in kanibalizem nista vrsti mučenj, tako kot je veliko ljudi prepričano (v tem primeru sicer gre za kulturne lastnosti ali celo značilnosti kultov, kateri najdemo po vsem svetu). Mučenje je bilo v zgodovini obravnavano kot etično, koristno in predvsem za masovna zabava ljudi. Kakšno je vaše mnenje o tem? Kaj si vi predstavljate kot mučenje – je to samo fizično ali se zavedate tudi psihičnega? Poznate kakšen drug razlog zakaj je do tega prišlo?

548. Če smo prejšnji teden govorili o tem, da smo ljudje oz. naši predniki dobili možnost prebavljanja laktoze samo nekaj tisočletij nazaj, lahko ta teden povemo nekaj o tem, kdaj smo Evropejci dobili belo kožo. Večina ljudi je namreč prepričana, da so se beli ljudje razvili v Evropi – kar je običajna in povsem navadna buča. Človek se je razvil iz opic (ja, resno, kljub temu, da veliko ljudi verjame, da to ni res, je človeški genom dokazal ravno to, da so se ljudje razvili iz opic. Ni jih ustvaril bog ali več njih in prav tako jih niso ustvarila antropomorfna bitja iz vesolja).

V današnjih časih, ko se vedno bolj izpostavljajo WS prepričanja in religiološki pogledi na svet, vključno s stvarjenjem , je nujno poudariti, da človekovi predniki izhajajo predvsem iz Afrike in bližnjega Vzhoda, njihovi potomci pa so v Evropo prišli pred približno 40 000 leti. In takrat so imeli temnejšo kožo kot jo imamo Evropejci danes. Svetla polt in svetli lasje so se pri človeku začele razvijati pred približno 8 000 leti (v podobnem času kot je človek dobil toleranco na laktozo), na severu Evrope pa domnevno že nekaj stoletij prej (posmrtni ostanki iz nekje leta 7800 pred našim štetjem imajo dokazano vse gene, ki omogočajo svetlo kožo, svetle lase in tudi modre oči – modre oči so namreč posledica genetske mutacije, do katere naj bi prišlo pred približno 10 000 leti nekje ob Črnem morju). Podobno je tudi z višino. Gen za višino so Evropejci dobili prav tako pred 8000 leti, z novim zagonom pred približno 4800 leti, med preseljevanjem Yamnaya plemen (eno izmed štirih plemen iz katerih smo se razvili Evropejci, ti so najbolj bistveno vplivali na genetski zapis prebivalcev srednje in severne Evrope. Domneva se, da gre za enega izmed zadnjih indoevropskih plemen).

Vitiligo - kožna bolezen, ki povzroči neenakomerno obarvanost kože.  V Svetem Pismu so ljudje s to boleznijo veljali za gobave

Ko so v Evropo prihajala kmetovalska plemena iz bližnjega Vzhoda, so s seboj prinesli tudi gen za svetlejšo polt (če ste pozorni, boste opazili, da so ljudje v Afriki temnejši kot tisti iz npr. Izraela) in se množili z lovci-nabiralci na področju Evrope, so se geni za svetlejšo polt razširili po Evropi. Če na to prištejemo tudi manjšo izpostavljenost sončnim žarkom in visokim temperaturam, bomo kaj hitro spoznali, zakaj smo ljudje v Evropi svetlejši od drugih. Tudi ljudje v sami Evropi smo si danes različni – Prebivalci Farskih otokov, Irske in Škotske so svetlejši od skandinavcev (skandinavci veljajo za modrooke in blond, tisti od njih svetlejši pa so rdečelasi in velikokrat imajo tudi svetlejše oči), skandinavci so svetlejši od npr. Grkov, Špancev in Italijanov ipd. – za kar se moramo zahvaliti predvsem evoluciji, preseljevanju plemen pred davnimi časi in sposobnost človekovega prilagajanja na novo okolje (tisti, ki trdite, da tega niste sposobni, pomislite še enkrat. Vaš organizem je tega sposoben, če pa ste vi trmasti, vam pa tudi organizem ne bo veliko pomagal).

Mogoče še niste opazili, ampak se vam ne zdi, da imajo ljudje v toplejših krajih temnejšo polt? Ko že tako radi govorite o vremenu, potem mi lahko razložite tudi zakaj je nekdo iz toplejših krajev vreden manj kot vi?

Evolucija je v bistvu zelo preprosta stvar, kljub temu, da še ni raziskana do konca. Če se nekdo znajde na nekem območju, katerega ne pozna, se nanj prilagodi, na dolgi rok pa se bo spreminjal tudi njegov organizem – manj hrane lahko pomeni, da bodo vaši potomci bolj drobni, izpostavljenost soncu in vaši potomci bodo v vsaki generaciji malo temnejši. V bistvu se vse vrti okrog prilagajanja okolju v katerem smo in dejansko nima veze s tem kakšne barve je nekdo. Ljudje smo različni, vendar je naš izgled samo površinski. Prava oseba je vse ostalo, tisto, kar se ne vidi.

549. V prejšnjem zapisku sem omenila tudi vaše potomce. Mogoče bi bilo pametno, da bi opisala nekatere izmed otrok s katerih življenjskimi zgodbami sem se srečala na internetu, saj gre za... no, ne ravno povprečne otroke. Res je, verjetno si vsak starš želi, da bi njegov otrok bil nekaj posebnega, vendar ti otroci sami po sebi včasih pretirajo. Tole so nekateri izmed bolj, khm očitnih primerov.

Shirley Wolf in Cindy Collier

'Danes sva Cindy in jaz pobegnili in umorili starejšo žensko. Bilo je zelo zabavno!' je 14.6.1983 v svoj dnevnik zapisala 14-letna Shirley Wolf. Shirley in 15-letna Cindy Collier sta se spoznali  samo nekaj ur prej. Skupaj sta začeli trkati na vrata v stanovanjskem kompleksu v Kalifornijskem Auburnu in 85-letna Anna Bracket ju je povabila naprej, ko sta jo vprašali za pot. 'Takoj nama je bilo jasno, da jo bova umorili. Bila je samo stara ženska, katere nihče ne bi pogrešal, midve pa sva hoteli njen avto, brez, da naju ujamejo!' Cindy je poiskala velik mesarski nož, Shirley pa je ženico 28x zabodla z njim. Nesmiselni umor je še podkrepilo dejstvo, da sta se dekleti, ki sta ga zagrešili, komaj spoznali.

Alyssa Bustamante

Leta 2009 je takrat 15-letna Alyssa Bustamante je zadavila in večkrat zabodla svojo 9-letno sosedo Elizabeth Olten, nato pa njeno truplo zakopala v gozdu. Zakaj? Ker jo je zanimalo kako izgleda nekoga umoriti. Alyssa se je pred tem že borila z depresijo, suicidnostjo in napadi agresije. V svoj dnevnik je zapisala, da je bil občutek 'precej všečen', zaradi česar so ji tri leta kasneje dosodili 35 let zapora (ker je bil pred tem spremenjen zakon in se najstnikom v ZDA ne dosodi več dosmrtna kazen za umor), njena pritožba pa ni bila sprejeta. Staršem umorjene Elizabeth se je opravičila z besedami 'Če bi lahko dala svoje življenje, da bi vi dobili nazaj njeno, bi to storila. Tako mi je žal.' V zaporu je skupina terapevtov dokazala, da ima Alyssa tudi težave z bipolarnostjo in da je nagnjena k avtodestruktivnosti. Nekaj tednov pred umorom je na svojem Twitterju namreč zapisala 'Samo to hočem. Razlog za vse to trpljenje!'

Mary Bell pri 16-ih letih

11-letna Mary Bell je leta 1968 zadavila dva dečka, 'samo zaradi užitka in zadovoljstva' pri ubijanju, kot je povedala sama. V Decembru tega leta je v zapuščeni hiši zadavila 4-letnega Martina Browna in 3-letnega Briana Howea. Naslednjih 12 let je preživela v zaporu, nato pa je dobila pogojno izpustitev. Po tem se je morala večkrat seliti in spreminjati identiteto, saj jo starši njenih žrtev preganjajo še dandanes.

In ne, to niso neki drugi otroci. Neki otroci, ki žvijo nekje drugje in jih nikoli ne boste srečali. Glede na to, kakšne otroke srečujem, ko grem iz hiše (ali še hujše, kakšne odrasle), me ne bi presenetilo, da se take stvari pri nas že dogajajo. Zdrava vzgoja je še vedno zlata vredna, otrok pa ni maneken za vsa oblačila, ki jih dobite na dar od prijateljic. Otrok je celotna oseba od dneva, ko ga dobite, zato pazite kako delate z njim.

550. Za konec pa še nekaj za tiste med vami, ki sanjate o nesmrtnosti (jaz osebno si kaj hujšega težko predstavljam, saj svoje življenje sovražim ne glede na to kakšno je): V mestu Comfort (ja, resno) v Teksasu gradijo krionični ohranjevalni center v katerem bo mesta za 50 000 ljudi, vzorcev tkiv, zamrznjenih organov ter tudi za banko DNK vzorcev vrst, ki izumirajo ali pa so že izumrle. Tam naj bi bili spravljeni za naslednjih nekaj stoletij.

Arhitekti, ki so zgradbo oblikovali trdijo, da je odporna na spremembe temperature, morske gladine in druge naravne katastrofe, prav tako pa je odporna tudi na teroristične napade (kajti tega se v ZDA menda bojijo najbolj – bolj kot dejstva, da jim lahko v prvo hiše pride slovenka, ki po več kot 20 letih še vedno ne zna angleško) in energetsko krizo.

V zadnjih nekaj letih je kriogenika postala veliko bolj zanimiva, saj so ljudje ugotovili, da je z njo teoretično mogoče zamrzniti človeka, ki je hudo bolan in ga nato obudili, ko bi bilo odkrito zdravilo za njegovo bolezen, saj se domneva, da bo večino bolezni, katere danes smatramo za težke, čez nekaj stoletij povsem normalno ozdraviti (brez skrbi, neumnost ni ena med njimi. Ta je absolutno večna, saj bi se z njo morali spopasti sami)

Sicer kriogenika ni nič novega – velikokrat jo je možno zaslediti v sci-fi filmih različne kvalitete – vendar pa njeje posledice še niso povsem razčiščene. Znano je, da je vzorce tkiv mogoče shraniti na tak način, zaenkrat pa je nejasno, če je to mogoče narediti s celotnim človekom. Zaenkrat so znanstveniki zmožni človeka zamrzniti, vendar ga potem niso sposobni nazaj oživiti (zaenkrat jim je to uspelo samo pri zajcu). Se javite za poskusnega zajčka?

Kot je razvidno že iz samega zapisa, moja koncentracija je ušla na neznano lokacijo in enostavno ni več sposobna od sebe dati kakšne koherentne izjave. Kot običajno domnevam tudi, da so bili zapiski zaman, ker spet ne bo nobenega odziva nanje, ampak... s tem se zaenkrat še ne mislim obremenjevati. Vseeno mi lahko poveste še kakšen podatek, ki sem ga v zapisih pozabila navesti, povejte mi kakšno kritiko ali pa celo idejo. Dobre ideje so vedno dobrodošle, to pa menda ja veste! Če nimate nobene od teh, potem pa se samo oglasite in recite 'živjo!'. Če boste imeli malo sreče, vam bom celo odgovorila! Torej, do naslednjič!

Odzven Kaosa, 54. del

Tako. Ta teden si lahko ogledate kako moj um na momente ni pripravljen sodelovati z mano in medtem, ko se jaz trudim sestaviti koherenten sestavek o kakšni temi, ki se mi zdi zanimiva, moj um razmišlja predvsem o tem kaj bi storil komu. Ker gre za varovanje osebnih podatkov, vam tega zaenkrat še ne mislim povedati. Zabavajte se medtem, ko ugibate, če ste slučajno na spisku!

P. Picasso - Dekle pred ogledalom

Ta teden bo govora o konceptualnem umetniškem delu, izgubljanju identitete v zvezi in zakaj do tega pride (to bosta kar dva zapiska), hitrosti evolucije, intoleranci na laktozo, francoskem dolgočasju, kosteh, kosteh in še več kosteh ter nekaj o deforestaciji. Nič kaj zanimivega, si verjetno mislite. Ker nimam pojma o tem, kaj vas pravzaprav zanima (in seveda, za to ste si krivi povsem sami), sem teme zopet izbirala sama, na podlagi zelo zelo zelo bornih glasbenih referenc. Vas je zanimalo katere so in kako točno pride od njih do zapiska? No, tega ta teden ne boste izvedeli. Vseeno pa lahko preberete o čem smo na naši strani razmišljali ta teden. Pa veselo branje vam želim!

531. Ker za zapisek tega tedna nimam niti najmanjšega pojma kam me bo odpeljal, bom začela s konceptualnim performansom iz leta 1977 (ker me je prisilil k razmišljanju o različnih stvareh, čeprav o konceptualni umetnosti nimam niti najmanjšega pojma).

Aprila 1977 sta umetnika Marina Abramović in Uwe Laysiepen, znan pod imenom Ulay uprizorila performans Death Self, kasneje znan tudi pod imenom Breathe in, Breathe Out. Umetnika sta sedela eden nasproti drugega, združena z usti in vdihovala samo zrak, ki ga je drugi izdihal. Performans je trajal 17 minut preden sta oba izgubila zavest, saj so se njuna pljuča napolnila z ogljikovim dioksidom, ki ga je drugi izdihal. Ta performans je raziskoval oz. prikazoval idejo o tem, kako lahko posameznik vstopi v življenje druge osebe, to življenje spremeni in navsezadnje tudi uniči.

Srbska umetnica in zahodno nemški umetnik sta sodelovala več kot deset let in skoraj ves ta čas bila tudi v intimnem razmerju. Ustanovila sta tim The Other, katerega osnovni koncept je bil ego posameznika in artistična identiteta. Sebe sta dostikrat predstavljala kot eno telo z dvema glavama, zaradi česar sta se oblačila kot dvojčka in se običajno tudi zelo podobno obnašala. Med seboj naj bi izoblikovala odnos popolnega zaupanja in zaradi te 'vsiljene' identitete sta začela izgubljati vsak svojo identiteto.

Breathe In, Breathe Out

Leta 1988 sta začela potovanje, za katerega sta potrebovala osem let, da sta dobila vsa dovoljenja, zato se domneva, da je iz osnovne ideje, katero sta želela prikazati, to potovanje bilo predrugačeno v duhovno popotovanje s katerim sta zaključila svojo zvezo.

Vsak izmed njiju je začel na eni strani stavnega Kitajskega zidu – on v puščavi Gobi in ona pri Rumenem morju – prepotovala vsak 2500 kilometrov, se srečala na sredini in se poslovila. S tem je bila njuna večletna zveza končana. Sam performans je imel namen pokazati kako izgleda zveza med dvema človekoma, zveza, ki je dovolj močna, globoka, misteriozna, čustvena in nato se konča. Po besedam Abramovičeve 'si na koncu vedno sam, ne glede na to, kaj počneš'. Domnevno se po tem nista več srečevala, do njenega performansa leta 2010. Pet let kasneje jo je tožil, da mu ni izplačala ves denar, katerega mu je dolgovala za njuna skupna dela (toliko o resničnih zvezah in o tem kakšen pogled imamo nekateri med nami na 'ljubezen').

532. ker že nekaj dni zapored delam tam, kjer se dejansko posluša radio in sem prisiljena poslušati stvari, ki se na radiu vrtijo (če temu še lahko rečemo 'glasba' sem v zelo močnih dvomih), sem večino časa izpostavljena besedilom, ki... ja, o tem sem že govorila, ampak, ker so moji možgani doživeli kisanje zaradi resnično ponižujočih besedil, bo pač še en zapisek namenjen temu. Če smo pošteni, tudi to lahko štejete med glasbene reference. Da pa ne bo predvidljivo tako kot vedno je, bom tokrat dejansko ven izpostavila ponavljajočo temo, ki je deloma povezana tudi s temo opisano zgoraj. Torej, govora bo o tem, kako veliko ljudi izgubi lastno identiteto v zvezi.

Človek je samostojno in pogosto tudi osamljeno bitje, zaradi česar si lahko ustvari tudi utvare o tem, kako bi njegovo življenje izgledalo, če bi bil drugačen (domnevam, da bi lahko delala kot striptizeta, če ne bi bila po kilaži podobna nilskemu konju in bi tako imela več denarja kot ga imam, ko delam kar pač delam). Zato veliko ljudi vedno išče načine (velikokrat podzavestno), da bi bili sprejeti in vključeni v 'nekaj' – v skupino vrstnikov, med sodelavce, v interesno skupino, v skupino podpornikov legaliziranja lubenic v obliki kvadra in tudi v romantično zvezo (precej težko si je zamisliti zvezo z nekom, ki dejansko ne ve, da obstajaš... ampak to je težava katerega drugega zapiska). Veliko ljudi je namreč prepričanih, da bodo srečni samo, ko bodo v zvezi oz. bolj realno gledano, da jim do popolne sreče manjka samo nekdo, ki jih bo ljubil... na način kot so ga opisali osladni hollywoodski filmi (moški izgubi leta življenja, da bi nazaj dobil dekle, ki je odšlo z njegovim prijateljem ali komurkoli drugim – in seveda, to se dogaja tudi ženskam) in še bolj osladni pop komadiči (ženska je prepričana, da je edini smisel v njenem življenju ljubiti 'svojega' moškega... ki v tem momenu 'pripada neki drugi ženski', ampak pustimo malenkosti).

V čem je pravzaprav težava? Zagotovo poznate nekoga, ki išče svojo 'boljšo polovico' / 'sorodno dušo', kajne? Nekoga, s komer bo postal eno, s komer bo postal nekdo boljši, uspešnejši, srečnejši... no, in ravno v tem je v resnici težava.

'S seboj sem nezadovoljen /nezadovoljna, ampak ne mislim se spreminjati, ker bo vse boljše, ko bom v zvezi!' Vse skupaj se že sliši narobe. Veliko nas je nezadovoljnih s seboj in se trudimo nekaj spremeniti glede tega. To pa moramo narediti sami, tega nihče ne more narediti namesto nas. Prav tako nas nihče drug ne more narediti srečne. To je nekaj, na čemer moramo delati sami. Druga oseba ni tukaj zato, da nas osreči oz. da mi osrečimo njo. Res je, da je na svetu nekaj ljudi (in ker običajno ne poznamo vseh ljudi na svetu, smo zato prepričani, da obstaja samo ena oseba 'za' nas), s katerimi lahko izoblikujemo intimni odnos – to je tisto, kar veliko ljudi misli, da se skriva za besedno zvezo 'postati eno' (in ko se to ne zgodi... ti ljudje postanejo nesrečni, lahko da še bolj kot so bili prej). 'Postati eno' je namreč čista in absolutna neumnost.

Drugi ljudje te ne morejo osrečiti (glede na moje lastne izkušnje, jih je veliko nagnjenih k temu, da te naredijo depresivnega – načrtno ali še huje, nevede). Ne razumite me narobe, nekdo lahko vašo srečo okrepi, ne more pa je za vas ustvariti. Ne glede na to kako močno ljubimo svojega partnerja, smo vedno mi ena oseba on / ona pa druga oseba. Nikoli nista ena oseba (sta ekipa, ki ima nekaj posebnih skupnih projektov in če sta ekipa, bo med vama obstajalo tudi določeno trenje, saj se z nekom drugim ne morete povsem strinjati v vseh aspektih svojega življenja – če ste prepričani, da se motim, si še enkrat preberite predhodnji zapisek). Če hočemo o nekom vedeti vse in od njega zahtevamo, da ves svoj prosti čas posveča samo nam (poznam tudi primere, ko je nekdo hotel delati v isti pisarni kot njegov partner, da bi lahko bila več časa skupaj) ipd. To seveda ni ljubezen, to je obsesija (ki v nemalo primerih zahteva pomoč ljudi, ki so za to usposobljeni. Nekaj več besed v naslednjem odlomku).

533. Kot rečeno, težava je v tem, da iščemo svojo 'boljšo polovico'. Stara fraza, ki opisuje, da iščemo nekoga s komer naj bi preživeli vse svoje dni pa ni samo stara osladna fraza, ampak lahko nakazuje na to, da človek, ki na vse kriplje išče to osebo (ki domnevno ima vse tiste dele njegove 'duše', ki mu manjkajo, da bi bil resnično srečen) že v osnovi ni srečen. Za vsakega človeka je sreča tisto, kar išče v življenju (če mogoče, samo mogoče iščete nesrečo, ker bi radi bili absolutno mizerni do konca svojih dni... javite se mi na zasebca, lahko vam dam kaj od svoje nesreče... hitro se je boste naveličali) in vsakdo od nas si jo predstavlja po svojem. Ljudje, ki so prepričani, da morajo najti osebo s katero bodo v intimni zvezi, ker je njihov smisel življenja to osebo najti in jo ljubiti, saj jim to še manjka do popolne sreče, imajo običajno to težavo, da podzavestno niso zadovoljni sami s seboj. Ker, če ne znamo oseriči samega sebe, potem to za nas ne more storiti nihče drug.

Zato pride do tega, da veliko ljudi začne izgubljati samega sebe, ko pridejo v intimno zvezo. Kot rečeno, človek je samostojno bitje, saj ima možnosti skrbeti sam zase in, gledano malo bolj v preteklost (do cca. 4 milijone let nazaj) ima sposobnost preživeti (če je ne bi imel, bi ljudje, teoretično gledano že zdavnaj izginili). Ima svoje življenje (v katero spusti določene osebe za katere se mu zdi, da jih lahko spusti v svoj osebni prostor), svoja prepričanja in zanimanja (da se ne bi polenili, se moramo vedno spraševati o nečem novem in iskati kaj zanimivega), saj ima tudi svoje misli (v veliko primerih je to dejansko edino, kar v resnici imamo, zato ni naša dolžnost, da jih podrejamo idejam drugih ljudi, kljub temu, da misli, katere so nam zaupali drugi ljudje vzamemo v obzir in se o njih sprašujemo, jih premislimo ipd. Lahko, da nam ravno to manjka, da bi si izoblikovali svoje mnenje o nečem ali spoznali kaj zanimivega), ki pa močno vplivajo tudi na njegova dejanja (preko katerih naj bi se zavedal svojih dolžnosti, saj ne more za vse, kar je šlo narobe, okriviti partnerja. Čeprav tudi takšna razmerja niso pretirano redka danes).

Pygmalion, danes verjetno ena najbolj prepoznavnih zgodb o tem, kako je mogoče vplivati na človeka iz lastne koristi

Življenje človeka je sestavljeno iz njegovih dejanj, misli, dogodivščin ipd. In med njimi se kdaj najde tudi kakšen ponesrečen poskus česa, ki je lahko zelo travmatičen, povprečen ali pa celo humoren. Zaradi tega vsaka oseba potrebuje svoj čas, svoj prostor, svoje hobije in zanimanja ter tudi svoje prijatelje. Vse to tega človeka naredi za točno tega in ne nekoga drugega (ker to so stvari, ki tvorijo naše življenje. Ker je življenje skupek raznih stvari, ki ustvarjajo posameznika, je moje življenje lahko samo moje in ga lahko živim samo jaz. Prav tako ne poznam nikogar, ki bi hotel tako paranoično in histerično, po drugi strani pa strašansko dolgočasno življenje v resnici živeti).

Pomislite na idejo, katero dostikrat zasledimo v (ugh, kako sovražim to besedo) hollywoodskih filmih: Moški na nekem dogodku spozna absolutno popolno žensko zase, jo šarmira in osvoji, posledično tudi poroči, nato pa do konca življenja dela na tem, da jo bo naredil za absolutno popolno po svojih standardih. Sama ideja je neumna (da o tem, kaj si dejansko mislim o ljudeh, ki ji verjamejo mislim sama sploh ne govorim). Moški očitno ni vedel kaj bi rad, nič kaj boljša pa ni niti ženska, ki je nasedla njegovemu šarmiranju. Seveda, vloge so lahko tudi obrnjene. Ta ideja je veliko bolj pogosta v realnosti. Če greste na kavo pred kakšen kafič, boste v eni uri slišali vsaj tri variacije te zgodbe.

534. Človek kot Homo sapiens je posledica več kot štirih milijard evolucije (česar se ogromno svetovne populacije ne zaveda in se temu primerno tudi obnašajo), kot hominid (človeku podobno bitje, ki hodi po dveh nogah) se je pričel razvijati pred približno 20 milijoni let in se pred približno 7,5 milijoni let odcepil od živalskih sorodnikov (gibonov, orangutanov, šimpanzov in goril). Človek, kot ga poznamo danes se je razvil pred približno 200 000 leti.

Ker je evolucija še dandanes tema pogovorov, debat in predvsem prepirov, je del znanstvenikov prepričanih, da se je človeška evolucija ustavila pred približno 40 000 leti, ko je človek začel obdelovati zemljo, njegov biološki razvoj pa je nadomestila družbena in tehnična evolucija. Tako naj človek več ne bi bil podvržen prilagajanju okolju v katerem živi, saj si je svoje okolje že podredil. Spet druga skupina znanstvenikov trdi, da so to povsem običajne buče, kar se trudijo podkrepiti tudi z določenimi genetskimi dokazi.

Evolucija pozna različne hitrosti, v vsakem primeru pa je prepočasna, da bi jo zaznali v obdobju povprečnega človeškega življenja (veliko ljudi je še vedno prepričanih, da so se nekega popoldneva, potem, ko so spile popoldansko kavo, nekatere opice prišle do ugotovitve, da se več nočejo družiti z drugimi opicami, s katerimi so se družile do zdaj, zato so odšle v sosednjo ulico in se mimogrede spremenile v ljudi, ki so najprej ugotovili, da so goli, kar pa opic s katerimi so se družile pred tem sploh ni motilo. Človek je nato hitro napredoval, saj je iznašel strelno orožje, visoke pete, hrenovke in boga ter tako dokazal svojo nadmoč nad ostalimi opicami, ki mu niso hotele slediti), vendar pa je po ostankih ljudi izpred več tisoč let precej očitna. Ker so deklice takrat v puberteto prihajale prej kot danes, jim je to omogočilo, da so rodile več otrok (posmrtni ostanki kažejo, da so pred približno 10000 leti deklice prvič rodile otroka med devetim in dvanajstim letom), saj so preživeli samo najmočnejši otroci.

Dr. J. Beauchamp iz Univerze Harvard je z večletno genetsko študijo uspel dokazati, da je človek še vedno podvržen bioevoluciji, kar pomeni, da se njegovo telo še vedno prilagaja okolju (eden izmed primerov bo opisan v naslednjem odlomku), kar ga dela tudi fizično in zdravstveno močnejšega, vseeno pa je ta evolucija veliko počasnejša kot je bila, ko se je človek šele pričel razvijati. Domnevno naj bi bila 4 000x počasnejša kot takrat.

535. Nekoč so bolezni in stanja, katera so dandanes označena kot obvladljiva in človeškega življenja ne pokončajo, če so pravilno vodena (v obdobju starega Egipta so že znali diagnosticirati diabetes – če so sumili, da ima človek sladkorno bolezen so njegov urin dali v posodo in ga pustili blizu mravljišča. Če so mravlje prišle na urin (ker mravlje gredo rade na sladko, odvečen sladkor iz človekovega telesa pa se izpira iz telesa s pomočjo urina), je to pomenilo, da je človek hudo bolan in bo kmalu umrl. Dandanes je moč z ustreznim vodenjem sladkorne bolezni živeti povsem običajno življenje in celo roditi / narediti povsem zdrave otroke.

Evolucija ne samo, da je človeški organizem izoblikovala in ga po svojih na trenutke čudnih poteh naredila tako močnega kot je danes, da je odporen na različne bolezni, da preživi na zelo majhnih količinah hrane, ki je vsak dan bolj nenavadna in vedno bolj škodljiva njegovemu telesu ipd. Ena izmed sposobnosti, ki jo najdemo pri ljudeh danes, je tudi ta, da smo kot odrasli sposobni prebaviti laktozo iz mleka.

Pred približno 8 000 leti prebivalci Evrope te sposobnosti niso imeli – laktozo so lahko prebavljali dokler so bili na materinem mleku, nato pa več ne. Pred približno 8 000 leti so se lovci in nabiralci začeli ukvarjati s predhodniki kmetijstva, približno 500 let kasneje pa je človeško telo začelo proizvajati laktazo, protein, ki razgrajuje laktozo (mlečni sladkor) – verjetno, ker je človek pričel ne samo obdelovati zemljo, ampak tudi, ker je pričel gojiti živali od katerih lahko dobi mleko, s katerim se je začel prehranjevati bolj redno (še vedno pa me zanima, kdo je bil tisti prvi človek, ki je pogledal npr. kravo, opazil njeno vime in rekel 'Poglej to smešno žival! Stisnil bom tiste bingljajoče roza zadeve na njenem trebuhu in spil prvo stvar, ki bo pritekla ven!'. Nekako domnevam, da je isto stvar naredil tudi, ko je videl konja...).

Tako kozarec mleka danes predstavlja prebavno težavo približno 10% evropejcem (razen v Španiji in Franciji, kjer je procent veliko višji, kar okrog 50%), približno 10% američanom ter tudi toliko afričanom in kar 98% kitajcem (zaradi številčnosti kitajskega prebivalstva se tako posploši, da je večina odrasle populacije na svetu intolerantna na laktozo). Dejstvo, da lahko spijete kozarec mleka, pojeste dve kepici sladoleda ali kozarček smetane se ni enostavno 'zgodilo', ampak je zaradi vplivov okolja prišlo do genetske mutacije. Otroci, ki so bili v prvih mesecih svojega življenja izpostavljeni tudi mleku drugih živali, so sčasoma začeli razvijati gen, ki jim je omogočil, da so mleko drugih vrst tudi prebavili brez driske in bruhanja. To je tudi eden izmed načinov, kako se na človeškem telesu še danes kaže naravna selekcija (ker ta ni nujno vedno povezana z vtikanjem izvijača v električno vtičnico ali poskušanjem katerega izmed izzivov, katere najdete na družbenih omrežjih, ali celo početje hujših neumnosti).

536. Ker sem v nekaj dneh sestavljanja in pisanja člankov povsem izgubila rdečo nit tega tedna (in predvsem, ker je glasbenih referenc ta teden izredno malo, večina njih pa je naravnost obupnih), zato bom tukaj enostavno zapisala nekaj o besedi ennui.

Gre za francosko besedo, ki opisuje 'dolgčas'. Angleščina si jo je izposodila v 14. Stoletju, iz nje pa se je razvila danes pogosto uporabljana beseda 'annoy' (nadlegovati, vznemirjati). Beseda je postala resnično popularna po koncu Francoske Revolucije, ko je med mladimi postalo popularno izražanje 'naveličanosti nad svetom', z njo pa se je izražalo letargično razočaranje in eksistencialna praznina.

V času industrializacije je beseda ennui postala sopomenka izoliranosti in za njo so trpeli pesniki in umetniki. Zaradi tega je postala oznaka za močno občutljivost in duhovno globino, hkrati pa nakazuje tudi na osebo, ki je izredno prizanesljiva do sebe (celo na egoista ali egocentrista) in ima občutek večvrednosti (zaradi prepričanja, da samo neumen človek lahko uživa v življenju katerega ima).

537. Pred kratkim je bilo v ruševinah opatije Leiston v Suffolku v Veliki Britaniji odkrito okostje ogromnega psa, ki bi, če bi stal na zadnjih nogah, v višino meril preko 210 centimetrov. Res je, da veliko pasem psov doseže plečno višino med 70 do 85 centimetrov, nekateri pa še kak centimeter več, je ta pes meril preko enega metra preko pleč. Poznavalci lokalne mitologije v Suffolku so zatrdili, da gre za t.i. Peklenskega psa, ki je danes ekvivalent hudiča v lokalnih pripovedkah v Suffolku.

Peklenski pes, znan tudi pod imenom Črni Shuck se v večih lokalnih pripovedkah pojavlja v raztrganem črnem plašču in z rdečimi očmi, v katerih se zrcali peklenski ogenj. Ena najbolj realnih pripovedk o tem psu izhaja iz leta 1577 AD, ko naj bi med močnim neurjem strela treščila v bližino cerkve Svete Trojice v Blythburghu, zaradi česar so se vrata cerkve odprla med mašo, noter pa je pridivjal ogromen, grozljiv pes, ki je domnevno ubil odraslega moškega in otroka, nato pa stekel ven ravno preden se podrl zvonik. Na ta isti dan – 4.8. 1577 – naj bi ta isti pes pridivjal v cerkev Sv. Marije v Bungayu in polomil vratove človekoma, ki sta kleče molila pred oltarjem.

Ena izmed sodobnejših upodobitev Črnega Shucka

Nekaj milj stran od mest, kjer je peklenski pes umoril dvakrat po dva človeka, so zdaj odkrili okostje ogromnega psa, pokopanega v plitkem grobu. Preverjanje radioaktivnega ogljika še ni bilo izvedene, vendar pa okostje datirajo iz istega časa kot je Črni Shuck strašil po tem območju. Kljub temu, da se izkaže, da ne gre za posmrtne ostanke peklenskega psa, to verjetno ne bo spremenilo lokalnih pripovedk.

Večina zgodb, ki so se skozi čas razvile v pripovedke, če ne celo legende in mite, ima nekaj osnove v resničnosti. Skozi stoletja pripovedovanja teh zgodb drugim, je vsak od pripovedovalcev nekaj dodal in nekaj odvzel in tako poznamo te zgodbe v obliki, v kakršni so danes. Sicer še nikoli nisem srečala psa, ki bi raztrgan črn plašč nosil prostovoljno, ampak vse je enkrat prvič. Kar pa se tiče pripovedovanja o tem, da se v 'njegovih očeh zrcali peklenski ogenj' pa je možnih več razlag in niti ena med njimi ni pretirano pompozna, vse pa izhajajo iz dejstva, da si znajo panični ljudje vsako, še tako naravno stvar, razložiti grozovito narobe. Pri spremembi njihovega mnenja pa potem ne pomagajo niti znanstveni dokazi.

538. Ker smo že ravno pri kosteh in ker me moje zadnje čase zelo šibke glasbene reference dostikrat pripeljejo do kakšne kostnice, naj tokrat povem nekaj o kostnici, ki je dobesedno umetniško delo. Kostnica v Sedlecu, v bližini Kutne Hore na Češkem je začela nastajati po leti 1278, ko se je opat Cistercijanskega samostana vrnil iz Svete Dežele in s seboj prinesel za pest zemlje iz Golgote, katero je potresel po opatijskem pokopališču. Zaradi njegovega dejanja je pokopališče postalo izredno popularno in vedno več ljudi je hotelo biti pokopanih na tem mestu.

Leta 1400 se je na pokopališču začela gradnja gotske kapele razdeljene na zgornji in spodnji del. Spodnji del je bil uporabljen za kostnico, saj je bilo nujno na pokopališču narediti več prostora za vse, ki so tam želeli ali morali biti pokopani. Med invazijo bubonske kuge – t.i. Črne smrti – in po koncu Husitskih vojn (1419 – 1434) so na tem pokopališču pokopavali trume umrlih.

V prvi polovici 16. Stoletja je bila naloga prekopavanja umrlih in organiziranja njihovih kosti zadana na pol slepemu menihu (po lokalni pripovedki mu je bil ob končanem delu s čudežem povrnjen vid). Umetniško delo, kakršnega si lahko ogledamo še danes je izpopolnil in dokončal tesar František Rint po letu 1870, ki je iz kosti sestavil skulpture, lestence in celo grb družine Schwarzenberg, ki mu je zaupala nalogo.

539. In tako je počasi čas za konkretno babnico tega tedna. Tokrat je na vrsti t.i. Rdeča kraljica iz Palenqueja, starodavnega majevskega mesta ob vznožju gorovja Sierra Madre de Chiapas na meji med Mehiko in Gvatemalo.

Leta 1994 so arheolog A.G. Cruz in njegova ekipa med raziskovanjem templa XIII naleteli na skrito pogrebno sobo, v kateri so našli 2,5 metrov dolgo in skoraj 2 metra dolgo kamnito trugo, v kateri so odkrili ostanke neznane ženske. Zaradi bujnega okrasja, posmrtne maske in darov položenih v njeno zadnje počivališče, so si bili na jasnem, da je šlo za žensko izredno visokega družbenega statusa, vendar pa tudi danes, več kot 20 let po odkritju njenega groba ne vedo kdo je bila. Je namreč prva in do sedaj edina majevska ženska, katero so odkrili tako pokopano.

Posmrtni ostanki ženske, ki je kasneje prejela vzdevek Rdeča Kraljica (ker se še danes ne ve točno kdo je bila). Celotno okostje je prekrito z mineralom cinabarjem, kar ga je obarvalo rdeče.

Ker so njeni posmrtni ostanki stoletja dolgo ležali v cinabarju, mineralu živega srebra, je njen okostnjak postal rdeče barve. Zaradi tega se je je kasneje prijel vzdevek 'Rdeča Kraljica'. Na njenem grobu ni nobenih oznak ali opisov kdo se znotraj truge nahaja. Ker je pokopana v isti piramidi in precej blizu znamenitega Pakala Velikega (K'Inich Janaab' Pakal, vladar kraljevine Palenque, rojen leta 603 AD, zavladal pri 12ih letih (615 AD) in vladal do svoje smrti v Avgustu 683 AD. Njegova vladavina – 68 let - je najdaljša na zahodni hemisferi in 30, najdaljša na svetu), so sprva domnevali, da gre za njegovo mater, vendar se DNK ni ujemal. Naslednja sprejemljiva teorija je, da gre za Pakalovo soprogo, Tz'ak-bu Ajaw, kar prav tako še vedno ni moč pritrditi.

Rekonstrukcija obraza Rdeče Kraljice

Po raziskavi njenega okostja so ugotovili, da je bila ob smrti stara okrog 60 let, ker pa njeni zobje niso bilo močno obrabljeni, se domneva, da je uživala predvsem mehkejšo hrano in veliko več proteinov kot ostala populacija. Ravno zaradi tega se sklepa, da je šlo za žensko visokega družbenega statusa. To potrjujejo tudi posmrtni ostanki 11-letnega dečka in 30-letne ženske, ki sta bila pokopana z njo. Oba sta bila namreč žrtvovana, da bi jo lahko spremljala na njeni poti v podzemlje.

540. Za konec pa zanimiva ideja iz evropskega severa. Norveška je konec letošnjega Maja postala prva država na svetu, ki je prepovedala deforestacijo, kar pomeni, da noben proizvod, ki prispeva k deforestaciji več ne sme biti na Norveško uvožen ali tam proizveden. Precej interesantno za deželo, katere več kot tretjina je pokrita z gozdom.

Norveška je bila pred stoletjem na tem, da za vedno izgubi svoje gozdove – po stoletjih gozdarjenja, ogrevanja in gradnje iz domačega lesa, ne da bi se veliko obremenjevali s tem, do kakšne katastrofe lahko to pripelje, so leta 1919 (potem, ko so opazili, da izredno slabo gospodarijo z enim izmed svojih največjih naravnih bogastev), so gozdove pričeli meriti in popisovati, kar počnejo še danes. Letno posekajo samo polovico količine lesa, ki ga je v tem letu zrasla, zato so količino svojih gozdov uspeli v malo manj kot sto letih potrojiti. To pa pomeni tudi, da za približno 60% omilijo emisije toplogrednih plinov.

Ker pa so takšni gozdovi nagnjeni k temu, da izgledajo bolj podobni nasadom kot divjim gozdovom, so sklenili spremeniti način pristopanja k težavi, saj je v takšnih gozdovih biološka raznolikost zelo nizka. V meritve sedaj vključujejo tudi t.i. mrtev les na gozdnih tleh, saj ta omogoča preživetje več vrst insektov. Čeprav ima Norveška insektov zelo malo (pri njih se poleti ne rabijo obremenjevati npr. s komarji, ker je komarjem tam veliko prehladno), pa ti predstavljajo plen kuščarjem in pticam. Torej, če je nekih insektov veliko, se bo v nekaj letih okrepila tudi biološka raznolikost, saj se živali vedno selijo tja, kjer je več hrane (kuščarji in ptice predstavljajo večerjo večjim od sebe in tako naprej, vse do človeka).

Gozdovi niso pomembni samo za ogrevanje in gradnjo ter proizvodnjo pohištva, ampak so bistveni v filtriranju zraka (v katerega ljudje spuščamo marsikakšno stvar, ki tja ne sodi), pri vodnem tokokrogu (saj preprečujejo erozijo tal in filtrirajo podtalnico) ipd.

Gozdovi na skrajnem severu Evrope – Skandinavija in Rusija – se sedaj soočajo z veliko večjo težavo. Ogrevanje ozračja, na katerega najbolj izrazito vpliva človek, ima na gozdove uničujoč efekt. Znanstveniki iz Danske so pričeli z zbiranjem genetskih podatkov posameznih dreves, da bi lažje ohranili celotne gozdove. Podobno kot imajo ljudje lahko gen, da zrastejo visoki, pa vendar ne zrastejo dovolj, če se neprimerno prehranjujejo kot otroci, imajo drevesa gene za rast, debelino, odpornost na bolezni in sposobnost preživetja v ekstremnih razmerah.

S prepovedjo deforestacije je tako rešenega samo pol problema, saj je na makroekologih in vseh ljudeh, ki imajo koristi od gozdov (torej, vseh), da posamezna drevesa in s tem celotne gozdove pripravijo do tega, da bodo sposobna preživeti v toplejšem okolju.

S tem zaključujem pisanje tega tedna. Rdeča nit se je izgubila že pred dnevi, če smo pošteni še preden sem začela pisati, vse kar je bilo vnaprej pripravljenega pa se je izkazalo za tednu in volji povsem neprimernega, zato je bilo zadnji moment spremenjeno v članke, ki bi morali biti preprostejši za pisanje. Kar pa je še ena izmed buč, ki so sposobne zrasti samo na mojem zeljniku.

Imate kakšno idejo o tem, kaj bi radi prebrali? Kaj pa komentar, kritiko ali kaj še hujšega? Veste kje me najdete in mi pridite to povedat v obraz. Seveda pa imejte s seboj tudi nekaj dobrih razlogov zakaj je vaše mnenje boljše od mojega. Torej, prijetno iskanje tehtnih razlogov in seveda, do naslednjič!