Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 36. del

Dobrodošli v Marcu, mednarodnem mesecu dobrih idej. Ontološko gledano je pridevnik 'dober' vsebinsko zelo poln pojem, ki ima seveda posledično tudi zelo različne interpretacije svojega pomena. Seveda, praktično gledano je stvar še hujša. Kar se pajku zdi normalno, je za muho čisti kaos. Torej, dobrodošli v odzvenu še enega kaosa.

Ta teden smo se na naši strani ukvarjali z nekaj idejami in večina od njih se je izkazala za ne-pretirano-dobrih, vendar bomo nekatere od njih še nekaj časa premetavali po mislih. Če ne zaradi drugega, zato, da se slučajno ne bi začeli obremenjevati z vremenom. To počnejo vsi ljudje v bližini. Čeprav, kot je že jasno, vremenu za to ni mar in se ravna po svojem.

Ta teden bo nekaj malega govora tudi o vremenu (do te mere sem podlegla vplivu družbe), govorili bomo o posledicah življenja na mednarodni vesoljski postaji (ker sem ugotovila, da vas teme o vesolju sploh ne fascinirajo), o nekaterih delih telesa, ki veljajo za lepe in o enem najbolj ostudnih zločinov, kar so jih videli na Japonskem.

Ljudje me radi vprašajo, zakaj se mi zdi Japonska tako zanimiva... ste že kdaj videli kakšen dober japonski pornografski film? Ne? Naredite si uslugo in ga poglejte. Veliko stvari vam bo razjasnil. Seveda, tudi v tem primeru je pridevnik 'dober' večpomenski termin in z razpravljanjem o tem si nikoli ne bomo prišli na čisto. Nekaterim od nas pač ni jasno nič, drugim pa še malo manj.

Vseeno, v prvi objavi v mesecu dobrih idej, ste najprej vabljeni, da si preberete nekaj o novodobnem običaju zažiganja snežakov v ZDA. Ker, Amerika. Mesec dobrih idej tako začenjamo s čisto neumnostjo.

351. Počasi se približuje dan, ko bo uradno nastopila tako močno opevana pomlad (Po nekaterih izračunih je že tukaj, po nekaterih bo vsak čas... Aprilsko vreme, muhasto in nadležno pa imamo vse leto). Zato lahko zdaj predstavimo zanimiv način, kako se posloviti od zime. Gre za t.i. Dan gorečih snežakov, ki prihaja, tako kot vse druge podobne oslarije, iz ZDA. Domnevno pa ima sicer korenine v običajih, ki so se okrog cvetne nedelje izvajali v Nemčiji in Švici.

Od začetka 20. Stoletja se je v Švici na prvi ponedeljek po pomladnem enakonočju (omenjen že v odlomku 253) praznoval Secheläuten, ko se je nekdo našemil v grozljivega snežaka imenovanega Böögg in strašil otroke (kar naj bi tudi dajalo osnovo za ameriško besedo boogey man, ki označuje nekoga, ki straši otroke, ki ne ubogajo svojih staršev... torej, vse otroke). V prvi polovici 50. Let 20. Stoletja je bilo to praznovanje prestavljeno na tretji ponedeljek v Aprilu.

V 70. Letih 20. Stoletja je ta običaj prečkal Atlantski ocean in t.i. Unicorn Hunters (skupina študentov iz Lake Superior State University-ja) ga je začela praznovati na dokaj kulturen način. V slovo zimi so naredili snežaka iz gorljivih materialov, ga zažgali, študenti pa so v njegovi bližini recitirali poezijo na temo zime, pomladi in seveda, gorljivih snežakov.

V dobrih štiridesetih letih, kar se ta dan praznuje v ZDA, je seveda, tako kot vse iz tiste smeri, postal huda popačenka samega sebe. 'Praznuje' se skoraj pri vsaki hiši, zato je zdaj moč kupiti tudi snežake iz eksplozivov (Ker, Amerika), ljudje pa so v tem že našli nov izgovor za pijančevanje in drugo neprimerno obnašanje.  To je včasih bil praznik za otroke in mladino, saj se je domnevno praznoval samo, če so se celo leto lepo obnašali... kar je pripeljalo do tega, da se zdaj tudi starši, ki so takrat (ko se je običaj začel praznovati) še bili otroci, ne znajo več obnašati.

Drugače pa je 20.3. še vedno pomladno enakonočje, na ta dan pa obeležujemo tudi mednarodni dan sreče.

352. Ob koncu letošnjega Februarja je prišlo do ekstremno redkega pojava (vsaj kar se tiče govorjenja o njem), ki se na koledarjih pojavi samo vsaka 4 leta. Seveda, gre za prestopni dan in kljub temu, da vse o njem že veste, je vsake toliko pametno nekaj stvari obnoviti.

Zakaj torej pride do tega ekstremno redkega pojava, ki se tako pogosto ponavlja? Da bi razumeli to, se najprej spomnimo na Gregorijanski koledar (kateremu smo na hitro rekli 'živjo!' v 43. Odlomku, malo dlje pa smo ga spoznavali v odlomku 269). Ta šteje 365 dni (če se vam ni ljubilo pogledat nazaj, naj vas opomnim, da je Gregorijanski koledar univerzalni način štetja časa in najširše uporabljan koledar – seveda, ker čas v resnici ne obstaja, je katerikoli koledar samo stvar skupnega konsenza, zato se vam lahko številka 365 zdi tako znana), kar pa je skoraj 6 ur manj kot traja solarno leto (ali tudi 'tropsko leto'. To je določeno kot čas, ko se Sonce vrne iz točke v kateri smo ga začeli opazovati nazaj na to točko in traja 365 dni 5 ur 48 minut in 45 sekund v povprečju. Seveda Sonce ne potuje okrog, se pa Zemlja vrti okrog njega – saj vendar poznate komad 'Zemlja pleše' -  kar nam daje vtis, da se Sonce dejansko premika po nebu v obliki elipse – pojev, ki se imenuje 'analema'). Vsaka 4 leta mora tako priti do prestopnega dneva, saj gre za preprosto uskladitev standardiziranega koledarja s solarnim letom (v štirih letih se namreč nabere za skoraj en dan odvečnih ur, ko koledar čaka na Zemljo). Za manjšo zanimivost: Hebrejski način štetja časa Adar Aleph, ki se ravna po lunisolarnem koledarju (ki je bil na kratko omenjen v odlomku 268) mora iz istega razloga vsakih 19 let dodati celoten mesec, ker ne dodajajo posameznih dni.

Pot Sonca po nebu v enem letu - Analema

V tem momentu pa lahko pogledamo še nekaj zadev o dnevu. Gre za čas, ki ga Zemlja potrebuje, da se obrne okrog svoje osi. Ker pa seveda stvari ne morejo biti tako preproste, so strokovnjaki uvedli izraz efemerični dan. To je čas 86 400 sekund (po SI oz. Internacionalnem Sistemu Enot). Povprečen solarni dan je za nekaj milisekund daljši od efemeričnega dneva (povprečen zato, ker je v resnici različnih dolžin, saj tudi hitrost vrtenja Zemlje ni konstantna). Za še eno manjšo zanimivost: Solarni dan se postopoma podaljšuje (to ni podaljšanje za nekaj minut ali celo ur, ampak je govora o tako majhnih časovnih enotah, da so za ljudi običajno brez pomena). Do tega podaljševanja so pripeljali vsaj trije dejavniki – Sonce, ki naj bi izgubljalo svojo moč (spet je govora o tako majhnih številkah, da so za nas skoraj brez pomena... zaenkrat), Luna, ki je glavni razlog za plimovanje vode na Zemlji (plimovanje pa Zemljo upočasnjuje) ter gravitacija (z odkritjem gravitacijskih valov je bilo tako razjasnjenih veliko stvari... tudi razlaga tega vas bo nekoč doletela).

Matthew Chin - analiza sončeve analeme v Honk Kongu v letu 2014

Grški astronom, matematik in fizik Hiparh, kateremu pripisujejo odkritje enakonočij, saj je z njihovo pomočjo prvi določil dolžino solarnega leta ter hkrati izračunal tudi, da je eno solarno leto natanko 1/300 dneva krajše od 365 dni in četrt dneva... njegov izračun je bolj približne sorte, saj je solsticije, kljub temu, da jih je poznal, opažal veliko slabše kot ekvinokcije. Vseeno pa mu gredo zasluge, da se zavedamo tega, da vemo kaj je prestopni dan in zakaj natanko do njega pride.

Prestopna leta so deljiva s številko 4, vendar pod pogojem, da niso hkrati deljiva s številko 100, izjeme pa so samo v primeru, da so deljiva s številko 400. Bolj preprosto povedano, so npr. leta 1700, 1800 in 1900 bila navadna leta (kot večkratniki številke 100), leto 2000 pa je bilo prestopno (kot večkratnik številk 4 in 100).

353. Da za nekaj momentov ostanemo še nekje med Soncem in Zemljo... v tem tednu se je domov vrnil tudi ameriški astronavt Scott Kelly, ki je v vesolju – na mednarodni vesoljski postaji – preživel skoraj eno leto oz. 340 dni. Poleg vsega drugega je bil bil v vesolje poslan zato, da bi bilo moč spremljati kako ima življenje v mikrogravitacijskem okolju dolgoročne posledice na človeka, s tem pa bodo znanstveniki imeli vpogled tudi v to, kako bi morebitna potovanja po vesolju vplivala na človeški organizem.

Preiskave na telesu ameriškega astronavta so se začele že več kot eno leto preden je odšel v vesolje, nadaljevale pa se bodo vsaj eno leto po njegovi vrnitvi. Testi zajemajo sedem večjih področji povezanih s telesom in psiho človeka. Poglejmo si katera to so in zakaj točno so izbrali ravno ta področja.

               1. Mikroflora – Okoljski vzroki kot sta stress in prehrana lahko močno vplivajo na mikrobe (enocelične organizme, glive in rastline) v in na človeškem telesu. Kakršna koli neravnovesja povzročijo spremembo količin teh mikrobov, kar lahko močno vpliva na človekovo zdravje.

               2. Metabolizem – količina mikrobov v vzorcih krvi, urina in sline (s katerim imajo strokovnjaki vpogled v to, kar se v telesu pravzaprav dogaja) ter hitrost metabolizma variira pri vsakem človeku. Zaradi tega se spreminja naš imunski sistem ter tudi sposobnost in hitrost vsrkavanja hranil iz hrane v telo (če te sposobnosti in hitrosti odstopajo od normalnega, je mogoče, da smo zboleli)

               3. Fizične sposobnosti – Gostota kostne mase se pri odraslem človeku z leti zmanjšuje (zato so starejši ljudje bolj nagnjeni k zlomom kosti), prav tako pa upadajo sposobnosti in gostota mišic in kvaliteta kardiovaskularnega sistema. Domneva se, da na podoben način na telo vpliva tudi bivanje v vesolju – zaradi prilagojene prehrane, dihanje zraka preko maske, pitja reciklirane vode, drugačnega sistema sprejemanja svetlobe (pred sončnimi žarki vas v tem primeru ne brani debela plast oblakov ipd.) – kar bi posledično pomenilo drugačno zmožnost opravljanja raznih del in vaj ter tudi čas reagiranja.

               4. Finomotorične sposobnosti – sposobnost zapenjanja gumbov, pisanja (na roke) pa vse tja do zelo kompliciranih sposobnosti potrebnih za upravljanje plovila ter odpiranje vrat na takem plovilu, ki podrazumevajo usklajenost rok in oči ter hkratno procesiranje informacij v možganih prejetih iz obeh delov telesa. Zaenkrat se domneva, da v takšnem okolju pričnejo človeku finomotorične sposobnosti upadati, vendar pa lahko, da vplivajo na kateri drugi del telesa, ki bi potencialno lahko razvil drugačne sposobnosti, katerih na Zemlji mogoče ni potreboval ali pa se niso mogla razviti.

               5. Vid – Mikrogravitacija močno vpliva na telesne tekočine, domnevno najbolj pa na tekočino v očesu, saj se zaradi sprememb pritiska spremeni njena gostota in pretočnost, kar bistveno spremeni pritisk na optični živec. Posledično se lahko pokažejo bolezni na očeh, oslabljen vid ipd. Zdrave oči kažejo tudi na zadostno količino vode v telesu in dobro prekrvavljenost.

               6. Funkcionalne sposobnosti – Kako se bo leto v vesolju odrazilo na astronavtovih sposobnostih hoje, premikanja stvari, govorjenja ipd? Bodo običajna opravila zanj postala napornejša in kako dolgo se bo spet navajal na gravitacijsko polje? Testi na tem področju bodo pokazali vpliv vesolja na telo ter posledice na psiholoških odzivih na dejanja in delovanje.

               7. Psihično zdravje in obnašanje – Stresne situacije in dolgotrajna izoliranost lahko oslabijo kognitivne funkcije in sposobnost izvrševanja dejavnosti. Raziskave na tem področju 'merijo' čas reagiranja na dogodke, sposobnost racionalizacije dogodkov ter spremembe v razpoloženju.

Astronavt Scott Kelly in njegova sopotnika, kozmonavta Michail Kornienko ter Sergey Volkov, so 1.3. pristali na Zemlji, pozno popoldan so jih iz plovila Soyuz potegnili na Kazahstanskih stepah. Takoj po pristanku so jih posadili na stole in spremljali njihovo zdravstveno stanje, zdaj pa morajo 45 dni biti pod stalnim nadzorom, da bi bilo moč ugotoviti, če so sposobni normalnega povratka med ljudi. Posnetek njihove pristanka si lahko ogledate na spodnji povezavi

Dobrodošli spet v gravitaciji, fantje!

Prav tako pa lahko izsledke posameznih testov spremljate na povezavi 

Raziskave opravljene na telesu in obnašanju astronavta Scotta Kellyja

354. Astronavt omenjen v zgornji zgodbi je v času svojega bivanja v vesolju na Zemljo poslal preko 1000 tvitov s fotografijami, katere je posnel na postaji, med katerimi so tudi fotografije običajnih in ne tako običajnih posnetkov raznih vremenskih peripetij, zato je mogoče čas, da opišemo eno od njih... ker pač vsi radi govorite o vremenu, kljub temu, da sploh ne veste nič o tem kaj je in kako do določenih pojavov pride. Zato tokrat o enem izmed meni osebno najlepših standardnih vremenskih pojavov in to je megla. In seveda, tudi te poznamo nekaj vrst.

Megla je v bistvu oblak, ki se namesto, da bi stal na nebu, raje zadržuje nekje v bližini tal, večinoma tam, kjer je v bližini veliko vode. Megla na splošno nastaja tako, da voda s pomočjo sonca in svetlobe izpareva iz tal, izredno drobne kapljive pa se kondenzirajo okrog mikroskopskega prahu v zraku (to bi vam moralo razložiti tudi smog...), tako kondenzirana lahko ostane v tekoči obliki ali pa kristalizira v izredno drobne kristalčke ledu. Ker je 7 ravno število palčkov, naj na kratko opišemo še sedem vrst megle (čeprav jih poznamo še več).

               1. Žareča (radiacijska) megla se izoblikuje v mirnih jasnih jesenskih in zimskih nočeh, ko iz tal voda izpareva med ohlajanjem površja ter običajno izgine, ko začne Sonce segrevati ozračje. Gre za meglo raznih gostot, ki pa je skorajda bela. Takšno ime je dobila zaradi svoje sposobnosti razprševanja svetlobe.

               2. Megla v kotlinah je običajen pojav nad mesti, ki ležijo v kotlinah, je pa v bistvu oblika predhodno omenjene žareče megle. Nastane, ko se težek, vlažen zrak posede v kotlino in se ne more dvigniti nad plas redkejšega, toplejšega zraka, kar ga lahko zadrži v kotlini tudi več dni skupaj. Predvsem je ta pojav izrazit od pozne jeseni do zgodnje pomladi.

               3. Megla na hribih nastane, ko topel in vlažen zrak zapiha po hribu oz. brežini navzgor. Med dviganjem se razteza (t.i. adiabatno raztezanje), s tem pa se ohlaja in kondenzira ter tako tvori oblak, ki na koncu deluje kot da se vali po hribu navzdol.

               4. Advekcijska megla je pojav, ki nastane, ko topel in vlažen zrak zapiha preho hladnejše ploskve (običajno nad vodno gladino ali sveže zapadlim snegom). Hladnejši zrak pod toplejšim se začne tako segrevati, zaradi česar se dviga. Takšna megla običajno nastane nad morjem, nato pa se vali proti notranjosti. Najbolj poznana je tista na fotografijah mosta Golden Gate v San Franciscu.

               5. Ledena megla nastane iz običajne megle, ko se male kapljive vode ohladijo na temperaturo pod lediščem. Ker se to dogaja počasi (razen v primeru ekstremnih padcev temperatur), jim hkrati omogoči, da ostanejo v tekoči obliki. Ti pa se strdijo šele, ko padejo na zamrznjeno podlago. Zmrznjeni kristali so rahli in puhasti.  Običajno jo imajo ljudje v mislih, ko omenjajo zimsko pravljico.

               6. Zamrznjena megla je pojav podoben zgornjemu, vendar pa še vedno ne gre za isti pojav. Ko se na skrajnem severu kapljice vode ohladijo v ekstremnih razmerah, se pravi izredno hitro in močno pod ledišče, tvorijo ledene kristale, ki lebdijo v zraku. Da bi bilo kaj takšnega mogoče, morajo temperature pasti pod -30°C, zaradi česar je pri nas izredno redka.

               7. Evaporacijska megla nastane nad vodnimi telesi (jezera, reke in celo bazeni!), ko se začne zrak nad njimi ohlajati hitrje kot voda pod njim. Plast zraka takoj nad vodo se bo zaradi toplote vode ogrela, vlaga iz vode pa bo izparela (evaporirala) vanjo. Topel zrak se bo dvigal v hladnejšega in zaradi ohlajanja kondenziral v meglo. To je t.i. jutranja meglica, opazimo pa jo večinoma v jeseni.

Kot že rečeno: večina ljudi izredno rada govori o vremenu. Ko je mrzlo, jim je resnično premrzlo in bi radi toplejše vreme, ko pa je vroče, pa jim je ekstremno prevroče in takrat vsi obožujejo zimo. Poleg tega pa je večina ljudi nagnjena tudi k temu, da ljudi okrog sebe neprestano opominja na to, kakšno vreme je zunaj. Če ste kar se tega tiče vsaj malo podobni meni in sovražite takšne ljudi, si zapomnite vsaj katerega izmed tipov megle in boste ljudem, ki večinoma govorijo samo o vremenu s svojim znanjem o megli vsaj za nekaj sekund zaprli gobce. Ker tole govorjenje o vremenu je preseglo vse meje dobrega okusa.

355. Nad mojim zmrdovanjem nad praktično vsem prav tako tista večina ljudi omenjena v zgornjem odlomku samo dvigne obrv, zamahne z roko in naprej opisuje vreme. Jaz pa se pri tem zataknem pri tistem, kar je s celotno zgodbo povsem nepovezano, to pa so obrvi.

Eni temu loku močnejših kocin nad očesom posvečajo več pozornosti kot drugi (predvsem smo po zarisovanju, puljenju in barvanju obrvi znane ženske, vendar gre za stvar, ki jo je nujno priporočiti nekaterim moškim), vendar so obrvi del obraza, ki nas pritegne, saj ogromno povedo o človekovem počutju. Povedo pa lahko še veliko več. Obrvi (takšne, kot so nam bile dane, kar pomeni, da nismo posegali po raznih voskih, brivnikih ali pincetah) rastejo po supraorbitalnen loku nad očesom (s prstom sledite obliki svoje obrvi in opazili boste, da je kost pod njimi rahlo debelejša – to je supraorbitalni lok), najdemo pa jih pri vseh primatih.

Forenzične znanosti se pri ugotavljanju identitete lastnika kosov lobanje dostikrat poslužujejo ravno tega loka, saj z njegovo pomočjo lahko ugotovijo obliko in strukturo obrvi, rasno pripadnost in celo starost žrtve (seveda pa to ne gre v nekaj sekundah kot ste to videli v serijah in filmih, ki se ukvarjajo s takšnimi vprašanji). Najizrazitejšo supraorbitalno kost imajo avstraloidi, sledijo jim kavkazijci, neizrazit lok imajo negroidi, pripadniki t.i. mongoloidov (prebivalci srednje in vzhodne Azije, ker se te besede ne uporablja kot žaljivko) pa je sploh nimajo izražene (za tiste, ki ne veste, pripadniki te rase prav tako nimajo izražene veke, za kar je možno, da je nekako povezano tudi z njihovimi obrvmi. Kako natanko pa še nisem ugotovila). Obrvi so ena najbolj prepoznavnih obraznih potez pri posamezniku.

Kakšen pa je pravzaprav namen obrvi? Domneva se, da so obrvi strateško nameščene na svojem mestu zato, da bi znoju, vodi, prahu in drobnim smetem preprečevale vstopiti v oko ter tudi, da blokirajo nekaj svetlobe, ki bi lahko našim očem škodila. Prav tako pa so izrednega pomena pri človeški komunikaciji. Njihova prilagodljivost nam lahko nakaže ali je človek s katerim govorimo (ali pa celo opazujemo njegovo fotografijo) utrujen, jezen, presenečen, zgrožen ali kaj podobnega.

Ko je malček Leon ugotovil, da ima obrvi

Vendar ker dandanes velja, da je umetno lepše od naravnega (pomislite na silikonska oprsja, lomljenje reber, pretirane količine ličil... brez vsega tega v svetu veljate za grde in ste kot takšni obsojeni na propad) je možno človeku z ličili zarisati na obraz izraz čustva katerega ta človek v tistem trenutku ne čuti.

V zahodnem svetu se pojavlja tudi precej negativno nastrojen izraz monobrow oz. unibrow (z znanstvenim nazivom synophrys), recesivna genetska poteza, ko sta leva in desna obrv delno ali povsem združeni z dlakami nad korenom nosu. Ta poteza se dandanes povezuje s pomanjkanjem sofisticiranosti, slabo higieno in celo z incestuoznimi razmerji v družini. Slika v zgodovini je bila precej drugačna od tega. Stari Grki in Rimljani so občudovali ženske z unibrowom, saj so veljale za lepše in predvsem, pametnejše. Ker so ženske že takrat bile precej zvite pri prikazovanju svoje malo predelane lepote, so si s pomočjo drevesne smole na čela lepile obarvane kozje dlake. Takšni so bili tudi trendi v današnjem Tadžikistanu in Iranu, vendar je tudi na občudovanje monobrowa močno vplivala globalizacija, ki je prinesla veliko novotarij iz zahoda.

356. Tako kot pri obrveh, so se različni trendi razvili tudi pri t.i. lepotnih znamenjih. Melanocitični nevus je strokovno ime za nepravilno pigmentacijo v koži in na njeni površini, v  bistvu pa gre za neke vrste kožno lezijo (manjšo rano na koži) katero zapolnijo obarvane celice. Znamenja se razvijejo zaradi izpostavljenosti UV žarkom, ki povzročajo hitrejše staranje kože – precej posreden dokaz za to je tudi dejstvo, da večina odraslih nima znamenj na zadnjici, saj so zadnjice najmanjkrat izpostavljen del telesa (vendar to ni znanstveni dokaz, ampak samo zanimiva domneva). Običajno se pojavijo po rojstvu (v prvih dveh desetletjih življenja), eden od 100 novorojenčkov pa se že rodi z njimi. Sicer je nejasno zakaj naj bi sploh prišlo do kožnih znamenj, domneva pa se, da gre za defekt v razvoju zarodka v prvih 12 tednih nosečnosti.

Ločimo kožne, ki so lahko ploščati (običajno rjave do črne barve) ali spojeni / privzdignjeni (prav tako rjavi do črni. To so t.i. lepotna znamenja, kot ga je npr. imela Marilyn Monroe ali Cindy Crawford), in podkožne (kateri imajo korene globje v dermisu, vseeno pa so privzdignjeni nad raven kože. Ti so kožne barve ali rožnati). Ne glede na to kje se nahajajo in katere vrste so, običajno so okrogle ali ovalne oblike in v povprečju veliki od 1 do treh milimetrov. Večja znamenja od 5 mm imenujemo materina znamenja. Znamenja so del živega telesa, zato lahko rastejo, se izbočijo, spremenijo barvo ali obliko... vendar izredno počasi. Ljudje, ki jih imajo več kot 100 naj bi bili bolj ogroženi zaradi melanoma, kar pa ne velja za osebe, ki imajo kakršnekoli hormonske težave, vključno z diabetesom – pri hormonskih težavah se tvori več znamenj, saj je moten sam metabolizem v telesu, s tem pa tudi nalaganje in razpršitev melanina. Število kožnih znamenj lahko naraste tudi v času nosečnosti.

Ne mešajte kožnih znamenj s kožnimi pegami, kakršne imejo običajno ljudje s svetlejšo kožo in svetlejšimi lasmi (običajne so na rdečelascih). Te so sicer podobna stvar, vendar gre za nepravilno razdelitev melanina, ki je pri svetlolasih in svetlookih ljudeh svetlejši, po koži. Te pege so od rumene do rdečkasto rjave barve, najdemo pa tudi primerke, ki vlečejo na zeleno (pri osebah, ki imajo ekstremno svetlo, že skoraj prozorno kožo). Jasno je, da so takšne pege običajno všeč tistim, ki jih nimajo, tisti, ki pa jih imajo, pa jih običajno sovražijo.

V zgodovini se je s pomočjo znamenj in njihove lege ugotavljalo ali je nekdo dober ali pa slab človek. Prišlo je celo tako daleč, da so določili (cerkvene oblasti, kdo pa drug), da so ljudje, ki imajo znamenja na nosu, bradi ali licih, obsedeni s hudičem in se ukvarjajo s čarovništvom. Nekatere druge kulture pa so postavile domnevo, da so kožna znamenja znak, na katerem delu telesa so vas umorili v predhodnem življenju (za primer: jaz imam tri znamenja na vratu. Tudi moji starši domnevajo, da so me v predhodnem življenju obglavili, ker to pač pritiče ljudem, ki običajno pametujejo in jezikajo).

357. Po dolgem času oklevanja in zbiranja podatkov (tudi, če česa tukaj ne omenim, to še ne pomeni, da o tem tudi razmišljam ne...), je spet čas, da opišem en umor. Gre za umor z nazivom Šolarka zabetonirana v sod, ki je na Japonskem konec 80. Let 20. Stoletja dvignil veliko prahu, saj so zaradi tega umora spremenili načine kako rehabilitirajo najstniške morilce. Če mislite, da je bil šolarkin najhujši problem to, da so jo zabetonirali v sod... si oglejte zgodbo naprej.

Junko Furuta je bila  17-letna šolarka iz Misata v prefekturi Saitama. Pridna dijakinja, ki ni pila, ni kadila in se ni drogirala ter nasplošno gledano, ni povzročala težav. Za oko je zapela Hiroshiju Miyanu, šolskemu pretepaču, ki naj bi bil povezan z Yakuzami. Junko je povabil na zmenek, vendar ga je zavrnila. In tukaj se je začela vsa katastrofa, ki jo je doletela.

Nekega dne, ko je Junko odšla iz šole po pouku, so jo ugrabili štirje fantje in jo odpeljali v hišo, ki je bila v lasti staršev enega od njih (na Japonskem imajo predpis, da identitet mladoletnih obsojencev ne izdajajo javnosti, vendar se je kasneje razvedelo, da gre za Nobuhara Minata, ki je kasneje dobil vzdevek Kamisaku). Junko so prisilili, da je poklicala starše, jim povedala, da je pobegnila od doma in bo nekaj časa živela pri prijateljici.

Junko Furuta (22.11. 1972 - 4.1. 1989)

Junko so več kot 40 dni zadrževali v tisti hiši, jo več kot 500 posilili (fantje, ki so jo ugrabili ter tudi njihovi gostje – domneva se, da jo je spolno zlorabilo preko 100 moških), iz stropa obešeno za gležnje so jo uporabili namesto boksarske vreče, jo pretepali s palicami za golf in z njeno glavo tolkli ob beton. Več njenih delov telesa so polili z vnetljivimi tekočinami in jih zažgali, njene veke so polili z vročim voskom, na njenem klitorisu in v njeni vagini pa so ugašali cigarete ter v njeno vagino in anus vtikali razne predmete (steklenice, železne cevi, škarje, nabodala za ražnje... tudi prižgano žarnico, da je ta eksplodirala v njej). Po 20 dneh ni mogla več normalno hoditi, zato so jo zvezali in na njen trebuh odvrgli uteži, kar je povzročilo, da je izgubila kontrolo nad uriniranjem in odvajanjem blata. Po tem tudi minimalne količine hrane in vode, katero so ji dajali, ni mogla več prebaviti in je večino izbruhala. Vsakič, ko je bruhala ali pa ji je ušel urin ali blato, so jo ponovno pretepli. Večkrat so jo za več ur zaprli v hladilnik, spati pa je morala gola na balkonu (kljub temu, da je bilo sredi zime).

Kamisakujevi starši so medtem večkrat prišli na obisk, takrat pa se je Junko morala pretvarjati, da je Miyanovo dekle. Starše je večkrat prosila naj o tem, kaj počnejo z njo, obvestijo policijo, vendar so ti povedali, da so se sina in njegovega prijatelja preveč bali, da bi ukrepali. Junko je tudi fante večkrat prosila naj jo enostavno ubijejo, ker ne zdrži več... vendar ji niso ugodili. Tako je 4.1. 1989 umrla zaradi posledic mučenja.

Po smrti so njeno truplo odvrgli v sod za nafto in ga prelili z 208 litri betona, ter odvrgli v ruralnem predelu v bližini, kjer so ga našli nekaj dni kasneje. Preiskava je stekla izredno hitro in v nekaj dneh so že aretirali vse štiri fante. Leta 1990 jim je nižje sodišče prisodilo 17 let zapora za Kamisakuja, 5-10 let za Miyana ter 3-4 leta oz. 4-6 let za druga dva udeležena. Kamisaku in Miyano ter še eden od pomagačev so se na sodbo pritožili, zato so jih poslali na višje sodišče, kjer so kasneje dobili hujše kazni. Kamisaku je dobil kazen 20 let zapora (druga najvišja zaporna kazen na japonskem) od katerih je odlužil samo 8 let, preden so ga 1999 izpustili iz zapora, kamor se je nato še večkrat vrnil. Druga dva sta dobila kazni 5-9 let oz. 5-7 let, katere sta odslužila v celoti. Zaradi spremembe identitete je možno, da sta se v zapor še vračala, ampak podatki navadnim smrtnikom niso dostopni.

O brutalnem zlorabljanju in smrti Junko Furute je napisanih več knjig (na žalost večina v japonščini) in posnetih več filmov (od dokumentarcev do eksploitacijskih filmov). Eden izmed bolj nenavadnih je manga film, kateremu pa so dali srečni konec, kjer dekle preživi, fantje pa gredo za veliko let v zapor.

358. Čeprav bi dekle, ki je doživelo in tudi umrlo zaradi tako brutalnega mučenja lahko štela med konkretne babnice tega tedna, je ne bom. Mrtvim vse spoštovanje, ampak dejansko kategorije za to, kar se je zgodilo z Junko, nimam. Lahko rečem samo, naj ji bosta lahka zemlja in mirno morje.

Vendar vseeno, to ne pomeni, da se ta teden ne bomo srečali z eno konkretno babnico. Ta teden sem se nekajkrat spotaknila ob besedo Irkalla, ugotovila, da mi zveni znano in se odločila iti poslušat še eno ploščo na to temo, da se mi je končno posvetilo, kaj točno to je in zakaj se mi zdi tako znano.

Torej, Irkalla je eno izmed imen za Erishkigal, mezopotamsko boginjo podzemlja, ki je bila pri sumercih znana tudi pod imenom Kur in pri Akadcih pod imenom Ersetu, vlada pa v Kurnugii oz. v Erset la Tari, kar oboje naziv za podzemlje in pomeni 'kraj brez povratka'.

Irkalla je podobna hebrejskemu Sheolu ter tudi grškemu Hadu, vendar pa ni podobna kajsnejšim upodobitvam pekla in hudiča (čeprav lik Irkalle v obliki  ženskega telesa s kozjo glavo dostikrat najdemo med satanističnimi simboli) iz judovsko-krščanskega izročila (in do neke mere celu grškemu Tartaru). Irkalla namreč ni kraj trpljenja duš, ki se morajo pokoriti za svoje grehe dokler niso dovolj 'čiste', da bi prešle v katero izmed stvarnosti, ki do njih ne bo tako zlovešča. Je kraj kjer mrtvi 'živijo' po smrti, sčasoma pa tudi tam njihova telesa razpadejo, kot se to zgodi s telesi umrlih na Zemlji. Nekateri strokovnjaki to povezujejo z dejstvom, da se mrtve v nekaj generacijah začne pozabljati in zaradi tega počasi razpadejo tudi v podzemlju. Erishkigal ali irkalla (če že govorimo o njej... sosdobna wiccan izročila jo večkrat imenujejo ali vsaj označujejo kot Jezebel) je vladarica podzemlja, ki mrtvih ne kaznuje in ne nagrajuje, ampak nanje pazi. V kasnejših tradicijah ji ob strani stoji in pomaga Nergal (khm-khm, tole ni bilo 'preveč' načrtno), bog smrti v Babilonskem izročilu.

Po smrti morajo umrli vstopiti skozi sedem portalov, na vsakih vratih pa morajo čuvaju pustiti kos obleke ali nakita, da jih ta spusti skozi in jim pokaže, kam točno morajo iti (to razloži tudi zakaj so v mezopotamiji mrtve pokopavali oblečene), da se v svoje zadnje prebivališče vrnejo goli, kot so na svet prišli. Irkalla je tako ime kraja in ime osebe hkrati, podoben pojav pa je možno zaslediti tudi pri grškem Hadu. Zato je Irkalla konkretna babnica tega tedna (pa zaradi povsem nepovezanega dejstva tudi, ampak tega ne mislim opisovati).

359. Tik pred koncem še krajši opis tropa volkov, predvsem zato, ker so mi rekli, da bi lahko opisala kaj o politiki... ker sva s politiko dva povsem sprta pojma, bom opisala hierarhijo tropa volkov. Ker je vsaj smiselna.

Hierarhija tropa volkov (v tem primeru gre za nekatere vrste volkov, njihovo obnašanje pa je vplivalo tudi na pse in kojote) je dejansko bolj smiselna kot je večina hierarhij, ki jih poznamo ljudje. Volkovi so zelo socialne živali (sicer poznamo volkove samotarje, vendar v teh primerih gre za 'odpadnike', katere je trop izvrgel, sami pa niso ustanovili svojega... iz več razlogov). Volkovi potujejo v skupini, vendar ne vsi na kopici, ampak v urejeni vrsti. Prvi trije v vrsti so trije najstarejši oz. najbolj bolni. Ker v večini primerov niso sposobni loviti hitrosti ostalih, jim je dano, da sami upravljajo s hitrostjo s katero skupina potuje (če bi morali hoditi na koncu skupine, bi jim skupina ušla in zanje ne bi bilo poskrbljeno). V primeru, da pride do zasede in jih napade drug trop, so ti običajno žrtve, saj bolni in stari tropu dejansko ne morejo več tako koristiti, njihova žrtev pa lahko reši celoten trop.

Cesare Brai - Trop volkov

Tem trem starim in bolnim sledi pet najmočnejših v tropu (prva obrambna linija), ki branijo ostale člane tropa pri napadu od spredaj. Med ostale člane tropa štejemo mlade volkove, samice z mladiči starimi do 3 leta ter tiste, ki niso več najmočnejši, prav tako pa še niso bolni in stari. Nekje v sredini tega se nahaja alfa samica s svojimi zadnjimi mladiči, saj je tako zavaraovana iz vseh strani ona in njen podmladek. Sledi jim še pet najmočnejših (druga obrambna linija), ki trop branijo pri napadu iz strani in od zadaj.

Sam, nekaj metrov za tropom gre alfa samec. Od zadaj ima nadzor nad celotnim tropom, saj vidi celoten trop pred seboj, opazi približajočo nevarnost ali priložnost za večerjo ter usmerja trop, po kateri poti morajo iti. Alfa samec ima pravico prvi izbrati samico za parjenje in ima prav tako pravico prvi pojesti večerjo, kar ostane njemu pa si nato porazdelijo ostali člani tropa. Svoj status samec običajno pridobi s fizično močjo ali napadalnostjo, v veliko primerih pa tudi zato, ker je edino ta član tropa sposoben uravnavati odnose v tropu.

Vloga alfa samcev in samic se z leti spreminja (ne tako kot pri ljudeh, kjer med politiki že več desetletji sedijo isti stari fosili... ker so pač politiki). Volkovi se zavedajo, da je imeti vlogo alfa samca in samice izredno odgovorna stvar, saj morajo skrbeti za celoten trop (pri tem imajo tudi pomočnike, t.i. beta samce in samice), če pa kakšno stvar ne naredijo prav, pa jih trop lahko celo izvrže.

360. Za skrajni konec pa še ena tujka, ker jih imamo nekateri med nami pač izredno radi. 

Gre za pogosto stvar, katero pa ljudje običajno ne znajo imenovati. To je mauerbauertraurigkeit. Gre za neustavljivo potrebo po tem, da ljudi, sploh tiste, ki jih imamo radi nenadoma začnemo odrivati stran od sebe. Običajno do tega pride, ko smo prenatrpani z informacijami – tako podatkovnimi kot čustvenimi in drugimi – in enostavno ne premoremo več moči, da bi se obremenjevali s tem, čigavi nameni so pristni in čigavi ne (kar se tega tiče, je dostikrat težava tudi v samem zaupanju – pri nekaterih od nas je to celo tako do te mere, da nas lahko nekdo več let prepričuje, da nam želi dobro, pa tega ne bomo verjeli in mu posledično tudi zaupali ne bomo – ker besede lahko lažejo, dejanja pa zelo redko. Ampak nekateri tega ne znajo razumeti). Temu se običajno v pogovorih reče 'čas zase'. Praviloma bi tak čas moral biti samo za to osebo, ki je prišla do te točke, vendar pa je po drugi strani današnja družba tudi že pripeljala do tega, da mora veliko populacije vedno biti obkrožene s 'podobno mislečimi', da bi se sploh počutili kot osebe. Nekaterim od nas je dovolj, da se vržemo v kad polno vode za kakšno uro, preberemo kakšno dobro knjigo ali pa napišemo nov članek za blog, katerega berejo tri duše.

Za ta teden bo dovolj, saj je opisano izredno veliko stvari, ki v resnici med seboj sploh niso povezane, med njimi pa sem poskusila ustvariti vsaj navidezno povezavo, da bi zapis deloval koherentno. Ta teden ste se zopet izognili moji teoriji o gravitacijskih valovih, ampak dokler ta ne bo povsem izpopolnjena, jo bom zadržala zase. Do takrat pa ste vedno vabljeni, da daste kakšno dobro idejo o tem, kaj bi radi prebrali ('dobrih' idej je ogromno, zato ste pri tem lahko zelo kreativni), o čem kar vi veste, jaz pa ne (pa mislite, da bi me uspelo zanimati... kot že rečeno, zanima me ogromno stvari, vedno pa me lahko zainteresirate še za kakšno, če mi jo boste znali predstaviti na zanimiv način... na isti način pa mi s kakšno tako pokvarite dan, da jo bom izključila iz nadaljnjih raziskovanj... torej, bodite pozorni), postavite vprašanje na katero izmed tem, ki so že bile na sporedu, me opozorite na to, da sta dve (ali več) že omenjenih stvari povezanih med seboj (ker ni nujno, da sem sama to že opazila) ali pa samo pridete pozdravit. Običajno ne grizem, če pa vam je kaj takšnega všeč pa se lahko dogovorimo tudi za to. Torej, do naslednjič!

Povej mi in pozabil bom. Nauči me in zapomnil si bom. Vključi me zraven in naučil se bom! (B. Franklin)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 35. del

Mimo je nov teden – nekateri so še vedno prepričani, da je tedna konec v Soboto, nov teden pa se začne z Nedeljo. Verjetno so tako prepričani zato, da se jim zdi, da teden začnejo in končajo s prostim dnem. Nekaterim od nas je seveda o tem vseeno. Vsako jutro moramo vstati iz postelje in se iti obremenjevati predvsem z ljudmi in stvarmi katerih ne maramo (ker bodimo pošteni, ne maramo ničesar). Zakaj smo nekateri ljudje taki?

Ljudje smo v veliki meri odsev ljudi s katerimi preživimo veliko časa... torej, če smo obkroženi z ljudmi, ki se stalno pritožujejo, gremo lahko staviti, da bomo tudi sami postali takšni. Ker, v nasprotnem primeru, da se temu upremo (k čemur običajno pristopamo preveč 'revolucionarno'), nas bodo ljudje s katerimi se družimo, pa naj si bo to družina, prijatelji ali delovni kolektiv, začela izločevati. To običajno povzroči, da smo potem samo še bolj nesrečni, ker smo v resnici ljudje družbena bitja (kljub temu, da kot že rečeno, nekateri od nas ravno te družbe ne prenašamo najbolje), ki potrebujemo sočloveka. Če ne drugače, vsaj nekoga, ki nam prinese pošto, človeka, ki spakira stvari, ki smo jih naročili po internetu, da nam jih poštar lahko prinese, ali pa ženski glas, ki nas preko telefona opozori, da nam bodo odklopili elektriko, če se bomo še naprej pretvarjali, da smo mrtvi.

Da povzamem na kratko: če se do mene nekdo obnaša kot budala, se bom tako do njega obnašala tudi sama, saj je to očitno edini jezik, ki ga ta oseba razume. In obratno: če se do mene nekdo obnaša lepo... v večini primerov ne znam odreagirati, zato iz sebe običajno naredim budalo.

Kakšne veze ima uvodnik s tem kar sledi? Absolutno nobene. Pravijo pa, da je dober uvodnik tisti, ki bo pritegnil več bralcev. O tem, da bi moral uvodnik biti povezan z napisanim, nobena pravila o pisanju člankov, seminarskih in diplomskih nalog ali pa celo povsem običajnih blogov niso bila pretirano natančna. Ker nadaljno pisanje danes (trojni skandinavski udarec, konkretna babnica in nekaj barv) torej z uvodnikom nima nobene veze, prav tako pa ne vsebuje življenjsko pomembnih podatkov, je torej najbolje, da se zadeve enostavno lotim. Torej, nitke v preprogi tega tedna so...

341. Tokrat kar za začetek že z velikimi in težkimi pojmi. Po polovično naključnem brskanju po nenapisanem slovarju sem se spomnila, da se že nekaj časa ukvarjam s povsem nepovezano temo (verjetno je že jasno, da večino idej za razglabljanje o tujkah dobim pri poslušanju glasbe, katero večina ljudi na svetu opiše kot neumno... ampak, to je stvar kakšnega poštenega ranta na to temo. In tako sem se spomnila na besedo paroksizem. Kljub temu, da gre za domevno težko besedo (v originalu se zapisuje z x-om in y-om, kar je v našem izobraževalnem sistemu obravnavano kot nekaj kompliciranega), ta dejansko opisuje nekaj kar se dogaja vsak dan – verjetno ne vam, ste pa se z njo že soočili.

Max Slevogt - Paroksizem Destrukcije

Beseda izvira iz srednjeveške angleščine ('paroxism', prvič uporabljena v 15. Stoletju), njene prednice pa lahko zasledimo že v latinščini ('paroxysmus'), če pa jo najdemo v latinščini, pa lahko sklepamo, da ima svoj izvor že nekje v stari grščini (kot sestavljanka  besed 'paro' in 'oxynein', kar naj bi dalo besedo 'provocirati' oz. v bolj sprejemljivi različici 'vzpodbuditi'). Dandanes se uporablja predvsem v medicini, saj opisuje nenadno pojavo oz. poslabšanje simptomov bolezni (tresenje, kašljanje tudi sama bolečina) ali nenadno pojavo krčev, ki se kasneje običajno pojavljajo. Iz nekaterih javno dostopnih virov je bilo možno iz zdravniških krac npr. razbrati, da se je bolečina pojavljala v rednih paroksizmih. Če vam to kakorkoli pomaga.

V splošni uporabi je beseda redka – večinoma jo uporabljajo jeziki katerih slovnica ni tako komplicirana kot je slovenska, ti jeziki pa imajo veliko širšo skupino uporabnikov. Običajno se uporablja za opis pojave nekega čustva, katerega oseba ni mogla kontrolirati – napad smeha, besa ipd. – in še to pri večinoma negativnih čustvih. Saj veste, da tudi smeh velja za negativno čustvo, sploh, če se smejite nesreči neke druge osebe.

342. Ker je danes na vrsti trojni nordijski udarec, najprej razlaga o samem pridevniku 'nordijski'. Ta pojem ni avtomatsko zamenljiv s pridevnikom 'skandinavski', kot se to rado počne v pogovorih. Ker so prebivalci severne Evrope še malo bolj občutljivi na to, da se jih razlikuje po državah izvora (povprečni norveški uporabnik interneta se bo svetu predstavil kot 'nisem šved'). Pod 'skandinavske' štejemo prvenstveno Švedsko in Norveško (skandinavski polotok, ki sicer vsebuje tudi severni del Finske, ampak razlaga zakaj Finska ni del te elite malo kasneje), zaradi jezikovnih podobnosti pa tudi Dansko. V skupino 'nordijskih' pa štejemo tudi pripadnike jezikovno dokaj podobne Islandije in Ferskih otokov, ter Finsko, katere jezik pa izvira povsem drugje (jezikovna skupina ugrofincev tako vsebuje še madžare in estonce – finščina je tako med poligloti eden najbolj osovraženih jezikov in se je lotevajo resnično samo tisti, ki radi mučijo sami sebe), prav tako pa je večja količina populacije povsem drugega izvora (inuiti, samejci ipd.). Finska je v to skupino vključena zaradi tega, ker se švedščina govori tudi na Finskem, finščina pa ima znatno manjšino tudi na Norveškem.

Vmes me je doletelo vprašanje 'kaj pa Grenlandija?', na katerega se moram truditi odgovoriti z resnim obrazom. Grenlandija je pod Dansko jurisdikcijo, vendar gre za samoupravno območje (skupaj z Dansko so leta 1979 vstopili v Evropsko skupnost, nato pa so izstopili leta 1985, Danska pa je ostala v EU do danes). Prav tako pa se teritorialno nahaja na ozemlju, ki pripada severni Ameriki. Zemlja v veliki večini prekrita z ledom je lahko svoje ime 'zelena dežela' – kar njeno ime v resnici pomeni – lahko dobila samo od nekoga, ki je snega vajen imeti do ušes, torej od Dancev.

Gre za razlike, katerih ljudje večinoma ne registrirajo, vendar vseeno je zdaj sezona 'nordijskega' smučanja' in ne 'skandinavskega smučanja'. Če vas kdaj pot odnese tja, na hladno, se zavedajte tega, da se, kot že rečeno, Norvežani definirajo kot 'nismo Švedi'.

343. In zdaj končno trojni nordijski udarec. Za začetek zanimiva rešitev ene izmed političnih težav na Islandiji. Slovenci smo nagnjeni k temu, da, kljub temu, da smo že kot država povsem brez denarja (kaj šele kot posamezniki), pa vseeno razpisujemo referendume za vsako traparijo. Zaradi teh referendumov iz državne blagajne izgine še nekaj denarja (katerega noter sploh ni bilo), kljub temu, da so na referendumih običajno postavljena vprašanja, za katera je jasno, da ne morejo dobiti pozitivnega odgovora (zadnji izmed t.i. 'padlih referendumov' je bila predbožična katastrofa, ki je ljudi vprašala po mnenju o tem, če naj se istospolno usmerjenim parom omogoči posvojiti otroke. Jasno je bilo, da je referendum 'padel', saj je bila problematika ljudem predstavljena narobe, otrok o katerih je bilo toliko govora pa nihče niti za mnenje ni vprašal).

Zahodna obala Islandije

Torej, kako so to težavo rešili na Islandiji? Zelo preprosto. Ker so pred leti bankrotirali, so se težave lotili na izredno poceni način. Namreč, postavili so strani na družbenih omrežjih FaceBook in Twitter, kjer ljudje lahko prispevajo svoje ideje, želje in prebliske (več kot 97% populacije ima namreč internetno povezavo, kar za seboj potegne tudi dejstvo, da si bodo uporabniki interneta slej kot prej omislili tudi profil na vsaj enem izmed družbenih omrežij).

Tako so Islandci postali prvi narod v zgodovini, ko so leta 2012 s pomočjo t.i. crowdsurfinga podali začetek svoje nove ustave kar na družbenih omrežjih. Obstajali so dvomi, če bi tak način glasovanja lahko sploh imel kakšen efekt – ker referendumi take sorte niso zavezujoči – vendar pa je zaradi količine sodelujočih (več kot polovico prebivalstva) bil vzet v obzir. Ideja za tak način glasovanja se je porodila iz popolnega bankrota leta 2008, iz katerega so se z drastičnimi ukrepi izvlekli večinoma samo (domnevno so bili kot narod dolžni 4 milijarde evrov, vendar so zavrnili, da bi jim dolg pomagale plačati velika Britanija in Nizozemska, ki sta jim ponudili pomoč). Ljudje so bili naprošeni, naj posredujejo svoja mnenja in ideje o tem, kaj naj bi se z državo dogajalo, 25 prostovoljcev pa je te ideje pregledalo, združilo v skupine in posredovalo naprej (pri nas večina populacije ni sposobna izvršiti takšnega referenduma, saj je večina ljudi, ki uporablja družbena omrežja polpismena. Z mano na čelu).

Drugače pa, kaj natanko ste pričakovali od naroda, ki ima v povprečju vsaka štiri leta en vulkanski izbruh, ena izmed vulkanskih planot pri njih pa se dejansko imenuje Dimmuborgir? Če ne veste o čem je govora, bodite prepričani, da vem jaz.

344. In še ena klofuta iz nordijskih okrajev... tokrat malo bolj nenavadna. Gre za tradicijo kričanja na univerzitetnih kampusih. Za tradicijo imenovano Flogsta Scream je sicer nejasno od kje izvira, domneva pa se, da se je razvila v 70ih letih 20. Stoletja, ko so študentje univerze v švedski Uppsali med izpitnim obdobjem ponoči kričali, da bi se razbremenili (tisti, ki ste kdaj prebedeli kakšno noč zaradi učenja med prihajajočimi izpiti, veste pod kakšnim pritiskom je lahko študent). Tradicija se je tako razvila v študentskem naselju Flogsta v Uppsali, nekateri ljudje pa celo domnevajo, da se je razvila, ko je sredi sedemdesetih eden izmed študentov tam storil samomor.

Podobne tradicije (enako nejasnega izvora) poznajo tudi v drugih večjih mestih na Švedskem – Stockholm in Lund – nekaj zelo podobnega pa izvajajo tudi v Indiji, v mestu Manipal. V bistvu ne gre za nič kaj, kar bi potrebovalo veliko priprav. Iz nekdaj kričanja, ki je potekalo samo v izpitnem obdobju, se je razvila tradicija vsakodnevnega kričanja. Študenti tako sami ali družno ob desetih zvečer kričijo iz oken, balkonov in streh. Za približno idejo kako celotna stvar izgleda, imate tukaj posnetek katerega je naredil študent na izmenjavi 

Kratek prikaz krika v Flogsti

Zdaj pa si še zamislite, da nimate pojma o tem običaju, da zvečer hodite kje v bližini in nenadoma zaslišite ves ta vik in krik. Na kaj bi pomislili? Kar se tiče pa posnetka pa posebne zahvale tistemu, ki je 'odkričal' del med 0:37 do 0:50 na posnetku. Dokaz za to, da imajo ljudje še vedno smisel za humor.

345. in zadnja nordijska klofuta prihaja iz Danske. Kaj veliko ljudi povezuje s študenti (tudi s tistimi, ki so vključeni v zgornjem posnetku)? Seveda, seks. Kakšne veze ima seks z Dansko? Recimo, da imajo danci veliko bolj izpopolnjen pristop k razlaganju te tematike svojim otrokom kot pa, npr. naša zaplankana domovina oz. ljudje v njej.

Seks je sestavni del življenja – večina nas je nastala s pomočjo njega, nekatere pa je po njihovem prepričanju ustvaril bog (to zopet ni mesto za takšno debato, lahko pa da sem jo dodala na spisek stvari katere moram še prežvečiti in jih dodati med rante, ki bi se še znali zgoditi) in danci do njega pristopajo zelo odprto (otrokom ga ne predstavljajo kot nekakšno katastrofo, ki se dogaja drugim ljudem). Ko otroci vprašajo od kje pridejo otroci, jim pač povejo resnico (brez bizarnih zgodbic o ptičkih in čebelica, štorkljah in zeljnatih glavah ter podobih neumnostih), ker pa so to pač otroci, ki veliko teh stvari ne bi razumeli, če bi jim bile samo opisane z besedami, si lahko starši pomagajo s celotno serijo slikanic na to temo. Te slikanice so za naše razmere domnevno zelo nazorne in bi otrokom lahko povzročile nočne more. Pri dancih pa imajo povsem nasproten efekt, saj otroke vzgajajo s spoštovanjem do lastnega telesa, več samozavesti povezane z lastnim izgledom in predvsem spodbujajo boljše odnose med otrokom in starši (ampak, to je drugačen narod, s povsem drugačno miselnostjo, pri nas je otroke še vedno bolje opozoriti na to, da se takšne stvari ne sprašujejo, saj jih bo, ko bo dovolj star izvedel v šoli...).

Ena izmed uporabnic Reddita je podala svojo izkušnjo s tem. Povedala je kako so ji starši razložili nastanek otrok, razlike med ženskim in moškim telesom, dogajanje v telesu med puberteto in v odrasli dobi, kako izgledajo spolni odnosi, povedala pa je tudi, da ko je kot otrok starše vprašala po tem, če tudi onadva počneta kaj podobnega, sta ji odgovorila, da to počneta redno, vendar ko ona spi ali pa je ni doma. Povedala je tudi, da so zaradi takšnega pristopa k razlaganju o spolnem življenju človeka njeni starši vnaprej izvedeli, da je prišlo do te točke, da bo izgubila nedolžnost, zato so jo lahko podučili tudi o primerni kontracepciji in vseh morebitnih posledicah, ki bi jih to dejanje lahko imelo. Povedali so ji, kaj naj pravzaprav pričakuje, kako celotna stvar izgleda in naj se vanjo ne spušča, če v to ni prepričana. Tako se ni rabila skrivati pred njimi (v ZDA je zelo popularno izgubiti nedolžnost na zadnjem sedežu v avtu, ta običaj pa se je priselil tudi že k nam) in je nedolžnost izgubila tam, kjer se je počutila najbolj sproščeno in varno. V svoji postelji.

Na momente domnevam, da kar se tega tiče, pri nas resnično velja izrek Alberta Einsteina: 'Če nečesa ne znaš razložiti šestletniku, to pomeni, da tega tudi sam ne razumeš'. Dandanes je težava v tem, da že več generacij s seboj nosi kvazi-znanje, ki je zelo majhno v primerjavi s tem, kaj vse bi v resnici moralo povedati, to kvazi-znanje pa se še vedno prenaša naprej na otroke, ki imajo glede tega vedno manj pojma, se ga pa zelo ironično, lotevajo zelo hitro. Ker je seks dostopen vsepovsod (kljub temu, da gre za javni tabu) imajo otroci o njem zelo nenavadno podobo, kar pa vpliva tudi na to, kakšni ljudje se bodo razvili iz teh otrok – saj poznate tisti 'Moški je legenda, ker je podrl toliko in toliko žensk, ženska, ki pa je spala s tipom pa je kurba', kajne?

Če bi bili moški vzgojeni, da čutijo samo polovico sramu, krivde in tesnobe zaradi svojih genitalij, tako kot je to priučeno ženskam, bi si penise odrezali v puberteti (neznan).

Še ena, malce nenavadna stvar glede tega posta: ko sem iskala primerno sliko za ponazoritev povedanega, sem naletela na izredno veliko grafov, statistike, in predvsem  naštevanja 'dejstev' o istospolnih partnerjih.  Kar s samo temo ni povezano skoraj nič, zato sem se odločila, da vam enostavno montiram naslovnico ene izmed slikanic omenjenih v odlomku. Otroci ne razumejo grafov in statistike, sploh pa se tako majhni kot so ti, ki se začnejo spraševati o tem od kod prihajajo, da ravno zaradi opisovanja statistike kasneje tudi sami v veliki meri postanejo ta statistika, ker o samem seksu nimajo pojma.

346. Pa dajmo za moment ostati pri seksu oz. pri pornografiji (ta ni nujno povezana s seksom. Za nekatere je dovolj, da vidijo odkrite gležnje na ženski, za nekatere pa je dovolj, da slišijo nekaj s spolnostjo domnevno povsem nepovezanega. Npr. kitarski riff). Z nedavno študijo je bilo dokazano, da se dogajanje v človeških možganih lahko zelo spremeni med dokaj rednim gledanjem pornografskih vsebin (ki dandanes poteka večinoma na internetu).

Spolni odnosi so povezani s centrom za nagrajevanje v možganih (ženske domnevno spolne odnose pojmujemo kot sistem nagrajevanja svojih partnerjev, sploh, če ti kdaj naredijo kaj koristnega za kar jih ni potrebno opomniti vsake pol leta. To je pokazala druga študija). Pri dokaj rednem spremljanju pornografskih vsebin pa se sama struktura možganov spremeni. Ker so nam te vsebine dostopne kadarkoli bi si jih zaželeli, se nam začne količina sivih celic v možganih zmanjševati, naš center za nagrajevanje pa počasi več ne registrira, kaj naj bi dejansko bile nagrade. Pri ljudeh, ki so sami sebe opisali kot odvisne od pornografije (ne s temi besedami, ampak s pomočjo psiholoških testov. Če bi bili vprašani direktno, bi se jih pravzaprav večina zlagala, saj ima redko kdo dovolj poguma, da bi priznal, da je od nečesa odvisen, kljub temu, da je vsak človek na svetu odvisen od vsaj ene stvari, večina pa od večih, res pa je, da so nekatere med njimi bolj sprejemljive (telefoniranje, telovadba, opravljanje, branje knjig, gledanje filmov ipd.) kot druge (kajenje, pitje alkohola, hazardiranje, seks, nasilje nad drugimi – psihično, fizično ali čustveno ipd.), je bilo moč zaznati upad kontrole impulzov. Tako ljudje, ki gledajo več pornografije redkeje dejansko odreagirajo nanjo, kar pa nakazuje tudi na to, da imajo manjšo slo po dejanskih spolnih odnosih ali sploh zvezah z realnimi partnerji.

Zanimivo je tudi to, da odkritja in procenti zabeleženi pri tej raziskavi skoraj popolnoma sovpadajo s odkritji pri raziskavi o tem, kakšen vpliv imajo na človeške možgane računalniške igrice. Zato lahko od marsikaterega rednega igralca računalniških igric slišite izjavo, da noče ven, v realnost, saj ima realnost resnično zanič grafiko.

Stalna izpostavljenost določenim vsebinam (erotika, pornografija, nasilje... ) povzroči pri ljudeh (predvsem otrocih), da so na take vsebine 'bolj odporni', dokler se ne zgodi, da nanje sploh ne odreagirajo več. Po raziskavah sodeč so otroci do vstopa v šolo zaradi interneta, televizije in drugih medijev katerim so izpostavljeni že tako predozirani z vsebinami, ki so še pred nekaj leti veljale za otrokom neprimerne, da jih sploh ne ganejo več. Res pa je tudi, da je nesmiselno, ko pred nekim filmom ob desetih zvečer napišejo, da predvajane vsebine niso primerne za otroke mlajše od 12 (14 ali 16) let, saj so primerne samo za odrasle, potem pa nikogar v teh vsebinah (običajno filmih) ne vidite, da bi počel kaj, kar naj bi počeli odrasli - hodil v službo, se trudil z odplačevanjem kredita ali menjal polno plenico svojemu otroku.

347. Iz druge strani možganov pa povsem druga zgodba. Možganske sinapse so še vedno precej skrivnostne vsakemu povprečnežu, saj jih tudi strokovnjaki na tem področju ne razumejo najbolje (za tiste, ki ste slučajno pozabili, sinapsa je vezna točka med dvema nevronoma oz. možganskima celicama – nekaj malega o nevronih lahko najdete za zapisih 196, 313 in 315). Moč sinapse (torej povezave) se meri s pomočjo približnega izračuna količine sinaps in kako močne so te sinapse. Količino je tako možno preračunati v bite (vsakdo, ki je kdaj imel računalnik pa je slišal za te miniaturne količine informacij). Z več let trajajočo raziskavo so znanstveniki uspeli dokazati, da je v možganih možno shraniti okrog enega petabajta (odlomek številka 87 vam bo razložil kaj točno je to... če se vam ga ne ljubi iskati, naj vam povem, da gre za približno 1 000 000 gigabajtov), kar je približno toliko kolikor informacij vsebuje internet katerega indeksira Google (to je domnevno samo 4% interneta oz. to je internet, katerega uporabljamo vsak dan).

Možgani naj bi premogli več trilijonov  sinaps, vsaka od njih pa lahko hrani oz. posreduje do 4.7 bitov informacij (spomnite se na 8 bitne igrice, katere ste igrali v otroštvu. Za takšno igrico torej potrebujete maksimalno dve nevronski sinapsi, vendar so te igrice veljale za čudo tehnologije takrat... vaši možgani pa zaenkrat to še niso oz. se ne zavedate tega, da so. Zato je tudi ustvarjanje umetne inteligence tako počasno), kar je veliko več kot so znanstveniki domnevali do sedaj. Za manjšo, verjetno precej nerazumljeno primerjavo si oglejte podatek, da je bilo najdenih 500 sinaps v delčku možganov velikem toliko kot je ena sama rdeča krvnička (ker krvničk s prostim očesom ne vidite, si lahko predstavljate kako majhno je vse skupaj). Torej vam prostora za shranjevanje podatkov ne more kar zmanjkati, kljub temu, da ste mnogi prepričani v nasprotno. To, kako pa shranjene informacije prikličete v spomin pa je malo bolj zapletena naloga.

Nekaj napotkov kako se lotiti izboljševanja lastnega spomina. Predvsem morate zagotoviti, da imajo vaši možgani dovolj miselnih nalog (križanke, sudoku, šah ipd. ali pa tudi sistematično spraševanje samega sebe, kje ste pustili ključe, ali ste ugasnili luči ipd.). to morajo biti naloge, ki so za vas nevsakdanje oz. rutinske, saj za rutinske naloge dejansko ne potrebujete toliko možganske kapacitete, da bi jih opravili. Zato vedno priporočam, da si najdete kak nov hobi, zanimacijo ipd. s takšnim početjem naj bi se naučili nekaj novega, v začetku vam bo zagotovo predstavljalo izziv. Začnite na najbolj osnovni ravni, nato pa izboljšujte svoje sposobnosti z vedno bolj kompleksnimi primeri. Seveda pa, ker možgani delujejo na sistemu nagrajevanja, si najdite nekaj, kar vas bo zanimalo tudi po več tednih mučenja (in ja, vsaka stvar v obstoju je lahko zanimiva, če se je lotite kot nečesa zanimivega. Osebno imam sicer navado reči, da sovražim gledati filme, ker gre za velike izgube časa, katerega mi nihče ne bo povrnil, vendar pa zaradi tega ne domnevam, da nikoli več ne bom gledala kakšnega filma. Čeprav je kvaliteta le-teh vedno slabša, še vedno obstaja upanje, da bom nekoč našla film, ki mi bo v resnici všeč, kljub temu, da bom zaradi njega dve ure bližje smrti). Oglejte si kakšen film v tujem jeziku, vendar si ga oglejte brez podnapisov.

Poleg tega ne smete pozabiti na zadostne količine vode (dva do tri litre dnevno, navadne vode. Nobene svinjarije s kakršnimkoli okusom, razen s tistim veličastnim  priokusom klora. Če nima takšne, je seveda dobra tudi povsem običajna flaširana voda), dovolj spanja (odrasel človek potrebuje med 6 do 8 ur spanja, torej ne 14) in veliko interakcij z različnimi ljudmi (priznam, tukaj pa moje sposobnosti zelo šepajo. Ljudem se izogibam v velikem loku, predvsem zato, ker opisujejo najbolj očitno. Tako smo spet na začetku prejšnjega odstavka). Strokovnjaki dodajajo, da se izogibajte stresu, vendar pa je to stvar s katero se vsakdo spopada kakor ve in zna, kljub temu, da to dejansko velja za nekaj nemogočega.

348. Zdaj pa nekaj, kar si bo verjetno precej preprosto zapomniti in sicer neonsko modra lava. Ne gre za računalniško ustvarjen poseben učinek uporabljen v kakšnem filmu (čeprav sem prepričana, da bi se tudi to dalo kje najti), ampak za dejanski vulkanski izbruh v Indonezijskem Kawah Ijenu.

Kamine, ki sestavljajo goro, ki je dom vulkanu namreč vsebujejo ogromne količine žvepla, ki pri gorenju oddaja ledeno vijolične zublje, plin, ki ga oddajajo pa je izredno strupen. Kljub temu delavci že leta delajo ponoči, da bi nabrali dovolj žvepla za izvoz in s tem zvišali svoje plače (domnevno je kilogram čistega žvepla plačan s približno 5 centi ameriškega dolarja). Ponoči delajo zato, ker je žveplo takrat bolj opazno, saj ga obsvetljujejo malo prej omenjeni modri zublji, ki segajo do 9 metrov visoko. Za manjšo idejo kako izgleda modra lava, pa je tukaj trailer za dokumentarec o tem čudu: 

Ker zelo malo stvari dejansko verjamete na besedo

349. In zdaj je čas še za konkretno babnico tega tedna, ta pa tokrat prihaja iz maorske mitologije. Gre za Hine-Nui-Te-Pō (Velika ženska noči), ki velja za boginjo noči in smrti, prav tako pa je vladarica podzemlja.

Sandy Rogers - Hine-Nui-Te-Po

Vsi otroci primarnih bogov Rainuja (Bog neba) in Pape (Boginja Zemlje) so bili moški, zato je njun sin Tāne imel nemalo težav, ko si je želel najti ženo. Mati mu je pokazala, kako lahko iz zemlje ustvari človeško obliko in ji vdihne življenje. Tako je Tāne ustvaril Hine-Ahuone, se z njo poročil in jo oplodil. Rodila se jima je Hine-Ata-Uira (gospa jutranje zarje), s katero se je Tāne poročil.

Ko njenega moža nekoč ni bilo v bližini, se je Hine-Ata-Uira pričela spraševati o svojem izvoru in zgrožena ugotovila, da je njen soprog in oče njenih otrok tudi njen oče. Osramočena je pobegnila v podzemlje, vendar ji je Tāne sledil. Ko ga je končno ustavila, ga je poslala nazaj na Zemljo, naj vzgaja njune otroke, ona pa jih bo čakala v podzemlju, medtem, ko bi sčasoma polbog Māui (prinašalec smrti, znan po tem, da je vsem kakšno zagodel in tako naredil več škode kot koristi) enega za drugim ljudi poslal v podzemlje.

Tako se je Māui domislil, da bi jo zagodel tudi Hine-Ata-Uiri, ki je medtem že postala Hine-Nui-Te-Pō (ker je nekako logično, da vladarica podzemlja in sveta duhov ne more biti imenovana po jutranji zarji), zato se je nekoč, ko je spala, splazil v njeno vagino in ji hotel zlesti ven skozi usta, da bi izničil smrtnost ljudi, ti pa bi tako postali nesmrtni. Ker se je Māui dostikrat preobrazil v ptico Kererū in je mel dosti prijateljev med pticami, ga je že na samem začetku situacije izdala ptica Pīwakawaka, ki se je absurdnosti situacije tako glasno smejala, da je prebudila Hine-Nui-Te-Pō. Ta se je razjezila nad početjem polboga do te mere, da ga je spremenila nazaj v človeka in ga strla z obsidanovimi (odlomek 293 govori o tem, kaj je obsidian... ne omenja pa tega kar sledi) zobmi v svoji vagini (večkrat slišan termin za to je Vagina dentata, prepričanje, da ima notranjost vagine zobe, ki lahko moškega resno poškodujejo in celo kastrirajo, če bo imel spolne odnose z žensko. V večini primerov te zgodbe izvirajo iz mitologije – npr. Hinduistične in Šintoistične, nekatere, predvsem v južni Ameriki pa so se razvile kot obramba pred posilstvi). Tako je Māui postal prvi človek, ki je umrl, zaradi njega pa so vsi ljudje postali smrtniki, Hine-Nui-Te-Pō pa vsakega od njih pričaka na vhodu v podzemlje. Po izročilu velja, da rdeča barva v sončnem zahodu prihaja od nje, saj je ona tista, ki daje konec življenju.

350. Za konec pa nekaj zelo barvitega... oz. pomanjkanjem navdušenja pred določenimi barvami. Gre za kratko predstavitev fobij pred raznimi barvami.

Imate radi belo? Potem zagotovo nimate leukophobije. Bela kot barva, ki predstavlja za večino ljudi neko čistost, nedolžnost, neokrnjenost, za ljudi, ki imajo leukophobijo predstavlja predvsem paniko. Ker gre za iracionalen strah, je izvor te fobije težko pojasniti, domneva pa se, da so ljudje, ki to motnjo imajo, zboleli zaradi slabih izkušenj s snegom (smučarska nesreča ipd.).

Podobno kot leukophobia predstavlja strah pred belo barvo, xantophobia predstavlja strah pred rumeno, chrysophobia pred oranžno, erythrophobia pred rdečo, porphyrophobia pred vijolično, cyanophobia pred modro, chlorophobia pred zeleno in melanophobia pred črno barvo. Strah pred eno ali večimi barvami naenkrat se s skupnim imenom imenuje chromatophobia. Klinični primeri fobij pred določenimi barvami je v resnici zelo redek, se pa dostikrat dogaja, da določene barve vzbodbudijo določene občutke pri ljudeh, kar se pokaže na psihološkem odzivu. Ta npr. veliko ljudi ne mara videti krvi, zato občutijo blažjo vrtoglavico ali slabost pri rdečih barvah. Pri nekaterih primerih bolnikov z naštetimi motnjami je bilo opaženo tudi, da se bojijo slišati besedo, ki bi vsebovala barvo, katere se bojijo (pridevniki v stilu moder/ modra / modro... ali opisne besede, kot je npr. 'pozeleneti'). Ti strahovi so kot že rečeno iracionalni, večinoma pa izvirajo iz slabih izkušenj z objektom določene barve.

Ingrid Sundberg - Color Thesaurus (excerpt)

Simptomi strahu pred določeno barvo so običajno nepravilno dihanje in nepravilen srčni utrip (kot posledica hormonalnega ravnovesja, katerega povzroči strah oz. panika, katerega nekdo občuti v stiku z določeno barvo), tresenje rok, vrtoglavica, živčnost in panični napadi.

Simptomi chromatophobije so vidni tudi, če nekdo zavrača objekte določene barve iz strahu. Določene bolnice se podzavestno tako močno bojijo poroke, da zavračajo bele obleke, kar se lahko razume kot predhodno omenjena leukophobija (takšne ženske seveda obstajajo. Prav tako kot obstajajo ženske, ki na vse pretege silijo v poroko, pa tudi same ne vedo zakaj). Seveda pa chromatophobije ne smete enačiti s tem, da nekdo določene barve ne zaznava (t.i. barvno slepoto) – moški nasploh zaznavajo manj barv kot ženske in to ne zato, ker bi se jih bali, ampak enostavno zato, ker naj si velika večina njih ni hotela zakomplicirati življenja z odtenki kot so 'ksanadu' (odtenek med srednje sivo in vojaško zeleno) in 'amarantin' (temno rožnato rdeča) ali celo odtenkom z imenom 'kokvelikot' (uradno ime za makovo rdečo). Seveda obstajajo izjeme – tako moški, ki radi komplicirajo po nepotrebnem in tudi takšni, ki ločijo veliko več odtenkov kot njihovi vrstniki. Vedno pa se najdejo moški, ki nimajo pojma o barvah, pa vseeno rečejo 'da, draga'... (še nekaj o barvah si lahko preberete v odlomku 134).

Po barvitem zadnjem odlomku je čas za čim hitrejše poslavljanje, ker nimam več kaj povprečnega za povedati. Še vedno ste vabljeni, da se odzovete na prebrano – ja, vsi trije, ki berete moje umotvore, lahko pa povabite še koga, da moje javno urejanje podajanje podatkov tudi javno popljuva – napišete kritiko ali celo pohvalo, mi predstavite temo o kateri nimam pojma (in prosim, naj to ne bodo populistične traparije, o teh imate dovolj podatkov na celotnem internetu) ali pa mi samo rečete, da sem neumna, ker še vedno vztrajam pri nečem tako nepomembnem. Torej, korajžno do naslednjič!

Vrednote so kot prstni odtisi. Niti dve osebi nimata enakih, pa vseeno jih puščamo po vsem kar počnemo. (E. Presley)